n -- in -ja in -a [ nə̀ nə̀ja in èn êna ] m ( ə̏; ȅ ȇ )
petnajsta črka slovenske abecede: mali n ; napisano z enim n ; nerazločni n-ji ; ležeči n-i
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: n je zvočnik
jezikosl. mehki ali palatalni n [ń] izgovorjen z zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev za zgornjimi zobmi ; mehkonebni n izgovorjen z zaporo, ki jo napravi zadnji del jezika na mehkem nebu ; deležnik na -n ; mat. n znak, navadno za poljubno naravno število ; a n a na (potenco) n; prim. n-ti



na 1 predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati ; iti, priti na goro ; bombe padajo na mesto ; sesti na stol ; vreči na tla / natakniti na kol ; nabosti na vile / zadeti na oviro ; pren. priti na misel ; knjiž. skrb lega na dušo
// za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop ; trkati na vrata / zastar. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih / opirati se na palico ; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno ; skočiti na noge
2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak ; hiteti na vlak ; blago gre na Gorenjsko ; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon ; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert ; pren. obrniti se na župana ; pismo na moj naslov
// za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na nasprotnika ; elipt. s puško hoče nanj ; pes laja na tujca ; iti na medveda ; pog. iti na gobe ; Napoleonov pohod na Moskvo
3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje ; prenesti odgovornost na druge ; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov ; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja ; stroškov je sto evrov na osebo ; voziti sto kilometrov na uro
4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov ; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
// ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente ; bilo jih je na tisoče ; na tone sadja gre v izgubo
// ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk ; direktor ima sestanek na sestanek
5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo ; opozoriti na napake ; paziti na otroka ; misliti na prihodnost ; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus ; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna ; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto ; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo ; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
// za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
// za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč ; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni
7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem ; na kratko ostrižen ; na pamet znati ; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
// za izražanje sredstva ali orodja
a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir ; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin ; mlin na veter
b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
// za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi ; slep na eno oko / prijeten na pogled
8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl ; na trkanje se je oglasil ; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj / molčati na očitke ; odgovoriti na vprašanje
9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov ; ekspr. priti na kavo ; odšel je na sprehod ; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu ; blago je na prodaj naprodaj ; dati na posodo naposodo / čevlji za na ples ; pog. igrati na zmago ; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras / kot voščilo pri pitju ali ko kdo kihne na zdravje
II. z mestnikom
1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet ; na mizi stoji kozarec ; sedi na pragu ; imeti plašč na sebi ; na strehi gnezdijo štorklje ; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi ; bradavica na nosu ; stol na treh nogah
// za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito ; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
// za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni ; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle ; na vratih se prikaže poštar pri / kleči na levem kolenu / kopati se na Savi
2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži ; na seji je rad razpravljal ; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane / ponesrečil se je na delu, na smučanju pri / je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev / zaposlen na pošti ; študira na univerzi ; pog. nastopa na televiziji
3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem ; hiša stoji na samem ; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep ; bolan na pljučih ; ekspr. zdrav je na duši in telesu
5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu ; umreti na jetiki za jetiko
6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir ; pripeljati se na kolesu s kolesom / učiti se na napakah
ekspr. na mojo čast res je tako ; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma ; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati ; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem ; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi ; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz ; zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev ; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
jezikosl. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am ; naglas na osnovi ; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik ; mat. a na (potenco) n [a n ] ; a na kvadrat [a 2 ] ; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine ; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo ; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas 2 , nanovo , naprodaj , nasvidenje , navidez , primer ipd.

2 -te medm. ( ȃ )
1. izraža opozorilo na to, kar se da, daje: na knjigo ; na, da boš imel za vstopnico / na nazaj svoj prstan / na, pij / pri klicanju perutnine, živine: piška, na, na ; na, sivec / na, tu me imaš, pa me udari / pri udarcu: na to za tvoje jezikanje, na, na, na ; na za spomin, da me boš drugič ubogal
ekspr. na roko, da bom držal besedo obljubljam, zagotavljam ti
2. izraža podkrepitev trditve: na, to bo nekaj za naše opravljivce ; tako sem se smejal – na, še zdaj imam solzne oči / pri priganjanju živine na, sivka, potegni

3 tudi medm. ( ȁ; ȃ )
izraža presenečenje: videti je bil tako zdrav, na, pa ga ni več med živimi
// izraža nejevoljo: na, pa sem spet sam ; tako sem pazil, na, zdaj sem pa vse pokvaril

na... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z na za izražanje
a) premikanja ali usmerjenosti na površino predmeta, na predmet ali v predmet: nalagati, naliti, namazati, namiliti, nanašati, napolniti, natrpati / nalepiti na steklo ; naložiti na voz
b) začetka, nepopolnosti dejanja: načeti, nagristi, nakljuvati, nakriviti, nalomiti, namrzniti, napokati / v zvezi s se nahladiti se
c) določene količine kot rezultata dejanja: naberačiti, nacepiti, nakositi, nakrasti, nakupiti, nalupiti, namleti, napeči, nažeti / nablebetati, načenčati, natvesti
č) v zvezi s se zadostne stopnje, prevelike mere, ki se kaže kot čustven odnos osebka do dejanja: nahoditi se, naigrati se, najesti se, najeziti se, namraziti se, namučiti se, napiti se, naplesati se, natrpeti se
d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): nadrobiti, naelektriti, nagubati, namagnetiti, napadati, napasti, napisati, narisati
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: nagovor, nalepka, napitek, naplavinski, natikalen / nakisel
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: nagobčnik, nagroben, nahrbten, nakolenka, namizen ; nahitro, nalahno

nàa [ tudi naka s k , izgovorjenim v grlu ] člen. ( ȁ ) pog.
1. izraža močno zanikanje, zavrnitev: naa, tega ne morem napraviti ; da bi se vas bal? Naa
2. izraža podkrepitev trditve: naa, tako pa ne bo šlo

naapríliti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. prevarati, ukaniti za prvi april: pošteno si me naaprilil ; dati, pustiti se naapriliti

nabádanje -a s ( ȃ )
glagolnik od nabadati: nabadanje mesa na vilice ; paličica za nabadanje

nabádati -am nedov. ( ȃ )
z bodenjem, vbadanjem spravljati na kaj: nabadati črve na trnek ; nabadati seno na vile / zlasti v srednjem veku nabadati ljudi na kole
ekspr. nabadati koga z očmi jezno in izzivalno ga gledati

nabájati -am dov. ( ȃ )
knjiž. reči, povedati veliko, navadno neverjetnega: vse mu verjame, kar ji nabaja ; stara mati jim je nabajala čudovite stvari

nabárvati -am dov. ( ȃ )
dati, nanesti barvo: nabarvati si brke / ekspr. premočno si se nabarvala naličila

nabásati -bášem tudi -básam dov. , tudi nabasájte; tudi nabasála ( á ȃ ) nav. ekspr.
1. napolniti , natlačiti : nabasati nahrbtnik ; nabasal si je pipo in kadil / nabasati zvezke v torbo
2. napolniti orožje z naboji; nabiti : nabasati puško, top

nabáva -e ž ( ȃ )
oskrba trgovine, podjetja z blagom za prodajo, proizvodnjo, navadno v večji količini: ta oddelek skrbi za nabavo ; nabava blaga, reprodukcijskega materiala ; nabava in prodaja / opravljati nabavo ; brezplačno popravilo v določenem roku po nabavi
// nabavni oddelek: šef nabave / za to skrbi nabava
// nav. ekspr. nakup , preskrba : misliti je treba na nabavo ozimnice / podjetje opravlja nabavo potnih listov

nabáven -vna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na nabavo: nabavni stroški so visoki / nabavna in prodajna cena ; nabavna vrednost / nabavni oddelek ; nabavni referent ; nabavna in prodajna služba ; nabavno-prodajna zadruga ; sam.:, pog. ali je nabavni že odšel nabavni referent

nabavítelj -a m ( ȋ )
kdor opravlja nabavo: srečali so se modelarji, nabavitelji ter ljudje z oddelkov za odnose z javnostmi in oglaševanje

nabáviti -im dov. ( á ȃ )
oskrbeti se z blagom za prodajo, proizvodnjo, navadno v večji količini: nabaviti blago, reprodukcijski material ; nabaviti in prodati
// nav. ekspr. kupiti , preskrbeti : nabaviti meso, mleko / nabaviti potni list

nabávka -e ž ( ȃ )
knjiž. nabava : nabavka materiala, obutve

nabavljáč -a m ( á )
kdor opravlja nabavo: razpisali so delovno mesto nabavljača / ekspr. žena je bolna, pa sem jaz za nabavljača

nabavljalec gl. nabavljavec

nabavljálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nabavljanje: on ima dobre nabavljalne zveze / nabavljalna zadruga nabavna zadruga

nabávljanje -a s ( á )
glagolnik od nabavljati: nabavljanje materiala, surovin

nabávljati -am nedov. ( á )
oskrbovati se z blagom za prodajo, proizvodnjo, navadno v večji količini: nabavljati material, surovine ; nabavljati na domačem tržišču / za poslovalnico nabavlja poslovodja
// nav. ekspr. kupovati , preskrbovati : nabavljati meso, mleko

nabavljávec -vca in nabavljálec -lca [ nabau̯ljau̯ca ] m ( ȃ )
kdor opravlja nabavo: biti hkrati uporabnik in nabavljavec

nabávnik -a m ( ȃ )
kdor opravlja nabavo: dela kot nabavnik v podjetju, ki se ukvarja s prodajo zaščitnih oblačil

nabelíti in nabéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. z beljenjem priti do določene količine česa, navadno platna: dekleta so nabelila balo platna
2. deloma obeliti: nabeliti drevo

naberáčiti -im dov. ( á ȃ )
z beračenjem priti do česa: naberačiti denarja, kruha ; kar naberači, vse zapije

nabesedíčiti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. reči, povedati veliko vsebinsko praznega: česa vsega ji ni nabesedičil / zakaj je prišel, je povedal šele, ko se je nabesedičil nagovoril

nabijáč -a m ( á )
1. grad. priprava za utrjevanje, zbijanje zemlje, betona: nabijati beton z nabijačem / ročni, strojni nabijač / vibracijski nabijač za utrjevanje, zbijanje tal, podlage
2. knjiž. nabojnik : skrbno je pregledal zapirač in nabijač
3. kdor kaj nabija: nabijač obročev

nabijálen -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se kaj nabija: nabijati smodnik z nabijalno palico

nabijálnik -a m ( ȃ )
1. grad. priprava za utrjevanje, zbijanje tal, podlage: cestne površine utrjujejo z nabijalnikom / vibracijski nabijalnik
2. nekdaj palica za nabijanje pušk ali topov: z nabijalnikom potisniti kroglo v cev
3. voj. nabojnik

nabíjanje -a s ( í )
glagolnik od nabijati: nabijanje obročev na sode ; palica za nabijanje pušk / ves dan je odmevalo nabijanje topov / stroj za nabijanje betona, zemlje / njegovo nabijanje po klavirju ga zelo moti

nabíjati -am nedov. ( í )
1. s tolčenjem, udarjanjem spravljati na kaj: čevljar nabija čevelj na kopito ; nabijati obroče na sode / sodar že ves dan nabija škafe
// pritrjevati kam, na kaj, navadno z žeblji: nabijati obešalnike na zid ; ves dan že nabija podkvice na čevlje / plezal je počasi, ker je sproti nabijal kline zabijal / nabijati žeblje na steno
2. s tolčenjem, udarjanjem polniti kaj: nabijati kalup s peskom / nabijati vrtine za streljanje
// polniti orožje z naboji: vojaki so nabijali in streljali ; nabijati puško, top / možnarje zna samo on dobro nabijati
3. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: nabijati beton, zemljo
// s tolčenjem, udarjanjem delati kaj iz česa: nabijati ilovnato steno / nabijati tla s tolkači
4. ekspr. močno streljati: iz oklopnega vlaka so nabijali za njimi ; topovi nabijajo že ves dan
5. ekspr. (zelo) slišno, navadno enakomerno tolči, udarjati: dež nabija na okna, po oknih ; nekdo je s pestmi nabijal po vratih / bobni in činele nabijajo že vso noč / slabš. cele dneve nabija po klavirju igra / srce mu je od razburjenja nabijalo v prsih močno tolklo, bílo
// pretepati : fantje so smeli prestopnike nabijati po mili volji
6. ekspr. dvigati , višati : nabijati cene ; normo jim nabijajo, plač pa ne zvišajo / nabijajo nove in nove davke nalagajo, predpisujejo
7. elektr. elektriti : nabijati ebonitno palico ; tam se delci negativno nabijajo / nabijati baterijo z enosmernim tokom polniti
nar. zvonovi nabijajo k prazniku zvonijo, pritrkavajo ; brezoseb., ekspr. popravljal je strelovod, ko je najbolj nabijalo treskalo ; ekspr. ves dan nabijajo tarok igrajo ; ekspr. otroci vsako popoldne nabijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet ; nar. dolenjsko prehladil se je in zdaj nabija cele noči kašlja

nabíksati -am dov. ( í )
pog. naloščiti , zloščiti : nabiksati škornje

nabíra -e ž ( ȋ )
star. nabiranje , zbiranje : nabira novih članov je uspela / nabira ljudskih pesmi / pri nabiri je bil potrjen k mornarici pri naboru

nabiráč -a m ( á )
nabiralec : nabirači prostovoljnih prispevkov

nabirálec -lca [ nabirau̯ca tudi nabiralca ] m ( ȃ )
kdor kaj nabira: nabiralci brusnic, zdravilnih zelišč / nabiralec oglasov
zgod. mostiščarji so bili še lovci in nabiralci
// star. zbiralec : nabiralec ljudskih pesmi / nabiralec novcev, umetnin

nabirálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nabiranje: nabiralne košare so se hitro polnile / nabiralna vnema popušča / velik uspeh nabiralne akcije
zgod. nabiralno gospodarstvo gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano ; žel. nabiralni vlak vlak, ki prevaža tovor med postajami

nabiralíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se kaj nabira: pod plazom je nabirališče grušča, snega / star. nositi rabljen papir v nabirališče zbirališče

nabirálka -e [ nabirau̯ka tudi nabiralka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj nabira: nabiralka zelišč
čeb. čebela nabiralka odrasla čebela, ki nabira nektar, cvetni prah

nabirálnica -e ž ( ȃ )
1. posoda, v kateri se kaj nabira: mlinček za kavo s stekleno nabiralnico
2. zastar. nabiralnik : vreči denar v nabiralnico / poštna nabiralnica

nabirálnik -a m ( ȃ )
1. zaprta, navadno omarici podobna priprava z režo za oddajanje pisem, sporočil: nabiralnik praznijo dvakrat na dan ; predloge in pripombe vrzite v nabiralnik / pisemski, poštni nabiralnik
2. star. zbiralnik : vodni nabiralnik
žel. žarg. nabiralni vlak

nabirálništvo -a s ( ȃ )
zgod. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano: nabiralništvo kot najstarejša oblika gospodarstva ; lov in nabiralništvo

nabíranje -a s ( ī )
glagolnik od nabirati: nabiranje krompirja / denar služi z nabiranjem gob, zdravilnih zelišč / nabiranje prostovoljnih prispevkov / nabiranje ljudskih pravljic zbiranje / oteklina nastane zaradi nabiranja tekočine

nabirátelj -a m ( ȃ )
zastar. zbiralec : nabiratelj ljudskih pesmi

nabírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. z rokami dajati, spravljati kam več posameznih stvari: ona je nabirala, on pa odnašal ; nabirati jabolka, krompir ; nabirati krmo za prašiče / celo popoldne je nabirala eno vrečo
// s trganjem prihajati do določene količine česa: nabirati češnje ; nabirati borovnice z grabljicami, z rokami / nabirati gobe in maline ; rada nabira gorsko cvetje / čebele so nabirale med in cvetni prah
2. prizadevati si biti uspešen
a) v prizadevanju, da pride kam določena količina česa: nabirati darove, denar, prispevke za kaj ; nabirali so podpise za protest / nabirati ljudske pesmi, pripovedke zbirati
b) v pridobivanju koga za kako dejanje, dejavnost: nabirati ljudi za prostovoljno akcijo / nabirati nove člane, naročnike
3. delati gube, navadno drobnejše: nabirati blago, zavese ; na drobno nabirati / čelo se mu nabira v gube
ustnice so se ji nabirale na jok dobivale so take gube, poteze kot pri joku
4. spravljati, pritrjevati drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na kaj, navadno na vrvico, žico: nabirati koralde / nabira gumbe na nitko

nabírek -rka m ( ȋ )
1. z nitjo v (nezalikane) gube nabran del oblačila: zapletla se je v širok nabirek krila / obleka z nabirkom v pasu
// nabran ali naguban okrasni trak, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke; naborek : obšiti krilo z nabirki
2. knjiž. bera , zbirka : njegov nabirek je bil majhen / bogat nabirek pravljic

nabírka -e ž ( ȋ )
knjiž. nabiranje darov, prostovoljnih prispevkov, zlasti v cerkvi: nabirka je uspela ; prirediti, razglasiti nabirko
// tako zbrani darovi, prostovoljni prispevki: nabirka je namenjena poplavljencem / denarna nabirka

nabítek -tka m ( ȋ )
kar je nabito, pritrjeno, navadno ploščica: sedeži so označeni z medeninastimi nabitki
obrt. kovinska ploščica podkvaste oblike, ki se nabije na čevelj, navadno na sprednji del podplata in na peto

nabíti -bíjem dov. , nabìl ( í ȋ )
1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti na kaj: nabiti obroče na sod / nabiti kadi, škafe
// pritrditi kam, na kaj, navadno z žeblji: obešalnik je nabil na vrata ; nabiti oglas na oglasno desko / nabiti kožo, usnje na lesen okvir / nabiti žeblje na steno
2. s tolčenjem, udarjanjem napolniti kaj: nabiti kalup / jašek so nabili z gramozom
// napolniti orožje z naboji: nabiti puško, top
3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: nabiti beton, ilovico
// s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj iz česa: stene nabijejo iz blata / nabiti tla
4. nav. ekspr. zelo napolniti: vse žepe si je nabil ; listnico je nabil z bankovci / program so preveč nabili ima, vsebuje preveč točk, sestavin
5. ekspr. natepsti , pretepsti : tako te bom nabil, da si boš za vselej zapomnil ; skoraj vsak dan nabije otroke
// premagati : naši so Nemce spet nabili
6. ekspr. dvigniti , zvišati : cene so spet nabili / nabiti carino na blago ; nabiti visoke davke naložiti, predpisati
7. elektr. naelektriti : z drgnjenjem nabiti površino stekla ; plošči kondenzatorja se nabijeta, ko ju zvežemo s poloma / električno nabiti kovino
pog., ekspr. nabili so mu petnajst dni zapora obsodili so ga ; pog. nabiti računalnik (s podatki) dati, vložiti v računalnik podatke
voj. nabiti puško, revolver pripraviti s strelivom napolnjeno puško, revolver za streljanje

nabítje -a s ( ȋ )
knjiž. glagolnik od nabiti: nabitje lepaka

nabítost -i ž ( ȋ )
nav. ekspr. značilnost, stanje nabitega: nabitost učnih prostorov presega že vse meje / notranja, vsebinska nabitost romana

nablebetáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
slabš. reči, povedati veliko nespametnega, nepremišljenega: nablebetal ji je vse mogoče neumnosti

nabljúvati -am in -bljújem tudi nabljuváti -bljúvam in -bljújem dov. , nabljúval tudi nabljuvál ( ú; á ú )
izmetati iz želodca določeno količino; nabruhati : veliko je nabljuval

nábob -a m ( ā )
1. v Indiji muslimanski knez, pokrajinski namestnik: nabob in radža
2. knjiž., ekspr. bogataš , mogotec : kapitalistični nabobi

nabòd -ôda tudi -óda m ( ȍ ó, ọ́ )
med. vbod z votlo iglo za odvzem telesne snovi, navadno tekočine; punkcija : z nabodom odstraniti gnoj, kri

nabodálo -a s ( á )
1. gastr. na žaru pečeno meso, navadno z dodatki, nabodeno na paličici: jesti ražnjiče, čevapčiče in nabodalo / srbsko nabodalo
2. paličica, navadno kovinska, za nabadanje, pečenje: nabosti meso, zelenjavo na nabodalo ; jekleno, leseno nabodalo

nabodíčiti se -im se dov. ( í ȋ )
knjiž., zastar. zapičiti se, prijeti se: terice .. so si druga drugi otepale pezdir, ki se jim je nabodičil po obleki (I. Zorec)

nabòj -ôja m ( ȍ ó )
1. s smodnikom napolnjen, navadno kovinski tulec z vžigalno kapico in kroglo: vložiti naboj v puško ; revolverski, strojnični, topovski naboj ; naboj s šibrami ; pas z naboji / naboj se vžge / naboj za otroške pištole
ekspr. borili so se do zadnjega naboja dokler so imeli strelivo; do smrti
2. v zvezi eksplozivni naboj eksploziv, ki se pri rušenju polaga v minske vrtine ali komore: aktivirati, vžgati eksplozivni naboj z vžigalno vrvico / dinamitni, ekrazitni naboj
3. navadno s prilastkom izrazita naravnanost, usmerjenost: čustveni, erotični naboj ; politični, tekmovalni naboj ; razstavljena dela imajo močan socialni naboj / negativni, pozitivni naboj
4. elektr., v zvezi električni naboj množina elektrine na naelektrenem telesu: istoimenski, nasprotnoimenski električni naboji ; negativni, pozitivni električni naboj
fiz. elementarni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi ; lov. naboj je gluh se pri sproženju ne vžge ; voj. ostri s kovinsko , slepi naboj s plastično ali leseno kroglo ; šolski naboj brez smodnika in vžigalne kapice

nabójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na naboj: nabojni tulec / nabojna vrtina vrtina, v katero se vloži eksplozivni naboj

nabójnica -e ž ( ọ̑ )
1. torbica za naboje, ki se nosi navadno ob pasu: zapel si je pas z nabojnicani
2. voj. trak iz nabojev, spojenih z gibljivimi členki; nabojnik : dolga nabojnica

nabójnik -a m ( ọ̑ ) voj.
1. trak iz nabojev, spojenih z gibljivimi členki: polniti strojnico z nabojnikom ; nabojnik s petdesetimi naboji
2. priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v puško; magazin : izprazniti nabojnik
// priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje sploh: potisniti nabojnik v revolver ; poln nabojnik

nabojnjáča -e ž ( á )
torbica za naboje, ki se nosi navadno ob pasu; nabojnica : vzeti naboj iz nabojnjače

nabòr -ôra m ( ȍ ó )
1. uradni postopek za ugotovitev sposobnosti vojaških obveznikov za vojaško službo: jesenski nabor ; datum, kraj nabora / poziv za nabor / iti na nabor ; biti potrjen na naboru / vojaški nabor
// uradni postopek za ugotovitev sposobnosti športnikov za igranje v moštvu, ligi: nabor za, v ameriško profesionalno ligo
2. navadno z rodilnikom elementi, stvari, sestavljajoči zaključeno celoto: izbrati ustrezno možnost iz širokega nabora ; bogat nabor funkcij, podatkov, znakov ; pester nabor izdelkov, storitev / pripraviti celovit nabor ukrepov za odpravo krize
// knjiž. niz 1 , venec : nabor koral
3. knjiž. nabran ali naguban okrasni trak, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke; naborek : ovratnik, rokavi z naborom
4. star. guba : na krilu so se ji naredili nabori / ima že nabore okoli ust

nabórek -rka m ( ọ̑ )
1. nabran ali naguban okrasni trak, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke: ovratnik s svilenim naborkom ; krilo, rokavi z naborki
knjiž. naborki okrog oči gubice
2. okrasek, zlasti iz čipk, ki se nosi na sprednji strani ženskih bluz, moških srajc; nabornica : na temno obleko si je pripela bel naborek ; grof v žametni obleki s čipkastim naborkom
3. knjiž., z rodilnikom niz 1 , venec : naborek koral

nabóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nabor 1: naborni dan / naborna komisija

nabórnica -e ž ( ọ̑ )
1. nekdaj širok ovratnik iz nabranega trdega blaga: bela nabornica ; portret španskega plemiča z nabornico okoli vratu
2. okrasek, zlasti iz čipk, ki se nosi na sprednji strani ženskih bluz, moških srajc: pripeti si nabornico ; čipkasta nabornica
// naborek , volan 2 : halja z nabornicami

nabórnik -a m ( ọ̑ )
vojaški obveznik pred služenjem vojaškega roka: naborniki so peli in vriskali ; zdravniški pregled nabornikov

nabôsti -bôdem dov. , nabôdel in nabódel nabôdla, stil. nabòl nabôla ( ó )
1. z vbodom, vbodljajem spraviti na kaj: nabosti žuželko na buciko ; nabosti na ost / nabodel se je na rjavečo žico
ekspr. nabosti koga z očmi jezno in izzivalno ga pogledati
2. narediti določeno število vbodov, vbodljajev: pred kuhanjem sadeže nabodemo z nožem

nabóžen -žna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
nanašajoč se na versko življenje: cerkveno društvo z nabožnimi nalogami / nabožni pisatelji ; rožni venci, svetinjice in drugi nabožni predmeti / nabožne slike ; knjige nabožne vsebine

nabránec -nca m ( á )
knjiž. naborek , volan 2 : rokavi z nabranci / po vratu se ji delajo nabranci gube

nabráti -bêrem dov. , stil. naberó; nabrál ( á é )
1. z rokami dati, spraviti kam več posameznih stvari: otrok je nabral kamenčke na kup ; nabrati butaro dračja / nabrali so pet vreč krompirja
// s trganjem priti do določene količine česa: nabrati veliko grozdja, jagod ; nabral je šopek planik ; čez poletje si nabere zdravilnih zelišč / letos so čebele malo nabrale
2. biti uspešen
a) v prizadevanju, da pride kam določena količina česa: za ponesrečence so nabrali veliko denarja in oblek / nabral je precej pripovedk zbral
b) v pridobivanju koga za kako dejanje, dejavnost: za izvedbo svojega naklepa je nabral deset ljudi ; za krvodajalsko akcijo so nabrali precej prostovoljcev / poverjenik nabere vsako leto nekaj novih naročnikov
3. narediti gube, navadno drobnejše: nabrati blago, zavese ; na drobno nabrati / nabrati čelo v gube
ustnice so se ji nabrale na jok dobile so take gube, poteze kot pri joku
4. spraviti, pritrditi drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na kaj, navadno na vrvico, žico: koralde si je na novo nabrala / nabrati gumbe na vrvico

nabrázdati -am dov. ( ā ȃ )
narediti brazdi podobne zareze: nabrazdati površino kamna, lesa ; obraz se mu je nabrazdal

nabrázditi -im dov. ( á ȃ )
nabrazdati : nabrazditi kamen

nabrbljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. reči, povedati veliko nepomembnega: tisti večer je marsikaj nabrbljal

nabrbráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. reči, povedati veliko nepomembnega: česa vsega ji ni nabrbral

nabrékanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od nabrekati: pospešiti nabrekanje semena ; narediti kaj odporno proti nabrekanju / nabrekanje bezgavk, žlez

nabrékati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
postajati po obsegu večji
a) zaradi vpijanja vlage: leseni deli ob vlažnem vremenu nabrekajo / seme že nabreka
b) zaradi nabiranja, pritiska tekočine: noge ji rade nabrekajo ; žile na sencih so mu vse bolj nabrekale

nabrékel -kla -o [ nabrekəu̯ ] prid. ( ẹ́ )
1. ki ima povečan obseg zaradi nabiranja, pritiska tekočine: nabrekle noge ; spet ima nabrekle veke ; žile na vratu so zelo nabrekle
2. nav. ekspr. ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino nepomembnih prvin: nabrekel slog ; stilno nabreklo besedilo ; njegovo govorjenje je nabreklo; prim. nabrekniti

nabreklína -e ž ( í )
izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine: od udarcev so nastale podplutbe in nabrekline ; nabreklina veke / nabreklina kože
// izboklina na površini česa sploh: take nabrekline na listih povzročajo zajedavci ; koreninske nabrekline / po odjugi so na cesti nastale nabrekline

nabrekljív -a -o prid. ( ī í )
sposoben nabrekniti: seme je zelo nabrekljivo / nabrekljive žile ki (rade) nabreknejo

nabréklost -i ž ( ẹ́ )
stanje nabreklega: nabreklost je minila / močna nabreklost nog, žil / ekspr. stilna nabreklost

nabrékniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
postati po obsegu večji
a) zaradi vpijanja vlage: na dežju so deske nabreknile ; glina v vodi nabrekne / seme je že nabreknilo
b) zaradi nabiranja, pritiska tekočine: mešički pod očmi so ji še bolj nabreknili ; vime je že nabreknilo ; od jeze, napora so mu žile močno nabreknile
// dobiti nabrekline: obolela koža je nabreknila / zaradi deževja je cesta na več mestih nabreknila prim. nabrekel

nabréknjenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od nabrekniti: nabreknjenje organa, tkiva

nabrekováti -újem nedov. ( á ȗ )
nabrekati : stisnjene pesti nabrekujejo od navala krvi

nabrenčáti se -ím se dov. , nabrénči se in nabrênči se; nabrénčal se in nabrênčal se ( á í )
ekspr. brenčeč naletati se: muha se je nabrenčala in odletela

nabrénkati -am dov. ( ẹ̑ ) ekspr.
1. z dajalnikom jezno reči, povedati: vse mu je nabrenkala, kar je vedela / hudih ji bo nabrenkal zelo jo bo oštel
2. knjiž. naložiti , predpisati : zdravnik mu je nabrenkal še tri mesece ležanja

nabrêsti -brêdem dov. , nabrêdel in nabrédel nabrêdla, stil. nabrèl nabrêla ( é )
knjiž., zastar. zagosti : utegnili bi vam kakšno nabresti ; dobro si mu nabredel

nabréžen -žna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. obrežen , obalen : nabrežne čeri / nabrežne rastline

nabréžje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. obrežje , obala : kopalci so ležali na nabrežju ; veter je dvigal pesek na nabrežju / morsko nabrežje / nabrežje Ljubljanice breg
// urejeno, navadno utrjeno obrežje: mesto je dobilo nove ceste, nabrežja in mostove / Cankarjevo nabrežje
navt. operativna obala

nabrísati -bríšem dov. , tudi nabrisála ( í ȋ ) pog., ekspr.
1. premagati : naši nogometaši so spet nabrisali tuje / nabrisati sovražnika
2. natepsti , pretepsti : oče te bo spet nabrisal ; nabrisati s palico
3. prevarati , ukaniti : ta lopov nas je vse nabrisal

nabrít -a -o prid. ( ȋ )
ekspr., navadno v povedni rabi ki zna z iznajdljivostjo, duhovitostjo presenetiti, prevarati: ta učenec je zelo nabrit ; fant je preveč nabrit, da bi govoril tako nespametno / kot nagovor kaj pa spet počneš, fantalin nabriti

nabrítost -i ž ( ȋ )
ekspr. lastnost nabritega človeka: bil je znan po svoji nabritosti

nabrízgati -am dov. ( ȋ )
z brizganjem spraviti v kaj: nabrizgati olja v valj ; nabrizgati kremo v skodelice
// z brizganjem dati, nanesti na kaj: nabrizgati omet na zid / avtomobil mu je nabrizgal blata na žaromete

nabŕskati -am dov. ( r̄ ȓ )
z brskanjem spraviti kam: kokoši so nabrskale zemljo na stezo

nabrúhati -am dov. ( ū ȗ )
1. izmetati iz želodca določeno količino: dolgo je bruhal, pa je le malo nabruhal
2. s silo izmetati določeno količino česa: ognjenik je nabruhal veliko lave / ekspr. tovarna nabruha polno dolino dima
ekspr. nabruhala mu je v obraz vse svoje sovraštvo povedala, izrazila

nabrusíti in nabrúsiti -im dov. ( ī ú )
narediti ostro: nabrusiti nož, sekiro / mačka je nabrusila kremplje
ekspr. pošteno so si nabrusili jezike se pripravili na debato, pogovor ; ekspr. nabrusiti pete steči, pobegniti

nabŕž in na bŕž prisl. ( ȓ )
star. hitro , na hitro : nabrž se je oblekel in odšel

nabúh -a m ( ȗ )
knjiž. nabuhlina : veter je delal v zavesah nabuhe / puščice so se odbijale od bronastih nabuhov na ščitih

nabúhel -hla -o [ nabuhəu̯ ] prid. ( ú )
1. ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: čebulni listi so spodaj nabuhli ; nabuhlo jadro / ekspr. nabuhli nevihtni oblaki
// zabuhel : od vodenice je ves nabuhel ; njen obraz je postal nabuhel / nabuhlo telo utopljenca
2. nav. ekspr. ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino nepomembnih prvin: nabuhel slog ; njegove besede so bile nabuhle in celo neresnične; prim. nabuhniti

nabuhlína -e ž ( í )
izboklina na površini česa: denarnica mu dela nabuhlino v suknjiču / od gub in nabuhlin razbrazdan obraz nabreklin, oteklin

nabúhlost -i ž ( ú )
nav. ekspr. lastnost, značilnost nabuhlega: v romanu je veliko nabuhlosti ; stilna nabuhlost

nabúhniti -em dov. ( ú ȗ )
dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je nabuhnil jadro ; rjuha se je nabuhnila od zajetega zraka
// nabrekniti , oteči : zapestja so mu nabuhnila od tesnih vezi ; ves je nekam nabuhnil prim. nabuhel

nabuhováti -újem nedov. ( á ȗ )
dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter nabuhuje obešeno perilo

nabúnkati -am dov. ( ȗ ) ekspr.
1. natepsti , pretepsti : dobro ga je nabunkal
2. napolniti , natlačiti : nabunkati žepe s sadjem

nabúriti -im dov. ( ū ȗ )
knjiž., zastar. razjeziti , razdražiti : kaj ga je tako naburilo

nabútati -am dov. ( ū ȗ )
1. ekspr. napolniti , natlačiti : nabutati koš, nahrbtnik ; podstrešje so nabutali s senom
2. ekspr. natepsti , pretepsti : spet ga je nabutal ; nabutali so ga, da je bil ves moder
3. nar. vzhodno nabiti , zbiti : nabutati zid iz ilovice

nacédek -dka m ( ẹ̑ )
knjiž. kar se nacedi: nacedek medu

nacedíti -ím dov. , nacêdi in nacédi; nacédil ( ī í )
1. s cejenjem, izločanjem povzročiti nastanek česa: to smolo so nacedile smreke
2. pog., ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): nacediti koga z žganjem

nacefráti -ám [ nacefrati in nacəfrati ] dov. ( á ȃ )
s cefranjem narediti iz česa majhne dele: nacefrati blago, papir / obleka se je na robovih nacefrala začela trgati

nacéhati se -am se dov. ( ẹ̄ )
pog., ekspr. napiti se (alkoholne pijače): spet se je nacehal

nacêjati -am nedov. ( é )
pog., ekspr. v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo): spet naceja prijatelje

nacépati -am tudi nacêpati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
s cepanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: čez noč je z dreves nacepalo veliko hrušk

nacepíti in nacépiti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. s cepljenjem, klanjem priti do določene količine česa: nacepiti drv za zimo / vsak dan nacepijo kup granitnih kock
2. nekoliko razcepiti: nacepiti palico

náci -ja m ( ȃ )
ekspr. nacionalsocialist , nacist : komandant taborišča je bil zagrizen naci

nácifašíst -a m ( ȃ-ȋ )
publ. nacionalsocialist , nacist : zločini nacifašistov

nácifašístičen -čna -o prid. ( ȃ-í )
publ. nacionalsocialističen , nacističen : nacifašistična doba

nácifašízem -zma m ( ȃ-ī )
publ. nacionalsocializem , nacizem : zmaga nad nacifašizmom

nacificírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
publ. uvajati nacizem ali nacistično ideologijo: deželo so hoteli čim prej nacificirati

nácija -e ž ( á )
publ. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest; narod : vsaka nacija ima pravico do svobode ; ljudstvo se je izoblikovalo v nacijo / češka, poljska nacija
publ. predstavljal je belce in ameriško nacijo Američane

nacík -a m ( ȋ )
knjiž., zastar. nadih : cvet z rožnatim nacikom / njegove besede imajo posmehljiv nacik prizvok

nacionálec -lca m ( ȃ )
nacionalist : zagrizen nacionalec

nacionálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na narod, naroden: prizadevati si za nacionalni dvig naroda ; nacionalni obstoj ; nacionalno ozemlje / nacionalna ideja, zavest ; nacionalna individualnost, pripadnost ; nacionalno gibanje, vprašanje / nacionalna politika ; pospeševati nacionalno gospodarstvo / nacionalna jed narodna jed ; ta avtomobil je njihovo nacionalno vozilo ljudsko vozilo / odpravljati nacionalna nasprotja narodnostna
2. nanašajoč se na državo; državen : takrat so priznali retoromanščino za četrti nacionalni jezik / 25. junij je naš nacionalni praznik / evro je v več državah nacionalna valuta / nekdaj Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije
ekon. nacionalni dohodek narodni dohodek ; nacionalna ekonomija gospodarstvo določene države ; polit. nacionalni socializem nacionalsocializem ; soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih ; šah. nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi ; zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795

nacionalíst -a m ( ȋ )
pristaš nacionalizma: ozkosrčni, zagrizeni nacionalisti ; nacionalisti in šovinisti / nacionaliste je okupator pobil ali izselil narodno zavedne ljudi

nacionalístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na nacionaliste ali nacionalizem: zagovarjal je nacionalistične interese ; voditi nacionalistično politiko / nacionalistična miselnost / nacionalistična organizacija, stranka ; nacionalistično malomeščanstvo

nacionalizácija -e ž ( á )
glagolnik od nacionalizirati: izvesti nacionalizacijo ; nacionalizacija rudnikov in tovarn ; zakon o nacionalizaciji

nacionalízem -zma m ( ī )
1. prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov: obsojati, zavračati nacionalizem ; brezobzirni, napadalni nacionalizem ; nacionalizem in šovinizem / ideolog nemškega nacionalizma
// knjiž. politična smer, ki trdi, da so narodne koristi pomembnejše od razrednih, ideoloških: ponovni pojavi nacionalizma ; nacionalizem in internacionalizem / ekonomski nacionalizem je zahteval bojkot tujega blaga
2. v 19. stoletju meščanska ideologija in politika, ki poudarja narod kot celoto in zagovarja njegove interese: nacionalizem pri Hrvatih in Slovencih v dobi romantike / buržoazni nacionalizem
3. knjiž. značilnosti kulture določenega naroda, ljudstva: uvajati nacionalizem v glasbo

nacionalizíranje -a s ( ȋ )
nacionalizacija : nacionaliziranje bank

nacionalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. spremeniti privatna, zlasti proizvajalna sredstva, podjetja v državna, družbena; podržaviti , podružbiti : nacionalizirati banke, rudnike, tovarne ; nacionalizirati tuji kapital / nacionalizirali so mu hišo
2. narediti, da postane kaj (bolj) narodno: nacionalizirati mišljenje / družba se je s pristopom domačih delničarjev nacionalizirala

nacionálka -e ž ( ȃ ) pog.
1. osrednja državna televizija: program nacionalke ; vodstvo nacionalke je pripravilo programsko-poslovni načrt ; oddaja na nacionalki ; nacionalka in zasebna televizija
2. ustanova, zlasti kulturna, državnega, nacionalnega pomena: nacionalke in zavodi za varovanje kulturne dediščine

nacionálkin -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nacionalko: nacionalkin program ; nacionalkin proračun ; nacionalkina oddaja

nacionálno... prvi del zloženk ( ȃ )
nanašajoč se na nacionalen: nacionalnoekonomski, nacionalnopolitičen

nacionálnost -i ž ( ȃ )
pripadnost določenemu narodu; narodnost : enakopravnost prebivalcev ne glede na nacionalnost / biti slovenske nacionalnosti / utrjevati nacionalnost v ljudeh narodno zavest

nacionálsocialíst -a m ( ȃ-ȋ )
pristaš nacionalsocializma:

nacionálsocialístičen -čna -o prid. ( ȃ-í )
nanašajoč se na nacionalsocialiste ali nacionalsocializem: nacionalsocialistična stranka / nacionalsocialistična Nemčija

nacionálsocialízem -zma m ( ȃ-ī )
nemški fašizem, za katerega je značilen izrazit rasizem in antisemitizem: agresivnost nacionalsocializma / pristaši nacionalsocializma

náciskín -a m ( ȃ-ȋ ) pog.
nacistično, fašistično usmerjen obritoglavec: med preiskavami so pri naciskinih našli veliko nacističnega propagandnega materiala ; pohod naciskinov

nacíst -a m ( ȋ )
pristaš nacizma: zborovanje nacistov / nacisti so požgali vas nemški okupator

nacístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na naciste ali nacizem: nacistična ideologija, propaganda ; nacistično nasilje / nacistična organizacija, stranka / nacistična koncentracijska taborišča / nacistična Nemčija

nacístka -e ž ( ȋ )
nav. ekspr. pristašinja nacionalsocializma: zagrizena nacistka

nacízem -zma m ( ī )
nemški fašizem, za katerega je značilen izrazit rasizem in antisemitizem: upirati se nacizmu / nacizem je prevzel oblast / žrtve nacizma

nacméríti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
slabš. najokati se: zdaj se je menda že nacmerila

nacúkati se -am se dov. ( ú ȗ )
pog., ekspr. napiti se (alkoholne pijače): nacukati se žganja / zopet se ga je nacukal

nacvréti -cvrèm dov. , nacvŕl ( ẹ́ ȅ )
s cvrenjem priti do določene količine česa: nacvreti skledo krofov ; nacvrli in napekli so vsega preveč / nacvreti masti

načákati se -am se dov. , načákajte se in načakájte se; načákala se in načakála se ( á ȃ )
nav. ekspr. v čakanju doseči veliko, preveliko mero: odhajamo, dovolj smo se načakali

načárati -am dov. ( ȃ )
po ljudskem verovanju s čaranjem priti do določene količine česa: načarati zaklade / z besedami je znal načarati lepoto pričarati

načebljáti -ám dov. ( á ȃ )
nav. ekspr. reči, povedati veliko živahnega in brezskrbnega: načebljala sta vse mogoče

načečkáti -ám [ načəčkati ] dov. ( á ȃ )
slabš. nerazločno, grdo napisati: zakaj si nalogo tako načečkal ; njegovo ime si je načečkal na košček papirja / namesto da bi narisal človeka, je le nekaj načečkal / za nalogo imamo spis, bom že kaj načečkal sestavil, napisal

načêlek in načélek -lka m ( ȇ; ẹ̑ )
1. dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva: na glavi je imel načelek ; načelek z biseri
// temu podoben ženski nakit: v laseh je nosila načelek
2. knjiž. jermen, ki se daje na čelo; čelni jermen : konji z okrašenimi načelki

načêlen -lna -o prid. ( ȇ )
1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike ; stroga, načelna vzgoja ; načelno ravnanje, stališče
// ki se drži določenih načel, ne glede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek ; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje
2. ki poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali ; dati nekaj načelnih pripomb, smernic / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih / debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna / ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo

načêlje in načélje -a s , rod. mn. načêlij in načélij tudi načêlj in načélj ( ȇ; ẹ̑ )
knjiž., zastar. pročelje , fasada : baročno načelje dvorca

načeljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
načelovati : dve leti je načeljeval odseku za notranje zadeve / načeljevati skupini voditi jo, poveljevati

načêlnica -e ž ( ȇ )
1. uslužbenka, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: načelnica mestnega inšpektorata ; načelnica oddelka za kulturo
2. predstojnica upravne enote: načelnica upravne enote
3. star. načelnikova žena: načelnica in županja sta se sprli

načêlnik -a m ( ȇ )
1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika ; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje
// kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe ; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva
2. predstojnik upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
3. nekdaj vodja 1 , poveljnik : rodovni načelnik / načelnik financarjev
voj. načelnik štaba častnik, ki vodi, usklajuje delo štaba ; zgod. načelnik Narodne straže

načêlniški -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na načelnike ali načelništvo: načelniška služba / njegova načelniška doba ni trajala dolgo

načêlništvo -a s ( ȇ )
naslov, dejavnost načelnikov: načelništvo ga je izčrpavalo / načelništvo je odstopilo načelnik in sodelavci

načêlnost -i ž ( ȇ )
lastnost, značilnost načelnega: dogmatična, nepopustljiva načelnost ; občudoval je prijateljevo resnicoljubnost in načelnost / načelnost stališč, vzgoje / načelnost boja, članka

načêlo -a s ( é )
1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo ; držati se, odstopati od svojih načel ; ravnati po etičnih načelih ; jasna, trdna načela ; stroga moralna, vzgojna načela ; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo / načelo javnosti ; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko
// nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja ; biti v skladu s slovarskimi načeli ; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila
2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela ; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela ; ustavna načela ; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike ; sistem načel
3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje ; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh ; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi
knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje ; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, ne glede na trenutne razmere, koristi
ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh ; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke ; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta ; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok ; pravn. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti ; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu ; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih

načêloma člen. ( ȇ )
v načelu, načelno: misel na beg je načeloma odklonil ; biti načeloma proti čemu

načelováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. biti načelnik: načelovati oddelku za finance / načelovati zadrugi / nekdaj načelovati občini
2. poveljevati , ukazovati : načelovati bataljonu
ekspr. fantje so razgrajali in razbijali, njegov sin jim je pa načeloval jih je vodil; bil najhujši razgrajač

načêlstvo -a s ( ȇ )
1. urad načelnika: policijsko načelstvo ; člani, uradniki načelstva / pritožba na načelstvo / nekdaj občinsko, okrožno načelstvo ; načelstvo zadruge, hranilnice / v stari Jugoslaviji okrajno ali sresko načelstvo / trg pred načelstvom je bil poln ljudi pred poslopjem tega urada
2. naslov, dejavnost načelnikov; načelništvo : odkloniti, sprejeti načelstvo
3. star. vodstvo : načelstvo društva sestavljajo načelnik in trije odborniki

načemériti -im tudi načmériti -im [ prva oblika načəmeriti in načemeriti ] dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti kaj čemerno: načemeriti obraz

načenčáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. reči, povedati veliko vsebinsko praznega: načenčala mu je vse mogoče neumnosti / slabš. ali veš, kaj vse si načenčal povedal

načénjanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od načenjati: načenjanje pogovora, problemov

načénjati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. odvzemati del od celote: načenjajo že drugi hlebec sira / prihrankov noče načenjati
2. povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: gniloba načenja sadje ; pren., ekspr. težko delo jim načenja zdravje
3. z oslabljenim pomenom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: rad načenja pogovor o otrocih ; načenjati rešitev stanovanjskih vprašanj

načepériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
naščeperiti : petelin je načeperil rep ; ekspr. lasje so se ji načeperili

načesáti -čéšem dov. , načêši načešíte; načêsal ( á ẹ́ )
s česanjem priti do določene količine česa, navadno las, volne: lase, ki jih ob česanju načeše, sproti sežiga / načesati veliko prediva, volne

načéti -čnèm dov. , načél; nam. načét in načèt ( ẹ́ ȅ )
1. odvzeti del od celote: načeti hlebec sira, jabolko / načeti prihranke
2. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: dleto je načela rja ; voda in mraz sta načela zid ; pren., ekspr. starost ga je že načela
3. z oslabljenim pomenom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: načel je pogovor s sopotnikom ; načeti vprašanje razorožitve

načétost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost načetega: moralna načetost

načéz in na čéz prisl. ( ẹ̑ )
pog., v zvezah: prevzeti delo načez brez merjenja, podrobnega obračuna ; govoriti bolj načez na splošno, nedoločno

načíčkanec -nca m ( ȋ )
slabš. olepšan, nalepotičen človek: domišljav načičkanec

načíčkanost -i ž ( ȋ )
slabš. lastnost, značilnost načičkanega: baročna načičkanost palače ; gladka obleka brez vsake načičkanosti / pretirana načičkanost deklet mu ni ugajala

načíčkati -am dov. ( ȋ )
slabš. olepšati , nalepotičiti : deklico so preveč načičkale ; ženske so se načičkale kot za praznik / za ples se je naličkala in načičkala / načičkati dvorano z rožami okrasiti

načín -a m ( ȋ )
1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema ; ima poseben način govorjenja, pisanja ; izbrati primeren način za kaj ; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja ; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril ; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice ; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja ; uvajati industrijski način gradnje ; kapitalistični način proizvodnje ; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika / publ. slikati v realističnem načinu slogu / z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic ; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način ; delati kaj na enak način kot drugi ; bomo že uredili na kak način kako ; zaslužiti na lahek način ; dogodek je opisoval na miren, stvaren način ; bojevali so se na partizanski način po partizansko ; zadevo lahko rešimo na več načinov
2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja
a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek ; na noben način noče iti z nami ; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne
b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu
// v zvezi na vsak način poudarja
c) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način
č) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo ; tega denarja je parcela na vsak način vredna
pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna ; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo ; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere ; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako študiral kot zdaj ; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo
gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako ; glasb. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice ; durov, molov tonovski način ; jezikosl. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja ; trpni, tvorni način ; prislovno določilo načina

načinôven tudi načínoven -vna -o prid. ( ō; ȋ )
nanašajoč se na (glagolski) način: načinovni prislov ; načinovni rodilnik rodilnik v funkciji prislovnega določila načina ; načinovni odvisni stavek odvisni stavek, ki izraža način dejanja nadrednega stavka

načípkati -am dov. ( ȋ )
s čipkami obšiti, okrasiti: načipkati zavese

načítan -a -o prid. ( ī )
ki si je pridobil razgledanost, izobrazbo z branjem knjig: bil je zelo načitan človek ; duhovita je in načitana

načítanost -i ž ( ī )
razgledanost, izobraženost, pridobljena z branjem knjig: njegova načitanost in delavnost presenečata ; fant kaže veliko načitanost

načmeriti gl. načemeriti

načofáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. s čofanjem dati, nanesti na kaj: otroci so načofali blato na zid / načofala ga je z milnico po obrazu

načofotáti se -ám se dov. ( á ȃ )
ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po čofotanju: otroci so se nasončili in načofotali

načŕpati -am dov. ( )
s črpanjem priti do določene količine česa: letos so načrpali dovolj nafte ; načrpati vodo ; pren., ekspr. načrpati si novih moči

načŕt -a m ( ȓ )
1. kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo: načrt se je uresničil ; držati se načrta ; delati, imeti, narediti načrt ; dokončen, neizvedljiv, podroben načrt ; načrt za beg, potovanje ; ima pripombe k načrtu / dolgoročni, kratkoročni gospodarski načrt ; finančni načrt / delo poteka po načrtu ; zmedel se je, ker to ni bilo v načrtu
// kar vnaprej določa, koliko dela mora biti v določenem času opravljenega: doseči, izpolniti načrt ; preseči proizvodni načrt za deset odstotkov / letni, tedenski načrt
2. nav. mn. kar kdo namerava, želi narediti, uresničiti: ima daljnosežne, velike načrte ; ekspr. kuje nove načrte za prihodnost / ekspr. njegov življenjski načrt je, da postane zdravnik
3. osnutek , predlog : predložiti načrt v razpravo ; načrt ustave, zakona / objavili so načrt njegovega nedokončanega romana / repertoarni načrt
4. grafični prikaz kakega objekta, območja: izdelati, izrisati, kopirati, risati načrt ; načrt narisa, tlorisa ; načrt za hišo, stroj / gradbeni, montažni načrt ; načrt v merilu 1 : 200 / kupiti načrt mesta zemljevid
kakšne načrte imate za nedeljo kako jo nameravate preživeti ; ekspr. očetova smrt mu je prekrižala načrte povzročila, da jih ni mogel uresničiti ; ekspr. še marsikaj ima v načrtu misli, namerava narediti ; ekspr. s sinom je imel velike načrte upal, pričakoval je, da bo dosegel pomemben položaj, uspeh ; ekspr. sami načrti so ga kar naprej dela načrte, uresniči jih pa ne ; ekspr. to je človek brez načrtov nič ne misli na prihodnost
arhit. glavni načrt navadno v večjem merilu, ki natančno podaja videz in ceno gradbenega objekta ; idejni načrt navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta ; situacijski načrt ki prikazuje položaj gradbenega objekta glede na druge objekte, meje parcele ; geod. katastrski načrt načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in parcelnimi številkami ; šol. učni načrt ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi ; urb. urbanistični načrt ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo ; zazidalni načrt ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo

načŕtati -am dov. ( ŕ r̄ )
1. geom. s črtami narediti kaj, navadno po določenih podatkih: načrtati krog, trikotnik
// knjiž. narisati : načrtati diagram, razpredelnico / načrtati drevesa, hišo
2. star. opisati , orisati : govornik je načrtal njeno življenjsko pot / člankar je načrtal politične razmere / načrtati si prizor svidenja predstavljati si, zamišljati si

načrtávanje -a s ( ȃ )
risanje : načrtavanje mreže, razpredelnice

načrtávati -am nedov. ( ȃ )
risati : načrtavati diagram, mrežo

načŕten -tna -o prid. ( ȓ )
ki poteka po načrtu: načrtna akcija, proizvodnja ; načrtno zdravljenje ; njegovo delovanje, opazovanje je načrtno / načrtno gospodarstvo / knjiž. v svojem ravnanju ni načrten dosleden

načŕtnost -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost načrtnega: načrtnost dela, pouka, proizvodnje / z načrtnostjo in vztrajnostjo se da marsikaj doseči / v njegovem govorjenju je slutila načrtnost določen cilj, namen

načŕtoma prisl. ( ȓ )
star. načrtno : načrtoma delati kaj / načrtoma ga preganjajo

načrtoválec -lca [ načərtovau̯ca tudi načərtovalca ] m ( ȃ )
kdor zasnuje, izdela načrt za kak objekt, območje: načrtovalci avtocest, mest ; načrtovalec zgradbe projektant / načrtovalci in tehnični risarji / urbanistični načrtovalec
// kdor vnaprej razmišlja o čem in predlaga, določa ustrezne ukrepe: načrtovalec zunanje politike / načrtovalec proizvodnje / načrtovalec prihodnosti

načrtoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na načrtovanje: načrtovalni biro, oddelek / načrtovalni posvet ; načrtovalna politika
geom. načrtovalna naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem

načrtoválka -e [ načərtovau̯ka tudi načərtovalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki zasnuje, izdela načrt za kak objekt, območje: načrtovalka novega lokacijskega načrta ; podpora načrtovalkam pri projektu ; sodelovanje z načrtovalkami
// ženska, ki vnaprej razmišlja o čem in predlaga, določa ustrezne ukrepe: medijska načrtovalka ; načrtovalka proizvodnje / načrtovalka porok, zabav

načrtovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od načrtovati: načrtovanje geometrijskih likov / načrtovanje industrijskih mest, objektov / načrtovanje potovanja mu je vzelo precej časa / ukvarjajo se z načrtovanjem proizvodnje, denarnega prometa / načrtovanje prihodnosti / jezikovno načrtovanje potrjevanje in utrjevanje položaja jezika z dodatnimi zakonskimi členi in ustaljevanje jezika s posodobljenimi priročniki
ekon. mrežno načrtovanje nauk o načrtovanju velikih del ; med. načrtovanje rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok ; urb. urbanistično načrtovanje

načrtováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. geom. s črtami delati kaj, navadno po določenih podatkih: načrtovati krog, trikotnik
// knjiž. risati : načrtovati razpredelnico / načrtoval mu je hišo v pesek
2. snovati, izdelovati načrt za kak objekt, območje: urbanisti načrtujejo novo naselje / načrtovati nov tip vozila / načrtovati zelenice
// publ. vnaprej razmišljati o čem in predlagati, določati ustrezne ukrepe: načrtovati izobraževanje, potovanje / načrtovati milijon evrov prometa ; načrtovati povečanje proizvodnje / načrtovati prihodnost
// publ. misliti, nameravati narediti: na tem mestu so prvotno načrtovali bolnišnico ; s kakšnim predmetom je obtoženi načrtoval uboj / že dolgo načrtuje nakup novega stroja

načudíti se in načúditi se -im se dov. ( ī ú ȗ )
ekspr. v čudenju doseči veliko mero: ne more se načuditi taki revščini

načvekáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. reči, povedati veliko vsebinsko praznega, nespametnega: načvekal jim je vse mogoče čenče

nad predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka nád- (ȃ)
1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: nad naše kraje doteka hladen zrak ; balon se je dvignil nad oblake ; skloniti se nad otroka / obesek za nad vrata / zavihati rokave do nad komolca ; pren. hotel se je vzdigniti nad druge ; nesreča pride nadme
2. za izražanje premikanja, usmerjenosti s sovražnim namenom: iti z gorjačo nad koga ; iti nad petelina ; planiti nad nasprotnika ; elipt. ne upa se nadenj
3. za izražanje presežene mere: plačati je moral nad tri tisoč evrov ; tehta nad sto kilogramov ; gore, visoke nad dva tisoč metrov / star nad trideset let ; čakati nad dve uri
// ekspr. za izražanje visoke stopnje: ni ga hinavca nad njega
II. z orodnikom
1. za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: letalo kroži nad mestom ; sklanjati se nad načrti ; nad Slovenijo je visok zračni pritisk
// za izražanje višjega položaja v bližini česa: obrvni lok nad očmi ; noga nad kolenom / voda nad jezom ; tik nad studencem / Šentvid nad Ljubljano ; pren. stati visoko nad strankarskimi prepiri
// za izražanje nadrejenosti: gospodovati, vladati nad kom ; imeti predstojnike nad seboj ; poveljstvo nad četo / zmaga nad fašizmom, komunizmom ; pren. grad gospoduje nad dolino
2. za izražanje presežene mere: proizvodnja je nad državnim povprečjem ; prodaja se nad resnično vrednostjo
// ekspr. za izražanje visoke stopnje: skopuh nad skopuhi
3. za izražanje področja (duševne) dejavnosti: zmotiti se nad prijateljem ; maščevati se nad sovražnikom ; zamisliti se nad vsebino romana ; pregled nad položajem / rohneti, vpiti nad kom
4. za izražanje vzroka za čustveno stanje: jokati, vzdihovati nad kom ; uživati nad nesrečo bližnjega ; zgražati se nad nedostojnim početjem ; veselje nad dogodkom ; razočaranje nad kom
ekspr. pameten nad svoja leta bolj, kakor bi se pričakovalo glede na njegovo starost ; pog. zmerom je nad menoj me nadleguje s svojimi predlogi, zahtevami ; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa ; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; prim. nadvse

nad... ali nàd... predpona v sestavljenkah ( ȁ )
za izražanje
a) lege, položaja, premikanja nad čim: nadcesten, nadgroben, nadletavati, nadmorski, nadpalubje, nadvoz, nadzidek, nadzidati
b) preseganja glede na družbeni, službeni položaj: nadlogar, nadmoč, nadoblast, nadporočnik, nadškof, nadvojvoda, nadvlada ; nadvladovati, nadzirati
c) preseganja navadne, običajne mere: nadplanski, nadpolovičen, nadpritisk, nadprodukcija, nadštevilen, nadzvočen
č) kvalitativnega preseganja: nadčloveški, nadizkustven, nadljudje, nadnaraven, nadrazumski, nadrealizem, nadstrankarski, nadstvarnost

náda -e ž ( ȃ )
knjiž. upanje , pričakovanje : nada se mu je izpolnila, uresničila ; gojiti, imeti, vzbujati nade ; star. staviti nade v koga ; ekspr. goljufive, prazne nade ; velike nade / ekspr. ali je še kaj nade na zmago / to je rekel v nadi, da ga bodo pohvalili ; živi v nadi, da bo obogatel
ekspr. mladina je naša nada veliko pričakujemo, si obetamo od nje ; ekspr. zdravnik je naša zadnja nada če on ne bo pomagal, ni več pomoči ; star. ni si bil v nadi, da se bo tako slabo končalo ni pričakoval

nadàh -áha m ( ȁ á )
knjiž. nadih : listi dobivajo rjavkast nadah / njegove besede imajo posmehljiv nadah prizvok

nadáhel -hla -o [ nadahəu̯ ] prid. ( á )
knjiž. nadahnjen : rumenkasto nadahli listi ; rdeče nadahlo lice

nadahníti in nadáhniti -em dov. ( ī á )
1. dati čemu rahel barvni odtenek: rdečica je nadahnila njegovo lice / nebo se škrlatno nadahne
2. knjiž. rahlo zvočno ali čustveno obarvati: besede je nadahnil s škodoželjnostjo / od časa do časa nadahne njen obraz posebna milina
3. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti : uspeh ga je nadahnil z optimizmom / nadahnila mu je poguma dala

nadáhnjenost -i ž ( á )
lastnost, značilnost nadahnjenega: rdeča nadahnjenost cvetov / knjiž. lirska nadahnjenost romana

nadájati -am nedov. ( ā )
nar. vzhodno dojiti : nadajati otroka

nadálje prisl. ( ā ) knjiž.
1. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja; naprej : lahko bi še nadalje študiral / kaj sta se nadalje pogovarjala, ne vem potem, kasneje / za nadalje se dogovorite sami
2. v bodoče, v prihodnje: država bo nadalje kupovala samo lahko orožje
3. v členkovni rabi, pri naštevanju izraža obstajanje česa poleg že povedanega; dalje , potem 1 : številno uradništvo, nadalje oblast v rokah posameznikov, vse to je oviralo razvoj / publ. nadalje so govorili še o kulturnih stikih razen tega

nadaljeválec -lca [ nadaljevau̯ca tudi nadaljevalca ] m ( ȃ )
kdor kaj nadaljuje: nadaljevalec gradnje / nadaljevalec romantične smeri, tradicije

nadaljeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nadaljevanje: nadaljevalni načrti za študij
// v zvezi nadaljevalni tečaj tečaj za izpopolnitev, razširitev osnovnega, začetnega znanja, obvladovanja česa: vpisati se v nadaljevalni tečaj ; nadaljevalni plesni tečaj ; nadaljevalni tečaj angleščine
šol. kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo ; obrtna nadaljevalna šola do 1945 poklicna šola

nadaljeválka -e [ nadaljevau̯ka tudi nadaljevalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj nadaljuje: pesnica je nadaljevalka romantične smeri

nadaljeván -a -o prid. ( á )
ki je storjen v več dejanjih, v različnih časih, ki si sledijo: nadaljevana seja mestnega sveta
pravn. spoznali so jo za krivo nadaljevane goljufije ; nadaljevano kaznivo dejanje

nadaljevánje -a s ( ȃ )
1. glagolnik od nadaljevati:
a) nadaljevanje dela bo možno čez pet mesecev ; nadaljevanje gradnje bo zelo drago / publ. v nadaljevanju prvenstva so samo še enkrat izgubili tekmo
b) odločili so se za nadaljevanje boja, postopka / kritizirati nadaljevanje starih metod
c) stric mu je omogočil nadaljevanje šolanja / rokoko je nadaljevanje baroka
č) napovedujejo nadaljevanje lepega vremena / ugotoviti nadaljevanje gozda proti severu
2. del teksta po določenem delu iste celote, ki je objavljan v časopisu, reviji od določene številke dalje: nadaljevanje se konča na najbolj napetem mestu ; brati nadaljevanje ; drugo, tretje nadaljevanje / izhajati, objavljati v nadaljevanjih ; film v petih nadaljevanjih / roman v nadaljevanjih / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta: nadaljevanje sledi ; nadaljevanje v prihodnji številki
// del govorjenega, pisanega teksta po določenem delu iste celote sploh: napisati, poslušati nadaljevanje ; iz nadaljevanja je razvidno, da so se odločili pravilno ; publ. v nadaljevanju je govornik analiziral novi položaj / nadaljevanje s prve, prejšnje strani

nadaljevánka -e ž ( á )
televizijski film ali televizijska igra v nadaljevanjih: gledati, snemati nadaljevanko / televizijska nadaljevanka / publ. nadaljevanka v dnevniku literarno delo v nadaljevanjih

nadaljevátelj -a m ( ȃ )
star. nadaljevalec : on ni začetnik, ampak nadaljevatelj / nadaljevatelj tradicije

nadaljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. navadno z glagolskim samostalnikom delati, da traja kaj dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju: delo je nadaljeval na drugem področju ; pot, potovanje so nadaljevali drugi dan ; zaradi okvare na avtomobilu so nadaljevali vožnjo z vlakom / začel je dobro, vendar je slabo nadaljeval in igro izgubil / po njegovi smrti je obrt nadaljeval sin ; ne ve se, ali bo avtor roman še nadaljeval ; danes bodo nadaljevali temo prejšnjega predavanja / publ.: nadaljevati z napori za ureditev razmer ; uspešno, vztrajno nadaljevati z raziskovanjem / elipt. po premolku je nadaljeval: Jutri bodo odšli
če boš tako nadaljeval, boš kmalu obubožal delal, živel, zapravljal
// delati, da traja kaj dalje kljub težavam, nasprotovanju: boj, delo so le nadaljevali ; napad so nadaljevali in celo stopnjevali / nadaljevati polet kljub okvari ; čeprav so ljudje jezno mrmrali, je nadaljeval pripovedovanje / publ. kljub težavam je nadaljeval s poskusi / nadaljevati s starimi metodami
// delati, da traja kaj dalje na drugačni, novi stopnji: po maturi se je odločil, da bo nadaljeval šolanje ; nadaljevati študij na filozofski fakulteti / ta smer nadaljuje romantiko ; nadaljevati tradicijo velikih stilistov
2. nav. ekspr., v zvezi s s, z izraža, da kaj sledi čemu: začeli so s šalami, nadaljevali s prepirom in končali s pretepom

nadáljnji -a -e prid. ( ȃ )
1. ki traja dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju: odločiti se za nadaljnji boj ; nadaljnja vožnja bo, upamo, udobnejša / njegova nadaljnja usoda je neznana / omejiti nadaljnje naraščanje cen
// ki traja dalje na drugačni, novi stopnji: odločiti se za nadaljnji študij ; na nadaljnji stopnji se bodo naučili tudi to / uvrstiti se v nadaljnje tekmovanje / publ. za vsa nadaljnja, podrobnejša pojasnila se obrnite nanj
2. navadno v zvezi z vsak, vsi naslednji , sledeči : z vsakim nadaljnjim dogodkom se napetost stopnjuje ; prvi obrok je tisoč evrov, vsi nadaljnji pa sto ; nadaljnja poglavja so zanimivejša ; sam.: vse nadaljnje je nebistveno ; pog. taka dejanja brez nadaljnjega obsojamo ne da bi pomišljali, zahtevali novih dokazov ; pog. to je brez nadaljnjega pravilno zanesljivo, nedvomno ; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican ; publ. v nadaljnjem bomo uporabljali samo kratico v svojem tekstu, govoru od tu dalje

nàdángel -a m ( ȁ-á )
rel. angel višjega reda: nadangel Mihael ; angeli in nadangeli

nadánji -a -e prid. ( ā )
zastar. ki je, živi na dnu: nadanje ribe / nadanja voda talna voda

nadárbina -e ž ( ȃ )
rel. za trajno ustanovljena cerkvena služba, zvezana z dohodki, zlasti iz nepremičnin: podeliti, ustanoviti nadarbino / cerkvena nadarbina
// dohodki in premoženje, zvezani s tako službo: nizke, visoke nadarbine ; hiše, zemljišča in druge nadarbine

nadárbinar -ja m ( ȃ )
rel. uživalec nadarbine:

nadárbinski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nadarbino: nadarbinski dohodki / nadarbinsko zemljišče

nadaríti -ím dov. , nadáril ( ī í )
zastar. obdariti , nagraditi : cesar ga je nadaril s konjem / narava ga je bogato nadarila s talenti

nadárjen -a -o prid. ( ȃ )
sposoben hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: nadarjen učenec ; on je glasbeno, pesniško zelo nadarjen ; nenavadno nadarjen ; nadarjen za jezike, matematiko / nadpovprečno, povprečno nadarjen človek / ekspr. biti nadarjen z diplomatskimi sposobnostmi imeti (velike) diplomatske sposobnosti
ekspr. za to, da ga je spravila v slabo voljo, je bila nenavadno nadarjena velikokrat mu je pokvarila veselo razpoloženje

nadárjenec -nca m ( ȃ )
knjiž., ekspr. nadarjen človek: hiter napredek nadarjencev ; nadarjenec za glasbo

nadárjenost -i ž ( ȃ )
sposobnost hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: kazati nadarjenost ; glasbena, tehnična nadarjenost ; nadpovprečna nadarjenost ; nadarjenost za šah

nadàv in nadáv -áva m ( ȁ á; ȃ )
zastar. znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena; ara 3 :

nadávek -vka m ( ȃ ) zastar.
1. znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena; ara 3 : nadavek za vola
2. dodatek , nameček : nadavek k davku / na koncu pa še nekaj lepega za nadavek

nàdbesedílen -lna -o prid. ( ȁ-ȋ )
nanašajoč se na nadbesedilo: grafični nadbesedilni sistem ; uporaba nadbesedilnih povezav

nàdbesedílo -a m ( ȁ-ȋ )
rač. besedilo, v katerem so nadpovezave na druga besedila: klikanje po nadbesedilih ; jezik za označevanje nadbesedila ; protokol za prenos nadbesedila

nadcésten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja nad cesto: načrt za nadcestne objekte / nadcestna železnica nadzemna železnica

nàdčásen -sna -o prid. ( ȁ-á )
knjiž. nadčasoven : nadčasne vrednote / nadčasna lepota, resnica brezčasna

nàdčásnost -i ž ( ȁ-á )
knjiž. nadčasovnost : nadčasnost umetniškega dela

nàdčasôven -vna -o prid. ( ȁ-ō )
1. ki po pomembnosti, veljavnosti presega določen čas: nadčasovni pomen drame ; nadčasovne umetnine, vrednote
2. knjiž. brezčasen : nadčasovna resničnost

nàdčasôvnost -i ž ( ȁ-ō )
lastnost, značilnost nadčasovnega: nadčasovnost umetnine / knjiž. vsa ta dela so prešla v nadčasovnost brezčasnost

nàdčlovéčnost -i ž ( ȁ-ẹ́ )
knjiž. lastnost, značilnost nadčloveka: filozofija o nadčlovečnosti

nàdčlôvek -éka m ed. in dv. ( ȁ-ó ȁ-ẹ́ )
1. po Nietzscheju človek, ki po moči, volji, duhu presega (navadnega) človeka: drama je zasnovana na etičnem problemu nadčloveka / teorija o nadčloveku
2. ekspr. kdor je sposobnejši, popolnejši od povprečnega človeka: v človeku prihodnosti vidi nadčloveka ; Napoleona prikazuje kot nadčloveka; prim. nadljudje

nàdčlovéški -a -o prid. ( ȁ-ẹ́ )
1. nanašajoč se na nadčloveka: nadčloveške lastnosti, značilnosti / v drami prikazuje pisatelj nadčloveške like, osebe
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo veliki meri, visoki stopnji: premagovati težave z nadčloveškim naporom ; nadčloveški pogum ; to delo terja nadčloveške moči

nàdčlovéštvo -a s ( ȁ-ẹ̑ ) knjiž.
1. nadljudje : nadčlovek in nadčloveštvo sploh
2. lastnost, značilnost nadčloveka: verovati v človekovo nadčloveštvo

nàdčúten -tna -o prid. ( ȁ-ū )
knjiž. ki presega področje čutno zaznavnega: nadčutni svet / nadčutno bistvo česa

nàdčútnost -i ž ( ȁ-ū )
knjiž. lastnost, stanje nadčutnega: zamakniti se v nadčutnost ; nadčutnost lepote, misli
// kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati: vedno bolj je težil k nadčutnosti

nàddávkar -ja m ( ȁ-ā )
nekdaj uslužbenec davčnega urada, za stopnjo višji od davkarja: njegov oče je bil naddavkar

nàddržáva -e ž ( ȁ-ȃ )
organizirana politična skupnost, ki presega okvir posamezne države: centralizirana naddržava ; evropska naddržava

nàddržáven -vna -o prid. ( ȁ-á )
knjiž. ki presega okvir države: naddržavna organizacija

nàdduhôvnik -a m ( ȁ-ó )
rel., nekdaj naslov za duhovnika, ki je nadrejen duhovnikom določenega območja: zadnji salzburški nadduhovnik v Panoniji

nadebúden -dna -o prid. ( ú ū )
nadobuden : to je delo mladega, nadebudnega umetnika / naš nadebudni sinko ; naša nadebudna mladina

nadebúdnež -a m ( ȗ )
nadobudnež : podjetni nadebudneži

nadebúdnica -e ž ( ȗ )
nadobudnica : za službo se je prijavila dvajsetletna nadebudnica

nadêja in nádeja -e ž ( ȇ; ȃ )
star. upanje , pričakovanje : nadeja se ji je izpolnila, uresničila ; gojiti nadeje ; vzbujati prazne, velike nadeje / živi v nadeji, da bo ozdravel

nadêjati se -am se in nádejati se -am se nedov. ( ȇ; ȃ ) knjiž.
1. upati, obetati si: nadejati se daril, uspeha ; nadejati se dobre kupčije, star. dobri kupčiji ; ni se nadejati, da se bodo razmere same uredile ; trdno se nadejati
// prepričan biti, misliti: nadejam se, da se to ni zgodilo z vašo vednostjo ; nisem lagal in, nadejam se, tudi ne bom
2. pričakovati , predvidevati : nadeja se, da se bo stvar slabo končala / prišli so, ko se jih ni nihče nadejal

nadélati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
alp. nezavarovano, nezaznamovano smer utrditi, napraviti (lažje) prehodno: pot čez steno je treba šele nadelati / kamin sta nadelala z vrvmi / stare poti so na novo markirali in nadelali popravili

nadeláva -e ž ( ȃ )
glagolnik od nadelati ali nadelovati: za nadelavo poti potrebujejo nekaj dni

nadelávati -am nedov. ( ȃ )
alp. nadelovati : ves teden so nadelavali stezo v steno
ekspr. začel ga je nadelavati z motiko tepsti, pretepati

nadelováti -újem nedov. ( á ȗ )
alp. nezavarovano, nezaznamovano smer utrjevati, delati (lažje) prehodno: nadelovati stezo v steno
ekspr. nadelovati koga s palico tepsti, pretepati

nadepôln -a -o [ nadepou̯n ] prid. ( ȏ ó )
star. poln upanja, pričakovanja: črnogledi starci in nadepolni mladeniči ; nadepoln se je vračal domov / nadepolna doba, mladost / umrl je nadepoln umetnik nadarjen, veliko obetajoč

nadéti -dénem dov. , nadêni nadeníte ( ẹ́ )
1. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: nadeti konju ostroge, uzdo / knjiž.: paznik mu je nadel lisice nataknil ; na glavo so ji nadeli venček iz rož dali, položili ; nadel si je masko ; nadel si je najboljšo obleko oblekel je ; pren., knjiž. nadel si je krinko poštenega človeka
// knjiž. naložiti : na krožnik si je nadel precej mesa ; vso prtljago so nadeli na osla / nadeli so dva voza sena
2. gastr. narediti, pripraviti jed z nadevom: nadeti telečja prsa

nadèv -éva m ( ȅ ẹ́ )
gastr. mešanica živil
a) ki se daje, maže med plasti testa: pripraviti nadev ; sladek, slan nadev / čokoladni, makov, sirov nadev
b) s katero se kaj polni: narediti nadev za v paprike ; klobasa z nadevom iz riža in drobovine

nadévati -am tudi -ljem nedov. ( ẹ́ )
1. delati, da pride kaj na določeno mesto: nadevati konju sedlo, uzdo ; vitez si je nadeval oklep in šlem / orožniki so ujetnikom nadevali lisice natikali ; pren., knjiž. nadeva si krinko učenosti
// knjiž. nalagati 1 : nadevati jed na krožnik / nadevati seno na voz
2. nedov. in dov. , gastr. delati, pripravljati jed z nadevom: nadevati jajce, papriko ; palačinke nadevamo pred serviranjem
// dajati, nalagati živilo v plasteh: zmes nadevamo v pekač in damo v pečico
star. nadeval ga je z gorjačo tepel, pretepal ; star. nadeva ga z grdimi besedami ošteva, zmerja

nadévek -vka m ( ẹ̑ )
1. kar je dano na kaj, pridano (k) čemu: stavba ima številne nadevke, prizidke in stebriče / konice čolna so okrašene s koščenimi nadevki
2. star. vzdevek , psovka : obsula ga je z vsemi mogočimi nadevki

nadglavíšče -a s ( í )
geogr. najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem; zenit : sonce je v nadglavišču

nadglédnik -a m ( ẹ̑ )
zastar. nadzornik : postal je nadglednik / pristaniški nadglednik

nàdgozdár -ja m ( ȁ-á )
nekdaj višji gozdarski uslužbenec: postavljen je za nadgozdarja

nadgradítev -tve ž ( ȋ ) rač.
zamenjava dela programske ali strojne opreme z novejšo, zmogljivejšo: ponujati nadgraditve ; varnostne programske nadgraditve ; nadgraditev z novimi funkcijami

nadgradíti -ím dov. , nadgrádil ( ī í )
1. zgraditi, dozidati nad čim: na stolpnici bodo nadgradili dve nadstropji / nadgraditi hišo ; pren., knjiž. literarno predlogo je gledališko nadgradil
2. zamenjati ali dopolniti dele kakega sistema z novejšimi, zmogljivejšimi: nadgraditi cestninski sistem ; nadgraditi sistem umetnega zasneževanja z novo tehnologijo
// rač. zamenjati dele programske ali strojne opreme z novejšo, zmogljivejšo: program so nadgradili z novo različico ; nadgraditi spletno stran

nadgradljív -a -o prid. ( ī í ) rač.
ki se da nadgraditi: nadgradljiv pomnilnik, operacijski sistem ; strežnik je programsko nadgradljiv

nàdgrádnja -e ž ( ȁ-ā )
1. knjiž. nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: duhovna nadgradnja družbe ; estetska, idejna, politična nadgradnja / publ. na trden scenarij je lahko postavil dobro režijsko nadgradnjo
soc. družbena nadgradnja organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
2. glagolnik od nadgraditi: nadgradnja hiše ; dovoljenje za nadgradnjo
3. navt. del ladje nad (glavnim) krovom: izstrelek je poškodoval nadgradnjo podmornice / v sredini ladje je večja nadgradnja

nadgrajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. graditi, zidati nad čim: nadgrajevati stare objekte / nadgrajevati obrambni zid z dodatnimi zaščitami
2. dodajati nove elemente, sestavine, ki razširjajo, dopolnjujejo že dano, znano: revija bo nadgrajevala svoje tematske sklope / nadgrajevati pridobljeno znanje
3. rač. zamenjevati ali dopolnjevati dele kakega sistema z novejšimi, zmogljivejšimi: operaterji nadgrajujejo svoja omrežja glede na količno prenesenih podatkov
// zamenjevati dele programske ali strojne opreme z novejšo, zmogljivejšo: sproti nadgrajevati računalnike

nadgróben -bna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja nad grobom: nadgrobna kapela
// star. nagroben : nadgrobni kamen, spomenik

nadhòd -óda m ( ȍ ọ́ )
mostu podoben objekt za prehod pešcev nad cesto, železniško progo: zgraditi nadhod nad avtocesto ; nadhodi in podhodi

nadigráti -ám dov. ( á ȃ )
publ. z boljšo igro doseči premoč: v začetku srečanja so gostje nadigrali domačine ; mladi šahist je nadigral velemojstra

nadíh -a m ( ȋ ) knjiž.
1. rahel barvni odtenek: sencam je dal slikar moder nadih ; listje že dobiva rdeč nadih ; cvet z rožnatim nadihom ; na licih je imela nadih rdečice / vlažen nadih na šipah
2. rahla zvočna ali čustvena obarvanost: oddaljenost je dajala melodiji otožen nadih ; njegove besede so imele posmehljiv nadih / s takimi dodatki dajemo oblekam modni nadih poudarek ; afera je dobila političen nadih prizvok / z oslabljenim pomenom: pogledala ga je z nadihom groze ; v njegovem glasu je bilo opaziti nadih škodoželjnosti

nadíhati -am dov. ( í ȋ )
z dihanjem priti do česa, navadno zraka: nadihati toplega zraka pod odejo

nadíhniti -em dov. ( í ȋ )
knjiž. rahlo obarvati: jeza ji je nadihnila lica z rdečico

nadímati -am tudi -ljem nedov. ( ī ȋ )
zastar. dvigati , napenjati : veter ji je nadimal plašč / prsi so se jim nadimale od navdušenja

nàdindividuálen -lna -o prid. ( ȁ-ȃ )
nadoseben : nadindividualni interesi, principi / te umetnine so nadindividualne in nadčasovne / nadindividualna, kolektivna zavest

nadír -ja m ( ī )
geogr. najnižja točka nebesne krogle navpično pod opazovalcem, podnožišče: zenit in nadir

nadírati -am nedov. ( ī ȋ )
ekspr. grobo, glasno oštevati: za vsako malenkost ga nadira ; vsak dan jo nadira in zmerja

nadišáviti -im dov. ( ā ȃ )
narediti kaj dišeče: nadišaviti perilo ; skrbno se je obril in nadišavil

nadivjáti se -ám se dov. ( á ȃ )
ekspr. s tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: tu je dovolj prostora, da se bodo otroci lahko nadivjali
// zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: na veselici so se naplesali in nadivjali

nàdizkústven -a -o prid. ( ȁ-ȗ )
knjiž. ki presega izkustveno dojemanje, spoznavanje: nadizkustvena resničnost, teorija / nadizkustven odnos do stvarnosti ki ne upošteva izkustva

nàdjàz -áza m ( ȁ-ȁ ȁ-ȃ )
psih., po Freudu nezavedna, družbena plast življenja človeka: jaz in nadjaz

nàdjógi -ja m ( ȁ-ọ̑ )
blazina, ki se da na vzmetnico: nadjogi in odeja

nadkolénka -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn. nogavica, ki sega nad kolena: gumijaste nadkolenke

nadkolénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki sega nad kolena: nadkolenski škornji

nadkomôlčen -čna -o [ natkomou̯čən ] prid. ( ȏ )
nadlakten : nadkomolčna kost, mišica

nadkòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
mont. prostor v rudniku, izkopan med dvema horizontoma poševno navzgor: delati, zavarovati nadkope ; vznožje strmega nadkopa ; nadkopi in podkopi

nadkríliti -im dov. ( í ī )
knjiž. prekositi , preseči 2 : s svojo lepoto je nadkrilila okolico ; v marljivosti je vse nadkrilil

nadkriljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. prekašati , presegati : po razumnosti in izkušnjah ga nadkriljuje ; s svojim znanjem jih zelo nadkriljuje

nadkríti -kríjem dov. , nadkrìl tudi nadkríl ( í ȋ )
knjiž. pokriti , zavarovati : nadkriti hodnik / zaradi močne svetlobe si je nadkrila oči z roko

nàdkrôvje -a s ( ȁ-ȏ )
navt. del ladje nad (glavnim) krovom; nadgradnja : stene nadkrovja so bile uničene

nadláhet -htí tudi -hti ž ( ȃ )
nav. mn. nadlaket 2 : zagorele nadlahti

nadláhten -tna -o prid. ( ȃ )
nadlakten : nadlahtna kost ; nadlahtne mišice

nadláhtje -a s ( ȃ )
star. nadlaket 2 : tesno se je oklenila njegovega nadlahtja

nadláhtnica -e ž ( ȃ )
anat. kost v nadlakti: zlomiti si nadlahtnico ; nadlahtnica in podlahtnica

nàdlák -a m ( ȁ-ȃ )
lak, ki se nanaša kot zaščitna prevleka na polakirane nohte: nohte je zaščitila z nadlakom

nadláket 1 -kta m ( ȃ )
del roke med komolcem in ramo: prijel jo je za nadlaket ; nadlaket in podlaket

nadláket 2 -ktí tudi -kti ž ( ȃ )
del roke med komolcem in ramo: rokavice ji segajo do nadlakti ; zgrabil ga je za nadlaket

nadlákten -tna -o ( ȃ )
pridevnik od nadlaket: nadlaktna kost ; nadlaktne mišice

nadláktnica -e ž ( ȃ )
anat. nadlahtnica : zlom desne nadlaktnice

nadlánka -e ž ( ȃ )
zool. trša in daljša dlaka pri živali, ki sega čez spodnjo, mehkejšo: letni kožuh ima krajšo nadlanko ; nadlanka rjave, temne barve

nàdledvíčen -čna -o prid. ( ȁ-ȋ )
anat., v zvezi nadledvična žleza parna žleza z notranjim izločanjem ob zgornjem delu ledvic: hormon nadledvične žleze

nadléga -e ž ( ẹ̑ )
1. navadno v zvezi delati nadlego, biti v nadlego, za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje: dela jim nadlego ; ne bo jim v nadlego ; ekspr. samo za nadlego je pri hiši / pooseb., slabš. že spet je tu ta nadlega
to delo ji je v nadlego ga ne opravlja rada ; starost mu je v nadlego staranje mu povzroča neprijetnosti, težave ; ekspr. danes je sam sebi v nadlego je slabe volje, nerazpoložen
2. star. neprijetnost , težava : orožniki so jim delali hude nadlege / brez nadlege so prišli mimo straž

nadlegoválec -lca [ nadlegovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor koga nadleguje: otresti se nadlegovalca / nadlegovalec žensk

nadlegovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nadlegovati: ni se zmenil za njegovo nadlegovanje ; z nadlegovanjem doseči kaj

nadlegováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s času, položaju neprimernimi zahtevami, dejanji povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: nadlegovati gosta, mimoidoče ; nadlegovati z vprašanji, željami ; pisno, vsiljivo nadlegovati / vsako žensko nadleguje / star. Turki so neprestano nadlegovali deželo napadali, ropali / komarji, muhe nadlegujejo živino / kot vljudnostna fraza oprostite, da vas nadlegujem
// nav. ekspr. s svojim obstajanjem, pojavljanjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: dolgovi ga nadlegujejo ; razne bolezni nadlegujejo trto
ekspr. ta misel ga že dolgo nadleguje vznemirja, muči ; ekspr. pri hoji ga nadleguje sapa težko diha ; ekspr. starost ga je nadlegovala povzročala neprijetnosti, težave
2. vztrajno, vsiljivo prositi: snubci nadlegujejo očeta za hčer ; nadlegovati sosede za denar ; nadlegoval ga je toliko časa, da mu je ustregel
// vztrajno, vsiljivo spraševati: novinarji so ga nadlegovali o dogodku ; kar naprej ga nadleguje, kje je bil snoči

nadlehtje gl. nadlahtje

nadletávati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. letati nad čim, preletavati: ameriška letala so več dni nadletavala nasprotnikovo ozemlje

nadléžen -žna -o prid. , nadléžnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
ki s času, položaju neprimernimi zahtevami, dejanji povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo: nadležen novinar, prosilec ; ta moški je zelo nadležen ; včasih je ni mogel pričakati, zdaj pa mu je bila nadležna / s svojo preveliko zgovornostjo je bil vsem nadležen / nadležne muhe
// nav. ekspr. ki s svojim obstajanjem, pojavljanjem povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo: znebiti se nadležnega dolga ; bolezen ni nevarna, je pa dolgotrajna in nadležna ; spraševanje mu je nadležno / nadležna megla

nadléžnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. nadležen človek: odkrižati se, rešiti se nadležneža

nadléžnica -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. nadležna ženska: skril se je pred nadležnico / roji nadležnic so vznemirili živino

nadléžnik -a m ( ẹ̄ )
star. nadležen človek: izogniti se nadležniku

nadléžnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost nadležnega človeka: vsi so se ga izogibali zaradi njegove nadležnosti / star.: samo za nadležnost je za nadlego ; s plačanjem dolga se je rešil še ene nadležnosti težave, nadloge

nadlíšček -čka m ( ȋ )
1. bot. rastlina z nasprotno stoječimi listi in majhnimi belimi ali rdečkastimi cveti, Circaea: cveti nadliščka
2. knjiž. mandragora : zdraviti z nadliščkom

nàdljudjé -ljudí m mn., daj. nàdljudém, tož. nàdljudí, mest. nàdljudéh, or. nàdljudmí ( ȁ-ȇ )
množina od nadčlovek: heroji, ki jih postavlja na oder, so navadni ljudje, ne nadljudje ; sami sebi se dozdevajo nadljudje / ekspr. ljudstvo gospodov in nadljudi; prim. nadčlovek

nadlóga -e ž ( ọ̑ )
kar je za koga zelo neprijetno, težavno: revmatizem je njena stara nadloga ; rešiti se nadlog ; reka jim dela ob deževju hude nadloge ; pomagati v stiskah in nadlogah ; vojska, davki in druge nadloge / ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda / pooseb.:, slabš. že spet je tu ta nadloga ; kot psovka izgini že, nadloga
preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega

nàdlogár -ja m ( ȁ-á )
nekdaj višji gozdarski uslužbenec: sekanje je nadziral grajski nadlogar

nadlóžen -žna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
star. onemogel , slab : star je in nadložen ; nadložna starka

nadlóžnik -a m ( ọ̑ )
star. onemogel, slab človek: streči nadložnikom

nadlóžnost -i ž ( ọ́ )
star. onemoglost , slabost : težko je prenašal svojo nadložnost / zadele so ga razne nadložnosti težave, nadloge

nàdméra -e ž ( ȁ-ẹ́ )
gozd. količina lesa, ki se pri prvem merjenju doda določeni, dogovorjeni količini zaradi osušitve, kala: nadmera pri deskah, hlodih / nadmera znaša deset centimetrov

nàdmóč ž ( ȁ-ọ̑ )
knjiž. premoč : gospodarska, politična, vojaška nadmoč / ekspr.: bil je prepričan o svoji nadmoči ; imeti občutek nadmoči nad soljudmi

nadmôčen -čna -o prid. ( ó )
knjiž. ki je v premoči: boriti se s številčno nadmočnim nasprotnikom / njegove šahovske figure so nadmočne močnejše / ekspr. težave premaguje z nadmočno voljo zelo veliko, izredno

nadmôčnost -i ž ( ó )
knjiž. lastnost človeka, ki je v premoči: nasprotnikova nadmočnost jih je vznemirjala / občutek nadmočnosti velike moči

nadmodríti -ím dov. , nadmódril; nadmodrèn ( ī í )
knjiž. prekositi, preseči v modrosti, zvitosti: mislil je, da ga kmečki človek ne more nadmodriti ; nadmodriti hočejo drug drugega

nàdmójster -tra m ( ȁ-ọ́ )
nekdaj kdor nadzoruje in dopolnjuje delo mojstrov v proizvodnji: nadmojster v tkalnici

nadmôrski -a -o prid. ( ó )
geogr., v zvezi nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino: določati, meriti nadmorsko višino ; kraji z isto nadmorsko višino / jezero leži v nadmorski višini nad dva tisoč metrov

nàdnacionálen -lna -o prid. ( ȁ-ȃ )
nadnaroden : umetnina nadnacionalnega pomena / nadnacionalna poezija ; mednarodna komisija ima nadnacionalne pristojnosti naddržavne

nàdnacionálka -e ž ( ȁ-ȃ )
podjetje, ki s svojim poslovanjem presega okvir države: večina današnjih nadnacionalk se je rodila v garažah, študentskih sobah in majhnih delavnicah ; bančna, farmacevtska nadnacionalka

nàdnapís -a m ( ȁ-ȋ )
1. kar je napisano nad čim, navadno kot naslov: vsaka slika mora imeti podnapis, tabela pa nadnapis
2. prevod umetniškega besedila na prikazovalniku na zgornjem robu odrske odprtine: predstava bo v francoščini z nadnapisi v slovenščini

nàdnaráva -e ž ( ȁ-ȃ )
v krščanstvu kar je, obstaja nad naravnim, izkustvenim: v tej dobi je bil človeški duh usmerjen le v nadnaravo ; razmerje med naravo in nadnaravo

nàdnaráven -vna -o prid. ( ȁ-á )
1. v krščanstvu ki je, obstaja nad naravnim, izkustvenim: nadnaravni svet ; nadnaravne sile, sposobnosti / nadnaravna bitja / verovati v nadnaravno življenje
// ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: nadnaravni pojavi ; nadnaravna moč
2. ekspr. zelo velik izreden: nadnaravna lepota, moč / kip nadnaravne velikosti

nàdnarávnost -i ž ( ȁ-á )
v krščanstvu lastnost, značilnost nadnaravnega: nadnaravnost sil / nadnaravnost pojavov / nadnaravnost in duhovnost

nàdnároden -dna -o prid. ( ȁ-á )
ki presega okvir naroda, narodnosti: nadnarodna umetnost / nadnarodno sodelovanje

nàdnaslòv -ôva m ( ȁ-ȍ ȁ-ó )
publ. prvi, glavni naslov, navadno v časopisu: odgovor na vprašanje, postavljeno v nadnaslovu ; članek z zelo poudarjenim nadnaslovom

nàdnatúren -rna -o prid. ( ȁ-ȗ )
knjiž. nadnaraven : nadnaturni svet / nadnaturni pojavi / ekspr. premagoval se je z nadnaturno močjo zelo veliko, izredno

nàdnormálen -lna -o prid. ( ȁ-ȃ )
ki presega normalno, običajno mero, stopnjo: nadnormalen prirastek prebivalstva

nàdobíst -i ž ( ȁ-ȋ )
anat. nadledvična žleza: delovanje nadobisti

nàdobísten -tna -o prid. ( ȁ-ȋ )
anat., v zvezi nadobistna žleza nadledvična žleza:

nàdobístnica -e ž ( ȁ-ȋ )
anat. nadledvična žleza: hormon nadobistnice

nadobláčen -čna -o prid. ( ȃ )
ki je, se nahaja nad oblaki: nadoblačna sinjina, svetloba ; pren., ekspr. živi v nadoblačnih višavah

nàdoblást in -i ž ( ȁ-ȃ )
knjiž. (politična in gospodarska) oblast, ki je kaki oblasti nadrejena: priznati mongolsko nadoblast / biti pod nadoblastjo Frankov / priti pod tujo nadoblast oblast ; pren., ekspr. nadoblast dogmatičnih idej
knjiž. slaba stran njenega značaja ima nadoblast nad dobro stranjo prevladuje, je močnejša ; knjiž., ekspr. na vsakem koraku mu je kazala svojo nadoblast da odloča, ukazuje ona

nadobúden -dna -o prid. ( ú ū )
knjiž. nadarjen, veliko obetajoč: umrl je mlad, nadobuden umetnik / ekspr.: v zibelki se je na vse grlo drl njun nadobudni potomec ; njihov nadobudni sinko je pri izpitu spet padel ; pren., ekspr. nadobudno pomladansko sonce

nadobúdnež -a m ( ȗ )
knjiž., ekspr. nadarjen, veliko obetajoč moški: nadobudnež se je dobro izkazal ; slikarski nadobudneži

nadobúdnica -e ž ( ȗ )
knjiž., ekspr. nadarjena, veliko obetajoča ženska: sosedova nadobudnica / filmska nadobudnica

nadobúdnik -a m ( ȗ )
star. nadarjen, veliko obetajoč moški: razočarati se nad nadobudniki

nadočésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja nad očmi: nadočesni lok, obok

nadóčnik -a m ( ọ̑ )
lov. odrastek na jelenjem rogovju, ki je prvi nad očesom: desni nadočnik se je odlomil

nadojíti -ím dov. , nadójil ( ī í )
1. z dojenjem nahraniti: otroka je previla in nadojila
2. nar. vzhodno namolsti : nadojiti veliko mleka

nadoknáditi -im dov. ( á ȃ )
napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu; nadomestiti : primanjkljaj so hitro nadoknadili ; nadoknaditi zamujeno / kdo bo nadoknadil škodo plačal, povrnil
// zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega: ker s poklicnim delom ni zadovoljen, skuša to drugače nadoknaditi

nadôknica in nadóknica -e ž ( ȏ; ọ̑ )
nav. mn., zastar. naoknica : odpreti, zapreti nadoknice ; lesene, nove nadoknice

nadolgočásiti -im [ nadou̯gočasiti ] dov. ( á ȃ )
ekspr. v veliki meri povzročiti komu dolgčas: zelo jo je nadolgočasil

nadoméstek -tka m ( ẹ̑ )
navadno s prilastkom izdelek, snov, ki prevzame, ima funkcijo česa pristnega, prvotnejšega, boljšega: sintetični nadomestek / nadomestek za surovine / kavni nadomestek pražena zrna ječmena, rži
ekon. denarni nadomestek kar prevzame, ima funkcijo plačilnega sredstva, a ni splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti; denar, katerega dejanska snovna vrednost ne ustreza njegovi nominalni vrednosti
// nav. ekspr. nadomestilo : prevod je navadno le skromen nadomestek originala / dati kaj za nadomestek / izplačati nadomestek

nadomésten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: nadomestna dejavnost / nadomestni deli ; nadomestne surovine / nadomestno stanovanje
// ki začasno prevzame funkcijo, delo koga drugega: nadomestna igralka / svojo nadomestno mater je imel kar rad
jezikosl. nadomestna osnova osnova, ki z drugo, glede na izvor različno osnovo sestavlja enotno sklanjatev, spregatev ; pravn. nadomestna kazen kazen, pri kateri se neizterljiva, neplačana denarna kazen spremeni v zaporno ; nadomestna stvar stvar, ki se da nadomestiti z drugo stvarjo iste vrste, da se izpolni določena obveznost ; nadomestne volitve volitve zaradi izjemne, neredne izpraznitve poslanskega mesta ; ptt nadomestna izročitev izročitev pisma, pošiljke kakemu sorodniku, družinskemu članu naslovljenca, ker je naslovljenec odsoten
2. bot. ki zraste iz starega tkiva: nadomestni poganjek, popek ; nadomestne korenine

nadomestílen -lna -o prid. ( ȋ )
nadomesten : nadomestilna dejavnost

nadomestílo -a s ( í )
1. kar prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: najti, poiskati si nadomestilo ; lepota je slabo nadomestilo poštenosti / zabava ne more biti nadomestilo za ustvarjalno življenje / ekspr. kar hitro je našel nadomestilo za pobeglo ženo / to ji je dal v nadomestilo za storjeno škodo / delati poskuse z nadomestilom z nadomestki
2. znesek, ki se da, dobi za kaj drugega, pričakovanega: nadomestilo znaša pet tisoč evrov ; izplačati nadomestilo ; nadomestilo v obliki kredita / denarno, finančno nadomestilo
pravn. nadomestilo za osebni dohodek znesek, ki se dobi za čas bolezenskega, letnega dopusta, začasne brezposelnosti ; nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec

nadomestítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od nadomestiti: nadomestitev obolelih delavcev z zdravimi / zahtevati odškodnino za nadomestitev škode plačilo, povračilo

nadomestíti -ím tudi nadoméstiti -im dov. , nadomésti; nadoméstil ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
1. prevzeti, dobiti položaj, funkcijo
a) koga drugega: pri tem delu stroj ne more nadomestiti človeka ; on bo nadomestil obolelo delavko
b) česa drugega iste vrste: železobetonski most je nadomestil lesenega / nobena knjiga ne more nadomestiti žive izkušnje ; v tem filmu skuša slika nadomestiti besedilo
// navadno v zvezi s s, z napraviti, da kaj drugega prevzame, dobi položaj, funkcijo česa: nadomestiti tujo besedo z domačo ; nadomestiti naravno hrano z umetno / pri marsikaterem delu so človeka nadomestili s strojem / umrlega še dolgo ne bomo mogli nadomestiti / teta mu je nadomestila mater / dve deski sta mu nadomestili posteljo
2. napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so bolniku nadomestili kri / primanjkljaj v blagajni so hitro nadomestili ; nadomestiti zamujeno / povzročeno škodo mu bo seveda nadomestil plačal, povrnil
// zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega: kdor ni deležen ljubezni, skuša to kako drugače nadomestiti / izgubo je nadomestil
// dodati manjkajoče: nadomestiti zalogo v trgovini

nadomestljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da nadomestiti: ta izguba je nadomestljiva / ekspr. vsak človek je nadomestljiv

nadoméstnik -a m ( ẹ̑ )
star. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega; namestnik : zanj potrebujemo nadomestnika

nadomestováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. nadomeščati : nadomestuj me, dokler se ne vrnem / pokvarjene dele nadomestovati z novimi / dve deski sta mu nadomestovali posteljo / nadomestovati izgubo

nadoméščanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od nadomeščati: nadomeščanje obolelega delavca / nadomeščanje starih strojev z novimi / umetna snov za nadomeščanje stekla / nadomeščanje zamud

nadoméščati -am nedov. ( ẹ́ )
1. začasno imeti položaj, funkcijo
a) koga drugega: nadomeščati direktorja, predsednika ; nadomeščati obolelega igralca, učitelja / nadomeščal ga je v vseh zadevah / stroj ne more nadomeščati človeka
b) česa drugega iste vrste: začasno bo ta stranska cesta nadomeščala glavno / prevodi ne morejo enakovredno nadomeščati izvirnikov ; v tem stavku nedoločnik nadomešča predmetni odvisnik ; umetne snovi vse bolj nadomeščajo naravne / žig nadomešča znamko
// navadno v zvezi s s, z delati, da kaj drugega prevzame, dobiva položaj, funkcijo česa: nadomeščati obrabljene dele z novimi ; to rusko črko nadomeščamo z znakom j / le kako bodo nadomeščali padle in ranjene / stric mu je nadomeščal očeta
2. delati, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so mu nadomeščali odtekajočo kri / pomanjkljivo znanje je nadomeščal s pridnostjo in vztrajnostjo / nadomeščati izgube

nadométen -tna -o prid. ( ẹ̑ )
elektr. ki je, se nahaja nad ometom: nadometna vtičnica ; nadometno stikalo / nadometna inštalacija inštalacija z vodniki nad ometom

nàdosében -bna -o prid. ( ȁ-ẹ̑ )
ki presega posamezniku lastno, osebno: vodijo ga nadosebni interesi ; nadosebne sile, vrednote ; pesmi z nadosebno tematiko / njegova umetnost je nadosebna in nadčasovna

nadovezováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar., v zvezi z na naslanjati , navezovati : svojo pripoved nadovezuje pisatelj na stara izročila

nàdpalúbje tudi nàdpálubje -a s ( ȁ-ȗ; ȁ-ȃ )
navt. del ladje nad (glavnim) krovom; nadgradnja : izstrelek je uničil del nadpalubja

nàdpastír -ja m ( ȁ-í )
vznes., v krščanskem okolju škof , nadškof : visoki nadpastir je večkrat sam prepotoval škofijo ; pritožil se je svojemu nadpastirju

nàdpastírski -a -o prid. ( ȁ-í )
nanašajoč se na nadpastirje: nadpastirski blagoslov / nadpastirski prstan

nàdpáznik -a m ( ȁ-ȃ )
do 1945 vodja skupine paznikov v jetnišnici ali kaznilnici: za vse kaznjence je skrbelo deset paznikov pod vodstvom enega nadpaznika

nadpís -a m ( ȋ )
kar je napisano nad čim: nadpisi so bili napisani z okroglo pisavo ; četrti spev ima nadpis: andante
// zastar. napis : knjižica obsega različne pesmi, nadpise, poučne sestavke ; nagrobni nadpis / pismo ni imelo ne nadpisa ne podpisa naslova

nadpísati in nadpisáti -píšem dov. ( í; á í )
1. napisati zgoraj, nad črto: besedilo lahko nadpišete, podpišete ali prečrtate
2. napisati znak nad osnovno črko: diakritični znak bo treba nadpisati

nàdplánski -a -o prid. ( ȁ-ȃ )
publ. ki presega plan: nadplanska količina žita
ekon. nadplanski dobiček prva leta po 1945 dobiček, ki ga doseže podjetje z znižanjem s planom določenih stroškov

nàdpolovíčen -čna -o prid. ( ȁ-ȋ )
ki presega polovico: kandidat je dobil nadpolovično večino glasov

nàdpoménka -e ž ( ȁ-ẹ̑ ) jezikosl.
beseda, katere širši pomen izraža nadrejeni pojem v razmerju do besed z ožjim pomenom: z nadpomenkami uvrščamo pojme v skupine sorodnih pojmov ; nadpomenka in podpomenka

nàdporóčnik -a m ( ȁ-ọ̑ )
v avstrijskem in nemškem okolju poročnik 1 , kapetan : ukaz nadporočnika

nàdpovezáva -e ž ( ȁ-ȃ )
element računalniškega dokumenta, ki omogoča premik v drug dokument ali na drugo mesto v istem dokumentu; povezava : vstaviti nadpovezavo ; iskanje nadpovezav

nàdpovpréčen -čna -o prid. ( ȁ-ẹ̑ )
ki po meri, stopnji presega večino istovrstnega: nadpovprečna teža, višina novorojenčka / nadpovprečna nadarjenost, sposobnost, volja učencev / nadpovprečen hektarski donos pšenice
// nav. ekspr. ki po lastnostih, kakovosti presega večino istovrstnega: to je nadpovprečen človek ; film je delo nadpovprečnega režiserja / nadpovprečna pesem ; nadpovprečno umetniško delo

nàdpovpréčje -a s ( ȁ-ẹ̑ )
stanje nadpovprečnega: doseči kakovostno nadpovprečje / ekspr. tudi ta film se je dvignil v nadpovprečje

nàdpovpréčnež -a m ( ȁ-ẹ̑ )
ekspr. nadpovprečen človek: štejejo ga med nadpovprečneže

nàdpovpréčnik -a m ( ȁ-ẹ̑ )
star. nadpovprečen človek: ni bil nadpovprečnik

nàdpovpréčnost -i ž ( ȁ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nadpovprečnega: vsi so priznavali njegovo nadpovprečnost / ekspr. umetniška nadpovprečnost literarnega teksta

nadprážnik -a m ( ȃ )
knjiž. tram, preklada nad vrati: okrašen nadpražnik

nàdpreglèd -éda m ( ȁ-ȅ ȁ-ẹ́ )
zdravstvena in administrativna kontrola bolnika, pri kateri se ugotavlja upravičenost do nadaljnjega bolniškega staleža: pri nadpregledu so mu podaljšali bolniški dopust še za en mesec
// v stari Avstriji pregled pri zdravniku specialistu glede na ugotovitev naborne komisije: pri nadpregledu je bil določen za službo brez orožja

nàdprijèm -éma m ( ȁ-ȅ ȁ-ẹ́ )
šport. prijem, navadno za drog, pri kateren sta palca rok na notranji strani: nadprijem in podprijem

nàdpriróden -dna -o prid. ( ȁ-ọ̑ )
nadnaraven : nadprirodne sile / pojave, ki si jih ni znal razložiti, je človek imel za nadprirodne

nàdpritísk -a m ( ȁ-ȋ )
teh. nadtlak : v kotlu nastane nadpritisk ; visok nadpritisk

nàdprodúkcija -e ž ( ȁ-ú )
ekon. proizvodnja, ki presega kupno moč trga: nadprodukcija je povzročila veliko gospodarsko krizo ; nadprodukcija gumija, premoga ; pren., ekspr. nadprodukcija prebivalstva

nàdproizvódnja -e ž ( ȁ-ọ̑ )
publ. nadprodukcija , hiperprodukcija : zaradi nadproizvodnje je nastala svetovna kriza

nàdprostóren -rna -o prid. ( ȁ-ọ̄ )
ki po pomembnosti, veljavnosti presega določen prostor: nadčasoven in nadprostoren pojav

nàdpŕt -a m ( ȁ-ȓ ȁ-r̄ )
prt, ki se pogrne po drugem, večjem prtu, navadno za dekoracijo: na prt je položil kavno rjav nadprt

nadrájsati -am dov. ( ȃ )
pog., ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: spet bodo nadrajsali

nadrásel -sla -o tudi nadrástel -tla -o [ nadrasəu̯; nadrastəu̯ ] prid. ( á )
bot., v zvezi nadrasla plodnica plodnica, ki leži nad drugimi cvetnimi deli ali prosto v vrčastem cvetišču:

nadrástiti -im dov. ( á ā )
knjiž. razdražiti , razvneti : kaj ga je tako nadrastilo / nadrastiti psa na ovce naščuvati

nàdrazréden -dna -o prid. ( ȁ-ẹ̑ )
ki presega okvir družbenih razredov: nadrazredni značaj splošne volilne pravice ; nadrazredno poslanstvo umetnosti / nadrazredna družba brezrazredna družba

nàdrazrédnost -i ž ( ȁ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nadrazrednega: kritizirali so namišljeno nadrazrednost inteligence

nàdrazúmski -a -o prid. ( ȁ-ȗ )
ki presega razumsko dojemanje, spoznavanje: nadrazumska logika glasbe ; trdil je, da so nekatere resnice nadrazumske

nadráženost -i ž ( á )
lastnost, stanje nadraženega: nadraženost tkiva / spolna nadraženost

nadražíti in nadrážiti -im, in nadrážiti -im dov. ( ī á; á ā )
1. z draženjem povzročiti reakcijo: nadražiti vime, da daje več mleka
2. knjiž. razjeziti , razdražiti : pazi, da ga ne boš nadražil / nadražiti čebele, psa
3. zastar. nahujskati , naščuvati : nadražili so ga zoper mene

nadrdráti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. reči , povedati : še marsikaj ti bo nadrdrala o meni

nàdreálen -lna -o prid. ( ȁ-ȃ )
knjiž. ki presega področje realnega, stvarnega: nadrealen prostor in čas / prikazovanje nadrealnega sveta / mesto je v romanu predstavljeno kot nadkrajevna, nadčasovna, skratka: nadrealna celota

nàdrealíst -a m ( ȁ-ȋ )
predstavnik nadrealizma: dadaisti in nadrealisti

nàdrealístičen -čna -o prid. ( ȁ-í )
nanašajoč se na nadrealizem: francoski nadrealistični pesnik ; nadrealistično slikarstvo / nadrealistični film, tekst

nàdrealízem -zma m ( ȁ-ī )
umetnostna smer v prvi polovici 20. stoletja, ki teži k preseganju resničnega in logično-razumskega s pomočjo vizij, halucinacij in nehotnih asociacij: ta slikarska tehnika se je pojavila v dadaizmu in nadrealizmu ; poetični nadrealizem ; ekspresionizem in nadrealizem

nàdreálnost -i ž ( ȁ-ȃ )
knjiž. lastnost, stanje nadrealnega: nadrealnost vizije / glavno osebo je pisatelj prestavil v nadrealnost

nadréden -dna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. nadrejen , vodilen : pri tem skladatelju je harmonija nadredni element
jezikosl. nadredni stavek glavni ali odvisni stavek podredja, od katerega je odvisen drug stavek

nadredíti -ím dov. , nadrédil ( ī í )
narediti, da ima kdo v odnosu do koga višji, vodilen položaj: nadredili so ga večji skupini delavcev
// dati prednost čemu iste vrste: tuji besedi nadrediti domačo

nadrédnost -i ž ( ẹ̄ )
knjiž. nadrejenost , vodilnost : nadrednost njegovega položaja ga je odvračala od tega sklepa
jezikosl. nadrednost glavnega stavka

nadrêjati -am nedov. ( é )
delati, da ima kdo v odnosu do koga višji, vodilen položaj: nadrejati posameznike
// dajati prednost čemu iste vrste: nadrejati bolj rabljene besede

nadrejênost -i ž ( é )
lastnost, stanje nadrejenega človeka: tovariševa nadrejenost mu je jemala voljo do dela / težko je prenašal njeno nadrejenost v službi

nàdresníčen -čna -o prid. ( ȁ-ī )
knjiž. ki presega področje resničnega: nadresnični svet / pesnik je skušal naravi iztrgati njeno nadresnično bistvo ; sam.:, ekspr. slikovitost pokrajine ima v sebi nekaj svojskega, nadresničnega

nàdresníčnost -i ž ( ȁ-ī )
knjiž. lastnost, stanje nadresničnega: proučevati resničnost in nadresničnost v literarnem delu / poetična nadresničnost

nadréti 1 -dêrem dov. , naderíte; nadŕl ( ẹ́ é )
ekspr. grobo, glasno ošteti: brez vzroka ga je nadrla ; nadrl je vse od kraja / grdo, surovo nadreti

nadréti 2 -dêrem tudi -drèm dov. , stil. naderó; naderíte; nadŕl ( ẹ́ é, ȅ )
ekspr. zelo hitro, množično in neurejeno priti kam: na trg je nadrlo polno ljudi

nadrevíti -ím dov. , nadrêvi in nadrévi; nadrévil ( ī í )
star. napoditi , nagnati : vsakega smo nadrevili, ki se je približal hiši / hlapca je kar kmalu nadrevil

nadŕgniti -em dov. , tudi nadrgníla ( ŕ ȓ )
z drgnjenjem spraviti na kaj: meso nadrgniti s soljo ; nadrgniti se s kremo

nadróben -bna -o prid. , nadróbnejši ( ọ̑ )
ki zajema, upošteva vse podrobnosti; podroben : nadroben načrt, opis ; nadrobna analiza, ocena / zastavljati nadrobna vprašanja
knjiž. nadrobna trgovina trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah; trgovina na drobno

nadrobíti -ím dov. , nadróbil ( ī í )
1. z drobljenjem priti do določene količine česa: nadrobila je polno skledo žgancev / nadrobiti si kruh v kavo / nadrobiti ptičkom drobtin
2. ekspr. reči, povedati veliko živahnega, lahkotnega: nadrobil ji je veliko lepih besed, zgodbic / veliko sta si nadrobila tiste ure
// reči, povedati sploh: nadrobiti laži, praznih marenj ; vse je verjela, kar ji je nadrobil

nadróbnost -i ž ( ọ̑ )
kar za označitev česa ni bistveno, pomembno; podrobnost : povedal je nekaj nadrobnosti o poteku dela ; prezrl ni niti najmanjše nadrobnosti ; spuščati se v nadrobnosti ; dogodek je opisal z vsemi nadrobnostmi / ekspr. stvar pozna v nadrobnosti zelo dobro, popolnoma

nadŕsati -am dov. ( ȓ )
pog., ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: hudo je nadrsal

nàdsnôven -vna -o prid. ( ȁ-ō )
knjiž. ki presega področje snovnega, tvarnega: nadsnovni pomen zgodovine / odkriti nadsnovno resnico

nàdstándard -a m ( ȁ-ȃ )
standard, ki presega navadno, običajno, ustaljeno raven: zagotavljati nadstandard ; šolski nadstandard / obdavčiti nadstandard

nàdstándarden -dna -o prid. ( ȁ-ȃ )
ki presega navadno, običajno, ustaljeno raven: nadstandardna restavracija ; nadstandardna storitev ; nadstandardno zdravstveno zavarovanje ; novo zgrajena stanovanja se na trgu praviloma prodajajo kot nadstandardna

nàdstávba -e ž ( ȁ-ȃ )
knjiž. nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: proučevati ekonomsko podlago in njeno nadstavbo / duhovna, ideološka, kulturna, politična nadstavba družbe ; idejna nadstavba umetniškega dela
soc. družbena nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti

nàdstránkarski -a -o prid. ( ȁ-ȃ )
ki obstaja, deluje neodvisno od političnih strank: nadstrankarski list ; nadstrankarsko društvo, gibanje / zagovarjal je nadstrankarsko stališče

nadstréšek -ška m ( ẹ̑ )
streha nad kakim delom stavbe ali pred njim, navadno manjša: postaviti, zgraditi nadstrešek ; stati pod nadstreškom ; lesen, železen nadstrešek / balkonski, vhodni nadstrešek
// streha nad čim sploh: krmišče je pokrito z nadstreškom ; nadstrešek nad kipom

nadstréšje -a s ( ẹ̑ ) knjiž.
1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe; napušč : hiša ima slamnato streho s širokim nadstrešjem / zložiti deske pod nadstrešje
2. streha , ostrešje : zgraditi nadstrešje nad zidovi / nadstrešje nad parkirnim prostorom

nadstréšnica -e ž ( ẹ̑ )
grad. na vse strani odprt prostor s streho na opornikih, nosilcih: graditi, postaviti nadstrešnico ; zastekliti nadstrešnico / nadstrešnica za kolesa, mopede

nadstrópen -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nadstropje: pritlične in nadstropne hiše / nadstropni avtobus ; nadstropna ležišča / nadstropna kurjava kurjava za prostore v nadstropju

nadstrópje -a s ( ọ̑ )
1. del stavbe med dvema stropoma od pritličja navzgor: stavba ima klet, pritličje in dve nadstropji ; prvo nadstropje ; terasa v nadstropju / hiša je zidana v dve nadstropji je dvonadstropna / pod zemljo bodo tri nadstropja etaže
2. del prostora, ki je razdeljen z vodoravnimi ploskvami: ležišča v več nadstropjih

nadstrópnica -e ž ( ọ̑ )
nadstropna hiša: stanuje v nadstropnici

nàdstváren -rna -o prid. ( ȁ-á ȁ-ā )
knjiž. ki presega področje stvarnega, konkretnega: razpoznavati v umetnini nadstvarno simboliko / izsanjano nadstvarno življenje

nàdstvárnost -i ž ( ȁ-á )
knjiž. lastnost, stanje nadstvarnega: nadstvarnost poezije / pesniška metamorfoza stvarnosti v nadstvarnost

nàdsvéten -tna -o prid. ( ȁ-ẹ̑ )
knjiž., v nekaterih idealističnih filozofijah ki je, obstaja nad svetom, nad zemeljsko stvarnostjo: nadsvetna resničnost / nadsvetni etični cilji

nàdsvetlôba -e ž ( ȁ-ó ) arhit.
1. odprtina nad vrati, navadno zastekljena: hodnik je osvetljen skozi nadsvetlobo ; vrata z nadsvetlobo
// odprtina v strehi, navadno zastekljena, skozi katero prihaja svetloba: nadsvetlobe v hali ; cerkvena ladja z nadsvetlobo po vsej dolžini
2. zgornji del okna, ki se odpira posebej na vodoravni osi: odpreti nadsvetlobo ; zračiti sobo skozi nadsvetlobo

nàdsvetlôben -bna -o prid. ( ȁ-ó ȁ-ō )
fiz. ki ima večjo hitrost kot svetloba v vakuumu: nadsvetlobna hitrost

nàdsvétnik -a m ( ȁ-ẹ̑ )
v stari Avstriji in stari Jugoslaviji višji svetnik: sejo je vodil sodni nadsvetnik

nàdsvetôven -vna -o prid. ( ȁ-ō ) knjiž.
1. v nekaterih idealističnih filozofijah ki je, obstaja nad svetom, nad zemeljsko stvarnostjo: verujejo v eno samo nadsvetovno, nadnaravno silo / priznavati obstoj nadsvetovnega bitja
2. ki presega določen čas in prostor v svetu: nadsvetovni dogodek / to je usmerjeno nekam v nadsvetovno dimenzijo

nàdškòf -ôfa tudi -ófa m , im. mn. nàdškôfi tudi nàdškófi in nàdškôfje tudi nàdškófje ( ȁ-ȍ ȁ-ó, ȁ-ọ́ )
predstojnik nadškofije: postal je nadškof ; pariški nadškof

nàdškofíja -e ž ( ȁ-i )
naslov za pomembnejšo škofijo: ljubljanska škofija je postala nadškofija

nàdškofíjski -a -o prid. ( ȁ-ȋ )
nanašajoč se na nadškofijo: nadškofijski arhiv ; te zadeve ureja nadškofijski ordinariat / nadškofijski dvorec

nàdškofôvski -a -o prid. ( ȁ-ó )
nanašajoč se na nadškofe: nadškofovska služba

nàdštevílen -lna -o prid. ( ȁ-ȋ )
ki presega določeno, običajno število: odseljevanje nadštevilnega prebivalstva
lit. nadštevilni zlog zlog, ki je v nekaterih verzih dodan osnovni metrični shemi

nadtálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki je, se nahaja nad tlemi: nadtalne stene stanovanjskih in gospodarskih poslopij / nadtalna železnica nadzemna železnica

nàdtlák -a m ( ȁ-ȃ )
teh. tlak, navadno v strojni napravi, ki je višji od zunanjega: v cevi nastane nadtlak ; manometer kaže visok nadtlak

nàdtváren -rna -o prid. ( ȁ-ā )
knjiž. ki presega področje tvarnega, snovnega: nadtvarni svet ; nadtvarne sile / nadtvarne vrednote / ekspr. nadtvarna lepota zelo velika, izredna

nàdučítelj -a m ( ȁ-ȋ )
nekdaj šolski upravitelj: dobili so novega nadučitelja

nadúdlati se -am se dov. ( ȗ )
šol. žarg. naučiti se mehanično, brez razumevanja: nič ne razmišlja, ampak se kar vse nadudla

nadúha -e ž ( ȗ )
bolezen z napadi krčevitega dušenja: naduha ga muči ; ima hudo naduho / napad naduhe
med. srčna naduha

nadúhati se -am se dov. ( ū ȗ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po duhanju: ni se mogla naduhati omamnega vonja rož

nàdúra -e ž ( ȁ-ū )
delovna ura, ki presega redni delovni čas: ima veliko nadur / delati, plačevati nadure

nàdúren -rna -o prid. ( ȁ-ȗ )
ki presega redni delovni čas: nadurno delo / nadurni zaslužek

nadúšen -šna -o prid. ( ȗ )
nar. štajersko nadušljiv : nadušen človek / nadušni napad napad naduhe

nadúšljiv -a -o prid. ( ȗ )
ki ima naduho: nadušljiv človek ; nadušljiv konj / nadušljiv glas, kašelj ; pren., ekspr. nadušljiv vlak ; nadušljive orgle

nadúšljivec -vca m ( ȗ )
kdor ima naduho: nadušljivci se hitro zasopejo / ekspr. pusti pri miru te stare nadušljivce

nadút -a -o prid. ( ȗ )
ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do drugih: biti, postati nadut ; nadut in surov človek; prim. naduti

nadútež -a m ( ȗ )
ekspr. nadut človek: ta nadutež nas niti ne pogleda ; ošaben nadutež

nadúti -dújem dov. ( ú ū )
zastar., navadno kot deležnik na -l napihniti , napeti 1 : veter je nadul jadra prim. nadut

nadútost -i ž ( ȗ )
lastnost nadutega človeka: ne marajo ga zaradi njegove nadutosti in oholosti

nàdvárstven -a -o prid. ( ȁ-ȃ )
pravn., v zvezi nadvarstveno sodišče , nekdaj sodišče, ki nadzoruje izpolnjevanje dolžnosti varuhov, skrbnikov:

nadvláda -e ž ( ȃ )
vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki: obdržati nadvlado nad šibkejšimi ; gospodarska, politična nadvlada ; težnja po nadvladi ; pren., ekspr. nadvlada srca nad razumom

nadvládanje -a s ( ā )
glagolnik od nadvladati: nadvladanje države nad sosednjo državo / kljub prizadevanju ni prišlo do nadvladanja njegovega stališča prevlade

nadvládati -am dov. ( ā )
doseči vodilen, gospodujoč položaj: mesto je nadvladalo nad sosednjimi mesti / nobena misel v razpravi ni nadvladala prevladala / knjiž. s težavo je nadvladal jezo obvladal, premagal

nadvládje -a s ( ȃ )
knjiž. nadvlada : nadvladje imperialističnih držav nad drugimi državami / nadvladje oblike nad vsebino

nadvladováti -újem nedov. ( á ȗ )
imeti vodilen, gospodujoč položaj: nadvladuje jih s svojo veljavnostjo in močjo / na sliki nadvladuje črna barva prevladuje / knjiž. komaj je nadvladoval razburjenost obvladoval, premagoval

nadvôden -dna -o prid. ( ó )
ki je, se nahaja nad vodo, vodno gladino: nadvodni del ladje, rastline
// navt. ki se giblje na vodi, vodni gladini: nadvodne vojne ladje / nadvodna vožnja podmornice

nadvódje -a s ( ọ̑ )
navt. razdalja med robom glavnega krova in znamenjem, do katerega se sme natovorjena ladja potopiti: določiti nadvodje / potrdilo o nadvodju

nàdvójvoda -e in -a m ( ȁ-ọ̑ )
zlasti pri Habsburžanih plemič, za stopnjo višji od vojvode: graški, tirolski, toskanski nadvojvoda ; kip, palača nadvojvode ; umor nadvojvode Franca Ferdinanda junija 1914 / avstrijski, habsburški nadvojvoda

nàdvójvodinja -e ž ( ȁ-ọ̑ )
žena nadvojvode: avstrijska, ruska nadvojvodinja

nadvòz -ôza m ( ȍ ó )
mostu podoben objekt za prehod vozil nad cesto, železniško progo: graditi nadvoze in podvoze ; čakal ga je pod železniškim nadvozom / ustavili so se na širokem nadvozu pred tovarno

nadvózen in nadvôzen -zna -o prid. ( ọ̄; ó )
nanašajoč se na nadvoz: nadvozna pot / odstraniti opornik nadvoznega mostu

nadvráten -tna -o prid. ( ā )
ki je, se nahaja nad vrati: v nadvratni lok portala so vklesana znamenja ; iz nadvratne line se je oglasil zvonček / osnutek za nadvratni relief
um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon

nadvrátnik -a m ( ȃ )
arhit. kamnita preklada nad vrati: v nadvratnik vklesani znaki

nàdvrédnost -i ž ( ȁ-ẹ́ )
1. knjiž. večja vrednost, večvrednost: dokazovati nadvrednost česa
2. ekon. presežna vrednost: prilaščati si nadvrednost skupnega dela

nàdvsakdánji -a -e prid. ( ȁ-á )
knjiž. ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno; izreden : nadvsakdanje vrednote / nadvsakdanji človek, delavec

nadvsè prisl. ( ȅ )
ekspr. izraža najvišjo mero, stopnjo: nadvse rada pleše ; to ga je nadvse zanimalo / znašel se je v nadvse smešnem položaju; prim. nad

nàdzavarovánje -a s ( ȁ-ȃ )
zavarovalno stanje, ko je zavarovalna vsota višja od vrednosti zavarovane stvari: pri nadzavarovanju cenilec ugotavlja dejansko vrednost nepremičnine

nadzêmeljski tudi nadzémeljski -a -o [ nadzeməljski ] prid. ( ē; ẹ̑ )
1. ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemeljski deli rastlin
// ki je, se nahaja na zemeljski površini: nadzemeljske in podzemeljske reke
2. v krščanstvu ki je, obstaja nad zemeljsko stvarnostjo: nadzemeljski svet / nadzemeljska bitja / verovati v nadzemeljsko življenje
ekspr. nadzemeljska sreča zelo velika

nadzémen -mna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemni deli rastlin / nadzemni kabel, vod ; nadzemna železnica
// ki je, se nahaja na zemeljski površini: nadzemni tok reke

nadzémski -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemski deli rastlin / nadzemska železnica
2. ki ni na zemlji, ne pripada zemeljski stvarnosti: pred njimi se je odprl neskončen nadzemski svet / ekspr. v sanjah se sprehaja po nadzemskih pokrajinah nenavadnih, čudovitih / ekspr. to je nadzemska sreča zelo velika
3. v krščanstvu ki je, obstaja nad zemeljsko stvarnostjo: nadzemski svet ; nadzemske sile / nadzemska bitja / verovati v nadzemsko življenje

nàdzgodovínski -a -o prid. ( ȁ-ȋ )
knjiž. ki po pomenu presega okvir zgodovinskega: nadzgodovinska etika / pomen napredka civilizacije je nadzgodovinski trajen

nadzídati tudi nadzidáti -am dov. ( í á í )
sezidati, dozidati nad čim: na take temelje lahko nadzidaš pet nadstropij / nadzidati hišo za dve nadstropji

nadzidáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od nadzidati: predvidena je nadzidava hotela ; na izbiro imajo dozidavo ali nadzidavo

nadzidávati -am nedov. ( ȃ )
zidati, dozidavati nad čim: nadzidavati nadstropje / nadzidavati stare stavbe

nadzídek -dka m ( ȋ )
1. zgoraj dodan del zidu, zlasti za okras: plezati na nadzidke ; grad z zobčastimi nadzidki
2. izboklina na zidu; strešica , polička : golobi so posedali na nadzidkih ; vrata z nadzidkom v slogu Ludovika XIV. ; pren., ekspr. modre oči pod nadzidkom tankih obrvi
3. pozneje dograjen zgornji del stavbe: z nadzidkom bi pridobil precej prostora

nadzíranje -a s ( ī )
glagolnik od nadzirati: nadziranje poslovanja / nadziranje učencev pri pouku / nadziranje proge

nadzirátelj -a m ( ȃ )
nadzornik : tržni nadziratelj

nadzírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzirati delo, poslovanje ; nadzirati izvajanje davčnih predpisov / nadzirati stroje
// z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: nadzirati mejo ; cesto nadzirajo z letali
2. prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: nadzirati otroke / mlajše učence je treba pri pisanju nalog nadzirati
3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: kapital nadzira velik del proizvodnje ; nadzirati industrijske investicije
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: nasprotnikove čete nadzirajo most, ozemlje

nadzirljív -a -o prid. ( ī í )
nav. ekspr. ki se da nadzirati: tudi ta dejavnost je nadzirljiva

nadzòr -ôra m ( ȍ ó )
1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: poostriti nadzor nad prodajo ; nadzor poslovanja / imeti, opravljati nadzor / politični nadzor
// opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa: nadzor nasprotnikovega ozemlja / nadzor nad živili
2. prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga; nadzorstvo : nadzor nad kom / dijaki so v domu pod strogim nadzorom / policijski nadzor
3. publ. prevlada , oblast 1 : pridobili so si popoln nadzor nad tržiščem

nadzóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nadzor: premajhna nadzorna učinkovitost / nadzorni odbor navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje društvenega poslovanja ; nadzorni organ ; nadzorna komisija ; nadzorna služba

nadzórnica -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: cestninska, komunalna nadzornica / državna nadzornica za varstvo osebnih podatkov ; naravovarstvena nadzornica krajinskega parka
šol. šolska nadzornica nekdaj ženska, ki poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol

nadzórnik -a m ( ọ̑ )
kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzornik je pregledal poslovanje v trgovini / cestni, pristaniški nadzornik ; policijski, sodni, tržni nadzornik ; nadzornik gozdov
šol. šolski nadzornik nekdaj kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol ; žel. nadzornik proge uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju proge

nadzórniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nadzornike: nadzorniška služba / nadzorniško poročilo

nadzórništvo -a s ( ọ̑ )
navadno s prilastkom organ, urad, ki opravlja nadzorstvo: komunalno, spomeniško nadzorništvo ; krajevno nadzorništvo ; rečno nadzorništvo ; vodja nadzorništva
// inšpektorat : obrtno, tržno nadzorništvo ; nadzorništvo za delo
// nadzorstvo : poostriti nadzorništvo ; nadzorništvo bank, občin ; nadzorništvo v pristanišču

nadzoroválec -lca [ nadzorovau̯ca tudi nadzorovalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor nadzoruje: učitelj ga je postavil za nadzorovalca v odmorih / nadzorovalec proizvodnega procesa

nadzoroválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nadzorovanje: nadzorovalno delo / nadzorovalna komisija / nadzorovalna letala

nadzorovánec -nca m ( á )
knjiž. kdor je nadzorovan: nadzorovalci in nadzorovanci

nadzorovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nadzorovati: nadzorovanje finančnega poslovanja / nadzorovanje meje / nadzorovanje učencev / nadzorovanje rojstev

nadzorováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorovati delo, poslovanje ; izvajanje sanitarnih in tržnih predpisov so strogo nadzorovali / nadzorovati stroje
// z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: nadzorovati mejo ; cesto nadzorujejo z letali
2. prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: nadzorovati učence, uslužbence ; strogo nadzorovati / pri učenju ga je treba še vedno nadzorovati
3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital nadzoruje precejšen del industrije
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: nasprotnikove čete še vedno nadzorujejo velik del ozemlja

nadzórstven -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nadzorstvo: nadzorstveni organi ; nadzorstvena služba ; nadzorstveno poročilo
pravn. nadzorstvena pravica pravica pristojnega upravnega organa, da v primerih, določenih z zakonom, odpravi ali razveljavi dokončno upravno odločbo

nadzórstvo -a s ( ọ̑ )
1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorstvo nad poslovanjem / imeti, opravljati nadzorstvo / družbeno nadzorstvo
// s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje: občinsko nadzorstvo je podjetju poslalo opozorilo / določbe tržnega nadzorstva inšpekcije ; devizno nadzorstvo nekdaj devizna inšpekcija ; gostišče so prijavili sanitarnemu nadzorstvu sanitarni inšpekciji
2. opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa: nadzorstvo meje / letala imajo nadzorstvo nad cesto in mostom
3. prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: zaupali so mu nadzorstvo učencev / bil je pod strogim nadzorstvom strogo so ga nadzorovali / policijsko nadzorstvo ; jemati zdravila pod zdravniškim nadzorstvom
šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
4. publ. prevlada , oblast 1 : doseči, imeti nadzorstvo nad tržiščem
publ. šofer je izgubil nadzorstvo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila

nadzráčen -čna -o prid. ( á ā )
ki je, se nahaja nad ozračjem: raketa je ponesla satelit v nadzračni prostor

nadzvézden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja nad zvezdami: nadzvezdni prostor / vznes. sanjati o nadzvezdni domovini

nàdzvóčen -čna -o prid. ( ȁ-ọ̄ ȁ-ọ̑ )
1. ki ima večjo hitrost kot zvok: nadzvočna hitrost / nadzvočna letala
2. fiz. ki ima tako visoko frekvenco, da ni zaznaven s sluhom: netopir ustvarja v grlu močne nadzvočne glasove / nadzvočna frekvenca

nadživéti -ím dov. , nadžível ( ẹ́ í )
knjiž. doseči večjo starost kot kdo drug: nadživeti svoje vrstnike
knjiž. knjiga bo nadživela svoj čas bo ostala zanimiva, aktualna

nàdžupàn -ána m ( ȁ-ȁ ȁ-á )
nekdaj župan velikega mesta, občine: imenovali so novega župana in nadžupana

nàdžúpnik -a m ( ȁ-ȗ )
rel. naslov za predstojnika župnije, navadno pomembnejše: postal je nadžupnik ; ptujski nadžupnik

naeléktrenje in naelektrênje -a s ( ẹ̑; é )
glagolnik od naelektriti: naelektrenje delcev

naeléktrenost in naelektrênost -i ž ( ẹ̑; é )
elektr. lastnost, stanje naelektrenega: naelektrenost predmeta / ekspr. naelektrenost vzdušja v družini

naeléktriti -im tudi naelektríti -ím dov. , naeléktri; naeléktril ( ẹ̑; ī í )
elektr. narediti kaj električno: naelektriti steklo ; od česanja so se lasje zelo naelektrili / naelektriti kondenzator napolniti

naelektrizírati -am dov. ( ȋ )
ekspr. močno vznemiriti, razvneti: znal je množice naelektrizirati

naênkrat stil. naenkràt prisl. ( é; ȁ )
1. izraža trenutnost: naenkrat je bil čisto siv od prahu / zdaj je bilo naenkrat dovolj kruha pri hiši / ekspr. kar naenkrat zasliši grozen krik
// izraža nepričakovanost: naenkrat, da sam ni vedel kako, se je znašel pred tovornjakom ; naenkrat je začel govoriti popolnoma drugače
2. izraža istočasnost: prišli sta obe naenkrat ; učenci so odgovorili vsi naenkrat / preskakuje po tri stopnice naenkrat hkrati

naênkraten -tna -o prid. ( é )
knjiž. nenaden , nepričakovan : naenkratna pooblačitev ; naenkratnih sprememb se boji

nafárbati -am dov. ( ȃ )
nižje pog. nalagati 2 , prevarati : nikar ne misli, da me boš nafarbal

naflíkati -am dov. ( ī )
pog., ekspr. natepsti , pretepsti : zaradi slabih ocen ga je oče naflikal z jermenom

nafrfráti se -ám se dov. ( á ȃ )
ekspr. opazno, pozornost vzbujajoče se počesati, nakodrati: skrbno se je nafrfrala in naličila

nafrfúliti se -im se dov. ( ú ȗ )
ekspr. opazno, pozornost vzbujajoče se obleči, počesati: vsa se je nafrfulila in našemila

nafrfúljenka -e ž ( ȗ )
ekspr. opazno, pozornost vzbujajoče oblečena, počesana ženska: v avtobus je vstopila mlada nafrfuljenka

nafrfúljenost -i ž ( ȗ )
ekspr. značilnost človeka, ki je opazno, pozornost vzbujajoče oblečen, počesan: zelo ga je motila njena nafrfuljenost / nafrfuljenost pričeske

nafŕkati -am dov. ( r̄ ȓ )
ekspr. nakodrati , naviti : nafrkati lase ; sama se tako nafrka

nafrkóčiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
nar. vzhodno nakodrati , naviti : nafrkočiti lase ; danes se je lepo nafrkočila

nafŕliti -im dov. ( ŕ r̄ )
ekspr., zastar. nakodrati , naviti : nafrliti lase

náfta -e ž ( ȃ )
oljnata, vnetljiva tekočina naravnega izvora, ki se uporablja zlasti za pridobivanje tekočih goriv: črpati nafto ; nahajališče, vrelec nafte ; rafinerija nafte ; nafta kot surovina za bencin, petrolej / surova nafta
// iz nafte pridobljeno tekoče gorivo
a) za motorje, strojn. plinsko olje : ta avtobus porabi na sto kilometrov dvajset litrov nafte / ladja na nafto
b) za kurjavo; kurilno olje : naliti nafto v gorilnik / peč na nafto

naftalín -a m ( ȋ )
bela kristalna snov ostrega vonja, ki se pridobiva iz premogovega katrana: naftalin ščiti volnene izdelke, krzno pred molji ; ta obleka diši po naftalinu
ekspr. potegniti, vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti

naftalínski -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na naftalin: naftalinska raztopina / naftalinski vonj
2. slabš. nesodoben , zastarel : tudi dobra predstava ni mogla oživiti tega naftalinskega teksta / naftalinsko meščanstvo

náftar -ja m ( ȃ )
publ. podjetje, ki pridobiva, čisti, prodaja nafto: naftarji napovedujejo podražitev nafte / Petrol, Ina in drugi naftarji
// kdor je zaposlen v takem podjetju: naftarji in ladjarji

náften -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nafto:
a) naftni vrelci ; naftna ležišča, območja / naftna družba ; naftna industrija / naftno polje naftno območje z vrtalnimi stolpi za črpanje nafte
kem. naftni derivati
b) naftni motor / naftna lokomotiva
c) naftni gorilnik

náftin -a -o ( ȃ )
pridevnik od nafta: naftina kalorična vrednost

náftnik -a m ( ȃ )
publ. lastnik naftne družbe, industrije: visoki dobički naftnikov

naftól -a m ( ọ̑ )
kem. kristalna snov, izvedena iz naftalina z zamenjavo enega ali več atomov vodika s hidroksilnimi skupinami: barvati tkanine z naftoli

naftonôsen -sna -o prid. ( ó ō )
ki vsebuje, daje nafto: naftonosna zemeljska plast / naftonosne vrtine

naftonosílka -e ž ( ȋ )
knjiž. ladja za prevoz nafte, tekočih goriv; tanker : plovba naftonosilke

naftovòd -óda m ( ȍ ọ́ )
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za odvajanje, pretakanje nafte: napeljati naftovod

naftovóden -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na naftovod: naftovodna črpalka / naftovodno omrežje

nág -a -o stil. prid. ( ȃ á )
ki je brez obleke: nag kopalec, otrok ; biti nag
// ekspr. gol 3 , nepokrit : naga roka / do pasu nag ; hodi napol nag ; pren. nag pas zemlje
knjiž. od nagih strasti razbrazdan obraz telesnih, nasladnih

nagáčati -am nedov. ( á )
zastar. gačiti : nagačati ptice

nagačeválec -lca [ nagačevau̯ca tudi nagačevalca ] m ( ȃ )
kdor polni, oblikuje kožo ubite živali tako, da se doseže naravna oblika živali: orla je dal nagačiti izkušenemu nagačevalcu

nagáčiti -im dov. ( á ȃ )
napolniti, izoblikovati kožo ubite živali tako, da se doseže naravna oblika živali: nagačiti fazana, mačko ; medveda je nagačil muzejski preparator

nagáditi -im dov. ( ā ȃ )
knjiž. razjeziti , razdražiti : kdo te je tako nagadil

nagájanje in nagajánje -a s ( á; ȃ )
glagolnik od nagajati: bila je le šala, nedolžno nagajanje / bojimo se nagajanja sosedov

nagájati tudi nagajáti -am, tudi nagájati -am nedov. ( á á á; á )
1. povzročati neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagajati med poukom ; nagajati z ropotanjem, ščipanjem / otroci radi nagajajo / nav. ekspr.: nagajali so mu, da je prišel prepozno ; nagajajo mu s sosedovo hčerko šalijo se, ker jo ima rad, ker ga ima rada
// ekspr. ovirati koga pri uresničevanju njegovih načrtov, zahtev: občina mu nagaja ; rad bi gradil, pa mu nagaja sosed ; nagajati z neutemeljenimi pritožbami / dež, vreme jim nagaja
2. ekspr. biti v stanju, položaju, ki ne omogoča pravilnega, normalnega opravljanja določene naloge: dovodna cev večkrat nagaja ; stroji so nagajali, vendar so jih kmalu popravili / elektrika, vžig nagaja / oči, živci mu nagajajo
ekspr. zadnje čase mu zdravje nagaja ni več popolnoma zdrav

nagajív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: živ in nagajiv otrok
// ki izraža šaljivost: nagajiva pesem / nagajiv pogled, smeh

nagajívček -čka m ( ȋ )
ljubk. manjšalnica od nagajivec: njegova hčerka je velik nagajivček

nagajívec -vca m ( ȋ )
kdor (rad) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagnati, opomniti nagajivca ; on je velik nagajivec / ekspr. veter nagajivec

nagajívka -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki (rada) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagajivka ni mogla mirovati, molčati ; mala nagajivka se je prisrčno zasmejala / ekspr. njihova papiga je velika nagajivka
2. knjiž. pesem nagajive, šaljive vsebine, navadno kratka: napisati, povedati nagajivko ; ljubezenska nagajivka ; nagajivke in zbadljivke

nagajívost -i ž ( í )
lastnost nagajivega človeka: videl je nagajivost v njenih očeh ; otroška nagajivost / prestrašil ga je iz nagajivosti / ekspr. sama nagajivost ga je
// nav. mn. nagajivo dejanje: jeziti se, smejati se zaradi njegovih nagajivosti ; šolarske nagajivosti

nagájka -e ž ( ȃ )
v ruskem okolju, nekdaj korobač , bič 1 : udariti z nagajko / kozaška nagajka

nagána -e ž ( ȃ )
vet. afriška nalezljiva bolezen živali, katere povzročitelja prenaša muha cece:

nagánjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od naganjati: upreti se pretiranemu naganjanju k delu

nagánjati -am nedov. ( ȃ )
delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: naganjati otroke iz sobe / naganjati kokoši z vrta
b) da kdo kam gre, pride: naganjati otroke na igrišče / naganjati živino v hlev / ekspr.: domačine so naganjali v prve bojne vrste ; naganja jo k zdravniku sili jo, ji prigovarja, naj gre
c) da kdo kaj stori: vsak dan ga naganja k učenju / naganja jih delat, pospravljat, spat
ekspr. naganjati komu strah v kosti strašiti ga, vznemirjati ; ekspr. vse je tako smešno, da me kar naprej naganja smeh sili

nagaráti -ám dov. ( á ȃ )
nav. ekspr. z garanjem priti do česa: komaj nagara za otroke in za davke

nagárbati -am dov. ( ȃ )
pog., ekspr. natepsti , pretepsti : nagarbal ga je

nagátiti -im dov. ( á ȃ )
1. napolniti , natlačiti : nahrbtnik je nagatil z vsem potrebnim / nagatiti vzorce v izložbena okna
// zamašiti , zapreti : množica je nagatila ulico pred dvorcem
2. nagačiti : veverico so dali nagatiti

nágec -gca m ( ȃ )
ekspr. nag, neoblečen človek: naborna komisija je pregledovala nagce / kopališča za nagce nudiste
ekspr. nagec se mu vidi del telesa, ki je navadno pokrit

nágel -gla -o [ nagəu̯ ] prid. , náglejši ( á )
1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času; hiter : ta konj je nagel ; nagel kot blisk, kot misel
// ki ima veliko hitrost: nagla hoja, ježa / star. iti naglih korakov mimo ; z naglim korakom vstopiti / biti nagel v kretnjah / industrijski razvoj ni dovolj nagel / nagel tempo ; publ. nagla pot k splošnemu napredku je odprta / nagla jetika hitra jetika
2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo; hiter : nagla peka
3. nav. ekspr. ki nastopi v razmeroma kratkem času; hiter : želi si nagle obogatitve ; nagla zaostritev spora / potrebna je nagla odločitev, rešitev / nagla odjuga je povzročila poplavo / njegov nagli odhod je vse presenetil nepričakovani, nenadni / nagla smrt
4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki reagira hitro in navadno nepremišljeno: potrpi z njim, saj veš, kako nagel človek je ; trmast in nagel / nagel v sodbi / ne zamerite vsake nagle besede nepremišljene, izrečene v razburjenju
pog. je nagle jeze se hitro razjezi, razburi ; ekspr. samo nagle pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil
pravn. naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev prim. nanaglo

nágelj -na [ nagəlj ] m ( á )
1. okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi, rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti: na oknih so cveteli nageljni ; gojiti, zalivati nageljne ; odtrgal je nagelj in si ga zataknil v gumbnico ; beli, rdeči nageljni / šopek nageljnov / gorenjski nagelj z razvejenim visečim steblom in živo rdečimi cveti ; vrtni nagelj
2. v zvezi turški nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, bot. brkati nagelj: vrtnice in turški nageljni
bot. brkati nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, Dianthus barbatus ; navadni nagelj okrasna rastlina z maloštevilnimi rožnatimi ali škrlatnimi cveti v socvetjih, Dianthus carthusianorum ; vrtn. šabo nagelj vrtni nagelj z velikimi, živobarvnimi cveti

nágeljček -čka [ nagəljčək ] m ( ā )
nav. ekspr. manjšalnica od nagelj: dala mu je nageljček / šopek nageljčkov

nágeljnast -a -o [ nagəljnast ] prid. ( á )
podoben nageljnu: nageljnast cvet / knjiž. nageljnasta usta živo rdeča

nágeljnov -a -o [ nagəljnov- ] prid. ( á )
1. nanašajoč se na nagelj: nageljnov cvet
vrtn. nageljnova črnoba glivična bolezen nageljna, ki se kaže kot belkaste, rjavkaste pege s sajasto prevleko
2. nav. mn., v zvezi nageljnova žbica posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava: cimet in nageljnove žbice

nagíb -a m ( ȋ )
1. glagolnik od nagniti: povzročiti nagib ladje z obremenitvijo na eni strani ; nagib telesa v levo / pozdravila sta se z nagibom glave
2. nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino: izmeriti, izračunati nagib ; nagib ceste, strmine ; streha z velikim nagibom / bočni nagib / spuščati se po nagibu po strmini
3. kar povzroča kako dejanje, ravnanje: prvi nagib za umor je bil denar ; raziskovati notranje, zunanje nagibe za to dejanje ; iz kakšnih nagibov si se odločil za ta študij / osebni, socialni nagibi ; pustolovski, samomorilni nagibi / to je naredila iz lastnega nagiba
knjiž. ima močen nagib do literarnega ustvarjanja nagnjenje, dar

nagíbanje -a s ( ī )
glagolnik od nagibati: raziskovati nagibanje tal / nagibanje čez okno / pri njem je opazno nagibanje k pustolovstvu

nagíbati -am in -ljem nedov. ( ī )
1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran ; steber se nagiba v levo ; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla
// spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla ; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal / ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira
2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim ; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu
// nagovarjati , prigovarjati : prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti
ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino ; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj

nagíben -bna -o prid. ( ī )
ki se da nagniti: nagibni kotel ; stol ima nagibno naslonjalo ; nagibna okna

nágica -e ž ( ȃ )
ekspr. naga, neoblečena ženska: v tem filmu je veliko nagic

nagízdati -am dov. ( ī ȋ )
star. olepšati , nalepotičiti : za sprejem so ga nagizdali, da se je ves svetil ; nagizdala se je njemu na ljubo

naglàs 1 -ása m ( ȁ á )
1. jezikosl. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti sosednjim zlogom: naglas je na zadnjem zlogu ; naglas se v rodilniku premakne ; mesto naglasa / premični, stalni naglas / besedni naglas ; stavčni naglas stavčni poudarek
jezikosl. dinamični ali ekspiratorni naglas izstopanje glasu po jakosti nasproti soseščini ; tonemski naglas izstopanje glasu po pomenskorazločevalni višini, poteku tona nasproti soseščini
// grafično znamenje za označevanje tega: napisati, postaviti naglas ; naglas v obliki poševne črtice
2. ed. v izreki jezika opazne tuje prvine: govoriti z dolenjskim naglasom ; angleščina s francoskim, tujim naglasom
// s prilastkom, z oslabljenim pomenom izraža vsebino, kot jo določa prilastek: vprašati z ironičnim, trdim naglasom
3. knjiž., s prilastkom kar sploh izstopa iz okolja: slike z ekspresionističnim naglasom ; proza brez individualnega naglasa

naglás 2 in na glás prisl. ( ȃ )
zelo dobro slišno: naglas peti, se zasmejati, zavpiti ; povej naglas, da te vsi slišijo ; govori bolj naglas, ne tako tiho
// slišno sploh: naglas brati
naglas misliti govoriti sam s seboj ; ekspr. svojega mnenja si ne upa naglas povedati pred drugimi, javno

naglásek -ska m ( ȃ )
zastar. naglas 1 : naglasek je na zadnjem zlogu / govoriti slovensko s češkim naglaskom

naglásen -sna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na naglas: naglasno mesto / naglasno znamenje
jezikosl. mešani, nepremični naglasni tip ; lit. naglasni metrični sistem

naglasíti -ím dov. , naglásil ( ī í )
1. izgovoriti izrazito, z naglasom: naglasil je vsako besedo ; pravilno naglasiti / jezno naglasiti zadnje besede
2. publ. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudariti : govornik je naglasil gostoljubnost prebivalcev ; v pismu je posebej naglasil, da se ne boji posledic / naglasiti pomembnost volitev / s tem je bedo prizora še bolj naglasil

naglasoslôvec -vca m ( ȏ )
strokovnjak za naglasoslovje: naglasoslovec je v razpravi proučil aktualna vprašanja slovenskega pravorečja

naglasoslôvje -a s ( ȏ )
jezikosl. veda o naglasu:

naglasoslôvka -e ž ( ȏ )
strokovnjakinja za naglasoslovje: naglasoslovka se trenutno posveča problematiki govorjenih knjižnih besedil

naglášanje -a s ( á )
glagolnik od naglašati: prepoznal jo je po dolenjskem, srbskem naglašanju / naglašanje lastne pomembnosti

naglášati -am nedov. ( á )
1. izgovarjati izrazito, z naglasom: besede pravilno naglaša ; beseda se naglaša na drugem zlogu / dolenjsko, srbsko naglašati
2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati : povsod je naglašal svoje zasluge ; naglašal je, da zanj stvar ni urejena / članek naglaša pomembnost odkritja / stisnjene ustnice so še bolj naglašale trdoto obraza

naglaševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od naglaševati: naglaševanje nedoločnika, rodilnika / tonemsko naglaševanje / jezno, patetično naglaševanje besed / naglaševanje njegovih zaslug ni v skladu z resnico

naglaševáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge ; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede
jezikosl. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom
2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati : naglaševati načelo enakosti ; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost

naglávek -vka m ( ȃ )
knjiž. pokrivalo : nosi čipkast naglavek

nagláven 1 -vna -o prid. ( ā )
ki je za na glavo: naglavni nakit ; pisane naglavne rute / naglavna svetilka svetilka, ki se nosi na glavi ; naglavna uš

nagláven 2 -vna -o prid. ( ȃ )
star., navadno v zvezi z greh velik , hud : to je naglavni greh našega časa

naglavíčki prisl. ( ȋ )
nar. vzhodno z glavo navzdol, na glavo: naglavički pasti, zvrniti se

naglávje -a s ( ȃ )
kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila: bela naglavja redovnic

naglávka -e ž ( ȃ )
bot. rastlina z belimi ali rožnatimi cveti v klasih, Cephalanthera: dolgolistna, rdeča naglavka

naglédati se -am se dov. , naglêj se in naglèj se naglêjte se, stil. naglédi se naglédite se ( ẹ́ ẹ̑ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po gledanju, ogledovanju: ne more se je nagledati / ko se nagleda ene podobe, se zagleda v drugo

nagléžnjica -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., arheol. okras za na noge, navadno v obliki obroča; nanožnica : uhani, nagležnjice in zapestnice

náglica -e ž ( ā )
1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanju kakega dela: naglica povzroča napake ; zakaj taka naglica, saj bomo vse pravočasno naredili
naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka
2. nav. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: to je treba delati brez naglice ; delati z mrzlično, neverjetno naglico ; dogodki se vrstijo z bliskovito, filmsko naglico / v naglici se obleči ; v naglici je pozajtrkoval in odšel
// v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da je pomanjkanje časa vzrok čemu: v naglici je delo le napol končal ; v naglici je pozabil zapreti vrata
3. ekspr. hitrost 1 : voziti z vratolomno naglico ; naglica vetra

náglič -a m ( ȃ )
1. ekspr. nagel, nepremišljen človek: oprosti mu, saj veš, da je naglič
2. zastar. brzovlak : potovati z nagličem

nágličen -čna -o prid. ( ā )
star. hiter : slišal se je samo njegov naglični dih / naglična vožnja

nágliti -im nedov. ( á ȃ ) star.
1. hiteti : nagliti proti domu / nagliti z delom ; ne se tako nagliti
2. biti prehiter, zgoden: včasih nagli, včasih kasni

naglo... prvi del zloženk, star.
nanašajoč se na nagel: naglokril

naglódati -am tudi -glójem, tudi naglôdati -am dov. , naglódaj naglódajte tudi naglóji naglójite tudi naglôdaj naglôdajte tudi naglodájte; tudi naglodála ( ọ́; ó )
z glodanjem načeti, poškodovati: zajec je naglodal drevesca

nágloma prisl. ( ā ) knjiž.
1. hitro , na hitro : nagloma se odločiti ; vihar se nagloma poleže
2. nepričakovano , nenadoma : nagloma odpotovati, umreti

náglost -i ž ( á )
1. lastnost, značilnost naglega; hitrost 2 : naglost njihovega razvoja je presenetljiva / grajal je njihovo nedoslednost in naglost / potrebna je večja naglost v delovanju
// star., v prislovni rabi, s predlogom naglo : z naglostjo se obleči / v naglosti je pozabil tudi klobuk v naglici
2. zastar. hitrost 1 , brzina : sto kilometrov na uro je kar precejšnja naglost

naglúh -a -o prid. ( ȗ ú )
zastar. naglušen : bil je nagluh

naglúšen -šna -o prid. ( ú ū )
nekoliko gluh: star je že in naglušen ; precej naglušna ženska / naglušno uho

naglúšnost -i ž ( ú )
lastnost, stanje naglušnega: zdravnik je ugotovil močno naglušnost / poklicna, prirojena, starostna naglušnost

nagnáti -žênem dov. , stil. naženó ( á é )
narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: oče ga je nagnal iz hiše, od doma ; kmalu so jih nagnali / nagnali so jo z brcami in zmerjanjem / psa naženi s palico
b) da kdo kam gre, pride: otroke so nagnali domov / nagnati ovce v stajo / ni hotel iti, morali so ga nagnati
c) da kdo kaj stori: ne bi se učil, če ga oče ne bi nagnal ; ekspr. k pisanju ga je nagnala notranja stiska / nagnati koga delat, spat
ekspr. nagnali so ga iz službe odpovedali so mu službo ; ekspr. ženo in sina je nagnal dosegel je, da sta ga zapustila, se odselila ; ekspr. to mu je nagnalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo ; ekspr. nagnal ga je z nevednežem rekel mu je, da je nevednež
med. bolnika je nagnalo na blato, vodo moral si je izprazniti črevesje, mehur

nagnéčen -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. nagneten , natlačen : stali so nagnečeni na hodniku

nagnêsti -gnêtem dov. , nagnêtel in nagnétel nagnêtla, stil. nagnèl nagnêla ( é )
povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so nagnetli v vagone ; mladina se takoj nagnete na plesišče / veter je nagnetel oblake nad dolino ; dogodki so se nagnetli, da so jim komaj sledili

nagnétati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
ekspr. grmaditi , kopičiti : v razpravi nagneta preveč podatkov ; za goro se nagnetajo sovražne čete

nagníl -a -o [ nagniu̯ ] prid. ( ȋ ī )
knjiž. nagnit : nagnila jabolka

nagníti 1 -gníjem dov. ( í ī ) navadno kot deležnik na -l
1. postati nekoliko gnil: sadje je že nagnilo
2. ekspr. postati nekoliko pokvarjen, malovreden, slab: moralno si nagnil

nagníti 2 in nágniti -em, tudi nágniti -em dov. ( ī á; á )
1. spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nevarno nagnil ladjo ; izpodžagano drevo se je zelo nagnilo / nagniti na bok, naprej, nazaj / mož je nagnil kozarec in pil ; v zadregi je nagnila glavo sklonila
// spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno: nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili ; zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila / pod težo snega so se veje nagnile upognile
2. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: kaj te je nagnilo k tej odločitvi ; take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja ; sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote
// knjiž. nagovoriti , pregovoriti : nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme

nagnítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost nagnitega: nagnitost grozdja, zelenjave / ekspr. nagnitost carskega režima ; njegova zahrbtnost in notranja nagnitost

nágnjenje -a s ( á )
1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu ; dedno nagnjenje k bolezni ; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje
// navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja ; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja ; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje
2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke ; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost
3. naklonjenost , ljubezen : do nje čuti posebno nagnjenje ; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje
4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam

nágnjenost -i ž ( á )
lastnost, značilnost nagnjenega: nagnjenost čela, ploskve / nagnjenost k varčevanju, razuzdanemu življenju / nagnjenost k določenim boleznim / spolna nagnjenost do oseb istega spola

nagnòj -ôja in nagnój -a m ( ȍ ó; ọ̑ )
bot. grm ali drevo z rumenimi metuljastimi cveti v grozdih, Laburnum: nagnoj je že vzcvetel ; vejica nagnoja

nagnojíti -ím dov. , nagnójil ( ī í )
pognojiti : njivo so že nagnojili

nagnúsen -sna -o prid. ( ú ū )
ekspr. gnusen : nagnusna gosenica, stenica ; nagnusna rana / izmij si obraz, ker si videti nagnusen / nagnusno ravnanje

nagnúsnež -a m ( ȗ )
ekspr. človek, ki vzbuja gnus: s takim nagnusnežem nočem imeti stikov

nagnúsnik -a m ( ȗ )
ekspr. človek, ki vzbuja gnus: ta nagnusnik bi pojedel tudi krastačo

nagnúsnost -i ž ( ú )
ekspr. gnusnost : nagnusnost zločina / kdo je naredil to nagnusnost

nagóbčnik -a m ( ọ̑ )
priprava v obliki mreže, ki se da živali na gobec, da ne more gristi, jesti: natakniti kravi, psu nagobčnik ; pasji, volovski nagobčnik
ekspr. preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje

nagobezdáti -ám dov. ( á ȃ )
nizko reči , povedati : kar je nagobezdal o njem, je vse laž

nagóda -e ž ( ọ̑ ) star.
1. dogodek , pripetljaj : spominja se nagode, pri kateri so bili trije ubiti / o vsakem sosedu ve kako nagodo / čudna, neverjetna nagoda naključje
2. dejanje, ravnanje, navadno neprimerno: zmeraj je pripravljen za kako nagodo / ta šala je njegova zadnja nagoda

nagódba -e ž ( ọ̑ )
zastar. pogodba , dogovor : podpisati nagodbo ; mednarodna nagodba / skleniti nagodbo
zgod. hrvaško-ogrska nagodba dogovor iz leta 1868, s katerim sta Hrvaška in Ogrska uredili medsebojne državnopravne odnose

nagódek -dka m ( ọ̑ )
star. dogodek , pripetljaj : aktualni dnevni nagodki / zabaval jih je s pripovedovanjem svojih nagodkov

nagodíti -ím dov. , nagódil ( ī í )
zastar. narediti : nehote sem to nagodil / grdo so mu jo nagodili ; v šoli večkrat kakšno nagodi

nagódoma prisl. ( ọ̑ )
knjiž. po naključju, slučajno: jamo so odkrili čisto nagodoma

nagôltati se -am se [ nagou̯tati se ] dov. ( ó )
ekspr. najesti se: nagoltali so se pečenke in slaščic

nagomílati -am dov. ( ȋ )
ekspr. nakopičiti , nagrmaditi : nagomilati kup lesa ; na morskem dnu so se nagomilale hišice mrtvih polžev

nagomíliti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. nakopičiti , nagrmaditi : nagomiliti kup drv, predmetov ; skale so se nagomilile na dnu brezna / pred vrati se je nagomililo veliko radovednežev nagnetlo

nagòn -ôna m ( ȍ ó )
1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju: obnašanje živali vodijo nagoni ; predati, prepustiti se nagonu ; živalski nagoni v človeku / plodilni, spolni nagon ; živalski nagon po obrambi, samoohranitvi / narediti kaj po nagonu
2. knjiž. želja , sla : imeti morilski, razdiralni nagon ; nagon uveljavljanja / vzbudil se mu je nagon po bogastvu / stvariteljski nagon / ljubezen mu je bila močen nagon gibalo

nagónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nagon: čutiti, imeti nagonski odpor do česa ; nagonski strah ; nagonsko dejanje, življenje / z nagonsko kretnjo si je zapel ovratnik / človekov nagonski svet / to je nagonski človek

nagónskost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost nagonskega: nagonskost gibov / človekova nagonskost

nagónstvo -a s ( ọ̑ )
zastar. nagonskost : nagonstvo prvotnih ljudstev

nagoréti -ím dov. , nagôrel ( ẹ́ í )
nekoliko ogoreti: ob požaru so nosilni tramovi le nagoreli / počakaj, da premog nagori začne goreti

nagornják -a m ( á )
1. nar. vzhodno lastnik vinograda, vinogradnik: bil je sin nagornjaka
2. zgod., v fevdalizmu zakupnik vinograda po gorskem pravu:

nágost -i ž ( á )
nagota : nagost telesa

nagósti -gódem dov. , nam. nagóst in nagòst ( ọ́ )
zagosti : hudo mu je nagodel ; spet ti jo hoče nagosti

nagostíti -ím dov. , nagóstil; nagoščèn ( ī í )
knjiž., zastar. pogostiti , postreči : lepo jih je nagostila

nagóstnost -i ž ( ọ̑ )
knjiž. pogostnost , gostota : nagostnost organskih delcev v plasteh usedlin

nagósto in na gósto prisl. , piše se narazen ( ọ̑ )
izraža razvrščenost v majhnih medsebojnih presledkih: tam stojijo hiše bolj na gosto ; na gosto posajene rože / na gosto popisana stran stran, na kateri so besede, vrste tesno skupaj ; z zvezdami na gosto posuto nebo / dež pada na gosto ; krogle so švigale zelo na gosto
nar. nagosto odhajati od doma pogosto
// izraža razvrščanje v majhnih medsebojnih presledkih: na gosto saditi ; žito na gosto sejati / na gosto popisati list

nagôta -e ž ( ó )
1. lastnost, značilnost nagega: sramovati se nagote / nagota telesa / ekspr. nagota zemlje
// ekspr. kar je nago, golo: zagrniti nagoto
2. knjiž. neprikritost , očitnost : v tem dogodku se kaže nagota njihove nezavednosti
ekspr. videl je družbo v vsej njeni nagoti kot v resnici je

nagovárjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od nagovarjati: nagovarjanje mimoidočih ; nagovarjanje z imenom / nagovarjanje h kaznivemu dejanju

nagovárjati -am nedov. ( ȃ )
1. z besedo, stavkom začenjati pogovor: domov grede je nagovarjal tega in onega ; spoštljivo koga nagovarjati / nagovarja ga z gospod
2. s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: hujskali so jih in nagovarjali k dezerterstvu ; nagovarjali so ga, naj se jim pridruži

nagôvor -a m ( ȏ )
beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči nagovor ; nagovor v angleščini / vljudnostni nagovor ; kolega, gospod in drugi nagovori
// govor, navadno krajši, v katerem govornik pozdravi navzoče: nagovoru so sledile zdravice ; v zaključnem nagovoru ob razglasitvi nagrad je poudaril izvirnost nagrajenih del

nagôvoren -rna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na nagovor: nagovorna oblika lirskega teksta

nagovoríti -ím dov. , nagovóril; nam. nagovôrit in nagovorít ( ī í )
1. z besedo, stavkom začeti pogovor: nagovoriti neznanca na cesti ; ni si ga upal nagovoriti ; prijazno koga nagovoriti ; nagovorila ga je po francosko ; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je z gospod / nagovoril je vse navzoče pozdravil
2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: nagovorila ga je, da je šel z njo ; nagovoriti koga k čemu
knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal

nagovorjênec -nca m ( é )
kdor je nagovorjen, ogovorjen: nagovorjenec je za hip pomolčal, nato pa spregovoril

nagovorjênka -e ž ( é )
ženska, ki je nagovorjena, ogovorjena: nagovorjenka se je nasmehnila in spregovorila

nagrábek -bka m ( ȃ )
kar se nagrabi: nagrabek sena

nagrabíti in nagrábiti -im, in nagrábiti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
z grabljenjem priti do določene količine česa: ves dan so grabili, pa so le malo nagrabili ; nagrabiti voz listja
// ekspr. s pohlepnim prisvajanjem priti do določene količine česa: nagrabiti bogastvo, denar ; nagrabil si je veliko premoženje

nagráda -e ž ( ȃ )
1. kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: izročiti, odkloniti nagrado ; mednarodna, občinska nagrada ; na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado ; nagrada za režijo, tekst ; dobitnik nagrade / dati nagrado nagraditi / za nagrado je dobil teden dni dopusta / častna, odkupna nagrada ; filmska, literarna nagrada / Nobelova, Prešernova nagrada ; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago
// kar se dobi, če se izpolni določen pogoj: izžrebati, razpisati nagrado ; denarna, knjižna, praktična nagrada / pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado / tolažilna nagrada / publ. najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi
2. plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: določiti, odobriti nagrado blagajniku društva ; nagrada za nadurno delo / enkratna, mesečna nagrada / zastar. nagrada se plačuje od tiskarske pole honorar

nagráden -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nagrado: nagradni natečaj, razpis ; nagradna križanka, uganka ; nagradno tekmovanje / nagradno žrebanje / nagradni dopust ; nagradno potovanje / nagradni kupon

nagradítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od nagraditi: dobiti čestitke ob nagraditvi / nagraditev najboljših del

nagradíti -ím dov. , nagrádil ( ī í )
1. dati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagraditi najzaslužnejše umetnike, znanstvenike ; žirija ga je nagradila za odlično igro ; rešitelja je bogato nagradil / nagraditi film, knjigo / nagradili so ga z dopustom / ekspr. nagraditi s ploskanjem
// dati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagraditi izžrebane gledalce, kupce / nagraditi s knjigo, televizorjem / nagraditi z izletom, s pozornostjo
2. dati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagraditi dolgoletnega tajnika društva
ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi

nagrájanje -a s ( á )
knjiž. nagrajevanje : nagrajanje umetnikov

nagrájati -am nedov. ( á )
knjiž. nagrajevati : nagrajati umetnike, znanstvenike ; bogato, velikodušno nagrajati / nagrajati s ploskanjem

nagrajênec -nca m ( é )
kdor dobi nagrado: čestitati nagrajencu ; razglasiti nagrajence / nagrajenci natečaja, tekmovanja / Nobelov, Prešernov nagrajenec / ta film je letošnji nagrajenec

nagrajênka -e ž ( é )
ženska, ki dobi nagrado: čestitati nagrajenki / Nobelova nagrajenka za literaturo

nagrajevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nagrajevati: nagrajevanje znanstvenikov / kriteriji za nagrajevanje umetniških del / nagrajevanje po delu, učinku

nagrajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagrajevati najboljše umetnike, znanstvenike / nagrajevati filme, knjige / nagrajevati z visokimi nagradami / ekspr. nagrajevati s ploskanjem
// dajati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagrajevati kupce / nagrajevati pravilne odgovore, rešitve / nagrajevati z izleti
2. dajati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagrajevati funkcionarje, poslance / publ. nagrajevati po učinku plačevati

nagrávžen -žna -o prid. ( á ā )
nižje pog. ogaben , gnusen : umazana, nagravžna voda / nagravžno dejanje

nagrbánčenost -i ž ( ȃ )
značilnost nagrbančenega: nagrbančenost kože

nagrbánčiti -im dov. ( á ȃ )
narediti gube, zlasti na koži: zamišljeno je nagrbančila čelo ; v starosti se koža nagrbanči / zaradi suše so se kaktusi nagrbančili

nagŕbati -am dov. ( r̄ ȓ )
star. nagrbančiti : nagrbati čelo ; prsti so se nagrbali od luga

nagŕbiti -im dov. ( ŕ ȓ )
1. dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: nagrbiti hrbet ; mačka se je nagrbila
2. star. nagrbančiti : nagrbiti čelo / strah mu je nagrbil kožo

nagrdíti -ím dov. , nagŕdil ( ī í )
knjiž. skaziti , iznakaziti : bolezen ji je nagrdila obraz

nagrebéniti -im in nagrebeníti -ím dov. , nagrebénil ( ẹ̄ ẹ̑; ī í )
1. dati čemu obliko grebena, grebenov: veter je nagrebenil morje ; valovi so se nagrebenili
2. nagrbiti : pes je nagrebenil hrbet in jezno zarenčal

nagrêbsti -grêbem dov. , nagrébel nagrêbla; nagrêben ( é )
z grebenjem priti do določene količine česa: nagrebla je pest kamenčkov / nagrebsti kup žerjavice

nagreníti -grénem dov. ( ī ẹ́ )
knjiž., zastar. nagrebsti , nagrabiti : nagreniti žerjavico na kup

nagrísti -grízem dov. ( í )
1. z grizenjem načeti: nagristi jabolko ; miši so nagrizle zelje
2. ekspr. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: kemikalije lahko nagrizejo kovino
ekspr. spomenike je že nagrizel zob časa zaradi starosti začenjajo razpadati

nagrizováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z grizenjem načenjati: miši nagrizujejo sadje
2. ekspr. povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: žveplena kislina nagrizuje železne kotle

nágrlin -a m ( á )
nar. nagelj : gojiti, trgati nagrline / šopek rdečih nagrlinov

nagrmáditi -im dov. ( ā ȃ )
z grmadenjem spraviti skupaj: kamenje v dolini so nagrmadili hudourniki ; pren., ekspr. nagrmaditi goro dokazov ; nagrmaditi si bogastva

nagrméti -ím dov. ( ẹ́ í )
ekspr. zelo glasno, hrupno priti: v hišo so nagrmeli vojaki

nagrníti in nagŕniti -em dov. ( ī ŕ )
nar. nagrebsti , nasuti : nagrni še malo zemlje k roži / nagrnila je skledo fižola z mize

nagróben -bna -o prid. ( ọ̑ )
ki je na grobu: nagrobni kamen, spomenik ; nagrobna plošča / nagrobni govor je imel rektor univerze / nagrobni napis besedilo mrtvemu na nagrobniku

nagróbnica -e ž ( ọ̑ )
1. knjiž. žalostinka : vojaki so umrlemu zapeli nagrobnico
star. ko je duhovnik govoril nagrobnico, so ženske zajokale nagrobni govor
2. zastar. roža, rastlina, s katero se krasi grob: na grobovih so odcvetele nagrobnice

nagróbnik -a m ( ọ̑ )
1. spomenik na grobu: postaviti nagrobnik očetu ; sklesati nagrobnik ; kamnit, marmornat nagrobnik ; pren., ekspr. v tej zbirki je pesnik postavil nagrobnik svoji ljubezni
2. knjiž. nagrobni napis: sestaviti nagrobnik

nagromáditi -im dov. ( á ȃ )
zastar. nagrmaditi : reka je nagromadila kup vejevja / na trgu se je nagromadilo mnogo ljudstva

nagubánčiti -im dov. ( á ȃ )
narediti gube, zlasti na koži: nagubančiti čelo ; koža na vratu se mu je nagubančila

nagúbanost -i ž ( ū )
značilnost nagubanega: nagubanost kože / zmerna nagubanost zaves

nagúbati -am dov. ( ū )
narediti gube: skrbi so mu nagubale obraz / nagubati blago, zavese / pri sedenju se ji obleka naguba zmečka

nagúliti se -im se dov. , nagúlila se in nagulíla se ( ú )
šol. žarg. naučiti se mehanično, brez razumevanja: zgodovino se je nagulil, ker bo vprašan / naguliti se na pamet / si se že nagulil za izpit naučil, naštudiral

nahahljáti se -ám se dov. ( á ȃ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po hahljanju: nahahljati se v veseli družbi

nahajalíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer je večja, za izkoriščanje primerna količina rudnine: najti, odkriti nahajališče ; premogova, rudna nahajališča ; nahajališče živega srebra / nahajališče nafte, plina / odpreti, pripraviti nahajališče / debelina, nagib nahajališča plasti, sloja
// publ. kraj, prostor, kjer je, obstaja kaj sploh: odkriti nahajališče amfor, fosilov / na zemljevidu je zaznamoval svoje trenutno nahajališče / nahajališče narcis, rakov / znana nahajališča iz neolitika najdišča

nahájanje -a s ( ȃ )
glagolnik od nahajati: iskanje in nahajanje novih izraznih možnosti / zanikati nahajanje tujcev v mestu

nahájati -am nedov. ( ȃ )
publ. imeti : v tem dejstvu nahaja neizpodbitne dokaze ; ta človek nahaja zelo dober odziv v družbi / tam zmeraj nahaja zveste poslušalce
// večkrat najti: na bojišču je nahajal najrazličnejše orožje ; iskati in nahajati / kritika nahaja v drami tudi motiv upora odkriva, vidi

náhija -e ž ( á )
v fevdalni Turčiji manjša upravna enota: beograjska nahija

nahítro in na hítro prisl. , piše se narazen ( ī )
izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko je šla mimo, ga je na hitro pogledala ; na hitro pojesti
// izraža, da se dejanje zgodi nepričakovano ali v nepričakovano kratkem času: na hitro se odločiti, poročiti ; na hitro umreti
// nav. ekspr. izraža, da je dejanje zaradi prehitrega delanja, opravljanja manj kvalitetno: na hitro izdelati ; nalogo sem samo na hitro pregledal ; na hitro pripravljen nastop

nahítroma prisl. ( ȋ )
na hitro : nahitroma narejeno delo

nahladíti se -ím se dov. , nahládil se; nahlajèn ( ī í )
nekoliko se prehladiti: spet se je nahladil in začel kašljati

nahlastáti se -ám se dov. ( á ȃ ) knjiž.
1. nadihati se: komaj se je nahlastal svežega zraka
2. najesti se: merjasec se je nahlastal želoda

náhod -óda in -a m ( á ọ́, á )
vnetje nosne sluznice, pri katerem se močneje izloča sluz ali gnoj: dobiti, imeti nahod
med. seneni nahod bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah ; vet. nalezljivi nahod kuncev nalezljivo vnetje nosne sluznice kuncev

nahóden -dna -o prid. ( ọ́ ọ̑ )
ki ima nahod: nahoden človek ; ničesar ne voha, ker je nahoden / ekspr. nahoden nos

nahodíti se -hódim se dov. , nahójen ( ī ọ́ )
1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hoji: ko se nahodi, spet sede k pisalni mizi / hitro si se nahodila
2. v hoji, hojenju doseči veliko, preveliko mero: zelo smo se nahodili ; za danes si se dovolj nahodil / od goric do sem se kar nahodiš
ekspr. ta se je pa nahodil po sodiščih imel je veliko opraviti s sodišči

nahódnež -a m ( ọ̑ )
ekspr. kdor ima (pogosto) nahod: kašljavec in nahodnež

nahódnost -i ž ( ọ́ )
stanje nahodnega človeka: zaradi nahodnosti ni zaznaval vonja

nahraníti 1 in nahrániti -im dov. ( ī á ā )
privarčevati : v treh letih je kar precej nahranil ; nahraniti si potrebno vsoto denarja

nahraníti 2 in nahrániti -im, in nahrániti -im dov. ( ī á ā; á ā )
s hranjenjem napraviti koga sitega: mati je nahranila otroka ; nahraniti lačnega ; nahraniti se s kruhom, mlekom ; pren., ekspr. nahraniti koga z obljubami
knjiž. skrbeti mora za več ljudi, kakor jih morejo nahraniti njegove stare roke jih more preživljati, vzdrževati

nahrápati -am dov. ( ȃ )
zastar. ohrapaviti : nahrapati površino

nahŕbten -tna -o prid. ( ȓ )
ki se nosi, prenaša na hrbtu: nahrbtna škropilnica ; nahrbtna šolska torba

nahŕbtnik -a m ( ȓ )
vreči podobna priprava z naramnicami za prenašanje na hrbtu: odložiti, zavezati nahrbtnik ; zložiti v nahrbtnik

nahŕbtnikar -ja m ( ȓ )
popotnik, turist z nahrbtnikom: mafijci pustijo nahrbtnikarje pri miru, saj jim tistih nekaj ukradenih dolarjev ne bi dosti pomagalo ; potovati kot nahrbtnikar

nahrulíti in nahrúliti -im dov. ( ī ú )
grobo, glasno ozmerjati, ošteti: odposlance je nahrulil in nagnal ; nahrulil jo je, zakaj ni prišla ; nahruliti koga kot psa zelo

nahruméti -ím dov. ( ẹ́ í )
ekspr. zelo glasno, hrupno priti: voda je nahrumela v dolino / v dvorano so nahrumeli poslušalci

nahúditi -im tudi nahudíti -ím dov. , nahúdil ( ú ȗ; ī í )
star. narediti, storiti kaj hudega: to ti je ona nahudila / tudi zima jim ne more nič nahuditi

nahújskati -am dov. ( ȗ )
spodbuditi k dejanjem, slabim, škodljivim za družbo: nahujskati ljudi proti komu ; nahujskali so vojake k uporu

nahúkati -am dov. ( ȗ )
s hukanjem ogreti: nahukati premrle prste
ekspr. dosti se je nahukal to zimo velikokrat ga je zeblo

nahúkniti -em dov. ( ú ȗ )
zastar. z izdihom zraka orositi, ovlažiti: nahukniti zrcalo

nahvalíti in nahváliti -im dov. ( ī á )
izraziti dovolj, veliko hvale, priznanja: ne morejo ga nahvaliti ; ti se nahvalijo med seboj

naigráti se -ám se dov. ( á ȃ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po igranju: na travniku so se otroci naskakali in naigrali / ekspr. ko se bo naigrala s teboj, te bo zapustila / noče več kartati, se je že naigral

naíva -e ž ( ȋ ) pog.
likovna umetnost, ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami: njegovo slikarstvo je nekakšna mešanica nadrealizma, kubizma in ruske naive ; mojstri klasične naive ; slika v stilu naive

naívec -vca m ( ȋ )
um. slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami: hrvaški, slovenski naivci ; skulpture, slike naivcev / slikar naivec

naíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. ki (rad) verjame, zaupa zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti: izkoriščati, varati naivne ljudi ; naivna šestnajstletnica, študentka / fant je preveč naiven, da bi mislil na lastno korist / ekspr. ne bodi naiven. S takimi dokazi me ne boš prepričal / otroško naiven
// nav. ekspr. ki izraža tako vero, zaupanje: vprašati z naivnim glasom / narediti nedolžen, naiven obraz / naivna odkritosrčnost, zaupljivost
2. nav. ekspr. ki temelji na površnem, premajhnem poznavanju (slabih, negativnih strani) življenja, resničnosti: ta nauk je naiven ; naivna predstava, trditev / zgodbe o bogovih so se jim zdele naivne / naivna zvijača
filoz. naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti ; ped. naivni realist otrok v dobi med sedmim in devetim letom ; um. naivni slikar, umetnik slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami ; naivna umetnost umetnost, ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami

naívka -e ž ( ȋ )
1. gled. igralka, ki igra vloge naivnih ženskih značajev: naivka in karakterna igralka / igrati naivko
2. naivna ženska: goljuf je imel uspeh zlasti pri naivkah
3. um. slikarka, umetnica, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami: razstava naivke

naívnež -a m ( ȋ )
ekspr. naiven človek: to more verjeti samo kak naivnež ; biti velik naivnež / bili so naivneži, zato so jih kmalu odkrili

naívnica -e ž ( ȋ )
ekspr. naivna ženska: to more verjeti samo kaka naivnica

naívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost naivnega: ta izjava kaže njegovo naivnost ; dekliška, otroška naivnost / v svoji naivnosti je vse verjela / ekspr. slika je polna prisrčne naivnosti / ekspr. posoditi komu toliko denarja na lepe besede je velika naivnost

naizúst in na izúst prisl. ( ȗ )
star. na pamet: učiti se, znati naizust / zastar. prej je le tako naizust govoril

naj 1 vez.
1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki z izražanjem želje ali zahteve dopolnjuje nadrednega
a) glede na predmet: nagovarjajo me, naj se umaknem ; pusti ga, naj vpije / mama pravi, (da) naj spotoma obiščem teto
b) glede na prilastek: mnenja smo, naj odstopi ; dal mi je znamenje, naj ga počakam
2. pog., v namernih odvisnih stavkih za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka; da 2 : fanta skrij, naj ga nihče ne vidi ; pojdi k sestri, naj ti zašije srajco
3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: naj bo tako ali drugače, naprej moramo ; naj se je tudi spozabil, jaz ga ne obsojam ; kupil ga bom, naj stane, kar hoče ; stori svojo dolžnost, pa naj se svet podre ; naj bi me stokrat vprašal, ne bi mu povedal
4. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: naj le ona odide, brž bo vse drugače ; naj te kdo sliši, pa bo zamera / naj bi meni to rekel, jaz bi mu že pokazal
5. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov, ki kažejo na možnost izbire: naj bo blago dobro ali slabo, kupil ga bom; prim. najsibo

naj 2 členica
I. s povednim naklonom
1. 3. os. za izražanje
a) želje, omiljenega ukaza: ime naj mu bo Janez ; naj ga nikar več ne čaka ; priče naj se javijo na policiji ; vse naj ostane, kakor je ; dobitnik nagrade naj pošlje svoj naslov / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja / kot vzklik vrag naj ga vzame
b) ne popolnoma prostovoljne privolitve: pa naj bo po tvojem ; naj gre, če že hoče / elipt. grdo te gledajo. Naj me
c) v vprašalnih stavkih ugibanja, omahovanja: kaj naj naredimo ; naj res verjamemo ; kje naj vzamem denar / ali naj grem ali ne ; kako naj vem, kaj namerava ; zastar. kaj naj storiš
2. 1. os. za izražanje
a) nujnosti, želje: to je potrebno, če naj se izognemo posledicam ; naj ti povem, kako se je to zgodilo ; publ. predvsem naj omenim pisateljevo doslednost
b) publ., z oslabljenim pomenom pojasnila, utemeljitve: skakalec je padel. A naj povem, da je veter precej močen
II.
s pogojnim naklonom za izražanje
a) želje, omiljenega ukaza: pokazal nam je pot, po kateri naj bi hodili ; politiki naj bi uresničevali želje ljudstva ; denar za vodovod naj bi zbrali uporabniki sami / šola naj bi začela delovati že jeseni ; po tem sporazumu naj bi velesile zmanjšale oborožitev
b) namena, namere: ustanovili so zvezo, ki naj bi dušila revolucionarna gibanja ; ta šola naj bi vzgajala gradbene strokovnjake
c) domneve: taka izjava naj bi bila dana na nekem sestanku ; ta proces naj bi povzročale neke glivice
ekspr. kaj, kar vsakega naj bi se bal izraža močno zanikanje ; pog. no, naj grem, je rekla zdaj moram iti ; ekspr. prav mu je, pa naj bi bil pazil izraža zadovoljstvo, privoščljivost ; ekspr. kako naj bi ga poznal, ko ga še nisem nikoli videl izraža močno zanikanje ; ekspr. naj le kdo kaj reče izraža močno zavrnitev ; sam.:, knjiž. nad vsakim prizadevanjem visi neki naj

nàj... tudi náj... predpona v sestavljenkah ( ȁ; ȃ )
za tvorbo presežnikov iz primernikov: najhitrejši konji ; najlepše se ti zahvalim / zdaj je gozd najbolj zelen ; postavil se je najbolj spredaj / izbrala je samo najlepše
// s samostalniškim izrazom za izražanje najvišje stopnje zaželene lastnosti, kakovosti tega, kar je pomen osnovne besede: najdestinacija in naj destinacija, najpopevka in naj popevka
// ekspr., s pridevniškim ali prislovnim izrazom, ki nima primernika za izražanje najvišje stopnje: najprvi, najzadnji, najnazadnje ; sam.:, ekspr. hotela je imeti najdražje, najlepše obleke, vse samo naj, naj

najáda -e ž ( ȃ )
v grški mitologiji nimfa, ki živi v vodi: kipi najad ; najade in tritoni

najáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od najaviti: priti brez predhodne najave / najave za nočne pristanke letal

najáviti -im dov. ( á ȃ )
narediti, da je prihod koga vnaprej znan: odprl je vrata in ga najavil ; glasno najaviti gosta ; najavil se mu je že teden dni prej
// narediti, da postane kaj vnaprej znano: na seji je najavil svoj odstop ; najaviti zanimivo predavanje

najávljanje -a s ( á )
glagolnik od najavljati: najavljanje programa

najávljati -am nedov. ( á )
delati, da postane prihod koga vnaprej znan: najprej so jih najavljali pri tajnici
// delati, da postane kaj vnaprej znano: napovedovalec je najavljal spored ; pren., knjiž. pomlad se je že najavljala

najbolj gl. bolj 1

nàjbrž tudi nájbrž člen. ( ȁ; ȃ )
1. izraža precejšnjo verjetnost: pozvonilo je, najbrž je poštar ; truden si in najbrž tudi lačen ; podobnih primerov je najbrž še veliko ; govoril je zmedeno, da najbrž sam ni vedel kaj / vrne se kmalu, če nocoj ne, pa jutri, najbrž
// izraža približnost povedanega: do tja je najbrž tri ure vožnje
2. izraža (zadržano) pritrjevanje: boš prišel jutri? Najbrž ; on bo opravil najboljše od vseh. Najbrž res
3. poudarja nasprotno trditev: kdo me bo ustrahoval, najbrž ti, ki te nič ni

nàjbrže tudi nájbrže člen. ( ȁ; ȃ )
star. najbrž : najbrže je res tako, kakor praviš ; kako je umrl, ne vemo in najbrže nikoli ne bomo izvedeli

nájdba -e ž ( ȃ )
1. najdeni predmet, zlasti iz starejšega zgodovinskega obdobja: datirati, proučevati najdbo ; dragocena, zanimiva najdba / antična, neolitska najdba / arheološka najdba
arheol. depojska najdba
2. glagolnik od najti: prijaviti, sporočiti najdbo ; najdba bronaste sekire ; najdba zaklada / star. najdba kraške jame odkritje

nájdenček -čka m ( ȃ )
najden otrok, ki so ga neznani starši izpostavili, zapustili: posvojiti najdenčka / ko je bil star dvajset let, je zvedel, da je najdenček

nájdenec -nca m ( ȃ )
knjiž. najdenček : dati najdenca v rejo
// kdor je najden: najdenec je izjavil, da je prebil na otoku pet let

najdenína -e ž ( í )
1. nagrada za najdeni in lastniku vrnjeni predmet: dati, izplačati najdenino
2. knjiž. najdba : o njihovem življenju sklepajo le po najdeninah / arheološke najdenine / dragoceno najdenino je vrnil lastniku

najdeníšnica -e ž ( ȋ )
zavod za najdenčke: misijonarke vodijo bolnišnico in najdenišnico

nájdenje -a s ( ā )
glagolnik od najti; najdba : najdenje ukradene umetnine / najdenje pravilne rešitve / najdenje lastnega jaza
// knjiž. ugotovitev , odkritje : razlagati človeško psiho, njene blodnje in najdenja

nájdenka -e ž ( ȃ )
najden otrok ženskega spola, ki so ga neznani starši izpostavili, zapustili: posvojiti najdenko

najdévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od najdevati: neutrudno iskanje in najdevanje nove likovne govorice

najdévati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. večkrat najti: pogosto je na cesti najdeval letake / režiser najdeva v sodobnem svetu nasilje in brezperspektivnost ugotavlja, odkriva / najdevati se pred kinom

najdíšče -a s ( í )
1. arheol. kraj, prostor, kjer se najde predmet, zlasti iz starejšega zgodovinskega obdobja: poimenovati kulturo po najdišču ; karta najdišč / neolitsko, slovansko najdišče / arheološko najdišče
2. knjiž. kraj, prostor, kjer se najde kaj sploh: najdišče gob, medu / rudno najdišče nahajališče / najdišče starih besed

najdíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na najdišče: najdiščni prostor / najdiščni podatek

najdítelj -a m ( ȋ )
kdor najde kaj izgubljenega, pozabljenega: najditelj je izročil uro lastniku ; najditelj aktovke, psa / publ. pošten najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi

najdíteljica -e ž ( ȋ )
ženska, ki najde kaj izgubljenega, pozabljenega: poklicala ga je poštena najditeljica denarnice

najédati -am nedov. ( ẹ́ )
povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: rja najeda kovino ; raztopina najeda tkanino ; pren., ekspr. dvomi ga najedajo ; vojna najeda njegovo zdravje

najédkati -am dov. ( ẹ̑ )
z jedkanjem načeti, poškodovati: v vodi raztopljene snovi so najedkale kovinske dele / najedkati kliše izjedkati

najèm -éma m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od najeti: pogajati se o najemu ladje, prostorov / pooblastilo za najem posojila / dati, vzeti hišo v najem ; imeti gostilno, posestvo v najemu

najemálec -lca [ najemau̯ca in najemalca ] m ( ȃ )
knjiž. najemnik : najemalec se je sprl z lastnikom hiše

najémanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od najemati: najemanje hiš / najemanje posojil / najemanje delavcev

najémati -am nedov. ( ẹ̑ )
delati, da kaj za plačilo prehaja v začasno uporabo koga: turisti najraje najemajo sobe ob morju / po vsej vasi je najemal vozove, pa jih ni dobil / najemati posojila
// večkrat dobiti koga, da za plačilo opravlja, opravi določeno delo, nalogo: delavce najemajo samo ob žetvi in trgatvi

najémen -mna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na najem, najemanje: določiti najemno dobo ; ima samo najemno pravico / najemna pogodba / najemne sobe, zgradbe / najemni delavec

najémnica -e ž ( ẹ̑ )
ženska ali ustanova, ki kaj najame: najemnica stanovanja / najemnica gostilne, hotela, lokala / občina je postala najemnica obeh stavb

najémnik -a m ( ẹ̑ )
1. kdor kaj najame: ker najemnik ni plačal najemnine, mu je lastnik odpovedal stanovanje ; najemnik stanovanja / najemnik gostilne, kmetije
2. kdor za plačilo opravlja, opravi določeno delo, nalogo: ob žetvi so si pomagali z najemniki
// v nekaterih državah vojak, ki za plačilo stopi v vojsko: pehoto so v glavnem sestavljali najemniki ; redni vojaki in najemniki / vojaški najemnik

najemnína -e ž ( ī )
plačilo za začasno uporabo česa: najemnina je majhna, visoka ; plačati, zvišati najemnino ; letna, mesečna najemnina ; najemnina za avto, stanovanje / najemnina za kmetijo
ekon. ekonomska najemnina ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek

najemnínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na najemnino: najemninski obrok / najemninski spor

najémniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na najemnike: najemniška hiša, soba ; najemniška zemlja / pehotna najemniška oprema ; najemniška plača / najemniška vojska / najemniško razmerje

najémništvo -a s ( ẹ̑ )
stanje, življenje najemnikov: odkupil je posestvo in se rešil najemništva / ukiniti vojaško najemništvo

najemodajálec -lca [ najemodajau̯ca in najemodajalca ] m ( ȃ )
publ. kdor da kaj v najem: najemodajalec in najemojemalec moreta sporazumno spremeniti pogodbo

najemojemálec -lca [ najemojemau̯ca in najemojemalca ] m ( ȃ )
publ. kdor kaj najame; najemnik : najemojemalec je dolžen plačati najemnino do petega v mesecu

najémščina -e ž ( ẹ̑ )
star. najemnina : redno plačevati najemščino / od gostilne dobiva visoko najemščino / imeti prostor v najemščini v najemu

najésti -jém dov. , 2. mn. najéste, 3. mn. najedó tudi najêjo; najêj in najèj najêjte; najédel najédla, stil. najèl najéla ( ẹ́ )
povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: rja je najedla ograjo

najéti -jámem stil. nájmem dov. , najêmi najemíte, stil. nájmi najmíte; najél; nam. najét in najèt ( ẹ́ á, á )
napraviti, da kaj za plačilo preide v začasno uporabo koga: najeti hišo, stanovanje ; najeti ladjo, letalo ; klub je najel telovadnico za dve uri tedensko / najeti zemljo / najeti posojilo
// dobiti koga, da za plačilo opravlja, opravi določeno delo, nalogo: najeti delavca, godca ; najeti odvetnika ; najel ga je za dva meseca ; kriči, kot bi ga kdo najel zelo

najétje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. glagolnik od najeti: preklicati najetje apartmaja / pogoji za najetje posojila / imeti težave z najetjem voznika

najézdnica -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., zool. najezdnik

najézdnik -a m ( ẹ̑ )
nav. mn., zool. žuželke, ki ležejo jajčeca v ličinke drugih žuželk in jih tako izkoriščajo kot gostitelje, Ichneumonidae: različne vrste najezdnikov ; ličinke najezdnikov v bubah in gosenicah / lesni najezdnik

najezíti se -ím se dov. , najézil se ( ī í )
v jezi, jezenju doseči veliko, preveliko mero: največ se je najezil nad najstarejšim / ko so se najezili, so se začeli dogovarjati

najéženost tudi naježênost -i ž ( ẹ̑; é )
značilnost, stanje naježenega: naježenost dlake ; naježenost od mraza, strahu / ekspr. njegova naježenost jo je prizadela

najéžiti -im tudi naježíti -ím dov. , najéži; najéžil ( ẹ̄ ẹ̑; ī í )
postaviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: pes naježi dlako in pokaže zobe / naježiti obrvi namrščiti

nájga -e ž ( ȃ )
nar. vzhodno ostanek vina (v sodu): tudi najgo so že popili ; motna najga
// ostanek česa tekočega sploh: kuhar ima v kotlu samo še najgo

nájin -a -o zaim. ( ȃ )
1. izraža svojino dvojice oseb, za katerih eno ima govoreči sebe: najin dom / najini srci
2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: najin strah se ni uresničil
// izraža razmerje med to dvojico in okolico: najina sreča
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: najin otrok ; najini starši / najin prijatelj
4. izraža izhajanje od te dvojice: najin prispevek skupnosti
// izraža medsebojnost: najino srečanje
5. pog. izraža (stalno) povezanost s to dvojico: kdaj odpelje najin vlak; prim. moj , naš

nájlon -a m ( ȃ )
1. tekst. poliamidno vlakno ameriškega izvora: proizvodnja najlona
// tkanina iz teh vlaken: plašč iz najlona
2. poliamidno vlakno sploh: vrv iz najlona ; v prid. rabi: najlon nogavice

nájlonka -e ž ( ȃ )
1. nav. mn., pog. najlon nogavica: obula si je najlonke ; par najlonk
2. alp. žarg. najlonska plezalna vrv: zvil je najlonko in jo spravil v nahrbtnik

nájlonski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na najlon: najlonsko vlakno / najlonska mreža, tkanina / najlonske nogavice

nàjmanj tudi nájmanj in nàjmànj tudi nájmànj prisl. ( ȁ; ȃ; ȁ-ȁ; ȃ-ȁ )
1. izraža najmanjšo stopnjo; ant. najbolj : biti najmanj lep ; on je bil pri nesreči najmanj poškodovan ; govoriti najmanj razločno ; za tako vreme je obleka, ki je je najmanj škoda / za sina je najmanj skrbel / ekspr. žaliti nisem hotel nikogar, najmanj pa tebe
ekspr. napade, kadar najmanj pričakuješ nenadoma, nepričakovano
2. izraža najmanjšo količino ali mero; ant. največ : najmanj mikrobov je našel med ledeniki / najmanj zapraviš, če kupuješ dobro blago
// v členkovni rabi izraža omejevanje na najmanjšo količino ali mero: zbralo se jih je najmanj dvesto ; izvoz bo dosegel najmanj lansko višino ; cene so zrasle za najmanj deset odstotkov / najmanj, kar te lahko čaka, je, da boš plačal globo ; drži se, kot da je najmanj general; prim. malo , manj

nàjmanjkrat tudi nájmanjkrat in nàjmànjkrat tudi nájmànjkrat prisl. ( ȁ; ȃ; ȁ-ȁ; ȃ-ȁ )
izraža najmanj ponovitev: ti med vsemi najmanjkrat prideš domov

nàjnaprêj tudi nájnaprêj prisl. ( ȁ-ē; ȃ-ē )
star. najbolj spredaj: najnaprej so šli otroci

nàjnapŕvo tudi nájnapŕvo prisl. ( ȁ-ȓ; ȃ-ȓ )
star. najprej : najnaprvo naj povem, zakaj sem prišel

nàjnazádnje tudi nájnazádnje prisl. ( ȁ-ȃ; ȃ-ȃ )
ekspr. nazadnje : sem pride pomlad najnazadnje

najókati tudi najokáti -am, in najókati tudi najokáti -jóčem dov. , najókajte tudi najokájte in najóčite ( ọ́ á ọ́ )
knjiž. z jokanjem povzročiti nastanek česa: po bajki so studence najokale vile

nàjpopréd tudi nájpopréd prisl. ( ȁ-ẹ̑; ȃ-ẹ̑ )
zastar. najprej : najpopred ga morava poiskati

nàjpoprêj tudi nájpoprêj prisl. ( ȁ-ȇ; ȃ-ȇ )
ekspr. najprej : najpoprej bova uredila račune / najpoprej je treba jesti, potem šele lahko modruješ

nàjpréd tudi nájpréd prisl. ( ȁ-ẹ̑; ȃ-ẹ̑ )
zastar. najprej : najpred premisli, potem se odloči

nàjprej tudi nájprej in nàjprêj tudi nájprêj prisl. ( ȁ; ȃ; ȁ-ȇ; ȃ-ȇ )
1. izraža, da je povedano v zapovrstnosti dogajanja na začetku: najprej premisli, potem začni delati ; najprej se upira, nazadnje se vda / najprej moram blago videti, potem bom lahko izbiral
2. izraža, da se dejanje zgodi v zelo kratkem času: naroči jed, ki bo najprej pripravljena / v členkovni rabi še najprej ga pomiriš s prijaznostjo

nàjpŕvi tudi nájpŕvi -a -o prid. ( ȁ-ȓ; ȃ-ȓ )
ekspr. prvi : vstopil boš najprvi / snaga je najprva

nàjpŕvo tudi nájpŕvo prisl. ( ȁ-ȓ; ȃ-ȓ )
najprej : najprvo nalije sebi, potem drugim

nàjsi in najsi vez. ( ȁ ) knjiž.
1. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav : vsak dan gre na sprehod, najsi še tako lije ; najsi je ta trditev resnična, primerna ni
// za omejevanje: to pomembno, najsi dolgotrajno delo je rodilo uspeh
2. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov, ki kažejo na možnost izbire; ali 2 , naj 1 : najsi bogatin najsi revež, vsak mora umreti ; v tem pogledu so si vse ženske enake, najsi živijo v mestu ali na deželi

nàjsibó in najsibó in nàj si bó in naj si bó vez. ( ȁ-ọ́; ọ́ ) knjiž.
1. v ločnem priredju, v zvezi z najsibo, ali za vezanje stavkov ali stavčnih členov
a) ki se vsebinsko izključujejo; ali 2 : v mestu so gostovale najsibo poklicne najsibo ljubiteljske gledališke skupine / s podrednim veznikom živijo skromno, najsibo da nimajo denarja, najsibo ker so varčni
b) ki kažejo na možnost izbire: izvedba je brezhibna, najsibo v koncertni dvorani najsibo v operi ; kupim si lesorez, najsibo holandski ali pa japonski
2. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav : najsibo še tako spreten, tega ne zmore
// za omejevanje: spanje, najsibo kratko, poživi človeka

nájstnica -e ž ( ā )
publ. od enajst, dvanajst do osemnajst, devetnajst let staro dekle: najstnica v kratkem krilu

nájstnik -a m ( ā )
kdor je star od enajst, dvanajst do osemnajst, devetnajst let: najstnik vznemirja starše ; glasba, moda, zabave najstnikov ; izzivalno vedenje najstnikov

nájstniški -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na najstnike: najstniško vedenje / najstniška leta

nájstništvo -a s ( ā )
publ. lastnosti ali ravnanje, značilno za najstnike: nekoliko me moti njegovo najstništvo

nájstvo -a s ( ȃ )
filoz. kar naj bo, kar naj bi bilo: bit in najstvo / estetsko, etično najstvo / njegovemu članku pripisuje vsa mogoča najstva hotenja, namene

nájti nájdem dov. , nášel nášla, stil. nájdel nájdla ( á )
1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti ; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
// hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš ; najti izgubljeno stvar ; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal / najti prehod čez gorovje ; elipt. živina najde sama domov
2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje ; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav. ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim ; našla (si) je moža / najti gobe, jagode ; najti nafto, premog, železno rudo ; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo ; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje ; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca ; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju ; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata ; ne najdem žile
4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče ; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini ; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je ; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
// nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro ; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite / ekspr. tudi zate bi se kaj našlo
5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom ; najti rešitev rešiti (se) ; v kajenju najde užitek uživa / publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali ; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim ; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje ; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči ; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven ; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni ; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl ; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju ; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena ; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil ; preg. lepa beseda lepo mesto najde ; preg. kdor išče, najde ; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči

najúžinati se -am se dov. ( ú )
nar. najesti se pri kosilu; nakositi se : najužinal sem se in napil

nàjveč tudi nájveč in nàjvèč tudi nájvèč prisl. ( ȁ; ȃ; ȁ-ȅ; ȃ-ȅ )
1. izraža največjo količino ali mero: največ hrupa delajo motorji ; on ima največ zaslug ; ekspr. napravili bomo še več, največ, kar je mogoče / v največ primerih ti bolniki ozdravijo ; zima z največ snega
// v členkovni rabi izraža omejevanje na najvišjo količino ali mero: banka daje kredit največ za eno leto ; s hriba pridem v največ pol ure / zamudil bi se pet, največ deset minut kvečjemu
2. v členkovni rabi večinoma , po večini : za kuho rabi največ aluminijasto posodo ; hodi največ z mladimi; prim. več , veliko

nàjvečkrat tudi nájvečkrat in nàjvèčkrat tudi nájvèčkrat prisl. ( ȁ; ȃ; ȁ-ȅ; ȃ-ȅ )
izraža največ ponovitev: med učenci je bil največkrat pohvaljen / to so največkrat od drugod prevzete ideje večinoma, po večini

nàjzádnji tudi nájzádnji -a -e prid. ( ȁ-ȃ; ȃ-ȃ )
ekspr. zadnji : on je bil najzadnji na vrhu / ne bova na plesu najzadnja
ekspr. ravnali so z njim kakor z najzadnjim hlapcem brezobzirno, ponižujoče

nàk [ -k izgovorjen v grlu ] člen. ( ȁ )
1. izraža močno zanikanje, zavrnitev: nak, to pa ne gre ; da bi njega poslušal – nak ; ne boš ga tepel. Nak / mornarski poklic, nak, to ni zame
2. izraža nejevoljo: stokrat ji ukaži, naj pobriše, nak, stokrat ti pozabi ; nak, tak fant, pa tako otročji
3. izraža podkrepitev trditve: nak, take svatbe pa še ni bilo

nàka [ -k- izgovorjen v grlu ] člen. ( ȁ )
1. izraža močno zanikanje, zavrnitev; nak : naka, za vojaka nisem ; ne boš šel z menoj, naka ; ali veš, kje je oče? Naka, ne vem
2. izraža podkrepitev trditve: naka, tako razposajeni pa še niste bili

nakacáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. namazati , napackati : barve je kar nakacal na papir / ekspr. nakacati medu, smetane na kruh na debelo namazati

nakáčiti -im dov. ( á ȃ )
1. ekspr. razjeziti , razdražiti : kdo te je tako nakačil / nakačiti koga proti komu nahujskati, naščuvati
2. nar. zelo nabrusiti, naostriti: nakačiti britev

nakadíti -ím dov. , nakádil ( ī í )
1. s kajenjem priti do določene količine dima: sedel je v dimu, ki ga je čez dan nakadil
2. nekoliko okaditi: to meso ste samo nakadili, ne pa prekadili

nakálati 1 -am dov. ( ȃ )
nasekati : nakalati drva, les

nakaláti 2 -ám dov. ( á ȃ )
nar. zahodno s kalanjem priti do določene količine vode: nakalal je polno korito / nakalati vodo pri vodnjaku

nakalítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od nakaliti: nakalitev krompirja

nakalíti -ím dov. , nakálil ( ī í )
agr. z ustrezno temperaturo in vlažnostjo povzročiti kaljenje pred setvijo, sajenjem: krompir zmeraj nakalijo ; nakaliti oves

nakána -e ž ( ȃ )
knjiž. namen, načrt, navadno slab, skriven: opustiti, priznati svojo nakano ; podtikajo mu hudobne nakane ; zahrbtne nakane / delati nakane / nakana, da bi zbežal iz taborišča, se ni posrečila / star. ob vinu je pozabil na vse dobre nakane namene

nakániti -im, tudi nakaníti in nakániti -im dov. ( á ā; ī á ā )
1. star. skleniti, odločiti se: nakanil je odpotovati ; nakanili so, da še enkrat vse preiščejo ; elipt. uspelo mu je izvršiti, kar je nakanil
// nameniti , določiti : mirno je sprejemal vse, kar mu je nakanila usoda
2. zastar. zagosti : bo že videl, kakšno mu nakanim / nakaniti komu težave

nakápati 1 -am in -ljem dov. ( ā ȃ )
s kapanjem spraviti kam: nakapati čistilno sredstvo na madež ; nakapati pet kapljic zdravila

nakápati 2 -am in -ljem nedov. ( ȃ )
1. zastar. nakopavati : s tem si nakapa njihovo nejevoljo
2. nar. vzhodno nalagati 1 , nakladati : nakapati gnoj na voz

nakapljáti -ám dov. ( á ȃ )
s kapljanjem spraviti kam: nakapljati zdravilo na žličko ; na spodnji rob pisma je nakapljal malo voska

nakàr vez. ( ȁ )
knjiž., v vezalnem priredju potem 1 , nato : izpraznil je kozarec, nakar je spregovoril / publ. izpil je čaj in si napravil posteljo. Nakar je legel in zaspal / kolovoz pelje mimo štirih hiš, nakar zavije v hrib

nakáza -e ž ( ȃ ) knjiž.
1. organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov; spaček : roditi nakazo ; žrebe je dvoglava nakaza / kot psovka izgini, nakaza ; pren. stavba je arhitektonska nakaza
2. skaženost , iznakaženost : neprimerni čevlji povzročajo nakazo stopal / nakaza na obrazu zaradi črnih koz

nakázati tudi nakazáti -kážem dov. ( á á á )
1. dati pisno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun: podjetje je zahtevani znesek že nakazalo / nakazati denar po pošti, preko banke / naročnino nakažite na naš transakcijski račun
2. na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj: nakazal je nekaj možnosti sodelovanja ; govornik je probleme samo nakazal, razčlenil jih pa ni / namen uvoda je zlasti nakazati vsebino govora / publ. na kongresu so nakazali celo vrsto pomembnih problemov so jih obravnavali, so govorili o njih
// narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pokrajino na sliki navadno samo nakaže / skalovje je nakazal s kamenjem in mahom
3. z določenim znakom, znamenjem opozoriti na kaj: nakazati spremembo smeri / motorist je z roko nakazal smer / nakazati pomene besed s črkami
lov. žival nakaže zadetek iz značilnega giba se vidi, da je bila zadeta
4. dati podatke, informacije, iz katerih se da kaj predvidevati: ti dosežki so nakazali nadaljnji razvoj panoge / nakazati rešitev matematične naloge

nakázen 1 -zni ž ( ȃ )
star. pošast , spaka : videl je grozno nakazen / grbasta nakazen

nakázen 2 -zna -o prid. ( ā )
knjiž. skažen , iznakažen : nakazen otrok / nakazen obraz
// grd , neprikupen : nakazen starec / nakazna stenska ura pokvarjena

nakazílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nakazilo: nakazilni stroški / nakazilni nalog

nakazílo -a s ( í )
1. pisno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun: izdati, prejeti nakazilo
fin. bančno nakazilo ; nakazilo v inozemstvo ; nalog za nakazilo
2. glagolnik od nakazati: nakazilo naročnine, zneska

nakáziti -im tudi nakazíti -ím dov. , nakázil ( ā ȃ; ī í )
skaziti , iznakaziti : kdo te je tako nakazil ; bolezen ji je nakazila obraz

nakáznica -e ž ( ȃ )
1. obrazec, s katerim se nakazuje denar po pošti ali banki: izpolniti, kupiti nakaznico ; sporočilo naslovniku na hrbtni strani nakaznice / denarna nakaznica / izplačati (denarno) nakaznico ; poslati denar po nakaznici
ptt brzojavna, poštna nakaznica
2. navadno s prilastkom, zlasti v vojnem času dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi določeno količino kakega blaga: razdeljevati nakaznice ; blago se je dobilo samo na nakaznice / krušne, živilske nakaznice

nakázniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nakaznica 1: nakazniška brzojavka

nakáznost -i ž ( ā )
knjiž. skaženost , iznakaženost : prizadet je zaradi svoje nakaznosti / moralna nakaznost

nakazoválec -lca [ nakazovau̯ca in nakazovalca ] m ( ȃ )
1. kdor kaj nakazuje: nakazovalec pokojnin / knjiž. ta pesnik je nakazovalec novih izraznih možnosti
2. agr. rastlina, po kateri se presojajo tla in podnebje: njivski plevel je nakazovalec vodnih razmer v tleh ; nakazovalec zakisanosti

nakazoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nakazovanje: nakazovalna služba / knjiž. naključja so včasih v življenju bolj nakazovalna, kot si moremo misliti

nakazoválka -e [ nakazovau̯ka in nakazovalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj nakazuje: nakazovalka pokojnin

nakazovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nakazovati: nakazovanje pokojnin / luč za nakazovanje smeri / to je le nakazovanje problemov, ne pa njihovo reševanje

nakazováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati pisno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun: nakazovati redne obroke / nakazovati denar po pošti, preko banke / nakazovati članarino na transakcijski račun
2. na splošno, v obrisih govoriti o čem, predstavljati kaj: govornik je nakazoval različne možnosti za sodelovanje med društvi / razprava nakazuje vrsto resnih problemov
// delati, predstavljati kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pokrajino je na slikah samo nakazoval / dvorec nakazujeta dva stebra / slika nakazuje možnosti sestave posameznih delov na sliki so vidne
3. z določenim znakom, znamenjem opozarjati na kaj: nakazovati spremembo smeri / nakazovati smer z roko ; s prstom mu je nakazoval, naj molči / nakazovati pomene besed s črkami ali številkami
// biti znak, znamenje za kaj: poševna črta nakazuje pomenski odmik
4. dajati podatke, informacije, iz katerih se da kaj predvidevati: nakazovati potek, razvoj dogajanja ; nakazovati rešitve problemov / publ.: srečanja predsednikov so nakazovala nove možnosti za vsestranski gospodarski razvoj ; že dalj časa se nakazuje potreba po temeljiti reorganizaciji dela se kaže, je

nakáženost tudi nakažênost -i ž ( ȃ; é )
zastar. skaženost , iznakaženost : telesna nakaženost

nakíčen -a -o prid. ( ȋ )
ekspr. pretirano, navadno neokusno olepšan, nalepotičen: nakičeni gizdalini / naslov je napisal z nakičenimi črkami prim. nakititi

nakíčenost -i ž ( ȋ )
ekspr. pretirana, neokusna okrašenost: ne mara nikakršne nakičenosti ; nakičenost slike, stavbe

nakídati -am dov. ( í ȋ )
s kidanjem spraviti kam: nakidati gnoj na voz / voz si preveč nakidal naložil / brezoseb. nakidalo je snega do streh nametlo

nakípel -pla -o [ nakipəu̯ ] prid. ( í )
ekspr., zastar. otekel , nabrekel : meso ob rani je bilo nakiplo

nakipéti -ím dov. , tudi nakípel ( ẹ́ í )
ekspr. postati večji po obsegu; narasti : zaradi deževja je reka nakipela / vode so nakipele v hudournik

nakípniti -em dov. ( í ȋ )
nar. vzhodno vziti 2 , narasti : testo noče nakipniti / blazinice pod očmi so mu zelo nakipnile otekle, nabreknile

nakísati -am dov. ( ȋ )
narediti kaj kislo: raztopino nakisamo s kislino

nakísel -sla -o [ nakisəu̯ ] prid. ( í )
knjiž. nekoliko kisel, kiselkast: nakislo mleko

nakísniti -em dov. ( í ȋ )
postati nekoliko kisel, kiselkast: pustiti jagode, da nakisnejo ; vino je nakisnilo

nakít -a m ( ȋ )
okrasni predmeti za nošenje na telesu: imeti, nositi nakit ; bahati se z nakitom ; modni nakit ; skrinjica za nakit / pravi nakit iz dragih kovin in dragih kamnov / nadeli so si bojni nakit ; pren., ekspr. retorični nakit

nakíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nakit: nakitni predmeti / nakitna skrinjica

nakítiti -im dov. ( í ȋ )
star. olepšati , okrasiti : nakitile so nevesto ; lepo se je nakitila / nakititi smrečico prim. nakičen

nakítje -a s ( ȋ )
1. star. nakit : nadeti si nakitje
2. okrasni predmeti, okrasje: razstavljeno stekleno nakitje

naklàd -áda m ( ȁ á )
1. star. tovor , breme : ladja z ljudmi in nakladom se je potopila / teža naklada / imela je velik naklad čipk okoli vratu
2. zastar. naklada : knjiga je izšla v majhnem nakladu
3. nekdaj dodatni, povečani davek: bil je oproščen tega naklada

nakláda -e ž ( ȃ )
1. navadno s prilastkom celotno število izvodov ene izdaje kakega tiskanega dela, publikacije: knjiga je bila kljub visoki nakladi hitro razprodana ; časopis z nizko naklado ; naklada revije pada, raste / ponatisniti knjigo v omejeni nakladi / naklada pet tisoč izvodov / vsa naklada je razprodana vsi izvodi ene izdaje kake tiskane knjige, publikacije / naklada znamk
2. čeb. leseni okvir, obod, s katerim se poveča, spremeni prostornina panja: dati sate v naklado / panj z nakladami
3. nekdaj dodatni, povečani davek: naložiti, zvišati naklade / deželne, vojaške naklade
arhit. kamnita plošča, člen med kapitelom stebra in lokom, steno nad njim

nakladáč -a m ( á )
1. delavec, ki naklada: pristaniški nakladač
2. ekspr. kdor govori veliko, obširno, a vsebinsko prazno: ni bil nakladač, ki bi govoril tjavendan ; on je čisto navaden demagoški nakladač ; lažnivci in nakladači
3. grad. nakladalnik : kupiti nov nakladač ; nakladači in buldožerji

nakladálec -lca [ nakladau̯ca ] m ( ȃ )
1. delavec, ki naklada: nakladalci in šoferji / jamski nakladalec
2. grad. nakladalnik : nakladalec se je pokvaril

nakladálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nakladanje: nakladalni stroj ; nakladalna naprava / nakladalna postaja ; nakladalna rampa / nakladalna norma
agr. nakladalna prikolica navadno enoosna prikolica z visokimi stranicami za mehanizirano nakladanje, razkladanje poljskih pridelkov, sena ; čeb. nakladalni panj nakladni panj ; navt. nakladalna soha soha na jamboru ali posebnem stebru, ki se uporablja za natovarjanje in raztovarjanje tovora ; žel. nakladalni profil naprava, postavljena na tir, za ugotavljanje višine, širine naloženega tovora

nakladalíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se naklada: ta kraj ni primeren za nakladališče / nakladališče lesa / postaja brez nakladališč

nakladálka -e ž ( ȃ )
traktorski priključek za nakladanje, prevažanje sena, krme: nakladalko je mogoče sneti in ponovno priključiti na katerikoli traktor ; nakladalka za seno

nakladálnica -e ž ( ȃ )
prostor ali naprava za nakladanje: zgraditi sušilnico in nakladalnico

nakladálnik -a m ( ȃ )
grad. stroj za nakladanje in prekladanje zemeljskega materiala: bagri, dumperji in nakladalniki
agr. nakladalnik naprava za nakladanje gnoja na vozilo ; mont. valjčni nakladalnik naprava s premičnima valjema za nakladanje, sipanje premoga na tekoči trak

nakládanje -a s ( ȃ )
glagolnik od nakladati: nakladanje hlodov, peska ; nakladanje živine ; prostor za nakladanje / nakladanje ladij, vagonov / njegova naloga je nakladanje peči / nakladanje novih dajatev / ekspr.: nakladanje o ljubezni, spoštovanju in demokraciji ; to je čisto navadno nakladanje ; dovolj nakladanja!

nakládati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nakladati hlode, živino ; preveč si nakladaš, ne boš prinesel daleč / nakladati ladjo, vagon
// delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: samo drva sem nakladal ; premalo naklada, ogenj bo ugasnil
// navadno s prislovnim določilom zlagati , dajati : nakladati drva v skladovnico / nakladati knjige drugo na drugo / ekspr. kar naprej si je nakladal na krožnik
2. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nakladali so mu veliko dolžnosti ; preveč mu nakladaš, saj ne bo utegnil vsega opraviti / nakladati dajatve
3. ekspr. veliko, obširno, a vsebinsko prazno govoriti: že spet naklada ; kamorkoli pride, začne nakladati / kot poziv: ne nakladaj, govori jasno ; nehaj že nakladati!

nakláden -dna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na nakladanje: nakladna postaja
2. nanašajoč se na naklado: nakladne številke literature za otroke ; najbolj nakladne knjige / nakladni rekord, uspeh ; nakladna revija revija, katere obstoj je odvisen od naklade ; nakladno pisanje pisanje, ki ima za cilj visoko naklado
čeb. nakladni panj panj iz naklad

nakladíšče -a s ( í )
nakladališče : pristaniška nakladišča

nakládnica -e ž ( ȃ )
trg. listina, s katero se potrjuje sprejem blaga za prevoz po morju in njegova izročitev naslovniku; konosament : izpolniti nakladnico

naklájen -a -o prid. ( ȃ )
nar. vzhodno naložen , napolnjen : žepe ima naklajene z jabolki

naklánjati -am nedov. ( ȃ )
1. knjiž. podarjati , poklanjati : naklanjati bogata darila / gospe mu naklanjajo prijazne nasmeške / naklanja jim veliko ljubezen, pozornost izkazuje, posveča
// preskrbovati , omogočati : zaslužek naklanjajo rajši tujcem kot domačinom
2. star. nagibati , siliti : ljubezen do otrok ga naklanja k takim dejanjem / k ljubezni do svojcev človeka naklanja narava

nakláti -kóljem dov. , nakôlji nakoljíte ( á ọ́ )
1. nekoliko razklati: debela polena je razklal, drobnejša pa samo naklal ; na čereh se je ladja naklala
2. nasekati , nacepiti : naklati drv, trsk

naklatíti in naklátiti -im, tudi naklátiti -im dov. ( ī á; á )
1. s klatenjem priti do določene količine česa: naklatiti košaro hrušk, sliv
2. slabš. reči , povedati : naklatil jim je vseh mogočih neumnosti

naklejíti -ím tudi naklêjiti -im dov. , naklêjil ( ī í; ȇ )
premazati s klejem: naklejiti deske, lepenko

naklèp -épa m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. namen, načrt, navadno slab, skriven: obtožili so ga naklepa, da je hotel umoriti soseda ; dokazali so mu hudoben naklep ; maščevalni, zločinski naklep / delati naklepe / star. imeti dober naklep namen / njegovi naklepi so spodleteli ; izvršiti svoj naklep
pravn. naklep duševni proces, pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice ; eventualni naklep pri katerem se storilec zaveda možne prepovedane posledice

naklépanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od naklepati: naklepanje maščevanja, upora / naklepanje, da je tatove morda kdo videl, se ni potrdilo domneva

naklépati 1 -am nedov. ( ẹ̑ )
knjiž. snovati, pripravljati, navadno kaj slabega: naklepati izdajo, umor ; ugibali so, kaj naklepa nasprotnik ; nekaj hudega naklepajo proti njim / le kaj naklepajo z ujetnikom mislijo, nameravajo storiti
// misliti , premišljevati : naklepal je, kaj naj stori

naklepáti 2 -klépljem dov. , naklêplji naklepljíte; naklêpal ( á ẹ́ )
1. sklepati 2 : naklepati koso
2. ekspr. reči , povedati : naklepal ji je veliko neumnosti
ekspr. pošteno ga je naklepal natepel, pretepel ; ekspr. koliko kilometrov si naklepal prevozil

naklépen -pna -o prid. ( ẹ̑ )
pravn. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice: naklepni uboj, umor / naklepno kaznivo dejanje

naklepetáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
ekspr. reči, povedati veliko, navadno nepomembnega: kaj vse so ji naklepetale o njem / naklepetati novic o domačih

naklepíčiti -im dov. ( í ȋ )
nav. 3. os., nar. zgoditi se, pripetiti se: Naj se nameri in naklepiči, da nam spet pošljejo .. tistega oficirja (F. Finžgar)

naklépnost -i ž ( ẹ̑ )
pravn. značilnost naklepnega: naklepnost tega kaznivega dejanja je dokazana

naklépoma prisl. ( ẹ̑ )
knjiž. naklepno : naklepoma ubiti koga

nakléstiti -im dov. , nakléščen ( ẹ́ ẹ̄ )
1. s kleščenjem priti do določene količine česa, navadno vej: naklestiti kup vej / naklestili so smrečja za nastil
2. ekspr. natepsti , pretepsti : oče ga je spet naklestil ; naklestiti s palico / vojaki so naklestili nasprotnikovo četo premagali

nakléti se -kôlnem se [ nakou̯nem se ] dov. , nakolníte se tudi nakôlnite se; naklél se; nam. naklét se in naklèt se ( ẹ́ ó )
ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po preklinjanju: pošteno se je naklel / ko se je naklel, se je pomiril

nakljúb 1 prisl. ( ȗ )
izraža, da je dejanje namerno drugačno, kot se želi, pričakuje: delati komu nakljub / ekspr. kakor nakljub se je zgodilo prav to, česar ni hotel / ekspr. uspeti vsem oviram nakljub

nakljúb 2 predl. ( ȗ )
z dajalnikom kljub : nakljub mrazu hodi brez klobuka

nakljúčba -e ž ( ȗ )
zastar. naključje : čudna, srečna naključba / srečala sta se po naključbi

nakljúčen -čna -o prid. ( ȗ )
ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev; slučajen : ta razlog ni naključen, ampak globoko utemeljen ; vsaka podobnost z resničnimi dogodki je samo naključna / naključni gost, opazovalec ; naključna najdba
fiz. naključna napaka napaka zaradi človeške nenatančnosti ; pravn. naključna škoda škoda, ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti

nakljúčiti -im dov. ( ú ȗ )
nav. 3. os., star. odločiti , določiti : oče je naključil drugače / usoda je to naključila

nakljúčje -a s ( ȗ )
kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: nič ne smemo prepustiti naključju / pomagalo mu je naključje ; ekspr. igra naključja / v povedni rabi: ni naključje, da je nanj pozabil ; ekspr. rešitev je čisto naključje ; to je čudno, neverjetno, srečno naključje
ekspr. naključje je hotelo drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega
// v prislovni rabi, v zvezi po naključju nenačrtno , nehote : po naključju srečati znanca ; samo po naključju je preživel nesrečo ; ekspr. to je zvedel po golem naključju

nakljúčnost -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost naključnega: naključnost tega dejanja je očitna ; moti me naključnost izbora, razporeditve ; naključnost in zakonitost / njegov uspeh ni rezultat naključnosti naključja

nakljúvati -am in -kljújem tudi nakljuváti -kljúvam in -kljújem dov. , nakljúval tudi nakljuvál ( ú; á ú )
s kljuvanjem načeti, poškodovati: fazani so nakljuvali krompir in peso / nakljuvati jajčeca
arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet

náklo -a s ( á )
star. nakovalo : udarjati s kladivom po naklu

naklòn -ôna m ( ȍ ó )
1. glagolnik od nakloniti: odzdravila je z naklonom glave ; predstaviti se z vljudnim naklonom priklonom
2. nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino: meriti, spreminjati naklon ; proga ima majhen naklon ; naklon strmine / prečni, vzdolžni naklon
3. jezikosl. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja: v katerem naklonu je ta glagolska oblika / pogojni, povedni, velelni naklon

naklonílo -a s ( í )
star. dar , darilo : dati, zavrniti naklonilo

naklonína -e ž ( ī )
1. nagib , naklon : določiti naklonino vzpenjače ; povprečna naklonina stene je 80°
2. pobočje , strmina : vsa naklonina se je bleščala v soncu ; zdrsnil je po zaledeneli naklonini

naklonítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od nakloniti: naklonitev premoženja
2. star. dar , darilo : bogate kraljeve naklonitve templju

nakloníti -klónim dov. ( ī ọ́ )
1. knjiž. podariti , pokloniti : naklonil ji je lepo darilo ; nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje dal, prepustil / vso svojo ljubezen je naklonila otrokom
// preskrbeti , omogočiti : naklonil mu je dobro službo / nikoli mi ni nič naklonil / usoda jim je naklonila zmago zmagali so
2. star. nagniti 2 , prisiliti : k delu ga je naklonila velika potreba ; nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil
3. zastar. povzročiti , prizadejati : ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil ; nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti
knjiž. samo malo časa mi še nakloni poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa ; zastar. sramežljivo je naklonila glavo sklonila

naklónjenec -nca m ( ọ́ )
knjiž. kdor je komu naklonjen: na dvoru ima veliko prijateljev in naklonjencev

naklónjenost -i ž ( ọ́ )
1. pozitiven odnos do koga: čutiti, izkazovati, uživati naklonjenost ; pridobiti si naklonjenost občinstva, visoke osebnosti ; obsipa ga z dokazi naklonjenosti / na novo gibanje gleda z vso naklonjenostjo novemu gibanju je naklonjen
2. zastar. nagnjenje : za noben poklic ne čuti posebne naklonjenosti / dedne bolezenske naklonjenosti

naklónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na naklon 2: naklonska igla je kazala 90°
geom. naklonski kot kot, ki ga oklepa dana premica ali ravnina z osnovno premico ali ravnino ; jezikosl. naklonski glagol glagol, ki izraža odnos do drugega glagola

naknáden -dna -o prid. ( ȃ )
pisar. ki se zgodi, opravi po določenem dejanju; poznejši , dodaten : naknadni vpis ; vnaprejšnja in naknadna kalkulacija / naknadni kredit

nakóckati -am dov. ( ọ̑ )
narezati na kocke: nakockati jabolko, repo

nakódrati -am dov. ( ọ̑ )
narediti, izoblikovati kodre: nakodrati lase / trajno nakodrati ; pren., ekspr. veter je nakodral gladino morja ; nakodrati ustnice v nasmeh

nakolénčič -a m ( ẹ̑ )
etn. deček, navadno trileten, ki ga v novem domu dajo nevesti na kolena:

nakolénka -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn. priprava za zavarovanje kolen: natakniti si nakolenke ; gozdarji so pri sečnji uporabljali nakolenke

nakolíčiti -im dov. ( í ȋ )
postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo
a) za zaznamovanje na zemljišču: ves travnik so nakoličili
b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: nakoličiti in privezati trte

nakolíti -ím in -kólim dov. , nakólil in nakôlil ( ī í, ọ́ )
postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: nakoliti trte / ves vinograd so na novo nakolili

nákolski -a -o [ nakou̯ski ] prid. ( á )
nar., v zvezi nakolski fižol fižol z ovijajočim se steblom; visoki fižol : nakolski fižol že cvete

nakopáti -kópljem tudi -ám dov. , nakôplji nakopljíte tudi nakôpaj nakopájte; nakôpal ( á ọ́, ȃ )
1. s kopanjem priti do določene količine česa: nakopati dovolj premoga ; nakopali so tisoč ton rude / nekaj krompirja so že nakopali
2. ekspr., z dajalnikom povzročiti, da pride kdo v neugoden položaj: otrok ji je nakopal veliko bridkosti, skrbi ; brzdaj jezik, da si ne nakoplješ nesreče, hudih nevšečnosti / s svojim ravnanjem si je nakopal veliko nasprotnikov
ekspr. nakopal si je številno družino skrbeti mora za številno družino ; ekspr. nakopati si prehlad prehladiti se

nakópati se tudi nakopáti se -am se in -ljem se dov. ( ọ́ á ọ́ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po kopanju: za danes sva se nakopala in naplavala

nakopávati -am nedov. ( ȃ )
ekspr., z dajalnikom povzročati, da pride kdo v neugoden položaj: nakopavati nesrečo drugim ; skrbi si nakopava / čemu bi si nakopaval njegovo jezo / nakopavati si nasprotnike
ekspr. noče si nakopavati žene na svoja ramena prevzemati nase skrbi za ženo

nakopíčenje -a s ( ȋ )
glagolnik od nakopičiti: nakopičenje podzemeljskih plinov / nakopičenje dogodkov

nakopíčenost -i ž ( ȋ )
značilnost nakopičenega: nakopičenost predmetov / nakopičenost dogodkov ga utruja

nakopíčiti -im dov. ( í ȋ )
spraviti na kup: hudourniki so nakopičili skale ; nad poljem so se nakopičili oblaki / nakopičiti blago v skladiščih / nakopičiti gnoj na voz
// napraviti, da je česa kje v veliki količini: nakopičiti denar / rastline nakopičijo kalij v svojih celicah / nakopičil je še preveč dokazov

nakosíti -ím dov. , nakósil ( ī í )
s košenjem priti do določene količine česa, navadno trave, detelje: nakositi voz detelje ; letos so dosti nakosili / nakositi krme za živino

nakósiti se -im se dov. ( ọ́ )
najesti se pri kosilu: ustavili so se v gostilni in se nakosili

nakosmatíti -ím dov. , nakosmátil ( ī í )
narediti kaj kosmato: blago so nakosmatili na obeh straneh ; nakosmatiti usnje

nakošátiti -im dov. ( á ȃ )
narediti kaj košato, bujno razraščeno: pes je jezno nakošatil rep

nakotíti -ím dov. , nakótil ( ī í )
s kotenjem priti do določenega števila mladičev: zajklja je v enem letu nakotila petnajst mladih

nakòv -ôva m ( ȍ ō )
knjiž., zastar. okov(je) : kovček je bil okovan z rumenimi nakovi

nakoválce -a s ( ā )
manjšalnica od nakovalo: udarjati s kladivcem po nakovalcu
anat. slušna koščica med kladivcem in stremencem

nakoválo -a s ( á )
kovinski podstavek, na katerem se kuje: udarjati s kladivom na nakovalo, po nakovalu / kleparsko, kovaško nakovalo
ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju

nakováti -kújem dov. , nakovál ( á ú )
1. s kovanjem priti do določene količine česa: nakovati denar, kovance
ekspr. iz afere so nakovali veliko denarja pridobili
2. s kovanjem spraviti na kaj: nakovati nov obroč na kolo / nakovati čevlje z žeblji

nakracáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. nerazločno, grdo napisati: v levi kot je nakracal datum ; komaj nakraca svoje ime / vse, kar nakraca, mu objavijo sestavi, napiše

nakracljáti -ám dov. ( á ȃ )
nakracati : nakracljati nalogo

nakrásti -krádem dov. , stil. nakràl nakrála ( á ȃ )
s krajo priti do česa: nakradli so veliko dragocenosti, nakita

nakràt prisl. ( ȁ )
star. naenkrat , nepričakovano : nakrat je stal pred njim / nakrat so zrasle iz tal visoke gore / zastar. vstala sta oba nakrat hkrati

nakrátko in na krátko prisl. , piše se narazen ( á )
1. izraža, da se dejanje dogaja
a) malo časa: na kratko se ozreti, se zasmejati
b) sorazmerno hitro: na kratko dihati / na kratko odpraviti človeka, zadevo
2. izraža, da je omenjeno povedano zgoščeno, v omejenem obsegu: na kratko opisati, razložiti ; na kratko mu je povedal / v členkovni rabi na kratko (povedano), nisi pripravljen; prim. kratek

nakŕcati -am dov. ( )
naložiti, natovoriti (na ladjo): nakrcati premog / nakrcati čoln, ladjo

nakrémžiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti gube, poteze kot pri joku: nakremžiti obraz, usta ; zasmehljivo je nakremžila ustnice ; otrok se je nakremžil

nakreníti -krénem dov. ( ī ẹ́ )
1. premakniti (iz normalne lege): sveder se je zlomil, ker si ga nakrenil / nakreniti komu roko / nakrenil je glavo proti vratom obrnil
2. star. ukreniti , narediti : ne ve, kako naj nakrene, da bo prav / usoda je tako nakrenila ; vse se je srečno nakrenilo izšlo

nakresáti -kréšem dov. , nakrêši nakrešíte; nakrêsal ( á ẹ́ )
ekspr. natepsti , pretepsti : oče te bo spet nakresal ; nakresala ga je s polenom / nakresati nasprotnika premagati

nakrétiti -im, in nakretíti in nakrétiti -im dov. ( ẹ̄; ī ẹ́ )
star. povzročiti , narediti : nakretil mu je veliko sitnosti ; kdo ve, kaj ti še lahko nakreti

nakŕhati -am dov. ( ŕ r̄ )
s krhanjem načeti, poškodovati: mraz in veter sta nakrhala kamnite gmote ; topovske krogle so zelo nakrhale zidove
// ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti: vojna je nakrhala veliko ljudi ; njuno sožitje se je nakrhalo

nakrhljáti -ám dov. ( á ȃ )
narezati na krhlje: sadeže olupimo in nakrhljamo

nakričáti se -ím se dov. ( á í )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po kričanju: v gozdu so se natekali in nakričali / ko se je nakričal, se je umiril

nakríšpati -am dov. ( ȋ )
nižje pog. natepsti , pretepsti : ne hodi k njemu, spet te bo nakrišpal ; pošteno so ga nakrišpali

nakrivíti -ím dov. , nakrívil ( ī í )
nekoliko ukriviti: vsako drugo bodico je nakrivil / usta je nakrivil v čuden nasmeh skrivil

nakrížem prisl. ( ī )
zastar. navzkriž : nakrižem prerezan hlebec kruha

nakŕmiti -im dov. , tudi nakrmíte; tudi nakrmíla ( ŕ )
s krmljenjem nasititi: nakrmiti kokoši, konje
// ekspr. nahraniti 2 : dobro so ga nakrmili ; nakrmiti s slaščicami

nakrohotáti se -ám se in -óčem se dov. ( á ȃ, ọ́ )
ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po krohotanju: na zabavi so se pošteno nakrohotali

nakrókati se -am se dov. ( ọ̑ )
ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po krokanju: ali se še niste nakrokali / za letos sva se nakrokala

nakrušíti in nakrúšiti -im, in nakrúšiti -im dov. ( ī ú; ú ū )
s krušenjem načeti, poškodovati: nakrušiti omet, zid ; ob padcu se je lonec nakrušil

nakúhati -am dov. ( ú ȗ )
1. s kuhanjem priti do določene količine česa: nakuhati in nacvreti različnih dobrot ; nakuhala je jedi za tri dni / nakuhati deset kozarcev marmelade / letos so nakuhali veliko žganja
2. ekspr. povzročiti neprijetnost, težave: kaj si spet nakuhal ; pazi se, da ti kakšne ne nakuha

nakúkati -am dov. ( ū ȗ )
po ljudskem verovanju s kukanjem našteti, odmeriti: kukavica mu je nakukala petnajst let ; ekspr. kukavica ji je nakukala veliko otrok

nakúp -a m ( ȗ )
1. glagolnik od nakupiti: po nakupu živeža je srečala prijateljico ; nakup obleke, ozimnice ; imeti popust pri nakupu živil / odobriti sredstva za nakup strojev / iti po nakupih nakupovat
// kar je nakupljeno: plačati, porabiti nakup / mesečni nakup
2. glagolnik od kupiti: odobriti nakup avtomobila ; ponuditi, priporočiti komu kaj v nakup ; imeti prednost pri nakupu / nepravilen nakup tega nogometaša / nakup in uporaba licence / državna prodaja oziroma nakup valut / ugodni nakupi ; nakupi v tujini ; v podjetju je odgovoren za nakupe nabavo / ekspr. kako ti ugaja moj novi nakup

nakúpen -pna -o prid. ( ū )
nanašajoč se na nakup ali nakupovanje: nakupne navade ljudi / nakupni dan / nakupni stroški / nakupna cena ; nakupna knjižica knjižica za vpisovanje nakupov

nakupíti in nakúpiti -im dov. ( ī ú )
s kupovanjem priti do česa: nakupiti živež in obleko ; šla je nakupit nekaj drobnarij ; nakupiti kaj na črno nezakonito, skrivaj / moko in druga živila nakupijo na začetku meseca

nakupoválec -lca [ nakupovau̯ca tudi nakupovalca ] m ( ȃ )
kdor nakupuje: zmedo so povzročili nakupovalci ; nakupovalci živeža / to je bivši nakupovalec sadja, živine

nakupoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nakupovanje: nakupovalna mreža, torba / nakupovalni dan / nakupovalno središče veliko omejeno območje z različnimi trgovinami, poslovalnicami, restavracijami / ekspr. nakupovalna mrzlica

nakupovalíšče -a s ( í )
nakupovalno središče : odpreti nakupovališče ; v največjem slovenskem nakupovališču so odprli več novih trgovin ; predmestno nakupovališče ; mreža nakupovališč

nakupoválka -e [ nakupovau̯ka tudi nakupovalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki nakupuje: nakupovalka je dolgo izbirala blago

nakupovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nakupovati: nakupovanje blaga ; nakupovanje in preprodajanje / nakupovanje obleke in perila mu je v veliko breme

nakupováti -újem nedov. ( á ȗ )
s kupovanjem prihajati do česa: nakupovati živež / navadno nakupuje mati ; šla je nakupovat
// večkrat, navadno v večjih količinah kupovati: nakupovati blago

nakuríti in nakúriti -im dov. ( ī ú )
1. ekspr. nahujskati , naščuvati : nakurila ga je proti sosedu ; druge je nakuril nanj
// zelo razjeziti, razdražiti: kdo vas je tako nakuril
2. zastar. zagosti : pazi, da ti kakšne ne nakuri
3. star. natepsti , pretepsti : nakuril ga je z bičem ; molči, da te še enkrat ne nakurim

nakváčkati -am dov. ( ȃ )
s kvačkanjem priti do določenega števila kvačkanih izdelkov: letos je nakvačkala veliko prtičkov / nakvačkati obrobo

nakvásiti -im dov. ( á ā )
slabš. reči, povedati veliko vsebinsko praznega, nespametnega: kaj si mu spet nakvasil ; nakvasiti neumnosti / nakvasili so jim, da so delo že opravili

nakvíšku prisl. ( ȋ )
star. kvišku , navzgor : plamen buhne nakvišku ; roke, iztegnjene nakvišku

nalagáč -a m ( á )
nakladalec : šofer in nalagači

naláganje -a s ( ȃ )
glagolnik od nalágati: pomagati pri nalaganju opeke, sena ; nalaganje tovora na ladjo / nalaganje ladje / javil se je za nalaganje peči / nalaganje datotek, glasbe, slik ; nalaganje spletnih strani / nalaganje denarja, prihrankov v banko

nalágati 1 -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nalagati deske, živino ; nalagati na mulo, nosila, voz ; nalagati si drv v naročje / nalagati ladjo, vagon
// delati, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige nalaga kar na mizo in na tla / nalagati hrano na krožnik / ekspr. slikar je temperamentno nalagal barve drugo poleg druge / nalagati drva v skladovnico zlagati
// delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: premalo premoga nalaga, zato je hladno / nalagati na ogenj ; nalagati v peč ; ne nalagaj več
slabš. družba se je ravno nalagala v avto vstopala
2. prenašati program, datoteko s pomnilniške naprave, omrežja v pomnilnik, na trdi disk računalnika, mobilnega telefona ali obratno: nalagati slike, zasebne datoteke na strežnik / nalagati datoteko s spleta na računalnik ; nalagati glasbo na mobilni telefon / računalnik nalaga programe prihaja v stanje, zlasti ob zagonu, ko je mogoče uporaba programov / pog. računalnik se nalaga se zaganja
3. uporabljati denar za povečanje premoženja: nalagati denar v vrednostne papirje ; varno nalagati kapital / nalagati denar v banko, na sinovo ime
// ekon. uporabljati del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: nalagati denar v industrijo, trgovino
4. nav. ekspr. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nalagati komu delo, dolžnosti ; to jim nalaga veliko odgovornost / nalagati podjetjem težka bremena
5. pog., ekspr. tvesti : kaj vse jim je nalagal / nalagati o poštenju

nalagáti 2 -lážem dov. ( á á )
z laganjem zavesti v zmoto: nalagati prijatelja ; ekspr. debelo nas je nalagal / nalagati samega sebe

naláhen -hna -o prid. ( ȃ )
star. lahen , rahel : začutiti nalahen udarec / nalahen posmeh

naláhko in na láhko prisl. , piše se narazen ( ȃ )
1. izraža, da se dejanje dogaja brez občutka teže: na lahko dihati ; na lahko in previdno stopati po brvi
// izraža, da se dejanje dogaja brez sile, trdote: na lahko odpreti vrata, položiti otroka na posteljo ; na lahko stisniti roko ; na lahko udariti
2. izraža, da se dejanje dogaja brez velikega truda, prizadevanja: na lahko je prišel do bogastva
3. ekspr. lahkomiselno , neresno : na lahko govoriti o resnih rečeh ; službo jemlje precej na lahko
4. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja v majhni stopnji, meri: na lahko zardeti / na lahko odzdraviti, pokimati

naláhno in na láhno prisl. ( ȃ )
knjiž. na lahko , na rahlo : nalahno se dotakniti ; nalahno odpreti vrata ; nalahno udariti / voda nalahno pljuska ; začelo je nalahno snežiti ; nalahno zibajoče se veje

nalájati -am dov. ( ȃ )
oblajati : pes ga je nalajal
// nizko ozmerjati : nalajal ga je, ker je prišel pozno domov

nalàšč tudi nálašč prisl. ( ȁ; ȃ )
1. izraža, da se dejanje zgodi zaradi kljubovanja: nalašč mu nagaja ; nalašč siliš v nevarnost ; ekspr. ne grem, nalašč ne / ekspr. povprašal je po mojstru, pa ga kot nalašč ni
2. izraža, da se dejanje zgodi zaradi določenega namena: nalašč se je obrnil stran, da ne bi pozdravil ; ne zameri, nisem se nalašč zadel ; v členkovni rabi soba je prav nalašč za vas pripravljena / temperaturo v jamah so ugotavljali z nalašč za to izdelanimi toplomeri / v členkovni rabi: ta ženska je kakor nalašč zanj ustvarjena ; kot nalašč si mi prišel na pot
pog. daj mi pismo, da ne boš nalašč za to hodil na pošto samo zaradi tega

naléči -léžem dov. , nalézi nalézite; nalégel nalêgla; nam. naléč in nalèč ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž., s prislovnim določilom pojaviti se, razprostreti se na površini: oblaki so nalegli nizko na vrhove ; umazana reka je prestopila bregove in nalegla na travnike / v nižini je nalegla soparica
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: mrak je že nalegel, ko so dospeli do vrha ; ko naleže noč, se odpravi na potep ko se znoči / na pokrajino je nalegla tišina ; pren. strah mu je nalegel v srce

nalégati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. knjiž., s prislovnim določilom pojavljati se, razprostirati se na površini: na mesto je začela nalegati megla / iz dimnika spet nalega črn dim se vali proti tlom / pričele so nalegati prve slane padati
// z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak, noč že nalega / na zemljo nalega mir ; pren. na srce ji nalega potrtost ; na obraze je začela nalegati skrb
2. teh. biti drug na drugem tako, da se ena ploskev dotika, stika z drugo: tram nalega (na) zid ; kaj dobro, slabo nalega na podlago

nalépek -pka m ( ẹ̑ )
kar se nalepi: z nalepki okrasiti, spremeniti kaj / kontrolni kuponi so brez ustreznih nalepkov ; nalepki na škatlicah za vžigalice nalepke ; pren., ekspr. kritik mu je nalepil različne nalepke

nalépen -pna -o prid. ( ẹ̑ )
na katerega se kaj nalepi: nalepni pano ; nalepna tabla

nalepíti in nalépiti -im, tudi nalépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
z lepljenjem pritrditi na kaj: nalepiti kolek, znamko ; nalepiti tapete na zid / ekspr. k poročilu je nalepil še svoje osebne vtise dodal, pripisal

nalépka -e ž ( ẹ̑ )
listek za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je nalepljen: odstraniti nalepko s škatlice ; opremiti blago z nalepkami ; nalepke na steklenicah ; pren. dajal mu je grde nalepke
// kar se nalepi za okras: hotelske nalepke ; nalepke za avtomobile

nalépljati -am nedov. ( ẹ́ )
z lepljenjem pritrjevati na kaj: nalepljati znamke ; pren. ob vsaki priložnosti mu je nalepljal žaljive vzdevke

nalépnica -e ž ( ẹ̑ )
listek za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je nalepljen: nalepiti nalepnico na stekleničko z zdravili ; zbirati nalepnice vžigaličnih škatlic / nalepnica z naslovom naročnika
ptt listek s tiskano označbo načina odpošiljanja, ki se nalepi na pošiljko

nalepotíčiti -im dov. ( í ȋ )
okrasiti, olepšati z lepotilnimi sredstvi in nakitom: nalepotičiti obraz ; vsak dan se nalepotiči ; zna se okusno nalepotičiti ; nalepotičiti si obraz

nalésti se -lézem se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. dobiti (nalezljivo) bolezen: nalezel se je davice, ošpic / ekspr. pošteno sem se nalezel prehlada zelo sem se prehladil
2. ekspr. postati deležen česa, dobiti kaj: v gozdu se je nalezla klopov ; mrčesa so se nalezli od vojakov
3. postati deležen stanja, lastnosti, kot ga določa samostalnik: nalesti se malodušnosti, panike ; vsi so se nalezli njene dobre volje ; drug od drugega so se nalezli sitnosti ; sčasoma se je nalezla tudi njegovih slabosti / nalesti se tujih navad, tuje miselnosti
ekspr. nalesti se dolgov (zelo) se zadolžiti ; pog., ekspr. rada se ga naleze se opijani ; ekspr. prepeva jim popevke, ki se jih je nalezel po svetu ki jih je slišal, se jih naučil

nalèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od naleteti: preprečevati nalet snega in ledu s streh / te rastline se razmnožujejo z naletom semen
2. publ. nenaden, silovit nastop, pojav česa na določenem kraju: nalet burje / naleti sovražnih letal
// nenaden, kratkotrajen, navadno silovit napad: v enem samem naletu so strli sovražnikov odpor / v letalskem naletu so pobili veliko ljudi
3. avt., žel. trčenje, trk vozečega vozila v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: vožnja tik za tovornjakom se je končala z naletom ; v preteklem letu je bilo veliko naletov ; trčenja, naleti in iztirjenja vlakov ; nalet od spredaj, zadaj
4. šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča: skakalnica ima prekratek nalet ; popraviti, skrajšati, zgraditi nalet ; nalet, doskočišče in iztek
// startno mesto, s katerega se skakalec spusti: tekmovalci so skakali z najvišjega naleta

nalétati -am nedov. ( ẹ̑ )
zastar. naletavati : sneg naleta že od jutra

nalétati se -am se dov. , tudi naletájte se; tudi naletála se ( ẹ́ )
pog. s tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: na travniku so se otroci do sitega naletali
ekspr. danes sem se pa naletal po uradih imel sem veliko opravkov po uradih

naletávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od naletavati: bojijo se vetra in naletavanja snega

naletávati -am nedov. ( ȃ )
1. nav. 3. os. padati iz oblakov v obliki snežink: sneg naletava že ves dan ; naletavale so posamezne snežinke ; brezoseb.: spet naletava ; vso noč je po malem naletavalo ; naletava v kosmih
2. večkrat naleteti: naletavati na ovire / na to naletavamo zlasti v romanih

naléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na nalet: naletna moč / zvišati naletni stolp (skakalnice) ; urediti naletne proge in doskočišča
čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele

naletéti -ím dov. , nalêtel ( ẹ́ í )
1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja ; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel
// nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso ; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri ; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal / v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor nasprotnika ; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet / povsod so naleteli na razumevanje in podporo ; publ. resolucija je naletela na širok odmev
3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog
star. take te še nisem naletel videl, našel ; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je ; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo ; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ

naletíšče -a s ( í )
šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča; nalet , zaletišče : naletišče in doskočišče

nalezljív -a -o prid. ( ī í )
ki se prenaša z osebe na osebo: garje so nalezljive / nalezljiva bolezen / njen smeh je zelo nalezljiv / ekspr. nalezljive ideje

nalezljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost nalezljivega: nalezljivost otroške paralize / nalezljivost smeha

naležáti se -ím se dov. ( á í )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po ležanju: med nalivom se je naležal in naspal / ekspr. malo razgibavanja ne škodi, naležali smo se že

nalíčen 1 -čna -o prid. ( ȋ )
knjiž. s katerim se pokriva, zakriva lice, obraz: nalična tančica
nalična stran prednja, prava stran

nalíčen 2 -čna -o prid. ( ī )
star. podoben , soroden : naličen pojav ; moj zaključek je naličen njegovemu

nalíčiti 1 -im dov. ( í ȋ )
1. nanesti ličilo na obraz: naličiti obrvi, ustnice ; skrbno se naličiti ; naličiti si trepalnice / naličiti igralko pred nastopom ; naličiti se v črnca / naličiti obraz
2. knjiž. okrasiti , olepšati : naličiti darila s cvetlicami

nalíčiti 2 -im dov. ( í ȋ )
star., z dajalnikom biti podoben, spominjati na kaj: ta slog naliči baroku ; v vsem naliči svoji materi

nalíčje -a s ( ȋ ) knjiž.
1. maska , krinka : nadeti (si), sneti (si) naličje ; naličje z dolgim nosom / ta pisatelj je snel družbi naličje ; to je le njegovo naličje, ne pa bistvo
2. tančica , pajčolan : nevesta z naličjem ; gosto, prozorno naličje / nekatere osebe v romanu je zastrl z naličjem romantike
etn. prt, tkanina, s katero se pokrije mrliču obraz
3. podoba , videz , zunanjost : evropsko naličje mesta ; naličje pokrajine se je spremenilo

nalíčkati 1 -am dov. ( ȋ )
z ličkanjem priti do določene količine koruze: danes smo veliko naličkali

nalíčkati 2 -am dov. ( ȋ )
ekspr. naličiti 1 , nalepotičiti : hotele so kar najbolj naličkati svoje otroke / za ples se je naličkala in načičkala

nalíčnica -e ž ( ȋ )
1. knjiž. maska , krinka : nadeti (si), nositi naličnico / prekriti jezo z naličnico ravnodušja
// del plinske maske, respiratorja, ki pokriva obraz, del obraza: naličnica se mora dobro pritisniti k obrazu ; gumijasta naličnica / naličnica in filter maske
2. naličnik : šlem z naličnico

nalíčnik -a m ( ȋ )
nekdaj premični del šlema, ki zakriva, varuje obraz, z odprtinama za oči: vitez je dvignil, spustil naličnik / odprt, zaprt naličnik ; pren., knjiž. na obraz si je potegnil naličnik poštenja

nalíjati -am nedov. ( í )
star. nalivati : nalijati mleko v lonec / nalijati kozarce ; nalijati se z vinom

nalík predl. ( ȋ )
zastar., z dajalnikom za izražanje podobnosti; kakor 2 , kot 2 : izginiti nalik megli

nalíka -e ž ( ȋ )
knjiž. podobnost , sorodnost : gre za naliko med starostjo in zimo ; ugotovil je nalike v motivih obeh komedij / razlagati kaj po naliki z zakoni matematike / vihar je nalika teh njegovih čustev prispodoba
jezikosl. uravnava jezikovne prvine po podobnem vzorcu; analogija

nalikováti -újem nedov. ( á ȗ )
star., z dajalnikom biti podoben, soroden: prostor je nalikoval dvorani ; v tej obleki je nalikovala vaški učiteljici ; njegov eh je nalikoval vzdihu

nalímati -am dov. ( ȋ )
pog. nalepiti , naklejiti : nalimati plakat, znamko
pog., ekspr. pa te je spet nalimal prevaral, ukanil

nalístati -am dov. ( ȋ )
knjiž. narezati na lističe: nalistati jabolka, peso

nalíšpanka -e ž ( ȋ )
star. nalepotičena ženska: gosposka nališpanka

nalíšpanost -i ž ( ȋ )
star. lastnost nalepotičene ženske: nališpanost žensk / praznična nališpanost prostorov

nalíšpati -am dov. ( ȋ )
zastar. okrasiti , olepšati : konje so nališpali s pisanimi trakovi / svoj govor je zelo nališpal

nalítek -tka m ( ȋ )
teh. plast kovine, ki se z litjem doda na osnovo iz druge kovine:

nalíti -líjem dov. ( í )
1. z vlivanjem spraviti v kaj: naliti čaja, čaj ; nalila jim je juho na krožnike / gostu je nalila skodelico kave ; nalil si je še malo vina ; pren. to mu je nalilo nove odločnosti ; bolečine naliti komu v srce
ekspr. nalil mu je čistega vina povedal nu je resnico brez olepšavanja
2. napolniti s tekočino: znova je vsem nalil kozarce ; naliti do roba ; naliti kozarce s šampanjcem
// ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): nalili so ga z žganjem ; zelo koga naliti / naliti otroka z mlekom

nalív -a m ( ȋ )
močen, navadno kratkotrajen dež: naliv je ponehal ; pog. ujel nas je naliv ; jesenski, pomladanski nalivi ; pogosti nalivi so povzročali poplave / v tem nalivu ne moremo nikamor oditi / naliv dežja
// ekspr., z rodilnikom velika količina česa ponavljajočega se v krajšem obdobju: pričakala ga je z nalivom besed ; naliv nepričakovanih čestitk ga je zmedel / naliv groze in obupa
gastr. tekočina z dodatki za prelivanje vloženega sadja, zelenjave

nalívanje -a s ( í )
glagolnik od nalivati: nalivanje vina / nalivanje kozarcev z vinom / nalivanje z žganjem

nalívati -am nedov. , tudi nalivájte; tudi nalivála ( í )
1. spravljati kam kaj tekočega: nalivati mleko, olje v posodo ; nalivala si je kave
2. polniti s tekočino: gostom je nalival kozarce ; nalivati do roba ; nalivati kozarce s pivom
// ekspr. v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo): prijatelji so ga nalivali z vinom

nalívek -vka m ( ȋ )
knjiž. pijača, ki se pripravi tako, da se polijejo (zdravilne) rastline z vročo vodo; oparek , poparek : nalivek iz kuminovega semena

nalíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. ki je za nalivanje: nalivna odprtina
2. v zvezi nalivno pero priprava za pisanje, ki se polni s črnilom: ima novo nalivno pero ; pisati z nalivnim peresom / zlato nalivno pero

nalívka -e ž ( ȋ )
v ruskem okolju žgana pijača, navadno iz jagod: piti nalivko

nalívnik -a m ( ȋ )
nalivno pero: pisati z nalivnikom

nalízati se tudi nalizáti se -lížem se dov. ( í á í )
1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po lizanju česa, navadno sladkega: nalizati se medu, sladoleda
2. slabš. zadovoljiti svojo potrebo, željo po poljubljanju: ali se nista še nalizala / dolgo se nista mogli nalizati in najokati nehati poljubljati

naljubíti se in naljúbiti se -im se dov. ( ī ū )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po ljubezni, navadno spolni: ob karnevalu so se napili, naplesali in naljubili ; ni se utegnil naljubiti s svojo zaročenko / ko se je je naljubil, jo je zapustil

nálog -a m ( á )
1. publ. naročilo, ukaz za izvršitev, opravljanje kakega dejanja: izvršiti, napisati, upoštevati nalog / pisni, ustni nalog ; nalog za napad povelje / po čigavem nalogu dela
adm. delovni nalog pisni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela ; izdati, podpisati delovni nalog ; potni nalog dokument, s katerim se kdo pooblašča za določeno službeno potovanje ; fin. plačilni nalog dokument, s katerim določena pravna oseba odreja naslovniku plačilo neporavnanega računa; pisno naročilo komu, da izplača naslovniku ali prenese na njegov račun določen znesek z naročnikovega računa ; prenosni nalog pisno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika ; pravn. sodni nalog dokument, s katerim sodišče, navadno na osnovi verodostojnega dokumenta, odreja izvršitev določenega dejanja ; sodni nalog za aretacijo ; žel. križni nalog dokument, s katerim se obveščata vlakovodja in strojevodja, da je po voznem redu predvideno križanje preloženo ali da se določa križanje, ki ni predvideno po voznem redu
2. zastar. naloga , dolžnost : njegov nalog je izvrševati ukaze ; prišel je z nalogom, da napravi red / za svoj nalog si je odbral dva pogumna tovariša

nalóga tudi náloga -e ž ( ọ̑; á ) navadno s prilastkom
1. kar mora kdo storiti, opravljati
a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali ; igralec je dobro opravil svojo nalogo ; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem
b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo ; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga
c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge ; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje nasprotnika
č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka ; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge ; ni bil kos svoji nalogi ; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo
// kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije ; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge ; koža opravlja različne naloge ; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije
publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje
2. pisni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga ; diplomska, magistrska, maturitetna naloga ; matematična naloga
// šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka ; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva
geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem ; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva ; šol. domača naloga pisne obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma ; klavzurna naloga nadzorovani pisni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti ; kontrolna naloga ; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja

nalogodajálec -lca [ nalogodajau̯ca in nalogodajalca ] m ( ȃ )
publ. kdor da nalog, ukaz za izvršitev, opravljanje dejanja: nalogodajalci in izvrševalci vojnih zločinov
fin. kdor da pisno naročilo komu, naj plača določen znesek naslovniku na naročnikov račun

nalókati se -am se dov. ( ọ̄ )
slabš. napiti se: nalokati se mleka, vode ; nalokali so se vina, žganja / pog. preveč se ga je nalokal
slabš. še vedno se niso nalokali krvi niso nehali moriti, ubijati

nalòm -ôma m ( ȍ ó )
glagolnik od nalomiti: nalom kosti / nikoli si ni opomogel od prvega življenjskega naloma

nalomíti -lómim dov. ( ī ọ́ )
1. z lomljenjem priti do določene količine česa: nalomiti dračje, veje ; nalomi pet kosov kruha / nalomiti kamion kamenja
2. delno zlomiti: veter je nalomil več debel ; lepenka se je ob pribijanju nalomila ; nalomiti si kost ; pren., ekspr. glas se ji je nalomil ; notranje se nalomiti

nalómljenost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost nalomljenega: nalomljenost stebla / ekspr. ubitost in nalomljenost življenja

nalóščiti -im dov. ( ọ̄ )
dati površini lesk z mazanjem in drgnjenjem: naloščiti parket, škornje

nalovíti -ím dov. , nalôvil ( ī í )
z lovljenjem priti do določene količine česa: naloviti veliko divjadi, rib ; za hrano si krt nalovi črvov in žuželk
ekspr. spotoma je nalovil to in ono izvedel ; komaj je nalovil dovolj sape, zraka je nadihal

nalóžba -e ž ( ọ̑ )
1. uporaba denarja za povečanje premoženja: nakup obveznic je bila zanesljiva naložba ; povečati naložbe ; milijonska naložba ; naložba v gostinski obrat, zemljo / investicijska naložba ; pren. študij je draga naložba
// za to namenjeni, uporabljeni denar: višina naložb
// kar se doseže, ustvari s tem denarjem: stroški, vrednost naložb ; dobiček od naložb
2. nav. mn., ekon. uporaba dela na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: povečati, ustaviti naložbe ; naložbe v industrijo, kmetijstvo, turizem ; sredstva za naložbe / bruto naložba ki obsega tudi nadomestilo za amortizacijo ; dolgoročne, gospodarske, negospodarske naložbe ; javna naložba v objekt za splošne družbene potrebe ; neto naložba ki ne obsega nadomestila za amortizacijo

nalóžben -a -o prid. ( ọ̑ )
investicijski : naložbeni načrt
fin. naložbeni krediti

nalóžbenica -e ž ( ọ̑ ) ekon.
oseba, ustanova, organizirana skupnost, ki uporabi del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: občina je naložbenica v nove projekte ; vodilna tuja naložbenica

nalóžbenik -a m ( ọ̑ ) ekon.
kdor uporablja del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: domači, tuji naložbenik ; zasebni naložbenik ; lastnik je resen naložbenik in bo začel sanacijo v najkrajšem možnem času

nalóžek -žka m ( ọ̑ )
knjiž. kar se naloži (k čemu, na kaj): dati na kruh topel naložek

naložítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od naložiti: hitra naložitev blaga / norma naložitve vagona / naložitev denarja v banko / velike naložitve v industrijo naložbe

naložíti -ím dov. , nalóžil ( ī í )
1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino ; naložiti na mulo, nosila, voz ; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon
// napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti
// napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj ; naložiti v peč ; naloži, da bo topleje / naložiti ogenj podkuriti, zakuriti
2. napraviti, da pride program, datoteka s pomnilniške naprave, omrežja v pomnilnik, na trdi disk računalnika, mobilnega telefona ali obratno: naložiti datoteke, fotografije na strežnik ; naložiti program v pomnilnik / naložiti aplikacijo, datoteko, podatke s spleta, strežnika na računalnik
3. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice ; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na bančni račun, v banko vložiti
// ekon. uporabiti del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem ; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko
4. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti ; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih / pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali
5. pog., ekspr. natvesti : kaj vse jim je naložil ; naložil jima je, da bi z njima rad napravil intervju
slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili ; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel ; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara ; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora ; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil

nalúckati se -am se dov. ( ȗ )
pog., ekspr. napiti se (alkoholne pijače): preveč se je naluckal ; od veselja se ga je naluckal

nalúknjati -am dov. ( ȗ )
narediti luknjo, luknje: naluknjati desko

nalupíti in nalúpiti -im dov. ( ī ú )
1. z lupljenjem priti do določene količine česa: nalupiti krompir za kosilo ; nalupiti jabolka za kompot
2. deloma olupiti: nalupiti deblo

naluščíti in nalúščiti -im dov. ( ī ú )
z luščenjem priti do določene količine česa: naluščiti grah za juho

namagnétiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
narediti kaj magnetno: namagnetiti in razmagnetiti železo

namàh tudi namáh in na màh tudi na máh prisl. ( ȁ; ȃ )
1. v trenutku, v hipu: namah razumeti položaj, se strezniti, utihniti ; prejšnji način je zavrgel, pa ne namah / kar namah se mu razkrije resnica
2. ekspr. hkrati : zavpila sta oba namah / gospodarske skrbi in toliko drugih opravkov, vse namah je navalilo nanj

namáhati -am, in namáhati tudi namaháti -am dov. ( á; á á á )
ekspr. natepsti , pretepsti : napadalca je pošteno namahal ; namahati s palico, šibo / domače moštvo bodo spet namahali premagali
ekspr. namahali so za dva voza trave nakosili so

namáhniti -em, in namahníti in namáhniti -em dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
1. star. nekoliko zamahniti: srdito namahne na izzivalca
2. zastar. naleteti : namahne (na) moža na klopi ; ko se je namahnil na medveda, se mu puška ni hotela sprožiti

namáka -e ž ( ȃ )
zastar. namakanje : namaka naj traja več ur

namakálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki se uporablja za namakanje: namakalna voda / začetek namakalnih del / izkopati namakalne jarke in kanale ; zgraditi velik namakalni sistem ; namakalne naprave / namakalno poljedelstvo

namákanje -a s ( ȃ )
glagolnik od namakati: namakanje perila / rad ima namakanje v morski vodi / namakanje polj, travnikov ; umetno namakanje in osuševanje

namákati -am nedov. ( ȃ )
1. imeti kaj potopljeno v tekočini, navadno z določenim namenom: namakati konopljo, lan ; namakati perilo v lugu ; v skledi se namaka fižol ; namakal si je noge v topli vodi ; ekspr. mlin namaka svoja kolesa v reki
2. dovajati vodo, zlasti obdelovalnim zemljiščem: namakati riževa polja / zemljo umetno namakajo / dež obilno namaka gozdove ; vso ravnino namaka reka ; brezoseb. letos je precej namakalo deževalo
3. pomakati : namakati kruh v kavo, vino
ekspr. te bregove namaka Nil tod teče ; ekspr. pogostokrat namaka pero v črnilo piše ; ekspr. namakati roke v človeško kri moriti, ubijati ; pog., ekspr. ribiči so skoraj ves dan namakali trnke lovili (ribe) ; ekspr. ženske so samo namakale ustnice v vino so malo (s)pile

namakníti in namákniti -em dov. ( ī á )
nav. ekspr. dodati , primakniti : košaro grozdja jim je še namaknil

namálati -am dov. ( ȃ )
nižje pog. naslikati : namalati pokrajino ; namalati na zid / namalati sliko

namastíti -ím dov. , namástil; namaščèn ( ī í )
narediti kaj mastno: mastna koža namasti gladke površine
// namazati z mastjo, maščobo: namastiti pekač ; vijake je pred privijanjem namastil z oljem ; roke si namasti večkrat na dan

namašíti -ím dov. , namášil ( ī í )
slabš. spraviti v kaj: namašiti dračja v štedilnik / ljudi so namašili v živinske vagone so natlačili

namaškaráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. obleči v maškaro: otroka je namaškarala vsako leto ; za pusta so se namaškarali
// slabš. neprimerno, smešno obleči: otroka je na hitro namaškarala ; zakaj si se tako namaškaral

namàz -áza m ( ȁ á )
1. gastr. kar se namaže, navadno na kruh: zmleta slanina je izvrsten namaz ; gost, redek namaz / jajčni, skutni namaz / delati namaze
2. plast snovi, ki je namazana na čem: ta namaz vsebuje strupene snovi ; zaščititi drevesa z apnenim namazom ; bitumenski, cementni, oljni namaz

namázati -mážem dov. , namázala in namazála ( á ȃ )
1. nanesti na kaj tanko plast mastne ali tekoče snovi: namazati čevlje, tla z loščilom ; na debelo namazati / namazati kožo, ustnice ; ekspr. obrvi si je namazala s črno barvo / namazati kruh z maslom, pašteto / namazati nadev na testo
2. dati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil: namazati ležaje, osi / namazal je vrata, da ne bi cvilila tečaje pri vratih
3. slabš. narisati , naslikati : namazala je nekaj portretov in tihožitij / parole so namazali z velikimi črkami napisali
4. ekspr. natepsti , pretepsti : namazal je oba lažnivca ; tatove so pošteno namazali / naši nogometaši so goste spet namazali premagali ; v odbojki jih namažemo kot nič
// prevarati , ukaniti : še njega je namazal s ponarejenimi mumijami ; z delnicami te misli namazati
pog., ekspr. namažite mu jih še petnajst dajte mu še petnajst udarcev ; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh ; ekspr. namazati si pete pripraviti se na beg; pobegniti

namazíliti -im dov. ( í ȋ )
star. namazati, vtreti v kožo: namaziliti koga z dragocenimi olji ; dal si je namaziliti lase
// balzamirati : namaziliti mrliča

naméček -čka m ( ẹ̑ )
ekspr. kar se doda k določeni, dogovorjeni količini: menjam, če daste kaj namečka ; pri vsakem sodu je zahteval pet litrov namečka / dajal mu je hrano, stanovanje in še kak nameček v denarju
// v prislovni rabi, v zvezi z za izraža dodajanje, stopnjevanje: lepo ga je pogostil, za nameček pa mu je dal stotak / nevljuden je, za nameček pa še len ; še pil boš za nameček, a

namehúriti -im dov. ( ú ȗ )
narediti, povzročiti mehurje: veter je namehuril obešeno perilo ; zaradi vlage se je obloga namehurila

namémba -e ž ( ẹ̑ )
star. namen : njegova namemba je bila očitna ; hudobna namemba / namemba življenja
// namenitev : namemba premoženja človekoljubni ustanovi
star. nihče ne uide svoji namembi usodi, smrti

namémben -bna -o prid. ( ẹ̄ )
1. knjiž. do katerega naj kaj pride, pripotuje: namembno letališče je bilo zaprto
adm. namembni kraj kraj, v katerega je pošiljka namenjena ; žel. odhodna in namembna postaja
2. namenski : namembne parcele

namémbnost -i ž ( ẹ̄ )
publ. namenskost : spraševati po namembnosti ; namembnost potovanja
urb. namembnost lokala, zemljišča določitev namena lokalu, zemljišču glede na ustreznost, razmere

namèn -éna m ( ȅ ẹ́ )
1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten ; namen se izpolni ; kazati svoje namene ; opustiti svoj namen, svoje namene ; razkrinkali smo njegove resnične namene ; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem ; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje ; brez namena se je ozrl ; publ. govori z namenom, da bi te zmotil ; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom ; prekršek brez namena nehoten
// kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen ; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje
2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen ; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja ; namen športa ; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen bistvo
// v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene ; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene
namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo ; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti ; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo

namenílnik -a m ( ȋ )
jezikosl. glagolska oblika na -t ali -č ob glagolih premikanja: raba namenilnika

namenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od nameniti: namenitev premoženja humani ustanovi

nameníti in naméniti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. izraža namen osebka
a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
2. skleniti , odločiti :
a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež ; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili sto evrov / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda ; usoda mu je namenila težko življenje
3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel ; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure

naménjati -am nedov. ( ẹ́ )
1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto
2. večkrat skleniti, odločiti
a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež
b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj
3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu
4. zastar. nameravati : tudi o tem sem namenjal govoriti ; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal
knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo ; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke

naménoma prisl. ( ẹ̄ )
izraža, da se dejanje (z)godi zaradi določenega namena: njegovo delo je namenoma zamolčal ; namenoma zaostati, se zmotiti / namenoma so jih ločili, da bi jih oslabili

naménski -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je za točno določen namen: namenske raziskave / namenska zemljišča
fin. namenski kredit, sklad ; namensko varčevanje varčevanje za določeni namen, ki ga organizira navadno banka

naménskost -i ž ( ẹ̑ )
publ. lastnost, značilnost namenskega: spraševati po namenskosti in uporabnosti ; namenskost umetniškega dela

naméra -e ž ( ẹ̑ )
duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: naše namere so poštene, skromne ; kakšne namere imajo ; svojo namero je opravičeval z lakoto ; hotel je kupiti knjigo, pa je opustil to namero ; o naši nameri, namerah je bil poučen ; kljub trdni nameri ni šel k sosedu / moja namera je govoriti resnico / knjiž. to ga je v njegovi nameri še utrdilo / namera članka, dejanja je jasna namen, cilj
// uresničitev dejanja te usmerjenosti: odloži to namero in ostani še en dan ; obramba je preprečila vse namere napadalcev

namerávati -am nedov. ( ȃ )
z nedoločnikom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: nameravajo graditi hišo ; nameravate že iti, odpotovati ; nameraval je napisati pismo, pa ga ni utegnil / s pritožbo namerava doseči znižanje kazni ; z govorjenjem nas nameravajo samo premotiti / nameravam biti odločen in odkrit / elipt.: nasprotnik nekaj namerava ; vsi so vedeli, kaj namerava, vendar niso mogli narediti ničesar ; dosegel je, kar je nameraval
// elipt., s prislovnim določilom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi gibanja, kot ga nakazuje določilo: domov, na trg, v mesto nameravam šele zvečer ; le kam nameravajo / drugo leto nameravam na šoferski tečaj

naméren -rna -o prid. ( ẹ̄ )
ki se (z)godi zaradi določenega namena: namerno izzivanje ; njegovo delovanje je očitno namerno ; vzročen in nameren / namerni prekršek ; namerna nejasnost, počasnost / knjiž. slučajno odkritje jih je spodbudilo k namernemu raziskovanju načrtnemu, premišljenemu
jezikosl. namerni odvisnik odvisni stavek, ki izraža namen dejanja nadrednega stavka

namériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal
2. z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: nameril je v črno piko in sprožil ; nameriti v desno, levo od cilja
// s takim dejanjem zagroziti, zapretiti: nameril je orožje vanj in zahteval denar ; vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali / že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila
// nav. ekspr. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati , usmeriti : nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj ; astronomi so namerili teleskope proti Marsu ; žaromet se je nameril proti letalu / z oslabljenim pomenom: nameriti korake proti komu ; na moža je namerila hud pogled
3. star., v zvezi z na srečati , najti : na tako trmoglavega človeka še nisem nameril / zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih

namérjati -am nedov. ( ẹ́ )
1. z merjenjem prihajati do določene količine česa: namerjal je po dva metra blaga / najnižje temperature so namerjali v januarju
2. z ocenjevanjem lege, oddaljenosti cilja dajati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: strojnico je namerjal na spodnji rob skale ; dolgo, slabo namerjati
// s takim dejanjem groziti, pretiti: namerjati orožje na koga, proti komu / namerjal je bodalo proti njenim prsim
// nav. ekspr. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnavati , usmerjati : namerjali so teleobjektive na ognjenik / z oslabljenim pomenom namerjal je korake proti mestu
3. star. nameravati : namerjajo zidati hišo ; nisem te namerjal žaliti / elipt.: kaj torej namerjaš ; najstarejša se je namerjala v tujino

namérnost -i ž ( ẹ̄ )
knjiž. lastnost, značilnost namernega: namernost dejanja je dokazana

namesíti in namésiti -im dov. , naméšen tudi namésen ( ī ẹ́ )
z mesenjem priti do določene količine česa, navadno testa: namesiti testa za pet potic ; iz te moke se malo namesi

naméstek -tka m ( ẹ̑ )
star. nadomestilo : najti, poiskati si namestek / denarni namestek za kaj

namésten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
star. ki je namestnik koga: namestni predstojnik samostana
namestni učitelj nekdaj učitelj pripravnik, suplent
// nadomesten : vojaška enota je poslala po namestne konje

namésti 1 -médem in -métem in namêsti -mêdem in -mêtem dov. , stil. namèl naméla in namêla ( ẹ́; é )
z medenjem priti do določene količine masla: veliko je namedla / namesti maslo

namêsti 2 -mêtem tudi -mêdem dov. , namêtel in namétel namêtla tudi namêdel in namédel namêdla, stil. namèl namêla ( é )
1. brezoseb. z močnim sneženjem nabrati se v določeni količini: nametlo je snega, da ni bilo mogoče priti v vas
2. z nošenjem, prinašanjem spraviti skupaj: burja na tem mestu namete visoke kupe snega / veter je nametel listje po celem parku je nanosil
3. s pometanjem priti do določene količine česa: izpod postelje je nametla polno smetišnico smeti in prahu

namestítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od namestiti: namestitev gredi, motorja ; pravilna, trdna namestitev / namestitev novih naselij ; namestitev tovarne / poskrbeti za namestitev beguncev, gostov / razpravljati o namestitvi novih učiteljev, uslužbencev
2. star. služba , zaposlitev : prositi za namestitev ; namestitev na šoli, pri pošti / biti brez namestitve ; dobiti, iskati namestitev / stalna, začasna namestitev
3. publ. položaj, v katerem je kaj kje: namestitev listov na steblu je vretenčasta

namestíti -ím tudi naméstiti -im dov. , namésti; naméstil ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
1. narediti, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: namestiti anteno na streho ; namestiti strelovod / namestiti stroje v delavnico / tovarna je del proizvodnje namestila drugam
// knjiž. zgraditi , postaviti : namestiti novo tovarno blizu reke
2. publ. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti : namestiti goste v prvem nadstropju ; začasno se je namestil v hotelu
3. v nekaterih državah narediti, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: namestiti novega učitelja, uradnika / namestiti za čuvaja
4. zastar. nadomestiti : namestiti izrabljene dele z novimi / namestiti sirotam mater

namestítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na namestitev: namestitvene težave / namestitveni dekret

naméstnica -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki ima začasno položaj, funkcijo koga drugega: išče namestnico za obolelo pevko
// navadno s prilastkom ženska, ki ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja: namestnica direktorja, generalnega sekretarja, predsednika ; namestnica ravnatelja ; namestnica glavne medicinske sestre

naméstnik -a m ( ẹ̑ )
1. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega: dokler se ne vrnem, bo on moj namestnik / očetov namestnik / po odhodu tega pevca dolgo časa niso našli primernega namestnika naslednika
// navadno s prilastkom kdor ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja: izvolili so predsednika in tri namestnike / namestnik javnega tožilca ; namestnik komandanta brigade
2. v nekaterih državah od vladarja, vlade imenovani predstojnik višje upravne enote: kralj je odstavil, zamenjal namestnika / cesarjev namestnik
// v monarhističnih državah kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: določiti mladoletnemu kralju namestnika
rel. božji namestnik kdor v odnosu do koga zastopa božjo avtoriteto, zlasti duhovnik ; zgod. (deželni) namestnik v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželne vlade

naméstniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na namestnike ali namestništvo: namestniški položaj / namestniško uradništvo

naméstništvo -a s ( ẹ̑ )
1. položaj, funkcija namestnika: odpovedati se namestništvu ; dobro plačano namestništvo
2. v nekaterih državah urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote: poslati prošnjo namestništvu
zgod. (deželno) namestništvo v stari Avstriji deželna vlada
// v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mladoletni vladar z namestništvom / kraljevo namestništvo

namésto predl. ( ẹ̑ )
z rodilnikom za izražanje zamenjave: napisati pismo namesto matere ; pojdi tja namesto mene ; namesto petih sta samo dva / noče v službo, namesto tega rajši prekupčuje / namesto dvajset napiši deset / namesto danes pridi jutri ; namesto po cesti vozi po pločniku ; znesti se nad tovarišem namesto nad tekmecem
// v členkovni rabi, v zvezi z da za izražanje nasprotja s prej povedanim: namesto da bi delal, postopa

namestováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. nadomeščati : zagrinjalo je namestovalo vrata / pri tem delu je hlapec namestoval gospodarja

namestu gl. namesto

naméšati tudi namešáti -am dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
z mešanjem priti do česa: pleskar je namešal barvo za beljenje ; namešati pijačo / namešati blato in grušč
// z mešanjem spraviti kam: namešati strup med jed ; v vino je namešal vode

naméščanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od nameščati: nameščanje antene, jader, strojev / nameščanje učiteljev, uradnikov

naméščati -am nedov. ( ẹ́ )
1. delati, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: nameščati televizijsko anteno na streho ; nameščati jadra / nameščati stroje v spodnje prostore
2. publ. delati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastanjevati : nameščati goste po zasebnih sobah
3. v nekaterih državah delati, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: nameščati učitelje, uradnike ; nameščati in odpuščati
4. zastar. nadomeščati : jutri me bo on nameščal / praznoto je začelo nameščati prijetno pričakovanje

naméščenec -nca m ( ẹ̑ )
v nekaterih državah kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti nameščenca ; delavci in nameščenci / vodilni nameščenci

naméščenje -a s ( ẹ̑ )
star. služba , zaposlitev : dobiti nameščenje v sosednjem mestu

naméščenka -e ž ( ẹ̑ )
v nekaterih državah ženska, ki je v delovnem razmerju z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: trgovec je svoji nameščenki odpovedal službo

naméščenski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na nameščence: nameščenski sloj ; nameščensko razmerje / delavski in nameščenski sindikati

naméščenstvo -a s ( ẹ̑ )
nameščenci : delavstvo in nameščenstvo / javno nameščenstvo

namèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
kar namete, nanese veter: visoki snežni nameti ; razmetavati namete listja

nametáti -méčem dov. , namêči namečíte; namêtal ( á ẹ́ )
1. z metanjem spraviti kam: otroku nameče igrače in gre ; iz podstrešja je nametal seno za konje ; nametati na kup ; nametali so poln pod snopja / nametati kamenje, prst v jamo / nametati omet na zid
2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: nametati misli na papir ; na platno je nametal nekaj spačenih figur
ekspr. nametal je obleko nase in zbežal hitro se je oblekel ; ekspr. spet bi ti rad nametal peska v oči ti prikril resnico ; pog., ekspr. nametal mu jih je po grbi, da je ves črn natepel, pretepel ga je

nametávati -am nedov. ( ȃ )
z metanjem spravljati kam: nametavati in odmetavati sneg / nametavati krompir pri sajenju metati, polagati v jamice

namežíkati -am [ naməžikati in namežikati ] dov. ( ī )
star. pomežikniti , namežikniti : ko je zagledal snubača, je čudno namežikal ; pred odhodom mu je veselo namežikala

namežíkniti -em [ naməžikniti in namežikniti ] dov. ( í ȋ )
pomežikniti : žena mu je znova namežiknila ; hudomušno, pomenljivo, prebrisano namežikniti ; sporazumno si namežiknejo in odidejo

namežikováti -újem nedov. ( á ȗ )
pomežikovati , mežikati : ženski sta si pomenljivo namežikovali za njegovim hrbtom / rad namežikuje dekletom / pes leno namežikuje na pragu mežika

namíg -a m ( ȋ )
1. hoteno prikrito izražena misel, opozorilo: dobiti, preslišati, prezreti namig ; koristni, zlobni namigi ; zabolel ga je namig na njegovo nesrečo ; namigi in sumničenja
2. gib, s katerim se izrazi določena zahteva, želja, hotenje: na predsednikov namig je prestrigel vrvico ; opazil je njen namig z roko / z namigom glave mu je pokazal vrata

namigávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od namigavati: njenega namigavanja ni razumel / nehaj s tem namigavanjem na njegovo preteklost ; skrito, zlobno namigavanje

namigávati -am nedov. ( ȃ )
1. hoteno prikrito omenjati, opozarjati: nekaj namigava ; zlobno je namigaval na njeno preteklost
2. z gibi izražati: namigavala sta zdaj temu, zdaj onemu dekletu / zna zapeljivo namigavati z očmi pomežikovati

namigljáj in namígljaj -a m ( ȃ; ȋ )
star. namig : kaj misliš s tem namigljajem ; niti najmanjšega namigljaja ni bilo o čem takem

namigljív -a -o prid. ( ī í )
ekspr. ki (rad) namiguje: ne mara namigljivih ljudi / namigljivo govorjenje

namígniti -em dov. ( í ȋ )
1. hoteno prikrito omeniti, opozoriti: že večkrat je namignil, da se s tem ne strinja ; v odgovoru so namignili na možnost mirne rešitve spora ; na potovanje ni niti namignil
2. z gibom izraziti: namignila mu je, naj gre za njo ; namigniti z očmi, s prstom

namigovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od namigovati: trezno presoditi vsakršno namigovanje ; koliko je resnice v teh namigovanjih ; opravljiva, zlobna namigovanja

namigováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. hoteno prikrito omenjati, opozarjati: kaj spet nekaj namiguješ ; namigovati na moralne spodrsljaje ; že davno je skrivaj namigoval na to
2. z gibi izražati: ves čas že namiguje deklici, naj odide ; namigovati z očmi, rokami

namigúša -e ž ( ú )
knjiž. koketa , spogledljivka : kaj se družiš s to namigušo / ozmerjal jo je z namigušo

namíliti -im dov. ( í ȋ )
z mazanjem, drgnjenjem nanesti milo na kaj: namiliti otroku glavo ; namočiti in namiliti perilo / brivec ga je namilil po licih in bradi

namilováti -újem dov. ( á ȗ )
star. prenehati ljubkovati, božati: ko ju je namilovala, ju je položila spat

namíslek -a [ namislək ] m ( ȋ )
star. domislek , zamisel : tvoj namislek je nevaren / če nimate drugega namisleka, pojdimo na sprehod

namísliti -im dov. , namíšljen ( í ȋ )
knjiž. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si : svoj govor je namislila med potjo / resnice, ki so jih narodi namislili v dolgih stoletjih prim. namišljen

namíšljati -am nedov. ( í )
knjiž., zastar. dodatno, zraven si izmišljati: pri pripovedovanju je namišljal vedno več in več

namíšljen -a -o prid. ( ȋ )
1. ki v resničnosti ne obstaja: boj med stvarnim in namišljenim svetom / uveljavil je svoje dejanske in namišljene pravice ; bila je resnična žalitev, ne namišljena
2. v mislih izoblikovan, ustvarjen in ne ustrezen resnici: namišljen bolnik ; srečal je svojega namišljenega sovražnika / namišljen napad; prim. namisliti

namíšljenost -i ž ( ȋ )
značilnost namišljenega: namišljenost bolezni / ne zna razlikovati med namišljenostjo in stvarnostjo

namízen -zna -o prid. ( ȋ )
1. ki je za na mizo: namizno okrasje / namizni koledar, prt ; namizna svetilka
// namenjen za uporabo pri jedi, jedenju: namizni prt / namizni pribor pribor, s katerim se jemljejo jedi na krožnik ; namizna posoda posoda, v kateri se prinašajo jedi na mizo in jemljejo iz nje na krožnik
2. ki je boljše, izbrane vrste: namizno grozdje, sadje ; namizno olje ; pijejo samo belo namizno vino
3. v zvezi namizna igra družabna igra, ki se igra na mizi: namizne in druge igre
gost. namizni grelec priprava za ogrevanje jedi in pijače ; šport. namizni tenis

namízje -a s ( ȋ )
1. navidezna delovna površina grafičnega uporabniškega vmesnika na računalniškem zaslonu z ikonami: shraniti datoteko na namizje ; premikati se z miško po namizju ; različica slovenskega namizja ; ozadje namizja, za namizje ; ikone, bližnjice in mape na namizju / dostop do namizja na daljavo prek strežnika / računalniško namizje
2. star. jedilni pribor in servis: krožniki, solnica in drugo namizje

namíznik -a m ( ȋ )
knjiž., zastar. namizni prt: na mizo pogrni bel, čist namiznik

namíznoténiški -a -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
nanašajoč se na namizni tenis: namiznoteniški turnir / namiznoteniški igralci

namíznozaložníški -a -o prid. ( ȋ-ȋ )
ki je namenjen za pripravo besedil za tiskanje z uporabo osebnega računalnika: ponudba namiznozaložniških programov ; namiznozaložniška dejavnost

namlátek -tka m ( ȃ )
zastar. kar se namlati: letos se z namlatkom ne morejo pohvaliti

namlatíti in namlátiti -im dov. , prvi pomen tudi namláčen ( ī á )
1. z mlatenjem priti do določene količine česa, navadno žita: namlatiti deset mernikov pšenice / letos smo veliko namlatili
2. ekspr. natepsti , pretepsti : namlatil ga je, da ni mogel vstati / zavezniki so namlatili fašiste premagali
ekspr. take jim je namlatil, da niso za nikamor jim je povedal

namléti -méljem dov. , namêlji nameljíte ( ẹ́ )
1. z mletjem priti do določene količine česa: namleli so veliko moke / namleti sadje za žganje
2. slabš. reči , povedati : namlela mu je vse mogoče reči

namnožítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od namnožiti: preprečevati preveliko namnožitev divjadi

namnožíti -ím dov. , namnóžil ( ī í )
narediti kaj številnejše: namnožiti čredo ; bakterije se hitro namnožijo / knjižnica se je z novimi knjigami precej namnožila
// narediti kaj večje: svoje premoženje so v nekaj letih zelo namnožili / delo se mu je tako namnožilo, da mu ni več kos

namóčenost -i ž ( ọ́ )
knjiž. lastnost, stanje namočenega: namočenost zemlje

namočíti -móčim dov. ( ī ọ́ )
1. dati v tekočino, navadno z določenim namenom: fižol preberemo in ga namočimo ; namočiti umazano perilo ; namočiti za nekaj ur v raztopino ; namočiti v špiritu
// pomočiti : najprej je namočil le prst, potem šele celo roko ; namočiti pero v črnilo
2. narediti kaj mokro, navadno z vodo: dež je namočil zemljo ; namočiti robec ; namočiti kruh z vinom ; brezoseb. to nas je namočilo

namòk -ôka in -óka m ( ȍ ó, ọ́ )
usnj. namočene kože, namenjene za predelavo v usnje: v usnjarni potrebujejo dnevno dvajset ton namoka

namolčáti se -ím se [ namou̯čati se ] dov. , namôlči se namôlčal se ( á í )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po molčanju: dovolj si se namolčal, povej nam kaj ; v samoti se je namolčal in odpočil

namolíti -mólim dov. ( ī ọ́ )
v krščanskem okolju zmoliti določeno (večje) število molitev: ni več vedela, koliko (očenašev) je namolila

namôlsti -môlzem [ namou̯sti ] dov. ( ó )
1. z molžo priti do določene količine mleka: namolsti malo, veliko mleka ; mleko, ki ga namolzejo zjutraj, prodajo
2. ekspr. priti do česa, dobiti: na ta račun lahko še kje kaj namolzemo / to si namolzel iz zraka si si izmislil

namótati -am tudi namotáti -ám dov. ( ọ̄; á ȃ )
knjiž. naviti : namotati prejo ; koščke vrvic je namotal v klobčič

namotávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od namotavati: namotavanje in odmotavanje vrvi

namotávati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. navijati : namotavati žico na boben

namótek -tka m ( ọ̑ )
zastar. navitek : namotek preje

namráziti se -im se tudi namrazíti se -ím se dov. , namrázil se; namrážen tudi namražèn in namrázen tudi namrazèn ( ā ȃ; ī í )
občutiti mraz v veliki, preveliki meri: rad bi se pogrel, zelo sem se namrazil / za danes si se dovolj namrazil, ostani na toplem

namŕdati -am dov. ( ȓ )
namrdniti : namrdati obraz ; porogljivo je namrdala ustnice

namrdávati se -am se nedov. ( ȃ )
zastar. namrdovati se: kaj se spet namrdavaš

namŕdniti -em dov. ( ŕ ȓ )
ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: namrdniti obraz ; porogljivo je namrdnila ustnice

namrdováti -újem nedov. ( á ȗ )
ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice delati nenaravne, spačene gube, poteze: namrdovati ustnice

nàmreč tudi námreč člen. ( ȁ; ȃ )
1. izraža dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: midva, namreč žena in jaz, se nikoli ne pričkava ; starše obišče enkrat na leto, namreč na materin god ; tam, namreč pri sosedovih, je vse po starem / posestvo je bilo brez dolga, brez vknjiženega namreč ; nadzorni svet ima veliko vlogo, namreč kar se tiče odgovornosti
2. za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega: število tekmovalcev je omejeno, nastopa jih namreč lahko samo dvajset ; vseh se polašča nervoza: zdaj namreč gre za velike stvari / avto imam v garaži. Namreč, ko sem ga pustil zunaj, so vlomili vanj

namréžiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zamrežiti : namrežiti okna
knjiž. namrežili so polno ovir postavili, napravili (v obliki mreže)

namrgóditi -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
narediti gube, poteze kot pri nezadovoljstvu, nejevolji: namrgoditi čelo, obraz

namŕščiti -im dov. ( ŕ r̄ )
narediti gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: namrščiti čelo ; nejevoljno je namrščila obraz
// z gubanjem kože spraviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: nič ni rekel, samo obrvi je namrščil

namŕzniti -em dov. ( ŕ ȓ )
nekoliko zmrzniti, navadno na površini: ne more hoditi, ker so mu prsti namrznili ; sadje je čez noč namrznilo

namúčiti -im dov. ( ú ȗ )
povzročiti komu veliko bolečin, neprijetnosti, težav: namučil jo je s svojim molkom ; ne hodi več k njim, dovolj so te namučili

namúliti -im dov. , namulíla tudi namúlila ( ú ū )
1. z muljenjem priti do določene količine česa: krava je namulila poln gobec zelenja
2. nar. dolenjsko napuliti, natrgati v šopih: pod smreko je namulil suhe trave

namúliti se -im se dov. ( ú ȗ )
ekspr. pokazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom: spet se je namulila

namúzati se -am se dov. ( ū )
namuzniti se: v odgovor se je samo namuzal / obrazi so se na tihem namuzali

namúzniti se -em se dov. ( ú ȗ )
s prikritim smehom, z določenim izrazom pokazati hudomušen odnos do česa: moški so se ob tej novici namuznili ; skrivaj, veselo, zadovoljno se namuzniti

nanáglo in na náglo prisl. , piše se narazen ( ā )
1. nepričakovano , nenadoma : bolezen se je na naglo poslabšala ; zgodilo se je tako na naglo, da se ni znašel
2. hitro , na hitro : na naglo si ogledati razstavo ; na naglo preiskati stanovanje

nanágloma prisl. ( ȃ ) knjiž.
1. nepričakovano , nenadoma : nanagloma odpotovati ; nanagloma zboleti in umreti ; kar nanagloma so govorice potihnile
2. hitro , na hitro : nanagloma si pridobiti premoženje ; vse se je zgodilo tako nanagloma

nanašálec -lca [ nanašau̯ca in nanašalca ] m ( ȃ )
knjiž. priprava za nanašanje: prodati nanašalec lepila ; nanašalec barv, zlata

nanášanje -a s ( ȃ )
glagolnik od nanašati: določen je za nanašanje drv / nanašanje blata in peska v strugo se je tako ustavilo / nanašanje barve, kleja

nanášati -am nedov. ( ȃ )
1. z nošenjem, prenašanjem spravljati kam: nanašati drva v kuhinjo / čebele nanašajo med ; ptice so pridno nanašale za gnezda
// z delovanjem povzročati, da kaj kam pride, se kje nabere: voda stalno nanaša prod in pesek ; veter je nanašal sneg na hodnik
2. delati, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanašati ličilo na obraz ; preparat nanašamo na kožo s čopičem ; oljnate barve nanaša na steno v plasteh ; lak se je lepo nanašal
3. vrisavati na papir, sliko: na vodoravno os je nanašal podatke za čas, na navpično pa za pritisk

nandú tudi nándu -ja m ( ȗ; ȃ )
zool. noju podobna južnoameriška ptica, Rhea americana: jajce nanduja

nanések -ska m ( ẹ̑ )
kar je naneseno: cesta je polna naneskov / očistiti jezik tujih naneskov in naplavin

nanêsti -nêsem dov. , nanésel nanêsla ( é )
1. z nošenjem, prenašanjem spraviti kam: nanesti drva v kuhinjo ; mravlje so nanesle visok kup iglic ; nanesli so skupaj stole iz vse hiše / s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo / sinice so si nanesle novo gnezdo naredile
// z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere: kamenje in pesek je nanesla voda ; veter nanese kupe listja, snega / hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta
2. narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanesti kremo, ličilo na obraz ; s čopičem nanesti barvo na platno
3. vrisati na papir, sliko: na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost / nanesti razdalje v merilu
4. z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc: letos so kokoši malo nanesle / pure so ji nanesle več jajc kot kokoši
5. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kopanje premoga v tem kraju malo nanese / na leto obresti precej nanesejo
// z oslabljenim pomenom izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo: razprava je nanesla deset strani ; vse skupaj nanese petnajst dni
6. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: slučaj je nanesel, da sta se srečala ; naključje je tako naneslo / pogovor je nanesel tudi nanj ; brezoseb. včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese

nanízanka -e ž ( ȋ )
publ. televizijski film, igra v nadaljevanjih, sestavljena iz samostojnih, samo okvirno, snovno povezanih zgodb: gledati, predvajati nanizanko ; nanizanka sedmih zgodb

nanízati -am dov. ( ȋ )
1. spraviti drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na vrvico, žico: nanizati obročke, zlatnike / nanizati na vrvico
2. knjiž. narediti, da je, pride kaj drugo za drugim: režiser je nanizal prizore v drugačnem redu / nanizati zvoke v melodijo
// publ. povedati, navesti kaj drugo za drugim: nanizati nekaj dejstev, podatkov ; nanizati svoje potne vtise / v članku je nanizal nekaj večjih napak / okrog tega dogodka je avtor nanizal vrsto zanimivih oseb

nanizávati -am nedov. ( ȃ )
zastar. nizati : nanizavati bisere na ogrlico / motivi so se nanizavali drug na drugega

nánking -a m ( ȃ )
tekst. gosta, močna bombažna tkanina, tkana v platneni vezavi, navadno rjavkasto rumene barve: podloga iz nankinga / kupil je nanking za hlače, obleko / bel, rdeč nanking

nánkingast -a -o prid. ( ȃ )
tekst. ki je iz nankinga: nankingasta podloga / nankingaste hlače

náno... prvi del zloženk ( ȃ )
nanašajoč se na milijardinko: nanoamper, nanofarad

nánodélec -lca m ( ȃ-ẹ̄ )
delec, velik od ene milijardinke do ene milijoninke metra: razbiti snov na nanodelce ; magnetni nanodelci ; srebrni nanodelci ; uporaba nanodelcev

nanométer -tra m ( ẹ̄ )
dolžinska mera, milijardinka metra: nekaj nanometrov široka reža med dvema električnima poloma ; virus meri 10 nanometrov [10 nm] / kubični, kvadratni nanometer

nanométrski -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na nanometer: proučevanje materialov nanometrskih razsežnosti zahteva uporabo visokoločljivostne mikroskopije ; procesor, narejen v 45-nanometrski tehnologiji ; delci nanometrskih velikosti / nanometrska natančnost

nanoréti se -ím se dov. , nanôrel se ( ẹ́ í ) ekspr.
1. z divjim, razposajenim tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: čez počitnice so se otroci nanoreli in nakričali
2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: za pusta se nanorijo in naplešejo
ekspr. ker se mlad ni nanorel, je star znorel ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti lahkomiselno, lahkoživo živeti

nanòs -ôsa m ( ȍ ó )
kar nanese veter, voda: nanose sproti odstranjujejo z bagri ; obilni nanosi hudournikov ; nanosi peska / gruščnati, prodni nanos ; ledeniški, rečni nanosi
// kar je naneseno sploh: barvni nanos ; nanos laka se hitro suši / enakomeren nanos malte / nanos zemlje

nanosíti -nósim dov. , nanóšen ( ī ọ́ )
z nošenjem spraviti kam: nanositi vodo v škaf ; od kod so ti to nanosili / nanosil ji je drv ; ekspr. nanosila je na mizo vse, kar je imela

nanósnik -a m ( ọ̑ )
knjiž. naočniki, ki se pritrdijo na nos; ščipalnik : natakniti, popraviti si nanosnik ; pogledati izza nanosnika ; nanosnik na vrvici

nánotehnologíja -e ž ( ȃ-ȋ )
tehnologija, ki se ukvarja z raziskovanjem, ustvarjanjem miniaturnih predmetov v razsežnostih milijardink metra: nanotehnologija pomeni revolucijo tudi pri odkrivanju in zdravljenju bolezni ; razvoj nanotehnologije ; industrijska uporaba nanotehnologije

nanováčiti -im dov. ( á ȃ )
z novačenjem priti do česa: vojake so nanovačili med kmečkim prebivalstvom / ekspr. na hitro so nanovačili nekaj strokovnjakov nabrali, zbrali

nanôvo in na nôvo prisl. , piše se narazen ( ȏ )
1. izraža ponovitev dejanja: na novo izdati knjigo ; na novo prepleskati okna ; na novo vzcveteti / na novo opremiti, preurediti stanovanje / treba je začeti na novo znova
2. izraža, da je opravljeno novo dejanje: tovarna je na novo sprejela deset delavcev / na novo ustanovljeno podjetje ; na novo zavzete dežele

nánoznánost -i ž ( ȃ-á )
znanost o stvareh, pojavih v razsežnostih milijardink metra: študij nanoznanosti in nanotehnologije ; dosežki na področju nanoznanosti

nanóžnica -e ž ( ọ̑ ) nav. mn., arheol.
1. okras za na noge, navadno v obliki obroča: natakniti nanožnice ; tanke bronaste nanožnice
2. del oklepa, ki varuje noge: ščit, nanožnice in železne rokavice

naobedováti se -újem se in naobédovati se -ujem se dov. ( á ȗ; ẹ̑ )
najesti se pri obedu: pustite jih, da se v miru naobedujejo

naoblačíti se -ím se dov. , naobláčil se ( ī í )
knjiž. pooblačiti se: proti večeru se je nebo naoblačilo / lice se mu je nenadoma naoblačilo

naobrázba -e ž ( ȃ )
zastar. izobrazba : pridobiti si naobrazbo ; povsod se baha s svojo naobrazbo / glasbena naobrazba / pravica do naobrazbe

naobráziti -im dov. ( ā ȃ )
zastar. izobraziti : svoje otroke hoče naobraziti

naobráženost -i ž ( ȃ )
zastar. izobraženost : hvalili so njeno naobraženost / vsestranska naobraženost

naóčarka -e ž ( ọ̑ )
velika, zelo strupena azijska kača; kobra : napadla ga je naočarka

naóčnica -e ž ( ọ̑ ) nav. mn.
1. plašnica : konj z naočnicami
2. zastar. očala : nositi, obrisati si naočnice

naóčnik -a m ( ọ̑ )
knjiž. monokel : natakniti si naočnik

naóčnikar -ja m ( ọ̑ )
1. knjiž. kdor nosi očala: med študenti je precej naočnikarjev
2. star. optik : izučiti se za naočnikarja

naóčniki -ov m mn. ( ọ̑ )
knjiž. očala : imeti, nositi naočnike / brez naočnikov ne vidi brati / varovalni, zaščitni naočniki / ekspr. na umetnost gleda skozi moralistične, politične naočnike

naogljíčiti -im dov. ( í ȋ )
metal. dodati jeklu ogljik: pred kaljenjem jeklo naogljičijo

naôknica in naóknica -e ž ( ȏ; ọ̑ )
nav. mn. priprava na zunanji strani okna za zatemnjevanje, zapiranje okenske odprtine: natakniti, obesiti naoknice na podboj ; odpreti, zapreti naoknice ; lesene, zeleno pobarvane naoknice

naokóli prisl. ( ọ̑ )
okoli 1 : naokoli pogledati ; greš lahko po bližnjici ali naokoli ; več ur naokoli ni hiš ; vsi naokoli so ostrmeli / vse naokoli je umazano od saj vsenaokoli
pog. teden je brž naokoli brž mine ; pog. naokoli govoriti ne o jedru stvari ; pog. pridite kaj naokoli na obisk; prim. vsenaokoli

naokróg prisl. ( ọ̑ )
okrog 2 : naokrog se ozirati ; tipati v temi naokrog ; tam naokrog ni gostilne / vse naokrog je zeleno vsenaokrog
pog. od takrat še ni leto naokrog ni minilo ; pog. prišla sem malo naokrog na obisk; prim. vsenaokrog

naóljiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
namazati z oljem: naoljiti ključavnico, ležaj ; očistiti in naoljiti šivalni stroj / naoljiti čevlje ; naoljiti si kožo pred sončenjem
// prepojiti z oljem: naoljiti papir, usnje

naonegáviti -im dov. ( á ȃ )
star. narediti, storiti, navadno kaj neprimernega, nedopustnega: sin je spet nekaj naonegavil ; lepo reč ji je naonegavil

naópak prisl. ( ọ̑ )
zastar. narobe , napak : naopak razumljeni nauki / ne očitam ti, naopak, zadovoljen sem s teboj narobe, nasprotno

naostríti -ím dov. , naóstril ( ī í )
narediti ostro: naostriti osti, strgalo / naostriti svinčnik ošiliti

nápa 1 -e ž ( á )
1. grad. naprava nad štedilnikom za odvajanje sopare ali prečiščevanje zraka: montirati, postaviti napo ; bakrena, jeklena napa / napa s filtrom / kuhinjska napa
2. nar. zahodno strehi podoben nadzidek nad odprtim ognjiščem za odvajanje dima: pobeliti, sezidati napo / postaviti lonec na napo polico na napi / sušiti meso pod napo

nápa 2 -e ž ( ā )
usnj. tanko, mehko usnje, obdelano na pravi strani: strojiti napo ; čevlji, rokavice iz nape / oblačilna, rokavičarska napa ; v prid. rabi: napa usnje

napaberkováti -újem in napáberkovati -ujem dov. ( á ȗ; á )
s paberkovanjem priti do določene količine plodov, sadežev: napaberkovali so še nekaj grozdja
// ekspr. priti do česa s priložnostnim, nesistematičnim zbiranjem: te narečne besede je napaberkoval na Goriškem ; to je le napaberkoval iz romana / napaberkoval je še deset prostovoljcev

napacáti -ám dov. ( á ȃ )
pog., slabš. narisati , naslikati : napacal je še nekaj takih slik / napis so napacali z zeleno barvo
slabš. končno si le napacal nalogo naredil, napisal

napackáti -ám dov. ( á ȃ ) pog., slabš.
1. narisati , naslikati : slike, ki jih on napacka, niso dosti vredne
slabš. pokaži, kaj si napackal naredil, napisal
2. namazati , nabarvati : lica si je na debelo napackal z rdečo barvo

napáčen in nápačen -čna -o prid. ( ȃ; ȃ )
1. ki ni v skladu
a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas ; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja
b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo ; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus ; zavrteti napačno telefonsko številko
c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov ; dati napačne podatke ; račun, rezultat je napačen ; napačna diagnoza, informacija
// nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen ; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje
2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi ; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna
ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo ; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno ; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično ; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno ; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se

napáčnost in nápačnost -i ž ( ȃ; ȃ )
lastnost, značilnost napačnega: napačnost razlage / dokazovati napačnost filozofskega nazora / marsikatero napačnost bi mu lažje odpustil kot lažnivost slabo lastnost, napako

napàd -áda m ( ȁ á )
1. oborožena vojaška akcija z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napad se je začel v zgodnjih jutranjih urah ; izvesti, napraviti napad ; odbiti nasprotnikov napad ; pričakujejo ponoven napad ; v silovitem napadu so sodelovale tudi tankovske enote ; napad na mesto ; dati ukaz za napad ; zaščita pred napadom / bočni, čelni napad ; artilerijski, bombni napad ; ofenziva se je začela z letalskim napadom / iti, preiti v napad / kot povelje prva četa, v napad
// vdor vojaških sil ene države v drugo: nemški napad na Jugoslavijo ; napad brez vojne napovedi
2. nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: preprečiti napad ; zavarovati proti napadu ; oborožen, roparski napad ; napad na banko, vlak ; časopisi so poročali o napadu / fizični napad / ekspr. vandalski napad na spomenik
3. nav. ekspr. oster, grob, žaljiv nastop proti komu: ta izjava je napad name ; napade v tisku je vztrajno zavračal ; ekspr. žolčen napad ; napadi in polemike / napad na čast, ugled ; napad na osebno svobodo
ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove
4. nagel, razmeroma silovit nastop določenih bolezenskih znakov: napad nastopi, se pojavi ; dobiti napad ; ima hude napade glavobola, kašlja ; napad z bolečinami v prsih / dobil je močen srčni napad ; napad mrzlice
// ekspr., z rodilnikom nagel, silovit pojav čustvenega stanja, kot ga določa samostalnik: napad jeze, malodušja / trpela je zaradi njegovih napadov ljubosumnosti
5. šport. faza športne igre, ko si nasprotnik prizadeva izboljšati rezultat: napadi so se kar vrstili ; povezovati obrambo in napad ; hitri napadi gostov / preiti v napad ; ekipa je bila ves čas v napadu / napad na vrata
// šport. žarg. igralci za napad pri nekaterih igrah z žogo: napad je premalo streljal ; že v prvi tretjini je trener zamenjal celoten napad
med. astmatični, epileptični napadi ; obrt. napad neposredno gašenje požara ; psiht. napad histerije ; voj. fingirati napad ; izoliran napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota

napadálec -lca [ napadau̯ca tudi napadalca ] m ( ȃ )
1. kdor koga napade: napadalec plane iz zasede ; braniti se napadalca ; bežati pred napadalci ; napadalec in napadenec / fašistični napadalec ; imperialistični napadalci in zavojevalci
2. nav. ekspr. kdor nastopa proti čemu: bil je napadalec krivičnih družbenih razmer
3. šport. igralec pri nekaterih igrah z žogo, ki igra zlasti v napadu: napadalec strelja / srednji napadalec igralec v sredini napadalne vrste pri nekaterih igrah z žogo

napadálen -lna -o prid. , napadálnejši ( ȃ )
1. nanašajoč se na napad, napadanje: izdelati napadalni načrt / napadalni oddelki / napadalno in obrambno orožje / napadalna vojna
2. nav. ekspr. ki (rad) napada: napadalen človek je ; samci so napadalnejši od samic / bolezenska nagnjenost k napadalnim dejanjem ; njegovo napadalno vedenje jih je žalilo
3. ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga: napadalen človek ; napadalen govor
šport. napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu

napadálka -e [ napadau̯ka tudi napadalka ] ž ( ȃ )
1. ženska, ki koga napade: napadalka ji je iztrgala torbico iz rok / kače so lahko tudi napadalke
2. šport. igralka pri nekaterih igrah z žogo, ki igra zlasti v napadu: dobro uigrane napadalke

napadálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost napadalnega človeka: svoje napadalnosti ni prikrival ; krotiti otrokovo napadalnost / napadalnost zveri / napadalnost imperializma / ekspr. družbenokritična napadalnost pesmi

napadálski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na napadalce ali napadanje: napadalska besnost / napadalski oddelki napadalni oddelki

napádanje -a s ( ā )
glagolnik od napadati: nasprotnikovo napadanje / čelno napadanje / časopisi so poročali o pogostnem napadanju na sprehajalce / ekspr. njegov govor je bil napadanje naprednih idej

napádati -am nedov. ( ā ȃ )
1. opravljati oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napadati mesto, utrdbo ; znova so začeli napadati / bočno, čelno napadati / napadati zavezniške države
2. opravljati nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: napadali so ljudi in jih ropali / napadati banke, trgovine / fizično napadati
3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu: žalili so ga in napadali ; napadati koga v tisku ; napadal ga je z žaljivimi izrazi / napadati čast, ugled ; napadati vodstvo, zakone
4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: bolezen, slabost ga napada / pogosto ga napada hud kašelj / dvomi ga napadajo / železo napada rja
5. šport. biti v fazi športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: v drugem polčasu so gostje ves čas napadali

napáden -dna -o prid. ( ā )
1. voj. nanašajoč se na napad: napadni načrti / napadna cona prostor, zemljišče, omejeno z namišljenimi linijami, na katerem napada določena vojaška enota
2. zastar. opazen : razlika med narečjema je napadna

napádenec -nca m ( ȃ )
kdor je napaden: napadenec se brani ; ranjeni napadenec / zagovarjal je napadenca

napádenka -e ž ( ȃ )
ženska, ki je napadena: napadenka je ostala nepoškodovana

napadljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) napada: biti napadljiv
// knjiž. ki izraža, kaže napadalnost: to je pripomnil v napadljivi želji, da bi ga spravil v zadrego

napádnik -a m ( ȃ )
zastar. napadalec : uiti napadnikom

napadoválec -lca [ napadovau̯ca in napadovalca ] m ( ȃ )
zastar. napadalec : braniti se pred napadovalcem

napajálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na napajanje: hlevi z modernimi napajalnimi napravami / napajalna korita / napajalni vodovod
elektr. napajalna transformatorska postaja ; strojn. napajalna voda voda, ki jo črpalka potiska v parni kotel

napajalíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se napajajo živali: gnati živino na napajališče / cementno napajališče ob cesti

napajálnik -a m ( ȃ )
1. posoda, priprava za napajanje živali: napajalnik za krave ; napajalniki in krmilniki
2. električna naprava, ki dovaja električno energijo enemu ali več napravam, navadno s pretvarjanjem ene oblike električne energije v drugo ali kake druge vrste energije v električno: priključiti napajalnik ; vgrajeni, zunanji napajalnik ; napajalniki za prenosnike ; priključek, prostor, vhod za napajalnik ; ventilatorji za hlajenje zmogljivih napajalnikov v računalnikih ; napajalnik in ohišje računalnika / avtomobilski napajalnik za mobilni telefon / električni napajalnik
agr. avtomatski napajalnik ; metal. napajalnik naprava za dovajanje tekoče kovine v ulitek ; žel. napajalnik naprava za dovajanje vode v lokomotivo

napájanje -a s ( ā )
glagolnik od napajati: skrbeti za krmljenje in napajanje živine ; posoda za napajanje / napajanje parnih kotlov / napajanje z električno energijo ; zunanje napajanje pri katerem je vir napajanja zunaj naprave

napájati -am nedov. ( ā )
1. dajati živali vodo: napajati krave, ovce ; napajajo dvakrat na dan / gnati živino napajat ; napajati se na potoku, pri studencu
2. nav. ekspr. v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo): sam ne pije, druge pa napaja ; napajala sta jo z vinom in žganjem / gostili in napajali so jih ves teden
3. nav. ekspr. dajati, dovajati čemu vodo: izvir je tako močen, da bi lahko napajal celo mesto ; dolino napaja široka reka / cvetlice je napajala samo rosa
4. dovajati gorivo, vodo, potrebno za delovanje, obratovanje: napajati parni kotel ; letalo se napaja pred poletom / napajati toplarno s plinom oskrbovati
// elektr. dovajati električno energijo: elektromotor napajajo baterije ; jedrska elektrarna bo napajala celotno mestno omrežje ; napajati oddajnik / naprave se hitro napajajo
knjiž., ekspr. napaja jih močna vera v lastne sile in sposobnosti jim daje moč, energijo
metal. napajati ulitek dovajati v livno votlino tekočo litino, da ne nastane lunker

nápak prisl. ( ȃ )
star. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo; narobe , napačno : napak meriti, zapisati ; dobro pleza, nikoli ne stopi napak ; napak je storil, ko je odgovarjal / če je kaj napak, popravi
// v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ta misel ni napak ; ne bi bilo napak zate, če bi to storil
ekspr. fant ni napak ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri ; ekspr. ne godi se mu napak godi se mu dobro ; pog. napak mu hodi, ker nima šol povzroča težave ; v prid. rabi:, star. staviti na napak karte

napáka -e ž ( ȃ )
1. kar ni v skladu
a) z določenim pravilom, določeno normo: narediti, popraviti napako ; huda, majhna, velika napaka ; njegova naloga je brez napak ; napake časnikarskega jezika / jezikovna, metodološka, pravopisna, slovnična napaka / glavna napaka tega filma je razvlečenost
b) z resničnostjo, dejstvi: v knjigi je dosti napak in celo potvorb ; napaka v datumu / narediti napako pri seštevanju
c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: napaka v materialu / tovarniška napaka nastala pri izdelavi, proizvodnji ; blago, izdelki z napako
// navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake ; organska, telesna napaka ; napaka od rojstva / ima govorno napako, jeclja motnjo / bradavice in druge lepotne napake
2. navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost, značilnost koga, zlasti v moralnem pogledu: njegova največja napaka je lažnivost ; vsak človek ima kako napako ; majhne napake drugih vidi, svojih velikih pa ne / pijančevanje, nasilnost in druge njegove napake
3. dejanje, ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem, položajem: izkoristil je nasprotnikovo napako in zmagal ; s tem dejanjem je naredil napako ; zagrešiti hudo, usodno napako / politična, strateška, taktična napaka
4. teh. razlika med dejansko, zaželeno in izmerjeno, dobljeno vrednostjo količine: približno oceniti napako ; napaka pri merjenju, osvetlitvi ni velika ; spodnja, zgornja meja napake
ekspr. na napakah se učimo če kdo pri kakem delu, opravilu naredi napako, bo drugič bolj pazil, da bo pravilno ravnal
anat. napaka leče ; fiz. absolutna napaka razlika med dejansko in izmerjeno količino ; relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih ; mat. absolutna napaka razlika med pravo in približno vrednostjo ; relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo ; med. srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk ; šport. osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca ; tisk. tiskarska napaka

napákica -e ž ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od napaka: spis je brez najmanjše napakice / lepotna napakica / ker jo ljubi, ga njene napakice ne motijo

napálm -a m ( ȃ )
kem. lahko vnetljiva zmes iz bencina in aluminijevih soli, ki gori z močnim plamenom: polniti zažigalne bombe z napalmom / opekline od napalma ; v prid. rabi:, voj. napalm bomba

napálmski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na napalm: napalmska zmes / letala so bombardirala vasi z napalmskimi bombami napalm bombami

napápcati se -am se dov. ( ā )
otr. najesti se: no, si se napapcal

napárati 1 -am dov. ( ȃ )
1. s paranjem priti do določene količine česa: naparala je kup cunj
2. nar. prevarati , ukaniti : Ne boš me, Nace, več naparal za domačijo (I. Zorec)

napárati 2 -am dov. ( ā )
nar. položiti na mrtvaški oder: Najprej so očeta naparali, kakor so videli pri materi (Prežihov)

naparfumírati -am dov. ( ȋ )
nadišaviti s parfumom: za ples jo je sfrizirala in naparfumirala ; preveč se naparfumira

napáriti -im in naparíti -ím dov. , napáril ( á ȃ; ī í )
fiz. prevleči s tanko plastjo snovi, ki se izloča iz plinske faze: napariti kovinsko plast na steklo ; napariti v vakuumu

napást -i ž ( ȃ ) zastar.
1. skušnjava : spravljati v napast
2. nesreča , neprijetnost : vojne napasti

napásti 1 -pádem dov. , stil. napàl napála ( á ā )
1. narediti oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: nasprotnik je napadel ob peti uri ; napasti z vsemi silami / letala so napadla mesto / bočno napasti ; napasti iz zasede ; napasti v hrbet / napasti brez vojne napovedi
2. narediti nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: nekdo ga je napadel ; napadli so jih z orožjem / napasti banko / fizično napasti
3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: s to izjavo je napadel mene ; napasti koga v javnosti, tisku ; uradno so ga napadli
4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nagel nastop stanja, kot ga določa samostalnik: napadla ga je bolezen, slabost ; zaspanost ga napade / napadel jo je hud kašelj / nemir ga napade / jabolka je napadla plesen
5. šport. začeti fazo športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: ko so dobili žogo, so napadli / napadel je s hitrimi udarci
6. zastar. zapasti 1 : napadlo je pol metra snega
ekspr. napadel me je, naj mu posodim tisočak prosil ; ekspr. z velikim tekom je napadla zrezek ga je začela jesti

napásti 2 -pásem dov. ( á )
1. s pašo, pasenjem nasititi: preden gre v šolo, mora še kravo napasti ; živina se je dobro napasla / v gozdu se prašiči napasejo žira in želoda
2. ekspr. nahraniti 2 : goste so dobro napasli in napojili ; pojdi v kuhinjo, da te napasejo
3. ekspr. potešiti , zadovoljiti : pritekla je na prag, da napase svojo radovednost / napasel je svojo strast
ekspr. rad bi se napasel ob njenih solzah užival ob njenem trpljenju, solzah
// v zvezi z oči nagledati se: otroci so si napasli oči nad bleščečimi izložbami

napástnik -a m ( ȃ )
zastar. napadalec : s streli so ugnali napastnike / ne poslušaj teh napastnikov skušnjavcev

napastováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. napadati, lotevati se: skrb ga napastuje / brez uspeha ga je napastovala zapeljevala

napêči -pêčem dov. , tudi napekó; napêci napecíte; napékel napêkla ( é )
s pečenjem priti do določene količine česa: napekli in nakuhali so veliko dobrot ; napeči kruha za tri dni

napeháti -ám [ napəhati ] dov. ( á ȃ )
s pehanjem, porivanjem spraviti kam: napehaj sena iz skednja

napeljáti -péljem tudi -ám dov. , napêlji napeljíte; napêljal ( á ẹ̄, ȃ )
1. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto: napeljati nitko skozi zanke ; žico je slabo napeljal / vrv je napeljal od drevesa do drevesa / napeljati nove vezalke v čevlje
// načrtno namestiti žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah: napeljati elektriko ; centralno kurjavo in vodovod so že napeljali / napeljati luč na podstrešje
2. narediti, da kaj prehaja na določeno mesto: napeljati studenčnico v rezervoar ; napeljati vodo na travnik, v jezero ; pren. prizadevali so si, da bi napeljali debato v mirnejšo strugo
// nav. ekspr., navadno v zvezi s pogovor usmeriti , obrniti : pogovor je kmalu napeljal na umetnost ; namenoma je napeljal pogovor drugam ; napeljati pogovor proč od politike / želel je napeljati pogovor z njim začeti se pogovarjati
3. nav. ekspr. navadno s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: napeljali so ga, da se jim je pridružil ; ni ga bilo težko napeljati k akciji ; napeljati koga na umor / knjiž. to spoznanje jo je napeljalo na vrnitev pripeljalo, privedlo do vrnitve
4. navoziti : napeljati peska na cesto ; na dvorišče so mu napeljali skladovnico drv
ekspr. napeljati vodo na svoj mlin reči, narediti v svojo korist ; ekspr. vso stvar je kar dobro napeljal pripravil za uresničitev

napeljáva -e ž ( ȃ )
1. načrtna namestitev žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah: končati napeljavo ; napeljava centralne kurjave, klimatskih naprav, telefona
elektr. dvovodna napeljava ki je iz dveh vodov
// navadno s prilastkom sistem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah: napeljava v tej hiši je že zastarela / cevna, kabelska napeljava ; električna, plinska, telefonska, vodovodna napeljava ; kanalizacijska, toplovodna napeljava / podzemna, stropna napeljava
2. glagolnik od napeljati 3: to je bila zavestna napeljava v zmoto

napeljávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od napeljavati: napeljavanje elektrike

napeljávati -am nedov. ( ȃ )
napeljevati : napeljavati kabel / napeljavajo elektriko in telefon / skušal jo je razvedriti in je zato pogovor napeljaval na druge stvari / napeljavala ga je, naj ji pove kaj več o sebi

napeljeválec -lca [ napeljevau̯ca tudi napeljevalca ] m ( ȃ )
pravn. kdor koga naklepno napelje h kaznivemu dejanju: zaslišati napeljevalca

napeljeválka -e [ napeljevau̯ka tudi napeljevalka ] ž ( ȃ )
pravn. ženska, ki koga naklepno napelje h kaznivemu dejanju: obsodili so morilca in napeljevalko

napeljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od napeljevati: napeljevanje vrvi, žice / napeljevanje elektrike, plina / napeljevanje pogovora na politična vprašanja / napeljevanje na nezvestobo

napeljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto: napeljevati žico skozi cev
// načrtno nameščati žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah: začeli so napeljevati elektriko in vodovod
2. delati, da kaj prehaja na določeno mesto: napeljevati vodo v kanale
ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
// nav. ekspr., navadno v zvezi s pogovor usmerjati , obračati : napeljevala je pogovor nanj
3. nav. ekspr. navadno s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: napeljeval jih je, naj ga zapustijo ; vsi so jo napeljevali k temu

napenjáč -a m ( á )
napenjalec : šotor je dvignil, uravnal in napel vrvice z napenjači

napenjálec -lca [ napenjau̯ca in napenjalca ] m ( ȃ )
priprava za napenjanje, nategovanje: napenjalec za smuči, šotorske vrvi

napenjálen -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se kaj napenja, nateguje: napenjalna priprava, vzmet ; napenjalna vrv
strojn. napenjalno kolo

napenjálo -a s ( á )
strojn. priprava za naravnavanje napetosti gibajočega se jermena, gibajoče se niti:

napénjanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od napenjati:
a) napenjanje strune, vrvi / napenjanje tkanine na okvir
b) napenjanje lic
c) uživanje nezrelega sadja povzroča napenjanje in druge prebavne motnje ; čaj proti napenjanju
č) napenjanje oči / umsko napenjanje / biti utrujen zaradi dolgotrajnega napenjanja
d) njegovo napenjanje pred tovariši je bilo prav smešno

napénjati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati
a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je
b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho
// s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir ; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor ; napenjati nove strune na violino
2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra ; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal
3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec ; po drevju se napenja brstje
// nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja ; brezoseb.: po sadju ga rado napenja ; živino napenja
4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok ; napenjal je petelina na puški in meril
5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice ; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile ; napenjati spomin
ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati
anat. napenjati glasilke

napéra -e ž ( ẹ̑ )
obrt. podolgovato oblikovan kos lesa, ki veže pesto s platiščem: vtaknil je roko med napere / knjiž. napere motornega kolesa špice

napérek -rka m ( ẹ̑ )
obrt. napera : kolo z lesenimi naperki / knjiž. naperki motornega kolesa špice

napériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. obrniti orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: naperiti bajonete proti demonstrantom ; naperil je puško vanj / ekspr. naperiti ogenj na nasprotnikovo patruljo začeti streljati ; pren., ekspr. puščico svoje satire je naperil proti lizunstvu in podkupljivosti
2. knjiž. naravnati , usmeriti : daljnogled je naperil proti hribom / ekspr.: govor je naperil proti svojim nasprotnikom ; svojo kritično misel je naperil proti individualističnim težnjam posameznikov / ekspr., z oslabljenim pomenom: naperil je korak proti njemu ; pogled je naperila naravnost vanj ; naperiti očitke, tožbo proti komu

napérjati -am nedov. ( ẹ́ )
1. obračati orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: naperjati puške v demonstrante
2. knjiž. naravnavati , usmerjati : naperjati daljnogled proti čemu / ekspr.: rad je naperjal zbadljive besede proti njemu ; naperjati javno mnenje proti takim vzgojnim metodam / ekspr., z oslabljenim pomenom: naperjati korak proti komu ; naperjati pogled v koga

napérjenost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. usmerjenost , naravnanost : življenjska naperjenost

naperúšiti se -im se dov. ( ú ȗ )
knjiž. našopiriti se: kokoši so se naperušile / ekspr. ves se je naperušil in ga srepo pogledal

napétež -a m ( ẹ̑ )
knjiž. skrajnež , prenapetež : samo napeteži so se zgražali nad tem

napéti 1 -pnèm dov. , napél; nam. napét in napèt ( ẹ́ ȅ )
1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti
a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico ; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti
b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho
// s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir ; napeti streho nad šotor ; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili ; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti ; učne načrte so preveč napeli
2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra ; zajel je sapo in napel lica ; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti
3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli ; izdatna hrana mu je napela želodec ; pri petju so se mu napele žile na sencih
// nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela ; brezoseb. konje je napelo
4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil ; napeti lok
5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice ; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren
knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval ; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo ; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost ; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal ; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega
anat. napeti glasilke ; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile

napéti 2 -pôjem dov. , napój napójte tudi napôj napôjte; napél ( ẹ́ ó )
ekspr. reči , povedati : napela mu je vse mogoče neumnosti ; pog. pošteno mu jih je napel

napétje -a s ( ẹ̑ ) knjiž.
1. glagolnik od napeti napnem: to je storil s skrajnim napetjem vseh mišic / napetje moči in volje
2. zastar. napetost : duševno napetje ; čakati v velikem napetju

napetnájstiti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. prevarati , ogoljufati : pri kupčiji so ga zelo napetnajstili ; napetnajstil ga je za precejšnjo vsoto

napétnik -a m ( ẹ̑ )
obrt. tanjša ploščica, navadno iz gume, plastike, ki se pritrdi na peto čevlja: zamenjati napetnike

napetolíčen -čna -o prid. ( ī ȋ )
1. ki ima napeta lica: napetoličen otrok / napetoličen obraz
2. star. vznesen, a vsebinsko prazen: vzbujati navdušenje z napetoličnimi besedami ; napetoličen patos

napétost -i ž ( ẹ̑ )
1. stanje razvnetosti, vznemirjenosti: napetost popušča, se stopnjuje ; nastala napetost je povzročala nove spore ; ekspr. napetost visi v zraku ; ublažiti napetost ; naraščajoča napetost v odnosih med državama ; publ.: mednarodni položaj ustvarja ozračje napetosti ; prispevati k popuščanju napetosti v svetu
// nav. mn. dogodki, pojavi, ki kažejo tako stanje: napetosti na meji so trajale več mesecev ; izogibati se napetostim
2. stanje velike čustvene vznemirjenosti: polašča se je napetost ; živeti v nenehni napetosti ; njegov glas je izražal notranjo napetost ; psihična, živčna napetost in utrujenost ; držati ljudi v napetosti / ustvarjalna napetost
3. lastnost, stanje napetega: zmanjšati napetost niti ; napetost vrvi / ekspr. napetost lic / ekspr. napetost mišic / ekspr. napetost zgodbe ga je pritegnila
4. elektr. količina, ki določa tok med točkama, povezanima z vodnikom: napetost narašča ; meriti napetost ; napetost dvesto dvajset voltov ; razlike v napetosti / enosmerna napetost ki ima stalno isto smer ; gonilna napetost ki povzroča v električnem krogu električni tok ; inducirana napetost ; izmenična napetost katere smer se periodično spreminja ; medfazna napetost napetost med faznima vodnikoma ; nizka ki je nižja kot 1000 voltov , visoka napetost ki je višja kot 1000 voltov ; vžigalna napetost ki povzroči iskro v vžigalni svečki ; merilnik napetosti voltmeter / električna napetost
fiz. mehanska napetost na površinsko enoto preračunana sila, ki deluje v snovi na izbrano ploskev ; površinska napetost na dolžinsko enoto preračunana sila, ki deluje na izbrano črto na površini tekočine ; med. mišična napetost stanje mišice, ki se kaže, izraža kot upor pri njenem raztezanju ; teh. dopustna napetost

napétosten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na napetost: napetostni znaki pri človeku ; napetostno stanje
elektr. napetostni impulz ; napetostni stabilizator naprava za doseganje stalnosti napetosti

napèv in napév -éva m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
melodija, ki se poje: napev je vsem ugajal ; napev si je zapomnil, besedilo je pa pozabil ; otožen, vesel napev ; pren., knjiž. govorni napev slovenskega jezika
// knjiž. arija : žvižgal si je znan napev iz Traviate

napévati -am nedov. ( ẹ́ )
nar. vzhodno peti prvi del besedila, na katerega drugi odgovarjajo ali ga nadaljujejo: duhovnik je napeval litanije

napéven -vna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na napev: napevne besede / pesem je zelo napevna

napháti -phám stil. -pšèm dov. ( á ȃ, ȅ )
1. s phanjem priti do določene količine česa: naphali so veliko ječmenove kaše
2. s pehanjem, porivanjem spraviti kam: naphati seno iz senika / knjiž. veter je naphal velike zamete napihal, nanesel
// star. napolniti , natlačiti : naphati kozolec s snopi / pleteno ograjo naphajo s prstjo nabijejo

napíčiti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. nabosti , natakniti : napičiti na kol, ost

napíh -a m ( ȋ )
med. povečanje pljuč zaradi bolezenske razširitve pljučnih mehurčkov; emfizem : umrla je za pljučnim napihom

napíhati -am dov. , tudi napihájte; tudi napihála ( í )
1. s pihanjem spraviti kam: burja napiha sneg v špranje ; veter je napihal na nebo črne oblake
2. pog. s pihanjem doseči določeno stopnjo vsebnosti alkohola v izdihnjenem zraku pri preizkusu z alkotestom: voznik je napihal precej preveč, zato so ga policisti pospremili v prostore za treznjenje ; napihati nad dovoljeno mejo alkohola v krvi

napihávati -am nedov. ( ȃ )
napihovati : napihavati balon / obleka se ji v vetru napihava / nimate vzroka, da bi se napihavali

napihljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da napihniti: napihljive igrače / napihljiva blazina

napíhniti -em dov. ( í ȋ )
1. napolniti kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihniti balon, ležalno blazino ; napihniti z usti
2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter ji je napihnil krilo ; napihniti lica ; zračnice so se na soncu napihnile / voda je napihnila truplo / pločevina konzerve se je napihnila izbočila / pivo ga je napihnilo / sveža detelja je kravo napihnila napela
3. ekspr. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihniti incident, problem ; novico so pograbili in jo precej napihnili / ko je opisoval dogodek, ga je zelo napihnil
4. ekspr. povzročiti, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo jih je napihnilo ; pohvala ga je napihnila
ekspr. umetno napihniti cene zvišati

napíhnjenec -nca m ( ȋ )
ekspr. domišljav, prevzeten človek: je velik napihnjenec

napíhnjenka -e ž ( ȋ )
ekspr. domišljava, prevzetna ženska: je prava napihnjenka

napíhnjenost -i ž ( ȋ )
1. stanje, lastnost napihnjenega: napihnjenost balona / napihnjenost lic / ekspr. napihnjenost rezultatov je očitna
med. bolezenska napihnjenost tkiva z zrakom
2. ekspr. domišljavost , prevzetnost : meščanska napihnjenost ; to početje je prazna napihnjenost / v svoji napihnjenosti je pomoč odklonil

napihoválka -e [ napihovau̯ka tudi napihovalka ] ž ( ȃ )
nav. mn., zool. ribe, ki se zlasti ob nevarnosti napolnijo z zrakom ali vodo in dobijo kroglasto obliko, Tetraodontidae: zelena napihovalka

napihovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od napihovati: napihovanje balona / napihovanje nevarnosti, uspehov / tu ti napihovanje nič ne pomaga / napihovanje sira

napihováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. napolnjevati kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihovati balon, blazino ; napihovati z usti
2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napihoval zastave, zavese ; napihovati lica / truplo se je v vodi napihovalo / sveža krma kravo napihuje napenja
3. ekspr. dajati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihovati napake, zasluge / stvar so tako napihovali, da se je spremenila v pravo senzacijo
4. ekspr. povzročati, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo ga je napihovalo ; uspeh ga je čedalje bolj napihoval

napíjati -am nedov. ( í )
1. s slovesnimi besedami in alkoholno pijačo čestitati, pozdravljati: napijati nevesti, slavljencu ; pred odhodom so prijatelju iskreno napijali ; napijati s šampanjcem ; napijata si na zdravje / star. napijati zmagi
2. nav. ekspr. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: vso noč so ga napijali
// dajati piti v veliki količini: v bolnišnici so ga napijali s čajem
star. napija si pogum s pitjem postaja pogumnejši

napíkati -am dov. ( ī ȋ )
narediti določeno število vbodov, vbodljajev: napikati salamo, testo

napíliti -im dov. ( í ȋ )
s piljenjem narediti raze, zareze: napiliti jekleno ploščo / železno palico je tako napilil, da se je prelomila

napírati se -am se nedov. ( ī ȋ )
knjiž., zastar. prizadevati si, truditi se: napiral se je, da bi si vse zapomnil

napís -a m ( ȋ )
1. krajše besedilo, ki daje pojasnilo, informacijo o določeni stvari: prebrati napis na vratih ; slikati napise ; napis na kovancu, medalji ; napis v cirilici ; napis z velikimi črkami ; tabla z napisom v domačem in tujem jeziku ; napisi in parole / opozorilni, reklamni napisi
arheol. lapidarni napis vklesan v kamen
// predmet, navadno tabla, s takim besedilom: izdelovati napise ; obnoviti, odstraniti napis ; čez trg so bili razpeti napisi, ki so vabili na ogled razstave / neonski napis iz ustrezno oblikovanih neonskih cevi ; svetlobni napis
2. v zvezi nagrobni napis besedilo mrtvemu na nagrobniku: prebiral je nagrobne napise na pokopališču ; plošča z zlatim nagrobnim napisom
3. zastar. naslov : napis na pismu

napísati in napisáti -píšem dov. , napíšite ( í á í )
s svinčnikom, peresom, kredo narediti črke, številke, navadno na gladki površini: napisati veliki A / napisal je še datum in naslov ; napisati enačbo na tablo ; napisati ime z velikimi črkami ; hitro, grdo, nečitljivo napisati ; telefonsko številko si je napisal v notes ; napisati s kredo, nalivnim peresom ; lastnoročno napisati kaj / napisati na stroj natipkati
// tako izdelati besedilo: napisati članek ; napisala mu je dolgo pismo ; napisati poročilo, prošnjo, testament / napisati spis v francoščini / nič ni napisal, kdaj pride sporočil / napisati račun, recept
// narediti, ustvariti umetniško, znanstveno delo: napisati dramo ; to pesem je napisal v mladosti ; napisal je več razprav / napisati glasbo za film
publ. napisati vlogo igralcu na kožo napisati dramski tekst tako, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca

napísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na napis: napisne črke / napisna deska, tabla / napisna akcija zlasti med narodnoosvobodilnim bojem akcija članov, pristašev Osvobodilne fronte in Komunistične partije, v kateri so na okupiranem ozemlju pisali po stenah znake, parole narodnoosvobodilnega gibanja
um. napisni trak trak z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih

napísnica -e ž ( ȋ )
ploščica, list za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je pritrjen: pritrditi napisnice k rastlinam ; aluminijasta napisnica

napisováti -újem nedov. ( á ȗ )
šol. pisati : napisovati besede, števila

napítati -am dov. ( ī )
s pitanjem nasititi: napitala je gosi in vrgla kokošim zrnje
// slabš. nahraniti, nasititi sploh: napitali so ga in oblekli ; pren., ekspr. napital ga je z lažmi in obljubami

napítek -tka m ( ȋ )
1. tekočina, pripravljena za pitje: pripraviti, zmešati napitek ; ponuditi komu hladen, vroč napitek / alkoholni napitek ; vitaminski napitek ; pren., ekspr. ljubezenski napitek
2. nar. vzhodno napitnica : peti napitke

napíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na napivanje: napitna pijača / napitna pesem napitnica

napíti -píjem dov. ( í )
1. s slovesnimi besedami in alkoholno pijačo čestitati, pozdraviti: starešina je napil ženinu in nevesti ; napil je odhajajočemu prijatelju ; napili so mu z vinom / napil je na zdravje gostov
2. nav. ekspr. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: zvečer so ga v gostilni napili

napítnica -e ž ( ȋ )
slovesne besede, izrečene ob napivanju: spregovoriti slavljencu napitnico ; odgovoriti na napitnico
// pesem, ki se poje ob napivanju: prvo napitnico so zapeli ženinu in nevesti

napítničar -ja m ( ȋ )
kdor pove, govori napitnico: napitničar ga je zelo slavil

napitnína -e ž ( ī )
manjša vsota denarja, ki se doda plačilu za storjeno uslugo: dati natakarju napitnino ; dobiti, sprejeti napitnino

napívanje -a s ( í )
glagolnik od napivati: napivanja ni bilo konca

napívati -am nedov. ( í )
s slovesnimi besedami in alkoholno pijačo čestitati, pozdravljati: napivali so jubilantu / napivati na zdravje / star. napivati uspehom

napízditi -im dov. ( ī ȋ ) vulg.
zelo grobo, glasno ozmerjati, ošteti: ne moreš kar napizditi človeka, če ni nič kriv

napláčati in naplačáti -am dov. ( á á á ) knjiž.
1. plačati znesek ali del zneska naprej: naplačati za hišo
2. poplačati : naplačal ga je za njegovo delo / prijaznost mu je obilno naplačal

naplačílo -a s ( í )
znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena: dati, dobiti naplačilo ; naplačilo za hišo / vplačati določen znesek kot naplačilo

naplačník -a m ( í )
kdor da naplačilo: seznam naplačnikov

naplahtáti -ám dov. ( á ȃ )
pog. nalagati 2 , prevarati : naplahtati koga ; ekspr. včeraj so ga grdo naplahtali

naplastíti -ím in naplástiti -im dov. , naplástil; naplastèn in naplaščèn in naplásten ( ī í; ā ȃ )
zložiti v plasti: naplastiti les, seno

napláti -póljem dov. , napôlji napoljíte; naplál in naplàl ( á ọ́ )
s planjem spraviti v kaj: naplati vodo v sod / naplati čeber vode

naplàv in napláv -áva m ( ȁ á; ȃ )
knjiž. kar naplavi (tekoča) voda; naplavina : breg, posut z naplavom / veliki morski naplavi

napláva -e ž ( ȃ )
knjiž., zastar. kar naplavi (tekoča) voda; naplavina : naplave peska

naplávati se -am se dov. ( ȃ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po plavanju: na morju so se naplavali in nasončili

napláven -vna -o prid. ( ā )
naplavinski : zemljišče je ležalo na naplavnem svetu

naplavína -e ž ( í )
plast peska, proda, zemlje, nastala zaradi naplavljanja, nanašanja (tekoče) vode: pristanišče zasipajo naplavine ; blatna, ilovnata naplavina ; rodovitna naplavina ; globlje v naplavinah ležijo ostanki rimske metropole ; starejše plasti so prekrite z naplavino / gorske doline in prostrane naplavine / morska, rečna naplavina ; naplavina hudournika ; pren., ekspr. boriti se z naplavino preteklosti
geol. holocenska, pleistocenska naplavina
// kar naplavi (tekoča) voda: na bregu je bilo polno vej, odpadkov in drugih naplavin ; pren., ekspr. noče biti naplavina na bregu življenja

naplavínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na naplavino: naplavinska zemlja ; naplavinska tla / rodovitne naplavinske ravnine

naplavítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od naplaviti: naplavitev peska, zemlje

napláviti -im tudi naplavíti -ím dov. , naplávil ( ā ȃ; ī í )
s tokom prinesti, spraviti kam, zlasti na breg, obalo: reka je naplavila deske, veje ; na obali so našli truplo, ki so ga naplavili valovi ; deževje, neurje je naplavilo veliko peska / nižavje sta naplavili reki Evfrat in Tigris
// ekspr. zanesti , prinesti : življenje ga je naplavilo v ta neprijazni kraj ; povojna leta so naplavila nova vprašanja ; brezoseb. naplavilo ga je v njemu tuj svet / v debati se je naplavilo veliko snovi nabralo

naplávljati -am nedov. ( á )
s tokom prinašati, spravljati kam, zlasti na breg, obalo: reka naplavlja les ; valovi naplavljajo morsko travo

naplávljenec -nca m ( ȃ )
kdor je naplavljen: na bregu so našli naplavljenca ; pren., ekspr. te ljudi bi lahko imenovali naplavljence na bregu življenja

naplávšati -am dov. ( ȃ )
nižje pog. nalagati 2 , prevarati : naplavšati prijatelja ; ekspr. pošteno jih je naplavšal

napleníti in napléniti -im dov. ( ī ẹ́ )
s plenjenjem priti do česa: okrasje so naplenili v mestu ; naplenili in naropali so veliko dragocenosti

naplésati se in naplesáti se -pléšem se dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po plesu: v družbi se je naplesala in naveselila

napléskati -am dov. ( ẹ̑ )
narisati, napisati, navadno s čopičem: napleskati številke s črno barvo ; napleskati rdečo zvezdo na zid

naplêsti -plêtem dov. , naplêtel in naplétel naplêtla, stil. naplèl naplêla ( é )
1. s pletenjem priti do določenega števila pletenih izdelkov: napletla je dve jopici, kapo in šal ; naplesti za vso družino ; letos je veliko napletla / nogavico je napletla do stopala spletla / naplesti več vencev
2. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu, navadno kaj neprijetnega: napletel jim je že marsikaj hudega ; ne vedo, kdo jim je to napletel
// z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: naplesti nove spletke ; ni mogel razumeti, kako se mu je napletla ta nesreča / naplesti komu maščevanje
3. ekspr. reči, povedati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: nekaj mu je napletel o njem / v zvezi s tem je napletel še druge zgodbe / pogovor je napletel na bližajoči se praznik usmeril, obrnil
ekspr. znova jih je hotel naplesti prevarati, ukaniti
4. ekspr. natepsti , pretepsti : zelo so ga napletli ; naplesti z bičem

naplèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
knjiž., zastar. naklep : znano mu je bilo, kakšen naplet so skovali proti njim
etn. del nevestinega pokrivala belokranjske ljudske noše iz pisanih svilenih trakov, ki se v loku prepletajo od senca do senca

naplétanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od napletati: napletanje stikov z dekleti

naplétati -am nedov. ( ẹ̑ ) ekspr.
1. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu napletajo ; zanimalo ga je, kaj napletajo proti njemu / le kaj napletajo s tem upornikom nameravajo storiti
// z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: napletal je prijateljstvo z njo ; napletati spletke / vsak dan je napletal pot k njim je hodil
2. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjame mu vsega, kar napleta ; znova je nekaj napletala o njem / večkrat je napletala pri njem sebi v korist govorila / napletati besedo, pogovor na politiko usmerjati, obračati
3. tepsti , pretepati : napletal je konja z bičem ; napletali so ga po hrbtu
star. vztrajno ga je napletala pregovarjala, prepričevala

napleteníčiti -im dov. ( í ȋ )
slabš. reči, povedati veliko, s številnimi podrobnostmi: za danes si nam dovolj napleteničil

naplodíti -ím dov. , naplódil; naplojèn ( ī í )
nizko s spolnim razmnoževanjem priti do veliko potomcev: naplodili so veliko otrok

naplôskati -am dov. ( ȏ )
ekspr. slišno, plosko natepsti: otroka je naploskal po zadnjici

napóčiti -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
1. nekoliko počiti: na soncu je hlod napočil
2. knjiž. začeti se, nastopiti: za naš kraj je napočil nov čas ; čakala je, kdaj bo napočil težko pričakovani trenutek / komaj so čakali, da napoči mir
knjiž. krenili smo na pot, preden je napočil dan preden se je zdanilo

napodíti -ím dov. , napódil ( ī í ) nav. ekspr.
1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: napodili so ga iz vasi ; če še enkrat pride, ga bomo napodili / napoditi z brco, palico
b) da kdo kam gre, pride: otroke je napodil domov / slabš. napodila ga je po kruh poslala
2. z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: napoditi v beg ; konja je napodil v galop
ekspr. napodili so ga iz službe odpovedali so mu službo ; napoditi učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno

napogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. ( ī ọ́, ó )
nekoliko upogniti: napogniti vejo

napòj -ôja m ( ȍ ó )
v srednjem veku čudodelna, zdravilna pijača: variti napoj / ljubezenski napoj ; življenjski napoj s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje ; pren., knjiž. iskati v knjigah življenjski napoj
// knjiž. napitek, pijača sploh: izpiti, naliti napoj ; kozarec hladnega napoja
vet. krepilna tekoča hrana za bolno ali oslabelo živino

napojíti -ím dov. , napójil ( ī í )
1. dati živali vodo: hitro je napojil konja ; živino je treba še napojiti ; jelen se ob jezeru napoji in napase ; pren., ekspr. njegove besede so ji napojile srce s pelinom
2. nav. ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): napojila ga je z vinom ; preveč so ga napojili / svoje goste hočejo kar najbolje nahraniti in napojiti
3. nav. ekspr. dati, dovesti čemu vodo: glino najprej napojijo, da postane mehka / dež je napojil suho zemljo / deske so se napojile z vlago

napojnína -e ž ( ī )
zastar. napitnina

napòk -óka m ( ȍ ọ́ )
glagolnik od napokati: napok lesa, površine

napóka -e ž ( ọ̑ )
manjša razpoka, navadno na površini: deska ima precej napok ; napoke v ledu

napókati -am dov. ( ọ́ ọ̑ )
nekoliko razpokati: beton, gumi je v vročini napokal / ko vzhajano testo napoka, ga razvaljamo

napókati se -am se dov. ( ọ́ ọ̑ )
pog., ekspr. najesti se: napokati se mesa, žgancev ; preveč sem se napokal

napoklína -e ž ( í )
manjša razpoka, navadno na površini; napoka : razpoke in napokline v kamninah, železu

napôl in na pôl [ napou̯ ] prisl. ( ȏ )
1. izraža približno polovično mero: napol prazen voz ; napol volnena obleka ; voz je napol pod streho / napol izpraznjen kozarec ; napol odprte oči / govoriti napol za šalo, napol zares
2. izraža ne polno mero, stopnjo: napol avtomatična puška ; napol se vzdigniti
3. nav. ekspr. izraža precejšnje
a) oddaljevanje od polne mere: napol kuhan, pismen, zrel ; vrnil se je napol živ / samo napol me poslušaš
b) približevanje polni meri: napol divji, nag, slep ; napol fevdalne razmere ; napol prazen vlak ; prodati napol zastonj / morala ga je napol nesti
pog., ekspr. vse naredi samo napol ne dokonča, opravi površno ; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko ; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal ; v prid. rabi: saj je še napol otrok ; napol tema ; napol spanje; prim. pol 2

napóleon -a m ( ọ̑ )
knjiž. napoleondor : plačati šest napoleonov

napoleondór -a in -ja m ( ọ̑ )
num. francoski zlatnik, kovan v času Napoleona I. in Napoleona III.: deset napoleondorov

napóleonovka tudi napoleónovka -e ž ( ọ̑; ọ̑ )
agr. češnja z rumenimi, z ene strani rdečkasto obarvanimi sadovi: obirati napoleonovke

napóleonovski tudi napoleónovski -a -o prid. ( ọ̑; ọ̑ )
tak kot pri Napoleonu: napoleonovski značaj ; napoleonovsko vedenje

napóleonski tudi napoleónski -a -o prid. ( ọ̑; ọ̑ )
nanašajoč se na Napoleona: napoleonski zakoni ; napoleonska vladavina ; napoleonske vojne / napoleonski značaj ; napoleonske poteze

napolitánka -e ž ( ȃ )
pecivo iz oblatov v več plasteh z nadevom: postreči z napolitankami ; škatla napolitank / čokoladne, lešnikove, sadne napolitanke

napolitánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Napoli: napolitanske pesmi
gastr. špageti na napolitanski način špageti z napolitansko omako ; napolitanska omaka paradižnikova omaka, potresena s parmezanom

napolnítev -tve [ napou̯nitəu̯ ] ž ( ȋ )
glagolnik od napolniti: napolnitev sodov z vinom / napolnitev baterije

napolníti in napôlniti -im [ napou̯niti ] dov. ( ī ó )
1. dati v kaj v tolikšni meri, da postane polno: napolniti košaro z jabolki ; napolniti sode z vinom, steklenico z vodo ; s plinom napolniti ; s silo napolniti kaj / napolnil si je pipo in kadil
// narediti, da pride kaj kam: vsak teden napolni vaze s cvetjem / ekspr. v hribih si je napolnil pljuča s svežim zrakom / napolniti program s kvalitetnimi deli / napolniti orožje z naboji nabiti
2. povzročiti, da postane kak kraj, prostor poln, zaseden: študentje so napolnili predavalnico ; množica je napolnila trg
3. nav. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je napolnil oster krik ; prostor je napolnila močna svetloba
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnil molk ; hrup je napolnil vse mesto / pesn. srce ji je napolnila žalost
ekspr. napolnil si je baterije dobil, pridobil si je novih moči, energije ; ekspr. afera je napolnila stolpce časopisov veliko so pisali o njej ; ekspr. dvorano so napolnili do zadnjega kotička popolnoma, čisto ; ekspr. lica so se mu napolnila postala so okrogla; zredil se je ; ekspr. pošteno si je napolnil želodec zelo se je najedel
elektr. napolniti akumulator, baterijo narediti, da pride v akumulator, baterijo toliko električne energije, kolikor je lahko sprejme ; napolniti kondenzator narediti, da pride v kondenzator toliko elektrine, kolikor je lahko sprejme

napolnjeváti -újem [ napou̯njevati ] nedov. ( á ȗ )
1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: napolnjevati prazne posode ; s silo napolnjevati kaj
// delati, da prihaja kaj kam: nosači napolnjujejo ladjo s tovorom
2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so le počasi napolnjevali dvorano
3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo napolnjuje močna svetloba / dolino je nekoč napolnjeval led ; glavo mu napolnjujejo težke misli
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnjevala tišina ; mračni prostor jih je napolnjeval s tesnobo / zavest, da ji je pomagal, ga je napolnjevala s srečo
4. ekspr. dajati čemu vsebino, smisel: delo mu napolnjuje življenje

napomáditi -im dov. ( ā ȃ )
knjiž. nanesti dišeče mazilo, navadno na lase: napomaditi si brke, lase

napomagánje -a s ( ȃ )
star. klicanje na pomoč: ljudje so brž pritekli, ko so zaslišali njeno napomaganje; prim. pomaganje 2

napomének -nka m ( ẹ̑ )
zastar. pripomba , omemba : preslišal je napomenek, da je fant že odpotoval

napomínjati -am nedov. ( í )
zastar. pripominjati , omenjati : nadalje napominja pisec, da je našel to rastlino tudi drugod / vest ga napominja na bližajočo se nesrečo opozarja

napòn -ôna m ( ȍ ó ) knjiž.
1. glagolnik od napeti: z velikim naponom rok in ramen je odstranil oviro / napon moči, volje / obraz mu je posivel od napona napora ; ta roman pomeni avtorjev napon prikazati vsaj v izseku našo sedanjost prizadevanje
2. napetost : duševni napon ; takega notranjega napona igralec ni mogel ustvariti / sam dogodek je imel v sebi močen dramatičen napon / v njegovih potezah se kaže velik psihični napon
med. mišični napon mišična napetost

napóna -e ž ( ọ̑ )
navt. vrv, napeta med dvema jamboroma, med jamborom in premcem ali krmo:

napónski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od napon: naponska moč

napòr -ôra m ( ȍ ó )
velika uporaba, pritegnitev človekovih moči za opravljanje česa: hud napor obremenjuje srce ; premlad je še, da bi vzdržal tak napor ; za tako delo je potreben velik napor ; ekspr. z nadčloveškim naporom je opravljal naloženo delo ; delati kaj brez napora ; omagal je od napora / duševni, telesni napor / publ. podvojiti napore za izpolnitev določenih nalog prizadevanja
// nav. mn. naloga, opravilo, za katero je potrebna velika uporaba, pritegnitev človekovih moči: čakajo nas veliki napori ; ekspr. premagovati maksimalne napore ; biti pripravljen na napore / prenašati napore
publ. naši narodi so dali velikanske napore za osvoboditev so zelo veliko storili, žrtvovali zanjo

napóren -rna -o prid. , napórnejši ( ọ́ ọ̄ )
za katerega je potreben velik napor: naporen trening ; naporna pot, tura ; ima zelo naporno službo ; vožnja v megli je izredno naporna ; naporno delo / pog., ekspr. imel je naporen dan za seboj / celodnevna vožnja je bila zelo naporna utrujajoča

napórnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost napornega: napornost nočne službe

napósled tudi napôsled prisl. ( ọ̑; ȏ )
knjiž. nazadnje : društvo je životarilo in naposled zamrlo / v členkovni rabi tukaj naposled ne gre za prekršek, ampak za nekaj hujšega

naposlúšati se -am se, in naposlúšati se tudi naposlušáti se -am se dov. ( ú; ú á ú )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po poslušanju: znal je tako zanimivo pripovedovati, da se ga niso mogli naposlušati / ekspr. zdaj smo se pa že naposlušali tvojega tarnanja naveličali poslušati

napósodo in na pósodo prisl. ( ọ̑ )
izraža izročitev v začasno uporabo z obveznostjo, da se to vrne: čoln, denar dobiti naposodo / iti k sosedom (prosit) naposodo / dati naposodo posoditi ; vzeti naposodo izposoditi si

napošév prisl. ( ẹ̑ )
star. postrani , poševno : razpoka gre napošev čez steno ; napošev odrezano blago ; napošev padajoči žarki

napóta -e ž ( ọ̑ )
1. navadno v zvezi delati napoto, biti v napoto, za napoto s prisotnostjo povzročati, da kdo ne more opravljati svojega dela ali da ga opravlja težje, počasneje: glej, da jim ne boš delal napote ; nikomur noče biti v napoto ; ekspr. samo za napoto je pri hiši / knjige mu delajo samo napoto / plašč mu bo pri hoji v napoto ga bo oviral pri gibanju
ekspr. stopite stran, da ne bo napote da ne boste ovirali drugih ; ekspr. včasih sem sam sebi v napoto slabe volje, nerazpoložen ; pog., ekspr. vse mu hodi v napoto povzroča težave; mu je odveč
2. star. ovira , zapreka : odstraniti napoto s ceste ; naleteti na napoto

napótek -tka m ( ọ̑ )
1. nav. mn. kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo v določenih okoliščinah ravna, dela: pomagati komu z nasveti in napotki ; v knjigi je veliko koristnih napotkov za ureditev stanovanja / dati, dobiti napotke za delo / režijski napotki za uprizoritev ; napotki za turiste
2. zastar. ovira , zapreka : odstraniti napotke

napóten 1 -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na napotitev: napotno diagnozo bo potrdil ali ovrgel histološki izvid odvzetega tkiva / napotni zdravnik zdravnik, ki pacienta napoti na nadaljnje preiskave, zdravljenje
med. napotni zdravnik zdravnik, pri katerem zavarovana oseba uveljavlja pravice do storitev na podlagi napotnice

napóten 2 -tna -o prid. ( ọ̑ )
star. ki je v napoto: tekal je med njimi vsem napoten

napóti prisl. ( ọ́ )
v povedni rabi izraža, da je kaj, kdo ovira pri gibanju: umakni se od vrat, da ne boš napoti ; pri plezanju mu je nahrbtnik napoti / ekspr. toliko nas je v hiši, da smo drug drugemu napoti zelo veliko nas je ; pren., ekspr. uničil je vsakogar, ki mu je bil, stal napoti
ekspr. včasih sem sam sebi napoti slabe volje, nerazpoložen ; star. zelo mu bo napoti, če vas bo srečal neprijetno, neljubo

napotílo -a s ( í )
1. nav. mn. kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo v določenih okoliščinah ravna, dela: dati, dobiti napotila ; delovno napotilo ; napotila za izdelavo pravilnika / pisateljeve misli so dragoceno napotilo za življenje / metodološka napotila
pravn. zakonsko napotilo besedilo, pripomba v zakonu, ki uporabnika zakona opozarja še na druge predpise, s katerimi se urejajo zadeve na določenem področju
2. star. napotitev : napotilo bolnika v zdravilišče

napotítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od napotiti: napotitev v bolnišnico ga je vznemirila

napotíti in napótiti -im, tudi napotíti -ím tudi napótiti -im dov. , napóti; napótil ( ī ọ́; ī í; ọ̑ )
1. pokazati pot, smer: napotili so ga proti severu ; kažipot jih je napotil na grad ; napotiti na glavno cesto
2. dati komu v določenih okoliščinah pojasnilo, nasvet, kam naj gre: ker niso imeli nobene proste sobe več, so ga napotili v drug hotel / zdravnik je napotil bolnika v bolnišnico
3. knjiž. povzročiti, da kdo kaj naredi: k uboju ga je napotila ljubosumnost ; objava v časopisu ga je napotila k taki odločitvi / ekspr. kaj te je napotilo k meni pripeljalo, privedlo

napótje -a s ( ọ̑ )
napota : delati napotje ; vsem je v napotje / star. odstraniti kamenje in drugo napotje ovire, zapreke

napótnica -e ž ( ọ̑ )
1. listina, s katero se kdo kam pošilja: izdati, izpolniti napotnico ; priti v hotel z napotnico potovalne agencije / napotnica v vzgojno posvetovalnico ; napotnica za bolnišnico, laboratorijski pregled, specialista
2. knjiž., zastar. napotek , napotilo : tvoji nauki so slaba napotnica za življenje

napótovati 1 -ujem nedov. ( ọ̑ )
knjiž. biti v napoto, ovirati: nikomur ne bom napotoval ; slabo vreme nama je napotovalo ; plašč mu je pri hoji napotoval / ekspr. izobrazba mu gotovo ne bo napotovala

napotováti 2 -újem in napótovati -ujem nedov. ( á ȗ; ọ̑ )
star. kazati pot, smer: napotovati ljudi proti glavnemu trgu
// dajati komu v določenih okoliščinah pojasnilo, nasvet, kam naj gre: turiste so napotovali v druge hotele / napotovati ljudi v tovarne / zastar. napotovati mladino k samostojnemu delu navajati

napôved -i ž ( ȏ )
1. glagolnik od napovedati: napoved dobre letine ; napoved nesreče / napoved programa
2. kar kdo napove: njegove napovedi so se začele uresničevati ; sestavljati napovedi ; črnogleda napoved o usodi gledališča / napovedi za koncertno sezono so dobre / davčna napoved izjava davčnega zavezanca o višini davčne osnove ; vremenska napoved
ekon. carinska napoved pisna izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini ; igr. športna napoved igra na srečo, pri kateri se napovedujejo izidi nogometnih tekem določenega ligaškega tekmovanja ; rad. napoved (kratka) predstavitev oddaje, ki bo na sporedu ; napoved časa sporočilo točnega časa ; voj. vojna napoved

napovédati -povém dov. ( ẹ́ )
1. narediti, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan: napovedati goste ; založba je napovedala izid knjige ; predstavo so napovedali po radiu ; napovedali so se jim za nedeljo / napovedal ga je z zvenečimi besedami najavil
2. vnaprej povedati, določiti potek, pojavitev česa: izida boja ni mogoče zanesljivo napovedati ; kar je napovedal, se je uresničilo / ozrl se je v nebo in napovedal nevihto / napovedati mu srečo
3. z glagolskim samostalnikom povedati, izraziti svojo odločenost za izvršitev dejanja, kot ga določa samostalnik: napovedati boj korupciji ; železničarji so napovedali stavko ; društvi sta si napovedali tekmovanje / ekspr. napovedati mu večno sovraštvo
4. ekspr. reči , povedati : veliko hvale in lepega je znala napovedati o novem znancu ; napovedala je več, kakor sem želel vedeti
pog., ekspr. napovedati jih komu ošteti ga
igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre ; rad. napovedati prebrati napoved ; šah. napovedati šah ; voj. napovedati vojno

napôveden -dna -o prid. ( ȏ )
knjiž. nanašajoč se na napoved: omenjeni pregled je zanesljiv in ima visoko napovedno vrednost
jezikosl. napovedni stavek stavek, ki uvaja, spremlja premi govor

napovedljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da napovedati: nova odkritja niso napovedljiva

napovedljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost napovedljivega: politična in gospodarska nestanovitnost vodita k čedalje težji napovedljivosti dolgoročnih gibanj obrestnih mer ; napovedljivost vremena

napôvednik 1 -a m ( ȏ )
kratka predstavitev česa napovedanega: festivalski, koncertni, turistični napovednik ; promocijski napovednik / projekt je še v izdelavi, zato si je za zdaj mogoče ogledati le napovednik
// kratka radijska, televizijska predstavitev napovedanih oddaj: filmski, glasbeni, športni napovednik ; napovednik kulturne oddaje / napovednik programa
film. iz učinkovitih kadrov celovečernega filma sestavljen kratek film, ki opozarja na njegovo predvajanje

napovedník 2 -a m ( í )
knjiž. znanilec , napovedovalec : napovednik njegovega prihoda

napovedoválec -lca [ napovedovau̯ca ] m ( ȃ )
1. kdor se poklicno ukvarja z napovedovanjem radijskega, televizijskega sporeda, branjem oddaj: zaposlen je kot napovedovalec ; dober, znan napovedovalec ; glas napovedovalca / razpisati mesto televizijskega napovedovalca
// kdor na prireditvi napoveduje, komentira program: duhovit napovedovalec
2. kdor vnaprej pripoveduje, določa potek, pojavitev česa: napovedovalci boljših dni / napovedovalec usode

napovedoválka -e [ napovedovau̯ka ] ž ( ȃ )
1. ženska, ki se poklicno ukvarja z napovedovanjem radijskega, televizijskega sporeda, branjem oddaj: zaposlena je kot napovedovalka
2. ženska, ki vnaprej pripoveduje, določa potek, pojavitev česa: napovedovalka lepših dni / napovedovalka usode

napovedoválnica -e ž ( ȃ )
rad. akustično izoliran prostor za napovedovanje oddaj in branje poročil:

napovedovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od napovedovati: napovedovanje novih družbenih odnosov / njegova napovedovanja so se uresničila / napovedovanje časa, vremena / napovedovanje usode / radijsko in televizijsko napovedovanje

napovedováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan: klici navdušene množice so ga že od daleč napovedovali ; založba napoveduje izid knjige že za letošnje leto ; napovedujejo se nam znanci iz zamejstva / napovedoval se je sončen dan
2. vnaprej pripovedovati, določati potek, pojavitev česa: napovedovati izid tekme / stari ljudje so napovedovali hudo zimo / igralki napovedujejo še velike uspehe / napovedovati bodočnost, usodo z dlani
3. rad. brati napoved, napovedi: napovedovati program, posamezne točke / v premoru je napovedovalec napovedoval reklame

napram predl. , pisar., z dajalnikom
do 3 , proti 2 , nasproti 2 : odnos napram podrejenim / uvoz je napram lani narastel v primeri z lani

napráskati -am dov. ( á )
s praskanjem priti do določene količine česa: otrok je iz zidu napraskal nekaj kamenčkov / ekspr. le toliko denarja smo lahko napraskali dobili, zbrali
ekspr. učenec je nazadnje le napraskal nalogo napisal, sestavil

naprašênje -a s ( é )
glagolnik od naprašiti: naprašenje sadnega drevja

naprašíti -ím dov. , naprášil ( ī í )
narediti kaj posuto s prahom: z neprevidnim pometanjem je naprašila pohištvo ; tkanine se pri uporabi naprašijo ali drugače umažejo / kokoši naprašimo s sredstvom proti mrčesu posujemo ; lica si je nalahno naprašila s pudrom napudrala

napráti -pêrem dov. , naprál ( á é )
ekspr. zelo namočiti, zmočiti: kljub dežnikom nas je dež pošteno napral ; brezoseb. v hribih jih je spet napralo

napráva -e ž ( ȃ )
1. predmet, navadno večji, iz več sestavnih delov, ki omogoča, olajšuje, opravlja delo: naprava dobro deluje ; namestiti, pregledati, urediti naprave ; opremiti objekt s potrebnimi napravami ; ravnati z napravo po navodilih ; avtomatizirana, komplicirana naprava ; električna naprava ; deli naprave ; izkoriščenost naprave je zadovoljiva / čistilna, drobilna, hladilna, kontrolna, merilna, namakalna naprava ; klimatska naprava ki uravnava temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru ; športne naprave ; naprava za črpanje, ogrevanje ; letališče ima naprave za nočno letenje
2. izdelava , zgraditev : oskrbeti napravo spominske plošče ; odločili so se za napravo vodovoda
3. zastar. ustanova , institucija : dobrodelne, kulturne naprave
4. zastar. oprava , obleka : po napravi je bilo mogoče soditi, da je iz mesta
5. zastar. (gospodarsko) poslopje, stavba: naprave pri tej kmetiji so že slabe

naprávica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od naprava: na razstavi je bilo precej domiselnih napravic ; premer te napravice je le nekaj milimetrov

napráviti -im dov. ( á ȃ )
1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto ; čevljar je napravil čevlje ; napraviti načrt, program ; za to pecivo napravite krhko testo ; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti ; napraviti si hišo zgraditi, sezidati / napraviti posteljo postlati, urediti ; napraviti tabor postaviti / iz jabolk napraviti marmelado pridobiti / napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti ; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli / napraviti balkonu streho
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les ; napraviti črto potegniti ; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti ; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
// dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno ; ta frizura jo napravi mlajšo ; napraviti koga nesposobnega za delo ; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost
2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
a) opravila, dela; narediti : to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali ; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star ; uspešno, temeljito napraviti kaj
b) dejanja; storiti : kaj si pa napravil, da je vse umazano ; zamudil je, to je napravil že večkrat ; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav ; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak ; napraviti izlet ; napraviti dober vtis ; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
3. dokončati : omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš ; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo
5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči 1 : napraviti otroka ; počakaj, moram se še napraviti ; hitro, lepo se napraviti
6. zastar. pregovoriti , prepričati : napravil ga je, da je povedal skrivnost ; napravili so ga, da je šel domov
ekspr. napraviti kariero uspeti ; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh ; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno ; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim ; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost ; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela ; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati ; napraviti komu prostor umakniti se mu ; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam ; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil ; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt ; pog. vso pot je napravil peš prehodil ; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival ; rel. napraviti križ ; voj. napraviti izpad

naprávljanje -a s ( á )
glagolnik od napravljati: napravljanje drv / napravljanje ji je vzelo precej časa

naprávljati -am nedov. , stil. napravljájte; stil. napravljála ( á )
1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa; delati : napravljati most ; pog. napravljati kosilo kuhati, pripravljati ; njena mati napravlja najboljšo potico peče / napravljati sok iz grozdja pridobivati / napravljati gostijo prirejati, pripravljati / napravljal je drva
// z določeno aktivnostjo, dejanjem dosegati nastanek česa: napravljati luknje v led ; napravljati si kodre / napravljati red v stanovanju / napravljati ropot ; na tem mestu voda napravlja vrtince / napravljati komu skrbi, veselje
2. delati, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; oblačiti : napravljati otroka ; se že napravlja ; lepo, skrbno se napravljati / napravljati konja za jahanje
3. zastar. pregovarjati , prepričevati : napravljali so ga, da bi šel domov

napréči -préžem dov. , naprézi naprézite in naprezíte; naprégel naprégla; nam. napréč in naprèč ( ẹ́ )
pripeti vprežno žival in ji nadeti vprežno opremo: ukazal je napreči ; napreči konja / napregli so kočijo
ekspr. napreči vse sile zelo se potruditi, si prizadevati

naprédek -dka m ( ẹ̑ )
prehod z nižje stopnje na višjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: nasprotovati napredku ; pospeševati, zavirati napredek ; prizadevati si za napredek ; duhovni, kulturni napredek ; gospodarski, tehnični napredek ; napredek človeštva, naroda ; napredek kemije, znanosti ; napredek šolstva ; napredek v proizvodnji / publ. javno izpovedovati vero v družbeni napredek ; ekspr. poganjati kolesa napredka ; publ. sile napredka ljudje, ki si prizadevajo za (družbeni) napredek
// kar je posledica takega prehoda: učenec je v tem letu dosegel viden napredek ; pri naših tekmovalcih je opaziti velik napredek ; na festivalu se je pokazal napredek naše kinematografije

napréden -dna -o prid. , naprédnejši ( ẹ̄ )
1. ki je, dela v skladu z razvojem družbe iz nižje družbene ureditve v višjo: napreden politik ; podpirati delavska in napredna gibanja / napreden duh knjige ; napredne ideje, težnje / napreden družbeni sistem / od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka
2. ki upošteva novejše tehnične, strokovne pridobitve: napreden kmet / napredne delovne metode ; napredno gospodarjenje
ekon. gospodarsko napredna dežela dežela z visokim narodnim dohodkom na prebivalca, visoko stopnjo gospodarske rasti

naprednják -a m ( á )
1. ekspr. kdor ima napredne nazore: bil je naprednjak in revolucionar
2. nekdaj član, pristaš Narodne napredne stranke; liberalec : slovenski naprednjaki in klerikalci

naprednjákar -ja m ( ȃ )
slabš. naprednjak : slovenski naprednjakarji

naprednjáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na naprednjake: naprednjaški nazori / naprednjaško mesto

naprednjáštvo -a s ( ȃ )
ekspr. napredna miselnost: naprednjaštvo je značilno za večino članov / slovensko naprednjaštvo naprednjaki

naprédnost -i ž ( ẹ̄ )
napredni nazori, napredna miselnost: volivci so na volitvah izkazali svojo naprednost ; naprednost mladine ; naprednost v kulturi
// lastnost, značilnost naprednega: naprednost določb, stališč

napredovánje tudi naprédovanje -a s ( ȃ; ẹ̑ )
glagolnik od napredovati: napredovanje človeštva / napredovanje učencev / napredovanje bolezni / napredovanje gradbenih del / predlagati koga za napredovanje / napredovanje čet proti nasprotnikovemu položaju

napredováti -újem tudi naprédovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̑ )
1. prehajati z nižje stopnje na višjo
a) glede na kakovost, pozitivne lastnosti: človeštvo neprestano napreduje / gospodarsko, kulturno napredovati / napredovati na vseh področjih / slovenski jezik je v tistem času precej napredoval ; znanost hitro napreduje / dojenček lepo napreduje raste, se razvija ; učenci dobro napredujejo si dobro pridobivajo znanje
b) glede na količino, intenzivnost: bolezen napreduje ; bilateralni odnosi so v preteklem letu zelo napredovali
2. uspešno potekati: vidimo, da delo napreduje / gradnja napreduje po načrtu ; celjenje napreduje normalno / ekspr. knjiga, ki jo je začel pisati pred leti, le počasi napreduje
3. nedov. in dov. pomikati se od izhodišča proti cilju: napredovali smo pet kilometrov na dan ; zaradi slabega vremena smo le počasi napredovali ; v strmini je težko napredoval / nasprotnik je napredoval le v začetku, nato pa se je moral začeti umikati je pridobival območje napadenega
4. dov. preiti, biti povišan z nižjega službenega mesta na višje: ali je že napredoval ; napredovati v službi / napredoval je v oficirja
zaradi spremenjenega načina gospodarjenja gozd vedno bolj napreduje se vedno bolj širi, razrašča ; v slovenščini je toliko napredoval, da je lahko bral časopise slovenščine se je toliko naučil ; kdor ne napreduje, nazaduje kdor vztraja pri doseženem, zaradi napredovanja drugih zaostaja
šah. kmet napreduje le pri prvi potezi za dve polji se pomakne naprej ; šol. napredovati doseči uspeh, ki omogoča vstop v višji razred

napréganje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od napregati: pomagal mu je pri napreganju

naprégati -am nedov. ( ẹ̄ )
pripenjati vprežno žival in ji nadevati vprežno opremo: napregati konja / napregati voz

naprêj prisl. ( ē )
1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek; ant. nazaj : nagniti se naprej ; hoditi z naprej sklonjenim telesom ; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej
// izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej ; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj
// v medmetni rabi izraža
a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej ; kar naprej, prosim ; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej ; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej
2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj ; stopiti, svetiti naprej ; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost ; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti
// izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep ; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali
3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje
4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej ; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo ; za dež ve dva dni naprej ; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj / kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo
5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo ; obrne se in spi naprej ; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika
6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej ; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej
7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej ; družbeni razvoj od osamosvojitve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati ; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana ; tega ni treba naprej povedati, praviti ; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal
pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil ; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi ; šol. žarg. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred ; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav ; pog. njegova ura gre naprej prehiteva ; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti ; šol. žarg. jemati naprej obravnavati novo snov ; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost ; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma ; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi ; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo ; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj ; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan ; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav ; šol. žarg. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik ; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil ; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti ; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo ; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev ; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje
šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje ; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim ; šport. premet naprej ; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej , zanaprej

naprêjščina -e ž ( ē )
zastar. predujem , naplačilo : dati, dobiti naprejščino / naprejščina na plačo

naprêjšnji -a -e prid. ( ē )
knjiž. vnaprejšnji : naprejšnja določitev, odpoved ; naprejšnje plačilo

naprêsti -prêdem in naprésti -prédem dov. , stil. naprèl naprêla in napréla ( é; ẹ́ )
1. s predenjem priti do določene količine preje: danes je le malo napredla ; napresti vreteno preje
// spresti : pajki so povsod napredli mreže ; pren. dobro misel si napredel
2. ekspr., z dajalnikom povzročiti neprijetnosti, težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: kolegi so mu napredli burko ; pog. grdo mu jo je napredla

napréšati -am dov. ( ẹ́ )
pog. s stiskanjem priti do določene količine mošta: naprešati pet sodov vina ; letos so veliko naprešali

naprézanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od naprezati: brez naprezanja tega ni mogel prebrati / glas ji je zvenel rezko zaradi naprezanja ; naprezanje sluha, vida, živcev

naprézati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. napregati : kmet je naprezal konje / naprezati voz
2. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: čakal je in ves čas naprezal oči in ušesa / naprezati sluh, spomin

napréženost -i ž ( ẹ̑ )
stanje napreženega: napreženost konj / ekspr. skrajna napreženost čustev

naprídigati -am dov. ( í )
ekspr. reči, povedati veliko, navadno neprijetnega: kdo ve, kaj vse bi nam še rad napridigal

naprimer gl. primer

napródaj in na pródaj prisl. ( ọ̑ )
navadno v povedni rabi izraža, da je kaj namenjeno za prodajo: hiša je naprodaj ; imeti posestvo naprodaj / gnati kravo naprodaj prodat ; prinesti pridelke naprodaj / star. nabirati gobe, sekati drva za naprodaj za prodajo
pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim

napródajen -jna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. namenjen za prodajo: naprodajno blago

naprosíti -prósim dov. , napróšen ( ī ọ́ )
1. s prošnjami doseči, da je kdo pripravljen kaj storiti: naprosil ga je, da mu je pomagal pri košnji / naprosil jo je za ples
2. s prošnjami priti do določene količine česa: po hišah sta naprosila nekaj hrane

napróšati -am nedov. ( ọ́ )
pisar. prositi : naročnike naprošamo, da čim prej poravnajo naročnino

napróti prisl. ( ọ̑ )
izraža usmerjenost pri premikanju h komu ali čemu s prijaznim namenom: iti, prihajati komu naproti ; pren., knjiž. pridi, stopi mu malo naproti, pa se bosta kmalu dogovorila
knjiž. rad pride vsakemu naproti mu skuša ustreči ; star. učitelj in učenec si ne smeta stati naproti kot nasprotnika nasproti

naprožíti in napróžiti -im dov. ( ī ọ́ )
spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel; napeti 1 : naprožiti orožje ; naprožil je in pomeril / naprožiti vzmet

napŕsen -sna -o prid. ( ȓ )
ki je za na prsi: naprsna igla, zaponka / vzeti pero iz naprsnega žepa suknjiča iz žepa na prsnem delu suknjiča

napŕsje -a s ( ȓ )
knjiž. del oblačila, ki pokriva prsi: naprsje s čipkami

napŕskati -am dov. ( r̄ ȓ )
s prskanjem nanesti na kaj: naprskati barvo na platno

napŕsnica -e ž ( ȓ )
arheol. manjša okrasna kovinska plošča na prsnem delu oklepa ali oblačila: bronasta naprsnica

napŕsnik -a m ( ȓ )
1. del oblačila, ki pokriva prsi: kupiti predpasnik z naprsnikom
2. nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki za na prsi: bel naškrobljen naprsnik

napŕstec -tca m ( ȓ )
bot. zdravilna rastlina z visokim steblom in svetlo rumenimi, rjasto rjavimi ali rdečimi zvončastimi cveti v grozdih, Digitalis: dlakasti, rdeči naprstec

napŕstek -tka m ( ȓ )
zastar. naprstnik : šivanka in naprstek

napŕstnik -a m ( ȓ )
tulcu podobna, navadno kovinska priprava, ki ščiti prst pri šivanju: natakniti si naprstnik ; šivanke in naprstniki / v pravljicah dali so mi iz naprstnika jesti, iz rešeta piti
// ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: nimam niti za naprstnik mleka

napršíti -ím dov. , napŕšil ( ī í )
1. s pršenjem spraviti v kaj: nekaj laka napršimo v pokrovček in ga nato nanašamo s čopičem
2. s pršenjem nanesti na kaj: napršiti lak na lase

napŕtati -am dov. ( )
naprtiti : naprtala je oba nahrbtnika / naprtati komu dajatve

napŕtiti -im dov. ( ŕ r̄ )
1. nadeti na hrbet: naprtiti nahrbtnik, vrečo
2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naprtili so mu odgovorno delo ; to predavanje bodo naprtili njemu / naprtiti komu dajatve, povračilo stroškov
// napraviti, da je kdo dolžen skrbeti za koga: naprtili so ji otroka ; naprtil si je številno družino
// napraviti, da je kdo v določenem stanju: z lahkomiselnim ravnanjem so mu naprtili bolezen ; naprtiti komu pomanjkanje ; s tem dejanjem si je naprtil krivdo za neuspeh
3. ekspr. pripisati , prisoditi : naprtili so mu najslabše lastnosti / naprtiti komu tatvino, zločin

naprtováti -újem nedov. ( á ȗ ) ekspr.
1. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: naprtovati komu preveč dela
2. pripisovati , prisojati : naprtoval jim je najslabše lastnosti / tajil je to dejanje in ga naprtoval drugim

napŕvo prisl. ( ȓ ) zastar.
1. najprej : naprvo se opre na roke, potem vstane / naprvo pazi, kam streljaš
2. prvič : saj ne igram naprvo

napúdrati -am dov. ( ȗ )
nanesti puder, navadno na obraz: napudrati brado, lica, vrat ; napudrati se s temnejšim pudrom po nosu ; počesala se je in rahlo napudrala

napúh -a m ( ȗ )
ekspr. domišljavost , prevzetnost : napuh ga žene ; navzeti se napuha ; napuha mu ni mogla očitati / napuh človeškega duha / biti poln napuha biti zelo domišljav, prevzeten / v svojem napuhu je zavrnil njihovo pomoč

napúhati -am dov. ( ū )
s puhanjem priti do določene količine česa: napuhal je precej dima, dimnih kolobarčkov

napúhniti -em dov. ( ú ȗ ) ekspr.
1. napihniti , napeti 1 : veter je napuhnil jadra
2. narediti koga domišljavega, prevzetnega: številni uspehi so ga napuhnili ; zaradi te pohvale se je še bolj napuhnil

napúhnjenec -nca m ( ȗ )
zastar. domišljavec , prevzetnež : on je velik napuhnjenec

napúhnjenka -e ž ( ȗ )
zastar. domišljavka , prevzetnica : priznal je, da je napuhnjenka

napúhnjenost -i ž ( ȗ )
zastar. domišljavost , prevzetnost : iz njegovih oči je gledala napuhnjenost

napúkati -am dov. ( ū )
nar. napuliti : v vrtu je napukal redkvic

napulíti in napúliti -im dov. ( ī ú )
s puljenjem priti do določene količine česa: napuliti korenje za prašiče / napulil je nekaj sena in legel

napúmpati -am dov. ( ȗ ) pog.
1. načrpati : napumpati zrak v zračnico
pog. napumpati koga za denar izprositi denar pri kom
2. napolniti z (zračno) tlačilko: napumpati gumo / napumpati kolo / ekspr. napumpati mišice

napúpcati se -am se dov. ( ȗ )
otr. napiti se: si se že napupcala

napúst -a m ( ȗ )
zastar. napušč , pristrešek : hiša ima širok napust

napústek -tka m ( ȗ )
knjiž. napušč , pristrešek : napustek pri hiši / stati pod napustkom
gozd. količina, ki se pri prvem merjenju lesa doda k določeni količini zaradi osušitve, kala

napustíti -ím dov. , napústil ( ī í )
1. narediti kaj bolj ohlapno: napustiti krilo / zastar. napustiti vajeti popustiti
2. napraviti, da sega kaj čez določeno ravnino: napustiti podplate pri čevljih
nar. štajersko šel je v mlin in napustil vodo spustil na mlinsko kolo

napúšč -a m ( ȗ )
1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe: hiša ima širok, velik napušč ; napušč hiše, hleva / odpeljati voz izpod napušča ; postaviti, zložiti pod napušč
2. knjiž. strešica , polička : napušč pod oknom teče okrog in okrog poslopja / kaminski napušč
alp. (skalni) napušč ozka prečna izboklina v steni

napúšen -šna -o prid. ( ū )
zastar. domišljav , prevzeten : napušen človek

nar... gl. naj...

narabútati -am dov. ( ȗ )
pog. natrgati, nabrati na tujem: jedli so jabolka, ki so jih narabutali v sosedovem sadovnjaku ; narabutati nekaj grozdja, repe

narácija -e ž ( á )
knjiž. pripovedovanje , pripoved : zaradi zunanjih načinov prikazovanja je naracija v filmski umetnosti izgubila svoj pomen ; zgodba je podana z mojstrsko naracijo / imeti dar naracije

naračúnati -am dov. ( ȗ )
z računanjem priti do določenega števila, rezultata: koliko si naračunal / naračunala je, da so ji dolžni še pet tisoč evrov / ogoljufal ga je pri meri in mu naračunal več, kot je vzel upošteval v računu

naradováti se -újem se dov. ( á ȗ )
knjiž. naveseliti se: na izletu so se naradovali

naráhlece [ narahləce ] prisl. ( ȃ )
ekspr. zelo na rahlo: vrata narahlece zaškripajo

narahljáti -ám dov. ( á ȃ )
nekoliko zrahljati: narahljati zemljo / narahljala mu je obvezo

naráhlo in na ráhlo prisl. , piše se narazen ( ȃ )
1. izraža stanje brez tesne in trdne zveze: kamenje leži na strmini zelo na rahlo / na rahlo zvezane roke
2. izraža, da se dejanje dogaja brez sile, trdote: na rahlo odpreti, potrkati ; na rahlo objeti, poljubiti / na rahlo zarisan vzorec
3. izraža, da se dejanje dogaja v majhni stopnji, meri: na rahlo prši ; na rahlo zardeti / na rahlo se pokloniti

narájmati -am dov. ( ȃ )
nižje pog. najti , zalotiti : če te narajmam pod njenim oknom, bo hudo

narámen -mna -o prid. ( ȃ )
ki se nosi, prenaša na ramenih: naramni koš ; zavezala si je naramno ruto / naramni našitki

narámka -e ž ( ȃ )
v ruskem okolju epoleta : generalska naramka

narámnica -e ž ( ȃ )
1. mn. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila: kupiti nove naramnice ; elastične naramnice
// nav. mn. traku podoben del oblačila za čez rame: naramnica modrčka se ji je strgala ; predpasnik na naramnice ; večerna obleka z ozkimi naramnicami
2. nav. mn. trak iz tkanine, usnja, ki omogoča nošenje kake priprave na hrbtu: nahrbtnik s podloženimi naramnicami / vtakniti roko v naramnico

narámnik -a m ( ȃ )
1. knjiž. epoleta : uniforma z generalskimi naramniki
2. krušnjak : na hrbtu je nosil naramnik
3. trak iz usnja za čez ramo: nadeti si naramnik za revolver

narásel -sla -o tudi narástel -tla -o [ narasəu̯; narastəu̯ ] prid. ( ā á )
1. ki je večji kot prej po
a) obsegu: narasli potok je preplavil brv ; narasla masa ; šumenje narasle reke
b) številu: naraslo prebivalstvo
2. ki je višje stopnje kot prej
a) glede na intenzivnost, jakost: narasli hrup
b) glede na količino: narasli dolgovi
c) glede na možni razpon: med tako naraslim številom umetnikov je težko najti velike; prim. narasti

naràst 1 -ásta m ( ȁ á )
povečanje , porast : stopnja narasta zaposlenih

narást 2 in -i ž ( ȃ )
zastar. povečanje , porast : narast vrednosti zemljišč / velika narast svetovnega gibanja za mir

narástati -am nedov. ( ā )
zastar. naraščati : zaradi dežja potok hitro narasta / družba je začela narastati

narástek -tka m ( ȃ )
1. glagolnik od narasti: narastek sladoledne zmesi / narastek članov povečanje števila / narastek števila rešitev povečanje
// kar je na novo zraslo: pobarvati narastek (las)
2. gastr. močnata jed iz jajc, sladkorja, maščobe in dodatkov: jesti, pripraviti narastek / biskvitni, krompirjev, rižev narastek

narásti -rástem tudi -rásem dov. , narásel in narástel; naráščen ( á )
1. postati večji po
a) obsegu: matici je zadek zelo narasel / jajca in sladkor umešamo, da vse skupaj naraste ; testo je lepo naraslo / zaradi deževja je reka narasla / publ. roman je narasel na štiri knjige ima, obsega
b) številu: nesreče, vlomi naraščajo ; mestno prebivalstvo naraste za več tisoč na leto
2. doseči višjo stopnjo
a) glede na intenzivnost, jakost: napetost, sovražnost med njimi je narasla ; pritisk in temperatura v posodi sta narasla ; ob tekmovanjih zanimanje za šport naraste / veter je proti večeru narasel / ekspr. glas mu je preteče narasel začel je glasneje govoriti / šum je narasel v hrup
b) glede na količino: njegovi dolgovi so narasli ; tabela kaže, za koliko je proizvodnja narasla
c) glede na možni razpon: cene so čez mero narasle ; vrednost zlata je narasla / število zaposlenih je naraslo
3. zrasti : mladičem je perje že naraslo ; raku so namesto polomljenih klešč narasle nove / odkar ga ni videla, mu je brada zelo narasla / zastar. narasel je velik fant
zaradi deževja je gladina jezera narasla se je dvignila ; ekspr. odkar je v tej službi, ji je greben zelo narasel postala je domišljava, prevzetna; prim. narasel

naraščáj -a m ( ȃ )
1. knjiž. živalski potomci, mladiči: vzgojiti zdrav naraščaj ; skrb za naraščaj / pasji naraščaj ; plemenski naraščaj
2. šalj. otroci : ves dan se je podil z naraščajem po travniku
ekspr. spet pričakuje naraščaj otroka
3. navadno s prilastkom mladi ljudje, ki se pripravljajo za določeno dejavnost, poklic: izobraževati, usposabljati naraščaj ; igralski, obrtniški naraščaj ; vzgoja učiteljskega naraščaja

naraščájnica -e ž ( ȃ )
1. star. mlada ženska, ki se pripravlja za določeno dejavnost, poklic: kot country pevka je bila izbrana za najboljšo naraščajnico minulega leta
2. nekdaj ženska, ki je vključena v telovadno društvo in je stara do osemnajst let: nastop naraščajnic

naraščájnik -a m ( ȃ )
1. star. mlad človek, ki se pripravlja za določeno dejavnost, poklic: v zavodu imajo nekaj nadarjenih naraščajnikov ; gledališki, lovski naraščajnik
2. nekdaj kdor je vključen v telovadno društvo in je star do osemnajst let: nastop naraščajnikov

naráščanje -a s ( á )
glagolnik od naraščati: s strahom opazujejo naraščanje reke / naraščanje in upadanje rojstev, smrtnih žrtev / naglo naraščanje prometa / naraščanje industrijske proizvodnje

naráščati -am nedov. ( á )
1. postajati večji po
a) obsegu: oteklina narašča / mesta naraščajo, vasi pa se praznijo
b) številu: prometne nesreče naraščajo ; prebivalstvo na svetu naglo narašča / mladinsko prestopništvo narašča iz leta v leto
2. dosegati višjo stopnjo
a) glede na intenzivnost, jakost: pritisk v kotlu že narašča ; temperatura narašča / hrup, šum je naraščal in upadal / svetloba za grebenom je naraščala / napetost, negotovost, strah narašča ; naš ugled v svetu narašča ; zanimanje za pridelovanje sadja zadnja leta narašča / oblačnost narašča
b) glede na količino: dohodki, dolgovi naraščajo ; proizvodnja narašča
c) glede na možni razpon: kvaliteta narašča ; vrednost nepremičnin narašča / število zamujenih ur narašča
jezikosl. raba besede narašča beseda se uporablja glede na kak sinonim čedalje pogosteje ; mat. funkcija narašča z večanjem neodvisne spremenljivke se veča tudi odvisna spremenljivka

naratíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. pripoveden : narativni elementi balade
jezikosl. narativni sedanjik pripovedni sedanjik

naratívnost -i ž ( ȋ )
knjiž. pripovednost : v nekaterih pesmih prevladuje narativnost nad izpovedno dinamiko / pisateljeva narativnost

naratologíja -e ž ( ȋ )
veda o pripovedovanju, pripovedi: izbrana poglavja iz naratologije ; izrazje sodobne naratologije
// pripovedovanje, pripoved: prijem iz filmske naratologije

naratolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na naratologijo: naratološki postopek ; naratološka analiza

naráv -i ž ( ȃ )
star. narava , čud : vsi so poznali njegovo moč in narav ; njena narav je nestanovitna / biti dobre, vesele naravi

naráva -e ž ( ȃ )
1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave ; nekatere elemente najdemo v naravi proste ; upoštevati zakonitosti v razvoju narave ; zakoni narave ; nauk o naravi ; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja ; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa , živa narava živali, rastline, človek
// nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava ; narava mu je podarila same lepe lastnosti ; čuda narave ; te čeri in soteske so delo narave ; vznes. darovi matere narave ; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave
2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo ; otroci naj bodo čim več v naravi ; divja, nedotaknjena narava ; lepote narave ; ljubitelj narave ; izlet v naravo ; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava ; uživati naravo / slikati naravo ; pesnik jemlje prispodobe iz narave
3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije ; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari
// kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni ; upoštevati naravo dela ; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave ; vzrok za spor je politične narave
4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave ; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben ; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava
5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor ; biti močne, slabotne narave ; imeti trdno, ekspr. železno naravo
ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi ; plačati v naravi ne z denarjem ; dajatev v naravi v pridelkih ; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča ; šol. spoznavanje narave in družbe nekdaj učni predmet o tem v osnovni šoli ; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave

narávar -ja m ( ȃ )
knjiž. naravoslovec : raziskovanja naravarjev

naráven -vna -o prid. , narávnejši ( á )
1. nanašajoč se na naravo:
a) naravni pojavi, zakoni ; delovanje naravnih sil / naravne lepote dežele ; naravne zanimivosti / naravni park večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen ; naravni rezervat manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju ; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen
b) naravni energetski viri ; naravne dobrine ; naravna bogastva / naravni asfalt, cement, plin ; naravni magnet ; naravna svetloba svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa ; naravna svila svila iz kokonov sviloprejke ; naravno gnojilo ; naravna in umetna jezera ; blago iz naravnih vlaken
c) naravni nauki
2. tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil: pustiti soku naraven okus ; naravna barva lesa ; okolica jezera je še popolnoma naravna / naravno vino vino brez dodatkov
3. tak kot v resnici, v naravi: ohraniti naravni videz predmeta ; kip pesnika v naravni velikosti / pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju
// ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren: glava naj bo v naravnem položaju ; naravna drža telesa / način življenja naj bo čim bolj naraven / naravne potrebe človeka po gibanju
4. ki je v skladu z zakoni narave: naravni potek, razvoj, red ; porušiti naravno ravnovesje / naravno kisanje, vrenje / umreti naravne smrti
// ki se glede na stanje, položaj pričakuje: naraven razvoj bolezni, dogodkov ; to je naravna posledica njegovega ravnanja ; njegova reakcija je popolnoma naravna / stvari so se mu zdele čisto naravne razumljive
5. ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja: všeč so mu taki naravni ljudje ; vedno je naraven ; dekle je zelo naravno in preprosto
// preprost , neprisiljen , neizumetničen : njegov govor je naraven ; naravne kretnje ; naravno vedenje / igralka je presenetila s svojo naravno igro
6. dan, prirojen človeku: imeti naravni čut za pravičnost ; naravni dar za glasbo ; naravna inteligenca / ekspr. naravna pamet / naravni nagon
biol. naravni izbor ali naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram ; ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre ; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti ; gastr. naravni zrezek ocvrt zrezek, ki ni paniran ; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino ; gozd. naravni gozd gozd naravnega nastanka ; jezikosl. naravni jezik jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe ; naravni spol ; kem. naravna barvila ; mat. naravni logaritem logaritem z osnovo e ; naravno število število iz zaporedja 1, 2, 3 itd. ; med. naravna imunost imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob ; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike ; pravn. naravna domneva domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja ; naravno pravo nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato nedotakljive, neodvzemljive

naravnálen -lna -o prid. ( ȃ )
teh. s katerim se kaj naravnava: naravnalna matica ; naravnalna ročica

naravnánje -a s ( ȃ )
glagolnik od naravnati: naravnanje sklepa / naravnanje daljnogleda

naravnánost -i ž ( á )
lastnost, stanje naravnanega: naravnanost aparata / naravnanost ure / takratna duhovna naravnanost ; idejna in tematska naravnanost pisateljevega sveta / s skepso je prežeta celotna naravnanost njegove duševnosti

naravnáti -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnati merilno vrvico ; pred ogledalom si je naravnal kravato ; vstala je in si naravnala ruto / naravnati izpahnjeno nogo
2. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnal je fotografski aparat in začel slikati ; naravnati tehtnico / naravnati klimatske naprave na toplo ; naravnati ostrino slike ; prižgal je tranzistor in naravnal postajo
3. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnati daljnogled na vrhove planin / naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju / z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu / dvignil je puško in jo naravnal na cilj nameril / z oslabljenim pomenom naravnal je pogled k njej
// napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnati misli, pogovor na to vprašanje ; naravnati pozornost na kaj / naravnati politiko v drugačno smer
naravnala je svoj korak z njegovim uravnala, uskladila ; ekspr. naravnal je oči k njej pogledal jo je ; opoldne je naravnala uro naredila, da je kazala točno poldne

naravnáva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od naravnati: naravnava izpahnjenega členka / naravnava slike na televizijskem sprejemniku / naravnava daljnogleda na določene objekte
2. knjiž. trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj; dispozicija : pretiravati z nespremenljivostjo dednih naravnav ; otrok prinese na svet svojo človeško naravo z določenimi naravnavami
// usmerjenost , naravnanost : dati življenju določeno naravnavo ; različna domišljijska naravnava ljudi

naravnávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od naravnavati: naravnavanje zvinjenih sklepov / naravnavanje ventilov / sistem za naravnavanje objektiva

naravnávati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnaval je gube na zavesi ; naravnava si ruto / naravnavati izpahnjeno nogo
2. delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnavati kosilnico / naravnavati gumb za glasnost / naravnavati širino brazde
3. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnavati daljnogled proti oddaljeni skupini ljudi / naravnavati top namerjati
// delati, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnavati pogovor na to vprašanje ; k temu cilju je naravnavala vse svoje želje
ekspr. ljudem so se postopoma naravnavala hrbtišča postajali so bolj samostojni, odločnejši

narávnopráven -vna -o prid. ( ā-ā )
nanašajoč se na naravno pravo: naravnopravno načelo

narávnost 1 -i ž ( á )
lastnost, značilnost naravnega: dekoracija vzbuja vtis naravnosti / naravnost interpretacije / zanj sta značilni preprostost in naravnost

narávnost 2 prisl. ( á )
1. izraža gibanje ali položaj v ravni črti brez odmikanja: naravnost iztegnjena roka ; na križišču peljite naravnost, ne na desno ne na levo / gledati, svetiti naravnost v oči
// izraža gibanje ali smer po najkrajši poti in brez postankov: iti naravnost domov / ekspr. drveti naravnost v pogubo ; stopati naravnost proti cilju
// neposredno , direktno : blago dobiva naravnost iz tovarne ; pošlji ga naravnost k zdravniku / v členkovni rabi ni mu treba kar naravnost verjeti brez pomišljanja
2. v členkovni rabi brez prikrivanja, odkrito: spregovori z njim naravnost ; vprašaj naravnost, zakaj ne mara priti ; kar naravnost povej, da se bojiš / naravnost nas v govoru ni imenoval ; tega naravnost ne trdim
3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: otrok je priletel naravnost pod kolesa ; zadel ga je naravnost v oko
// pog., v členkovni rabi poudarja trditev: bil si naravnost imeniten ; to bi bila naravnost sramota
// poudarja intenzivnost dejanja; kar 2 : začeli so ga naravnost sovražiti
zastar. ni bila naravnost bolna, zdrava pa tudi ne ravno

narávnosten -tna -o prid. ( á ) zastar.
1. neposreden , direkten : naravnosten dotik / imeti naravnostne dokaze / mož je bil naravnosten, odkrit
2. ki vodi naravnost: iti po naravnostni poti

naravoslôvec -vca m ( ȏ )
strokovnjak za naravoslovje: raziskovanja naravoslovcev

naravoslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na proučevanje narave: naravoslovno raziskovanje / naravoslovne vede ; naravoslovna znanost

naravoslôvje -a s ( ȏ )
naravoslovne vede: razvoj naravoslovja / fakulteta za naravoslovje in tehnologijo

naravoslôvski -a -o prid. ( ȏ )
star. naravosloven : naravoslovsko raziskovanje / naravoslovske vede

naravovárstven -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na varstvo narave: naravovarstveni ukrepi / turistični in naravovarstveni delavci

naravovárstvenica -e ž ( ȃ )
ženska, ki si poklicno ali ljubiteljsko prizadeva za varstvo narave: kot zaprisežena naravovarstvenica se je odločila, da bo gladovno stavkala ; botaničarka in naravovarstvenica

naravovárstvenik -a m ( ȃ )
kdor si poklicno ali ljubiteljsko prizadeva za varstvo narave: naravovarstveniki se zavzemajo za ohranitev tradicionalnega kmetovanja ; nasprotovanje naravovarstvenikov

naravovárstvo -a s ( ȃ )
dejavnost, prizadevanje za varstvo narave: ukvarjati se z naravovarstvom ; naloge naravovarstva ; predstavniki društva za naravovarstvo

naravoznánstven -a -o prid. ( ȃ )
naravosloven : naravoznanstvena dognanja / naravoznanstvene knjige

naravoznánstvo -a s ( ȃ )
naravoslovje : naravoznanstvo in tehnika

nárazen in narázen prisl. ( ȃ; ȃ )
izraža medsebojno ločenost ali ločevanje; ant. skupaj : držati prste, stopala narazen ; potegniti zavese narazen ; ob strelu so ljudje skočili narazen ; hiši stojita precej narazen
po nazorih sta si daleč narazen njuni nazori so zelo različni ; pog. dajati stroj narazen razstavljati ga (na dele) ; iti narazen pog. suha klada gre nerada narazen se nerada razkolje ; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih ; pog. po dveh letih zakona sta šla narazen sta se razvezala ; lesti narazen pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga ; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen ; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada ; pog. toliko jé, da kar narazen leze se zelo debeli ; pog. spraviti pretepače narazen ločiti, razgnati ; pog. živeti narazen ločeno
jezikosl. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen

narcís -a m ( ȋ )
1. bot. rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, navadno belimi ali rumenimi cveti, Narcissus: beli, ozkolistni narcis ; mnogocvetni narcis vrtna rastlina z manjšimi belimi ali rumenkastimi cveti v socvetju, Narcissus polyanthus
2. knjiž. moški, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: malomeščanski narcis / ekspr. pesnik ni bil nikoli egocentričen narcis

narcísa -e ž ( ȋ )
rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, navadno belimi ali rumenimi cveti: trgati narcise ; šopek narcis

narcísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na narciso: narcisni vonj / narcisna polja

narcisízem -zma m ( ī )
knjiž. občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote: opisovati narcisizem junaka / pisateljski narcisizem

narcisoíden -dna -o prid. ( ȋ )
knjiž. ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: domišljav, narcisoiden moški ; je egocentričen in narcisoiden / narcisoiden odnos do življenja

narcisoídnost -i ž ( ȋ )
knjiž. lastnost, značilnost človeka, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: za njeno zunanjo narcisoidnostjo se skriva egocentričnost / narcisoidnost gledališkega izraza

narcísovski -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. tak, kot pri moškem, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: narcisovska domišljavost, zagledanost vase

narcístičen -čna -o prid. ( í )
knjiž. ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: narcističen človek ; narcistično bitje / narcistično čustvo

narcízem -zma m ( ī )
knjiž. občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote: mladostni narcizem

nárda -e ž ( ȃ )
knjiž. olje, mazilo iz korenin indijske rastline: vonj narde in galbana

nardečíti -ím dov. , nardéči in nardêči; nardéčil ( ī í )
prekriti z rdečilom: nardečiti ustnice

narebríčiti -im dov. ( í ȋ )
teh. narediti, da ima kaj podolgovate vzboklinice, rebra: narebričiti gladko površino / narebričiti glave vijakov

narebríti -ím dov. , narébril ( ī í )
narediti, da ima kaj podolgovate vzbokline, rebra: narebriti desko

naréčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na narečje: narečna beseda, oblika ; narečne posebnosti / govoril je brez narečnih primesi / narečna razčlenjenost slovenskega jezika

naréčje -a s ( ẹ̑ )
jezikosl. od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja: raziskovati narečja ; gorenjsko narečje / socialno narečje govor kakega družbenega sloja

narečjeslôvec -vca m ( ȏ )
strokovnjak za narečjeslovje; dialektolog : slovenski narečjeslovci

narečjeslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na narečjeslovce ali narečjeslovje; dialektološki : izdelava narečjeslovnega atlasa ; narečjeslovne razprave

narečjeslôvje -a s ( ȏ )
jezikosl. veda o narečjih; dialektologija : slovensko narečjeslovje

narečjeslôvka -e ž ( ȏ )
strokovnjakinja za narečjeslovje; dialektologinja : s terminologijo se ukvarja kot narečjeslovka

naréčnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost narečnega: tako naglašanje ima prizvok narečnosti

naréd -- prid. ( ẹ̑ )
knjiž., v povedni rabi pripravljen : vedno so nared, da nastopijo ; sani so nared za vožnjo ; četa čaka nared za napad / v pol ure bom nared napravljen, oblečen ; do maja bo most nared narejen, popravljen ; čolnov še nima nared / vse je nared, lahko odpeljemo je v redu

narédba -e ž ( ẹ̑ )
1. star. odredba , odlok , ukaz : izdati naredbo ; cerkvene, cesarske naredbe / gozdna naredba zakon o gozdovih
2. nar. zahodno naprava , priprava : naredbe za spravljanje sena

narédben -a -o ( ẹ̑ )
pridevnik od naredba: naredbena obveza

naredbodajálec -lca [ naredbodajau̯ca in naredbodajalca ] m ( ȃ )
pravn. kdor daje odredbe, odloke, ukaze; odredbodajalec : naredbodajalec za izvršitev finančnega načrta sklada / bil je glavni naredbodajalec za zasedeno ozemlje

naredbodájen -jna -o prid. ( ā )
pravn. ki daje odredbe, odloke, ukaze; odredbodajen : naredbodajna oblast

naredíti -ím dov. , narédil ( ī í )
1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj ; narediti čevlje, obleko ; narediti načrt ; narediti nalogo napisati ; narediti potico speči ; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti ; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem ; narediti si hišo zgraditi, sezidati / narediti šotor postaviti / iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo / narediti stopnicam ograjo
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde ; narediti črto potegniti ; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti ; narediti red ; star. narediti luč prižgati / deroča voda je naredila globoke jame ; krogla je naredila vdolbino v zid ; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale / toča je naredila dosti škode
// dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno ; narediti rezilo ostro ; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega ; ta misel me je naredila sentimentalnega ; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
// pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili
2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo ; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega ; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost ; ne more vsega sama narediti ; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito ; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat ; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj ; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil ; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega ; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo ; narediti izlet v hribe ; narediti malo potrebo ; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
3. dokončati , končati : kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil ; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil ; plačali boste, ko bom naredil
4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo ; fant mu je gotovo nekaj naredil ; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala ; ekspr. narediti kariero uspeti ; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh ; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim ; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil ; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost ; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil ; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati ; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati ; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln ; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače ; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska) ; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis ; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni iz zimskega v zgodnjepomladno ali obratno ; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
gastr. narediti marinado ; kozm. narediti masko ; rel. narediti križ ; voj. narediti kamuflažo

narédko in na rédko prisl. , piše se narazen ( ẹ̄ )
1. izraža razvrščenost v velikih medsebojnih presledkih: drevesa stojijo na redko ; ekspr. na redko posejane zvezde / sneg naletava le še na redko / na redko obljudeni kraji
2. izraža pojavljanje v velikih časovnih presledkih: na redko kliče zdravnika ; kukavice se oglašajo bolj na redko

narédnik in nárednik -a m ( ẹ̑; á )
v stari Jugoslaviji podoficirski čin, za stopnjo višji od podnarednika, ali nosilec tega čina: napredoval je v narednika / orožniški narednik

narédniški in náredniški -a -o prid. ( ẹ̑; á )
nanašajoč se na narednike: naredniški čin ; naredniška uniforma / naredniški dril

narêjanje -a s ( é )
glagolnik od narejati: narejanje obleke / v njenih očeh ni bilo nobene laži in nikakršnega narejanja

narêjati -am nedov. ( é )
star. delati , napravljati : narejati ogenj ; takrat so narejali zelo majhna okna ; znal je narejati pisma pisati, sestavljati / črne oči jo narejajo mikavno / golazen nareja škodo ; sonce nareja sence

narejênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost narejenega: govoril je brez narejenosti ; težko je reči, kje je meja med njegovo narejenostjo in pristnostjo ; bil je nasprotnik vsake zlaganosti in narejenosti / narejenost vedenja

nárek 1 tudi narék -éka m ( á ẹ́; ẹ̑ ) etn.
1. obredna pesem, ki slavi umrlega in izraža žalost ob njegovi smrti: peti narek
2. narekanje : opustiti narek / žena umrlega je sama vodila narek

narèk 2 -éka m ( ȅ ẹ́ )
govorjenje besedila, namenjenega za dobeseden zapis: pisati po nareku ; hiter, počasen narek / za šolsko nalogo so pisali narek / brati narek
publ. ta poezija je nastala po nareku časa okusu, miselnosti

narékanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od narekati 1 : poslušati narekanje ; narekanje pri mrličih / v narekanju se je spominjala njegove dobrote in ljubezni v nareku

narékati 1 -am nedov. ( ẹ̑ )
etn. izražati žalost za umrlim z obredno pesmijo: jokala je na grobu in narekala ; narekati za bratom / narekati umrlemu očetu

narékati 2 -am nedov. ( ẹ̑ )
knjiž. narekovati 2 , diktirati : narekala mu je stavek za stavkom / dela, kakor mu narekajo okoliščine

narékavica -e ž ( ẹ̑ )
etn. ženska, ki nareka, narica: najeti narekavice ; tožba narekavic

narekováj -a m ( ȃ )
jezikosl. ločilo, ki označuje premi govor, citate, naslove ali daje besedam poseben pomen: napisati dvopičje in narekovaj ; postaviti stavek med narekovaje ; dati besede v narekovaj / dvojni, enojni narekovaj
ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj

narekoválec -lca [ narekovau̯ca tudi narekovalca ] m ( ȃ )
kdor narekuje, diktira: narekovalec in zapisovalec

narekoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na narekovanje: narekovalna hitrost / narekovalni aparat diktafon

narekovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od narekováti: razlagi sledi narekovanje glavnih misli ; pisanje po narekovanju po nareku

narékovati 1 -ujem in narekováti -újem nedov. ( ẹ̑; á ȗ )
etn. narekati 1 , naricati : ženske so jokale in narekovale

narekováti 2 -újem nedov. ( á ȗ )
1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis: narekovati strojepiski, učencem ; narekovati pismo, zapisnik / pog. narekovati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju
2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: narekovati pogoje premirja / narekujejo cene, ker so edino tovrstno podjetje ; Pariz še vedno narekuje modo
// nav. 3. os. izraža nujnost, potrebnost česa glede na kaj: dolžnost, spoštovanje, vest nam narekuje tako ravnanje ; publ. navedena dejstva narekujejo odločno ukrepanje
delo mu je narekovala bolečina ob sinovi smrti delo je napisal zaradi bolečine

narepénčiti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. zaradi vznemirjenja se postaviti v napeto, pokončno držo, našopiriti perje, naježiti dlako: maček, petelin se je narepenčil / ekspr. če mu je kdo kaj ukazal, se je narepenčil
2. ekspr. postati domišljav, prevzeten: kako se je narepenčil, gospodar bi rad postal

narézati -réžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z rezanjem narediti kose, dele: narezati kruh, potico / narezati na koščke, rezine
// z rezanjem priti do določene količine česa: narezati cepiče ; vrtnar je narezal košaro cvetja ; narezati meso za golaž
// z rezanjem narediti, izoblikovati: narezati krhlje, lističe
2. nekoliko prerezati: narezati deblo, steblo / žilo je samo narezal, da je kri počasi odtekala
teh. narezati navoj z rezanjem narediti, oblikovati ga na steblu

narézek -zka m ( ẹ̑ )
na tanke rezine narezano prekajeno meso ali mesni izdelki, sir, jajca in dodatki: pripraviti narezek ; postreči s pecivom in narezkom / najraje ima narezek z ljubljansko salamo

narézkati -am dov. ( ẹ̑ )
strojn. z rezkanjem narediti, izoblikovati: narezkali so sto kolesc

narezljáti -ám dov. ( á ȃ )
z rezljanjem narediti, izoblikovati: prodajala sta, kar sta čez zimo narezljala – cokle, kuhalnice, sklede
// narediti majhne, goste zareze: narezljati papir za okras

narezováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z rezanjem delati kose, dele: suho meso, salamo narezujejo sproti / narezovati na tanke rezine
2. delati zarezo, zareze: narezovati robove deske, mize

narežáti se -ím se dov. , narêži se in naréži se; narêžal se in naréžal se ( á í )
slabš. nasmejati se: narežati se do solz

nargíla -e ž ( ȋ )
v orientalskem okolju pipa, pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo: kupiti nargilo / kaditi nargilo

nargilé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
v orientalskem okolju pipa, pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo: starec z velikim nargilejem / kaditi iz nargileja

naríbati -am dov. ( ȋ )
1. z ribanjem narediti majhne kose, dele: kumare olupimo in naribamo / naribati na lističe, rezance / naribati malo parmezana na špagete
2. pog. zdrgniti , nadrgniti : naribali so ga s snegom ; naribati si uhlje

naricálka in naricáljka -e ž ( ȃ ) etn.
1. ženska, ki narica: gledati, poslušati naricalko ; žalovanje naricalk
2. obredna pesem, ki slavi umrlega in izraža žalost ob njegovi smrti: peti naricalke ; pren., publ. ne meniti se za naricalke kritikov

narícanje -a s ( ȋ )
glagolnik od naricati: pretresljivo naricanje / naricanje ob mrliču

narícati -am nedov. ( ȋ )
etn. izražati žalost za umrlim z obredno pesmijo: vila je roke nad očetovim truplom in naricala / naricati za umrlim bratom

naríniti -em dov. ( í ȋ )
z rinjenjem spraviti kaj kam: vodni tok narine k bregu kopice ledu ; pritisk v zemeljski skorji je narinil plasti eno na drugo

narís -a m ( ȋ )
1. knjiž. risba , skica : na robu karte so bile opombe in naris naših položajev
2. geom. projekcija predmeta navadno na navpično ravnino: naris in tloris / mere so podane v narisu

narísati -ríšem dov. ( ȋ )
1. s črtami upodobiti: narisati hišo, otroka ; narisati na papir, tablo ; lepo, realistično narisati ; stala sta, kot bi ju kdo narisal zelo mirno
// s črtami narediti: narisati diagram, razpredelnico
geom. narisati krog, kvadrat načrtati
2. star. opisati , orisati : v romanu je narisal le nekatere izvirne značaje ; tako so mi ga narisali znanci

narísek -ska m ( ȋ )
1. zastar. skica : besedilo dopolnjuje več nariskov
2. obrt. z znaki podan opis vzorca za kvačkanje, pletenje: primerjati narisek z izdelkom / kvačkati po narisku

narísen -sna -o prid. ( ȋ )
geom., v zvezi narisna ravnina navadno navpična projekcijska ravnina: narisna in tlorisna ravnina

naríti -ríjem dov. , naríl in narìl ( í ȋ )
z ritjem narediti: krt je naril krtine po vsem travniku / svinja je veliko narila

narív -a m ( ȋ )
geol. plast starejših geoloških plasti nad mlajšimi: nariv triadnih plasti na kredne apnence ; prelomi in narivi

narívati -am nedov. ( í )
z rinjenjem spravljati kaj kam: narivati vozičke na podstavke ; zemeljski skladi so se narivali drug na drugega / narivati skale v dolge pregrade

nárkič -a m ( ȃ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
narkoman : narkič je razbil šipo in vlomil v avto ; zdravljenje narkičev

nárko... prvi del zloženk ( ȃ )
nanašajoč se na ukvarjanje z mamili, zlasti z uživanjem, razpečevanjem: narkotest in narko test, narkomafija in narko mafija, narkoscena in narko scena

narkolepsíja -e ž ( ȋ ) med.
nevrološka bolezen z motnjo spanja, ki se kaže v napadih nepremagljive potrebe po spanju sredi dneva: narkolepsija ni ozdravljiva, vendar je s poživili in z antidepresivi njene simptome mogoče ublažiti ; zdravljenje narkolepsije

nárkomáfija in nárko máfija -e ž ( ȃ-á )
tajna teroristična, kriminalna organizacija, ki se ukvarja z ilegalno trgovino z mamili: boj proti narkomafiji ; obračun z narkomafijo

narkomán -a m ( ȃ )
kdor je zasvojen z mamili: zanj pravijo, da je narkoman ; zdravljenje narkomanov / ozdravljen narkoman

narkomaníja -e ž ( ȋ )
zasvojenost z mamili: zdraviti se zaradi narkomanije / prizadevanja za omejitev narkomanije

narkománka -e ž ( ȃ )
ženska, ki je zasvojena z mamili: zanjo pravijo, da je narkomanka ; postala je narkomanka ; mlada narkomanka / ozdravljena narkomanka

narkománski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na narkomane: policija je odkrila narkomansko skupino / narkomanska brezbrižnost

narkománstvo -a s ( ȃ )
zasvojenost z mamili: dolgotrajno uživanje mamil vodi v narkomanstvo / v članku pisec obravnava trgovino z mamili in narkomanstvo

nárkoscéna -e in nárko scéna -e ž ( ȃ-ẹ̑ ) pog.
področje udejstvovanja in uveljavljanja ilegalne trgovine z mamili: narkoscena je zlasti zaživela v nočnih lokalih, kjer je bilo mogoče mamila naročiti skupaj s pijačo

nárkotést -a in nárko tést -a m ( ȃ-ẹ̑ )
preveritev vsebnosti narkotikov v organizmu: narkotest je potrdil, da je oseba pod vplivom narkotikov

narkótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na narkotike ali narkozo: narkotično sredstvo / rastlina ima narkotično moč / narkotično delovanje / biti v narkotičnem stanju

narkótik -a m ( ọ́ )
1. sredstvo, ki povzroča ugodje in lajša bolečine; mamilo : uživati narkotike ; zastrupiti se z narkotikom ; močen narkotik ; naravni, umetni narkotiki ; učinkovanje narkotika
2. med. sredstvo za narkozo, omamilo: inhalacijski narkotik

narkotizêr -ja m ( ȇ )
med. anestezist : bolnik odgovarja na vprašanja narkotizerja

narkotizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
med. dati narkozo, omamiti: narkotizirati bolnika z etrom

narkóza -e ž ( ọ̑ )
med. umetno povzročena neobčutljivost telesa, omama: pri operacijah uporabljati narkozo / prebuditi se iz narkoze ; bolnik leži v narkozi / dati narkozo / maska za narkozo

narkózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na narkozo: narkozna globina / narkozna sredstva narkotična sredstva

naróbe prisl. ( ọ̑ )
1. izraža položaj ali smer, ki je drugačna kot normalna: obrniti kažipote narobe ; obuti nogavico narobe / obračati kolo na desno in narobe ; narobe obrnjen portret s hrbtno stranjo spredaj; z glavo navzdol ; blago se lika in šiva narobe na narobni strani ; sedel je na stol narobe tako, da je bil obrnjen proti naslonjalu ; vrteti film narobe nazaj
bot. narobe srčasti list srčasti list, zožen ob peclju
2. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo; ant. prav : narobe se lotiti stvari ; narobe narediti, odgovoriti ; ravnali bi zelo narobe, če bi vztrajali ; ekspr. učijo te ravno narobe, kakor je prav / narobe si razumel moje pojasnilo / ekspr., v povedni rabi: račun je narobe ; to je narobe, da ga nisi pozdravil ; z nikalnico ne bi bilo narobe, če bi ga poklicali izraža primernost, koristnost česa
ekspr. če ga ni pravi čas domov, je že narobe so doma v skrbeh; so nejevoljni ; ekspr. ni se pripeljal, morda je kaj narobe je bolan; ima težave ; pog. med sosedi je marsikaj narobe je v marsičem nesoglasje ; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške ; ekspr. tam je vse narobe godijo se neprijetne, težke reči ; star. pa dajte tisti denar, če vam ni narobe če morete; če se strinjate ; ekspr. z njim je nekaj narobe ni popolnoma zdrav; nima urejenega razmerja do okolice ; ekspr. danes je s teboj nekaj narobe imaš skrbi; nisi dobre volje ; pog. vse nam gre, hodi narobe povzroča težave ; pog. narobe je stopil in si zvil nogo neprimerno, neprevidno
3. ekspr. nasprotno , obratno : prej so se ga ogibali, zdaj je narobe ; zlog izgovarja kratko, pa je ravno narobe prav ; hlev ima prevelika okna, hiša pa narobe ; življenje je boj, pa tudi narobe se sme reči: boj je življenje / oblika je povezana z vsebino in narobe
// uvaja novo trditev namesto prej zanikane: ni dolgočasno, narobe, še zabavno je ; dela ni konec, mi smo, narobe, prepričani, da se šele začne ; v prid. rabi, nav. ekspr.: narobe junak ; to je narobe znanost ; takšen red je pravi narobe svet

naróbečen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nar. severovzhodno, z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri; napačen : njegovi sinovi niso narobečni fantje

naróben -bna -o prid. ( ọ̑ )
1. v zvezi narobna stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: primerjati lice in narobno stran ; narobna stran tkanine, usnja / volnene tkanine likamo na narobni strani
2. knjiž. obrnjen , obraten 1 : gledati narobno sliko obraza v vodi ; kronološko zaporedje je lahko tudi narobno od navedenega
// napačen , nepravi : prijeti za narobni konec noža / zavil je v narobno smer

naróbešnji -a -e prid. ( ọ̑ )
nar. vzhodnoštajersko napačen , nepravi : narobešnje mišljenje / prijeti bič na narobešnji strani

narobíti in naróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
teh. narediti rob: narobiti pločevino

naróčaj tudi naročáj -a m ( ọ̑; ȃ )
knjiž. naročje : vzeti otroka v naročaj ; držati, imeti kaj v naročaju / naročaj drv ; konjem je prinesel naročaj sena

naróčanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od naročati: naročanje blaga, knjig

naróčati -am nedov. ( ọ́ )
1. izražati želje, zahteve
a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: naročati blago pri proizvajalcu ; naročati gradbena dela / naročati večerjo v restavraciji ; pog., ekspr. naročal je liter za litrom / pog. čevlje (si) vedno naroča pri čevljarju si daje delati
b) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: naročal mu je, naj pazi na hišo ; naročam vam, da jo prijazno sprejmete
2. določati čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročati stranke ; za ta mesec pacientov ne naročamo več

naróčba -e ž ( ọ̑ )
zastar. naročilo : vabilo na naročbo Novic / še pomnim vašo naročbo

naróčen 1 -čna -o prid. ( ọ̑ )
zastar. ki se nosi v naročju: naročni otroci / naročni pes hišni pes

narôčen 2 in naróčen -čna -o prid. ( ō; ọ̄ )
zastar. ročen 2 : naročna torbica, ura

naročeváti -újem nedov. ( á ȗ )
naročati : naročevati jedi, pijačo / naročeval mu je, naj piše s poti / naročevati se na časopise

naročílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na naročilo: naročilni zahtevki
adm. naročilna knjiga knjiga, v katero se vpisujejo naročila

naročílnica -e ž ( ȋ )
adm. listina, s katero naročnik naroča dobavitelju blago ali izvajalcu storitev: izpolniti naročilnico ; blok naročilnic

naročílo -a s ( í )
1. izrazitev želje, zahteve, da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: podjetje ne more izpolniti vseh naročil ; naročilo za izdelavo načrta ; obročno odplačilo se začne z mesecem naročila / dati, dobiti naročilo / napisati članek po naročilu glavnega urednika
// izražena želja, zahteva, ki naj jo kdo uresniči, opravi: njegovo naročilo, naj si v nesreči pomagajo, so pozabili ; poslal mu je denar z naročilom, naj mu kupi knjigo
// v prislovni rabi, v zvezi po naročilu izraža omejitev kake dejavnosti na naročene izdelke: delamo samo po naročilu ; čevlji, obleka po naročilu / jedi po naročilu jedi, ki se pripravijo sorazmerno hitro, če jih gost naroči
2. kar se naroča: zmanjšati obseg naročil / naročila proti plačilu v gotovini
gost. jesti po naročilu jedi po naročilu ; pravn. naročilo pogodba o opravljanju poslov za drugega; mandat

naročítelj -a m ( ȋ )
star. naročnik 2 : naslov naročitelja

naročíti -ím dov. , naróčil ( ī í )
1. izraziti željo, zahtevo
a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: podjetje je naročilo za deset milijonov blaga ; naročiti stroje iz tovarne ; naročiti gradbena dela pri najboljšem ponudniku ; pisno, ustno naročiti ; naročiti po telefonu / gostje pridejo, naročijo in plačajo ; naročiti skodelico kave ; naročiti (si) sadni sok ; elipt., pog. naročiti dva deci / pog. naročiti čevlje pri čevljarju dati delati ; naročiti opremo v tujini ; naročiti telefonski pogovor sporočiti telefonistu, s katerim naročnikom se želi govoriti ; naročiti sobo v hotelu rezervirati
b) da kdo kam pride zaradi kakega opravila: naročiti delavce za popravilo hiše / naročil je taksi, da ga je peljal na postajo
c) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: tovarišem je naročil, naj molčijo ; naroči mu, naj se pravočasno pripravi / naročili so jim ubogati / pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače
2. določiti čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročiti pacienta za ponoven pregled ; zdravnik ga je naročil čez dva meseca ; krojač me je naročil za sredo / naročil sem jo pri okulistu
pog. pri mojem bratu so naročili bratova žena je noseča ; kakor bi ga naročil, je stopil v hišo v najbolj primernem, pravem času ; vreme je, kot bi ga naročil zelo lepo, ugodno

naróčje -a s ( ọ̑ )
1. prednji del telesa v sedečem položaju od trebuha do kolen: pramen svetlobe osvetljuje naročje sedeči figuri ; položiti glavo v materino naročje ; sesti komu v naročje ; v naročju je držala odprto knjigo ; prazno naročje ; pren. spustiti krsto zemlji v naročje
// vznes. varstvo , zavetje : domovina, vrnil se bom v tvoje naročje / z oslabljenim pomenom hiteti v naročje gora
2. s predlogom prostor med eno ali obema upognjenima rokama in prednjim delom telesa: drva so ji začela padati iz naročja ; vzeti otroka v naročje ; držati, nesti v naročju ; hodila je po sobi z dojenčkom v naročju
3. z rodilnikom količina, ki gre med upognjeni roki in prednji del telesa: prinesti dve naročji drv ; vreči živini naročje sena ; ekspr. natrgal je celo naročje rož
ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga ; šalj. biti v Abrahamovem naročju mrtev, na onem svetu ; knjiž. biti v Morfejevem naročju spati ; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda

naróčnica 1 -e ž ( ọ̑ )
arheol. zapestnici podoben okrasni predmet, ki se nosi na lakti ali nadlakti: nad komolcem je imela srebrno naročnico ; uhani, prstani, zapestnice in naročnice

naročníca 2 -e ž ( í )
1. ženska, ki naroča kako blago, storitev: nagrado je dobila kot tisoča naročnica knjige ; naročnica oglasa
2. ženska, ki se vnaprej naroči na kaj: dolgoletna naročnica revije

naróčnik 1 -a m ( ọ̑ )
knjiž. valjast predmet za gretje rok, navadno iz krzna; muf , rokovnik 2 : roke je vtaknila v kožuhovinast naročnik

naročník 2 -a m ( í )
1. kdor naroča kako blago, storitev: naročniki prejmejo blago takoj po vplačilu ; zadovoljiti naročnike ; napraviti pogodbo z naročnikom ; naročnik gradbenega objekta, (malega) oglasa / radijski, telefonski, televizijski naročniki
2. kdor se vnaprej naroči na kaj: naročniki imajo popust ; pridobivati naročnike za časopis / stalni naročniki revije

naročnína -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za naročeno blago, storitev: nakazati, pobirati, poravnati, zvišati naročnino / časopisna, radijska, telefonska naročnina ; letna, mesečna naročnina

naročnínski -a -o ( ȋ )
pridevnik od naročnina: naročninski oddelek

naročníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na naročnike: naročniške ugodnosti, želje
ptt naročniški vod vod od centrale do telefonskega naročnika ; zal. naročniška cena cena za naročnike

národ -a stil. -óda m ( á, ọ́ )
1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod ; izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod ; evropski, azijski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo ; vezi manjšine z matičnim narodom ; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu – svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov ; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
// s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov ; narod pesnikov in mislecev
// skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo : vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju
2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali ; pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod
3. ed., nižje pog. ljudje , ljudstvo : poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci
4. publ. država : odnosi med narodi
Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu ; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani ; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice ; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo ; red zaslug za narod z zlato zvezdo v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
antr. hamitski, semitski narodi ; pravn. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije ; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu

národen -dna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na narod:
a) njihov narodni obstoj je ogrožen ; narodne meje ; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj ; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota ; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej ; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija ; Narodna in univerzitetna knjižnica ; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka
b) narodni boji v 19. stoletju ; narodni praznik ; voditi narodno politiko ; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu ; narodni ponos ; narodna zavest
c) pouk v narodnem jeziku v materinščini ; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda ; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice ; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako območje ; narodna manjšina ; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda
2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna
3. ljudski : narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke ; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev ; narodne vezenine ; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo / pisal je narodne igre / narodna prosveta
narodni heroj kdor ima red narodnega heroja ; red narodnega heroja v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom ; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen ; Narodna banka Jugoslavije nekdaj centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije ; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod ; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov ; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo
ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbeni skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju ; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države ; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem ; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja ; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918 ; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848 ; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem

národič -a m ( á )
ekspr. manjšalnica od narod: to je narodič z visoko kulturo / mali evropski narodiči

narodíti -ím dov. , naródil ( ī í )
zastar. roditi : narodila je veliko otrok ; narodil se je v kmečki hiši

naródnik tudi národnik -a m ( ọ̑; á )
v carski Rusiji, v drugi polovici 19. stoletja pristaš narodništva: narodniki in dekabristi

naródniški tudi národniški -a -o prid. ( ọ̑; á )
nanašajoč se na narodnike ali narodništvo: narodniško gibanje / narodniški socializem / narodniški pisatelj

naródništvo tudi národništvo -a s ( ọ̑; á )
v carski Rusiji, v drugi polovici 19. stoletja politično in literarno gibanje, ki vidi nosilca družbenega razvoja v ruski vaški skupnosti: pristaš narodništva / navdušiti se za narodništvo

narodnják -a m ( á )
1. kdor z mišljenjem, ravnanjem (zelo) kaže narodno pripadnost, zavednost: bil je goreč, zaveden narodnjak ; narodnjaki in nemškutarji
// zgod., v drugi polovici 19. stoletja pristaš narodno usmerjenega slovenskega meščanskega tabora: volilni shod narodnjakov
2. pog., ekspr. kdor izvaja, posluša narodno-zabavno glasbo: rad posluša narodnjake

narodnjákar -ja m ( ȃ )
slabš. kdor z mišljenjem, ravnanjem kaže navadno navidezno, pretirano narodno pripadnost, zavednost: zanesenjaški narodnjakarji

narodnjákarstvo -a s ( ȃ )
slabš. mišljenje, ravnanje, s katerim se (zelo) kaže navidezna, pretirana narodna pripadnost, zavednost: napadal, smešil je njihovo narodnjakarstvo

narodnjákinja -e ž ( á )
1. ženska, ki z mišljenjem, ravnanjem (zelo) kaže narodno pripadnost, zavednost: goreča narodnjakinja
2. pog., ekspr. ženska, ki izvaja, posluša narodno-zabavno glasbo: čeprav je po duši narodnjakinja, se rada zabava na rokovskih koncertih

narodnjáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na narodnjake ali narodnjaštvo: narodnjaške fraze / narodnjaški list

narodnjáštvo -a s ( ȃ )
1. mišljenje, ravnanje, s katerim se (zelo) kaže narodna pripadnost, zavednost: ostal je zvest svojemu narodnjaštvu ; lažno rodoljubje in plitvo narodnjaštvo
2. knjiž. narodništvo

národno... prvi del zloženk ( á )
nanašajoč se na naroden: narodnokulturen, narodnoosvobodilen

národnobudíteljski -a -o prid. ( á-ȋ )
nanašajoč se na narodne buditelje: narodnobuditeljska in narodnoobrambna prizadevanja

národnogospodárski -a -o prid. ( á-á )
nanašajoč se na narodno gospodarstvo: narodnogospodarski sistem / narodnogospodarske potrebe

národnokultúren -rna -o prid. ( á-ȗ )
nanašajoč se na kulturo naroda: narodnokulturna organizacija, ustanova / narodnokulturno delo

národnoobrámben -bna -o prid. ( á-ȃ )
nanašajoč se na obrambo, ohranitev naroda: narodnoobrambna organizacija ; narodnoobrambno društvo / narodnoobrambni članki

národnoosvobodílen -lna -o prid. ( á-ȋ )
nanašajoč se na narodno osvoboditev: narodnoosvobodilna gibanja v Afriki
// nanašajoč se na osvoboditev jugoslovanskih narodov med drugo svetovno vojno: krepitev narodnoosvobodilnega gibanja po italijanski kapitulaciji / narodnoosvobodilni boj ; narodnoosvobodilni odbor osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov ; Slovenski narodnoosvobodilni svet [SNOS] najvišje predstavniško telo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja ; Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije

národnoprosvéten -tna -o prid. ( á-ẹ̑ )
nanašajoč se na narodno prosveto: narodnoprosvetne organizacije / narodnoprosvetno delo

národnoradikálen -lna -o prid. ( á-ȃ )
nanašajoč se na narodne radikale: bil je pristaš narodnoradikalne stranke

národnost -i ž ( á )
1. pripadnost določenemu narodu: sramovati se, zavedati se svoje narodnosti / biti slovenske, srbske narodnosti / ekspr. utrjevati narodnost narodno zavest
// knjiž. značilnosti kulture, zavesti določenega naroda, ljudstva: narodnost v arhitekturi
2. polit. narodna manjšina: pripadniki italijanske, madžarske narodnosti v Sloveniji ; narodi in narodnosti
3. etnična skupnost sploh: pripadniki drugih narodnosti ; ekspr. mešanica narodnosti / buržoazija vladajoče narodnosti vladajočega naroda

národnosten -tna -o prid. ( á )
nanašajoč se na narodnost: narodnostna osveščenost, zavest / narodnostna vzgoja / narodnostna nasprotja ; narodnostno zatiranje / narodnostni boji ; narodnostna politika
// naroden : slovenska narodnostna skupnost / državne in narodnostne meje / narodnostna manjšina

národnostnik -a m ( á ) pog.
poslanec madžarske, italijanske narodne skupnosti v slovenskem parlamentu: narodnostnika sta glasovala za novelo zakona

národnovzgójen -jna -o prid. ( á-ọ̑ )
nanašajoč se na vzgojo v narodnem duhu: narodnovzgojno delo / narodnovzgojne organizacije

narodo... prvi del zloženk
nanašajoč se na narod: narodoljub, narodopisen

narodopísec -sca m ( ȋ )
strokovnjak za narodopisje: strokovno posvetovanje narodopiscev

narodopísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na narodopisje: narodopisna razstava / narodopisni muzej ; narodopisno blago dokumenti ljudske kulture

narodopísje -a s ( ȋ )
veda o materialni, družbeni in duhovni kulturi posameznih ljudstev, narodov: razvoj narodopisja / Inštitut za slovensko narodopisje

narodoslôven -vna -o prid. ( ȏ )
etnografski , etnološki , narodopisen : narodoslovna razprava

narodoslôvje -a s ( ȏ )
etnografija , etnologija , narodopisje

narodotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
ki ima sposobnost ustvarjati, vzdrževati narodno zavest, občutek pripadnosti določenemu narodu: narodotvorna politika ; narodotvorna zavest ; narodotvorna vloga slovenskega jezika

národov -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na narod: narodov blagor ; narodova prihodnost ; narodova volja / narodov voditelj narodni / ta pisatelj dobro pozna narodovo življenje življenje socialno nižjih družbenih slojev

narodoznánstvo -a s ( ȃ )
star. etnografija , etnologija , narodopisje

narógati se -am se dov. ( ọ̄ )
knjiž. zadovoljiti svojo potrebo, željo po roganju: ni se mu mogel narogati

narogovíliti se -im se dov. ( í ȋ )
ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po rogoviljenju: nakričali so se in narogovilili

narojênost -i ž ( é )
dejstvo, da je kdo kje rojen: narodnost ni samo narojenost in celo ne samo kulturna narejenost, temveč je tudi razsežnost duha

nárok -a m ( á )
pravn. sodelovanje strank s sodiščem, razpisano v postopku za določen čas in kraj: odložiti, opraviti narok ; vabiti stranke na narok ; narok za glavno razpravo bo v sredo / dražbeni, poravnalni narok

narokávec -vca m ( ȃ )
nav. mn., knjiž. narokavnik : klotasti narokavci

narokávnik -a m ( ȃ )
nav. mn. iz blaga narejen, do komolca segajoč ščitnik za rokav: natikati si narokavnike / v pisarni je sedel v črnih narokavnikih

narókvica -e ž ( ọ̑ )
arheol. zapestnici podoben okrasni predmet, ki se nosi na lakti ali nadlakti: v grobu so našli prstane, ogrlice in narokvice

narópati -am dov. ( ọ̑ )
z ropanjem priti do česa: te dragocenosti so naropali po gradovih ; veliko so naropali / ekspr. blagajnik je naropal petdeset tisoč evrov pridobil z goljufijo, poneverbo

nárt -a m ( ȃ )
anat. del noge pod gležnjem: stopil mu je na nart / boli ga v nartu

nárteks -a m ( ȃ )
arhit. pokrito preddverje pri bizantinskih, starokrščanskih ali drugih cerkvah:

nárten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nart: nartne kosti / nartni del čevlja ; nartni jermen pri sandalih

nártnica -e ž ( ȃ )
anat. vsaka od sedmih kosti v nartu: počena nartnica

nártnik -a m ( ȃ )
nav. mn., zool. majhne, na Malajskih in Filipinskih otokih živeče polopice z zelo velikimi očmi in zelo podaljšanimi nartnimi kostmi, Tarsioidae: loriji, lemurji, makiji in nartniki

narúšiti -im, in narušíti in narúšiti -im dov. ( ú ȗ; ī ú )
nekoliko porušiti, razrušiti: potres je narušil stare stavbe ; opuščen kozolec se je narušil
// publ. nekoliko pokvariti, poslabšati: narušiti ravnotežje sil ; zdravje se mu je narušilo

narvál tudi nárval -a m ( ȃ; ȃ )
zool. kit, ki ima en zob podaljšan v obliki roga, Monodon monocerus: oglašanje narvalov / rog narvala

nasàd -áda m ( ȁ á )
1. zemljišče, na katerem rastejo rastline v določeni razvrstitvi: iti skozi nasad / hmeljev, oljčni nasad ; nasad bombaža, krompirja, vinske trte ; riževa polja in tobačni nasadi / intenzivni, poskusni nasadi ; javni nasad park ; plantažni, terasasti nasad
// rastline, ki rastejo v taki razvrstitvi: pobočje je pokrival bukov nasad ; neznanci so poškodovali nasade v parku / obnavljati, redčiti nasad / cesta z nasadi
2. agr. jajca, ki se istočasno valijo: pokazal mu je, kje je nasad / kupiti jajca za nasad / nasad jajc
3. etn. snopi, položeni v dveh vzporednih vrstah, ki se istočasno mlatijo: na podu so napravili nasad ; mlatijo že osmi nasad / zlagati snope v nasad / nasad snopja
agr. mešani nasad v katerem raste več vrst rastlin, rastlinskih sort ; biol. nasad bakterij kultura

nasáden 1 -dna -o prid. ( ȃ )
knjiž. nanašajoč se na nasad: nasadno sadjarstvo / nasadna rastlina

nasáden 2 -dna -o prid. ( ā )
teh. namenjen za nasajanje, natikanje: nasadni ključ ; nasadna ročica

nasadílo -a s ( í ) teh.
1. priprava, ki nosi vratno, okensko krilo in omogoča odpiranje, zapiranje: izdelovati nasadila ; premer nasadila / francosko, šarnirsko nasadilo
2. koničasti konec orodja, na katerega se pritrdi ročaj:

nasadíšče -a s ( í )
anat., v zvezi nasadišče mišice mesto na kosti, kjer se mišica končuje:

nasadítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od nasaditi: nasaditev sadnega drevja / nasaditev vinogradov / nasaditev na konico

nasadíti -ím dov. , nasádil ( ī í )
1. spraviti, pritrditi orodje na ročaj: nasaditi cepin, sekiro, vile / vojaki so nasadili bajonete na puške
// namestiti vrata, okno na tečaje: nasaditi oknico, vrata / nasaditi kolo
2. postaviti sadike v zemljo, kjer bodo rastle: nasaditi drevesa ; letos so nasadili precej krompirja / nasaditi vrt z okrasnim grmičevjem ; pren., ekspr. v poročilo je nasadil samih rožic
3. ekspr. nabosti , natakniti : vzel je vilice in nasadil pečenko ; nasaditi na konico noža ; poskušal je nasaditi ribo z ostmi ; nasadil se je na koničasto rogovilo / podivjani bik se je zaletel proti njemu in ga nasadil na roge
// dati , namestiti : nasaditi čepico na kljuko ; nasadil si je klobuk na glavo in odšel / kipu so odbili glavo in mu nasadili drugo
4. agr. dati valiti: nasadili so dvajset jajc / nasaditi kokoš
ekspr. žena mu je nasadila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi

nasájanje -a s ( á )
glagolnik od nasajati: spomladansko nasajanje rastlin / nasajanje jajc

nasájati -am nedov. ( á )
1. spravljati, pritrjevati orodje na ročaj: nasajati sekiro, vile
// nameščati vrata, okno na tečaje: nasajati vrata / pomagal mu je dvigniti voz in nasajati kolo
2. postavljati sadike v zemljo, kjer bodo rastle: nasajati sadno drevje, vinsko trto / nasajali so nove vinograde
3. ekspr. nabadati , natikati : nasajati meso na vilice
// dajati , nameščati : mati je nasajala otroku kapo na glavo
ekspr. žena mu je nasajala roge imela je spolne odnose z drugimi moškimi
4. agr. dajati valiti: nasajati jajca kokošim / nasajati kokoš na gnezdo
5. etn. zlagati snope v nasad: snope so nasajali po vsem podu

nasajênost -i ž ( é )
pog. nerazpoloženost , razdražljivost : te besede je izrekel brez nasajenosti / v nasajenosti ji je marsikaj izrekel

nasamáriti -im dov. ( á ȃ )
nižje pog. prevarati , ukaniti : pazi, da te ne bodo nasamarili

nasánjati -am dov. ( á )
ustvariti, izoblikovati v sanjah, sanjarijah: ženska, ki jo je nasanjala njegova ljubezen ; nasanjati si različne podobe

nasánkati -am dov. ( ȃ ) pog., ekspr.
1. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: nasankali smo ; nisi zadnji, ki je nasankal zaradi tega
2. prevarati , ukaniti : pošteno si me nasankal ; nasankali so se, ker so mu verjeli

nasében -bna -o prid. ( ẹ̑ )
filoz. ki obstaja neodvisno od človeške zavesti: nasebna obstojnost biti
geom. nasebna senca senca na ploskvi, skozi katero naj bi svetlobni žarki izstopali

nasébnost -i ž ( ẹ̑ )
filoz. lastnost, značilnost nasebnega: nasebnost stvari

naséči -séčem dov. , naséci nasecíte; nasékel nasékla ( ẹ́ )
nar. nakositi : naseči travo za prašiče / zaradi suše se je seno slabo naseklo

nasédanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od nasedati: nasedanje ladij / naivno nasedanje govoricam

nasédati -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. med plutjem prihajati na oviro, ki onemogoča nadaljnje premikanje: na tem kraju ladje pogostokrat nasedajo
2. nav. ekspr. dajati se prevarati, ukaniti: nasedati klevetam ; mladi ljudje s podeželja nasedajo miku mesta ; nasedati prevarantom

nasedéti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po sedenju: pohitimo, se bomo že še nasedeli / ekspr. v ječi se bodo nasedeli

nasedlína -e ž ( í )
metal. kar se prime na steno plavža: odstraniti nasedlino

nasejáti -sêjem dov. , nasêj in nasèj; nasejál ( á ȇ )
dati seme v zemljo, kjer bo vzklilo: nasejali so nekaj ajde ; nasejati žito ; radiča se je dosti nasejalo / semena nasejati ; pren., ekspr. nasejati malodušje in nezaupanje med ljudi

nasèk -éka m ( ȅ ẹ́ )
teh. vzporedni grebeni na pili: pila z gostim nasekom / dvojni nasek križajoča se naseka

nasékanec -nca m ( ẹ̑ )
nekdaj večji žebelj za okovanje cokel:

nasékati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s sekanjem priti do določene količine česa: nasekati drva za zimo / nasekali so dva kubična metra kamenja
2. s sekanjem narediti zarezo, zareze: nasekati bruno
teh. nasekati pilo narediti vzporedne grebene na pili
3. pog., ekspr. natepsti , pretepsti : otroke je velikokrat nasekal ; pošteno koga nasekati
// premagati : nasekati nasprotnika / na tekmovanju je vse nasekal

nasekávati -am nedov. ( ȃ )
1. s sekanjem delati zarezo, zareze: sekal je veje in hkrati nasekaval skorjo
teh. nasekavati pile
2. zastar. sekati : dolgo je nasekaval hrast, preden je ta padel

nasekljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. s sekljanjem narediti (zelo) majhne, drobne dele: nasekljati čebulo, česen / nasekljati peteršilj za juho
2. nav. ekspr. s sekljanjem delati majhne zareze, zarezice: nasekljati površje palice

nasekováti -újem nedov. ( á ȗ )
s sekanjem delati zarezo, zareze: nasekovati led
teh. nasekovati pilo

nasélbina tudi naselbína -e ž ( ẹ̑; í )
1. arheol. naselje prvotnih prebivalcev, navadno manjše: graditi, utrditi naselbino ; naselbina z obrambnim nasipom / koliščarska ali mostiščarska, rimska, srednjeveška naselbina
2. star. zaselek , naselje : rodil se je v sosednji naselbini ; mestna, poljedelska naselbina / počitniška naselbina
3. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države; kolonija : naselbina jugoslovanskih izseljencev

nasélbinski in naselbínski -a -o prid. ( ẹ̑; ȋ )
1. nanašajoč se na naselbina 1: arheologi so odkrili nove naselbinske ostanke, sledove
2. urb. nanašajoč se na naselje: naselbinska enota ; naselbinsko jedro mesta / naselbinske in arhitekturne značilnosti pokrajine / to mesto je dobro ohranjen naselbinski spomenik

nasélek -lka m ( ẹ̑ )
zaselek , naselje : hribovski naselek

naselíšče -a s ( í )
1. knjiž. kraj, prostor naselitve: določiti naselišče ; meje naselišča
2. star. zaselek , naselje : imenovala mu je vasi, naselišča v dolini

naselítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od naseliti: gosta naselitev prebivalstva ; stalna naselitev / naselitev praznih hiš, nenaseljenega ozemlja

naselíti -sélim dov. ( ī ẹ́ )
napraviti, da kdo pride kam prebivat, živet: naseliti koga na nenaseljenem ozemlju ; begunce so naselili po vaseh ; začasno naseliti / naseliti divjad v lovišče, ribe v akvarij
// z naselitvijo napraviti, da so na kakem ozemlju, v kakem kraju prebivalci: prazna območja so naselili s tujimi kmeti ; deželo bi bilo treba gosteje naseliti / evropski vzhod so naselili Slovani z naselitvijo zavzeli, zasedli

naselítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na naselitev: naselitvena zgodovina / naselitvene možnosti na kakem prostoru
urb. naselitveni prostor ; zgod. naselitveni tok

nasélje -a s , rod. mn. nasélij tudi nasélj ( ẹ̑ )
del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: to naselje ima dvesto, pet tisoč prebivalcev ; naselje se naglo razvija, širi ; elektrificirati naselje ; hribovsko, primorsko, srednjeveško naselje ; raztreseno, strnjeno naselje / skozi naselje je vozil počasneje ; hoditi po naselju ; ceste, ulice v naselju / mestno, vaško naselje / mesta in naselja / ekspr. celo naselje že govori o tem vsi prebivalci naselja
// navadno s prilastkom skupina zgradb v takem delu glede na določeno značilnost: barakarsko, cigansko, divje, industrijsko, olimpijsko, stanovanjsko naselje / Savsko, študentsko naselje (v Ljubljani)
arheol. koliščarsko ali mostiščarsko naselje koliščarska ali mostiščarska naselbina ; rib. ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju ; urb. spalno naselje naselje, katerega prebivalci so večinoma zaposleni zunaj kraja bivanja

naséljenec -nca m ( ẹ́ )
kdor se naseli na kakem nenaseljenem, redko naseljenem območju: naseljenci so gojili govedo in krčili gozdove ; izgnali so tuje naseljence ; prvi naseljenec si je postavil kočo ob reki / z novimi naseljenci se je mesto gospodarsko zelo okrepilo
agr. naseljenci mikroorganizmi, ki živijo v mleku

naséljenost -i ž ( ẹ́ )
značilnost naseljenega: na agrarnih območjih naseljenost upada ; gosta, redka naseljenost ; naseljenost ozemlja, območja / gostota naseljenosti število prebivalcev na km 2

naséljenski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na naseljence: naseljenske vasi / naseljensko delo

naseljeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na naseljevanje: velika naseljevalna akcija / naseljevalni načrti

naseljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od naseljevati: naseljevanje tujcev med domačine / naseljevanje kozorogov

naseljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da kdo pride kam prebivat, živet: izgnance naseljujejo po odročnih krajih ; naseljujejo jih samo začasno / naseljevati fazane, jerebice na to območje
// z naseljevanjem delati, da so na kakem ozemlju, v kakem kraju prebivalci: naseljevati nenaseljene kraje ; obmejna območja so naseljevali z ljudmi iz notranjosti / večino otoka naseljujejo domačini zavzemajo, zasedajo

naseljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da naseliti: naseljivo območje / iskanje naseljivih planetov

nasélnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. naseljenec : prvi, stari, tuji naselniki

nasesáti se -ám se [ nasəsati se in nasesati se ] dov. ( á ȃ )
s sesanjem se nasititi: tele se je že nasesalo ; stenica se nasesa krvi ; pren., ekspr. nasesati se resnice, svetlobe

nasésti -sédem dov. , stil. nasèl naséla; nam. nasést in nasèst ( ẹ́ ẹ̑ )
1. med plutjem priti na oviro, ki onemogoča nadaljnje premikanje: jadrnica je nasedla na čereh ; ladja je nasedla s premcem / kit je nasedel na plitvini
2. nav. ekspr. dati se prevarati, ukaniti: dijak jima je nasedel ; nasesti govoricam, obljubam, tuji propagandi ; na to zvijačo vam ne bom več nasedel ; zelo naivno so nasedli zgovornemu trgovcu

nasévati -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. sejati 1 : nasevati bob, žito

nashi gl. naši

nasíčati -am nedov. ( ī )
1. delati kaj (zelo) polno česa: rezek vonj nasiča ves prostor ; neprijeten duh nasiča zrak ; ozračje se je nasičalo z dimom
2. zastar. nasičevati : nasičati lačne ljudi

nasíčenje -a s ( ȋ )
1. glagolnik od nasititi: za nasičenje ne potrebuje veliko hrane / nasičenje nagonov
2. stanje nasičenega: vlažnost zraka je dosegla mejo nasičenja
ekspr. takih zgledov je v knjigi do nasičenja zelo veliko

nasíčenost -i ž ( ȋ )
lastnost, stanje nasičenega: nasičenost tržišča ; nasičenost zraka z bencinskimi hlapi, vlago ; doseči mejo nasičenosti / knjiž., ekspr. njegove želje ne poznajo nasičenosti ; doživljajska nasičenost
ekspr. plesati do nasičenosti zelo veliko

nasičeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, jedi: odtrguje si od ust, da lahko nasičuje druge ; nasičevati se s kruhom ; pren. njegova domišljija se nasičuje z branjem
2. delati kaj (zelo) polno česa: prijetne vonjave so nasičevale ozračje ; zrak se je nasičeval z gostim dimom

nasílen -lna -o prid. ( ȋ )
1. ki v odnosu do koga uporablja silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve: nasilen človek ; kadar je pijan, je zelo nasilen ; nasilno, teroristično gibanje / biti nasilen do žensk / človek nasilne narave
// ki se uresničuje z uporabo sile, pritiska: nasilna kolektivizacija ; nasilno dejanje, ravnanje ; nasilno potujčevanje / nasilna sprememba družbene ureditve
2. nav. ekspr. ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: nasilni posegi v knjižni jezik / taka razlaga je očitno nasilna
publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja ; ekspr. morje je postajalo vse bolj nasilno razburkano, nemirno
les. biološko nasilno drevo drevo, ki raste, se širi na škodo drugih dreves

nasílje -a s ( ȋ )
dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska: nasilje raste, se širi ; tam vlada nasilje ; upirati se nasilju ; biti kaznovan zaradi nasilja ; z nasiljem kaj doseči ; brezobzirno, duhovno, ekonomsko nasilje ; žrtve fašističnega nasilja ; nasilje nad delom prebivalstva / delati komu nasilje / knjiž. odmiranje države kot aparata nasilja
// nasilno dejanje, ravnanje: bil je prepričan, da se bodo začela nasilja ; krvava nasilja ; to je telesno nasilje
// ekspr. dejanje ali ravnanje, ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: nasilje nad jezikom / nasilje nad naravo

nasiljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nasiljevati: njegovo zalezovanje in nasiljevanje ji je že presedalo / ta zgodba je nasiljevanje resničnosti, življenja

nasiljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž. v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve; biti nasilen : tu ne sme nihče nikogar nasiljevati / nasiljeval ga je na vse mogoče načine, da bi izdal skrivališče / reklama človeka nasiljuje / nasiljevati koga z obiski, vprašanji nadlegovati
2. publ. ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: s stanovanjskimi bloki nasiljujejo stare, arhitekturno skladne predele mesta / ta umetnik nasiljuje naravo / nasiljevati svoja čustva proti lastni volji jih kazati drugačna, kot so v resnici

nasílnež -a m ( ȋ )
ekspr. nasilen človek: vsi so se bali nasilneža ; brezobziren, surov nasilnež / ta otrok je velik nasilnež / nasilnežu je uspelo upor zadušiti tiranu, oblastniku

nasílnica -e ž ( ȋ )
nasilna ženska: policija je nasilnico aretirala ; lažnivka in nasilnica

nasílnik -a m ( ȋ )
ekspr. nasilen človek: nasilnik grozi, da bo razbil vrata ; kaznovati, zvezati nasilnika ; zvečer ni bil nihče varen pred nasilniki / boj zoper tuje, vladajoče nasilnike tirane, oblastnike

nasílniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nasilnike: nasilniška tolpa ; nasilniško dejanje, ravnanje / nasilniški vladar ; nasilniška oblast

nasílništvo -a s ( ȋ )
lastnost ali ravnanje nasilnega človeka: njegovo nasilništvo presega vse meje / obdobje carskega nasilništva tiranstva, oblastništva

nasílnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost nasilnega: bali so se ga zaradi njegove nasilnosti / te nasilnosti ne bomo kar tako pozabili nasilnega dejanja, ravnanja / ekspr. nasilnost take razlage je očitna

nasíloma prisl. ( ȋ )
knjiž. nasilno : nasiloma odvleči, uveljaviti ; nasiloma zavirati napredek / misel se nasiloma vrine v zavest s silo, proti volji

nasilováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž. v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve; biti nasilen : nasilovati prijatelje ; ob zaostritvi odnosov se je nasilovalo od obeh strani
2. publ. ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: te teorije nasilujejo resničnost, življenje

nasílstvo -a s ( ȋ )
knjiž. nasilje : uveljaviti se z brezobzirnim nasilstvom / nasilstvo nad umetniškim delom / ekspr. žrtve njegovih nasilstev so bile zlasti mladoletnice posilstev / ne sme nas prevzeti sebičnost ali nasilstvo nasilnost

nasíp -a m ( ȋ )
nasut in utrjen pas zemljišča: če bi nasip popustil, bi prišlo do katastrofe ; graditi, utrjevati, zviševati nasipe ; višina, vznožje nasipa ; nasipi in rovi / cestni, železniški nasip ; reka izpodkopava obrambne nasipe

nasipálnik -a m ( ȃ )
nar. vzhodno lijaku podobna priprava, v katero se kaj stresa, zlasti pri preprostejšem mlinu; grot : nasuti žito v nasipalnik

nasípanje -a s ( ī )
glagolnik od nasipati: nadziral je nasipanje ovsa / nasipanje terena / pesek za nasipanje cest

nasípati -am tudi -ljem nedov. ( ī ȋ )
1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: nasipati grah v lonec ; odnašali so zemljo in jo nasipali na drugem, nižjem koncu njive / reke poplavljajo in nasipajo / ekspr. žvenk cekinov, ki so si jih nasipali v žepe
2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: nasipati cesto ; kamenje je pregrobo, da bi z njim nasipali pot
// z nasipanjem delati kaj višje: nasipati tla

nasipávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od nasipavati: nasipavanje cest / potrebno je dodatno nasipavanje zemlje / ta ravnina je rezultat nasipavanja reke

nasipávati -am nedov. ( ȃ )
1. polniti kaj s čim sipkim, drobnim: nasipavala mu je brento / reka nanaša in nasipava kamenje
2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: nasipavati ceste
// z nasipavanjem delati kaj višje: tu bo treba še nasipavati

nasípen -pna -o prid. ( ȋ )
ki je za nasipanje: dovoz nasipnega materiala
teh. nasipna teža teža 1 m 3 sipkega materiala

nasipína -e ž ( í )
plast peska, proda, mivke, nastala zaradi nasipanja (tekoče) vode, vetra: ravnina je prekrita z nasipino ; prodna nasipina ; nekaj metrov visoka nasipina / v strugi je več nasipin / prečkati nasipino

nasípnica -e ž ( ȋ )
agr. podolgovati posodi podoben del sejalnika, trosilnika za nasipanje semena, gnojila:

nasíten -tna -o prid. ( í ī )
ki že v manjši količini nasiti: nasitna jed / kosilo je bilo nasitno

nasítiti -im dov. ( í ȋ )
zadovoljiti komu potrebo, željo po hrani, jedi: nasititi otroka ; nasititi se sira ; nasititi se s krompirjem, ribami ; ekspr. nasititi si želodec / ekspr. besede nikogar ne nasitijo ; pren. vse je storil, da bi nasitil svojo častihlepnost ; nasititi si radovednost

nasitljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da (hitro) nasititi: nasitljiv otrok ; pren. težko je zadostiti njegovi nikoli nasitljivi radovednosti
2. nasiten : nasitljiva hrana

nasitljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost nasitljivega: hranilna vrednost in nasitljivost mlečnih izdelkov

naskákati se in naskakáti se -skáčem se, stil. naskákati se -am se dov. , naskáčite se, tudi naskákaj se, tudi naskakájte se ( á á á; á )
s skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: otroci so se naskakali in naigrali

naskakoválec -lca [ naskakovau̯ca tudi naskakovalca ] m ( ȃ )
kdor kaj naskakuje: naskakovalci in oblegovalci / ekspr. naskakovalci Mangarta

naskakoválen -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki je za naskakovanje: naskakovalne naprave / naskakovalne čete
2. zastar. napadalen : postajal je vedno bolj ošaben in naskakovalen

naskakovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od naskakovati: armada je opustila naskakovanje / naskakovanje svetovnega rekorda / naskakovanje ženskih src

naskakováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati naskok: nasprotnik je začel znova naskakovati ; naskakovali so mesta, sovražnikove položaje ; naskakovati z boka, z vseh strani
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: alpinisti naskakujejo goro s severne strani / naskakovati državni rekord / naskakovati ženska srca
ekspr. znanstveniki so dolgo naskakovali ta problem so si prizadevali, da bi ga rešili
2. ekspr. grobo, žaljivo nastopati proti komu: zaradi tega so ga vsi naskakovali / naskakovati članek

naskálen -lna -o prid. ( ȃ )
vrtn. ki raste na skalah: naskalne in vodne rastline

naskóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
1. knjiž. nanašajoč se na naskok: naskočna četa / naskočno vpitje
2. zastar. razgiban , živahen : bil je bister in naskočen

naskočíti -skóčim dov. ( ī ọ̑ )
1. narediti naskok: vojaki so znova naskočili ; naskočiti nasprotnikovo armado ; naskočiti mesto, okope ; naskočiti z boka / ekspr. naskočil je fanta in ga udarjal s pestmi
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: naskočiti najvišji vrh v pogorju / napovedal je, da bo znova naskočil svetovni rekord / skrbi so ga naskočile
šalj. poželjivo je naskočil zrezek ga je začel jesti
2. ekspr. grobo, žaljivo nastopiti proti komu: naskočiti koga v tisku / naskočiti vodstvo

naskòk -óka in -ôka m ( ȍ ọ́, ó )
1. nenaden silovit vojaški napad iz neposredne bližine, zlasti na posamezen vojaški objekt, manjšo skupino nasprotnikovih vojaških sil: naskoki so se ponavljali vse dopoldne ; odbiti, pričakovati naskok ; popustiti naskokom nasprotnikove vojske ; naskok na trdnjavo / pripraviti se na naskok ; preiti, pognati se v naskok / vojaki so v naskoku zavzeli bunker ; pren., ekspr. napovedati naskok na svetovni rekord ; alpinisti so v naskoku osvojili vrh
šport. naskok na telovadno orodje
2. šport. boljši (začetni) položaj pri tekmovanju; prednost : imeti, obdržati naskok ; v drugem krogu je naskok še povečal / vodi z desetimi metri naskoka ; ekipa si je priborila pet točk naskoka / zmagati z enominutnim naskokom ; pren., publ. imeti precejšen naskok v vesoljskih raziskavah

naskopáriti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. s skoparjenjem priti do določene količine česa, zlasti denarja: naskopariti veliko denarja, celo premoženje ; v teh letih je precej naskoparil

naskrív prisl. ( ȋ )
star. skrivaj , naskrivaj : naskriv izginiti ; naskriv poizvedovati, pošiljati poročila

naskrivàj in na skrivàj prisl. ( ȁ )
1. izraža, da se dejanje dogaja okolici neopazno: naskrivaj oditi ; naskrivaj prisluškovati, se zbirati / naskrivaj se ozreti
2. izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito; na tihem : naskrivaj mu je žal, da se ni bolj potrudil

naskrívoma prisl. ( ȋ )
star. skrivaj , naskrivaj : naskrivoma se vrniti / naskrivoma pogledovati

nasláda -e ž ( ȃ ) nav. ekspr.
1. zelo prijeten, ugoden občutek zaradi zadovoljevanja kakega nagnjenja, želje: čutiti, vzbujati naslado ; z naslado piti črno kavo ; duhovna, spolna naslada ; naslada ob bolečini, opolzkem govorjenju ; poželenje in naslada / pogovor z njo mi je v naslado / živeti v nasladi
2. kar vzbuja tak občutek: odpovedati se nasladam ; dobrote in naslade sveta

nasláden -dna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na naslado: nasladne misli, predstave / nasladen občutek / zabave nasladnih meščanov / mislila je, da je lepa, elegantna in nasladna / piti v nasladnih požirkih

nasladílo -a s ( í ) knjiž.
1. sredstvo, navadno brez hranilne vrednosti, ki vzbuja zelo prijeten, ugoden občutek, zlasti telesni; mamilo , poživilo : odpovedati se uživanju nasladil ; alkohol, kava, tobak in druga nasladila
2. snov, ki daje hrani sladek okus; sladilo : jedem dodajamo dišave, začimbe ali nasladila

nasladíti se -ím se dov. , nasládil se; naslajèn ( ī í )
star. naužiti se, razveseliti se: nasladiti se z dobrim vinom / nasladiti se pri dekletu

nasladkáti -ám dov. ( á ȃ )
(nekoliko) sladkati, osladiti: nasladkati sok

nasládnež -a m ( ȃ )
ekspr. kdor se (rad) naslaja: nenasiten nasladnež

nasládnica -e ž ( ȃ )
ekspr. ženska, ki se (rada) naslaja: ona je velika nasladnica / knjiž. noč je preživel pri neki nasladnici vlačugi, prostitutki

nasládnik -a m ( ȃ )
knjiž., ekspr. kdor se (rad) naslaja: on je velik nasladnik

nasládnost -i ž ( ā )
nav. ekspr. lastnost, značilnost nasladnega: nasladnost dotika, pogleda / krotiti svojo nasladnost / predal se je nasladnosti občutka, da je dobrodošel ; živeti v izobilju in nasladnosti

naslága -e ž ( ȃ )
knjiž. plast 3 , sloj : naslaga ilovice, maščobe ; debelina naslage / idejna naslaga romana

naslájanje -a s ( á )
glagolnik od naslajati se: spolno naslajanje ; naslajanje ob tujih slabostih / z naslajanjem se česa spominjati z naslado

naslájati se -am se nedov. ( á )
nav. ekspr. imeti, doživljati zelo prijeten, ugoden občutek zaradi zadovoljevanja kakega nagnjenja, želje: naslaja se ob njeni lepoti, sramežljivosti, zadregi ; naslajati se ob misli na bogastvo, zmago ; spolno se naslajati / naslajati se nad lepoto pokrajine / naslajati se s pornografskimi revijami / naslajati se s pijačo

naslanjáč -a m ( á )
udoben stol z naslonjalom za hrbet in roke, navadno oblazinjen: sedeti v naslanjaču ; mehek, širok naslanjač
ekspr. obdržal je predsedniški naslanjač mesto, položaj
zool. vsak od dveh sekalcev za zgornjima glodačema pri zajcih

naslanjálo -a s ( á )
naslonjalo , naslonilo : stol z visokim naslanjalom

naslánjanje -a s ( ā )
glagolnik od naslanjati: pri naslanjanju lestve bi kmalu izgubil ravnotežje / roman kaže naslanjanje na ekspresionizem

naslánjati -am nedov. ( ā )
dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani ; naslanjati brado, komolce na mizo ; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo

naslávljanje -a s ( á )
glagolnik od naslavljati: naslavljanje poštnih pošiljk / opustiti naslavljanje poglavij / naslavljanje nadrejenih oseb ; spoštljivo naslavljanje

naslávljati -am nedov. ( á )
1. pisati naslov prejemnika pošiljke: naslavljati pošiljke / vsa pisma je naslavljal na brata
2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: naslavljati očitke meščanstvu ; naslavljati kritike, pohvale na predsednika
3. knjiž. dajati naslov: naslavljati pesmi, poglavja / naslavljati slike z abstraktnimi naslovi
4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslavljali so ga (z) gospod predsednik ; naslavljati koga z doktorjem

naslédek -dka m ( ẹ̑ )
knjiž., navadno s prilastkom stvar glede na tisto, iz česar izhaja; posledica : to dejanje bo imelo hude, neprijetne nasledke ; nesreča je bila nasledek neprevidnosti ; nihče ni vedel, kaj bo nasledek temu ; vzrok in nasledek / to ima lahko za nasledek velike spremembe / publ. neoromantika s svojimi koreninami v romantiki in svojimi nasledki v ekspresionizmu vplivi, nadaljevanji
// rezultat , dosežek : ta knjiga je nasledek vztrajnega dela / iron. nasledki njunega prijateljstva so se videli čez devet mesecev
// publ. sklep , zaključek : iz povedanega sledi nekaj zanimivih nasledkov

nasledíti -ím dov. , naslédi in naslêdi; naslédil ( ī í )
1. knjiž. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo; zamenjati , slediti : ne ve se, kdo bo nasledil kralja, mojstra, predsednika / naslediti koga na vodilnem mestu / po očetu je nasledil urejeno gospodarstvo
2. publ. priti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: uničene freske je nasledil mozaik / pohvalo je nasledila še večja prizadevnost
3. knjiž. podedovati : naslediti očetovo premoženje / barvo oči je nasledila po materi
pravn. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice

naslédnica -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, ki neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: naslednica je kupljeno hišo popravila ; naslednica ravnateljice, upravnice / knjiž. naslednica prestola prestolonaslednica
// pravn. ženska ali država, ustanova, ki neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: bila je edina zakonita naslednica / pravna naslednica / države naslednice nekdanje SFRJ
2. država, ustanova, ki je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: ta organizacija je naslednica predvojne / Jugoslavija je bila ena od naslednic Avstro-Ogrske / avtomatizacija je naslednica mehanizacije / knjiž. zima ni dala svoji naslednici, da bi ogrela ljudi

naslédnik -a m ( ẹ̑ )
1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika ; izbrati za naslednika ; direktorjev, predsednikov naslednik ; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik / ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku
// pravn. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal ; zakoniti naslednik ; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik
2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske
mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu
3. potomec : njegovi nasledniki še živijo ; predniki in nasledniki

naslédnji -a -e prid. ( ẹ̑ )
1. ki je glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem iste vrste: takrat ga ni bilo, na naslednjem sestanku je pa spet bil ; peto rebro je zdrobljeno, naslednji dve pa zlomljeni / letos ne morem, naslednje leto pa gotovo drugo, prihodnje
2. publ., pri uvajanju naštevanja ta 1 , tak(le) , takšen : dnevni red je naslednji ; pismo ima naslednjo vsebino ; odgovorite na naslednja vprašanja ; sam.: naj vstopi naslednji ; publ. v naslednjem bom skušal svoje trditve utemeljiti v svojem tekstu, govoru od tu dalje

naslédnjič prisl. ( ẹ̑ )
ob naslednji priložnosti: prvi in drugi dan jo samo pozdravi, naslednjič pa se ji že pridruži

nasledovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nasledovati: nasledovanje nesreče nesreči / nasledovanje posesti / nasledovanje vzornika
pravn. oporočno nasledovanje na podlagi oporoke

nasledováti -újem nedov. in dov. ( á ȗ ) star.
1. z dajalnikom prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem; slediti : uvodu nasledujejo kratki opisi običajev / pomladi je nasledovalo suho poletje / zmaga nasleduje zmagi
2. neposredno po kom drugem imeti, prevzemati njegov položaj, funkcijo; zamenjevati , slediti : umrlega direktorja je nasledoval sekretar
3. dedovati , podedovati : nasledovati premoženje / po materi je nasledoval poštenost in dobro srce ; ta bolezen se rada nasleduje
4. ravnati se po kom, posnemati: nasledovati svojega vzornika / nasledovati njegovo učenje
pravn. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice

naslédstven -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na nasledstvo: izgubiti nasledstvene pravice / nasledstveni zakon ; nasledstvena vojna
zgod. nasledstvene države države, nastale na ozemlju Avstro-Ogrske po letu 1918

naslédstvo -a s ( ẹ̑ )
1. pridobitev določenega položaja, funkcije neposredno po kom drugem: pravica (do) nasledstva ; boji za nasledstvo / priznali so njegovo nasledstvo
// pravn. pridobitev premoženja ali določenih pravic neposredno po kom drugem: prvorojenčeva pravica nasledstva ; dedovanje, menjava in druge oblike nasledstva / pravno nasledstvo
2. knjiž. nasledniki : nasledstvo se je odpovedalo svojim pravicam
3. knjiž. dednost : motivirati dejanja z nagoni, nasledstvom

naslepáriti -im dov. ( á ȃ )
oslepariti : nasleparil je starca / nasleparil je veliko denarja s sleparjenjem pridobil

naslíkati -am dov. ( ȋ )
1. upodobiti kaj z barvami, navadno umetniško: naslikati osebo, pokrajino ; naslikati na platno, steklo ; naslikati z močnimi barvami ; dal se je naslikati / naslikati avtoportret / ekspr. fotograf jih je naslikal fotografiral
2. nav. ekspr. opisati, orisati, navadno zelo živo, plastično: pisatelj zna kmeta zelo dobro naslikati ; materi je naslikal vso svojo žalost
pog. kdaj se boš spet naslikal pri nas prišel k nam, nas obiskal

naslíšati se -im se dov. ( í ȋ ) nav. ekspr.
1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po poslušanju: njenega lepega petja se ni mogel naslišati
2. dolgo časa poslušati: naslišal se je teh njenih zgodb

naslómba -e ž ( ọ̑ )
star. naslonitev : naslomba na stare običaje
// zastar. pomoč , podpora : na mojo naslombo lahko zmeraj računaš

naslòn -ôna m ( ȍ ó )
1. del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: usedel se je v naslanjač in položil roko na naslon ; hrbtni, stranski naslon / sedlo z naslonom
// ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok, telesa: z žametom pokrit naslon lože
2. naslonitev : zavesten naslon na ljudsko umetnost

naslónek -nka m ( ọ̑ )
knjiž. naslonjalo, zlasti za roke: sedel je v naslanjaču z rokami na naslonkih

naslonílo -a s ( í )
1. del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: mehko, visoko naslonilo ; naslonilo za hrbet, roke ; stol brez naslonila / naslonilo stola, zofe
// knjiž. priprava za naslonitev česa sploh: ker je bilo drv preveč, se je naslonilo zlomilo / železno naslonilo za drva zglavnik
2. ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok, telesa: rokavice je odložila na naslonilo ; ložno naslonilo
adm. ploščica za valjem mehanskega pisalnega stroja, na katero se ob vlaganju nasloni papir

naslonítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od nasloniti: naslonitev dolge lestve jim je povzročila precej težav / vidna je naslonitev na ljudsko pesništvo / zagovarjati naslonitev na napredne sile

nasloníti -slónim stil. -ím dov. , naslônil stil. naslónil ( ī ọ́, í )
1. dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: nasloniti lestev na zid ; nasloniti ob ograjo prisloniti / naslonil je puško na okno in ustrelil / nasloniti komolce na mizo ; nasloniti hrbet na vrata ; nasloniti se na lopato, palico ; z vso težo se je naslonil na prijatelja ; nasloniti se na zid
knjiž. ladja je naslonila bok ob pomol se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu
2. publ., navadno v zvezi z na napraviti, da je kaj odvisno: trditve je naslonil na trdne dokaze ; knjižni jezik se je naslonil na narečje / nasloniti akcijo na mlajše moči

naslonjáč -a m ( á )
naslanjač : sesti v naslonjač ; mehek, usnjen naslonjač

naslonjáča -e ž ( á ) zastar.
1. naslanjač : sesti v naslonjačo
2. naslonjalo , naslonilo : naslonjača stola

naslonjálo -a s ( á )
del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: oblazinjeno, visoko naslonjalo ; naslonjalo za hrbet, roke / naslonjalo kavča, sedeža / naslonjalo za roke na vratih avtomobila / pomično naslonjalo za noge

naslónjenost -i ž ( ọ́ )
lastnost, stanje naslonjenega: zaradi naslonjenosti se je deska ukrivila / publ. gospodarska naslonjenost podeželja na mesta / naslonjenost filma na literarno predlogo

naslónka -e ž ( ọ̑ )
1. jezikosl. breznaglasna beseda: raba naslonk
// breznaglasna beseda, ki se opira na naglašeno besedo pred seboj: naslonke in proklitike
2. knjiž. naslonjalo, zlasti za roke: naslanjač z odlomljeno naslonko

naslónski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od naslonka 1: naslonska oblika zaimka

naslòv -ôva m ( ȍ ó )
1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov ; natančen, nečitljiv naslov ; sporočiti na določen naslov ; naslov na pismu, pošiljki ; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov ; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole
// kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu
2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja ; naslov televizijske oddaje ; pesem, slika brez naslova ; dati, povedati naslov za šolsko nalogo ; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci ; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem
3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov ; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika
c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka ; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov
č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov ; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom gospod
4. pravn., navadno v zvezi pravni naslov zakonska določba, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
// publ. sklad , fond : dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja
5. zastar. oznaka , vzdevek : vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju ; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig ; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe ; rač. naslov celice nekdaj število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku računalnika ; šah. mojstrski, velemojstrski naslov

naslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na naslov: naslovne črke / naslovna novela, pesem novela, pesem, po kateri ima zbirka naslov ; naslovna stran stran na začetku časopisa, knjige z naslovom, imenom avtorja, založbe ; naslovna vloga vloga, po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov
ptt naslovna pošta pošta, ki odda pošiljko določenemu prejemniku

naslovíti -ím dov. , naslôvil ( ī í )
1. napisati naslov prejemnika pošiljke: nasloviti pismo ; čitljivo, točno nasloviti / pošiljko je naslovil na očeta
2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: nasloviti besede, zahvalo slavljencu ; nasloviti govor, prošnjo, zahtevo na ljudstvo ; nanje je naslovil kritiko, da so neodločni / članom društva je odbor naslovil posebno okrožnico je poslal
3. knjiž. dati naslov: avtor pesmi ni naslovil / film so naslovili Lucija
rač. nasloviti celico nekdaj s številom, simbolom označiti mesto pomnilne celice v pomnilniku računalnika
4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslovil ga je (z) gospod, z gospodom

naslôvje -a s ( ȏ )
skupina naslovov, naslovi: pogled bralca najprej pritegnejo fotografije in naslovje

naslôvljenec in naslovljênec -nca m ( ȏ; é )
1. prejemnik pošiljke: naslovljenec in odpošiljatelj / naslovljenec tega pisma ni znan
2. publ. oseba, ki ji je govor namenjen, posvečen: naslovljenec se je zahvalil govorniku za prijazne besede / naslovljenec pesmi

naslôvljenka in naslovljênka -e ž ( ȏ; é )
1. prejemnica pošiljke: naslovljenka je pismo prejela
2. publ. ženska, ki ji je govor namenjen, posvečen: naslovljenka se je govorniku zahvalila za prijazne besede / naslovljenka pesnitve

naslovljív -a -o prid. ( ī í ) rač.
iz katerega lahko procesor prebere ali vanj zapiše podatek: digitalni naslovljivi vmesnik ; osnovna naslovljiva enota

naslôvnica -e ž ( ȏ )
1. naslovljenka : izročiti pošiljko naslovnici
2. naslovna stran: oblikovati, urediti naslovnico ; slika na naslovnici
ptt listek z naslovom, pritrjen na pošiljko, na katero ni mogoče napisati naslova

naslôvnik -a m ( ȏ )
1. prejemnik pošiljke: naslovnik je pismo, pošiljko prejel ; bivališče naslovnika
jezikosl. oseba, osebe, ki jim je jezikovno sporočilo namenjeno
2. knjiž. seznam naslovov: njegovo ime je poiskal v naslovniku

naslúhniti -em dov. ( ú ȗ )
star. prisluhniti : napeto je nasluhnil glasovom / brž ko je nasluhnil, da odhaja v tujino, je o tem obvestil ostale slišal, izvedel

naslúšati -am, in naslúšati tudi naslušáti -am nedov. ( ú; ú á ú )
star. poslušati : naslušal sem, od kod prihaja šum / pazljivo je naslušal vsako besedo
// prisluškovati : potuhniva se, tukaj bom naslušal

naslutíti in naslútiti -im dov. ( ī ú ū )
nekoliko zaslutiti: v njegovih pesmih je možno le tu in tam naslutiti njegovo osebno življenje

nasmèh in nasméh -éha m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
izraz obraza, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmeh ; hudomušen, ljubezniv, prijazen nasmeh / odgovoriti, pogledati z nasmehom ; pozdraviti z nasmehom / ekspr.: na obrazih vseh je zaigral nasmeh ; ustnice so se mu razširile v prisrčen nasmeh prisrčno se je nasmehnil / ekspr. na vse strani je delila nasmehe ; pri nasmehu so ga zabolele ustnice

nasmehávati se -am se nedov. ( ȃ )
zastar. nasmehovati se: nasmehavali so se in jim pomežikovali

nasmehljáj -a m ( ȃ )
knjiž. nasmeh , nasmešek : zadovoljen nasmehljaj mu je zaigral na licu / odgovoril je z mirnim nasmehljajem

nasmehljáti se -ám se dov. ( á ȃ )
nekoliko se nasmehniti: nasmehljala se je otroku ; prijazno, zlobno, žalostno se nasmehljati

nasmehljávati se -am se nedov. ( ȃ )
zastar. nasmehovati se: prijazno se mu je nasmehljavala

nasmehljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki se (rad) nasmehuje: bil je ironično nasmehljiv / poslušati z nasmehljivim zanimanjem

nasméhniti se -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, pokazati zlasti veselje, radost: nasmehniti se domisleku, šali ; ljubeznivo se mu je nasmehnila ; veselo, zaničljivo, zlobno se nasmehniti ; ekspr. kislo se nasmehniti / nasmehnila se je z očmi / nasmehniti se v pozdrav
ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug ; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so

nasméhoma prisl. ( ẹ̑ )
star. z nasmehom: nasmehoma je odgovorila, da ni nič hudega

nasmehováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmehovala se je plesalcu ; zadovoljno, zlobno se nasmehovati

nasmejánost -i ž ( á )
stanje nasmejanega človeka: nasmejanost otrok

nasmejáti se -smêjem se tudi -ím se stil. -smêjam se dov. , nasmêj se in nasmèj se nasmêjte se stil. nasmêjaj se nasmejájte se; nasmejál se stil. nasmêjal se nasmejála se ( á é, í, é )
1. nasmehniti se, zasmejati se: glasno, široko, trpko se nasmejati ; prijazno se mu je nasmejala ; v zadregi se je nasmejal / ves obraz se ji je nasmejal
2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po smejanju: v družbi se je nasmejal / ekspr. nasmejati se do solz
ekspr. sreča se mu je nasmejala doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug

nasméšek -ška m ( ẹ̑ )
manj poudarjen izraz obraza, navadno le rahlo raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmešek ; droben, prijazen nasmešek / z nasmeškom mu je odgovorila na vprašanje ; pozdravila ga je z nasmeškom / ekspr.: okrog ust mu je zaigral nasmešek ; obraz se mu je razlezel v nasmešek / ironični, vljudnostni nasmešek
// ekspr. tak izraz kot znak majhnega pomilovanja, posmeha: to vzbuja nasmešek / z nasmeškom je poslušal njegovo hvalisanje

nasmešljív -a -o prid. ( ī í )
star. ki se (rad) nasmehuje: bil je flegmatičen in nasmešljiv / nasmešljiv pogled

nasmetíti -ím dov. , nasmétil ( ī í )
narediti kaj smetno: nasmetiti tla ; otroci so nasmetili po sobi

nasmíhanje -a s ( ī )
glagolnik od nasmihati se: veselo otrokovo nasmihanje / tega hinavskega nasmihanja ni mogel več prenašati

nasmíhati se -am se nedov. ( ī ȋ )
z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmihata se drug drugemu ; ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha ; ob tej misli se je veselo nasmihal / njene ustnice so se nasmihale ; ekspr. rahlo se je nasmihal v duši ; pesn.: njive in gaji so se nasmihali ; izza oblakov se mu nasmiha sonce
// ekspr. posmehovati se: mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam ; nasmiha se njeni govorici, zadregi

nasmihávati se -am se nedov. ( ȃ )
zastar. nasmihati se: veselo se ji je nasmihaval / zaničljivo se nasmihavati

nasmodíti -ím dov. , nasmódil; nasmojèn ( ī í )
nekoliko osmoditi: nasmoditi poleno
// ekspr. natepsti , pretepsti : nasmoditi otroka
// ekspr. nalagati 2 : nasmodil ga je, da bo gotovo prišel / spoznal je, da se je nasmodil da se je prevaral, zmotil

nasmolíti -ím dov. , nasmólil ( ī í )
namazati s smolo: nasmoliti vrvico

nasmúčati se -am se dov. ( ȗ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po smučanju: odšel je v hribe, da bi se nasmučal in odpočil
// ekspr. v smučanju doseči veliko, preveliko mero: pravi, da se je dovolj nasmučal za svojo slavo

nasmúkati -am tudi -smúčem dov. ( ú )
1. s smukanjem, trganjem priti do določene količine česa: nasmukati veliko praproti
2. ekspr. nalagati 2 , prevarati : hotel ga je nasmukati ; pošteno jih je nasmukal

nasnovátelj -a m ( ȃ )
knjiž. kdor koga naklepno napelje h kaznivemu dejanju; napeljevalec

nasnováti -snújem dov. , nasnovál ( á ú )
1. knjiž. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: govor sta skupno nasnovala ; nasnovati načrt ; v tem času je nasnoval veliko pesmi / vse to je nasnovala le njegova domišljija
2. naskrivaj pripraviti: nasnovati prevaro, spletke, zaroto / vedel je za zlo, ki so ga nasnovali
3. obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: nasnovala je trideset petelj

nasnútek -tka m ( ȗ )
obrt. začetna vrsta pri pletenju, kvačkanju: deset centimetrov od nasnutka dodamo še pet petelj

nasnúti -snújem dov. ( ú )
obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: za rokav nasnujete trideset petelj

nasolíti -ím dov. , nasólil ( ī í )
posuti, natreti s soljo, navadno zaradi konzerviranja: nasolil je veliko kumaric ; meso je razsekal in nato nasolil

nasoljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
posipati, natirati s soljo, navadno zaradi konzerviranja: meso so nasoljevali in prekajevali

nasónčiti se -im se dov. ( ọ́ ọ̑ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po sončenju: na morju so se nasončili in naplavali

nasôpsti se -sôpem se dov. , nasópel se in nasôpel se nasôpla se ( ó )
knjiž. nadihati se: stopila je k oknu, da bi se nasopla svežega zraka / nasopsti se dima / zastar. ustavil se je, da bi se nasopel oddahnil

naspánčkati se -am se dov. ( ȃ )
otr. naspati se: no, si se naspančkal

naspánost -i ž ( á )
stanje naspanega človeka: naspanost in spočitost

naspáti se -spím se dov. , naspì se naspíte se; naspál se ( á í )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po spanju: ko so se spočili in naspali, so nadaljevali pot ; dobro se naspati

naspéti -spèm dov. ( ẹ́ ȅ )
1. knjiž., zastar. nasuti : naspeti kokošim koruze
2. nar. zgoditi se, pripetiti se: kadar mu je kaj naspelo, se ni razjezil, samo dotaknil se ni ničesar (M. Kranjec)

naspidíran -a -o prid. ( ȋ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
zelo, pretirano živahen, dejaven: biti naspidiran / današnji svet je včasih kar preveč naspidiran

naspidírati -am dov. ( ȋ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: glasba ga motivira in naspidira

nasplòh člen. ( ȍ )
1. izraža splošno veljavnost povedanega: kažipot je nasploh tam, kjer je križišče ; otrokom nasploh marsikaj spregledajo / knjige berejo redki in nasploh mlajši ; to so nasploh znane besede
// izraža približno ocenitev, ocenjevanje: kaj mislite nasploh, načelno o tem / ne poznam ga, samo nasploh vem, da je priljubljen / letošnja letina, nasploh rečeno, zaostaja za lansko
2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli; sploh : pred očmi mu ni posameznik, ampak človek nasploh ; govori o gospodarstvu nasploh in še posebej o kmetijstvu / gre za prepoved zbiranja večjih skupin in nasploh

naspôl [ naspou̯ ] prisl. ( ȏ ) star.
1. na pol, na polovico: deliti si stroške naspol / njivo imata naspol na spolovini
2. napol , delno : naspol izpita pijača

nasprêjati -am dov. ( ȇ )
s pršenjem nanesti, zlasti kaj v obliki spreja, na kaj; napršiti : po rekonstrukciji dlani so zdravniki celice darovane kože nasprejali na prste
// narisati, napisati, zlasti grafit, s sprejem na kaj: na zid policijske postaje so nasprejali več napisov

nasprótek -tka m ( ọ̑ )
knjiž. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega; nasprotje : življenje in smrt sta si nasprotka ; v delu je polno nasprotkov / druge osebe v drami so moralni in idejni nasprotek glavnemu junaku

naspróten -tna -o prid. ( ọ̑ )
1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg ; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi ; slika visi na nasprotni steni ; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer ; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol
// ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad ; prestreči nasprotni udarec ; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet ; nasprotna vozila
2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja ; nasprotna ideologija / nasprotni predlog ; nasprotna izjava ; ekspr. diametralno nasprotna trditev ; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja
3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec ; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor ; nasprotna stranka / nasprotna igra / nasprotna vojska
4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten ; izjave prič so si nasprotne ; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem
publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer
bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov ; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča ; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega ; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji ; pravn. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika

naspróti 1 prisl. ( ọ̑ )
1. izraža usmerjenost h komu ali čemu pri gibanju, navadno s sovražnim namenom: sovražnik gre nasproti ; veter piha nasproti ; nasproti vozeči avtobus
// izraža položaj, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: ob cesti stoji hiša, nasproti je spomenik ; vojski si stojita nasproti
geom. nasproti ležeči stranici
2. star. izraža nasprotovanje, sovražnost: zmeraj dela, ravna bratu nasproti / v povedni rabi: vsi so ti nasproti ; to ni resnici prav nič nasproti
3. star., v členkovni rabi uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno : ne bojim se ga, ravno nasproti, smejem se mu / vsi mu verjamejo, jaz pa sem, nasproti, prepričan, da laže
4. naproti : otrok teče očetu nasproti

naspróti 2 predl. ( ọ̑ )
I. z dajalnikom
1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči
// za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi ; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti
2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago ; znajti se nasproti dvojnemu nasprotniku / zločin nasproti narodu proti
3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z : padanje cen nasproti decembru ; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna
// za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do 3 : budnost nasproti takim pojavom ; politika Avstrije nasproti Slovencem / sočutje nasproti lačnim ; nezaupljiv nasproti vsemu novemu
// za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil
II.
z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne

nasprótje -a s ( ọ̑ )
1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij ; odpraviti, omiliti nasprotja ; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje ; v stranki je prišlo do nasprotij ; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja ; nasprotje med besedami in dejanji ; nasprotje med mladimi in starimi ; nasprotja v izpovedbah prič ; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom ; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim ; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami ; ravnati v nasprotju s predpisi
soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji ; nasprotje izrazu dober je slab ; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči
// ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta ; dekle je živo nasprotje svoje družine
evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla ; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna ; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila ; nasprotja se privlačujejo

nasprotljívost -i ž ( í )
knjiž. nagnjenost k nasprotovanju: fantova nasprotljivost in upornost / to je storil iz nasprotljivosti nasprotovanja, kljubovanja

nasprótnica -e ž ( ọ̑ )
1. ženska, ki komu nasprotuje: vedno je bila njegova nasprotnica
// z rodilnikom ženska, ki je, nastopa proti čemu: je ostra nasprotnica smrtne kazni ; nasprotnica vojne
2. publ. nasprotna igralka, tekmovalka, nasprotno moštvo: do konca tekme niso uspele zatresti mreže nasprotnic ; njena nasprotnica v finalu

nasprótnik -a m ( ọ̑ )
1. kdor komu nasprotuje: biti komu nasprotnik ; dolgoletna nasprotnika sta se pobotala ; dokazal je nasprotnikom, da ima prav ; pri svojem delu ima veliko nasprotnikov ; skušal je onemogočiti svojega političnega nasprotnika ; nevaren, ekspr. zagrizen nasprotnik ; izjava nasprotnika / nasprotnik v vojni sovražnik
// z rodilnikom kdor je, nastopa proti čemu: postal je velik nasprotnik alkohola ; nasprotnik nemštva, samoodločbe narodov / vlada se je pokazala za nasprotnika revolucionarnih prizadevanj
2. publ. nasprotni igralec, tekmovalec, nasprotno moštvo: nasprotnika sta se sporazumela za remi ; naša enajstorica ni bila kos nasprotniku ; premagati nasprotnika ; boksarja sta si bila v tem boju enakopravna nasprotnika

nasprótnikov -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nasprotnike: zanikati nasprotnikove trditve / nasprotnikove teroristične akcije
šport. streljati na nasprotnikova vrata

nasprótniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nasprotnike: nasprotniška mnenja, stališča / nasprotniška mornarica

nasprotnoiménski -a -o prid. ( ẹ̑ )
v zvezah: elektr. nasprotnoimenski električni naboji električni naboji, izmed katerih so eni pozitivni, drugi pa negativni ; fiz. nasprotnoimenski magnetni pol južni ali severni magnetni pol v odnosu do drugega

nasprotnosméren -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
teh. vzporeden z drugim, a nasprotno usmerjen: nasprotnosmerna električna toka / nasprotnosmerni sili

nasprótnost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost nasprotnega: nasprotnost interesov, pojavov ; nasprotnost stališč / nasprotnosti med naprednimi prizadevanji nasprotja

nasprotoválec -lca [ nasprotovau̯ca tudi nasprotovalca ] m ( ȃ )
knjiž. nasprotnik : govornik je poskušal prepričati nasprotovalce

nasprotovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nasprotovati: nasprotovanje predpisom, predlogom ; idejno, politično nasprotovanje / kljub nasprotovanjem nadaljuje začeto delo

nasprotováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. biti, nastopati proti delu, mnenju, naziranju drugega: oče mu nasprotuje pri tej odločitvi ; vsi mu nasprotujejo ; nasprotovati tovarišem ; težko bo prodrl s svojim načrtom, ker mu vedno kdo nasprotuje ; politično, strokovno nasprotovati
// biti, nastopati proti čemu: nasprotovati gradnji hidroelektrarne / nasprotovati predlogom, predpisom
2. v čem bistvenem se popolnoma razlikovati od drugega: ta odlok nasprotuje zakonu ; zahteve ne nasprotujejo njegovim nazorom / novi izraz ne sme nasprotovati duhu slovenskega jezika

nasprótstvo -a s ( ọ̑ )
knjiž. nasprotje : blažiti huda nasprotstva ; družbeno nasprotstvo / nasprotstva med izjavami strank / pokazal je odkrito nasprotstvo nasprotovanje

nasráti -sérjem dov. , nasêrji naserjíte ( á ẹ́ )
vulg. izločiti določeno količino neprebavljenih delcev hrane:

nasŕkati se -am se dov. ( ŕ ȓ ) ekspr.
1. napiti se (alkoholne pijače): nasrkati se vina, žganja / pog. preveč so se ga nasrkali
2. naužiti se: nasrkati se lepote ; nasrkati se svežega zraka
3. navzeti se: nasrkati se revolucionarnih idej

nasršéniti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. nasršiti : nasršeniti dlako

nasŕšenost -i ž ( )
značilnost, stanje nasršenega: nasršenost dlake / ekspr. njegova vzkipljivost in nasršenost

nasŕšiti -im dov. ( ŕ r̄ )
postaviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: maček je nasršil dlako / nasršiti obrvi namrščiti

nastájanje -a s ( ā )
glagolnik od nastajati: omogočiti, povzročiti nastajanje česa ; nastajanje novih držav / nastajanja škode ni bilo mogoče preprečiti / nastajanje kapnikov, kristalov / nastajanje razlik, sprememb ; rezultat, stanje nastajanja
filoz. prehajanje iz ene oblike bivanja v drugo

nastájati -am nedov. ( ā )
nav. 3. os. izraža začenjanje, začetek obstajanja, bivanja: v tistem obdobju so nastajale nove države / denarni fondi nastajajo iz različnih virov ; pri takem ravnanju nastaja velika škoda / dan nastaja dani se / publ. nastaja vprašanje, če je taka rešitev res najboljša je vprašanje
meteor. nastaja območje visokega zračnega pritiska
// s prislovnim določilom izraža, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega procesa, dogajanja: kosti nastajajo iz hrustanca ; snovi, ki nastajajo pri vrenju ; klorofil nastaja pod vplivom svetlobe / pod kiparjevimi rokami nastaja umetnina / publ.: zaradi njegove odločitve že nastajajo težave ; z reorganizacijo gospodarstva so nastajale velike spremembe

nastáli -a -o prid. ( á )
ki je rezultat določenega postopka, dogajanja: iz hrustanca nastale kosti ; oceniti nastalo škodo / z oslabljenim pomenom: izkoristiti nastali položaj ; v nastali gneči je izgubila torbico ; priložnostno nastale pesmi; prim. nastati

nastánek -nka m ( ȃ )
začetek obstajanja, bivanja: omogočiti, povzročiti nastanek česa ; nastanek države, kapitalizma ; čas, mesto nastanka / nastanek škode
// začetek obstajanja česa kot rezultat določenega procesa, dogajanja: pred nastankom življenja / ob nastanku njegovo delo ni našlo razumevanja

nastaníšče -a s ( í )
knjiž. kraj, prostor nastanitve, navadno vojakov: sovražna patrulja je odkrila zasilna nastanišča ; nastanišče za begunce

nastanítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od nastaniti: začasna nastanitev brezdomcev ; prostori za nastanitev

nastániti -im, tudi nastaníti in nastániti -im dov. ( á ȃ; ī á ā )
napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas: nastaniti priseljence ; nastaniti goste v hotelu, mestu ; nastanil se je v gostilni ; začasno se nastaniti / zastar. nastanil se je na deželi naselil se je

nastanítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nastanitev: preskrbeti ustrezne nastanitvene prostore / nastanitveni načrt / publ. povečati nastanitvene kapacitete

nastánjati -am nedov. ( á )
napravljati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas: nastanjati goste ; navadno se je nastanjal v gostilni / zastar. ubežniki so se nastanjali na obrežju so se naseljevali

nastanjeválec -lca [ nastanjevau̯ca in nastanjevalca ] m ( ȃ )
1. knjiž. kdor skrbi za nastanitev: nastanjevalci so imeli ob kongresu veliko dela
2. voj. vojak, častnik, ki skrbi za nastanitev vojakov, vojske: nastanjevalci so določali stanovanja ; glavni nastanjevalec

nastanjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nastanjevanje: begunce je sprejemal nastanjevalni urad / nastanjevalna pogodba

nastanjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
napravljati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas: begunce nastanjujejo po taboriščih ; vsako leto se nastanjujejo v istem hotelu

nastáti -stánem dov. ( á ȃ )
nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja: v tistem času je nastalo več novih držav / ob potresu je nastala velika škoda / kmalu bo nastal dan se bo zdanilo ; v tovarni je nastal požar je začelo goreti / nenadoma nastane hrup in krik ; mučen molk je nastal ; po tem dogodku je nastalo med njima veliko sovraštvo
// s prislovnim določilom izraža, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega procesa, dogajanja: kosti so nastale iz hrustanca ; te snovi nastanejo pri vrenju / roman je nastal v težkih okoliščinah / publ. v zvezi s tem bodo nastale še neprijetnosti; prim. nastali

nastáti se -stojím se dov. , nastój se nastójte se; nastál se; nam. nastàt se in nastát se ( á í )
ekspr. v stanju, postajanju doseči veliko mero: na straži se je nastal in namrazil / ko se je nastal in nagovoril, se je poslovil

nastáva -e ž ( ȃ )
1. lov. priprava za lovljenje (živali): pregledati nastave ; zajec se je ujel v nastavo / pasti v nastavo
2. knjiž. kar omogoča, da kdo koga prevara, mu škoduje: bati se nastav ; izognil se je vsem nastavam ; zvijače in nastave
3. nizko ženska, ki se vsiljuje moškim in jih zapeljuje: sosedova nastava ji je zapeljala fanta ; ozirali so se za vaško nastavo
4. zastar. nastavitev : nastava gumba za glasnost / nastava dveh strokovnjakov

nastávar -ja m ( ȃ )
nav. ekspr. nastavljavec : nastavarji in trgovci s kožuhovino

nastávek -vka m ( ȃ )
1. odstranljivi del naprave, ki omogoča navadno večnamensko uporabo: dokupiti nastavke ; zamenjati nastavek ; kovinski, plastični nastavek ; sesalec z več nastavki / dimniški nastavek priprava, ki usmerja tok dima v zaželeno smer in preprečuje vdor vetra v dimnik
2. teh. izrastku podoben del na napravi za priključevanje drugih delov ali za oporo: odrezati, navariti nastavek ; ulit nastavek / vpenjalni nastavek ; nastavek s prirobnico
3. posoda za sadje ali pecivo, z (visoko) nogo, navadno steklena: naložiti sadje na nastavek / prinesla je dva nastavka peciva
4. nav. ekspr. zarodek, zasnova, navadno cveta: nastavki so pozebli ; nastavek cvetnega popja / slana lahko škodi dobremu nastavku / cvetni, listni nastavek
// kar je komaj vidno, zaznavno: nastavek brčic / nastavki zob ; pren. vse to so nastavki za razvoj v močno osebnost
arhit. oltarni nastavek del nad oltarno mizo kot okras ; gastr. kvasni nastavek zmes iz kvasa, vode in moke, ki se uporablja za kvašenje testa ; glasb. nastavek položaj ustnic na ustniku pri igranju na pihalo, trobilo ; (pevski) nastavek usmerjenost zračnega toka pri tvorbi tona v goltni, ustni in nosni votlini ; jezikosl. nastavek položaj govorilnih organov, potreben za tvorbo kakega glasu

nastáven -vna -o prid. ( ā )
teh. namenjen za nastavljanje: nastavno kladivo ; nastavni kotomer

nastavítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od nastaviti: nastavitev luči, žarometov ; nastavitev ostrine slike / nastavitev učnega osebja / prošnja za nastavitev

nastáviti -im dov. ( á ȃ )
1. dati, postaviti kaj v položaj
a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž ; nastaviti kozarec pod pipo ; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila
b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo ; pren., ekspr. nastavil ji je past
c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila
// podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke
2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da
a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete
b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode ; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom
3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase ; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov
4. pog. zaposliti : nastaviti novega profesorja za matematiko ; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko
5. zastar. nadaljevati : pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot
vulg. nastavila mu je privolila je v spolni odnos z njim ; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri ; ekspr. nastaviti ceno določiti ; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga ; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod
mat. nastaviti enačbo

nastavítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nastavitev: nastavitveni odlok
elektr. nastavitveno območje območje, v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin

nastavljáč -a m ( á )
nastavljavec : nastavljači in ribiči

nastavljalec gl. nastavljavec

nastavljálen -lna -o prid. ( ȃ )
teh. ki je za nastavljanje: nastavljalni gumb pri televizijskem aparatu
fot. nastavljalna leča leča pri zrcalnem fotografskem aparatu, s katero se naravna ostrina slike na medlici

nastávljanje -a s ( á )
glagolnik od nastavljati: nastavljanje pasti / nastavljanje sončnim žarkom / nastavljanje glasnosti ; nastavljanje gretja / nastavljanje učnega osebja
mat. nastavljanje enačb

nastávljati -am nedov. , stil. nastavljájte; stil. nastavljála ( á )
1. dajati, postavljati kaj v položaj
a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavljati čeber pod kap ; nastavljati dlan, roko / ko je nastavljal kozarec k ustom, so ga vsi opazovali / ekspr. nastavljal je uho, da bi slišal njun pogovor prisluškoval je
b) za lovljenje (živali): nastavljati mreže, pasti / nastavljati lisicam, zajcem ; pren., ekspr. nastavljati limanice
c) da se hitro, dobro vidi: vse je nastavljal predenj
// podstavljati, podtikati: nastavljati bombe, mine / nastavljati zapreke
2. teh. delati s pomočjo priprave za regulacijo, da
a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastavljati žaromete / nastavljati ostrino slike
b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastavljati dotok plina / nastavljati gumb za glasnost
3. nav. ekspr. delati zarodek, zasnovo, navadno cveta: trava nastavlja semena / češnja že nastavlja prve cvetove
4. pog. zaposlovati : nastavljati mlade strokovnjake ; nastavljajo predvsem ženske
ekspr. nastavljati komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu ; ekspr. žena mu nastavlja roge ima spolne odnose z drugimi moškimi ; ekspr. jelen že nastavlja rogove začenjajo mu rasti, poganjati

nastavljávec -vca in nastavljálec -lca [ nastau̯ljau̯ca ] m ( ȃ )
kdor nastavlja (živalim) pasti, zanke: nastavljavec je prišel pogledat, če se je kaj ujelo / nastavljavec pasti, zank
// nav. ekspr. kdor kaj nastavlja sploh: ujeli so nastavljavca bomb

nastávljenec -nca m ( ȃ )
nekdaj kdor je zaposlen (z odločbo): tri mesece je bil nastavljenec

nastávljenka -e ž ( ȃ )
nekdaj ženska, ki je zaposlena (z odločbo): vodilna nastavljenka

nastavljív -a -o prid. ( ī í )
teh. ki se (lahko) nastavi: klešče z nastavljivimi čeljustmi ; nastavljiva zaslonka

nástelj in nástel -i ž ( á )
nar. vzhodnoštajersko stelja : pripravljati nastelj

nastélja -e ž ( ẹ̄ )
nar. stelja : pripraviti nasteljo ; iti v gozd po nasteljo / listje za nasteljo

nastežáj in na stežáj prisl. ( ȃ )
navadno v zvezi z odpreti kolikor mogoče široko, popolnoma: okna in vrata nastežaj odpreti ; nastežaj odprta klet, kuhinja / ekspr. nastežaj odprte oči, usta / ekspr. nastežaj zazehati, zijati

nástil -íla tudi nástilj -ílja [ prva oblika nastiu̯ in nastil ] m ( á í )
nar. stelja : preskrbeti, pripraviti nastil ; iti po nastil ; pripeljali so dva voza nastila / listje, slama za nastil

nastílja -e ž ( ī )
nar. stelja : napravljati nastiljo za živino

nastíljanje -a s ( í )
glagolnik od nastiljati: nastiljanje z listjem

nastíljati -am nedov. ( í )
1. s polaganjem, trosenjem stelje pripravljati ležišče domačim živalim: nastiljati živini ; nastiljati z listjem ; kidati in nastiljati / nastiljati praprot, slamo
2. knjiž. trositi , metati : zmagovalcem so nastiljali cvetje na pot

nastílje -a s ( ȋ )
nar. stelja : prinesti nastilje v hlev / grabiti listje za nastilje

nastláti -stéljem dov. , nastêlji nasteljíte ( á ẹ́ )
1. s polaganjem, trosenjem stelje pripraviti ležišče domačim živalim: nastlati živini ; nastlati z listjem ; skidal sem že, zdaj moram še nastlati
2. knjiž. natrositi , nametati : nastlati cvetje na pot / listje je nastlalo vrtne steze prekrilo
3. slabš. povzročiti, da pride na kak prostor več odpadnih predmetov: obiskovalci so nastlali okolico razglednega stolpa ; zakaj si tako nastlal sobo

nastòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
1. prikaz česa naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: pripraviti se za nastop ; harmonikarski, pevski, telovadni nastop ; nastop najboljših drsalcev, godalnega kvarteta / učenci so priredili nastop / pog. nastop na radiu, televiziji / njen nastop v glavni vlogi je navdušil gledalce / orkester ima po tri nastope na teden
// sodelovanje, dejavna navzočnost pri športni, kulturni prireditvi: omogočiti najboljšim smučarjem nastop na olimpijadi
2. prikaz mnenja, stališča javno, pred občinstvom: predsednikov prvi nastop je prenašala televizija ; njegovi nastopi na kongresih so vzbujali zanimanje / Prežihov književniški nastop ; od prvih nastopov v revijah do samostojne pesniške zbirke je minilo več let / publ. uspešni nastopi naših podjetij na tujem tržišču / protestni nastopi študentov proti rasni diskriminaciji
// nav. mn., ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: razšla sta se mirno, brez nastopov / mučila ga je s svojimi ljubosumnimi nastopi / knjiž. še na misel mi ne pride, da bi ti delala nastope neprijetnosti, težave
3. navadno s prilastkom vedenje 2 , ravnanje : imeti dober, eleganten, simpatičen, uglajen nastop ; s svojim nastopom navdušuje ljudi / ponosen je na svoj svetovljanski nastop / manjka mu prepričljivosti v nastopu
4. z rodilnikom izraža začenjanje česa: označiti nastop dejanja, stanja / knjiž.: nastop pomladi začetek ; pred nastopom življenja na zemlji pred nastankom ; z nastopom noči so postali vsi zaspani ko se je znočilo / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru
pravn. dilatorne ovire za nastop kazni ; šol. imeti nastop opravljati učno uro, pri kateri se ocenjuje pedagoška sposobnost, strokovno znanje kandidata ; vet. nastop poškodba noge ob zgornjem robu kopita, povzročena s kopitom ali podkvijo druge noge

nastopáč -a m ( á )
knjiž. domišljav človek, gizdalin: bil je navaden svetovljanski nastopač

nastópanje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od nastopati: uspešno nastopanje pevskega zbora ; dovoljenje za nastopanje / prepoved javnega nastopanja / nastopanje proti diktaturi / nastopanje bolezenskih znakov

nastopáški -a -o prid. ( á )
knjiž. domišljav , gizdalinski : on ni nastopaški človek / festivalsko dogajanje je bilo preveč nastopaško

nastopáštvo -a s ( ȃ )
knjiž. domišljavost , gizdalinstvo : nastopaštvo jim je tuje / sram ga je bilo zaradi njihovega nastopaštva

nastópati -am nedov. ( ọ̄ )
1. prikazovati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: na proslavi nastopajo gojenci glasbenih šol ; nastopati kot solist / nastopati z deklamacijo / pog. nastopati na televiziji / v glavni vlogi nastopa gost iz Zagreba
// biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: nastopati na mednarodnih tekmovanjih / nastopati za reprezentanco, v reprezentanci / že več let nastopa v mestnem gledališču se (poklicno) ukvarja z gledališko dejavnostjo
2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazovati mnenje, stališče: nastopati na zborovanjih / nastopati v javnosti, pred poslušalci / nastopati proti diktaturi
// v zvezi s kot opravljati kako funkcijo: nastopati kot zastopnik društva
3. nav. ekspr. izraža navzočnost v prostoru ali času: termin lahko nastopa na več področjih ; osebe, ki nastopajo v romanu, je izoblikoval pisatelj po ljudeh iz okolice
zastar. morje vsakih dvanajst ur nastopa narašča ; zastar. advokat nastopa svojo politično kariero začenja

nastópek -pka m ( ọ̑ )
zastar. posledica : bolezen je imela hude nastopke / nihče ni pomislil, kakšni bodo nastopki tega dejanja

nastópen -pna -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na nastop: predsednikov nastopni govor
šol. nastopno predavanje prvo javno predavanje kandidata za univerzitetnega predavatelja
2. star. naslednji , prihodnji : prišel bo nastopno nedeljo / za uvod je spregovoril nastopne besede: Srečen sem, da smo se spet zbrali te, take(le)

nastopíti in nastópiti -im dov. ( ī ọ́ ọ̑ )
1. prikazati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: nastopili so vsi učenci ; na prireditvi so nastopili znani umetniki / nastopiti z vajami na orodju / pog. nastopiti na radiu, televiziji / nastopiti v vlogi Hamleta
// biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: naša reprezentanca bo nastopila na olimpijadi ; nastopiti na festivalu zabavne glasbe / nastopiti za državno reprezentanco
2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazati mnenje, stališče: nastopiti na kongresu ; na volitvah je nastopilo več strank ; nastopiti s svojimi predlogi ; avtoritativno nastopiti / knjiž. nastopiti v obrambo domovine / nastopiti proti rasni diskriminaciji
// v zvezi s kot opraviti kako funkcijo: nastopiti kot branilec, priča / ekspr. pred gosti je nastopila kot prava dama
3. nav. ekspr. izraža začenjanje
a) obstajanja, stanja: po nekaj dneh je nastopila kriza ; megla, odjuga nastopi / smrt je nastopila zaradi strela v sence / knjiž.: nastopili so deževni dnevi so se začeli ; nastopila je noč znočilo se je ; ni še nastopil pravi čas prišel
b) z glagolskim samostalnikom opravljanja dela, dejavnosti: nastopiti službo ; elipt. nastopil je prvega začel delati, hoditi v službo / nastopiti dopust / nastopiti delo / svojo umetniško pot je nastopil na podeželskem odru
zastar. sin je nastopil gospodarstvo (po očetu) prevzel, nasledil ; zastar. nastopil je šestnajsto leto stopil je v šestnajsto leto
pravn. nastopiti kazen ; šol. nastopiti v razredu imeti nastop

nastrádati -am dov. , tudi nastradála ( á )
pog., ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: tako dolgo ga boš lomil, da boš nastradal

nastrán in na strán prisl. , piše se narazen ( ȃ )
evfem., navadno v zvezi iti na stran iti na malo ali veliko potrebo: šel je na stran
evfem. mudi se mi na stran opraviti moram malo, veliko potrebo; prim. stran 1

nastréči -stréžem dov. , nastrézi nastrézite in nastrezíte; nastrégel nastrégla ( ẹ́ )
s prestrezanjem priti do česa: nastreči deževnico ; nastreči (si) roso v dlani / nastreči poln škaf vode / ekspr. sončnih žarkov bom nastregel zate

nastrél -a m ( ẹ̑ )
lov. mesto, kraj, kjer je žival v trenutku, ko jo zadene, oplazi krogla ali šibra: lovec je odšel na nastrel ; žival je obležala nedaleč od nastrela

nastrelíti -ím dov. , nastréli in nastrêli; nastrélil ( ī í )
1. s streljanjem priti do določene količine česa, navadno divjadi: nastreliti veliko divjih rac
2. zastar. obstreliti : medveda je le nastrelil

nastréljati in nastreljáti -am, tudi nastréljati -am dov. ( ẹ́ á ẹ́; ẹ́ )
1. s streljanjem priti do določene količine česa, navadno divjadi: nastreljati veliko fazanov, zajcev
2. s streljanjem spraviti kam: v tarčo je nastreljal veliko krogel

nastréšek -ška m ( ẹ̑ )
1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe; napušč : širok nastrešek ; nastrešek hiše / lastovka si spleta gnezdo pod nastreškom ; pren., knjiž. sedla je na klop pod gostim nastreškom češenj
2. streha nad kakim delom stavbe ali pred njim, navadno manjša; nadstrešek : zgraditi nastrešek ; nastrešek ob vhodu

nastréšje -a s ( ẹ̑ )
del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe; napušč : hiša ima široko nastrešje / poriniti voz izpod nastrešja ; postaviti pod nastrešje

nastŕgati -am tudi -stŕžem dov. ( ŕ r̄ )
s strganjem priti do določene količine česa: nastrgati hren / nastrgati z nožem ; pren., ekspr. na tem bregu komaj nastrga kak voziček krme

nastríči -strížem dov. , nastrízi nastrízite; nastrígel nastrígla ( í )
s striženjem priti do določene količine česa: nastriči papir, volno / za rese nastrižete dvajset centimetrov dolge niti

nastròj -ôja m ( ȍ ó )
knjiž. usmerjenost , naravnanost : dobro pozna nastroj svojih ljudi ; nacionalistični nastroj meščanstva / neprijetni dogodek jim je pokvaril veseli nastroj (veselo) razpoloženje

nastrojèn -êna -o prid. ( ȅ é )
knjiž., s prislovnim določilom usmerjen , naravnan : konservativno nastrojeni ljudje ; bojevito nastrojena mladina / logično nastrojeno opazovanje / danes je dobro, veselo nastrojen (dobro, veselo) razpoložen

nastrojênje -a s ( é )
knjiž. usmerjenost , naravnanost : idejno nastrojenje mlade generacije / biti v veselem nastrojenju (veselem) razpoloženju

nastrojênost -i ž ( é )
knjiž. usmerjenost , naravnanost : bojevita nastrojenost mladine ; v delu se kaže pisateljeva pesimistična nastrojenost ; šovinistična nastrojenost skrajnežev / vesela nastrojenost družbe se je z njegovim prihodom stopnjevala (veselo) razpoloženje

nastŕžek -žka m ( ȓ )
knjiž. kar se nastrga: nastržek krede

nasúkati -am in -súčem dov. , tudi nasukájte; tudi nasukála ( ú )
1. s sukanjem spraviti na kaj: nasukati malo vate na paličico
// ekspr. nakodrati , naviti : nasukati brke, lase
2. ekspr. ogoljufati , prevarati : pošteno so te nasukali ; nasukali so ga za dediščino

nasukljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. nakodrati , naviti : nasukljati lase (v kodre)

nasušíti -ím dov. , nasúšil ( ī í )
s sušenjem priti do določene količine česa: nasušiti jabolka ; nasušiti si dovolj zdravilnih zelišč

nasúti -sújem dov. , nasúl in nasùl ( ú ȗ )
1. spraviti kam kaj sipkega, drobnega: nasuti grah v posodo ; nasula je za pest soli ; brezoseb. snega je nasulo do gležnjev ; pren., ekspr. nasula jim je veliko novic o njem
ekspr. nasuti komu peska v oči zavestno prikriti, zamegliti komu resnico
2. narediti kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: pot so že nasuli ; na debelo nasuti s peskom
// z nasipanjem narediti kaj višje: zemljišče je treba na tem mestu še nasuti

nasutína -e ž ( í )
plast skal, kamenja, peska, nastala zaradi krušenja, nasipanja: nekaj metrov visoka nasutina ; nasutina ledenika / nasutina skal / s težavo so prečkali nasutino

nasútje -a s ( ȗ )
grad. plast zdrobljenega gradbenega materiala za utrjevanje, izravnavanje: nasutje za cesto

nasvaljkáti -ám in nasváljkati -am dov. ( á ȃ; ȃ )
s svaljkanjem priti do določene količine česa: nasvaljkati dovolj svaljkov
ekspr. vsak dan si brke počeše in nasvaljka naviha, navije

nasvédrati -am dov. ( ẹ̑ )
ekspr. nakodrati , naviti : nasvedrala ji je lase ; nasvedrati lasuljo

nasvèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo, zlasti v neprijetnem, neugodnem položaju, ravna, dela: poslušati, upoštevati, zanemarjati nasvete ; prositi, vprašati za nasvet ; naredil je po njegovem nasvetu ; pomagati z nasveti ; dober, prijateljski nasvet / dati, dobiti nasvet / publ. iskati nasvet pri zdravniku iti k zdravniku / v reviji je tudi precej praktičnih nasvetov za gospodinje / pravni, strokovni nasveti
2. zastar. predlog : večina je odobrila njegov nasvet

nasvetováti -újem in nasvétovati -ujem dov. ( á ȗ; ẹ́ )
1. dati nasvet: prijatelj mi je to nasvetoval ; nasvetoval sem mu, naj gre k odvetniku ; storil sem, kakor so mi nasvetovali / elipt. zdravnik mu je nasvetoval planine naj gre v planine
2. zastar. predlagati : nasvetovati koga za kako službo ; državni pravdnik je nasvetoval za obtoženca osem let zapora

nasvídenje in na svídenje medm. ( ȋ )
izraža pozdrav pri slovesu: fantje, nasvidenje ; iti moram, nasvidenje / vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami
ekspr. pa nasvidenje zvečer na zabavi sestali, srečali se bomo spet na zabavi

nasvinjáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. umazati , onesnažiti : otroci so vso sobo nasvinjali

nàš náša -e zaim. ( ȁ á )
1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe: naš avto, vrt ; naša vas ; to je naše / naše oči
// izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina: govorimo o našem slovstvu / silvestrovali smo v našem kulturnem domu ; od naših športnikov smo več pričakovali
2. izraža splošno pripadnost tej skupini: naš namen ; naša hvaležnost, skrb ; naše veselje
// izraža razmerje med to skupino in okolico: naš razvoj ; naš ugled je zrasel
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: naši otroci, predniki ; naša teta / naši znanci / naš jezik, narod / naša domovina / nar. naš ata so rekli
4. izraža izhajanje od te skupine: naš predlog ; naše pismo poslancu / kot vljudnostna fraza ob smrti naše sožalje
5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino: to je naš vlak ; naše omizje
6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: naš Triglav ; naše morje / dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik
7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: junak našega romana je v sebi razdvojen ; v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike / naša povest se začenja v krčmi
// vznes., v vladarskih razglasih moj : v desetem letu našega vladanja
8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju ; pred našim štetjem
umetnost našega časa sedanjega ; v naših časih je bilo drugače ko smo bili še mlajši ; knjiž. v našem primeru ne gre za krivdo v primeru, ki ga obravnavamo ; ekspr. v mladosti je ves svet naš se ne zavedamo nobene omejitve ; pog. danes boš naš naš gost ; pog. tat bo kmalu naš ga bomo kmalu ujeli ; prisl.:, pog. govoriti po naše v jeziku, ki je tu v rabi ; sam.: naši so zmagali naši vojaki, športniki ; ali boš kaj obiskal naše moje sorodnike, svojce ; tu ni nič našega naše lastnine ; hodi po našem po našem svetu; prim. moj , najin

našáriti -im dov. ( á ȃ ) nav. slabš.
1. narediti, da je kje veliko stvari, navadno odvečnih: sobo je preveč našaril z drobnarijami / našariti govor s frazami in retoričnimi cvetkami
2. neprimerno, pisano obleči: otroke vedno tako našari ; za obisk se je našarila od nog do glave

našárjenost -i ž ( ȃ )
nav. slabš. lastnost, značilnost našarjenega: našarjenost sobe ga je motila

naščepériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nav. ekspr. postaviti v pokončen, štrleč položaj: v mrazu so ptice naščeperile perje / voznik je naščeperil obrvi namrščil
// s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno, košato: petelinček je naščeperil rep

naščetíniti -im dov. ( í ȋ )
postaviti v položaj, kot so bodice pri ježu: pes je močno zarenčal in naščetinil dlako

naščúvati -am tudi -újem dov. ( ú )
povzročiti, da postane kdo napadalen, sovražno razpoložen: naščuvati psa na neznanca / naščuvali so ga zoper mene

našemáriti -im dov. ( á ȃ )
neprimerno, smešno obleči; našemiti : otroka vedno tako našemari ; našemaril se je v čudno uniformo ; našemarila se je kakor za svatbo

našemárjenost -i ž ( ȃ )
našemljenost : smejali so se njegovi našemarjenosti

našémiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
obleči v (pustno) šemo: otroka so našemili v paža ; našemiti se v cunje
// slabš. neprimerno, smešno obleči: nikar tako ne našemi otroka

našémljenec -nca m ( ẹ̑ )
nav. slabš. našemljen človek: smejati se našemljencem

našémljenost -i ž ( ẹ̑ )
slabš. stanje našemljenega človeka: bil je smešen v svoji našemljenosti

našemúriti -im dov. ( ú ȗ )
zastar. neprimerno, smešno obleči; našemiti : našemuriti otroka

našepetáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
ekspr. reči, povedati tako, da ni vsem znano: povedal ji je vse, kar so mu našepetali o njej

našepetávati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. prišepetavati : nekaj mu našepetava / našepetavali so mu na uho, kakšna je

našéškati -am in našêškati -am dov. ( ẹ̑; ȇ )
ekspr. natepsti , pretepsti : mati ga je našeškala ; pošteno so ga našeškali s palico

našešúriti -im dov. ( ú ȗ )
ekspr., zastar. okrasiti , olepšati : našešuriti klobuk s cvetlicami

náši in nashi -ja [ náši ] m ( ȃ )
azijska hruška, po obliki podobna jabolku: krhlji našija ; solata z našiji

našíliti -im dov. ( í ȋ )
ošiliti : našiliti svinčnike
pes je našilil ušesa prisluhnil z dvignjenimi uhlji

našínec -nca m ( ȋ )
zastar. privrženec , somišljenik : zborovanja so se udeležili številni našinci / ponemčeni našinci rojaki

našítek -tka m ( ȋ )
nav. mn. našit okrasek na obleki, oblačilu: ob vratu in na prsih so ji bluzo krasili bogato izvezeni našitki ; obleka z žametnimi našitki
// košček blaga z znaki čina na uniformi: uniforma z zlatimi našitki na ramenih / generalski, častniški našitki

našíti -šíjem dov. , našìl ( í ȋ )
s šivanjem pritrditi na kaj: našiti aplikacije ; našiti trak na obleko / prt je našila s pisanimi nitmi

našív -a m ( ȋ )
nav. mn. našitek : obleka z bogatimi našivi / častniški našivi

našívek -vka m ( ȋ )
nav. mn. našitek : obleka z belimi našivki

naškóditi -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. nekoliko škoditi: mislil je, kako bi mu lahko kaj naškodil ; hrana nam je naškodila / to bi lahko naškodilo njegovemu talentu

naškrápljati -am nedov. ( ȃ )
brezoseb., nar. vzhodno začenjati deževati: že naškraplja / v osebni rabi ves dan je naškrapljal dež

naškróbiti -im dov. ( ọ̄ )
prepojiti s škrobovo raztopino, da se doseže večja trdota tkanine: naškrobiti ovratnik, srajco

našmínkati -am dov. ( ȋ )
pog. naličiti 1 : našminkati trepalnice ; skrbno se našminkati ; našminkati si ustnice / našminkati igralca pred nastopom

našóbiti -im dov. ( ọ́ ọ̄ )
navadno v zvezi z ustnice potisniti naprej: užaljeno je našobila ustnice / našobiti usta ; otrok se je našobil

našópati -am dov. ( ọ̑ ) nižje pog.
1. nagačiti : našopati medveda, orla
2. zelo nahraniti, nakrmiti: našopati kokoši, purane / nizko tako so me našopali, da komaj diham

našopíriti -im dov. ( í ȋ )
postaviti v pokončen, štrleč položaj: vrabčka sta našopirila perje
// s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno, košato: petelin je našopiril rep ; pren., ekspr. pripoved je zelo našopiril

našopírjenost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost našopirjenega: našopirjenost perja / ekspr. našopirjenost v izražanju in vedenju

nášost -i ž ( á )
pripadnost, privrženost skupini, skupnosti, ki jo kdo dojema kot svojo: našost kandidatov ne sme imeti prednosti pred kvaliteto / poudarjanje našosti vojske

našpíčiti -im dov. ( í ȋ )
pog., ekspr. napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega: to grdobijo ti je on našpičil ; vsak dan kaj našpiči / našpičil (jih) je za tri mesece zapora
pog. ob najmanjšem šumu je pes našpičil ušesa prisluhnil z dvignjenimi uhlji

našpíkati -am dov. ( ī ȋ )
pog. napikati , nabosti : nezrela jabolka našpikamo z iglo ; našpikati testo
pog. našpikali so mu nekaj injekcij dali so mu jih

našpônati -am dov. ( ȏ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
1. napeti, nategniti: na ploščo je našponal vrv
2. zvišati, dvigniti, povečati: zaradi slabe svetlobe je našponal kontraste ; našponati ceno ; našponati ritem
// izkoristiti, izrabiti vse razpoložljive možnosti: našponali so urnik, kolikor se je dalo
3. povzročiti visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: v polurnem nastopu je dodobra našponal slovensko mladino
4. prevarati: našponal jih je, da se je zaletel v podboj vrat, kar so mu vsi verjeli

naštéti -štêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
1. s štetjem ugotoviti določeno število česa: našteli so dva tisoč prebivalcev manj kot pri zadnjem štetju ; v preteklem letu so našteli nad sto tisoč obiskovalcev galerije je bilo / naštej do petdeset štej, preštej
2. v govoru, pisavi združiti v zaključeno zaporedje več istovrstnih členov: naštejte najpomembnejša dela Ivana Cankarja ; naštel je igralce, ki utegnejo dobiti nagrado ; lahko bi našteli še več podobnih primerov / poimensko našteti vse prijavljene
3. pog. dati, izročiti (s štetjem) določeno vsoto denarja: kupec mu je takoj naštel denar ; naštel mu je dva stotaka / našteti komu denar na roko neposredno izplačati
ekspr. ima le toliko prijateljev, da bi jih lahko na prste ene roke naštel zelo malo ; pog. našteti jih komu po hrbtu natepsti ga

naštétje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od našteti: naštetje najpomembnejših del

našteválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na naštevanje: naštevalna metoda
jezikosl. naštevalna skupina na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled

naštévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od naštevati: naštevanje imen, problemov

naštévanka -e ž ( ẹ́ )
knjiž. poštevanka : učiti otroke naštevanko

naštévati -am nedov. ( ẹ́ )
v govoru, pisavi združevati v zaključeno zaporedje več istovrstnih členov: našteva jim dela, ki jih je treba opraviti ; podrobno je začel naštevati vse kraje, ki jih je videl
pog., ekspr. naštevati jih komu opominjati, oštevati ga

naštímati -am dov. ( ī )
nižje pog. naravnati , uravnati : naštimati uro
nižje pog. kaj si spet naštimal napravil neprimernega, nedovoljenega

naštudíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od naštudirati: naštudiranje igralskih vlog

naštudírati -am dov. ( ȋ )
1. s študijem, z vajo pripraviti za podajanje, izvajanje na odru: naštudirati igro pod vodstvom priznanega režiserja ; naštudirati ljudske plese, skladbe za mladino ; igralec je svojo vlogo dobro naštudiral / glasb. žarg. zbor je naštudiral mlad dirigent pripravil za nastop
2. naučiti se: naštudirati lekcijo ; še dosti moram naštudirati

naštúliti -im dov. ( ú ȗ )
nav. ekspr. dati čemu obliko štule: naštuliti lase na tilniku

našúntati -am dov. ( ú )
nižje pog. nahujskati , naščuvati : našuntali so ga proti meni ; našuntali so jo, da je to storila

našvŕkati -am dov. ( r̄ ȓ )
ekspr. natepsti , pretepsti : oče ga je zelo našvrkal ; našvrkati z bičem, s palico

nát ž ( ȃ )
nar. nadzemni deli repe, krompirja, korenja: krompir ima lepo nat ; repna nat

natákanje -a s ( ȃ )
glagolnik od natakati: natakanje vina, vode

natákar -ja m ( ȃ )
gostinski delavec, ki se ukvarja s strežbo gostov: plačati natakarju ; poklicati natakarja / barski, ladijski natakar ; plačilni natakar ki obračunava storitve in prevzema plačila

natákarica -e ž ( ȃ )
gostinska delavka, ki se ukvarja s strežbo gostov: plačati natakarici ; prijazna natakarica

natákarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na natakarje: natakarski frak ; natakarska denarnica / natakarski poklic

natákati -am nedov. ( ȃ )
1. spravljati kam kaj tekočega, zlasti pijačo: natakati vino, žganje v kozarce / voda je curela in se natakala v kotanjo natekala
2. polniti s tekočino, zlasti s pijačo: natakal je steklenico ; natakati kozarce z vinom ; pridno si natakajo in praznijo kozarce

nataknítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od natakniti: nataknitev prstana

natakníti in natákniti -em dov. ( ī á )
1. spraviti kaj na razmeroma oster, koničast predmet: natakniti meso na raženj ; natakniti na konico noža, na vilice ; obleka se ji je nataknila na žebelj / razjarjen bik ga je nataknil na roge / nataknili so ga na kol zlasti v srednjem veku mučili so ga, usmrtili z nataknitvijo na ošiljen kol
2. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: natakniti volu jarem na vrat ; nataknil ji je prstan ; natakniti otroku rokavice ; natakniti si masko ; ekspr. nataknil si je očala na nos / paznik mu je nataknil lisice
3. ekspr. obleči, obuti, navadno hitro: še čevlje nataknem, pa grem ; natakniti si hlače, obleko
ekspr. žena mu je nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi ; ekspr. preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje

natáknjenost -i ž ( á )
ekspr. nerazpoloženost , razdražljivost : nataknjenost ga je minila ; v glasu mu je zvenela nataknjenost

natalitéta -e ž ( ẹ̑ )
število, ki pove, koliko (živih) otrok se rodi v letu na tisoč prebivalcev, rodnost: nataliteta pada, raste ; dežela ima nizko, visoko nataliteto ; nataliteta je večja kot mortaliteta

natalíti -ím dov. , natálil ( ī í ) teh.
1. s taljenjem priti do določene količine česa: nataliti nekaj kositra
2. nekoliko staliti: vročina je natalila kontakte

natálnost -i ž ( ȃ )
nataliteta , rodnost : natalnost pada

natánčen -čna -o prid. , natánčnejši ( ȃ )
1. ki opravlja svoje delo, naloge v največji mogoči popolnosti: natančen delavec, uslužbenec ; učitelj je zelo natančen, pretirano natančen ; ekspr. ne bodi tako prekleto natančen ; ta človek je natančen kot stroj / pri delu je natančen
// narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti: natančen merilni instrument ; natančna tehtnica ; za tako delo je potrebno natančno orodje
2. ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti: natančna analiza, preiskava ; potrebna je natančnejša kontrola vseh naprav ; natančno merjenje / natančno navodilo / natančnejša obrazložitev sodbe
3. ki z največjo mogočo popolnostjo kaže, podaja resnično stanje: natančnega časa, datuma se ne spominjam ; napisati natančen naslov ; natančen opis dogodka ; imeti natančne podatke / natančen načrt ; natančna risba / račun ni natančen
// ki se ujema z originalom: natančen prepis pogodbe

natánčnež -a m ( ȃ )
ekspr. natančen človek: natančnež bi odkril še kako pomanjkljivost ; fant je pretiran natančnež

natánčnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost natančnega človeka: všeč mi je njegova natančnost / učenje strojepisja zahteva natančnost in vztrajnost ; pretirana natančnost pri delu / ekspr. svoje delo opravlja z matematično natančnostjo / natančnost merjenja ; natančnost zapisnika

natánek -nka -o prid. ( ȃ )
knjiž. natančen : v vseh stvareh je zelo natanek / spomniti se natankega datuma; prim. natanko

natánkati -am dov. ( ȃ )
pog. natočiti gorivo: črpalkar mu je natankal bencin in zamenjal olje / natankal je dvajset litrov

natánko prisl. ( ȃ )
1. ekspr. izraža, da je upoštevano, zajeto vse, tudi podrobnosti: natanko poučen o stanju ; natanko razložiti / do sekunde natanko preračunan mrk ; stvar si oglej malo bolj natanko / ne razumem vas natanko čisto, popolnoma
pog. tu nismo tako natanko nismo tako strogi; ne pričakujemo tako velike obzirnosti, pozornosti ; ekspr. stvari ni treba jemati tako natanko čisto tako, kot je rečeno ali zapisano
2. v členkovni rabi poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z resničnostjo; natančno : natanko to sem povedal ; natanko tako se je zgodilo ; stal bo natanko sredi sobe / slavnost poteka natanko po načrtu; prim. natanek

natečáj -a m ( ȃ )
javna objava, s katero se iščejo kandidati za prevzem določenega dela ali za službo: delo so oddali brez natečaja ; natečaj za izvirna dramska dela ; natečaj za sprejem študentov v prvi letnik / razpisati natečaj za delovno mesto ; udeležiti se natečaja ; sodelovati v natečaju / javni natečaj

natečájen -jna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na natečaj: natečajni pogoji / natečajni osnutek za spomenik ; razstava natečajnih del / natečajna komisija, žirija

natečájnik -a m ( ȃ )
knjiž. kdor se udeleži natečaja: nekaj natečajnikov je že poslalo svoje osnutke

natéčen -čna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar. vsiljiv , nadležen : zelo natečen človek je / natečna zadeva neprijetna

natêči -têčem dov. , natêci natecíte; natékel natêkla ( é )
nekoliko oteči: gleženj, prst mu je natekel

natèg -éga m ( ȅ ẹ́ )
1. nategnitev , nategovanje : žica se je pretrgala zaradi natega ; nateg kože, vrvi
2. pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu dejanje, s katerim kdo zavede koga v zmoto, zlasti z namenom, da se okoristi: ko kupci spoznajo, da gre zgolj za nateg, je prepozno ; finančni, marketinški nateg ; največji nateg desetletja, stoletja / to je čisti, navaden, popoln nateg!
3. fiz., teh. istočasno delovanje dveh enako velikih, narazen usmerjenih sil, ležečih na isti premici: povečati nateg / obremenitev na nateg ; prožnost v nategu

natéga -e ž ( ẹ̑ )
teh. priprava v obliki cevi za izvlečenje, pretakanje tekočine: odstraniti vodo z natego ; steklena natega / izvleči polno natego vina / princip natege

nategnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od nategniti: nategnitev zlomljenega uda

nategníti in natégniti -em dov. ( ī ẹ́ )
1. z vlečenjem povzročiti
a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategniti jermen, vrv ; močno nategniti struno napeti / nategniti elastiko / voznik je nategnil vajeti / nategniti kapo čez ušesa ; nategnila je krilo čez kolena potegnila / ekspr. nategnil je korak, da bi pravočasno prišel začel je delati daljše korake
b) nav. ekspr. da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnati , zravnati : skušal je nategniti rokav / nategniti pregrinjalo na postelji
// ekspr. obleči, navadno malomarno, površno: nategnil je suknjič in odšel / v naglici je nategnila nase krilo
2. pog. povzročiti, da traja kaj dalj časa; podaljšati , potegniti : delovnik so nam nategnili še za dve uri / še pet minut bom nategnil predavanje
3. pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu nalagati 2 , ogoljufati , prevarati : že spet ga je nategnil ; nikar ne dovoli, da bi te nategnil
4. star. navzeti se, zlasti barve, vonja: vino po pretakanju rado nategne / slivovka nategne barvo vina
ekspr. nategniti harmoniko zaigrati na harmoniko ; ekspr. nategniti otroku ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj ; ekspr. nategnil je ušesa, da bi slišal prisluhnil ; ekspr. uzde, vajeti mu bo treba nategniti biti bolj strog, zahteven do njega

nategovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nategovati: nategovanje elastike / nategovanje harmonike / pog. nategovanje delovne dobe / pog., v sproščenem ožjem krogu: nategovanje ljudi ; umazana igra nategovanja in skrivanja

nategováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vlečenjem povzročati
a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategovati vrv, žico ; nategovati elastiko / voznik je krepko nategoval vajeti / nategovati kapo čez ušesa vleči / ekspr. ljudje v zadnji vrsti so nategovali vratove iztegovali
b) nav. ekspr. da postaja kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnavati , zravnavati : nategovati rjuho
2. pog. povzročati, da traja kaj dalj časa: nategoval je debato v nedogled ; svojo pripoved je zelo nategoval
3. pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu goljufati , lagati 2 , varati : nategoval ga je, da mu bo plačal ; kar naprej jih nategujejo
4. star. navzemati se, zlasti barve, vonja: vino rado nateguje
ekspr. jug nateguje piha ; ekspr. nategovati harmoniko igrati na harmoniko ; ekspr. pri tem je kislo nategoval obraz z mimiko na obrazu izražal razočaranje, žalost ; ekspr. nategovati ušesa prisluškovati ; ekspr. nategovati žganje iz čutare piti ; ekspr. nategovati podatke na lastno kopito na silo jih prilagajati svojim razmeram, potrebam

natéhtati -am dov. ( ẹ̑ )
s tehtanjem priti do določene količine česa: natehtati kilogram sladkorja

naték -a m ( ẹ̑ )
1. etn., po ljudskem verovanju bitje, ki povzroča, da človeku jed ne tekne; netek 2 : radi so poslušali pripovedovanje o vilah in nateku
2. zastar. vsiljiv, nadležen človek: že spet je tu ta zoprni natek

natékati se -am se nedov. ( ẹ̑ )
1. prihajati kam, pojavljati se kje v določeni količini: v strugo se nateka vsa voda s pogorja / kri se je natekala v lužo / ekspr. od kod se ti nateka toliko denarja ; na trg se natekajo ljudje ; pren., pesn. v sobo se je natekal mrak
2. dov. s tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: na travniku so se otroci natekali in nakričali

natekniti gl. natakniti

natelováditi se -im se dov. ( á ȃ )
s telovadbo zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: otroci so se natelovadili in naskakali / ekspr. pri spravljanju premoga so se pošteno natelovadili so se utrudili

natépati -am stil. -ljem nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ ) ekspr.
1. jesti : fant je natepal kruh / pol leta so natepali samo krompir in polento
2. zastar. tepsti , pretepati : natepal ga je z debelo palico
ekspr. ves dan so natepali prašno cesto ves dan so hodili

natepávati -am nedov. ( ȃ )
1. ekspr. jesti : sedli so za mizo in začeli natepavati / natepavati koruzni močnik / dan na dan natepavajo kislo zelje in fižol / tako natepava, da manjka že pol hleba ; natepavati se s kruhom
2. ekspr. tepsti , pretepati : zakadil se je vanj in ga začel natepavati
pog. celo popoldne sva natepavala pingpong igrala

natêpsti -têpem dov. , natépel natêpla ( é )
dati komu udarce: ker ni ubogal, ga je oče natepel ; natepsti koga z bičem, palico

natésnoma prisl. ( ẹ̑ )
star. tesno, na tesno: natesnoma zaprt

natéza -e ž ( ẹ̑ )
priprava za nategovanje, napenjanje: nateza za jadro

natezálec -lca [ natezau̯ca in natezalca ] m ( ȃ )
priprava za nategovanje, napenjanje: kovinski natezalci za čevlje

natezálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za nategovanje, napenjanje: natezalna priprava
zgod. natezalno kolo srednjeveška mučilna priprava za nategovanje

natezálka -e [ tudi natezau̯ka ] ž ( ȃ )
nav. mn., obrt., navadno v zvezi klešče natezalke klešče za dajanje zgornjega dela čevlja na kopito: naročiti klešče natezalke

natezálnica -e [ tudi natezau̯nica ] ž ( ȃ )
nekdaj mučilna priprava za nategovanje: dali, privezali so ga na natezalnico ; pren. kaznuje ga z natezalnico dvomov in upanj

natezálnik -a m ( ȃ )
priprava za nategovanje, napenjanje, zlasti žice: napeti žico z natezalnikom / žični natezalnik

natezálo -a s ( á )
natezalnik , natezalec : uporaba natezala in drugih pripomočkov

natézanje -a s ( ẹ̄ )
nategovanje : natezanje žice / natezanje in stiskanje / natezanje živcev / mišice so bile zaradi včerajšnjega natezanja vse razbolele

natézati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. z vlečenjem povzročati, da doseže kaj večjo, največjo dolžino; nategovati : natezati žico / natezati elastiko / ekspr. natezal je svoj korak, da ga je komaj dohajala delal je dolge korake ; pren., ekspr. s svojim ravnanjem ji je natezal živce
2. nekdaj mučiti na natezalnici: jetnika so natezali tako dolgo, da je vse priznal
ekspr. natezati ušesa prisluškovati

natezávati -am nedov. ( ȃ )
star. nategovati : natezavati vrv / natezavati tetivo / krivil je usta in natezaval ustnice

natézen -zna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na nateg: natezna naprava / natezna deformacija ; natezna napetost napetost v trdni snovi pri nategu ; natezna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se pretrgalo

natezováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. nategovati : zasajal je količke in natezoval vrvico

natìč -íča m ( ȉ í )
tanjši kol, okrog katerega se ovija visoki fižol: prisekati natič / fižolov natič
elektr. na priključni vrvici montirani del konektorja

natíčen -čna -o prid. ( ȋ )
teh. ki se natakne: priviti matico z natičnim ključem ; strojček ima natično ročico

natíčje -a s ( ȋ )
več natičev, natiči: fižolovo natičje

natíhce prisl. ( ȋ )
ekspr. tiho , na tiho : natihce se smejati, zapreti

natíhcema prisl. ( ȋ )
ekspr. tiho , na tiho : natihcema stokati

natíhem in na tíhem prisl. , piše se narazen ( ȋ )
1. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: to bi bilo treba opraviti na tihem ; na tihem pisati pesmi, se poročiti
// izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: na tihem si mora priznati, da je poražen ; na tihem si želeti ljubezni
2. zastar. tiho , na tiho : na tihem zakleti ; na tihem zapreti vrata

natího in na tího prisl. , piše se narazen ( ȋ )
1. izraža, da se dejanje dogaja malo slišno ali neslišno: na tiho odpreti ; po prstih in na tiho stopati ; na tiho vprašati, zaječati
2. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: na tiho likvidirati podjetje ; na tiho pokopati
// izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: na tiho si je mislil svoje, naglas pa tega ni povedal

natíhoma prisl. ( ȋ )
knjiž. tiho , na tiho : natihoma se bližati, odpreti ; natihoma odgovoriti / natihoma se shajati ; kar natihoma je prodal in izginil

natík -a m ( ȋ )
1. glagolnik od natakniti ali natikati: natik na kavelj, kol
2. veja, okrog katere se ovija grah: prisekati natik
3. koničasti konec orodja, na katerega se pritrdi ročaj; nasadilo : natik pri pili / lopata z dolgim natikom toporiščem, ročajem

natikáč -a m ( á )
nav. mn. obuvalo brez zadnjega zgornjega dela: preobul se je v natikače ; leseni, plastični natikači
lov. starejši srnjak z velikima rogovoma brez odrastkov, ki rad napada

natikálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. ki se natakne: klotasti natikalni rokavi
teh. natikalni ključi natični ključi

natíkanje -a s ( ȋ )
glagolnik od natikati: natikanje mesa na vilice

natíkati -am nedov. ( ȋ )
1. spravljati kaj na razmeroma oster, koničast predmet: natikati meso na raženj, vilice ; v gošči se je natikal na trnje / upornike so natikali na kole zlasti v srednjem veku mučili, usmrčevali z natikanjem na ošiljen kol
2. delati, da pride kaj na določeno mesto: natikati konjem uzde ; počasi si je natikala rokavice
3. ekspr. oblačiti, obuvati, navadno hitro: ko mu je natikala plašč, je pozvonilo ; natikati si čevlje

natípkati -am dov. ( ȋ )
napisati na pisalni stroj: natipkati dopis, govor ; natipkati pet strani / natipkati v dveh kopijah

natíranje -a s ( ī )
glagolnik od natirati 1 : natiranje telesa s kremo ; natiranje in masiranje / tudi natiranja in obkladki niso nič pomagali

natírati 1 -am nedov. ( ī ȋ )
z drgnjenjem nanašati tanko plast mastne ali tekoče snovi: natirati tla z emulzijo ; natirati z mazilom / natirati boleče mesto na nogi

natírati 2 -am dov. ( ȋ )
ekspr., zastar. nagnati , zapoditi : natirali so ga iz mesta / nemir ga je natiral iz okostenele vsakdanjosti

natís -a m ( ȋ )
1. glagolnik od natisniti: omogočiti natis članka, knjige ; to še ni primerno za natis / dati v natis
2. navadno s prilastkom tiskano delo, kot izide enkrat; izdaja : izšel bo drugi natis romana ; natis iz leta 1900 / knjiga je doživela veliko natisov je bila večkrat ponatisnjena

natísk -a m ( ȋ )
natis : natisk knjige
filat. z dodatnim, kasnejšim tiskanjem nastala sprememba besedila na znamki

natískati -am dov. ( í )
natisniti : natiskati knjigo / dela mu še niso natiskali

natísniti -em dov. ( í ȋ )
1. s tiskanjem narediti več enakih izvodov, primerkov besedila: natisniti več knjig ; dati članek še posebej natisniti / kot del kolofona natisnila tiskarna Ljudske pravice
// objaviti : članka mu niso hoteli natisniti / mladinski list mu je natisnil najnovejšo pesem / svoje glavno delo je natisnil pred petimi leti
2. ekspr. na rahlo stisniti: natisnil ji je roko
ekspr. prestrašeni otroci so se natisnili v gručo stisnili, nagnetli

natíški -a -o prid. ( ȋ )
navadno v zvezi natiški fižol fižol z ovijajočim se steblom; visoki fižol : saditi natiški fižol ; natiški in nizki fižol

natíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. ki je tak po naravi, izvoru: nativni ljudje ; nativna ljudstva / nativni govorec naravni govorec
2. ki ni umetno spremenjen: iz vzorca naredimo nativni preparat

nativízem -zma m ( ī )
filoz. filozofska smer, po kateri so nekatere predstave, nekateri pojmi človeku prirojeni:

natkáti -tkèm dov. ( á ȅ )
1. s tkanjem priti do določene količine česa: natkati dovolj blaga, balo platna
2. knjiž. stkati : natkati platno / pajki so natkali mreže / z volnenimi nitmi so natkale različne prizore ; pren. zapisal je, kar so natkale misli

natláčiti -im, in natlačíti in natláčiti -im dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
s tlačenjem spraviti kam: natlačiti cunje v vrečo ; natlačili so mu seno, sneg za srajco / natlačiti knjige v omaro / natlačiti pipo (s tobakom)
// nav. ekspr. (zelo) napolniti: kovček je tako natlačil, da ga ni mogel zapreti ; natlačiti kozolec s snopjem ; žepe si je natlačil z jabolki
// ekspr. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: jetnike so natlačili v živinske vagone ; natlačiti se v avtobus ; v dvorano se je natlačilo polno ljudi

nató prisl. ( ọ̑ )
v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
a) v času: divji petelin je sklonil glavo, nato je zapel / sestre so bolnikom izmerile vročino. Takoj nato so vstopili zdravniki / fantje so peli, potem vriskali, nato pa so šli vasovat
b) v kraju: na čelu so bili zastavonoše, nato so stopali tekmovalci

natočíti -tóčim dov. ( ī ọ́ )
1. spraviti kam kaj tekočega, zlasti pijačo: natočila mu je vino ; natočiti žganje v kozarec / natočila mu je skodelico kave
2. napolniti s tekočino, zlasti s pijačo: natočiti kozarec, steklenico ; natočiti do roba
natočiti veliko medu pridelati, dobiti ; ekspr. natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja

natòk -óka m ( ȍ ọ́ )
knjiž. zelo močen, povečan tok (vode): natok Kolpe je razrušil in odplavil mlin
knjiž. natok čustev, misli naval

natolcevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od natolcevati: to je le nesramno natolcevanje ; ovreči lažne govorice in natolcevanja

natolceváti -újem nedov. ( á ȗ )
nav. ekspr. pripovedovati izmišljene, slabe stvari o kom: nikar ne natolcuj / ljudje radi natolcujejo
// zastar. obrekovati , opravljati 2 : po vasi ju natolcujejo

natôlči -tôlčem [ natou̯či ] dov. , natôlci natôlcite in natolcíte; natôlkel natôlkla ( ó )
1. s tolčenjem, udarjanjem priti do določene količine česa: natolkli so orehe za potico / natolkel je pet jajc v ponev ubil
2. ekspr. natepsti , pretepsti : sosedov fant ga je spet natolkel / domači klub je natolkel gostujoče moštvo premagal
3. ekspr. nabiti : na podlago so natolkli plast gline

natôlkniti -em [ natou̯kniti ] dov. ( ó ȏ )
star. namigniti : nikoli ne pove naravnost, temveč samo natolkne ; dobro sem vedel, na kaj je natolknila

náton -a m ( á )
nar. vzhodnoštajersko prostor za sekanje, cepljenje drv: na natonu za hišo je pletla košaro

natopírati -am dov. ( ȋ )
s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi narediti, da je pričeska bolj visoka, bujna: frizerka jo vselej natopira / natopirati lase

natopíti -ím dov. , natópil ( ī í )
1. s topljenjem priti do določene količine česa: natopiti nekaj voska na pisemsko ovojnico
2. nekoliko raztopiti: plamen je natopil vosek ; asfalt se zaradi vročine natopi
3. prepojiti : natopiti madež z bencinom

natóra -e ž ( ọ̑ )
zastar. narava : opazovati natoro

nátosképtik -a m ( ȃ-ẹ́ )
kdor ima odklonilen, skeptičen odnos do zveze NATO: z argumenti so želeli umiriti natoskeptike

natovárjanje -a s ( á )
glagolnik od natovarjati: pomagati pri natovarjanju ; natovarjanje premoga / dvigalo za natovarjanje

natovárjati -am nedov. ( á )
spravljati tovor, blago na prevozno sredstvo: natovarjati opeko, pesek / natovarjali so mule in konje / ladja že natovarja les

nátovec -vca m ( ȃ )
1. član, pripadnik vojske zveze NATO: vojaki osvobodilne narodne vojske so natovcem izročili orožje ; najsodobneje oboroženi natovci ; sprejem natovcev
2. privrženec zveze NATO ali vstopa vanjo: natovec in natoskeptik

natovóriti -im tudi natovoríti -ím dov. , natovóril ( ọ̄ ọ̑; ī í )
1. spraviti tovor, blago na prevozno sredstvo: natovoriti drva, seno ; natovoriti pesek na tovornjak / natovoriti ladjo, voz / mulo so natovorili z minometalcem / ekspr. natovorila mu je vso prtljago / ekspr. domov je natovoril goro knjig prinesel, pripeljal
2. ekspr. naložiti , naprtiti : natovoriti komu preveč dolžnosti, obveznosti

nátovski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Severnoatlantsko zvezo: natovski vojaki ; natovske države ; operacija natovskih sil ; natovska letala ; natovsko oporišče

natŕcati -am dov. ( r̄ ȓ )
star. napolniti , natlačiti : natrcal je vse koše ; natrcati si mošnjo z denarjem

natrebíti in natrébiti -im, tudi natrébiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ )
s trebljenjem priti do določene količine česa: natrebila je premalo solate

natréskati -am dov. ( ẹ̄ )
pog., ekspr. natepsti , pretepsti : oče ga je zaradi tega natreskal ; natreskati po hrbtu

natrésti -trésem dov. , natrésite in natresíte; nam. natrést in natrèst ( ẹ́ )
spraviti kam določeno količino česa sipkega, drobnega: natresti malo moke v vrečo / natresti poti s peskom nasuti, posuti / publ. natresli so jim polno mrežo golov dali so jim veliko golov ; pren., ekspr. natresel jim je veliko zanimivih podatkov
ekspr. natresti komu peska v oči zavestno prikriti, zamegliti komu resnico
// s tresenjem, navadno (sadnega) drevja, priti do določene količine česa: otroci so natresli veliko jabolk

natréti -trèm tudi -tárem dov. , natrì natríte; natŕl ( ẹ́ ȅ, á )
1. z drgnjenjem nanesti tanko plast mastne ali tekoče snovi: natreti komu čelo, lasišče, telo ; natrli so ga z mazilom ; tla natrejo z voskom ; natreti se z alkoholom
ekspr. natreti koga z leskovim oljem natepsti, pretepsti ga
2. nekoliko streti: natreti lupino ; zaradi nepazljivosti so se vsa jajca natrla ; pren., ekspr. ta nesreča jih ni natrla
3. s trenjem priti do določene količine česa: natreti dovolj orehov za potico ; natrl si je lešnike

natŕganost -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost natrganega: natrganost obleke / ekspr. hrapavost in natrganost verza kot izraz razklanosti sveta

natŕgati -am stil. -tŕžem dov. ( ŕ ȓ )
1. s trganjem priti do določene količine česa: natrgati košaro češenj, grozdja ; natrgati zdravilna zelišča ; natrgala si je šopek cvetja / iz obleke je natrgala veliko krp / natrgati na drobne koščke
2. nekoliko raztrgati: pes mu je natrgal rokav ; blago se je natrgalo / ekspr. nebo se je natrgalo in začelo je snežiti

nátrij -a m ( á )
kem. mehka, na zraku in v vodi neobstojna kovina srebrno bele barve, element Na: natrij v spojinah

nátrijev -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na natrij: natrijeve soli, spojine / natrijev aluminat, bikarbonat, hidroksid, klorid, sulfat ; natrijevo milo trdno, kosovno milo, ki se pridobiva iz maščob z natrijevim hidroksidom
teh. natrijeva žarnica žarnica, v kateri seva svetlobo ionizirana natrijeva para

natríléten -tna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
agr., v zvezi natriletno kolobarjenje kolobarjenje, pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v treh letih:

natŕkati se -am se dov. ( r̄ ȓ )
ekspr. napiti se (alkoholne pijače): danes se je znova natrkal / pog. natrkati se ga

natrobezljáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. reči, povedati veliko neresničnega, izmišljenega: kdo ti je to natrobezljal

natrobíti in natróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
slabš. reči, povedati veliko neresničnega, izmišljenega: ne verjemite tega, kar vam je natrobil / natrobili so mu polna ušesa neumnosti
slabš. natrobiti jih komu zelo ga ošteti

nátron -a m ( ȃ )
natrijeva, zlasti alkalna spojina: uporaba natrona / jedki natron natrijev hidroksid ; v prid. rabi:, papir. natron papir alkalijski papir

nátronski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na natron: natronski papir / natronske vreče

natrosíti in natrósiti -im dov. ( ī ọ́ )
spraviti kam določeno količino česa sipkega, drobnega: natrositi nekaj zrnja kokošim ; pren., ekspr. natrosila jim je novic o njem
ekspr. natrositi komu peska v oči zavestno prikriti, zamegliti komu resnico

natŕpanost -i ž ( )
nav. ekspr. značilnost natrpanega: natrpanost sobe / baročna preobloženost in natrpanost

natŕpati -am dov. ( )
nav. ekspr. napolniti , natlačiti : natrpati slamo v slamnjačo / knjige je natrpala v omaro / kovček si preveč natrpal / jetnike so natrpali v zatohle sobe ; otroci so se natrpali okrog peči

natrpávati -am nedov. ( ȃ )
nav. ekspr. polniti , napolnjevati : natrpavati koš za košem

natrpážiti -im dov. ( á ȃ )
knjiž., ekspr. napolniti , natlačiti : natrpažiti stanovanje s starim pohištvom

natrpéti se -ím se dov. , tudi natŕpel se; natrpljèn ( ẹ́ í )
v trpljenju doseči veliko, preveliko mero: med vojno so se natrpeli / natrpeti se žalitev

natupírati -am dov. ( ȋ )
s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi narediti, da je pričeska bolj visoka, bujna: frizerka jo je samo rahlo natupirala / zna dobro natupirati lase

natúra -e ž ( ȗ )
1. knjiž., navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava : zelo različne nature sta ; ekspr. pokazal je svojo pravo naturo / biti borbene, občutljive nature / po naturi je razdražljiv ; to je v njegovi naturi
2. knjiž., navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje močne nature je lahko vzdržal napor / biti šibke, trdne, zdrave nature
3. star. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: raziskovati naturo in njene pojave / natura se že prebuja
knjiž. plačati v naturi ne z denarjem

naturálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. ki se daje, dobiva v blagu: naturalni prejemki, prispevki ; naturalna dajatev / naturalna preskrba
ekon. naturalni denar blago, ki služi kot plačilno sredstvo ; naturalna menjava neposredna menjava blaga za blago ; naturalno gospodarstvo gospodarstvo, v katerem se ne uporablja denar; gospodarstvo, za katero je značilno, da proizvaja samo za lastno uporabo, ne za tržišče ; pravn. naturalno stanovanje nekdaj stanovanje, ki nadomešča del plače

naturálije -lij ž mn. ( á ȃ )
izdelki, pridelki kot plačilno sredstvo: denarni prispevki in naturalije / plačati v naturalijah ; dajatve v naturalijah

naturalíst -a m ( ȋ )
predstavnik naturalizma: francoski naturalisti

naturalístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na naturaliste ali naturalizem: naturalistični pisatelji / naturalistični roman ; naturalistična drama ; naturalistična slika / naturalistično prikazovanje

naturalizácija -e ž ( á )
glagolnik od naturalizirati: vložiti prošnjo za naturalizacijo / naturalizacija priseljencev

naturalízem -zma m ( ī )
evropska umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki si prizadeva podajati resničnost po dognanjih naravoslovnih ved: predstavniki naturalizma / francoski, slovenski naturalizem
filoz. naturalizem filozofska smer, ki ima naravo za edino pravo bit in za osnovo vsega dogajanja ; ped. pedagoški naturalizem pedagoška smer, ki si prizadeva prilagajati vzgojo otrokovi naravi

naturalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn. dati državljanstvo: na njegovo prošnjo so ga naturalizirali ; pren., knjiž. naturalizirati ideje

naturél -a m ( ẹ̑ )
knjiž. narava , značaj : to nasprotuje njenemu naturelu ; pisateljev umetniški naturel / po svojem naturelu je miren

natúren -rna -o prid. ( ȗ )
knjiž. naraven : upoštevati naturne zakone / občudovati naturne lepote / kip v naturni velikosti / zelo naturen človek je ; preseneča jih njena naturna preprostost / igralec je navdušil gledalce s svojo naturno igro

natúrfilozofíja -e ž ( ȗ-ȋ )
filoz. nemška filozofija narave ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja:

naturíst -a m ( ȋ )
pristaš naturizma: ideje, težnje naturistov
// nudist : društvo naturistov / plaža za naturiste

naturístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na naturiste ali naturizem: naturistično gibanje
// nudističen : naturistično društvo / naturistična kopališča

naturízem -zma m ( ī )
gibanje, ki se zavzema za čim bolj naravno življenje: pristaši naturizma
// nudizem : možnosti za razvoj naturizma

natúrnost -i ž ( ȗ )
knjiž. naravnost 1 , neprisiljenost : kulise vzbujajo vtis naturnosti / njena naturnost in preprostost jim je ugajala / občudovali so naturnost njegove igre

naturopát -a m ( ȃ )
kdor zdravi z naturopatijo: obiskal je naturopata, ki ga je seznanil z zdravo prehrano ; zdravnik in naturopat

naturopatíja -e ž ( ȋ )
metoda zdravljenja na osnovi predpostavljanja, da je v telesu samozdravilna moč, ki vzpostavlja, vzdržuje in vrača zdravje: zdravstvenih težav se naturopatija loteva celostno ; osnove naturopatije ; strokovnjak za naturopatijo

natúrščica -e ž ( ȗ )
nepoklicna, nešolana igralka, režiserka: v filmu je v glavni vlogi debitirala naturščica

natúrščik -a m ( ȗ )
nepoklicni, nešolani igralec, režiser: film je režiral naturščik, ki se obrti ni učil na pristojnih institucijah ; delati z naturščiki

natvésti -tvézem in natvêsti -tvêzem dov. , natvézel; natvézen ( ẹ́; é )
1. slabš. reči, povedati veliko neresničnega, izmišljenega: kdo ve, kaj vse so jim natvezli ; o njej je natvezel toliko slabega / natvesti komu bajke, laži
2. zastar. navezati , privezati : natvesti čoln ; iz previdnosti so se planinci natvezli

natvézati -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar. tvesti : ženske so mu nekaj natvezale

natvéziti -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
natvesti : kdo ti je to natvezil / natveziti komu laži

naúčen -čna -o prid. ( ȗ )
zastar. znanstven , strokoven : izdajati naučne knjige / naučni slovar / delati na naučnem področju

naučênost -i ž ( é )
dejstvo, da je kdo naučèn: naučenost za delo / odgovarjal je gladko, brez najmanjšega videza naučenosti

naučíti -ím dov. , naúčil ( ī í )
1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati ; naučiti učence dobro recitirati ; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino
2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti ; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka
ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren ; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati ; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati

naudáriti -im dov. ( á ȃ )
obrt. speti z redkimi vbodi, navadno urezane dele oblačila: naudariti z belim sukancem

náuk -a [ nau̯k ] m ( á )
1. s prilastkom sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju: priznati, sprejeti nov nauk ; filozofski, naravoslovni, verski nauk ; nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje / razvojni nauk ; nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku ; nauk o človeku
// ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje: Kopernikov heliocentrični nauk ; to je dogmatični nauk Cerkve
2. nav. ekspr. pouk , nasvet : izpolniti, upoštevati nauke staršev ; hvaležen mu je za ta nauk / dati komu dober, koristen nauk ; deliti nauke vsem ljudem / ravnati se po naukih vzgojiteljev / lepi, zlati nauki / moralni nauk / ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost
3. nav. mn., zastar. šola 1 , študij : dokončati nauke / obesiti nauke na kljuko / sprejeti koga v nauk v uk
nar. iti k nauku popoldanskemu cerkvenemu opravilu ; ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan ; star. oznanjevati, širiti, učiti krive nauke kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno
lit. nauk kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati ; rel. krščanski nauk pouk o krščanskih resnicah

naúšnica -e ž ( ȗ ) nav. mn.
1. naušnik : dati naušnice na ušesa / kapa z naušnicami
2. knjiž. uhan : naušnice z biseri

naúšnik -a m ( ȗ )
nav. mn. predmet, ki ščiti ušesa pred mrazom: pokriti si ušesa z naušniki ; volneni naušniki
// del pokrivala, ki se da zavihati: kučma z velikimi naušniki
teh. priprava za glušenje, dušenje zvoka, ki pokriva ušesa

naužíti se -žíjem se dov. ( í ȋ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po čem: naužiti se jesenske lepote ; rad bi se naužil miru in svežega zraka / ekspr. v svojem življenju se je naužil gorja je občutil veliko gorja

náv -a m ( ȃ )
mitol. bivališče umrlih: bogovi so ga vzeli v nav ; biti v navu

naváda -e ž ( ȃ )
1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko
a) pri človeku: spoznal sem njegove navade ; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa ; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade
b) nav. ekspr. pri živali: proučevati navade divjadi, medvedov
c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti: upoštevati plačilne navade ; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade
// navadno s prilastkom vedenje, obnašanje: čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta
2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: kajenje je njegova navada ; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno, kakor je njegova navada
// izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost: na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical
3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: kaditi, piti iz navade ; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade
4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: zapisati pustne navade ; mnoge stare navade izginjajo ; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi

naváden -dna -o prid. , navádnejši ( ȃ )
1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor ; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli ; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan ; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih / gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta / nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno
// star. vsakdanji , pogost : učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih
2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje ; navadni in patentni kozarci ; knjiga je tiskana na navadnem papirju ; avtomobil z navadno karoserijo ; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično ; jesti navadno salamo ; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih / vojsko je služil kot navadni vojak ; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih / navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh ; navadne in vezane hranilne vloge ; navadno leto leto, ki ima 365 dni
3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto
4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti ; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost
// izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je ; to so navadne čenče ; to je navadna goljufija
bot. navadni bljušč, dežen, volčin ; navadna črnoglavka, krhlika, melisa ; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media ; ekon. navadna reprodukcija ; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter ; navadna temperatura temperatura približno od 18 do 20 °C ; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10 ; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke ; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici ; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora ; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe ; navadno pismo ; zool. navadni brizgač, prašiček ; navadna čigra, koralnica

navádica -e ž ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od navada: dobro je poznal njegove navadice ; drobne, vsakdanje navadice

naváditi -im dov. ( á ȃ )
1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem narediti, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: otroke je navadila kuhanja in šivanja ; v šoli se je navadil brati, pisati ; navaditi se plavati / navaditi koga pospraviti knjige / vola navaditi voziti / jezika se je že toliko navadil, da se lahko sporazumeva naučil / psa moramo navaditi, da pride na klic / navadil ga je misliti / prijatelji so ga navadili piti
2. povzročiti, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navaditi koga na mraz, močno svetlobo ; navaditi se nove okolice, samote ; navadil se je trpeti ; navaditi se na ropot / ne morem se ga navaditi ; sčasoma sta se navadila drug (na) drugega
// s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: navaditi koga čistoče ; kmalu ga je navadil na red

navádnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost navadnega: navadnost pojava / navadnost pogovora

navájanje 1 -a s ( ā )
glagolnik od navajati 1 : navajanje dokazov, podatkov / dobesedno navajanje

navájanje 2 -a s ( ā )
glagolnik od navajati 2 : navajanje k delu, sožitju / navajanje otroka na čistočo, red

navájati 1 -am nedov. ( ā )
1. pripovedovati, zapisovati kaj, navadno z določenim namenom: navajati imena, številke ; na koncu članka navaja avtor vire, ki jih je upošteval / navajati dokaze / med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to panogo, navaja tudi sebe / navajati kaj v opravičilo ; navajati za primer
// dobesedno pripovedovati, zapisovati tuje besedilo: kritik navaja za dokaz svoje trditve odlomke iz romana / dobesedno navajati
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost česa v čem: naslednji člen navaja pravice in dolžnosti delavcev ; obtožnica navaja več hudih prekrškov
2. knjiž. nagovarjati , napeljevati : navaja ga, naj gre študirat ; vsi so ga navajali, naj se jim pridruži
publ. to nas navaja k sklepu, da je ujetnik govoril resnico iz tega sklepamo

navájati 2 -am nedov. ( ā )
1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem delati, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: dekleta so navajali gospodinjskih del / vole navajati voziti
2. povzročati, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navajati koga na mraz, močno svetlobo ; navajati se na življenje v mestu ; počasi se navaja na svojo usodo
// s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno lastnost: navajati mladino k samostojnosti ; navajati otroke na red / z zgledom je navajal sina k resnicoljubnosti

navájenost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost navajenega človeka: občudoval je njegovo navajenost na disciplino / navajenost na pijačo, udobje / ta občutek harmoničnosti ni samo posledica navajenosti

navál tudi navàl -ála m ( ȃ; ȁ á )
1. pojav, da pride kam v razmeroma kratkem času hkrati veliko ljudi: prvi naval bo kmalu mimo ; nemogoče se je izogniti navalu v ordinacijah ; naval potnikov ob koncu tedna je zelo velik ; naval vlagateljev na denarni zavod / preprečiti naval na šolo
2. nav. ekspr., z rodilnikom nagel, razmeroma silovit nastop
a) določenega delovanja: naval valov / kostanji so se lomili pod silnim navalom nevihte, vetra / upirati se navalu spominov
b) določenega čustva: doživeti naval hrepenenja ; to je storil v navalu ganjenosti, jeze, sovraštva ; nenaden naval strasti
c) določenih bolezenskih znakov; napad : ima hud naval kašlja ; pričakovati nov naval krčev ; naval vročine je minil
ekspr. luno je zakril naval oblakov velika količina, množina oblakov
med. naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija
3. ekspr. napad , naskok , pritisk : vzdržati vse navale ; naval nasprotnikovih čet / utrdba je padla v navalu brez večjih izgub

navalíti -ím dov. , naválil ( ī í )
1. z valjenjem, kotaljenjem spraviti kam: pred žago so navalili nekaj hlodov ; mrvo je navalil k drevesu ; ob vznožju so ležale velike skale, ki so se navalile z višin / skalo so navalili na pot zvalili
// ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: skrb zanj je navalil drugim ; preveč si mi navalil na rame
2. nav. ekspr. napasti 1 , naskočiti , pritisniti : sovražnikove čete so navalile proti našim enotam ; navaliti z vojsko na trdnjavo ; nato so znova z vso silo navalili nanje ; star. čete so se od vseh strani navalile na mesto / navaliti iz zasede / policija je navalila na demonstrante
3. ekspr. hitro, neurejeno priti kam v velikem številu: vsi so navalili k njemu ; ljudje so navalili na blagajno ; otroci so se z vpitjem navalili k vratom / novinarji so navalili nanj z vprašanji ; pren. misli, skrbi so znova navalile nanj
ekspr. kupci so navalili na blago ga kupovali v večjih količinah kot navadno

naváljati -am dov. , tudi navaljájte; tudi navaljála ( á )
1. z valjanjem priti do določene količine česa: navaljala je veliko listov za rezance
2. tisk. z valjanjem nanesti barvo: navaljati ofsetno ploščo

navaljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z valjenjem, kotaljenjem spravljati kam: navaljevati skale na cesto
// ekspr. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: delo so navaljevali drug drugemu
2. nav. ekspr. napadati , naskakovati , pritiskati : sovražnikove čete so navaljevale od vseh strani / navaljevati drug na drugega in se prerekati
3. ekspr. hitro, neurejeno prihajati kam v velikem številu: stranke so neprestano navaljevale na urad

navár -a m ( ȃ )
metal. kar je navarjeno na kaj: rob navara

navaríti -ím dov. , naváril ( ī í )
metal. z varjenjem nanesti plast kovine z namenom, da se nadomesti obrabljena površina ali izboljšajo njene lastnosti: navariti več slojev izolacije

navážanje -a s ( ȃ )
glagolnik od navažati: navažanje peska

navážati -am nedov. ( ȃ )
z vožnjo spravljati kam: navažati gnoj na njivo

návček -čka m ( á )
v krščanskem okolju zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga: zvoniti z navčkom
evfem. kmalu mu bo zapel navček kmalu bo umrl ; ekspr. takim prizadevanjem že poje navček takih prizadevanj bo kmalu konec

navdahníti in navdáhniti -em dov. ( ī á )
1. povzročiti, vzbuditi v kom kaj: ta misel ga je navdahnila s skrbjo ; obljube so ga navdahnile z upanjem / navdahniti komu misel, pogum dati
2. knjiž. dati navdih; navdihniti : njegove najboljše pesmi je navdahnila narava ; pesnik se je navdahnil pri Danteju

navdáhnjenec -nca m ( á )
knjiž. kdor je navdihnjen: ustvarjalni navdahnjenci / gorečnost navdahnjencev

navdáhnjenje -a s ( á )
knjiž. navdih : črpati, iskati navdahnjenje ; pesniško navdahnjenje ; vir navdahnjenja

navdáhnjenost -i ž ( á )
lastnost, značilnost navdahnjenega: prevzela ga je mračna navdahnjenost / ekspr. v vsem se je izražala njegova umetniška navdahnjenost usmerjenost, naravnanost

navdájati -am nedov. ( ȃ )
povzročati, vzbujati v kom kaj: ta misel ga je navdajala z nemirom, upanjem ; smrt jo navdaja z grozo ; prijateljstvo in zaupanje ju navdaja s srečo / knjiž. tvoje ravnanje me navdaja z začudenjem
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje, trajanje duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: ljudi je začelo navdajati upanje, veselje ; vse je navdajala ena misel / navdajal jo je občutek hvaležnosti

navdán prisl. ( ȃ )
star. tjavendan , tjavdan : govoriti navdan / navdan živeti

navdáti -ám dov. , 2. mn. navdáste in navdáte; navdál ( á )
povzročiti, vzbuditi v kom kaj: misel nanjo ga vselej navda z žalostjo ; kar je videla, jo je navdalo z grozo / knjiž. to srečanje mu je navdalo dušo z neznano strastjo / srce se ji je navdalo s ponosom
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: ljudi je navdal bes ; navdala sta ga nežnost in sočutje / navdal jo je občutek hvaležnosti

navdíh -a m ( ȋ )
ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar: črpati navdih iz narave ; dati, dobiti navdih za kaj ; iskati navdih ; pisati z navdihom ; nenaden, pesniški, umetniški navdih / publ. do take odločitve je prišlo po navdihu večine na pobudo, pod vplivom
// neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja: prepustiti se navdihu ; delati, ustvarjati po navdihu ; to delo je bolj plod navdiha kot intelekta
psih. nenadno spoznanje

navdíhniti -em dov. ( í ȋ )
1. dati navdih: zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij ; roman so navdihnile vojne grozote ; navdihnil se je ob pogledu na umetnino
2. knjiž. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti : dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo ; njen odhod ga je navdihnil s skrbjo / navdihniti komu pogum, smisel za kaj dati

navdíhnjenec -nca m ( ȋ )
knjiž. kdor je navdihnjen: navdihnjencu teče pero samo od sebe / gorečnost navdihnjencev

navdíhnjenje -a s ( ȋ )
navdih : črpati navdihnjenje iz narave ; dati, dobiti navdihnjenje za kaj ; pesniško, preroško navdihnjenje ; verzi, polni navdihnjenja / prepustiti se navdihnjenju ; ustvarjati po navdihnjenju

navdihoválec -lca [ nau̯dihovau̯ca tudi nau̯dihovalca ] m ( ȃ )
kdor da navdih: navdihovalec umetniškega dela / navdihovalci in organizatorji gibanja pobudniki / obsodili so krivce in njihove navdihovalce hujskače

navdihoválka -e [ nau̯dihovau̯ka tudi nau̯dihovalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki da navdih: navdihovalke pesnikov

navdihováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo ; pisatelja je navdihovala vera v človeka ; povest je navdihoval vojni čas ; Goethe se je navdihoval pri Danteju
// dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro
2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal

navdílj prisl. ( ȋ )
star. neprenehoma : narava ustvarja navdilj iz starega novo

navdòl [ nau̯dou̯ ] prisl. ( ȍ )
zastar. navzdol : iti, spustiti se navdol

navdúšenec -nca m ( ȗ )
nav. ekspr. kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela: bil je velik navdušenec ; gledališki, športni navdušenci ; skupina mladih navdušencev / boksarsko srečanje si je ogledalo veliko navdušencev

navdušenják -a m ( á )
knjiž. navdušenec : bil je velik navdušenjak ; kulturni navdušenjaki

navdúšenje -a s ( ȗ )
1. veliko veselje, volja, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: za tako delo je potrebno navdušenje ; fant kaže veliko navdušenje za učenje / svojega navdušenja za napredne ideje ni mogel dolgo skrivati / ekspr. bojevati se z velikim navdušenjem
2. zelo pozitiven čustveni odnos do česa: izražati, kazati navdušenje nad čim ; vzbuditi navdušenje / ekspr. z obraza mu je sijalo navdušenje
// izražanje takega odnosa: navdušenje se dolgo ni moglo poleči ; ekspr.: mesto je kar kipelo od navdušenja ; ob koncu predstave je izbruhnil pravi vulkan navdušenja / predajati se navdušenju
ekspr. izrazil je navdušenje nad prebrano knjigo rekel je, da mu je zelo všeč

navdúšenka -e ž ( ȗ )
nav. ekspr. ženska, ki se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela: modna, športna navdušenka ; navdušenka nad filmom in glasbo

navdúšenost -i ž ( ȗ )
lastnost, stanje navdušenega človeka: občudovali so njegovo navdušenost za delo / kaže veliko navdušenost za šport
// navdušenje : sprejeli so ga z veliko navdušenostjo ; ekspr. dvorano je zajel vihar navdušenosti

navduševálec -lca [ nau̯duševau̯ca tudi nau̯duševalca ] m ( ȃ )
kdor navdušuje za kaj: govornik je bil navduševalec množic

navduševálen -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se navdušuje: imeti navduševalen govor ; navduševalne pesmi / knjiž. odnos delavcev do knjižnice je navduševalen navdušujoč

navduševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od navduševati: navduševanje za boj, prostost / knjige so bile edini predmet njegovega navduševanja

navduševáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. povzročati veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: navduševati ljudi za planinstvo ; znal je navduševati učence za vse, kar je lepo in dobro ; navduševati se za napredne ideje / publ. nova moda se navdušuje nad dolgimi oblekami
2. vzbujati zelo pozitiven čustveni odnos do česa: s svojim petjem je navduševal poslušalce / gore so ga vedno navduševale ; obiskovalci se navdušujejo nad lepim razgledom in prijaznostjo domačinov

navdúšiti -im dov. ( ū ȗ )
1. povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: učitelj ga je navdušil za matematiko ; znal je navdušiti ljudi za delo ; navdušiti se za šport
2. vzbuditi zelo pozitiven čustveni odnos do česa: prva predstava gledalcev ni navdušila ; po naravi je tak, da ga težko kaj navduši ; že ob prvem srečanju se je navdušil za dekle / navdušiti se nad dosežki tehnike

navdušljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki se (hitro) navduši: je navdušljiv človek / biti navdušljivega značaja

návečer -a m ( ā )
večer pred praznikom ali določenim dogodkom: to je bil navečer pred poroko / na navečer tekmovanja; prim. večer 1

navečérjati se -am se dov. ( ẹ̑ )
najesti se pri večerji: pri nas se boš navečerjal / tu se lahko poceni navečerjaš

navédba -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od navesti: zahtevati navedbo kraja, vsebine
// kar se ustno ali pisno posreduje drugim: potrditi navedbo, navedbe ; navedbe so resnične, točne / po njegovih navedbah je bilo drugače
pravn. navedbe obtožnice, prič

navédek -dka m ( ẹ̑ ) knjiž.
1. citat : izpustiti, preveriti navedek ; navedki iz Cankarja / dobesedni navedek
2. podatek , pojasnilo : biografski navedki ; mesto poudarka, sklanjatev in drugi navedki o krajevnih imenih

navedênka -e ž ( é )
bibliografska enota, iz katere je avtor dobil podatke: seznam navedenk ; navedenke in bibliografija

navédnica -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., knjiž. narekovaj : postaviti besedo, stavek med navednice

návek prisl. ( á )
nar. vzhodno zmeraj , zmerom : navek ne bo živel / njeno trpljenje mi je za navek ostalo v spominu

nável -vla m ( á )
nar. vzhodno v obliki polkrogle naloženo seno, slama; kopica 1 : vrsta navlov / spravljati seno v navle

navelíčanec -nca m ( ȋ )
ekspr. naveličan človek: s takim naveličancem je hudo

navelíčanje -a s ( ȋ )
naveličanost : v tem naveličanju moraš nekaj ukreniti ; naveličanje in razočaranje / to sem storil iz naveličanja / ekspr. igrali smo se do naveličanja zelo dolgo

navelíčanost -i ž ( ȋ )
stanje človeka
a) ki se je česa naveličal: naveličanost nad enoličnim delom / med poslušalci je opaziti naveličanost / govoriti z naveličanostjo
b) ki je brez volje, zanimanja: preprečevati naveličanost pri mladini / loteva se jih naveličanost postajajo naveličani

navelíčati se -am se dov. ( ȋ )
1. prenehati imeti, občutiti kot zanimivo
a) osebo: take družbe se je kmalu naveličal ; vsi so se ga že naveličali / ekspr.: naveličala se je svojega fanta ne ljubi ga več ; se te žena še ni naveličala
b) stvar, predmet: naveličala se je čevljev z visokimi petami ; te obleke ne maram več, ker sem se je naveličal / jabolk, mesa se je že naveličal
c) lastnost, značilnost: takšne lepote se človek ne naveliča / naveličal sem se njene dobrote, trme
2. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom izraža odpor osebka, da se dejanje nadaljuje: naveličati se čakanja, dela, vožnje ; otroci so se že naveličali igre ; naveličal se je odgovarjati strankam, poslušati radio / naveličal se je življenja v mestu / naveličal se je, da bi vsak dan razlagal isto stvar / brala je, dokler se ni naveličala dokler je hotela, želela

navèn in na vèn [ navən ] prisl. ( ə̏ )
navzven : obleči suknjo z naven obrnjeno podlogo ; vrata se odpirajo naven

navések -ska m ( ẹ̑ )
star. obesek : stekleni naveski na lestencu ; zapestnica z naveski

naveselíti se -ím se dov. , navesélil se ( ī í )
v veselju, veseljenju doseči veliko mero: na izletu so se naveselili ; ob prostih dnevih se je lahko naveselil z njo

naveseljáčiti se -im se dov. ( á ȃ )
ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po veseljačenju: s prijatelji se je naveseljačil

navésiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. ekspr. obesiti, navadno v veliki, preveliki meri: navesiti okraske na novoletno jelko ; kramarji so povsod navesili svoje blago / navesiti stene s slikami
// slabš. obleči, navadno kaj neprimernega: vse, kar vidi, navesi nase ; kakšne cunje si je pa danes navesila
2. naložiti , naprtiti : navesiti komu preveč dolžnosti

navêsti -vêdem dov. , navêdel in navédel navêdla, stil. navèl navêla ( é )
1. povedati, napisati kaj, navadno z določenim namenom: navesti imena, naslove ; navesti v prijavi zahtevane podatke ; v članku ni navedel vseh virov / navesti priče / navesti kaj v ilustracijo, za ilustracijo ; navesti kot primer
// dobesedno povedati, napisati tuje besedilo: navesti Prešernove verze / dobesedno navesti
2. knjiž. privesti , usmeriti : to ga je navedlo, da je začel gledati na stvari bolj kritično / dogodki v zadnjih dneh so ga navedli na misel, da je beg možen / navesti pogovor na umetnost usmeriti, obrniti
// nagovoriti , napeljati : ona ga je navedla na umor

navéšati -am nedov. ( ẹ́ )
ekspr. obešati : navešati slike po stenah / navešati komu vzdevke

navéza -e ž ( ẹ̑ )
alp. skupina alpinistov, ki pleza, navezana na isti vrvi: voditi navezo ; biti drugi v navezi / mešana naveza iz oseb različnega spola ; naveza v dvoje / smer so preplezali v dveh navezah

navézanje -a s ( ẹ́ )
navezava : navezanje derez / navezanje malih narodov na velesile

navézanost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje navezanega: čustvena, intimna navezanost ; navezanost otrok na starše ; navezanost posameznika na zemljo / zelo opazna je pesnikova navezanost na stvaritve drugih narodov

navézati in navezáti -véžem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove ; navezati skakalcem padala ; navezati tovor na osla ; navezati si dereze, smuči
// narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / navezati ladjo k obali privezati
// alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali ; v steni sta se alpinista navezala
2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase ; navezali so jih nase s podkupninami ; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo ; z leti se je navezal na zemljo
// narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase ; čustveno sta se navezala drug na drugega ; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj
3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti , opreti : svoj jezik je navezala na jezik klasikov ; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval
4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike ; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore
star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi

navezáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od navezati: jermeni za navezavo tovora / navezava diplomatskih in kulturnih stikov s tujino

navezávati -am nedov. ( ȃ )
navezovati : navezavati dereze / z ljubeznivostjo jih je navezaval nase ; vedno močneje se je navezavala nanj

navézek -zka m ( ẹ̑ )
jezikosl. del besede, navadno končni, ki besedo pomensko spreminja, opredeljuje:

navézniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar. nagniti 2 : Nato je naveznil vrč in izpil do dna (Prežihov)

navezoválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki se navezuje na kaj: navezovalni odnosi ; navezovalno vedenje / navezovalna cesta cesta, rezervirana za motorna vozila, ki povezuje kraj ali področje z avtocesto ali obvoznico

navezovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od navezovati: navezovanje z vrvjo / navezovanje prijateljskih odnosov s sosednjimi državami ; navezovanje osebnih stikov / njuno medsebojno navezovanje

navezováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vezanjem nameščati, dajati na kaj: navezovati okraske na novoletno jelko ; navezovati si smuči
// delati, da je kdo privezan, pritrjen: navezovati psa na vrvico
// alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: v steni so jih navezovali ; alpinisti se navezujejo
2. v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: s prijaznostjo jih je navezoval nase ; začel se je navezovati na novo družbo in okolje ; navezovati se na zemljo
// delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva: dekle ga vedno bolj navezuje nase ; počasi se navezujeta drug na drugega
3. publ., v zvezi z na delati, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; naslanjati , opirati 1 : pesnik navezuje svoj ciklus pesmi na vojne balade ; razprava se je navezovala na podano poročilo
4. publ., z glagolskim samostalnikom delati, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: navezovati stike z deželami v razvoju / rad navezuje nova znanstva

navídez in na vídez prisl. , piše se narazen ( ȋ )
izraža omejitev na navideznost, zunanjost: na videz verjame ; on je na videz bolj odločen kakor v resnici ; na videz prijateljski ; na videz ima prav / v povedni rabi vse to njeno veselje je le na videz

navídezen -zna -o prid. ( ȋ )
ki je po videzu, na zunaj tak kot pravi, resničen: navidezen mir, poraz ; navidezna gotovost, harmonija / navidezna prijaznost nepristna / navidezen napad ; navidezna smrt
// ki v resnici ni tak, kot se kaže: navidezna velikost predmeta ; njegova moč je samo navidezna
// ki v resnici ne obstaja: navidezna pot sonca okoli zemlje
bot. navidezni cvet enemu samemu cvetu podobno socvetje ; navidezni list listu podoben ploščat poganjek ; fiz. navidezna slika slika, ki nastane v presečišču podaljškov žarkov

navídeznost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost navideznega: navideznost demokracije ; stvarnost in navideznost / nav. ekspr.: kdor jo dobro pozna, tega njena navideznost ne zapelje zunanji videz ; varljiva navideznost

navigácija -e ž ( á )
1. določanje položaja ladje, letala in vodenje le-teh v določeni smeri: ukvarjati se z navigacijo ; pripomočki, sredstva za navigacijo / navigacija v kanalu je težka / kopenska navigacija na kopnem ; vesoljska navigacija
// veda o tem: razvoj navigacije / astronomska navigacija
// sistem satelitov, postaj in elektronskih pripomočkov, ki omogoča določanje položaja vozil in njihovo vodenje v določeni smeri: avtomobilska, cestna navigacija ; vgrajena navigacija elektronski pripomočki za navigacijo v vozilu ; uporaba navigacije ; sateliti so opremljeni z atomskimi urami, ki so ključnega pomena za navigacijo / satelitska navigacija ; sistem navigacije
2. iskanje in izbira določene funkcije v menijih elektronskih naprav: navigacija po meniju ; uporabljati miško za enostavno navigacijo po spletnih straneh

navigacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na navigacijo: navigacijski instrumenti ; navigacijske luči, naprave / navigacijski inženir / opravljati navigacijska merjenja / navigacijski sistem letala
navt. navigacijski kompas kompas s smernim aparatom

navigátor -ja m ( ȃ )
1. kdor je usposobljen za določanje položaja ladje, letala in vodenje le-teh v določeni smeri: letalski navigator ; navigator na rušilcu ; opravljati delo navigatorja / navigator vesoljske ladje
// elektronski navigacijski pripomoček, ki od satelitov prejema podatke za izračunavanje zemljepisne širine, dolžine, nadmorske višine in lastne hitrosti: navigatorji za motoriste, voznike ; večina cestnih navigatorjev ima že naložen zemljevid Evrope ; upravljanje z ročnim navigatorjem / vožnja z navigatorjem / satelitski navigator
2. knjiž. pomorščak , mornar : dogodivščine navigatorjev

navíhanček -čka m ( í )
ljubk. manjšalnica od navihanec: pridi sem, moj navihanček, da ti navijem ušesa

navíhanec -nca m ( í )
nav. ekspr. kdor zna z domiselnostjo, hudomušnostjo presenetiti, prevarati, navadno v nepomembni stvari: navihanca ni oštela, ampak se mu je samo smejala ; med otroki je on največji navihanec ; le kaj je spet naredil, navihanec

navíhanka -e ž ( í )
nav. ekspr. ženska, ki zna z domiselnostjo, hudomušnostjo presenetiti, prevarati, navadno v nepomembni stvari: navihanka se je prisrčno smejala njegovi zadregi / kukavica je prava navihanka

navíhanost -i ž ( í )
nav. ekspr. lastnost navihanega človeka: poznam njegovo navihanost ; fantovska navihanost
// nav. mn. domiselno, hudomušno dejanje: počenjati navihanosti ; smejali so se njegovim navihanostim

navíhati -am dov. ( í )
1. narediti, da je kaj nekoliko zvito, zavito: navihati (si) brke
2. zastar. prevarati , ukaniti : spoznal je, da ga je spet navihala

navijáč -a m ( á )
1. šport. kdor ob tekmah s klici, ploskanjem spodbuja eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca: navijači so navduševali domače moštvo ; hokejski, nogometni navijači
// ekspr. (navdušen) privrženec: bil je najdelavnejši navijač v njihovem društvu
2. majhna, preprosta priprava valjaste oblike za navijanje, kodranje las; navijalka 1 : naviti lase na navijače / navijači za lase

navijáčica -e ž ( á )
1. ženska, ki ob tekmah s klici, ploskanjem spodbuja eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca: nogometna navijačica ; strastna navijačica
// ekspr. navdušena privrženka: moja največja navijačica me vedno spremlja na dirkah
2. pripadnica organizirane skupine deklet, ki na tekmah z vzklikanjem, petjem in plesom spodbuja eno izmed moštev: skupina glasnih navijačic v oranžnih dresih je skušala publiko spodbuditi, da bi pela in ploskala

navijálec -lca [ navijau̯ca in navijalca ] m ( ȃ )
1. delavec, ki navija: zaposlen je kot navijalec v predilnici ; navijalec papirja, žice
2. ekspr. kdor zvišuje, dviga cene: kaznovati samovoljne navijalce cen
3. majhna, preprosta priprava valjaste oblike za navijanje, kodranje las; navijalka 1 : vrečka za navijalce in glavnike

navijálen -lna -o prid. ( ȃ )
teh. ki je za navijanje: navijalni stroj ; električna navijalna priprava

navijálka 1 -e ž ( ȃ )
majhna, preprosta priprava valjaste oblike za navijanje, kodranje las: navijati (lase) na navijalke ; kovinske, plastične navijalke

navijálka 2 -e [ navijau̯ka in navijalka ] ž ( ȃ )
delavka, ki navija: navijalka v predilnici

navijálnica -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za navijanje: obratovodja navijalnice

navijálnik -a m ( ȃ )
teh. navijalni stroj: navijalnik za papir

navijálo -a s ( á )
teh. priprava za navijanje: električno navijalo ; navijalo za žico

navíjanje -a s ( í )
glagolnik od navijati: navijanje sukanca ; stroj za navijanje čipk / navijanje ure je avtomatično / navijanje cen / burno navijanje gledalcev za domače moštvo

navijáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na navijač 1: navijaški rekviziti / navijaško navdušenje / ekspr. navijaške navade

navijáštvo -a s ( á )
1. dejavnost navijačev: navijaštvo se je pričelo razvijati v začetku 20. stoletja v ZDA ; nogometno navijaštvo
2. ekspr. navdušena privrženost: očitati komu navijaštvo ; politično navijaštvo ; pretirana gorečnost in navijaštvo lahko preideta v hujskaštvo

navíjati -am nedov. ( í )
1. delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa: navijati vrv, žico ; rahlo, trdno navijati ; navijati na klobčič / navijati lase na navijalke ; preja se navija na valj
2. delati prožno pripravo napeto, navadno z vrtenjem, obračanjem ključa: navijati pero, vzmet
// dajati s tem določeni pripravi energijo za delovanje: navijati uro ; priprava se navija avtomatično
3. pog. naravnavati zvočno pripravo na (razmeroma) veliko jakost: navija radio, da kar hrešči / ekspr. kar naprej navija gramofon ga uporablja, posluša
4. ekspr., navadno v zvezi s cena zviševati , dvigati : brezobzirno navijati cene
5. ekspr. siliti, pregovarjati koga: navijala ga je, dokler ji ni vsega povedal / navijati koga z vprašanji nadlegovati
6. šport. ob tekmah s klici, ploskanjem spodbujati eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca: navijati za domače nogometaše
7. navduševati, potegovati se za kaj: eni so navijali za izlet v gorski svet, drugi za na morje
ekspr. navijati komu uro, ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja ; ekspr. zvito navijajo svoje gospodarje jih goljufajo, varajo

navírati 1 -am nedov. ( ī ȋ )
ekspr. hitro, navadno v veliki količini pritekati: voda navira / solze so ji začele navirati v oči ; pren. grenkoba mu je navirala v besede

navírati 2 -am nedov. ( ī ȋ )
1. nar., navadno v zvezi s pogovor usmerjati , obračati : navirati pogovor na preteklost
2. knjiž. siliti , izsiljevati : naviral ga je, naj mu izroči pismo

navisán -a m ( ȃ )
zdravilo proti bljuvanju, vrtoglavici: pred vožnjo z avtobusom vedno vzame navisan ; steklenička navisana ; v prid. rabi: navisan tableta

navítek -tka m ( ȋ )
kar je navito (na kaj): navitek sukanca, žice / preja v navitkih / navijati, odvijati navitke
tekst. križni navitek

navíti -víjem dov. ( í )
1. narediti, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa: naviti nit, prejo ; naviti žico na tuljavo / navili so deset klobčičev volne / naviti lase na navijalke ; pog. danes si se pa lepo navila imaš lepe kodre, lepo pričesko
2. napraviti prožno pripravo napeto, navadno z vrtenjem, obračanjem ključa: naviti pero, vzmet / naviti strune
// dati s tem določeni pripravi energijo za delovanje: naviti budilko ; igrača, ki se navije
3. pog. naravnati zvočno pripravo na (razmeroma) veliko jakost: naviti radio do konca / navijejo gramofon in plešejo
4. ekspr., navadno v zvezi s cena zvišati , dvigniti : trgovci so izkoristili pomanjkanje surovin in navili cene / naviti davke
5. ekspr. prisiliti, pregovoriti koga: starca je končno le navil, da mu je izročil ključe ; naviti koga za denar
ekspr. moža si je navila okrog prsta popolnoma si ga je podredila ; ekspr. naviti komu uro, ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja ; ekspr. le pazi, da te spet ne navije ogoljufa, prevara

navítje -a s ( ȋ )
elektr. skupek vodnikov, ki tvorijo v stroju ali transformatorju električni krog: popraviti navitje generatorja ; konci navitja ; kotva z navitjem / bifilarno, kletkasto navitje ; motorsko, statorsko navitje ; primarno na vhodni strani , sekundarno navitje na izhodni strani transformatorja

návje -a s ( ȃ )
1. mitol. bivališče umrlih: oditi k svojim očetom v navje
2. star. pokopališče : cvetje na navju / Vodnikov grob je na ljubljanskem Navju

navkljúb 1 prisl. ( ȗ )
izraža, da je dejanje namerno drugačno, kot se želi, pričakuje: delati komu navkljub / v členkovni rabi to dela vsemu svetu navkljub

navkljúb 2 predl. ( ȗ )
z dajalnikom kljub : navkljub težavam smo ohranili dobro voljo

navkréber [ nau̯krebər ] prisl. ( ẹ̑ )
izraža gibanje po strmini navzgor: lesti, voziti navkreber

navkrébrn -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. ki se (hitro) vzpenja: navkrebrna cesta

navkríž prisl. ( í )
star. navzkriž : navkriž zložena drva / moje in tvoje misli so si navkriž
star. navkriž mi hodi, da bi moral čakati povzroča težave

navlačíti in navláčiti -im dov. ( ī á )
z vlačenjem spraviti kam določeno količino česa: navlačiti veliko vej

navláka -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. nekoristne, odvečne stvari: razna navlaka je ležala povsod ; pospraviti navlako ; pren. take podrobnosti so le navlaka ; prevodna navlaka

navlàšč tudi návlašč prisl. ( ȁ; ȃ )
zastar. nalašč : navlašč mu je knjigo obrnil narobe

navláženost tudi navlažênost -i ž ( ȃ; é )
značilnost, stanje navlaženega: navlaženost zemlje

navlážiti -im tudi navlažíti -ím dov. , navlážil ( á ȃ; ī í )
narediti kaj vlažno, navadno z vodo: navlažiti zemljo ; navlažiti perilo pred likanjem ; les se je navlažil / suh zrak je treba navlažiti

navléči -vléčem dov. , navléci navlécite in navlecíte; navlékel navlékla ( ẹ́ )
1. z vlečenjem spraviti na kaj: navleči prevleko ; pren., ekspr. na obraz je navlekel vljuden smehljaj
// ekspr. obleči 1 , obuti : navleči hlače, jopico ; v naglici je navlekel nase obleko ; navleči si rokavice ; sklonil se je, da bi si navlekel škornje / navleči si kapo na ušesa
2. z vlečenjem spraviti kam določeno količino česa: navleči vej / navlekla je vodo iz vodnjaka
3. ekspr. prinesti , pripeljati : v kuhinjo je navlekel goro knjig ; pospravi ropotijo, ki si jo navlekel
// privesti , pripeljati : v sobo je navlekel kup prijateljev ; neznani ljudje so se navlekli v gostilno
ekspr. pošteno so ga navlekli prevarali, ukanili

navléka -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. navlaka : vse to je le navleka
med. nogavici podobna prevleka za štrcelj

navòd -óda m ( ȍ ọ́ )
zastar. navodilo , napotek : ravnati se po navodu / navod za cepljenje sadnega drevja

navodílo -a s ( í )
nav. mn. kar pojasnjuje, določa, kako se kaj dela, s čim ravna: delati po navodilih ; podrobna, praktična navodila ; navodila in odredbe / aparatu so priložena navodila v več tujih jezikih / dati, dobiti navodila za delo
pravn. instruktivno navodilo

navóhati -am dov. ( ọ̑ )
zavohati : navohati smrad / navohati nesrečo

navòj -ôja m ( ȍ ó )
1. teh. grebeni spiralne oblike na površini valjastega telesa ali na površini izvrtine: navoj se je izrabil ; stružiti, vrezati navoje ; cevni navoji ; stroj za rezkanje navojev
strojn. desni, dvojni, enojni navoj ; metrski navoji pri katerih so mere izražene v milimetrih ; notranji ki je na površini izvrtine , zunanji navoj ki je na površini palice, gredi, stebla, vretena ; globina, korak, premer navoja
2. glagolnik od navijati: nalomljen ročaj je utrdil s petimi navoji
// navitek : navoji bombažne preje / žica v navojih

navójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na navoj: navojni del vijaka / navojni kaliber, rezkalnik

navójnica -e ž ( ọ̑ )
teh. priprava na zunanji strani okna, narejena iz dolgih, med seboj povezanih deščic, ploščic; roleta : dvigniti, spustiti navojnico / okenske navojnice

navojskováti se -újem se dov. ( á ȗ )
ekspr. v vojskovanju doseči veliko, preveliko mero: navojskovali so se

navolíti se -vólim se dov. ( ī ọ́ )
nar. vzhodno naveličati se: navolila se ga je / otroci so se že navolili svojih igrač

navòr 1 -ôra m ( ȍ ó )
fiz. količina, ki meri vzrok za pospeševanje vrtenja ali spremembo oblike telesa, vrtljivega okoli nepremične osi: meriti navor ; navor motorja / magnetni navor na tuljavo s tokom, magnet v magnetnem polju ; zagonski navor ob pogonu stroja

navòr 2 tudi návor -ôra m ( ȍ ó; á ó )
knjiž. vzvod , ročica : z navorom kaj dvigniti ; železni navor / krmilni navor ročica krmila

navoščíti in navóščiti -im dov. ( ī ọ́ )
namazati z voskom: navoščiti ključ ; navoščiti tla

navòz -ôza m ( ȍ ó )
1. glagolnik od navoziti: navoz gradbenega materiala
2. grad. umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji ali višji nivo: zapeljati po navozu / navoz za popravilo ladij

navozíti -vózim dov. ( ī ọ́ )
z vožnjo spraviti kam: navoziti gramoz na cesto ; navoziti gnoj na njivo

navpíčen -čna -o prid. ( ȋ )
1. pravokoten na gladino mirujoče vode: navpičen prerez, rov ; navpična črta, os, ravnina, stena ; navpična lega, smer / rastline potrebujejo čim bolj navpično svetlobo ; ekspr. bila je silna vročina in navpično sonce
aer. letalo za navpični vzlet ; fiz. navpični met gibanje, pri katerem leti telo v navpični smeri ; meteor. navpični temperaturni gradient sprememba temperature zraka v navpični smeri, navadno na 100 m ; navpično gibanje zraka
2. nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti: navpično povezovanje organizacij

navpíčnica -e ž ( ȋ )
knjiž. navpična črta: narisati navpičnico ; besede vpišite za drugo debelejšo navpičnico ; pren. jambori so bili edine navpičnice v brezkončni vodoravnosti morja
knjiž. drog ne stoji čisto v navpičnici v navpični smeri ; ekspr. plezanje je bilo težavno, ker je bilo polno navpičnic in previsov navpičnih sten
geod. smer težnosti v določeni točki

navpíčnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost navpičnega: navpičnost ravnine, stene

navpík prisl. ( ȋ )
izraža gibanje ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode; navpično : postaviti kol navpik ; navpik štrleče skale ; sonce stoji skoraj navpik nad nami / ekspr. pasti navpik v prepad / plamen švigne navpik ; noži s konicami navpik
nar. zbežati po bregu navpik strmo navzgor

návplij -a m ( á )
zool. ličinka nižjih rakov s tremi pari členastih končin:

navprék 1 prisl. ( ẹ̑ ) knjiž.
1. počez , povprek : steza gre čez sadovnjak navprek ; navprek po zidu narisane črte ; ekspr. teči kar navprek
knjiž. tu je navprek vzeto sto ljudi tu je približno sto ljudi
2. vsevprek , vsekrižem : govori navprek o vsem mogočem / vsi navprek so se oglašali vprek

navprék 2 predl. ( ẹ̑ )
knjiž., z dajalnikom nasproti 2 : na levi strani, njemu navprek, se je pokazala četa

navráčati -am nedov. ( ā ȃ )
knjiž. napeljevati , usmerjati : navračati vodo v strugo / navračati razvoj v pravi tir / navračal je pogovor nanj
// usmerjati , obračati : navračati ovce k čredi / pasel je in navračal živino zavračal

navréči -vŕžem dov. , navŕzi navŕzite in navrzíte; navŕgel navŕgla ( ẹ́ ȓ )
1. dati kaj k določeni količini, vsoti: navreči mernik pšenice ; k plačilu navrže desetak
2. nav. ekspr. dodatno, mimogrede omeniti: v pogovoru je navrgel nekaj zanimivih misli ; navrgel je, da ga nihče ne zadržuje / publ. govornik je navrgel nekaj problemov
3. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: vstopnina je navrgla toliko, da so bili kriti vsi stroški / celoletne obresti so mu dosti navrgle / ekspr. kupčija mu je navrgla lepe denarce
// ekspr. prinesti , povzročiti : ta tradicija je navrgla kraju svetovno slavo / posvetovanje je navrglo vrsto problemov
4. zastar. naložiti : navreči drva na ogenj

navréti 1 -vrèm dov. ( ẹ́ ȅ ) ekspr.
1. hitro, navadno v veliki količini priteči: kri mu je navrela iz rane / solze so jim navrele (v oči) ; pren. na ustnice ji je navrelo njegovo ime
2. priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: ljudje so navreli na ulice

navréti 2 -vrèm dov. , navŕl ( ẹ́ ȅ )
1. nar., navadno v zvezi s pogovor napeljati , usmeriti : navreti pogovor na davke
2. nar. zahodno napeti 1 , naviti : navreti puško ; navreti uro

navŕh 1 prisl. ( ȓ )
1. izraža dodajanje: dal mu je, kolikor je zahteval in še nekaj navrh / ekspr. že tako je bil siten, za navrh ga je pa še zob bolel
// nar. potem 1 , nato : leto navrh se je vrnil
2. nar. navzgor : postaviti zaboj s spodnjo stranjo navrh / hotel je navrh, da bi se oblekel v gornje prostore

navŕh 2 predl. ( ȓ )
z rodilnikom za izražanje premikanja na zgornjo stran česa: zložiti obleko navrh knjig / v vezniški rabi ni mi ustregel, navrh vsega me je celo ozmerjal

navŕhati -am dov. ( r̄ ȓ )
nar. naložiti, napolniti čez rob: navrhati košaro, pehar
// napolniti : navrhati posodo z vinom

navrhovátiti -im dov. ( á ȃ )
star. naložiti , nakopičiti : navrhovatiti kamenje na dvorišču

navrískati se -am se dov. , tudi navriskájte se; tudi navriskála se ( í )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po vriskanju: otroci so se navriskali

navrníti in navŕniti -em dov. ( ī ŕ )
knjiž. napeljati , usmeriti : navrniti vodo na travnik, v jezero / navrniti misli k iskanju resnice ; navrniti življenje v novo smer / navrniti pogovor na študij
// usmeriti , obrniti : navrnil je konja v ogrado / navrniti živino iz detelje zavrniti

navŕtanje -a s ( )
glagolnik od navrtati: navrtanje deske

navŕtati -am dov. ( )
1. z vrtanjem narediti luknjo, luknje: navrtati desko, sod ; navrtati s svedrom / navrtal je preveč lukenj
2. z vrtanjem načeti: desko je samo navrtal / navrtali so mu čoln, da se je potopil
3. publ. z vrtanjem priti do česa: navrtati nafto, vodo / navrtati nov vrelec ; pren., ekspr. navrtal je nov vir dohodkov
pog. navrtati koga za denar z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem pripraviti koga, da dá denar

navrtína -e ž ( í )
kar je navrtano v kaj: navrtina v deblu

navŕžek -žka m ( ȓ )
nameček : pri tehtanju je dal velik navržek / za navržek ga je pa še ogoljufal

navsezádnje člen. ( ȃ )
1. nazadnje : po dolgem omahovanju se je navsezadnje odločil ; tako dolgo ji je razlagal, da je navsezadnje razumela / zapravil je denar in navsezadnje še hišo / kar je storil, navsezadnje ni nič slabega / navsezadnje, kaj mi je mar za ljudi izraža malomarno zavrnitev
2. izraža omejevanje: navsezadnje tudi on ni brez napak ; upoštevati je treba politične, gospodarske in navsezadnje tudi kulturne razmere
navsezadnje bo že povsod videl strahove izraža omalovaževanje

navsezgódaj prisl. ( ọ̑ )
ekspr. izraža, da se dejanje dogaja zelo zgodaj zjutraj: jutri bom navsezgodaj odšel ; odpeljali so se že navsezgodaj / drugi dan navsezgodaj je bil že na poti

navšév prisl. ( ẹ̑ )
nar. postrani , poševno : navšev postavljena miza

navštríc prisl. ( ȋ )
nar. vštric 1 : na sejmišču je s sosedom privezal vole navštric

navšvíc prisl. ( ȋ )
star. postrani navzgor: brki mu štrlijo navšvic

návtičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na navtiko, pomorski: navtična raziskovanja / navtični instrumenti / navtični oddelek pomorske šole
aer., navt. navtična milja dolžinska mera, 1.852 m ; navt. navtični almanah periodična publikacija s podatki in tablicami o nebesnih telesih za določanje položaja ladje ; navtična karta karta, ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti ; tur. navtični turizem

návtik -a m ( á )
kdor je usposobljen za določanje položaja ladje in njeno vodenje: mladi navtiki
// strokovnjak za navtiko:

návtika -e ž ( á )
dejavnost, ki je v zvezi z določanjem položaja ladje in njenim vodenjem, pomorstvo: razvoj navtike
// veda o tem:

navzád prisl. ( ȃ )
knjiž. izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na osebek; nazaj : noga se giblje navzpred in navzad ; glava omahne navzad

navzdígniti -em dov. ( í ȋ )
1. zastar. privzdigniti : pozdravil je in navzdignil klobuk
2. nar. vzhodno začeti peti: navzdignil je z globokim glasom / navzdigniti pesem
ekspr. tako ne bo šlo več naprej, je navzdignila je rekla, spregovorila

navzdòl [ nau̯zdou̯ ] prisl. ( ȍ )
izraža gibanje ali usmerjenost proti nižjemu kraju; ant. navzgor : pot gre zdaj navzgor, zdaj navzdol ; spustiti se po klancu navzdol / pogled navzdol ; vožnja navzdol / padla je z glavo navzdol
// izraža gibanje ali usmerjenost proti nižji meri ali vrednosti: voditi družbo od zgoraj navzdol ; cene od sto evrov navzdol
pog. navzdol je rad oblasten nasproti nižjim po položaju ; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši ; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim glasom ; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati ; pog. zaokrožiti račun navzdol na nižjo polno številko ; pog. prišli so vsi od ravnatelja navzdol ravnatelj in po položaju nižji od njega

navzdólnji -a -e prid. ( ọ̑ )
usmerjen navzdol: navzdolnje gube
meteor. navzdolnji zračni tok

navzdólnjik tudi navzdólnik -a m ( ọ̑ )
meteor. navpični zračni tok, usmerjen navzdol: območje navzdolnjika

navzdôlž [ nau̯zdou̯ž ] prisl. ( ȏ )
vzdolž 1 , po dolgem : iti po njivi navzdolž
šport. konj navzdolž telovadni konj, postavljen za preskoke vzdolž

navzdôlžen -žna -o [ nau̯zdou̯žən ] prid. ( ȏ )
zastar. vzdolžen : navzdolžni in prečni rovi

navzèm -éma m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od navzeti se: navzem duha

navzémati se -am se nedov. ( ẹ̑ )
z rodilnikom prihajati v stanje, ko postane osebek bogatejši za kako lastnost: živila se ob neustreznem skladiščenju rada navzemajo neprijetnih vonjev / navzemati se globokih čustev ; tam so se navzemali tujega duha ; tudi on se je navzemal njihove razburjenosti

navzéti se -vzámem se dov. , navzêmi se navzemíte se; navzél se; nam. navzét se in navzèt se ( ẹ́ á )
z rodilnikom priti v stanje, ko postane osebek bogatejši za kako lastnost: les se je navzel vlage ; mleko se je navzelo neprijetnega duha / voda se navzame različnih soli / navzeti se delavnosti, kljubovalnosti, novih nazorov ; prijatelji so se navzeli njegovega mišljenja ; kmalu so se navzeli njene dobre volje

navzgòr prisl. ( ȍ )
izraža gibanje ali usmerjenost proti višjemu kraju; ant. navzdol : gledati navzgor ; vse hiti po stopnicah navzgor in navzdol ; vožnja ob reki navzgor / konj je obležal z nogami navzgor
// izraža gibanje ali usmerjenost proti višji meri ali vrednosti: navzgor in navzdol omejena možnost delovanja ; vstopnice so od pet evrov navzgor
ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh ; pog. iti z glasom navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom ; pog. pomagati si navzgor na višji službeni ali družbeni položaj ; pog. navzgor se prilizovati nasproti višjim po položaju ; pog. zaokrožiti cene, račun navzgor na višjo polno številko

navzgórnji -a -e prid. ( ọ̑ )
usmerjen navzgor: navzgornji gib
meteor. navzgornji zračni tok

navzgórnjik tudi navzgórnik -a m ( ọ̑ )
meteor. navpični zračni tok, usmerjen navzgor: jadralno letalo je prišlo v območje navzgornjika

navzkríž prisl. ( í )
1. izraža položaj v obliki križa: položiti roke navzkriž ; navzkriž zložena drva / gledati navzkriž škiliti / ekspr. vino je kislo, da usta kar navzkriž vleče zelo kislo
2. izraža položaj v neurejeno križajočih se smereh; križem 1 : tekajo navzkriž in nekaj iščejo / ekspr. sprašujejo ga vsi navzkriž
3. pog., v povedni rabi, v zvezi biti, iti, priti navzkriž izraža
a) neskladje, nesoglasje: interesi posameznikov so si večkrat navzkriž ; v vseh pogledih so si navzkriž ; v zakonu pride marsikdaj kaj navzkriž / ura na zvoniku gre za deset minut navzkriž
b) spor: zaradi dekleta sta si z materjo navzkriž
c) nered: prva leta je bilo tu vse navzkriž vsenavzkriž ; brez očeta bi šlo pri hiši vse navzkriž vsenavzkriž / nobene besede, da ne bo kaj navzkriž
č) motnjo, neprijetnost, težave: to bo navzkriž, da ni vode
pog. vse mi hodi navzkriž povzroča težave ; nar. govorili so, navzkriž pa niso hodili se obiskovali ; star. na poti mi je prišel navzkriž sva se srečala; prim. vsenavzkriž

navzkrížem prisl. ( ī )
navzkriž : navzkrižem zložena drva / vse se navzkrižem pozdravlja križem; prim. vsenavzkrižem

navzkrížen -žna -o prid. ( ī )
1. položen v obliki križa: navzkrižna trama / navzkrižne naramnice / narediti navzkrižni črti / navzkrižno navijanje preje
2. ki poteka v različnih, križajočih se smereh: izogniti se navzkrižnim prevozom enakega blaga ; navzkrižna ventilacija / navzkrižna kontrola ; navzkrižno zasliševanje / navzkrižno pošiljanje darov je bilo pri njih v navadi medsebojno
// voj., v zvezi navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede: začel se je navzkrižni ogenj / biti ubit v navzkrižnem ognju / priti v navzkrižni ogenj ; pren., ekspr. pisatelj je bil vse življenje v navzkrižnem ognju kritike
3. nasprotujoč si, neskladen: navzkrižni interesi, ukazi ; navzkrižno mnenje ; navzkrižna vprašanja
// star. različen , neenak : v letih sta si precej navzkrižna ; navzkrižna starost
bot. navzkrižni listi navzkriž stoječi pari listov

navzkrížje -a s ( ȋ )
nav. ekspr. neskladje , nesoglasje : navzkrižja med strankama se povečujejo ; družbena, politična navzkrižja ; navzkrižje interesov, mnenj ; navzkrižja v vzgoji / med njima prihaja do navzkrižij prepirov, sporov ; s starši je prišel v navzkrižje

navzkrížnost -i ž ( ī )
značilnost navzkrižnega: navzkrižnost mnenj / razdor med njima je v zvezi z navzkrižnostjo njunih let / ekspr. v tej družini prihaja pogosto do navzkrižnosti prepirov, sporov

navzlíc 1 prisl. ( ȋ )
knjiž. nakljub 1 : delati komu navzlic

navzlíc 2 predl. ( ȋ )
knjiž., z dajalnikom kljub : navzlic vsem razočaranjem je ostal idealist / navzlic temu da je bogata, ni ošabna

navznák prisl. ( ȃ )
star. vznak : pasti navznak / nagniti se navznak nazaj

navznóter [ nau̯znotər ] prisl. ( ọ̄ )
izraža gibanje ali usmerjenost na notranjo stran; ant. navzven : obračati kolena navzven in navznoter ; okna se odpirajo navznoter ; listi z navznoter zavihanimi robovi
// knjiž. izraža usmerjenost v človekov notranji svet: obrniti pogled navznoter ; navznoter usmerjene narave

navznótraj prisl. ( ọ́ )
navznoter : navznotraj upognjena stena

navzóč tudi navzòč -óča -e prid. ( ọ̄ ọ́; ȍ ọ́ )
ki je v določenem času na določenem mestu: navzoči odborniki so predlog sprejeli ; ekspr. bil sem osebno navzoč / v povedni rabi, z oslabljenim pomenom: inšpektor je bil navzoč pri pouku matematike ; na sestanku so bili navzoči skoraj vsi člani
// publ., s prislovnim določilom ki je, obstaja kje z določenim namenom: bili so politično in vojaško navzoči na ozemlju druge države / mikrobi so povsod navzoči
publ. v razpravi je bilo vprašanje socialnega razlikovanja nenehno navzoče veliko so govorili o tem

navzóčen -čna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
knjiž. navzoč : navzočni člani ; ob njegovem prihodu je bila navzočna vsa družina ; biti navzočen na pogrebu, sestanku / dojemanje predmetov, ki so navzočni

navzóčnost -i ž ( ọ́ )
dejstvo, da je kdo navzoč: učiteljeva navzočnost jih je motila ; ugotoviti navzočnost na seji ; duhovna, materialna navzočnost / zaslišati obdolženca ob navzočnosti priče / publ. čuti se vojaška navzočnost velesil na tem območju / potrditi navzočnost mikrobov
ekspr. vsako leto enkrat jih počasti s svojo navzočnostjo jih obišče, pride k njim

navzpréd prisl. ( ẹ̑ )
star. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek; naprej : navzpred in navzad gibljiva priprava ; od zadaj navzpred

navzvèn [ nau̯zvən ] prisl. ( ə̏ )
izraža gibanje ali usmerjenost na zunanjo stran; ant. navznoter : obračati dlani navzven in navznoter ; vrata se odpirajo navzven ; navzven štrleči podočnjaki / kožuh z dlako navzven ; zaprtost trga navzven / navzven sočutja ne pokaže
// knjiž. izraža usmerjenost v zunanji svet: navzven obrnjen pogled ; navzven usmerjene narave

nazabávati se -am se dov. ( ȃ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po zabavi: ob gledanju predstave so se nazabavali

nazadnják -a m ( á )
1. ekspr. kdor ima nesodobne, zastarele nazore: sosedje ga imajo za nazadnjaka ; v teh stvareh je pravi nazadnjak
2. knjiž. desničar , konservativec : klerikalni nazadnjaki

nazadnjákar -ja m ( ȃ )
slabš. nazadnjak : tak nazadnjakar je

nazadnjáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na nazadnjake: ima nazadnjaške nazore o vzgoji ; nazadnjaške ideje ; nazadnjaška miselnost / nazadnjaška stranka / boj med naprednimi in nazadnjaškimi silami
biol. nazadnjaški razvoj razvoj, pri katerem postane ustroj telesa zaradi posebnega načina življenja bolj preprost, kot je bil pri prednikih

nazadnjáštvo -a s ( ȃ )
ekspr. nazadnjaška miselnost: boriti se proti nazadnjaštvu ; kulturno, politično nazadnjaštvo / knjiž. liberalizem in nazadnjaštvo desničarstvo, konservativizem

nazádnje člen. ( ȃ )
1. izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja: po dolgem omahovanju se je nazadnje odločil ; luč pojema, nazadnje ugasne / ekspr. nazadnje smo le dočakali rešitev / ekspr. še celice se nazadnje privadiš
// izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in nazadnje še jaz ; grozil je, da bo ubil vse, nazadnje pa še sebe
2. izraža samoumevnost trditve: hiša je nazadnje le hiša, če je še tako majhna ; fant je nazadnje zadosti star, da se odloči / nazadnje, kaj se nas to tiče izraža malomarno zavrnitev
ekspr. nazadnje bo še mislil, da ga ne maramo izraža možnost uresničitve ; ekspr. skladba preseneča zaradi iznajdljivosti in ne nazadnje zaradi neposrednosti poudarja pomembnost povedanega ; nazadnje sem ga videl včeraj zadnjikrat ; ekspr. smrt in žalost, to je za nazadnje na to zdaj ni treba misliti

nazadovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nazadovati: nazadovanje kmetijstva / gospodarsko, kulturno nazadovanje / nazadovanje v znanju / številčno nazadovanje prebivalstva

nazadováti -újem nedov. ( á ȗ )
prehajati z višje stopnje na nižjo
a) glede na kakovost, pozitivne lastnosti: kmetijstvo je takrat nazadovalo / gospodarsko, kulturno nazadovati / učenci v znanju nazadujejo
b) glede na količino, intenzivnost: obisk gledališča nazaduje ; prebivalstvo v hribovskih predelih številčno nazaduje

nazáj prisl. ( á )
1. izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na osebek; ant. naprej : nagniti se, omahniti nazaj ; pokazati z roko nazaj / nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku ; ženska z nazaj zavezano ruto z vozlom na tilniku / nazaj zaviti rogovi
šport. premet nazaj
// izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: umaknite se za korak nazaj ; vožnja nazaj / zna šteti naprej in nazaj
// v medmetni rabi izraža
a) poziv za oddaljevanje v tej smeri: vsi nazaj ; dva koraka nazaj
b) star. začudenje: presneto nazaj ; šment nazaj, kdaj si tako zrasla
2. izraža gibanje ali smer proti izhodišču: nazaj grede so nekaj popili ; nesti, prignati nazaj ; ekspr.: kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj ; vreči sovražne čete nazaj / elipt.: klicati koga nazaj ; želeti si nazaj / dobiti ukradeno kolo nazaj / pot nazaj je zaprta ; vožnja tja in nazaj ; vlak za nazaj / pog.: vsak čas bo nazaj se bo vrnil ; brzojaviti nazaj brzojavno odgovoriti ; udaril ga je nazaj vrnil mu je udarec / brati nazaj od desne proti levi ; vrteti film nazaj
// pog. izraža položaj za drugim; zadaj : skupina je še daleč nazaj / ta plemena so še zelo nazaj v razvoju zaostala
3. izraža usmerjenost v preteklost: spomin sega nazaj do prvih let ; umirjen pogled nazaj ; daleč nazaj najpomembnejši dogodek ; pog.: sram me je pomisliti nazaj ; nekaj let nazaj je še delal pred nekaj leti
4. pog., v zvezi iti nazaj nazadovati : v tistih krajih gre kmetijstvo nazaj / fant gre pri učenju nazaj / po teh zdravilih je šla bolezen nazaj
5. nar. spet , znova : zdaj bo nazaj vse dobro ; kmalu je nazaj zaspal
nižje pog. nazaj se držati pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno ; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi ; nižje pog. pri prepiru se drži nazaj se zadržuje ; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh ; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali ; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjujejo, ne sprejemajo ; ekspr. povedal mu je nekaj krepkih nazaj ostro odgovoril ; pog. nikoli mu ni rekla besede nazaj mu ni odgovarjala, ugovarjala ; šol. žarg. profesor sprašuje nazaj prejšnjo, staro snov ; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen ; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo ; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje

nazájšnji -a -e prid. ( ā )
knjiž. usmerjen nazaj: nazajšnja hoja
avt. nazajšnje ogledalo vzvratno ogledalo

nazajtrkováti se -újem se dov. ( á ȗ )
najesti se pri zajtrku: ni se še nazajtrkoval

nazál -a m ( ȃ )
jezikosl. glas, ki nastane, ko gre zračni tok tudi skozi nosno votlino; nosnik : nazala m, n

nazálen -lna -o prid. ( ȃ )
jezikosl. nosen 1 : nazalni glas ; nazalni vokali

nazarénec -nca m ( ẹ̑ )
1. v muslimanskem in judovskem okolju, nekdaj kristjan : zbiranje nazarencev
2. pripadnik verske ločine, katere nauk temelji samo na Bibliji in poudarja, uči asketsko življenje: biti nazarenec ; stopiti v ločino nazarencev
3. um. predstavnik nazarenstva:

nazarénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na nazarence ali nazarenstvo: nazarenska slikarska smer / kompozicija je narisana v nazarenskem slogu
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pes se je z nazarenskim laježem zagnal vanj ; nazarenska vročina
3. v medmetni rabi izraža podkrepitev, poudarek: pokora nazarenska, še v grob me boš spravil

nazarénstvo -a s ( ẹ̑ )
um. religiozna umetnostna smer v nemškem slikarstvu v začetku 19. stoletja, ki ima za vzor umetnike zgodnje renesanse: epigoni, predstavniki nazarenstva

názdar in na zdàr medm. ( ȃ; ȁ )
zlasti med člani društva Sokol, nekdaj izraža pozdrav: klicali so mi: nazdar ; sam.: pozdravimo goste s krepkim nazdar

nazdráviti -im dov. ( ā ȃ )
s slovesnimi besedami in izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje: nazdravili so ženinu in nevesti ; nazdraviti z vinom / nazdravili in trčili bomo kasneje ; pren., ekspr. na večerji daleč od doma je nazdravil tudi svoji domovini

nazdrávljanje -a s ( á )
glagolnik od nazdravljati: bilo je dosti pozdravljanja, nazdravljanja in hrupa

nazdrávljati -am nedov. ( á )
s slovesnimi besedami in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje: nazdravljati slavljencu ; ljudje so jedli, pili in si nazdravljali ; pren., ekspr. nazdravljati domovini, svobodi

nazébsti -zébem dov. , nam. nazébst in nazèbst; nazébljen tudi nazében ( ẹ́ )
nekoliko pozebsti: magnolija je nazebla / noge so jim nazeble / v vlažnem vremenu smo nazebli smo se nekoliko prehladili

nazídek -dka m ( ȋ )
knjiž. nadzidek : nad oboki se dviga nazidek ; mostovž z nazidki / golobi so posedali na nazidkih šole / podstrešni nazidek

nazijáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. grobo, glasno ošteti: nazijala ga je, ker je zamudil

nazíranje -a s ( ī )
knjiž. gledanje , mnenje , nazor : biti enakega naziranja glede vzgoje ; tako naziranje je popolnoma zgrešeno ; sprejeti, zavreči določeno naziranje ; togo, neživljenjsko naziranje ; naziranje o umetnosti / estetsko, materialistično naziranje ; svetovno naziranje

nazív -a m ( ȋ )
1. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
a) dejavnost, položaj v delovni organizaciji, na delovnem mestu: ima naziv knjigovodja / poklicni, položajni nazivi
b) višjo, visoko stopnjo izobrazbe; naslov : podeliti naziv doktorja znanosti / dobiti, doseči doktorski naziv
c) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naziva guverner, predsednik / dati, dobiti plemiški naziv ; vladarski naziv / publ. biti izvoljen v naziv znanstvenega svetnika za znanstvenega svetnika
č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naziv ; naziv za odraslega moškega / nagovoriti koga z nazivom gospod
2. ime : napisati naziv podjetja / slovenski naziv kraja / naziv blaga / napisati naziv in naslov prejemnika ime in priimek

nazívati -am nedov. ( í ) knjiž.
1. naslavljati , nagovarjati : nazivali so ga gospod, star. z gospodom
2. imenovati , reči : nazivali so ga filozof ; ponekod nazivajo ta prostor hiša / nazivali so ga kar po imenu klicali

nazíven -vna -o prid. ( ȋ )
elektr. določen, potreben za normalno delovanje določene naprave, priprave: nazivni tok ; nazivna moč, napetost / nazivna vrednost, zmogljivost
avt. nazivno število vrtljajev ; strojn. nazivna mera imenska mera

naznačeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. na splošno, v obrisih govoriti o čem, predstavljati kaj; nakazovati : naznačevati možnosti za sodelovanje
// delati, predstavljati kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: ozadje na slikah je navadno le naznačeval

naznáčiti -im dov. ( á ȃ )
1. knjiž. na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj; nakazati : skušala je le naznačiti nekaj dogodkov ; v uvodu je naznačil namen srečanja
// narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pisatelj je svojega junaka le naznačil
2. knjiž. ukazati, zahtevati, kako naj bo; določiti : naznačiti kraj sestanka / star. naznačili so ga v drug kraj
3. star. dati pisno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun; nakazati : naznačili so mu tristo goldinarjev

naznanílo -a s ( í )
1. knjiž. sporočilo , obvestilo : dobil je naznanilo, da je sosed umrl / poslali so mu naznanilo za davek / knjižno naznanilo / slišati je bilo hrup bobnov in zvonov v naznanilo njihovega prihoda
2. zastar. spričevalo : vsi so že dobili šolska naznanila

naznaníti in naznániti -im dov. ( ī á ā )
1. narediti, da postane prihod koga vnaprej znan: naznanili so gosta ; prosim, naznanite me direktorju najavite / psi so z lajanjem naznanili njihov prihod
// vnaprej pokazati, opozoriti na nastop, pojavitev česa: naznaniti nesrečo, nevarnost / temni oblaki so naznanili nevihto ; pomlad se je že naznanila
2. sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja: znanec ga ni naznanil ; naznaniti tatu ; šel je in se sam naznanil
3. knjiž. sporočiti , povedati : naznaniti imena nastopajočih ; naznanil je, da se bo poročil ; naznanila mu je, kako se je to končalo

naznánjati -am nedov. ( á )
1. delati, da postane prihod koga vnaprej znan: naznanjati goste ; prijatelji so se mu naznanjali po telefonu / petelini so s petjem naznanjali dan
// vnaprej kazati, opozarjati na nastop, pojavitev česa: naznanjati nesrečo, nevarnost / zvon je naznanjal, da nekje gori ; svetloba se je naznanjala na obzorju
2. sporočati pristojnemu organu storilce kaznivih dejanj: ni hotel naznanjati ljudi oblastem
3. knjiž. sporočati , obveščati : naznanjam vam veselo novico ; v pismu mu naznanja, da je stvar uspela

naznanjeváti -újem nedov. ( á ȗ ) star.
1. naznanjati , napovedovati : naznanjevati goste
2. izpovedovati , izražati : naznanjuje ji svojo ljubezen ; naznanjevati svoje misli

naznótraj in na znótraj prisl. , piše se narazen ( ọ́ ) knjiž.
1. znotraj, v notranjosti: državo so razdvajala na znotraj družbena nasprotja, napadali pa so jo tudi sovražniki / na znotraj vsa drhti, na zunaj pa je mirna
2. navznoter : na znotraj zapognjena hrbtenica / na znotraj uprt pogled

nazobáti se -zóbljem se tudi nazóbati se -am se in -zóbljem se dov. ( á ọ́; ọ̄ )
zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, zobanju: kokoši so se že nazobale
// nav. ekspr. najesti se, navadno česa drobnega: nazobati se češenj, grozdja
pog., ekspr. v krčmi sta se ga nazobala sta se napila (alkoholne pijače)

nazóbčati -am dov. ( ọ̄ )
narediti zobce, zobčke: nazobčati papir

nazóbčkati -am dov. ( ọ̄ )
nazobčati : nazobčkati papir, znamke

názor -ôra m , pod točko b) tudi názora ( á ō, á )
navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb
a) o svetu, družbi, človeku: njegov nazor temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva ; braniti, izpovedati svoj nazor, nazore ; napredni, plemeniti, zastareli nazori ; ekspr. imeti pametne, trezne nazore / fevdalni, meščanski, svobodomiselni nazori / zagovarjal je nazor, da so ljudje enaki, enakopravni
b) v zvezi svetovni nazor o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka: svoj svetovni nazor je zgradil na evolucijski teoriji ; idealistični, krščanski, marksistični, materialistični svetovni nazor / znanstveni svetovni nazor
c) v zvezi življenjski nazor o vprašanjih konkretnega, vsakdanjega življenja, ravnanja: držati se svojega življenjskega nazora
č) v zvezi s področjem kake vede, kakim delom stvarnosti: razložiti, zagovarjati svoj estetski, filozofski, politični nazor ; nazor o literaturi, narodu, zgodovini / po svojih nazorih je hegeljanec, marksist ; antropocentrizem, etatizem, humanizem in drugi nazori

nazóren -rna -o prid. , nazórnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. ki vsebuje elemente, ki povečujejo dojemljivost, razumljivost: navesti nazoren primer za svojo trditev ; nazorna razlaga ; nazorno izražanje, podajanje, pripovedovanje / da bi bil bolj nazoren, si je pomagal s kretnjami
šol. nazorni pouk pouk, pri katerem se učencem stvarno, jasno prikažejo stvari, ki se obravnavajo
2. s čuti zaznaven, resničen, stvaren: nazorna predstava o čem ; to je nazorna slika o razvojnih težnjah tovarne / nazorno mišljenje

nazórnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost nazornega: nazornost izražanja, pripovedovanja / nazornost razlage / predstava izgublja svojo nazornost ; nazornost metafor je pesnik črpal iz ljudskega pesništva / čutna nazornost

nazórski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nazor: pesnikova nazorska opredeljenost ; nazorske razlike ; nazorska struktura študentov / nazorska načela dobe / nazorska skupina ; nazorska smer

nazôvi... predpona v sestavljenkah ( ō )
zastar. tako imenovani, laži...: nazovikritik, nazoviznanstven

nazúnaj in na zúnaj prisl. , piše se narazen ( ú )
izraža stanje ali položaj, ki se kaže z zunanje strani: tudi na zunaj sta si zelo podobna ; že na zunaj kaže hiša revščino / na zunaj je miren, v sebi pa se komaj premaguje na videz

nazváti -zôvem dov. , nazvál ( á ó )
knjiž. nasloviti , nagovoriti : nazval ga je tovariš / nazvati koga po imenu, z imenom poklicati

nazvèn [ nazvən ] prisl. ( ə̏ )
knjiž. navzven : telo se boči nazven

nažágati -am dov. ( ȃ )
1. z žaganjem priti do določene količine česa: nažagal je drva za zimo
2. z žaganjem načeti: nažagati desko, vejo

nažéhtati se -am se dov. ( ẹ̑ )
pog., slabš. napiti se (alkoholne pijače): nažehtati se vina / v gostilni so se ga nažehtali

nažéti -žánjem dov. , nam. nažét in nažèt ( ẹ́ á )
z žetjem priti do določene količine česa, navadno žita: naželi so dovolj pšenice ; nažeti travo za zajce

nažgáti -žgèm dov. , nažgál ( á ȅ )
1. prižgati : nažgati cigareto ; nažgali so sveče / nažgati pisane lampijone
2. nar. severovzhodno s kuhanjem priti do določene količine česa, navadno žganja: popili so vse žganje, ki so ga nažgali doma
3. ekspr. natepsti , pretepsti : bal se je, da ga oče ne bi nažgal ; nažgati koga s palico / pog. nažgati nasprotnika premagati

nažícati -am dov. ( ȋ )
pog. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: nažicati cigarete pri prijatelju / nažicati soseda za kruh

nažíganje -a s ( ī )
glagolnik od nažigati: nažiganje cigarete

nažígati -am nedov. ( ȋ ȋ )
1. prižigati : nažigati sveče ; možje so si nažigali pipe / nažigati les, trske
2. ekspr. tepsti , pretepati : oče ga je nažigal s palico ; nažigati žival z bičem / pog. nažigati po sovražniku streljati

nažírati -am nedov. ( ī ȋ )
ekspr. povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: stebre že nažira rja ; pren. neustrezne delovne razmere so ji nažirale zdravje

naživéti se -ím se dov. , nažível se; nažívljen, naživét ( ẹ́ í )
ekspr. v življenju doseči veliko mero: naživel se je

nažlampáti se -ám se dov. ( á ȃ )
ekspr. napiti se: pes je stekel k obcestnemu jarku in se nažlampal
// nizko napiti se (alkoholne pijače): nažlampati se čaja, mleka ; nažlampati se vina

nažlébiti -im tudi nažlebíti -ím dov. , nažlébil ( ẹ̄ ẹ̑; ī í )
nekoliko izžlebiti: nažlebiti okvir

nažókati -am dov. ( ọ́ ọ̄ )
ekspr. napolniti , natlačiti : nažokati vrečo ; nažokal si je pipo

nažréti -žrèm dov. , nažŕl ( ẹ́ ȅ )
ekspr. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: rja je nažrla ograjo / kaktus je nekaj nažrlo nagrizlo

nažŕtost -i ž ( ȓ )
nizko sitost , prenasičenost : ves zavaljen je in brez sape od same nažrtosti

nažulíti in nažúliti -im dov. ( ī ú )
nekoliko ožuliti: čevelj ga je nažulil

nažvížgati -am dov. ( í )
ekspr. natepsti , pretepsti : oče ga je pošteno nažvižgal

1 člen. , neposredno pred osebno glagolsko obliko ne ( ȅ )
I.
1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem ; ne bodo ga ujeli ; ne vem ; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril ; ne bi ga rad srečal / pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom ponovi: nič ne pomaga tajiti ; nas ne vpraša nihče ; iz njega ne bo nikoli nič ; nikoli več ga ne srečam / v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v rodilniku: sosedovi še nimajo avtomobila ; tu ne prodajajo zelenjave / nedoločnikov predmet je
a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena: noče prodati posestva ; ne mara delati nadlege ; ne morem dobiti zveze ; ne sme kaznovati otrok
b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom: ne bojim se povedati resnice in resnico / če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti
c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek: ni naša naloga iskati krivce ; napako obsojati ni težko / kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma ; danes me ne bo na večerjo ; vrnitve k staremu ni in ne more biti / tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra ; še eno leto ni vzdržal / ne upoštevaje dejstva ; ne daleč od hiše nedaleč
// z velelnim naklonom izraža prepoved: ne bodite malomarni ; ne hodi po sredi ceste / v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi za enkratno prepoved zdaj ne hodi na sonce / od njega ne jemlji ničesar ne vzemi ničesar / pog., z nedoločnikom: le ne obupati ; ne me strašiti
// v zvezi z naj izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: naj se ne prenagli / oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride
2. z drugim stavčnim členom izraža nasprotje, izključevanje: popustiti mora on, ne ona ; ne meni, tebi bo žal ; ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje / vrnil se je še ne deset minut potem / to je izjema, ne pravilo / elipt. pametno ali ne, tako bom naredil
3. poudarja nasprotni pomen: vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče ; ni slabo, kar si naredil / ne dosti vredno blago ; ne nazadnje sem tudi jaz tukaj ; obhajale so ga ne preveč prijetne misli ; hitro ukrepa, pa ne nespametno zelo pametno
4. izraža popravek: bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil ; ura je pol devetih, ne, že skoraj devet / lahko spet prideš, samo ne jutri
// izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: on mi je bil prijatelj, ne, oče ; ne enkrat, desetkrat sem ti razložil
5. v vprašalnih stavkih izraža domnevo, ugibanje: ali ni tisti mož tvoj stric ; pog. ga ne bi kozarček / recite, ali ne bi hoteli sodelovati ; pa reci, če ni lep
// v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo bi se ne jezil ; ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte ; kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem / elipt. poznaš ga, kaj bi ga ne ; saj še ni ura osem. O, kako da ne / si zadovoljen? Kako da ne da, seveda
// izraža ukaz, grajo: presneti otrok, ali ne boš jedel ; kaj te ni sram, da se potepaš ; ali ne boš tiho
// izraža nejevoljo, presenečenje: kaj še nisi napisal naloge ; ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk
// elipt. izraža pričakovanje pritrditve: lepa stvar, ne ; zdaj gremo pa domov, ali ne ; to se ti je samo zareklo, ne res / pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene
II. elipt.
1. izraža zanikanje, zavrnitev; ant. da 1 : si ti poklical? Ne ; ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena ; si že truden? Še ne / okrepljen: ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne ; nikakor ne, res ne, še malo ne / s povzetjem: ne hodi tja, nikar ne ; ne bom več pil, jaz že ne ; ne vdamo se, za ves svet ne / s povzetjem na začetku: ne, tega ne verjamem ; oh ne, saj ni res
2. zanika trditev prejšnjega stavka: on zna govoriti, ti pa ne ; še danes bo dež. Upam, da ne
// zanika ves stavek: moral bi delati, ne pa, da pohajaš ; tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja / ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more
III.
1. kot dodatna nikalnica krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: ne popusti tudi za las ne / ne dam mu ne dinarja ; ne kaplje ni polil ; ne za hip se ni pomišljal ; on ni ne mlad in tudi ne zdrav / o tem se mu še sanja ne o tem nič ne ve / pog.: ni ne bolan ; ne laže pa ne
2. kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje osebne prizadetosti: ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade ; boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl / malo je manjkalo, da ga ni povozil skoraj bi ga (bil) povozil / počakal bom, dokler ne pride tako dolgo, da pride
// v zvezi razen če ne izraža izvzemanje: gremo v hribe, razen če se ne bojiš ; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli
IV. v vezniški rabi
1. navadno v zvezi ne samo, ne le – ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal / če je nikalnica pred povedkom in ločena od samo, le , se rabi tožilnik ali rodilnik: ne prodaja samo hišo ali hiše, ampak tudi vrt ; nima samo brate ali bratov, temveč tudi sestre / če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo
2. v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi potrkal / predmet je v tožilniku odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico
3. za izvzemanje
a) v zvezi ne (drug) kakor : na hribu ni drugega kakor trnje / nič ni lepšega kakor zvestoba
b) elipt., v zvezi če ne : tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir ; naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje / kaj sem hotel drugega, če ne molčati ; kdo drug, če ne on, bi si to upal samo on / stalo bo tisočak, če ne več / se bo že premislil. Pa če se ne
4. elipt., v zvezi če ne za izražanje grožnje: pridno se úči, če ne ... ; tiho, če ne ...
V.
izraža začudenje, presenečenje: ne, to je pa res imenitno ; ne, da je kaj takega sploh mogoče ; ne, kaj vse ti ne veš ; ne, se je začudil
ekspr. fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne brez obotavljanja, urno ; ekspr. ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel izraža začudenje, zavrnitev ; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje ; ekspr. take zime pa še ne izraža močno začudenje ; ekspr. lep ali ne, meni je všeč tak, kot je ; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne ; ekspr. vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne se trdovratno upira, noče ; ekspr. če ne, pa ne izraža sprijaznjenje z nastalim položajem ; ekspr. zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne ti bo gotovo pogosto žal ; elipt. hvala! Ni za kaj izraža vljudnostni odgovor pri zahvali ; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva ; ekspr. le tega ne izraža svarilo, prepoved ; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti ; ekspr. da mi ne hodiš po travi izraža prepoved ; ekspr. ne more pa ne more verjeti poudarja zanikanje ; ekspr. da se je oženil? Kaj ne poveš izraža začudenje, presenečenje ; ekspr. kaj vse ne pride na dan izraža začudenje, presenečenje ; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve ; ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla zdi se mi, da nisi ; pog. če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel mogoče, ne vem ; ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev ; ekspr. ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne izraža odločno zanikanje, zavrnitev ; sam.: omahovati med da in ne ; odgovarja na kratko z da in ne ; odločen ne ; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; prim. bi , biti 2 , hoteti , imeti

2 in ne vez. ( ȅ )
v vezalnem priredju za vezanje zanikanih, navadno pojmovno sorodnih stavčnih členov ali stavkov: ne bo ga danes ne jutri ; nima očeta ne matere / ni pozdravil ne odgovoril ; nisem ga videl ne slišal
// ekspr., v zvezi ne – ne za poudarjeno izključevanje pri vezanju takih stavčnih členov ali stavkov: ne zna ne brati ne pisati ; ne jaz ne ti ne bova odgovarjala / ne eden ne drugi ni bil izvoljen ; tega ni storil ne Janez ne Lojze / nisem ga ne videl ne slišal / ne zadrži ga ne dež ne burja ne mraz / pri naštevanju se piše tudi z vejico po njej nima nič: ne ust, ne oči, ne nosu, ne las
ekspr. ni rekel ne bev ne mev prav nič ; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal ; ekspr. nadlog ni ne konca ne kraja zelo dolgo trajajo, jih je veliko ; ekspr. zanjo ne mara ne malo ne dosti prav nič ; ekspr. ne more ne naprej ne nazaj ne more se premakniti; nima nobene možnosti

nè... predpona v sestavljenkah ( ȅ )
za izražanje
a) zanikanja tega, kar je pomen osnovne besede: neameriški, nedelavec, nedeloven
b) nasprotja tega, kar je pomen osnovne besede: neblagoven, nedenaren, nedomačnost
c) manjkanja, odsotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: neambiciozen, nedelaven, nedelavnost; prim. nepre...

nèadekváten -tna -o prid. ( ȅ-ȃ )
neustrezen, neenakovreden, ne ujemajoč se: neadekvaten izraz / neadekvatne metode

nèagráren -rna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni agraren: neagrarni proizvodi ; neagrarna dežela / neagrarno prebivalstvo

nèakadémski -a -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki ni akademski: neakademski poklici ; neakademska izobrazba / knjiž. neakademska polemika

nèákcija -e ž ( ȅ-á )
kar je nasprotno, drugačno od akcije: nevarnost akcije je velika, nevarnost neakcije pa še večja

nèaktíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki mu manjka aktivnosti, dejavnosti: neaktiven član skupnosti ; odbor je preveč neaktiven
ekon. neaktivni denar denar, ki začasno ni v prometu ; kem. neaktivni plin inertni plin

nèaktívnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost neaktivnega človeka: neaktivnost članov / delo ni napredovalo zaradi njegove neaktivnosti / prepustil se je malodušnosti in neaktivnosti

nèaktuálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni aktualen: obravnavana snov je neaktualna / dramska dela te vrste so bila takrat neaktualna

nèakutíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
jezikosl. ki ni akutiran: neakutiran samoglasnik

nèalkohólik -a m ( ȅ-ọ́ )
kdor ni alkoholik: vzel ga je za sostanovalca, ker je bil nealkoholik ; vztrajen nealkoholik ; alkoholiki in nealkoholiki

nèalteríran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
glasb., v zvezi nealterirani ton ton, ki ni kromatično zvišan ali znižan:

nèambiciózen -zna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki mu manjka ambicioznosti, ambicij: neambiciozni ljudje / neambiciozni načrti

nèamêriški -a -o prid. ( ȅ-ȇ )
ki ni ameriški: neameriško okolje / neameriški film

neándertalec -lca [ neandertaləc in neandərtaləc ] m ( á )
antr. pripadnik izumrlega rodu človečnjakov iz mlajšega pleistocena: najdišče neandertalcev

neándertalski -a -o [ neandertalski in neandərtalski ] prid. ( á )
nanašajoč se na neandertalce: neandertalsko najdišče / neandertalska rasa / neandertalski človek

nèangažíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni angažiran, ni vključen v kaj: neangažirani člani društva / družbeno neangažirana umetnost
// publ., v zvezi z država neuvrščen , nevezan : krepiti sodelovanje z neangažiranimi državami

nèangažíranje -a s ( ȅ-ȋ )
publ. neangažiranost : njegovo neangažiranje pri delu / politika neangažiranja neuvrščenosti, nevezanosti

nèangažíranost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost neangažiranega človeka: družbena neangažiranost umetnikov / neangažiranost pri delu / svojo neangažiranost je opravičeval z nezaupanjem / publ. politika nevtralnosti in neangažiranosti neuvrščenosti, nevezanosti

neápeljski -a -o [ neapəljski ] prid. ( á )
nanašajoč se na Neapelj: neapeljske ulice / star. neapeljska bolezen sifilis

nèapetíten -tna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ne vzbuja apetita, teka: miza je bila polna neapetitnih ostankov od večerje

nèartikulíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
jezikosl. ki ni artikuliran: artikulirani in neartikulirani glasovi ; neartikuliran govor

nèasfaltíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni asfaltiran: neasfaltirana cesta

nèatestíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki nima atesta: neatestirani izdelek ; neatestirana naprava

nèavtorizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni avtoriziran, ni potrjen: neavtoriziran intervju, življenjepis ; neavtorizirana izjava ; neavtorizirana objava fotografije / neavtoriziran dostop do omrežja ; pomembni podatki lahko hitro pridejo v roke neavtoriziranim osebam nepooblaščenim

nèažúren -rna -o prid. ( ȅ-ȗ )
adm. ki ni ažuren: neažurno knjigovodstvo

nèažúrnost -i ž ( ȅ-ȗ )
adm. lastnost, značilnost neažurnega: neažurnost evidence ; neažurnost v poslovanju

nèbárvan -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni barvan: nebarvan pod

nèbárvast -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
nasproten, drugačen od barvastega: nebarvasto steklo

nèbárven -vna -o prid. ( ȅ-ȃ )
nasproten, drugačen od barvnega: barvne in nebarvne kovine

nèbélec -lca m ( ȅ-ẹ̑ )
kdor ni bele rase: boj za enakopravnost belcev in nebelcev

nèbéljen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni beljen: nebeljeno platno
teh. nebeljena celuloza

nében -bna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na nebo 5: nebni del ustne votline
anat. nebni obok sluznična guba med mehkim nebom in korenom jezika ; nebna kost parna kost trdega neba ; jezikosl. nebni glas nebnik ; nebni izgovor izgovor z jezikom ob trdem nebu
2. star. nebesen : nebna sinjina / nebni obok

nèberljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nečitljiv : podpis je neberljiv / ekspr. roman se ji je zdel dolgočasen, neberljiv

nébes -a m ( ẹ̑ ) knjiž.
1. nebo, nebesni obok: pooblačilo se je po vsem nebesu ; sinji nebes / na vzhodnem nebesu se je že svitalo
2. nebo , baldahin : prestol z nebesom

nebésa -bés s mn. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani: pekel, vice in nebesa / iti v nebesa / pri omenjanju pokojnega rajnki, Bog mu daj nebesa, je bil pravičen mož / ekspr. prositi nebesa milosti Boga
2. ekspr. velika sreča, ugodje, udobje: obljubljal ji je nebesa / to so prava nebesa za plesalce / narediti si nebesa na zemlji
3. knjiž. navidezno usločena ploskev nad obzorjem; nebo : oblaki so zatemnili nebesa ; sinja nebesa
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do nebes izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: njihovo gorje kipi do nebes / hvaliti, povzdigovati koga do nebes
5. v medmetni rabi, v zvezi sveta nebesa izraža
a) nejevoljo, nestrpnost: sveta nebesa, boš tiho ali ne
b) začudenje, navdušenje: sveta nebesa, kako je lepo
ekspr. z njihovim prihodom so se mu odprla nebesa je postal zelo srečen, zadovoljen ; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna ; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati ; ekspr. biti v devetih, malih nebesih zelo srečen ; godi se mu kot v nebesih zelo dobro ; to je gotovo kakor bog v nebesih to je res, resnično ; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
rel. posmrtno osrečujoče stanje zveličanih

nèbeséden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki za izražanje ne uporablja besed: nebesedni jezik ; nebesedno sporazumevanje, sporočanje
// ki ni v zvezi z besedo, besedami: prepletanje besednih in nebesednih sestavin sporočila

nebésen -sna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na nebo 1: nebesna sinjina ; nebesno prostranstvo / sonce, planeti in druga nebesna telesa / nebesni obok / glavne nebesne strani
astron. nebesni ekvator umišljen krog, ki deli nebesno kroglo na severno in južno polovico ; severni nebesni tečaj približno 1° od zvezde Severnice ležeča točka, okrog katere se nebo navidezno vrti ; nebesna krogla umišljena krogla, na kateri so nebesna telesa ; nebesna mehanika veda o gibanju nebesnih teles

nebésje -a s ( ẹ̑ )
zastar. nebo, nebesni obok: vse nebesje je žarelo

nebeščàn in nebeščán -ána m ( ȁ á; ȃ )
v krščanstvu kdor po smrti biva v nebesih: blaženost nebeščanov / moliti k nebeščanom za pomoč
// v mnogoboštvu bog , božanstvo : tako so odločili nesmrtni nebeščani

nebeščánka -e ž ( ȃ )
v krščanstvu ženska, ki po smrti biva v nebesih: bila je sprejeta med nebeščanke

nebéškati -am in nebéškati se -am se nedov. ( ẹ̑ )
etn. igrati se otroško igro, pri kateri se pomikajo kljukice po okleščeni veji, zataknjeni v zemljo, navzgor ali navzdol: otroci so radi nebeškali

nebéški -a -o prid. ( ẹ́ )
1. nanašajoč se na nebesa 1: nebeški priprošnjik / nebeško in zemeljsko življenje / nebeški blagoslov
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nebeška lepota, milina / nastal je nebeški mir / to so bili nebeški časi zelo lepi ; ta postelja je nebeška mehka, udobna ; kosilo je bilo nebeško zelo dobro, okusno
3. knjiž. nebesen : nebeška zarja / nebeški obok
4. v medmetni rabi izraža
a) nejevoljo, nestrpnost: bog nebeški, že spet si se zmotil ; mati nebeška, kaj nam je bilo treba tega
b) strah, vznemirjenje: bog nebeški, ali je kaj hudega
c) začudenje, navdušenje: mati nebeška, kako si le to zmogel
ekspr. sam bog nebeški ve, kdaj bo to minilo se ne ve ; vznes. nebeške luči zvezde
rel. nebeški kruh posvečena hostija ; nebeška Mati Kristusova mati

nebína -e ž ( í )
bot. divja ali vrtna rastlina z raznobarvnimi cveti, Aster: marjetice in nebine / alpska nebina alpska rastlina z modrimi cveti, Aster alpinus

nèbístven -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni bistven: nebistvene sestavine romana ; nebistvena vprašanja / nebistvena razlika

nèbít -i ž ( ȅ-ȋ )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od obstoja, obstajanja: razmišljati o svoji biti ali nebiti ; umik v nebit

nèbíten -tna -o prid. ( ȅ-ī )
knjiž. nebistven : med njihovimi stališči so le nebitni razločki / vse se mu je zdelo nebitno

nèbítje -a s ( ȅ-ī )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od bitja: ljudje v njegovem romanu so živi, ne le eterična nebitja
// kar je nasprotno, drugačno od obstoja, obstajanja: izbirati med bitjem in nebitjem

nèbivajóč tudi nèbivajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž. ki ne biva, ne obstaja: merilo bivajočih in nebivajočih stvari ; sam.: zaznavanje nebivajočega

nèbívanje -a s ( ȅ-í )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od bivanja, obstajanja: odločiti se za bivanje ali nebivanje ; pojem nebivanja

nèblág -a -o prid. ( ȅ-ȃ ȅ-ā ) knjiž.
1. ki mu manjka dobrote, plemenitosti: neblag človek
2. neprijeten , neljub : s svojim pripovedovanjem mu je obudil neblage spomine / evfem. iz kuhinje se je širil neblag duh zoprn

nèblagoglásen -sna -o prid. ( ȅ-ā )
ki ni blagoglasen: neblagoglasni verzi ; neblagoglasna beseda

nèblagoglásje -a s ( ȅ-ȃ )
neubranost glasov: blagoglasje in neblagoglasje / neblagoglasje verzov

nèblagoslovljèn -êna -o tudi nèblagoslôvljen -a -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ȏ )
rel. ki ni blagoslovljen: neblagoslovljen grob ; neblagoslovljena zemlja

nèblagôven -vna -o prid. ( ȅ-ō )
nasproten, drugačen od blagovnega: dohodki od neblagovnega prometa so se precej povečali ; neblagovne storitve / neblagovna menjava, proizvodnja
ekon. neblagovno gospodarstvo gospodarstvo, za katero je značilno, da ne proizvaja za tržišče

nèblókovski -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni blokovski: neblokovske države / neblokovska politika, usmerjenost

nébnica -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., anat. vsak od dveh limfnih organov v žrelu: vnetje nebnic
// parna kost trdega neba: čeljustnica in nebnici

nébnik -a m ( ẹ̑ )
jezikosl. soglasnik, tvorjen z jezikom ob trdem nebu: razlika med nebnikom in mehkonebnikom

nebó s ( ọ̑ )
1. navidezno usločena ploskev nad obzorjem: nebo je jasno ; nebo žari ; ekspr. nebo visi nizko nad hišami ; oblaki pokrivajo nebo ; zvezda je padla z neba ; dim se dviga proti nebu ; gledal je v nebo, kakšno bo vreme ; sonce je že visoko na nebu ; modro, sinje, visoko nebo ; nočno, zvezdno nebo / opazovati nebo s teleskopom ; južno, polarno nebo ; strani neba / obok neba
// publ. zračni prostor nad določenim ozemljem: lovci so očistili nebo sovražnih letal ; slovensko nebo
2. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa : pekel in nebo / priti v nebo / ekspr. prositi nebo za milost Boga
3. publ., s prilastkom področje kake dejavnosti: politično nebo te države se je zvedrilo / z oslabljenim pomenom uveljaviti se na filmskem nebu pri filmu
4. streha iz dragocene tkanine: postelja, prestol z nebom / nositi nebo (pri procesiji)
5. pregrada med ustno in nosno votlino iz mehkega tkiva in kosti: pritisniti jezik na nebo ; gnojno, vneto nebo
6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neba, v nebo zelo visoko: gore se dvigajo, kipijo do neba, v nebo / prešerni vriski so se razlegali do neba
// izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: gorje kipi do neba / ta zločin kriči v nebo ; to je v nebo vpijoča krivica / hvaliti, povzdigovati koga do neba
vznes. nebo je blagoslovilo njun zakon imela sta dosti otrok; njun zakon je bil srečen ; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati ; ekspr. spati pod milim nebom na prostem ; ekspr. gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče ; ekspr. umreti pod tujim nebom v tujini ; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma ; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
anat. mehko, trdo nebo

nebódigatréba -- m ed. ( ọ́-ẹ́ )
1. pog., ekspr. nepriljubljen, nezaželen človek: spoznal je, da jim je pravi nebodigatreba ; poročila se je s tistim nebodigatreba
ekspr. učiti se je moral vsega nebodigatreba nepotrebnega
2. evfem. hudič : sam nebodigatreba ga je dobil v oblast

nebódijetréba -- ž ed. ( ọ́-ẹ́ )
pog., ekspr. nepriljubljena, nezaželena ženska: čim prej so se hoteli odkrižati te nebodijetreba

nebódijihtréba 1 -- m mn. ( ọ́-ẹ́ )
pog., ekspr. nepriljubljeni, nezaželeni ljudje: nekateri nebodijihtreba so hoteli vedeti, koliko vsa stvar stane ; v prid. rabi: vznemirjali so ga nebodijihtreba komarji

nebódijihtréba 2 -- ž mn. ( ọ́-ẹ́ )
pog., ekspr. nepriljubljene, nezaželene ženske: te nebodijihtreba so ga kar naprej nadlegovale in motile pri delu

nèbogàt -áta -o prid. ( ȅ-ȁ ȅ-ā )
ki ni bogat: poročila se je z nebogatim podeželskim zdravnikom ; pren. duhovno nebogat človek
// evfem. reven , siromašen : nevesta je bila iz nebogate hiše

neboglásnica -e ž ( ȃ )
bot., v zvezi triglavska neboglasnica blazinasta visokogorska rastlina s svetlo modrimi kratkopecljatimi cveti, Eritrichium nanum:

nebogljèn -êna -o prid. ( ȅ é )
1. ki si ne more, ne zna pomagati: nebogljen otrok ; bila je videti nebogljena ; nebogljen kot dojenček / umsko nebogljen / ekspr. prvi nebogljeni koraki po dolgi bolezni ; pren., ekspr. jutranje nebogljeno sonce
2. ekspr. slab , neizdelan : prevod je nebogljen / nebogljena zbirka verzov

nebogljênče -ta s ( é )
knjiž. nebogljenček : vzeti nebogljenče v naročje

nebogljênček -čka m ( é )
nav. ekspr. majhen, nebogljen otrok: mati je poljubila svojega nebogljenčka ; sin je še pravi nebogljenček ; pren. v primeri z njegovo razgledanostjo je bil sam pravi nebogljenček

nebogljênec -nca m ( é )
kdor je nebogljen: zbegan nebogljenec
// knjiž. nebogljenček : mati je stisnila nebogljenca k sebi
knjiž. oskrbovati stare nebogljence onemogle ljudi

nebogljênka -e ž ( é )
nav. ekspr. nebogljena ženska: tolažiti bolno nebogljenko

nebogljênost -i ž ( é )
lastnost nebogljenega človeka: zavedati se svoje nebogljenosti ; otroška nebogljenost / telesna in duševna nebogljenost / ekspr. nebogljenost izražanja

nèbojèč -éča -e prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
ki ni boječ: neboječe dekle / ekspr. človek neboječega značaja

nèbojevít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki mu manjka bojevitosti: nebojevit človek / kljub svoji nebojeviti naravi je zelo odločno nastopil

nèbojevítost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost nebojevitega človeka: vsi so vedeli za njegovo nebojevitost

nèbolèč -éča -e prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
ki ni boleč: neboleč udarec ; neboleča bula / rešiti zadevo na neboleč način
med. neboleče bezgavke

nèbórben -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki mu manjka borbenosti: nezavedni in neborbeni ljudje / neborbeno obravnavanje vprašanj

nèbórbenost -i ž ( ȅ-ọ̑ )
lastnost neborbenega človeka: že na obrazu se mu bere neborbenost ; mlačnost in neborbenost / neborbenost tekmovalcev

neborè 1 -éta m ( ȅ ẹ́ )
zastar. revež , ubožec : velik nebore je ta otrok / ne verjamem, saj nisem nebore omejen, neumen človek

nebóre 2 -- prid. ( ọ̄ ) zastar.
1. reven , ubog : nebore otrok, ne ve, kaj ga čaka
2. v prislovni rabi poudarja majhno količino: še tisto nebore upanja mu je splahnelo

nèbórec -rca m ( ȅ-ọ̑ )
kdor ni borec: ranjenci in neborci so se umaknili v zaledje

nebosklòn -ôna m ( ȍ ó )
zastar. nebo, nebesni obok: nebosklon je počrnel
// obzorje : na nebosklonu se je svitalo

nebotíčen -čna -o prid. ( ȋ )
ekspr. visok, kot bi segal do neba: v daljavi so se videli nebotični stolpi ; nebotične gore ; pren. komu so mar njegove nebotične misli

nebotíčnik -a m ( ȋ )
zelo visoka večnadstropna stavba s sorazmerno majhno tlorisno površino: petdesetnadstropni nebotičnik / Nebotičnik v Ljubljani

nèbránjen -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni branjen, ni varovan: nebranjene meje ; sovražniki so vdrli v nebranjeno mesto
šah. nebranjena figura ; šport. nebranjeni gol

nèbrížen 1 -žna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
knjiž. neskrben 1 : površen, nebrižen delavec / nebrižno opravljanje dolžnosti

nebrížen 2 -žna -o prid. ( ī )
1. knjiž. brezbrižen , ravnodušen : postal je popolnoma nebrižen ; nebrižen do okolice / kazal je nebrižen obraz
2. zastar. brezskrben : nebrižna mladost

nèbrížnost 1 -i ž ( ȅ-í )
knjiž. neskrbnost 1 : delo je opravljal površno zaradi svoje nebrižnosti

nebrížnost 2 -i ž ( ī )
1. knjiž. brezbrižnost , ravnodušnost : kazal je nebrižnost do vsega
2. zastar. brezskrbnost : mladostna nebrižnost

nebròj prisl. ( ȍ )
zastar. zelo veliko: nebroj možnosti, poti

nebrójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
zastar. številen, zelo velik: nebrojna množica / nebrojne luči mesta / na vesti je imel nebrojne sleparije

nèbrúšen -a -o prid. ( ȅ-ú )
ki ni brušen, ni obdelan: nebrušeni dragi kamni / nebrušeno steklo

nèbŕzdan -a -o prid. ( ȅ-r̄ )
1. knjiž. ki se ne obvladuje, ne zadržuje: nebrzdan človek ; nebrzdana množica je pritiskala k vratom / nebrzdana domišljija, moč / nebrzdane besede, kretnje / vsi so vedeli za njegovo nebrzdano življenje razuzdano, razvratno
2. ekspr. neugnan , razposajen : nebrzdan otrok / vesela, nebrzdana mladost
3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: zgrabila ga je nebrzdana jeza ; ljubil jo je z nebrzdano strastjo

nèbŕzdanec -nca m ( ȅ-r̄ )
ekspr. neugnan, razposajen človek, zlasti otrok: mladi nebrzdanci

nèbŕzdanka -e ž ( ȅ-r̄ )
ekspr. neugnana, razposajena deklica: mlade nebrzdanke

nèbŕzdanost -i ž ( ȅ-r̄ )
knjiž. lastnost, značilnost nebrzdanega človeka: s svojo nebrzdanostjo si je nakopala veliko težav / nebrzdanost čustev, domišljije / spolna nebrzdanost / ekspr. nebrzdanost otrok

nèbúden -dna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
ekspr. nepazljiv , neskrben 1 : bili so nebudni, zato je prišlo do nesreče

nèbúdnost -i ž ( ȅ-ú )
ekspr. nepazljivost , neskrbnost 1 : to se je zgodilo zaradi njihove nebudnosti ; politična nebudnost

nébula -e ž ( ẹ̑ )
astron. velika količina, množina plinov in prašnih delcev v prostoru med zvezdami; meglica : nebula v Orionu

nebuláren -rna -o prid. ( ȃ )
astron., v zvezi nebularna hipoteza hipoteza, da je osončje nastalo iz vrteče se meglice:

nebulózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. nejasen , zmeden : širiti nebulozne ideje

nècél -a -o [ neceu̯ ] prid. ( ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
ekspr. ki mu nekoliko manjka do celote, celosti: na vrh so prišli v necelih treh urah ; knjiga je izšla necelo leto pred njegovo smrtjo

nècenzuríran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni cenzuriran: necenzuriran članek, govor / necenzurirana pisma

nècépljen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni cepljen: necepljena drevesa / pri necepljenih otrocih je nevarnost okužbe večja

nècerkvén -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni cerkven: necerkveni obredi ; necerkvena pesem, umetnost

nècíljen -jna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki nima natančno določenega cilja: neciljno razdeljevanje denarja / neciljni organizem organizem, ki ni tisti, zaradi katerega je bil uporabljen pesticid

nècivilizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni civiliziran: necivilizirani kraji ; necivilizirana dežela ; necivilizirana ljudstva / ekspr. to je popolnoma neciviliziran človek

nècvétnica -e ž ( ȅ-ẹ̑ )
nav. mn., bot. rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi: cvetnice in necvetnice

nečák -a m ( á )
sin brata ali sestre: ima dva nečaka in nečakinjo

nečákinja -e ž ( á )
hči brata ali sestre: njegova nečakinja se je že poročila

nečàs -ása m ( ȁ á )
zastar., v zvezi v nečas ob nepravem, neprimernem času: govoriti, oglasiti se, priti v nečas

nèčasôven -vna -o prid. ( ȅ-ō )
knjiž. ki ni časoven: nečasovna razvrstitev dogodkov / umetnikova nečasovna dela nadčasovna

nečást ž ( ȃ )
knjiž. omalovaževanje , podcenjevanje : težko je prenašal nečast in prezir
// evfem. sramota : delati komu nečast ; spraviti koga v nečast

nèčásten 1 -tna -o prid. ( ȅ-á )
nav. ekspr. ki ni časten: v njenih očeh je bila to nečastna poteza

nečásten 2 -tna -o prid. ( á )
1. evfem. sramoten : nečastna afera, zadeva ; storiti nečastno dejanje
2. zastar. ničvreden , malovreden : nečasten človek

nečástnež -a m ( ȃ )
zastar. ničvreden, malovreden človek: veljal je za nečastneža

nečástnost -i ž ( á )
nav. ekspr. lastnost, značilnost nečastnega: ni spoznal nečastnosti svojega dejanja

nečéd -i ž ( ẹ̑ )
star. ničvreden, malovreden človek: možakar je prava nečed / kot psovka molči, nečed ti grda

nèčéden 1 -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
nav. ekspr. ki nima lepega, estetskega videza: nima nečednega obraza ; dekle ni ravno nečedno

nečéden 2 -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. knjiž. ničvreden , malovreden : ogibaj se ga, nečeden človek je / ukvarja se z nečednim poslom
2. evfem. umazan , zanemarjen : miza je pogrnjena z nečednim prtom ; živi v zapuščeni, nečedni hiši
knjiž. govori nečedne besede govori nespodobno, neprimerno ; star. tisto nečedno bolezen je dobil spolno bolezen

nečédnež -a m ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr. ničvreden, malovreden človek: kaj takega lahko stori le kak nečednež / kot psovka ne smej se mi, nečednež

nečédnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr. ničvreden, malovreden človek: reci mu, naj se ne druži s tem nečednikom

nečédnost -i ž ( ẹ́ )
knjiž., ekspr. ničvredno, malovredno dejanje: počenjati nečednosti ; marsikatere nečednosti je kriv alkohol / govori nečednosti
// lastnost ničvrednega, malovrednega človeka: njegova nečednost presega že vse meje

nèčesán -a -o prid. ( ȅ-á )
knjiž. nepočesan : razmršeni, nečesani lasje

nečímrn -a -o prid. ( ī )
1. ki si prizadeva vzbuditi občudovanje, pozornost: nečimrn mladenič ; tako je nečimrna, da se večkrat na dan preobleče / nečimrno vedenje
2. star. ničvreden , ničev : skrb za nečimrne stvari

nečímrnež -a m ( ȋ )
ekspr. nečimrn človek: to je domišljavec, nečimrnež

nečímrnica -e ž ( ȋ )
ekspr. nečimrna ženska: kakšna nečimrnica je

nečímrnik -a m ( ȋ )
ekspr. nečimrn človek: imajo ga za nečimrnika

nečímrnost -i ž ( ī )
lastnost, značilnost nečimrnega človeka: prizadeta je bila njegova nečimrnost / ekspr. prava ženska nečimrnost / pooseb. ti nečimrnost nečimrna

nèčíst 1 -a -o prid. ( ȅ-ȋ ȅ-ī )
1. ki ni (popolnoma) čist: jesti z nečistimi rokami ; nečista skodelica ; nečiste ulice / nečist mestni zrak / zelo nečisto kožo ima z izpuščaji in pegami / nečista rudnina s primesmi / nečista pasma
// ekspr. umazan , zanemarjen : otroci so lačni in nečisti ; živi v majhni, nečisti sobi
2. nav. ekspr. slab , nepošten : nečist značaj / ukvarja se z nečistimi posli
šport. žarg. nečisti boks boksarski dvoboj, ki ni v skladu s pravili tekmovanja ; imata še nečiste račune nista še poravnala medsebojnih navzkrižij; imata še medsebojne obveznosti ; star. nečista teža bruto teža
kem. kemično nečista snov ; lit. nečista rima rima, pri kateri se vokali ne ujemajo glede dolžine in širine

nečíst 2 -a -o prid. ( ȋ ī )
1. v krščanskem okolju ki glede spolnosti ni v skladu z moralnimi načeli: nečiste misli ; nečisto dejanje, ravnanje / nečista ljubezen
2. v nekaterih religijah ki je zaradi svojega dela in položaja v družbi brez določenih pravic: ni smel govoriti z njim, ker je nečist
nečista žival v muslimanskem in judovskem okolju žival, katere meso je prepovedano uživati

nečístnica -e ž ( ȋ )
star. vlačuga , prostitutka : nečistnica je bila ; hodi k nečistnicam

nečístnik -a m ( ȋ )
star. ničvreden, malovreden človek: pijanci in nečistniki / razbrzdanec je in nečistnik vlačugar

nečístništvo -a s ( ȋ )
v krščanskem okolju nečisto dejanje ali ravnanje: očitali so mu nečistništvo

nèčistôča -e ž ( ȅ-ó )
1. ekspr. umazanija : le kako more živeti v taki nečistoči
2. nav. mn., metal. primesi v kaki snovi: nečistoče v kovinah, litinah, plinih

nèčístost 1 -i ž ( ȅ-ī )
lastnost, značilnost nèčístega: nečistost rudnin / stilna nečistost drame

nečístost 2 -i ž ( ī )
v krščanskem okolju nečisto dejanje ali ravnanje: storiti nečistost

nèčistôta -e ž ( ȅ-ó )
kar je nasprotno, drugačno od čistote: nečistota kemikalij ; nečistota semena
elektr. nečistote v polprevodnikih primesi, dodane za dosego določene lastnosti

nečistovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nečistovati: posledice nečistovanja in nezmernosti / z nečistovanjem si je služila kruh z vlačugarstvom, s prostitucijo
pravn., nekdaj protipravno dejanje, ki zelo žali občutek sramu ali spolne morale

nečistováti -újem nedov. ( á ȗ )
v krščanskem okolju glede spolnosti ne ravnati, ne živeti v skladu z moralnimi načeli: sram jo je bilo priznati, da je nečistovala

nèčitljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da brati: podpis je nečitljiv ; nekatere strani v knjigi so že tako obledele, da so nečitljive / ekspr. ima zelo nečitljivo pisavo

nèčitljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nečitljivega: nečitljivost podpisa / ekspr. nečitljivost pisave

nečké in nečkè in nèčke nèčk [ nəčke ] ž mn., rod. tudi nečák ( ẹ̑ ə̏; ȅ ə̏; ə̄ ə̏ )
etn. podolgovata plitva posoda iz enega kosa lesa, zlasti za mesenje: mesiti testo v nečkah ; plati žito v nečkah / otroka je položila kar v nečke

nèčlán -a m ( ȅ-ȃ )
kdor ni član: nečlani nimajo pravice glasovanja ; na sestanek so povabili člane in nečlane

nèčlánica -e ž ( ȅ-ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki ni članica: nečlanica kluba ; nečlanica Nata ; državljani nečlanic Evropske unije ; kotizacija za nečlanice ; sodelovanje, sporazum, trgovina z nečlanicami / država nečlanica

nèčlánstvo -a s ( ȅ-ȃ )
dejstvo, da kdo ni član organizacije ali društva: nečlanstvo v politični stranki, sindikatu

nèčlénar -ja m ( ȅ-ẹ̑ )
nav. mn., zool. živali, katerih telo ni sestavljeno iz členov, Ameria:

nèčlénast -a -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki ni členast: nečlenasta cev / nečlenasta žival

nèčlovéčnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
ekspr. lastnost človeka, ki nima, ne kaže pozitivnih moralnih lastnosti: razkril je svojo nečlovečnost / nečlovečnost nacističnega režima

nèčlôvek -éka m ed. in dv. ( ȅ-ó ȅ-ẹ́ )
ekspr. kdor nima, ne kaže pozitivnih moralnih lastnosti: v njegovi poeziji si stojita nasproti človek in nečlovek ; spreminjati se v nečloveka ; divjanje nečloveka; prim. neljudje

nèčlovéški -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
1. ki ni človeški: nečloveška bitja / ekspr.: s kaznjenci je bil zelo nečloveški ; to so nečloveške zahteve ; nečloveško ravnanje
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: od nečloveškega napora je že čisto oslabel ; trpeti nečloveške muke, strahote ; zaslišali so nečloveško vpitje / živi v nečloveških razmerah zelo slabih

nèčlovéškost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nečloveškega: v težkih razmerah se človeškost spreminja v nečloveškost / ekspr.: vsi so obsojali nečloveškost njegovega ravnanja ; s tem dejanjem je razkril svojo nečloveškost

nèčlovéštvo -a s ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. nečlovečnost , nečloveškost : veliko je pretrpela zaradi njegovega nečloveštva

nèčŕtan -a -o prid. ( ȅ-r̄ )
nasproten, drugačen od črtanega: nečrtan(i) papir, zvezek

nèčúten 1 -tna -o prid. ( ȅ-ū )
knjiž. ki se ne nanaša na človekovo erotičnost, telesnost: njegova poezija je izrazito nečutna
knjiž. človekov nečutni svet pojmovni, miselni

nèčúten 2 -tna -o prid. ( ȅ-ú )
knjiž. nezaznaven , neopazen : nečutno nasprotje / nečuten utrip

nečúven -a -o prid. ( ȗ )
zastar. nenavaden , izreden : godile so se nečuvene reči / nečuven uspeh
// zelo velik, hud: nečuvena krivica, sramota

nèdáleč tudi nè dáleč prisl. ( ȅ-á )
izraža majhno razdaljo; blizu 1 : nedaleč šumi reka ; hiša je nedaleč nad cesto ; letališče je nedaleč od mesta / mladost je nedaleč za nami

nèdáljen -jna -o prid. ( ȅ-ā )
knjiž. bližnji 2 : prišel je iz nedaljnega kraja ; nedaljna soseda / nedaljna prihodnost

nèdatíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni datiran: nedatirano pismo

nèdáven -vna -o prid. ( ȅ-á )
časovno malo odmaknjen (v preteklost): nedavni časi / nedavna preteklost bližnja / star. do nedavnega časa sta bila prijatelja do pred kratkim

nèdéden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki ni deden: nededna posest / nededne bolezni
biol. nededna sprememba nededna lastnost, ki nastane pod vplivom okolja

nèdejánje -a s ( ȅ-ȃ )
nav. ekspr. kar je nasprotno, drugačno od dejanja: kritično pregledati svoja dejanja in nedejanja

nèdejáven -vna -o prid. ( ȅ-ā )
ki mu manjka dejavnosti: dejavni in nedejavni člani društva ; nedejaven človek / pri tej stvari je imel nedejavno vlogo opazovalca

nèdejávnost -i ž ( ȅ-ā )
lastnost nedejavnega človeka: s svojo nedejavnostjo si ni pridobil ugleda / osamljenost ga je privedla do nedejavnosti

nèdélavec -vca m ( ȅ-ẹ́ )
kdor ni delavec: gibanju so se pridružili tudi nedelavci / ekspr. ne gre, da bi dobri delavci preživljali s svojim delom tudi nedelavce nedelavne ljudi

nèdélaven -vna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki mu manjka delavnosti, prizadevnosti: nedelaven človek / nedelavne odbornike so zamenjali z drugimi

nèdélavnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost nedelavnega človeka: njegovo nedelavnost je opravičevala z bolehnostjo / brezbrižnost in nedelavnost

nèdelikáten -tna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni delikaten: položaj je nedelikaten ; zastavil mu je nekaj nedelikatnih vprašanj / nedelikaten človek / uporablja nedelikatne besede

nèdelikátnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nedelikatnega: nedelikatnost vprašanja / nedelikatnost njegovega vedenja

nedélja -e ž ( ẹ́ )
sedmi dan v tednu, namenjen zlasti oddihu: jutri bo nedelja ; ob nedeljah in praznikih je odhajal v planine ; proslava bo v nedeljo, 9. februarja ; v nedeljo zjutraj bom odšel na pot ; vsako nedeljo pride na obisk ; zadnja nedelja v mesecu / danes je lepa sončna nedelja
// ekspr. dan, ki je po čem tak kot nedelja: doma je bil zanj vsak dan nedelja
nar. lepa nedelja žegnanje, proščenje ; star. sedem nedelj star otrok tednov ; ni vsak dan nedelja človek (pri delu) nima vedno uspeha ; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka
etn. Martinova nedelja nedelja 11. novembra ali prva po njem ; pustna ali debela nedelja nedelja pred pustnim torkom ; rel. bela nedelja prva nedelja po veliki noči ; cvetna nedelja zadnja nedelja pred veliko nočjo

nèdeljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
1. ki ni deljen: posestvo je ostalo nedeljeno / nedeljena zavesa / nedeljeni delovni čas delovni čas samo dopoldne ali popoldne
2. publ. enoten , soglasen : vsi udeleženci so bili nedeljenega mnenja / s svojimi ilustracijami si je pridobila nedeljene simpatije najmlajših
bot. nedeljeni list cel(i) list ; šol. nedeljeni pouk pouk istih učencev samo dopoldne ali popoldne

nèdeljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da, ne sme deliti: nedeljiva celota, enota ; nedeljivo ozemlje
mat. nedeljivo število število, ki se ne da brez ostanka deliti s kakim drugim številom

nèdeljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nedeljivega: nedeljivost celote, snovi ; nedeljivost ozemlja, posestva

nedéljnik -a m ( ẹ̑ )
rel. kdor se redno udeležuje nedeljske maše:

nedéljski -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na nedeljo: nedeljsko jutro / nedeljski izlet, oddih / nedeljska izdaja časopisa ; nedeljska obleka / šalj. nedeljski lovec neizkušen, nespreten ; ekspr. nedeljski planinec, voznik
astron. nedeljska črka črka izmed prvih sedmih črk latinske abecede, ki pove, na kateri datum pride prva nedelja v letu ; rel. nedeljska maša ; šol. nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole
2. prazničen : vas je bila vsa nedeljska / vsi so nedeljske volje

nèdélo -a s ( ȅ-ẹ́ )
nav. ekspr. kar je nasprotno, drugačno od dela: duševno delo in nedelo / od nedela ne more biti utrujen / za nedelo ga ne bodo nikjer plačevali
// knjiž. nedelavnost , neprizadevnost : daleč naokrog je bil znan po svojem nedelu

nèdéloven -vna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni deloven: nedelovna obleka / nedelovni čas čas, v katerem se ne dela

nèdemokrátičen -čna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni demokratičen: nedemokratična država ; nedemokratična ureditev / nedemokratičen ukrep

nèdemokrátičnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nedemokratičnega: nedemokratičnost ukrepa / nedemokratičnost v načinu vodenja

nèdenáren -rna -o prid. ( ȅ-ā )
nasproten, drugačen od denarnega: nedenarne potrebe, skrbi
ekon. nedenarna obratna sredstva

nederlandístika -e ž ( í )
veda o nizozemskem jeziku in književnosti: oddelek za germanistiko, nederlandistiko in skandinavistiko

nèdeterminíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni determiniran: zgodovinsko nedeterminiran pojav / nedeterminirano mišljenje

nèdialéktičen -čna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni dialektičen: nedialektična razlaga pojava / nedialektično mišljenje ; nedialektično pojmovanje jezika

nédičevec -vca m ( ẹ̑ )
privrženec srbskega protirevolucionarnega politika Milana Nedića: propaganda nedičevcev
// med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik protipartizanskih enot Milana Nedića: spopad partizanov z Nemci in nedičevci

nèdiferencíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni diferenciran: nediferencirana družba / nediferenciran besedni zaklad
biol. nediferencirana citoplazma citoplazma, katere sestavine šele nastajajo in še nimajo svoje dokončne podobe

nèdiplomátski -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni diplomatski: nediplomatski stiki
ekspr. naredil je skrajno nediplomatsko potezo ravnal je neprimerno, okoliščinam neustrezno

nèdiplomíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki (še) ni diplomiral: nediplomiran pravnik je

nèdisciplína -e ž ( ȅ-ȋ )
kar je nasprotno, drugačno od discipline: v razredu je velika nedisciplina ; delovna, poslovna, prometna nedisciplina ; nedisciplina članov / službo je moral pustiti zaradi nediscipline

nèdiscipliníran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni discipliniran, se ne podreja disciplini: malomaren, nediscipliniran delavec / nedisciplinirani tekmovalci, učenci ; nesrečo je zakrivil nediscipliniran voznik / nedisciplinirano ravnanje, vedenje

nèdiscipliníranec -nca m ( ȅ-ȋ )
ekspr. nediscipliniran človek: težko je delati s takimi nediscipliniranci

nèdiscipliníranost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nediscipliniranega človeka: nediscipliniranost tekmovalcev, učencev ; nediscipliniranost pri delu / presenetila jih je njegova nediscipliniranost

nèdiskréten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki mu manjka diskretnosti, obzirnosti: nediskreten človek ; nisem hotel biti nediskreten, a to sem jim moral povedati / nediskretna izpoved

nèdiskrétnost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nediskretnega človeka: zaradi svoje nediskretnosti v družbi ni bil zaželen / o stvari je govoril z veliko nediskretnostjo

nèdišèč -éča -e prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
ki ne diši, ne oddaja vonja: nedišeče rastline

nèdóber -dôbra -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ó )
nav. ekspr. ki mu manjka dobrote, dobrosrčnosti: druži se z nedobrimi otroki / oči so nenadoma dobile nedober izraz ; obšla so ga nedobra čustva
// evfem. slab : zrak je tu nedober / dekle je na nedobrem glasu

nèdobrodôšel -šla -o [ nedobrodošəu̯ ] prid. ( ȅ-ó )
ki ni dobrodošel: nedobrodošel gost / ekspr. iz njegovega pozdrava je razbral, da ni ravno nedobrodošel je dobrodošel / knjiž. nedobrodošel dogodek, pojav nezaželen, neprijeten

nèdobrohôten -tna -o prid. ( ȅ-ó ȅ-ō )
ki mu manjka dobrohotnosti: ne zanašaj se nanj, nedobrohoten človek je / nedobrohotna pripomba

nèdodélan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni dodelan, ni izdelan: nedodelan načrt ; nedodelana hiša / ekspr. nedodelana osebnost

nèdodélanost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nedodelanega: nedodelanost osnutka, predloga / nedodelanost umetniške stvaritve

nèdoganljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. ki se ne da dognati: stvar je nedoganljiva ; nedoganljiva dejstva
// nerazumljiv , nedojemljiv : njegova poezija nam je precej nedoganljiva

nèdoganljívost -i ž ( ȅ-í )
knjiž. lastnost, značilnost nedoganljivega: nedoganljivost resnice / nedoganljivost umetnine

nèdoglèd -éda m ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
1. knjiž., zastar. oddaljenost, v kateri postane kaj nevidno: gledal je za čolnom, dokler mu ni izginil v nedogledu
2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v nedogled izraža veliko
a) krajevno oddaljenost: voda sega v nedogled ; ravnina se širi v nedogled
b) časovno oddaljenost: v nedogled te ne bo čakala ; v nedogled odlašati rešitev / izpraševanje se vleče v nedogled

nèdogléden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ ) knjiž., ekspr.
1. s pogledom nedosegljiv: nedogledni otoki / nedogledna ravnina ; široko, nedogledno morje / nedogledna prihodnost daljna
2. daljnosežen : veliki, nedogledni načrti ; to bo imelo nedogledne posledice

nèdoglédnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
knjiž., ekspr. lastnost, značilnost nedoglednega: nedoglednost ravnine / delati načrte v nedoglednost

nèdogmátičen -čna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni dogmatičen: nedogmatična definicija / ekspr. nedogmatično ocenjevanje in vrednotenje

nèdognán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni dognan: nedognana resnica / to je še nedognana skrivnost / knjiž. jezikovno nedognano delo / star. nedognane kupčije
pravn. nedognana krivda

nèdognánost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nedognanega: nedognanost in spornost njegove trditve jih je vznemirila / knjiž. idejna, jezikovna nedognanost romana

nèdogôrel -éla -o [ nedogoreu̯ ] prid. ( ȅ-ó ȅ-ẹ́ )
ki ni dogorel, ni popolnoma zgorel: v peči so se kadila nedogorela polena / ugasnil je še nedogorelo cigareto

nèdogotovljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
zastar. nedodelan , nedokončan : nedogotovljena hiša ; nedogotovljena slika

nèdogovorjèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni dogovorjen, ni povedan do konca: nedogovorjen govor / med njima je ostalo še precej nedogovorjenih besed in misli

nèdograjèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni dograjen, ni zgrajen: nedograjen jez ; nedograjena cesta, stavba / knjiž. oblikovno nedograjen tekst ; pren. nedograjena podoba sveta, življenja

nèdograjênost -i ž ( ȅ-é )
knjiž. nepopolnost , neizdelanost : v mnogih scenah in likih se kaže nedograjenost ; organizacijska nedograjenost sistema

nèdohránjen -a -o prid. ( ȅ-ā )
premalo, preslabo hranjen; podhranjen : ta okrevališča so namenjena predvsem nedohranjenim otrokom / nedohranjen in izčrpan je

nèdohránjenost -i ž ( ȅ-ā )
lastnost, značilnost nedohranjenega; podhranjenost : beljakovinska, rudninska nedohranjenost ; nedohranjenost prebivalstva / bolezen je posledica njegove nedohranjenosti

nèdojéden -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni dojeden, ni pojeden: nedojeden kos kruha ; nedojedeno jabolko

nèdojemljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da dojeti: nedojemljiva poezija ; nedojemljiva stvar / knjiž., ekspr. preleteti nedojemljive daljave zelo velike

nèdojemljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nedojemljivega: nedojemljivost njegove poezije je bralce odbijala

nèdojéten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
knjiž. nedojemljiv : nedojetna ironija, poezija

nèdojétnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
knjiž. nedojemljivost : nedojetnost poezije

nèdokajèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni dokajen, ni pokajen: z nejevoljno kretnjo je vrgel nedokajeno cigareto v pepelnik

nèdokázan -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni dokazan: nedokazana trditev / to so nedokazane govorice

nèdokazljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da dokazati: nedokazljiva domneva, trditev

nèdokončán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni dokončan: v ateljeju je imel več nedokončanih portretov ; članek je ostal nedokončan ; nedokončane partije šaha / nedokončana srednja šola / pog. nedokončan gimnazijec dijak, ki ni dokončal gimnazije
ekon. nedokončana proizvodnja proizvodi v nastajanju
// ekspr. nedozorel , nezrel : fant je še precej neokleščen in nedokončan

nèdokončánost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nedokončanega: nedokončanost dramskega dela ; nedokončanost portretov

nèdokumentíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni dokumentiran: nedokumentirani podatki, predlogi

nedoléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
mladoleten : skrb za nedoletne otroke ; ima še nedoletnega sina

nedolétnica -e ž ( ẹ̑ )
mladoletnica : nedoletniki in nedoletnice

nedolétnik -a m ( ẹ̑ )
mladoletnik : vzgoja nedoletnikov

nedolétnost -i ž ( ẹ̑ )
mladoletnost : sodišče je upoštevalo prestopnikovo nedoletnost

nèdôlg -a -o [ nedou̯g- ] prid. ( ȅ-ȏ ȅ-ó )
ekspr. ki ni zelo dolg, ni dolgotrajen: po nedolgi vožnji so se ustavili v majhnem, prijetnem mestu / v svojem nedolgem življenju ni imel dosti lepega

nèdôlgo tudi nè dôlgo [ nedou̯go ] prisl. ( ȅ-ó )
knjiž. malo, nekoliko (časa): nedolgo potem se je preselil ; nedolgo po začetku predstave ; nedolgo pred smrtjo / čez nedolgo časa smo pristali / nedolgo od tega je živel tukaj pred kratkim

nèdolóčen 1 -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni določen: nedoločen rok plačila ; datum sestanka je še nedoločen / časovno nedoločen pojav / nedoločena krvna skupina / skleniti delovno razmerje za nedoločen čas brez omejitve, za stalno / obleka nedoločene barve nedoločljive
mat. nedoločeni integral integral s spremenljivo zgornjo mejo

nèdolóčen 2 -čna -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni določen, ni jasen: dal mu je nedoločen odgovor ; nedoločne izjave / sence nedoločnih oblik / obleka nedoločne barve nedoločljive
jezikosl. nedoločni zaimek zaimek, ki ne kaže določno na predmetnost ; nedoločna glagolska oblika neosebna glagolska oblika ; nedoločna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje še neomenjeno, neznano lastnost

nèdolóčenost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nedoločenega: zaradi nedoločenosti roka se je delo zavleklo
fiz. načelo nedoločenosti načelo, po katerem ni mogoče hkrati natančno določiti lege in hitrosti elektrona, atoma

nèdoločljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da določiti: zgodovinsko nedoločljiv pojav / predmet nedoločljive barve

nèdoločljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nedoločljivega: nedoločljivost pojavov

nèdolóčnik -a m ( ȅ-ọ̄ )
jezikosl. glagolska oblika, navadno s končnico -ti ali -či: nedoločnik in namenilnik / dolgi nedoločnik na -ti ali -či ; kratki nedoločnik na -t ali -č

nèdolóčniški -a -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
nanašajoč se na nedoločnik: nedoločniška osnova, pripona / nedoločniška konstrukcija v nekaterih jezikih zveza osebka ali predmeta z nedoločnikom kot povedkom

nèdolóčnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nedoločnega: nedoločnost njegovih izjav

nedôlžen -žna -o [ nedou̯žən ] prid. , nedôlžnejši ( ȏ )
1. ki nima krivde, ni kriv: obdolžili so ga, izkazalo pa se je, da je nedolžen ; nav. ekspr.: ubijanje nedolžnih ljudi v vojnah ; pri tej stvari sem popolnoma nedolžen / ekspr. zlaže se ti z najbolj nedolžnim obrazom / ekspr. zakaj pobijaš nedolžne ptičke
ekspr. nedolžna kri vpije po maščevanju po nedolžnem umorjene(ga) je treba maščevati
2. v krščanskem okolju ki je zaradi otroštva, mladosti (še) čist, nepokvarjen: veselo čebljanje nedolžnega dečka ; pohujševati nedolžne otroke / nedolžna ljubezen / ekspr. nedolžno oko, srce
// vznes. ki je simbol nedolžnosti: nedolžna bela lilija
3. ekspr. ki še ni imel spolnih odnosov: je še nedolžna ; nedolžno dekle
4. ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nedolžen prehlad, prepir ; poškodba ni tako nedolžna / nedolžna satira / vino je precej nedolžno lahko

nedôlžnež -a [ nedou̯žnež- ] m ( ȏ )
ekspr. nedolžen človek: po krivem obsojen nedolžnež / delal se je nedolžneža, zdaj smo pa izvedeli o njem čudne reči

nedôlžnica -e [ nedou̯žnica ] ž ( ȏ )
knjiž. devica : ta je še nedolžnica

nedôlžnik -a [ nedou̯žnik ] m ( ȏ )
knjiž. nedolžen človek: obsodili so nedolžnika / ne delaj se takega nedolžnika

nedôlžnost -i [ nedou̯žnost ] ž ( ȏ )
lastnost, stanje nedolžnega človeka: dokazati svojo nedolžnost pri kakem dejanju ; biti prepričan o njegovi nedolžnosti / nedolžnost otrok / lilija je simbol nedolžnosti / ekspr. dekletova nedolžnost / ekspr. izgubiti, vzeti nedolžnost

nèdomàč -áča -e prid. ( ȅ-ȁ ȅ-á )
ki ni domač: nedomač človek bi se temu čudil / nedomače besede / soba, v kateri so se zbrali, je bila hladna, nedomača

nèdomačín -a m ( ȅ-ȋ )
kdor ni domačin: na prireditev so povabili tudi nedomačine / v tistem času se je priselilo veliko nedomačinov

nèdomáčnost -i ž ( ȅ-á )
kar je nasprotno, drugačno od domačnosti: na razpoloženje je slabo vplivala nedomačnost okolja

nèdomíseln -a -o [ nedomisələn in nedomisəln ] prid. ( ȅ-ȋ )
ki mu manjka domiselnosti, izvirnosti: nedomiseln režiser ; fant je nedomiseln / nedomiselna oprema knjige

nèdomíselnost -i [ nedomisəlnost ] ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nedomiselnega človeka: osmešil se je zaradi svoje nedomiselnosti / nedomiselnost izvedbe, rešitve

nèdomíšljen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni domišljen: njegove misli o tem vprašanju so nedomišljene / nedomišljena formulacija

nèdomíšljenost -i ž ( ȅ-ȋ )
značilnost nedomišljenega: nedomišljenost drame, vloge ; nedomišljenost načrta

nèdonôsen -sna -o prid. ( ȅ-ó ȅ-ō )
ki ni donosen: nedonosno podjetje / izbral si je precej nedonosen poklic
ekon. nedonosne površine površine, ki dajejo nizek donos

nèdonôsnost -i ž ( ȅ-ó )
značilnost nedonosnega: podjetje so zaradi nedonosnosti zaprli

nèdonóšen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni donošen: nedonošen otrok / nedonošeno jagnje ; pren., knjiž. ta roman je nedonošeno delo

nèdonóšenček -čka m ( ȅ-ọ́ )
nedonošen otrok: hraniti nedonošenčka ; umrljivost nedonošenčkov se je znižala ; pren., knjiž. romanu se vidi, da je nedonošenček

nèdonóšenec -nca m ( ȅ-ọ́ )
knjiž. nedonošen otrok: oddelek za nedonošence

nèdonóšenost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nedonošenega: nedonošenost otroka lahko ob premajhni skrbi vpliva tudi na njegov razvoj ; pren., knjiž. nedonošenost umetniškega dela

nèdopísan -a -o prid. ( ȅ-í )
knjiž. nedokončan : nedopisana povest

nèdopít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž. neizpit , nepopit : skodelica nedopitega čaja / miza je bila polna nedopitih kozarcev

nèdopítan -a -o prid. ( ȅ-ī )
ki ni dopitan: nedopitana živina

nèdopovédan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. nedorečen : njena misel je ostala nedopovedana

nèdopovéden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. nedopovedljiv : nedopovedni občutki / ekspr. to je nedopovedna žalost

nèdopovedljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da dopovedati, opisati: nedopovedljivo doživetje
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: obšel ga je nedopovedljiv obup ; nedopovedljiva žalost

nèdopústen -tna -o prid. ( ȅ-ú )
ki ni dopusten, ni dovoljen: nedopustna konkurenca ; nedopustno ravnanje ; uporabljati nedopustna sredstva

nèdopustljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nedopusten : uporabil je nedopustljiva sredstva

nèdopústnost -i ž ( ȅ-ú )
lastnost, značilnost nedopustnega: zavedal se je nedopustnosti svojega dejanja ; nedopustnost uporabljenih sredstev je očitna
pravn. nedopustnost kazenskega pregona

nèdorásel -sla -o tudi nèdorástel -tla -o [ nedorasəu̯; nedorastəu̯ ] prid. ( ȅ-ā ȅ-á )
ki ni dorasel: nedorasli otroci ; nedorasla žival ; nedorasla dekleta / ekspr. za svoja leta je precej nedorasel / mladina je nalogam nedorasla jim ni kos

nèdoráslost -i ž ( ȅ-á )
stanje nedoraslega človeka: teži jo občutek slabosti in nedoraslosti / ekspr. nedoraslost organizacijskega vodstva / nedoraslost nalogam

nèdorečèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni dorečen, ni povedan do konca: nedorečena beseda, misel / pogovor je ostal nedorečen / knjiž. nedorečena resnica ; sam.: v njenih besedah je ostalo marsikaj nedorečenega

nèdorečênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost nedorečenega: nedorečenost izjav, misli / knjiž. nedorečenost literarnega dela

nèdosánjan -a -o prid. ( ȅ-á )
knjiž. ki ni dosanjan: vračati se v nedosanjane sanje

nèdosegljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da doseči: nedosegljiv predmet / nedosegljivi cilji ; sreča se mu je zdela nedosegljiva
trenutno je nedosegljiv ni mogoče priti v stik z njim, govoriti z njim ; ekspr. prva zbirka je že zdavnaj nedosegljiva razprodana
2. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: njegovi prevodi so nedosegljivi / v opisovanju značajev je pisatelj nedosegljiv

nèdosegljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nedosegljivega: nedosegljivost ciljev, sreče

nèdoséžen 1 -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni dosežen: nedoseženi cilji ; nedosežen sporazum

nèdoséžen 2 -žna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
knjiž. nedosegljiv : nedosežen predmet / nedosežni cilji, vzori / njegovi prevodi so resnično nedosežni / nedosežen dramatik

nèdoséžnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
knjiž. nedosegljivost : nedosežnost ciljev / zagledala se je v nedosežnost / odlašati v nedosežnost v nedogled

nèdosléden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni dosleden: nedosleden človek ; biti nedosleden pri svojem delu, v svojem prepričanju / nedosleden načrt, razvoj ; nedosledna vzgoja

nèdoslédnež -a m ( ȅ-ẹ̑ )
ekspr. nedosleden človek: znan je kot nedoslednež

nèdoslédnost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nedoslednega človeka: očitati komu nedoslednost ; učiteljeva nedoslednost pri vzgoji / nedoslednost mišljenja

nèdospèl in nèdospél -éla -o [ nedospeu̯ ] prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
ki ni dospel, ni prišel: nedospela pošiljka
ekon., fin. nedospela menica menica, ki jo je treba plačati v določenem roku

nèdospélost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
stanje nedospelega: nedospelost pošiljke
ekon., fin. nedospelost menice

nedostájanje -a s ( ā )
zastar. primanjkovanje; pomanjkanje : nedostajanje vode / nedostajanje znanja

nedostájati -am nedov. ( ā )
zastar. manjkati , primanjkovati : za tako trditev mu nedostaja dokazov

nedostátek -tka m ( ȃ )
zastar. pomanjkljivost : odpraviti nedostatke ; delo je polno nedostatkov
// pomanjkanje , manjkanje : bolezen zaradi nedostatka vitaminov

nedostáten -tna -o prid. ( ā )
zastar. pomanjkljiv , nepopoln : nedostatni podatki ; navodila so bila nedostatna

nedostátnost -i ž ( ā )
zastar. pomanjkljivost , nepopolnost : prikazali so nedostatnost take rešitve

nèdostavljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da dostaviti: nedostavljiva pošiljka

nèdostojánstven -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki mu manjka dostojanstvenosti, dostojanstva: nedostojanstven človek / ekspr. odšel je s prav nedostojanstveno naglico

nèdostójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki mu manjka dostojnosti, vljudnosti: predrzen in nedostojen človek / nedostojni izrazi

nèdostójnež -a m ( ȅ-ọ̑ )
ekspr. nedostojen človek: izogibal se je tistih predrznih nedostojnežev

nèdostójnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
nedostojno vedenje, ravnanje: s svojo nedostojnostjo je ustvarjal mučno razpoloženje / nedostojnost govorjenja

nèdostópen tudi nèdostôpen -pna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-ó ȅ-ō )
1. ki ni dostopen: koča je bila zaradi visokega snega nedostopna ; nedostopno zemljišče / potrebno gradivo mu je bilo nedostopno / nedostopne cene / jezik v razpravi je skoraj nedostopen / nedostopen je za vsak nasvet nedovzeten
2. ki ne kaže prijaznosti, dobrohotnosti pri sporazumevanju, v stikih z ljudmi: zelo nedostopen človek je ; postal je tog in nedostopen / nedostopen izraz na obrazu

nèdostópnost tudi nèdostôpnost -i ž ( ȅ-ọ́; ȅ-ó )
lastnost, značilnost nedostopnega: nedostopnost zemljišča / nedostopnost listin, virov / njegova nedostopnost za kritiko mu ne bo v korist nedovzetnost / dekletova nedostopnost mu je jemala pogum

nèdoštudíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni doštudiral: nedoštudiran sin / nedoštudiran pravnik

nèdotakljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne sme odvzeti, zmanjšati: nedotakljiva lastnina / nedotakljivo ozemlje ; pren. nedotakljiv vzor ; vznes. nedotakljive svetinje
// ki se ne sme kratiti, omejevati: nedotakljive pravice ; osebna svoboda je nedotakljiva
2. knjiž., ekspr. nedostopen , nepopustljiv : bila je hladna, nedotakljiva
3. pravn. ki ima pravico biti izvzet iz oblasti določenih zakonov: poslanci veljajo za nedotakljive / nedotakljivi arhivi

nèdotakljívost -i ž ( ȅ-í )
1. lastnost, značilnost nedotakljivega: nedotakljivost lastnine / ozemeljska nedotakljivost ; nedotakljivost mej / nedotakljivost osebne svobode
2. pravn. pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov: kršiti nedotakljivost / diplomatska nedotakljivost

nèdotáknjen -a -o prid. ( ȅ-á ) nav. ekspr.
1. ohranjen v prvotnem stanju: nedotaknjen sneg / nedotaknjena narava, zemlja
// navadno v povedni rabi ki je ostal v nespremenjenem položaju ali obliki: časopis je ležal nedotaknjen pred vrati ; postelja je ostala nedotaknjena
2. ki mu od prvotnega obsega (še) nič ne manjka: ena od skrinj je še polna in nedotaknjena / kosilo je pustil nedotaknjeno na mizi
// ki ni poškodovan; cel : hiše so vse porušene, most pa je ostal nedotaknjen
knjiž. nedotaknjen značaj čist ; knjiž. nedotaknjeno dekle nedolžno

nèdotáknjenost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nedotaknjenega: varovati nedotaknjenost narave
knjiž. dekliška nedotaknjenost nedolžnost

nedotíka -e ž ( ȋ )
bot. divja ali kulturna rastlina z rumenimi ali rdečimi cveti, Impatiens: drobnocvetna nedotika

nèdoúmen -mna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
knjiž. nedoumljiv : nedoumne besede, misli / nedoumno sovraštvo, veselje

nèdoumévanje -a s ( ȅ-ẹ́ )
knjiž. stanje brez doumevanja: začudenje se je stopnjevalo v nedoumevanje / nedoumevanje problema

nèdoúmljen -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni doumljen: nedoumljeno bistvo vprašanja / nedoumljena umetniška osebnost

nèdoumljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da doumeti: nedoumljive besede, misli / ekspr. nedoumljiva pota usode / ekspr. delal je z nedoumljivo vztrajnostjo zelo veliko

nèdoumljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nedoumljivega: nedoumljivost misli

nèdoúmnost -i ž ( ȅ-ú )
knjiž. nedoumljivost : nedoumnost misli

nèdovóljen 1 -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni dovoljen, ni dopusten: nedovoljene gradnje ; voziti z nedovoljeno hitrostjo ; uporabljati nedovoljena sredstva / njegovo pričevanje se spreminja v nedovoljeno podtikanje

nèdovóljen 2 -jna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
knjiž. nezadosten : nedovoljna prehrana

nèdovŕšen 1 -šna -o prid. ( ȅ-ȓ )
jezikosl. ki (zlasti glede na sobesedilo) izraža trajanje, ponavljanje ali zgolj obstoj dejanja: nedovršni glagol / nedovršni sedanji čas

nèdovršèn 2 -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
knjiž. nedokončan , nedodelan : nedovršeno delo / nedovršen študij / vsebina ni v soglasju z nedovršeno obliko

nèdovršênost -i ž ( ȅ-é )
knjiž. nedokončanost , nedodelanost : zaradi nedovršenosti dela je težko izreči dokončno sodbo / nedovršenost oblike zmanjšuje vrednost pesmi

nèdovŕšnik -a m ( ȅ-ȓ )
jezikosl. glagol, ki (zlasti glede na sobesedilo) izraža trajanje, ponavljanje ali zgolj obstoj dejanja: dovršniki in nedovršniki

nèdovŕšnost -i ž ( ȅ-ȓ )
jezikosl. lastnost, značilnost nedovršnega: nedovršnost glagolov

nèdovzéten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
navadno v zvezi z za ki ni dovzeten: nedovzeten za glasbo, lepoto / za nasvete je nedovzeten / za bolezen je na srečo nedovzeten

nèdovzétnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nedovzetnega človeka: nedovzetnost za glasbo / nedovzetnost za nasvete

nèdozídan -a -o prid. ( ȅ-í )
ki ni dozidan, ni dokončan: nedozidana stavba

nèdozôrel in nèdozorèl in nèdozorél -éla -o [ nedozoreu̯ ] prid. ( ȅ-ó ȅ-ẹ́; ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
ki ni dozorel, ni zrel: nedozorela pšenica, trava ; nedozorelo sadje / nedozorel sir / duševno nedozorel človek / ekspr. nedozorelo literarno delo

nèdozorélost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
stanje nedozorelega: nedozorelost sadja / nedozorelost otrok ne more biti opravičilo za tako dejanje / politična nedozorelost meščanstva

nèdoživét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni doživet, ni občuten: nedoživeti dogodki, vtisi ; njegov odnos do opisovanih oseb je nedoživet / izumetničena, nedoživeta lirika

nèdoživétost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
značilnost nedoživetega: nedoživetost umetniškega dela

nèdožívljen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni doživljen, ni občuten: nedoživljena pesem / knjiž. doslej še nedoživljeno nasilje

nédra -der s mn. ( ẹ̑ )
knjiž. (ženske) prsi: otroka je stiskala k nedrom ; njena snežno bela nedra ; ženska z razgaljenimi nedri ; pren. gora je v svojih nedrih pokopala dva planinca
// prostor pod obleko na prsih: iz neder je potegnila denar ; pismo je skrila v nedra

nèdrág -a -o prid. ( ȅ-ȃ ȅ-á; v pomenu neljub ȅ-ȃ )
ki ni drag: za vsakdanjo uporabo je kupila nedrage skodelice za kavo / nosi prstan z nedragim kamnom / ekspr. ta človek ji ni nedrag ji je drag

nèdramátičen -čna -o prid. ( ȅ-á )
nav. ekspr. ki ni dramatičen: nedramatični dogodki / zgodba je v glavnem nedramatična

nèdramátičnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nedramatičnega: nedramatičnost dogajanja / nedramatičnost zgodbe

nédrc -a m ( ẹ̑ )
knjiž. modrček : biti brez nedrca

nédrca -drc s mn. ( ẹ̑ )
ekspr. manjšalnica od nedra: dekliška nedrca

nédrček -čka m ( ẹ̑ )
knjiž. modrček : izdelovati nedrčke in steznike ; odpeti nedrček

nédrje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. (ženske) prsi: nedrje se ji je hitro dvigalo ; belina njenega nedrja ; pren. rudna bogastva v nedrjih zemlje
// prostor pod obleko na prsih: vzeti denar iz nedrja ; vtakniti pismo v nedrje

nèdrsèč -éča -e prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
ki ne drsi: ohišje je obdano z nedrsečim materialom ; čevlji z nedrsečim podplatom / obnovili so cestišče in ga preplastili z nedrsečim asfaltom ; nedrseča keramika

nèdružáben -bna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki mu manjka družabnosti: to je izrazito nedružaben človek

nèdrúžben -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
knjiž. asocialen : neprilagojen, nedružben človek je / nedružbene težnje

nèdržáven -vna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni državen: nedržavne ustanove / nedržavni gozdovi / nedržavni narod narod brez svoje države

nèdúh m ( ȅ-ȗ )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od duhá: boj umetniških ustvarjalcev z neduhom / sila neduha

nèduhôven -vna -o prid. ( ȅ-ō )
ki ni duhoven: telesni, neduhovni razvoj / neduhovna usmerjenost generacije

nèduhovít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki mu manjka duhovitosti: njihov sosed je pust in neduhovit človek / ekspr. stresal je precej neduhovite šale

nèduhôvnik -a m ( ȅ-ó )
knjiž. vernik, ki ni duhovnik: duhovniki in neduhovniki

nèdušèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni dušen: nedušen glas, smeh
fiz. nedušeno nihanje nihanje, pri katerem se amplituda ne spreminja

nèdvígnjen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
publ. ki ni dvignjen, ni prevzet: prodaja vstopnic in nedvignjenih rezervacij

nèdvójben -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
zastar. nedvomen : nedvojbena resnica

nèdvómen -mna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
ki ne vzbuja dvoma, pomislekov: nedvomen dokaz ; nedvomni znaki bolezni ; nedvomna resnica / ekspr. čaka ga nedvomen uspeh / knjiž. pisateljeve biografske poteze v tej črtici so nedvomne očitne, jasne

nèdvómnost -i ž ( ȅ-ọ̄ )
lastnost, značilnost nedvomnega: nedvomnost dokaza, resnice

nèdvoúmen -mna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
1. ki ni dvoumen: nedvoumno besedilo ; njegovo stališče je nedvoumno / nedvoumna ugotovitev
2. ekspr. očiten , jasen : nedvoumna nezvestoba

nèdvoúmnost -i ž ( ȅ-ú )
lastnost, značilnost nedvoumnega: nedvoumnost besedila

nèedín -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
neenoten , nesoglasen : mnenja o tem so bila needina

nèedínost -i ž ( ȅ-ȋ )
neenotnost , nesoglasje : needinost mnenj / med njimi je bila velika needinost

nèekonómičen -čna -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni ekonomičen: tak način dela je neekonomičen ; neekonomična izraba toplote / neekonomičen tip avtomobila

nèekonómičnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost neekonomičnega: neekonomičnost poslovanja

nèekonómski -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni ekonomski: neekonomske potrebe / neekonomska dejavnost
// neekonomičen , negospodaren : neekonomska poraba energije
ekon. neekonomska cena cena, ki ne ustreza dejanskim stroškom in ne zagotavlja čistega dohodka

nèeksákten -tna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni eksakten: eksaktni in neeksaktni pojmi / neeksaktno izražanje

nèeksáktnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost neeksaktnega: neeksaktnost raziskovanja / neeksaktnost izražanja, mišljenja

nèeksisténca -e ž ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od eksistence, obstajanja: eksistenca in neeksistenca

nèeksisténten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. ki ne obstaja, ne biva: fiktiven, neeksistenten svet

nèekspeditíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni ekspeditiven: neekspeditivna tajnica / neekspeditivno poslovanje

nèekspeditívnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neekspeditivnega: zaradi njegove neekspeditivnosti zadeva ni rešena

nèeksplodíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni eksplodiral: neeksplodirane bombe, granate

nèelástičen -čna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni elastičen: neelastičen les / neelastični predpisi ; neelastična gospodarska politika

nèelástičnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neelastičnega: neelastičnost lesa / neelastičnost repertoarne politike

nèenačáj -a m ( ȅ-ȃ )
mat. znak za neenakost: napisati neenačaj ; na obeh straneh neenačaja odštejemo isto število

nèenáčba -e ž ( ȅ-ȃ )
mat. zapis, ki sestoji iz dveh, z neenačajem povezanih matematičnih izrazov: rešiti neenačbo ; leva, desna stran neenačbe

nèenák -a -o prid. ( ȅ-ȃ ȅ-ā )
ki ni enak: sestavljen iz neenakih delov ; kvaliteta izdelkov je zelo neenaka / po pridnosti mu je neenak ; po značaju so precej neenaki različni / ekspr. padli so v neenakem boju ; živita v neenakih razmerah / neenako udarjanje korakov neenakomerno

nèenako... prvi del zloženk ( ȅ )
nanašajoč se na neenak: neenakobarven, neenakomeren, neenakopraven, neenakopravnost

nèenakoméren -rna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni enakomeren: neenakomeren razvoj / neenakomerna hitrost / neenakomeren utrip žile ; neenakomerno dihanje / ima nerazločno, neenakomerno pisavo
fiz. neenakomerno gibanje gibanje s spremenljivo hitrostjo

nèenakomérnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neenakomernega: neenakomernost razvoja / neenakomernost srčnega utripa ga je vznemirila

nèenakopráven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni enakopraven: neenakopravni jeziki, narodi / neenakopravni odnosi med državami ; nasprotujoči si stranki sta v neenakopravnem položaju / publ. občudovanja vredno je, da so naši vzdržali v tako neenakopravni tekmi

nèenakoprávnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neenakopravnega: narodna neenakopravnost ; neenakopravnost jezikov ; neenakopravnost med državami ; ženska neenakopravnost z moškimi

nèenákost -i ž ( ȅ-ā )
lastnost, značilnost neenakega: neenakost razmer / njuna neenakost v prizadevnosti je očitna ; družbena, gospodarska neenakost / odpraviti neenakost ljudi pred zakoni neenakopravnost

nèenakovréden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni enakovreden: neenakovreden izraz ; biti v neenakovrednem položaju ; neenakovredna tekmeca

nèenôten -tna -o prid. ( ȅ-ó )
ki ni enoten: neenoten načrt, program / neenotne cene / stilno neenotna stavba / neenotni pogledi na kaj ; kolektiv je precej neenoten

nèenôtnost -i ž ( ȅ-ó )
lastnost, značilnost neenotnega: neenotnost učnega načrta slabo vpliva na uspeh / neenotnost mnenj, pogledov

nèestétičen -čna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
neestetski : neestetična ureditev naselja

nèestétski -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni estetski: neestetske vrednote / neestetski videz

nèétičen -čna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni etičen: neetična načela ; slaba, neetična nagnjenja / vojne so nehumane in neetične ; vsi so obsojali njegovo neetično dejanje

nèétičnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neetičnega: neetičnost načel / neetičnost dejanja, ravnanja

nèevidentíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni evidentiran: neevidentirano gradivo / neevidentirane zaloge živil

nèevklídski -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
geom., navadno v zvezi neevklidska geometrija geometrija, v kateri se da skozi točko zunaj premice potegniti premici neskončno vzporednic:

Nèevropêjec in nèevropêjec -jca m ( ȅ-ȇ )
kdor ni Evropejec: na to mesto so prvič izvolili Neevropejca

nèevrópski -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni evropski: neevropski narodi ; neevropska država / neevropsko oblačenje, vedenje

nèfêr tudi nefair -- [ nèfêr ] prid. ( ȅ-ȇ )
pog. ki ni v skladu z določenimi normami, pravili; nespodoben , nepošten : do nje je bil nefer ; nefer igra ; prisl.: igrati nefer

nèfiguratíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
um. ki ni figurativen: nefigurativno kiparstvo, slikarstvo / nefigurativna umetnostna smer

nèfilológ -a m ( ȅ-ọ̑ )
kdor ni filolog: mnenje nefilologov o takih vprašanjih ni odločilno

nèfilozófski -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni filozofski: nefilozofske razprave

nèfín -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
nav. ekspr. ki mu manjka finosti, olikanosti: nefin človek / nefino govorjenje, vedenje

nèformálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni formalen: neformalne poteze umetniškega dela / njun pogovor je bil prijateljski, neformalen / neformalni sestanki / neformalna skupina ljudi

nèformíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni formiran: neformiran narod / mlad, neformiran človek

nèfrankíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni frankiran: nefrankirano pismo

nefrídij -a m ( í )
nav. mn., zool. cevast organ za izločanje s pomočjo migetalk ali bičkov pri nevretenčarjih; izločalka

nefrít -a m ( ȋ )
min. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz zrn amfibola: nahajališča nefrita / izdelki iz nefrita / obesek z nefritom

nefríten -tna -o ( ȋ )
pridevnik od nefrit: nefriten kipec, pladenj

nefrítis -a m ( ȋ )
med. vnetje ledvic: akutni, kronični nefritis

nefróza -e ž ( ọ̑ )
med. bolezen, ki povzroči degeneracijo ledvične sredice: kronična nefroza

nèfunkcionálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni funkcionalen: nefunkcionalni prostori ; oprema sobe je draga in nefunkcionalna / nefunkcionalen stil

nèfunkcionálnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nefunkcionalnega: nefunkcionalnost stanovanja / nefunkcionalnost odrske scene

néga -e ž ( ẹ́ )
1. kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb
a) otroka: dojenček ima skrbno nego / materinska nega
b) bolnika: zbolel je in potrebuje nego / dati bolnika v domačo nego oskrbo / zdravniška nega / žival je poginila kljub skrbni negi
2. glagolnik od negovati: nega dojenčka / nega kože, las, ustnic / redna kozmetična nega / nega drevja / nega govornega izraza
agr. nega vina dela, opravila, s katerimi se preprečujejo bolezni in pomanjkljivosti vina ; med. intenzivna nega nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja

negácija -e ž ( á )
1. glagolnik od negirati: njegova odločna negacija je vse presenetila ; poudarjanje internacionalnosti ne more biti negacija narodnosti / vztrajal je v negaciji vsega
2. publ., v povedni rabi kar kaj negira, zanikuje: zadnja odkritja so negacija dosedanje teorije / njegova poezija je nasprotje in celo negacija klasične
3. publ., s prilastkom nasprotje : možnost, svoboda in njune negacije: nemožnost, determiniranost ; ljubezensko čustvo se je spremenilo v svojo negacijo
filoz. negacija logična operacija, s katero se iz danega stavka naredi zanikani stavek ; dialektična negacija po Heglu kakovostno spreminjanje razvijajočega se pojava, pri katerem se ohranjajo in hkrati odpravljajo določene lastnosti, značilnosti ; negacija negacije po Heglu stopnja v razvoju pojava, v kateri se izraža relativna ponovljivost nekaterih lastnosti nižjih stopenj pojava na višji stopnji ; jezikosl. negacija prislov, ki izraža zanikanje; nikalnica ; mat. negacija dogodka dogodek, ki se zgodi, če se določen dogodek ne zgodi ; negacija izjave izjava, ki zanikuje določeno izjavo ; negacija negacije izjava, ki zanikuje drugo, že zanikano izjavo in je enaka prvotni izjavi

nègalánten -tna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki mu manjka galantnosti, ljubeznivosti: neprijazen, negalanten človek je / ima čudne, negalantne navade

nègašèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
v zvezi negašeno apno apno, ki še ni polito z vodo:

négativ -a m ( ẹ̑ )
1. predmet, gmota z obliko, podobo, ki je nasprotna končnemu odlitku, odtisu: vrezati negativ ; mavčni negativ ; negativ posmrtne maske / model je negativ izdelka
2. fot. posnetek na filmu ali fotografski plošči, na katerem so svetla in temna mesta glede na resničnost zamenjana: kopirati, retuširati negativ / barvni negativ posnetek, na katerem so barve glede na resničnost komplementarno zamenjane ; mehki, trdi negativ
// film ali fotografska plošča za tak posnetek: vložiti negativ v kamero ; v prid. rabi: negativ film

negatívec -vca m ( ȋ ) pog.
1. kdor vidi vse v življenju slabše, kot je: okrog sebe je imel same negativce
// kdor ocenjuje vse okoli sebe slabše, kot je, navadno zaradi lastnih koristi: velja za negativca, ki gleda le nase
2. oseba, zlasti literarna, filmska, s pretežno slabimi, družbeno nesprejemljivimi lastnostmi: igrati glavnega negativca ; lik, vloga negativca / filmski negativec

négativen in negatíven -vna -o prid. ( ẹ̑; ȋ )
1. ki izraža, da je vrednost česa zelo majhna ali da je ni: negativna kritika filma ; negativna ocena njegovega ravnanja ga je prizadela / imeti negativen odnos do česa ; o njem imam negativno mnenje
2. ki izraža, vsebuje zanikanje, odklanjanje; nikalen , odklonilen : odgovor je bil negativen ; negativna rešitev prošnje
3. slab , nesprejemljiv : naraščanje negativnih pojavov med mladino ; to so negativne lastnosti ; publ. odigrati negativno vlogo / imeti negativen vpliv na koga / publ. negativni junak drame
4. ki prinaša neprijetnosti, težave: negativne posledice obsevanja, suše / knjiž. negativne, temne strani življenja slabe, neprijetne
5. med. ki izraža, da iskanega ni: izid preiskave je negativen / urin je negativen
publ. pomoč, spodbuda z negativnim predznakom oviranje, škoda, nasprotovanje ; publ. on je negativna slika svojega učitelja po lastnostih, mišljenju je popolnoma drugačen, nasproten od svojega učitelja
bot. negativni fototropizem pojav, da se rastlinski organi obračajo stran od svetlobe ; ekon. negativna trgovinska bilanca trgovinska bilanca z večjim uvozom kot izvozom ; elektr. negativni pol elektroda za odvajanje električnega toka ; negativna elektrina presežek elektronov na telesu ; filoz. negativna definicija definicija, ki navaja, kaj določena stvar ni ; negativna sodba sodba, ki zanikuje vsebino določene sodbe ; fiz. negativni delec delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v nasprotni smeri od dane ; negativni ion negativno naelektren ion ; negativni pospešek pospešek, pri katerem hitrost telesa pojema ; gibanje v negativni smeri gibanje v nasprotni smeri od dane ; fot. negativni film film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta glede na resničnost zamenjana; film za take posnetke ; barvni negativni film barvni film s posnetki, na katerih so barve glede na resničnost komplementarno zamenjane ; kem. negativni element element, ki se pri elektrolizi izloča na anodi ; mat. negativni predznak predznak, ki izraža, da je število manjše od nič ; negativno število število, manjše od nič ; med. negativni Rh faktor ; rel. negativna teologija teologija, ki poudarja, da je o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj ni ; šol. negativni učni uspeh učni uspeh z najmanj eno negativno oceno ; negativna ocena ocena, ki izraža, da učenec ne obvladuje učne snovi ; šport. negativna razlika v golih razlika med manjšim številom danih in večjim številom dobljenih golov ; tisk. negativni tisk tisk z belimi črkami, znaki na temnejši podlagi

negativístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na negativizem: negativistično stališče / negativistično obdobje pubertete / negativistično vedenje pacienta

negativitéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. kar je, obstaja kot
a) negativno, neprijetno: nezadovoljstvo, trpljenje in druge negativitete
b) negativno, nepopolno: bil je razpet med negativiteto in idealiteto
c) negativno, v objektivni resničnosti neobstoječe: motivi soneta so: neobstoječi cvet, praznota vaze in druge negativitete
filoz. negativiteta po Heglu kar je v dialektičnem protislovju s čim

negativízem -zma m ( ī )
knjiž. mišljenje ali ravnanje, ki temelji na negativnem odnosu do vsega: odločno zavračati negativizem / pesimizem in negativizem v delu sodobne literature
psih. neizpolnjevanje, neupoštevanje nasvetov, zahtev ali ravnanje, vedenje, ki je v nasprotju z njimi

negatívka -e ž ( ȋ ) pog.
1. ženska, ki vidi vse v življenju slabše, kot je: razglasili so jo za negativko / negativke in pesimistke
// ženska, ki ocenjuje vse okoli sebe slabše, kot je, navadno zaradi lastnih koristi: nisem hudobna negativka, kot se govori in piše
2. ženska, zlasti literarni, filmski lik, s pretežno slabimi, družbeno nesprejemljivimi lastnostmi: v filmu igra glavno negativko ; lik, vloga negativke

négativnost in negatívnost -i ž ( ẹ̑; ȋ )
lastnost, značilnost negativnega: moralna negativnost človeka / prikazovati negativnosti kapitalizma negativne pojave
elektr. negativnost magnetnega pola

négativski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na negativ 2: negativski proces pri razvijanju / negativski film negativni film

nègazíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni gaziran: negaziran sok ; negazirana tekočina, voda ; prodaja gaziranih in negaziranih pijač

nègíbčen -čna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
ki mu manjka gibčnosti: starejši negibčen človek / negibčno telo

nègíbčnost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost negibčnega človeka: zaradi svoje negibčnosti ni mogel teči

nègíben -bna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
ki se ne giblje, ne premika: biti, ležati, postati negiben ; stal je negiben kot kip / negiben izraz, obraz / negibna soparica nad vasjo ; negibno morje
// ki se ne more gibati, premikati: negiben bolnik / negibni prsti negibljivi
pesn. negibna noč tiha, mirna ; knjiž. negibna usoda nespremenljiva ; knjiž. v naše negibno življenje je prinašal razvedrilo enolično, monotono

nègibljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da upogibati, pregibati: negibljivi prsti, sklepi, udje
// negiben , nepremičen : negibljivi bolniki

nègibljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost negibljivega: negibljivost roke, sklepa

nègíbnost -i ž ( ȅ-í )
stanje negibnega: sunkovito se je zravnal in iztrgal iz negibnosti / daljša negibnost bolnikov kvarno vpliva na delovanje notranjih organov / negibnost prsta / ekspr. živeti v leni negibnosti / ekspr. duhovna, miselna negibnost ljudi

negíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od negirati: negiranje narodnostnih pravic ; tako stališče pomeni negiranje vseh vrednot / negiranje obstoječega stanja

negírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. izjavljati , dokazovati :
a) da česa v resnici ni; zanikovati , ne priznavati : tega dejstva ne moremo negirati ; ekspr. on odločno negira možnost kompromisa / negirati obstoj bogov
b) da kaj ni v skladu z resničnostjo: negirati govorice o novih podražitvah ; obtoženec je odločno negiral vse točke obtožnice / s tem dejanjem bi negirali doseženi sporazum / to odkritje negira prejšnjo teorijo
2. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa; odklanjati , ne ceniti 1 : nekateri kritiki negirajo sodobno umetnost / abstraktno slikarstvo negira objektivno predmetnost

nègládek -dka -o prid. ( ȅ-á )
ki ni gladek: negladek papir ; negladka površina / negladek prevod

nèglasôven -vna -o prid. ( ȅ-ō )
jezikosl. ki ni izražen z glasom: neglasovna končnica

nègledé in nè gledé prisl. , piše se narazen ( ȅ-ẹ̄ )
v zvezi z na izraža stališče, ki se ne upošteva: enake pravice za vse ne glede na spol ali narodnost ; tiskajo vse, ne glede na to, ali je kaj vredno
// v predložni rabi kljub : ne glede na različnost mnenj je sodelovanje mogoče ; sprejet je bil ne glede na to, da je mlad

nègledljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki ni prijeten za gledanje: negledljiv film ; negledljiva predstava ; tekma je postala negledljiva
2. ki ga ni mogoče gledati: še preden bodo kasete postale negledljive, jih bo treba presneti na katerega od digitalnih nosilcev

negližé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
knjiž. zelo lahko žensko (jutranje) oblačilo s čipkami, naborki: obleči negliže ; prozoren negliže
knjiž., ekspr. pokazati se v negližeju v pravi luči

nèglobòk -ôka -o prid. ( ȅ-ȍ ȅ-ó )
ki ni zelo globok: hiša je stala na robu negloboke grape ; negloboka vdolbina / neglobok, površen fant je / negloboka modrost

nègmôten -tna -o prid. ( ȅ-ó )
nasproten, drugačen od gmotnega: pri tem išče gmotne in negmotne koristi / negmotna škoda / potrebna bo tudi negmotna pomoč

negnòj -ôja in negnój -a m ( ȍ ó; ọ̑ )
bot. nagnoj : negnoj je že vzcvetel

nègnojèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni gnojen: negnojena njiva, zemlja

négo in nego vez. ( ẹ̑ )
1. star. kakor 2 :
a) med členi v stavku, navadno s primernikom: noče biti slabši nego drugi ; bolj mrtev nego živ
b) v primerjalnih odvisnih stavkih: ni povedal manj, nego smo pričakovali
c) z nikalnico, v zvezi z drug, drugače : nihče drug nego ti / ne bo šlo drugače, nego da se vdaš
2. zastar., v primerjalnih odvisnih stavkih razen 2 : ni ga mogoče videti nego ponoči
3. zastar., v protivnem priredju ampak 2 : zida hišo, toda ne v mestu, nego zunaj

negóda -e ž ( ọ̑ )
1. ekspr. nedorasel človek, navadno otrok: ne more ti pomagati, saj je še prava negoda / kot psovka negoda negodna
2. slabš. ničvreden, malovreden človek: druži se z izvržki in negodami

negodè 1 -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. ekspr. nedorasel človek, navadno otrok: tak negode mi ne bo ugovarjal / kot psovka ne bulji vame, ti negode
2. star. ničvreden, malovreden človek: vedeli so, da je pretepač in negode

negodè 2 -éta s ( ȅ ẹ́ )
1. slabš. nedorasel človek, navadno otrok: to negode bo še kaj pokvarilo / kot psovka negode negodno
2. star. ničvreden, malovreden človek: boj se tega negodeta

nègóden 1 tudi nègôden -dna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-ó ȅ-ō )
1. ki (še) ni goden: negodni mladiči, ptiči / strl je lešnik, jedrce pa je bilo negodno nezrelo / ekspr. pozna ga od takrat, ko je bil še negoden nedorasel
// nedonošen : negoden otrok
2. star. neizoblikovan , neizdelan : pesem je še negodna

negóden 2 -dna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
slabš. ničvreden , malovreden : zahaja v družbo negodnih ljudi

negódnež -a m ( ọ̑ )
1. ekspr. nedorasel moški: doma so ostali samo negodneži / kot psovka spravi se od tod, negodnež
2. slabš. ničvreden, malovreden človek: tam so se zbirali sleparji in drugi negodneži

negódnica -e ž ( ọ̑ )
1. ekspr. nedorasla ženska: ne poslušaj ga, negodnica / kot psovka molči, negodnica
2. slabš. ničvredna, malovredna ženska: druži se z negodnicami

negódnik -a m ( ọ̑ )
1. knjiž. nedorasel moški: razigrani mladi negodniki
2. slabš. ničvreden, malovreden človek: vedno je v družbi pijancev in drugih negodnikov

nègódnost tudi nègôdnost -i ž ( ȅ-ọ́; ȅ-ó )
lastnost negodnega: negodnost mladičev / knjiž. moralna negodnost mehaniziranega sveta nezrelost

negodovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od negodovati: dogodek je izzval, povzročil negodovanje pri večini ljudi ; sprejeti kak ukrep z negodovanjem ; glasno negodovanje ; negodovanje občinstva ; ekspr. vihar negodovanja se je polegel

negodováti -újem nedov. ( á ȗ )
izražati nezadovoljstvo, ogorčenost nad čim: občinstvo je negodovalo zaradi slabe uprizoritve ; ljudje so negodovali nad zvišanjem cen kruha in mleka ; gledalci so negodovali, ko so izvedeli, da ne bo predstave ; glasno, upravičeno negodovati / ves čas negoduje, zabavlja / zakaj si prišel, je negodoval

nègojèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni gojen: negojeno sadno drevje / star. negojeni lasje nenegovani

nègorljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ne gori: negorljiv material, plin ; negorljiva snov / negorljivi ostanki

nègorljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost negorljivega: negorljivost materiala

nègospodáren -rna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni gospodaren: negospodaren človek / negospodarna proizvodnja

nègospodárnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost negospodarnega človeka: vedeli so za njegovo negospodarnost / negospodarnost poslovanja

nègospodárski -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni gospodarski: graditev negospodarskih objektov / negospodarske naloge turizma / negospodarske dejavnosti šolstvo, zdravstvo, državni organi
ekon. negospodarske investicije ; negospodarska organizacija delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih
// negospodaren : negospodarski kmetje / negospodarski način krmljenja

nègospodárstvo -a s ( ȅ-ȃ )
publ. negospodarske dejavnosti: naložbe v negospodarstvo ; odnos med gospodarstvom in negospodarstvom / osebni dohodki v negospodarstvu

nègospôski -a -o prid. ( ȅ-ó )
ki ni gosposki: negosposki sloji / ekspr. njeno vedenje je prej negosposko kot gosposko

nègostoljúben -bna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
ki mu manjka gostoljubnosti: negostoljuben človek / to je zelo negostoljubna hiša / ekspr. pot jih je vodila skozi negostoljubne kraje neprijazne, dolgočasne

nègostoljúbnost -i ž ( ȅ-ú )
lastnost negostoljubnega človeka: svojo negostoljubnost je skušal popraviti s pretirano prijaznostjo

negotínec -nca m ( ȋ )
agr. vino iz okolice Negotina, navadno rdeče: steklenica negotinca

nègotòv -ôva -o prid. ( ȅ-ȍ ȅ-ó )
ki ni gotov: negotov izid ; negotova rešitev / podatki so precej negotovi ; negotova znamenja nosečnosti / živeti v negotovih časih ; njegov položaj je zelo negotov / njen glas je bil drhteč in negotov ; bližal se je z negotovimi koraki ; ima negotov nastop
publ. bil je zelo previden, ker (si) je bil uspeha negotov ni bil prepričan o uspehu ; bila je še vedno negotova, kaj naj stori ni vedela

nègotovínski -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
fin. brezgotovinski : negotovinsko plačevanje

nègotôvost -i ž ( ȅ-ó )
lastnost, značilnost negotovega: negotovost položaja / med vojno so bili, živeli v negotovosti ; mučna negotovost ; občutek negotovosti / vprašati z negotovostjo
publ. iti v negotovost v negotovo, nejasno prihodnost ; dolgo časa ga je pustil v negotovosti mu ni dal dokončnega odgovora na prošnjo, vprašanje

negoválec -lca [ negovalca in negovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor neguje: v bolezni je bil sin njen negovalec / otroški negovalec

negoválen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za negovanje: negovalno sredstvo za ustnice / kmetijske zadruge so opravile obsežna negovalna dela po gozdovih

negoválka -e [ tudi negovau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki navadno poklicno neguje otroke, bolnike: strokovno šolane negovalke ; dela kot negovalka / bolniška, otroška negovalka

negoválnica -e ž ( ȃ )
avt. delavnica za manjša vzdrževalna dela pri avtomobilih: moderno opremljena negovalnica / avtomobilska negovalnica

negovánček -čka m ( á )
nav. ekspr. otrok, ki ima nego v domu, zavodu: negovančki se dobro počutijo
// razvajenec , ljubljenček : mamin negovanček

negovánec -nca m ( á )
človek, navadno otrok, ki ima nego v domu, zavodu: v zavodu je preveč negovancev in premalo otroških negovalk
// ekspr. kar kdo neguje, zlasti rastlina, žival: z veseljem si je ogledoval svoje negovance po vrtu

negovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od negovati: negovanje bolnika / negovanje telesa / negovanje učenčevega izražanja ; negovanje jezika / negovanje prijateljskih odnosov

negovánka -e ž ( á )
ekspr. kar kdo neguje, zlasti rastlina, žival: rad bi si ogledal, kako rastejo tvoje negovanke

negovánost -i ž ( á )
lastnost negovanega človeka: odlikovala jo je uglajenost in negovanost / telesna negovanost

negováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. opravljati dela za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb
a) dojenčka: mati neguje otroke ; dojenčka skrbno negujejo
b) bolnika: negovati ranjence ; negovala ga je v bolezni, med boleznijo / negovati stare in onemogle
2. opravljati dela, ki so potrebna za čistočo, zdravje, lepši videz telesa ali telesnega dela: negovati kožo, lase, nohte ; vsak dan se skrbno neguje
3. opravljati dela za pospeševanje rasti ali povečanje pridelka: negovati sadno drevje ; negovati gozd ; rože skrbno neguje
4. knjiž. načrtno se ukvarjati s čim z namenom doseči čim bolj popolno podobo: negovati svojo izgovarjavo ; negovati pesniški jezik
// krepiti , razvijati , utrjevati : negovati otrokove sposobnosti ; negovati tradicijo

nègovorjèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni (bil) govorjen: našli so osnutek njegovega negovorjenega govora / negovorjeni jezik

nègréšen -šna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
rel. ki ni grešen: negrešno dejanje / negrešen človek

negríd -a m ( ȋ )
antr. človek črne rase: mongolidi in negridi

negríden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na negride: negridne poteze / negridna ljudstva / negridna rasa

negroíd -a m ( ȋ )
antr. negrid : negroidi in mongoloidi

negroíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na negroide: negroidne poteze / negroidna plemena / negroidna rasa

néguš -a m ( ẹ̑ )
v etiopskem okolju, nekdaj kralj

néhanje 1 -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od nehati: nehanje rasti / delal je brez nehanja

nehánje 2 -a s ( ȃ )
ekspr. življenje , delo , prizadevanje : vse njegovo nehanje se mu je zdelo nekoristno ; njegovo dosedanje nehanje / vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom

nèharmóničen -čna -o prid. ( ȅ-ọ́ )
neubran , neskladen : neharmonične barve / neharmoničen razvoj otroka / spremljava petja je bila neharmonična

néhati 1 -am dov. ( ẹ̑ )
1. izraža prenehanje opravljanja dela, opravila
a) z nedoločnikom: rad bi nehal delati ; nehati govoriti, peti ; nehaj že nalagati v peč ; ni hotel nehati žvižgati / detelja je nehala rasti / brezoseb. že včeraj je nehalo snežiti / v osmrtnicah nehalo je biti dobro srce naše mame
b) publ., z orodnikom: nehati z delom ; nehati z izpraševanjem nehati izpraševati / ekspr.: nehaj s to neumnostjo ; nehaj s tem
c) elipt.: začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali ; tepel je konja, čeprav so mu prigovarjali, naj neha / dež je nehal ; ploha je nehala ; brezoseb. poglej, če je že nehalo nehalo deževati, snežiti / zastar. brezskrbno veselje je nehalo se je končalo
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto; končati : začeli so s prijaznim pogovorom, nehali pa s prepirom
2. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: nehaj, da sta se že ločila
ekspr. tak, nehaj že izraža zapoved ; zastar. tako je ta človek nehal umrl ; star. jeza ga je nehala minila ; zastar. nehati od dela nehati delati ; knjiž. njegove pesmi so nehale biti zanimive niso bile več zanimive

neháti 2 -ám dov. ( á ȃ )
nar. pustiti : otroka je nehal doma

nehávati -am nedov. ( ȃ )
izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti
a) z nedoločnikom: nehava ga sovražiti
b) publ., z orodnikom: počasi nehavamo z delom nehavamo delati
c) elipt.: dež že nehava / beri, kaj bi nehaval

nèhigiéničen -čna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni higieničen: živi v nehigieničnih razmerah / imajo zelo nehigienično stanovanje

nèhigiénski -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
nehigieničen : nehigienske razmere / nehigienski stanovanjski prostori

nèhlapljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni hlapljiv: hlapljive in nehlapljive snovi

nèhlínjen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni hlinjen: nehlinjena žalost ; nehlinjeno začudenje

nèhôden -dna -o prid. ( ȅ-ó )
knjiž., zastar. neprehoden 2 : nehodna goščava / kadar dežuje, je pot skoraj nehodna

nèhomogén -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni homogen: nehomogena snov / nehomogena struktura zemljišča / dežela z nehomogenim prebivalstvom
mat. nehomogena algebrajska enačba enačba, v kateri so členi različnih stopenj

nèhomogénost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nehomogenega: nehomogenost snovi / zelo je motila nehomogenost ansambla

nèhoté prisl. ( ȅ-ẹ̄ )
izraža, da se dejanje (z)godi
a) neodvisno od volje: nehote se nasmehniti, seči po kozarcu ; nehote se ti mož zasmili
b) brez določenega namena: nehote razžaliti ; počasi, hote ali nehote se vdaš / nevede in nehote se je izdal

nèhôten 1 -tna -o prid. ( ȅ-ó ȅ-ō )
1. nasproten, drugačen od hotnega: nehotni gibi ; nehotna dejanja
anat. nehotne mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje
2. knjiž. ki ni hotèn, ni nameren; nehoten 2 : mirno je sprejel kazen za svojo nehotno krivdo ; nehotna žalitev / na licu mu je zaigral nehoten nasmeh nasmeh proti volji

nèhotèn 2 -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni hotèn, ni nameren: nehotena žalitev ; nehoteno maščevanje / dogodek mu je vzbujal nehoteno spoštovanje spoštovanje proti volji / nehoteni gibi nehotni
med. nehoteni splav spontani splav

nèhôtnost -i ž ( ȅ-ó )
lastnost, značilnost nehotnega: nehotnost gibov

nehôtoma prisl. ( ȏ )
1. star. nehote : nehotoma pogledati / nehotoma žaliti
2. zastar. nepričakovano : Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli (F. Levstik)

nehováti -újem nedov. ( á ȗ )
izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti
a) z nedoločnikom: o tej generaciji nehujemo govoriti kot o mladih
b) publ., z orodnikom: počasi nehujemo z delom nehujemo delati
c) elipt.: dež že nehuje / zastar. poželenje počasi nehuje mineva
zastar. kako čudno nehujejo umirajo

nèhumán -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni human, ni človeški: do podrejenih je bil zelo nehuman / nehumani odnosi, pojavi, predpisi / evfem. ujetnike je čakal nehuman konec nasilna smrt

nèhumánost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nehumanega: nehumanost postopka

nèhvaléžen -žna -o prid. , nèhvaléžnejši ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni hvaležen: nehvaležen človek ; nehvaležni otroci ; biti nehvaležen dobrotniku / ta barva je za poletne obleke zelo nehvaležna ; nehvaležno blago / nehvaležna naloga ; gospodinjsko delo je nehvaležno / ima nehvaležen poklic naporen, težek

nèhvaléžnež -a m ( ȅ-ẹ̑ )
ekspr. nehvaležen človek: lepo so skrbeli zanj, zdaj jim pa tako vrača ta nehvaležnež

nèhvaléžnica -e ž ( ȅ-ẹ̑ )
ekspr. nehvaležna ženska: ta nehvaležnica se ni niti poslovila ; grda nehvaležnica

nèhvaléžnik -a m ( ȅ-ẹ̑ )
star. nehvaležnež : nehvaležnik bi bil, če bi vas pozabil

nèhvaléžnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
nehvaležno vedenje, ravnanje: dobroto poplačati z nehvaležnostjo ; ekspr. črna nehvaležnost / očeta je bolela sinova nehvaležnost
nehvaležnost je plačilo sveta

nèidóč tudi nèidòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
publ. ki se ne prodaja lahko, dobro: neidoči izdelki ; zaloge neidočega blaga

nèimenován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni imenovan, ni omenjen: manjkajo podatki iz nekaterih imenovanih in iz vseh neimenovanih držav / darovalec želi biti neimenovan
mat. neimenovano število količina, ki se izrazi brez merske enote ; sam.: prispevek neimenovanega

nèimétnik -a m ( ȅ-ẹ̑ )
kdor ni imetnik: neimetnik kartice ugodnosti

nèindividuálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni individualen: neindividualno delo / neindividualni izrazi na upodobljenih obrazih

nèinformíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni informiran: neinformirana javnost / za neinformiranega bralca problem v članku ni razumljiv

nèinformíranost -i ž ( ȅ-ȋ )
neobveščenost , nepoučenost : posledice neinformiranosti / neinformiranost kolektiva o gospodarskem stanju podjetja

nèiniciatíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni iniciativen: neiniciativno upravljanje / knjiž. neiniciativen človek

nèinstitucionálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni vezan na institucijo: sredstva za neinstitucionalno kulturo ; neinstitucionalna umetniška ustvarjalnost ; neinstitucionalno gledališče

nèinteligénten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki mu manjka inteligentnosti, inteligence: njegova mati je bila preprosta, vendar ne neinteligentna ženska / neinteligentna žival / zastavil mu je precej neinteligentno vprašanje

nèinteligéntnost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost neinteligentnega človeka: njegova neinteligentnost ga je pri delu zelo ovirala

nèinteresánten -tna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni interesanten: vozili so se po dolgočasni in neinteresantni pokrajini

nèintervéncija -e ž ( ȅ-ẹ́ )
publ. nevmešavanje : načelo, politika neintervencije

nèinvazíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni invaziven: neinvazivna okužba / neinvazivni rak dojke / neinvazivna genetika ; neinvazivna preiskava, terapija

nèinventíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž. neiznajdljiv , nedomiseln : neinventiven umetnik / neinventiven slog zmanjšuje vrednost romana / zbirko sestavljajo neinventivne anekdotične zgodbe

nèionizirajóč -a -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́ ) fiz.
ki ne ionizira: neionizirajoči žarki ; neionizirajoče sevanje ; neionizirajoča elektromagnetna valovanja

nèionizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
fiz. ki ne vsebuje ionov: neionizirani plin ; neionizirane molekule ; neionizirana sevanja

nèiskán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni iskan: v njem je dobil neiskanega zaveznika / knjiž. njegova govorica je sproščena, neiskana

nèiskrén -a -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki mu manjka iskrenosti: neiskren človek, prijatelj / njegove besede in želje so neiskrene

nèiskrénost -i ž ( ȅ-ẹ̄ )
lastnost, značilnost neiskrenega človeka: vse vedenje je kazalo njegovo neiskrenost / neiskrenost besed

nèistinít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
zastar. neresničen , nestvaren : v polmraku je imelo mesto neistinito podobo / neistinite navedbe

nèizbegljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž., zastar. neizogiben , neizbežen : neizbegljiva nesreča

nèizbéžen -žna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki se mu ne da izogniti, izmakniti: neizbežna smrt, usoda ; vojna je bila neizbežna / knjiž. neizbežni ukrepi nujni

nèizbéžnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neizbežnega: neizbežnost usode, vojne / knjiž. neizbežnost družbenih sprememb nujnost

nèizbírčen -čna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni izbirčen: neizbirčen človek / neizbirčno občinstvo
// ekspr. ki ne izbira, ne dela razlik: neizbirčna smrt

nèizbírčnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost neizbirčnega človeka: zaradi njegove neizbirčnosti mu ni bilo težko gospodinjiti / ekspr. neizbirčnost v uporabi sredstev za dosego cilja

nèizbrán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni izbran: neizbrani kandidati ; na natečaju neizbrane skladbe bodo vrnili avtorjem / evfem. ošteval ga je z najbolj neizbranimi besedami neprimernimi, nespodobnimi

nèizbrísen -sna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki se ne da izbrisati: neizbrisne črte / okovi so mu vtisnili neizbrisne sledove ; neizbrisno znamenje časa / ekspr. tista leta so mu ostala v neizbrisnem spominu ni jih pozabil ; pren. trpljenje je vtisnilo njenemu življenju neizbrisen pečat
// nepozaben : neizbrisen dogodek, vtis

nèizbrisljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
star. neizbrisen : neizbrisljivo črnilo / neizbrisljivo znamenje / prizor mu je ostal v neizbrisljivem spominu
// nepozaben : neizbrisljiv vtis

nèizčíščen tudi nèsčíščen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž. nejasen , neizoblikovan : neizčiščen pesniški izraz ; njegov nazor je še neizčiščen ; jezikovno in vsebinsko neizčiščeno delo / notranje še neizčiščeni mladi ljudje

nèizčíščenost -i ž ( ȅ-ȋ )
knjiž. nejasnost , neizoblikovanost : jezikovna neizčiščenost v romanu ; neizčiščenost formulacij / notranja neurejenost in neizčiščenost

nèizčŕpan -a -o prid. ( ȅ-r̄ )
ki ni izčrpan: neizčrpane zaloge nafte / neizčrpan kredit / ostalo je še dovolj neizčrpanih možnosti / njegove telesne moči so še neizčrpane

nèizčŕpen -pna -o prid. ( ȅ-r̄ )
ki se ne da izčrpati, izrabiti: neizčrpne zaloge / neizčrpen vir energije
ekspr. v pogovoru o literaturi je neizčrpen lahko zelo dolgo razpravlja, govori o njej ; ekspr. imeti neizčrpno zaupanje v koga zelo veliko

nèizčrpljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
neizčrpen : neizčrpljive zaloge / neizčrpljiv vir energije / ekspr. poslušal jo je z neizčrpljivo potrpežljivostjo zelo veliko

nèizčŕpnost -i ž ( ȅ-r̄ )
lastnost, značilnost neizčrpnega: neizčrpnost zalog / ekspr. neizčrpnost možnosti velika količina, množina

nèizdán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni izdan, ni objavljen: v pisateljevi zapuščini so našli neizdane rokopise ; neizdana pesnikova dela

nèizdélan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni izdelan: neizdelan kip ; slika je na eni strani še neizdelana / neizdelani nazori ; prevod je slab, neizdelan ; oblikovno neizdelano besedilo / ima zelo neizdelano pisavo neizpisano / publ. mlad, še neizdelan človek nedozorel, nezrel

nèizdélanost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost neizdelanega: neizdelanost kipa je takoj vidna / idejna neizdelanost zgodbe ; jezikovna neizdelanost prevoda

nèizdiferencíran in nèzdiferencíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
publ. ki ni izdiferenciran: neizdiferencirana družba / neizdiferenciran fakultetni študij / neizdiferencirani pojmi

nèizenáčen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni izenačen: gospodarski položaj teh držav je še neizenačen ; neizenačene tekmovalne skupine
šah., šport. neizenačen rezultat

nèizenáčenost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost neizenačenega: neuspeha je kriva predvsem igralska neizenačenost / neizenačenost cen, honorarjev

nèizglájen tudi nèzglájen -a -o tudi nèizglajèn tudi nèzglajèn -êna -o prid. ( ȅ-ȃ; ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni izglajen: neizglajena površina / med njimi so še neizglajena nasprotja ; pren. pot do napredka je neizglajena

nèizgovorjèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
1. ki ni izgovorjen: neizgovorjene misli ; vprašanje je ostalo neizgovorjeno / neizgovorjene besede / knjiž. neizgovorjena bolečina neizpovedana, neizražena
knjiž. vznemirjal se je zaradi svojega neizgovorjenega govora nedokončanega
2. knjiž. prikrit , skrit : neizgovorjeni nameni ; še vedno goji neizgovorjeno upanje ; sam.: med njima je ostalo še marsikaj neizgovorjenega

nèizgovorljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da izgovoriti: neizgovorljiva soglasniška skupina / ekspr. ženska z neizgovorljivim imenom težko izgovorljivim

nèizgubljív tudi nèzgubljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da izgubiti, odvzeti: neizgubljiva narodna lastnost ; pripadnost svojemu narodu je neizgubljiva vrednota

nèizhójen tudi nèshójen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni izhojen: na sprehodu je izbiral neizhojene bližnjice ; pren. abstraktno slikarstvo pušča umetniku nešteto novih, neizhojenih poti

nèizjémnost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
splošnost , navadnost : neizjemnost pojava

nèizjókan -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
knjiž. ki ni izražen z jokanjem: neizjokana bolečina / neizjokane solze

nèizkorenljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. ki se ne da izkoreniniti: drevo je bilo skoraj neizkorenljivo / ekspr. napake niso neizkorenljive

nèizkoríščen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni izkoriščen: ima še nekaj neizkoriščenega dopusta ; uporabili so doslej neizkoriščen vir dohodkov / v kleti je bilo še nekaj neizkoriščenega prostora / zavedel se je še neizkoriščenih možnosti za uspeh / publ. neizkoriščene rezerve v gospodarstvu

nèizkoríščenost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neizkoriščenega: neizkoriščenost prostora

nèizkrívljen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
publ. nepopačen , neizmaličen : vse, kar je povedal, je bila neizkrivljena resnica / neizkrivljena podoba napredka

nèizkústven -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
nasproten, drugačen od izkustvenega: neizkustvena metoda / izkustveni in neizkustveni svet / neizkustveno iskanje
filoz. neizkustvena sodba

nèizkúšen tudi nèskúšen -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki mu manjka izkušenosti, izkušenj: bil je neizkušen mladenič / neizkušen lovec ; neizkušen mlad zdravnik / v vožnji z avtomobilom je bil še neizkušen

nèizkúšenost -i ž ( ȅ-ȗ )
lastnost, značilnost neizkušenega človeka: pri zahtevnem delu se je pokazala njegova neizkušenost / mladostna, režiserska neizkušenost

nèizljúbljen -a -o prid. ( ȅ-ū )
knjiž., zastar. ki ni izživel ljubezenskega čustva: ostala je neizljubljena in sama / bolečina neizljubljene ljubezni

nèizlúščen tudi nèzlúščen -a -o prid. ( ȅ-ú )
ki ni izluščen: fižol je še neizluščen / neizluščeni stroki graha

nèizmalíčen in nèzmalíčen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni izmaličen: kljub hudemu udarcu je ostal obraz neizmaličen / neizmaličena resnica ; neizmaličeno poročilo

nèizméren 1 -rna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
knjiž. neizmerljiv : neizmerna količina ; globina se mu je zdela skoraj neizmerna

neizméren 2 -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ ) ekspr.
1. nenavadno velik, velikanski: tam se razprostira neizmerna ravnina ; neizmerno morje leži pred njim / zbrala se je neizmerna množica
2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: neizmerna dobrota, ljubezen ; neizmerno trpljenje ; obšlo ga je neizmerno veselje

nèizmerljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da izmeriti: neizmerljiv pojav ; te stvari so neizmerljive / škoda je skoraj neizmerljiva ; pren. to daje njegovim delom neizmerljivo globino

nèizmerljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neizmerljivega: neizmerljivost globine

nèizmérnost 1 -i ž ( ȅ-ẹ̄ )
neizmerljivost : neizmernost nekaterih pojavov

neizmérnost 2 -i ž ( ẹ́ )
ekspr. lastnost, značilnost neizmernega: čuditi se neizmernosti morja, ravnine, vesolja / neizmernost njene ljubezni ga je pretresla / knjiž.: moje želje so segale v neizmernost neskončnost ; pred njim je ležala neizmernost morja veliko morje

nèiznajdljív tudi nèznajdljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki mu manjka iznajdljivosti: neiznajdljiv, plašen fant ; pri urejanju izložbe so bili zelo neiznajdljivi

nèiznajdljívost tudi nèznajdljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neiznajdljivega človeka: zaradi neiznajdljivosti organizatorjev prireditev ni bila zanimiva ; nerodnost in neiznajdljivost

nèizoblikován tudi nèzoblikován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni izoblikovan: telo kipa je namenoma neizoblikovano / neizoblikovani nazori ; vsebinsko neizoblikovana lirika / etično neizoblikovan človek / neizoblikovana gmota brezoblična gmota

nèizoblikovánost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neizoblikovanega: neizoblikovanost kipa / idejna neizoblikovanost literarnega dela ; neizoblikovanost njegovih nazorov

nèizobrážen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni izobražen: neizobražen človek / bil je glasbeno neizobražen / imeti neizobražen okus

nèizobráženec -nca m ( ȅ-ȃ )
neizobražen človek: govorica neizobražencev ; izobraženci in neizobraženci

nèizobráženost -i ž ( ȅ-ȃ )
značilnost neizobraženega človeka: pri delu se je pokazala njegova neizobraženost / glasbena neizobraženost

nèizogíben -bna -o prid. ( ȅ-ī )
ki se mu ne da izogniti: neizogibna nesreča ; prepozno je spoznal, da se bliža neizogibni pogubi ; neizogibna smrt, usoda ; trčenje je bilo neizogibno / opraviti neizogibno dolžnost / iron. neizogibni slavnostni govor so poslušali brez zanimanja
ti ukrepi so bili neizogibni nujni

nèizogibljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. neizogiben : neizogibljiv boj ; neizogibljiva usoda

nèizogíbnost -i ž ( ȅ-ī )
lastnost, značilnost neizogibnega: neizogibnost smrti ; neizogibnost vojne je bila očitna / neizprosnost vprašanja in neizogibnost odgovora ga je težila / knjiž. pesem je nastala iz notranje neizogibnosti nujnosti, potrebe

nèizolíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni izoliran: neizolirani bolniki / neizolirana električna napeljava ; proti hrupu neizolirana soba ; toplotno, zvočno neizoliran

nèizpeljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da izpeljati: njegov načrt je neizpeljiv

nèizpét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni izpet, ni končan: pesem je ostala neizpeta / zanimiva, še neizpeta melodija / knjiž. neizpeto hrepenenje

nèizpíljen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
1. ki ni izpiljen: neizpiljena konica
2. knjiž. neizoblikovan , neizdelan : neizpiljen, ohlapen slog / v romanu je še mnogo neizpiljenih mest

nèizpísan -a -o prid. ( ȅ-í )
ki ni izpisan: pismo z neizpisanim datumom / imeti neizpisano pisavo

nèizpít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni izpit: steklenica neizpitega vina / na mizi so bili neizpiti kozarci

nèizpláčan -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni izplačan: neizplačan dolg / neizplačani dediči / neizplačan honorar

nèizplačljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da izplačati: neizplačljiv dolg

nèizpodbíten -tna -o prid. ( ȅ-ī )
ki se ne da izpodbiti: neizpodbitni dokazi ; neizpodbitna resnica ; ekspr. nanj se ne moremo zanesti, to je neizpodbitno dejstvo / ekspr. neizpodbitna pravica slovenskih študentov v svobodni slovenski državi do šolanja v lastnem jeziku

nèizpodbítnost -i ž ( ȅ-ī )
lastnost, značilnost neizpodbitnega: neizpodbitnost teorije

nèizpodbójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
knjiž. neizpodbiten , neovrgljiv : neizpodbojen dokaz
pravn. neizpodbojna sodba

nèizpolnítev tudi nèspolnítev -tve [ neispou̯nitəu̯; nespou̯nitəu̯ ] ž ( ȅ-ȋ )
kar je nasprotno, drugačno od izpolnitve: neizpolnitev življenjskih idealov ; neizpolnitev želj / neizpolnitev pogodb, predpisov

nèizpôlnjen tudi nèspôlnjen -a -o [ neispou̯njen; nespou̯njen ] prid. ( ȅ-ó )
ki ni izpolnjen: njegove želje so ostale neizpolnjene ; neizpolnjeno pričakovanje / neizpolnjeni členi pogodbe / neizpolnjen obrazec / ekspr. prazno, neizpolnjeno življenje

nèizpolnjevánje tudi nèspolnjevánje -a [ neispou̯njevanje; nespou̯njevanje ] s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od izpolnjevanja: neizpolnjevanje dolžnosti, obveznosti, predpisov ; neizpolnjevanje državnih sporazumov / publ. neizpolnjevanje pogojev razpisa

nèizpolnjív -a -o [ neispou̯njiv- ] prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
neizpolnljiv : neizpolnjive želje

nèizpolnljív -a -o [ neispou̯nljiv- ] prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da izpolniti: neizpolnljive želje / neizpolnljivi pogoji ; ti ukazi so neizpolnljivi

nèizpolnljívost -i [ neispou̯nljivost ] ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neizpolnljivega: neizpolnljivost želj / neizpolnljivost pogodbe

nèizpovédan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni izpovedan: neizpovedane želje / pesnik govori o svoji neizpovedani ljubezni / neizpovedano doživetje lepote

nèizprášan tudi nèsprášan -a -o prid. ( ȅ-á ) zastar.
ki ni izprašan: pri matematiki je bilo nekaj učencev še neizprašanih niso bili vprašani

neizpremenjen ipd. gl. nespremenjen ipd.

nèizpríden tudi nèspríden -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
neizprijen : neizprideno dekle

nèizpríjen tudi nèspríjen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ekspr. ki ni izprijen: dobro, neizprijeno dekle

nèizprôsen -sna -o prid. ( ȅ-ó )
1. ki se ne da pregovoriti, preprositi: kljub prošnjam je ostal oče neizprosen
// knjiž. neusmiljen 1 , neprizanesljiv : neizprosen gospodar, sodnik
2. ekspr. ki od svojih zahtev, trditev ne odstopi: neizprosen nasprotnik, sovražnik / neizprosni predpisi, zakoni ; neizprosno povelje
// ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizprosen boj / neizprosna doslednost, nujnost ; neizprosna zakonitost dogajanja
publ. problem so prikazali v neizprosni luči tako, kot je, brez olepševanja in prikrivanja

nèizprôsnost -i ž ( ȅ-ó )
lastnost, značilnost neizprosnega: poznala je njegovo doslednost in neizprosnost ; slovel je po svoji neizprosnosti / ekspr.: spoznal je vso neizprosnost predpisov, zakonov ; bati se neizprosnosti življenja / ekspr.: življenje se mu je pokazalo v vsej neizprosnosti ; za svoje pravice se je bojeval z vso neizprosnostjo

nèizrábljen -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni izrabljen: neizrabljeni krediti / na podstrešju je še precej neizrabljenega prostora / marsikje stojijo kmetijski stroji neizrabljeni / neizrabljene priložnosti / pri svojem delu išče še neizrabljene pesniške izraze nove, izvirne / stroj je še neizrabljen

nèizrabljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da izrabiti: neizrabljivi energetski viri / plošče so trdne, skoraj neizrabljive

nèizračunljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da izračunati: zdelo se mu je, da je to na pamet neizračunljivo / knjiž. njegov vpliv na ljudi je neizračunljiv

nèizravnán tudi nèzravnán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni izravnan: neizravnana tla / neizravnana nasprotja so jo mučila / v letošnjem letu sta bila uvoz in izvoz neizravnana

nèizravnánost tudi nèzravnánost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neizravnanega: neizravnanost uvoza in izvoza / knjiž. duševna neizravnanost mladih ljudi neuravnovešenost

nèizrázen -zna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
1. ki se ne da izraziti; neizrazljiv : imel je neizrazen občutek, da gre za pomembno stvar
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizrazna sreča, žalost ; neizrazno veselje ga je zajelo
3. ki ničesar ne izraža; brezizrazen : imeti neizrazen glas ; neizrazen pogled / arhitektonsko neizrazna ureditev prostorov neizrazita, medla

nèizrazít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni izrazit: ima lep, vendar neizrazit obraz ; neizrazite poteze / stvar neizrazite oblike / povprečen, neizrazit človek / njegova pesniška zbirka je neizrazita / nav. ekspr.: neizrazita bolečina ; pokazal je neizrazito veselje
iz sobe se je slišal neizrazit šum nedoločen, nejasen

nèizrazítost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neizrazitega: neizrazitost potez na njegovem obrazu / barvna neizrazitost slike / pesniški zbirki so očitali neizrazitost

nèizrazljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da izraziti: ob teh besedah ga je obšel čuden, neizrazljiv občutek ; neizrazljivo čustvo
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizrazljiva ljubezen je bila v njenih besedah ; neizrazljiva očarljivost njegovega vedenja
njen pogled je top, neizrazljiv brezizrazen

nèizrazljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neizrazljivega: neizrazljivost nekaterih čustev, občutkov

nèizráznost -i ž ( ȅ-á )
1. neizrazljivost : neizraznost čustev, občutkov
2. brezizraznost : topost in neizraznost njenega obraza / kipi ga zaradi neizraznosti niso navdušili

nèizrážen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni izražen, ni izrečen: med njima je vladalo tiho, neizraženo čustvo / mučil ga je neizražen dvom

neizrécen -cna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. neizmeren 2 , nepopisen : gledal ga je z neizrecnim prezirom ; znan je po neizrecnih zaslugah ; začutil je neizrecno hrepenenje po domu

nèizrečèn 1 -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni izrečen: neizrečene besede / neizrečene misli

neizréčen 2 -čna -o prid. ( ẹ̄ )
star. neizmeren 2 , nepopisen : neizrečna sreča ; njegovo trpljenje je bilo neizrečno

neizrečèn 3 -êna -o prid. ( ȅ é )
star. neizmeren 2 , nepopisen : obšla ga je neizrečena groza ; občutiti neizrečeno žalost ; gledal jo je z neizrečenim sočutjem

nèizrekljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da izreči: beseda je bila zanj neizrekljiva / neizrekljive misli ; neizrekljive slutnje
2. star. neizmeren 2 , nepopisen : prevzel ga je neizrekljiv strah ; neizrekljivo veselje je zavladalo v hiši

nèizročljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da izročiti: neizročljivo pismo

nèizsánjan -a -o prid. ( ȅ-á )
knjiž. ustvarjen v sanjah, a neuresničen: neizsanjana želja / neizsanjane sanje

nèizsledljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da izslediti, odkriti: pisec članka je do zdaj še neizsledljiv

nèizstreljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni izstreljen: neizstreljena krogla / neizstreljena puščica / neizstreljen revolver

nèizšólan -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni izšolan: dva njena otroka sta še neizšolana / za jahanje neizšolan konj

nèiztérjan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni izterjan: neizterjani davki

nèizterljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
pravn. ki se ne da izterjati: neizterljivi dolgovi

nèizterljívost -i ž ( ȅ-í )
pravn. lastnost, značilnost neizterljivega: neizterljivost stroškov kazenskega postopka

nèiztožljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
pravn. ki se ne da iztožiti: neiztožljivi dolgovi ; neiztožljiva obveznost

nèiztrebljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da iztrebiti: neiztrebljiv mrčes / neiztrebljiv pohlep

neiztrohnjen gl. nestrohnjen

nèiztróšen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
publ. neporabljen , neizčrpan : neiztrošene telesne moči / neiztrošena vojaška sila

nèizučèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni izučen: zaposlili so tudi več neizučenih delavcev

nèizumetníčen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni izumetničen: neizumetničene besede / neizumetničen pesniški jezik

nèizúrjen -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni izurjen: za neizurjenega plezalca je ta vzpon pretežek / še neizurjeni glasovi mladih pevcev

nèizúrjenost -i ž ( ȅ-ȗ )
lastnost, značilnost neizurjenega človeka: neizurjenost plezalcev začetnikov

nèizvájan -a -o prid. ( ȅ-ā )
ki ni izvajan, ni izveden: ansambel je imel na sporedu doslej še neizvajane plese ; neizvajana skladba mladega avtorja

nèizvájanje -a s ( ȅ-ā )
kar je nasprotno, drugačno od izvajanja: neizvajanje določil, sporazumov

nèizvéden 1 -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni izvéden: v angleški književnosti je neizveden / do nesreče je prišlo zaradi neizvedenega odpiranja granate nestrokovnega

nèizvedèn 2 -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni izvedèn: neizvedeni načrti, sklepi / še neizvedena glasbena dela

nèizvedljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da izvesti: neizvedljivi načrti, predlogi ; ima dobre, vendar neizvedljive zamisli / ekspr. saj to je vendar neizvedljivo zelo težko izvedljivo

nèizvedljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neizvedljivega: neizvedljivost načrta

nèizvéstnost -i ž ( ȅ-ẹ̄ )
zastar. negotovost , nejasnost : težko je prenašala ločitev in neizvestnost ; neizvestnost glede nadaljnje usode / neizvestnost in mračnost v njegovih mladostnih delih

nèizvéžban -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. neizurjen : v streljanju so bili mladi vojaki še neizvežbani

nèizvéžbanost -i ž ( ȁ-ẹ̑ )
knjiž. neizurjenost : nesrečo je povzročila voznikova neizvežbanost

nèizvíren -rna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni izviren: neizvirna misel / pisatelj je precej neizviren, vsakdanji / neizvirno besedilo

nèizvírnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neizvirnega: neizvirnost zgodbe v romanu / pesnikova neizvirnost / očitali so mu neizvirnost

nèizvóljen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni izvoljen: neizvoljeni kandidati / ekspr. on je njihov neizvoljeni voditelj ki ni izvoljen, ni izbran, a ga priznavajo za voditelja

nèizvršèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
publ. neizpolnjen : neizvršen ukaz ; neizvršene dolžnosti ; neizvršeno naročilo / neizvršeni načrti, sklepi neuresničeni, neizvedeni / ima še veliko neizvršenega dela neopravljenega

nèizvrševánje -a s ( ȅ-ȃ )
publ. neizpolnjevanje : neizvrševanje dolžnosti / neizvrševanje predpisov, sklepov neizvajanje

nèizvršljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
publ. neizpolnljiv : neizvršljivo naročilo / neizvršljiv načrt neuresničljiv, neizvedljiv

nèizzván -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni izzvan: neizzvan napad / neizzvane žalitve

nèizživét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
1. ki se ni izživel: mladi in neizživeti ljudje ; umetniško neizživet pisatelj ; erotično neizživeta žena
2. knjiž. ki v življenju ni uresničen: neizživeto nagnjenje je pri otroku povzročilo čustvene motnje / neizživeta ljubezen ; neizživete sanje

nèizživétost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. lastnost, značilnost neizživetega: bolečina ljubezenske neizživetosti

nèizžívljen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
neizživet : umrl je mlad, neizživljen / pesnikov talent je ostal neizživljen / neizživljena ljubezen / neizživljena telesna moč

nèják -a -o prid. ( ȅ-ȃ ȅ-ā )
star. šibek , slaboten : mlad je še in nejak / nejako telo

nèjásen -sna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni jasen: nejasna slika / slišal se je nejasen šum ; nejasna izgovarjava, pisava / njegovi cilji so nejasni / dajati nejasne odgovore / izid bolezni je še nejasen / nejasno izražanje / nejasna prihodnost

nèjásnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nejasnega: nejasnost obrazov na sliki / vsebinska nejasnost povesti / v obtoženčevi izpovedi je bilo tudi nekaj manjših nejasnosti nejasnih izjav, navedb

nèjáven -vna -o prid. ( ȅ-á )
nasproten, drugačen od javnega: javne in nejavne ustanove / nejavno predvajanje filma / nejavna seja tajna, zaprta

nèjàz -jáza m ( ȅ-ȁ ȅ-ȃ )
filoz., po Fichteju kar ni jaz: bivanje nejaza

nèjéšč -a -e tudi -- prid. ( ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
ki ni ješč: neješči otroci ; fant je zelo neješč ; neješča žival

nèjéščnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost neješčega človeka ali živali: otrokova neješčnost jo je skrbela ; neješčnost živine / neješčnost je navadno znamenje bolezni pomanjkanje teka

nèjéščost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
neješčnost : izbirčnost, neješčost in prevelika ješčost so pogoste težave otrok v predšolski dobi ; neješčost in utrujenost

nejevéra -e ž ( ẹ́ ) star.
1. nezaupanje , dvom : nejevera v uspeh / sprejemati novotarije z nejevero
2. brezverstvo : pisati proti nejeveri

nejevérec -rca m ( ẹ̑ )
zastar. brezverec : znano je bilo, da je nejeverec

nejevéren -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki (česa) ne verjame; neveren 2 : ne bodi tako nejeveren / še vedno mu ne verjame, ta nejeverni Tomaž
2. star. ki ni veren; neveren 1 : verni in nejeverni ljudje

nejevérnik -a m ( ẹ̑ ) star.
1. brezverec : šel je v svet in postal nejevernik
2. za muslimane kdor ne pripada muslimanski veri, zlasti kristjan; nevernik 2 : bojevati se proti nejevernikom

nejevérnost -i ž ( ẹ́ )
star. nezaupanje , dvom : iz očetovih oči je ob sinovih besedah odsevala nejevernost / poslušal ga je z nejevernostjo

nejevólja -e ž ( ọ̄ )
kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen: ob sinovih besedah je očeta obšla nejevolja ; izraziti nejevoljo nad kom ; kazati nejevoljo / nejevolja se mu bere na obrazu ; le s težavo je premagoval nejevoljo / spravljati koga v nejevoljo / z nejevoljo je privolil nerad

nejevóljen -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen: ob njenih besedah je postal nejevoljen ; ko ga je prehitela, je nejevoljen pospešil korak ; nejevoljen je vprašal, kaj hoče / bil je nejevoljen, ker so ga zmotili pri delu
star. večkrat je bil že nejevoljen nanj hud, jezen
// ki vsebuje, izraža nejevoljo: opazila je njegov nejevoljni pogled / z nejevoljnim obrazom je odšel iz sobe

nejevóljiti -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. spravljati v nejevoljo: truden je, zdaj ga ne bomo še mi nejevoljili s tem ; vsi ti opravki so ga nejevoljili / danes ga je vse nejevoljilo ; oče se zmeraj nejevolji nanj jezi

nejevóljnik -a m ( ọ̑ )
knjiž. nejevoljen človek: nekateri se z menoj niso strinjali, a se nisem zmenil za te nejevoljnike

nejevóljnost -i ž ( ọ́ )
knjiž. nejevolja : nejevoljnost ga je obšla / nejevoljnost se mu bere na obrazu

nèjunáški -a -o prid. ( ȅ-á )
nav. ekspr. ki mu manjka poguma, junaštva: nejunaški vojaki / to je bil nejunaški boj / nejunaška smrt

nek gl. neki 1

nèkadílec -lca [ nekadiu̯ca in nekadilca ] m ( ȅ-ȋ )
kdor ni kadilec: vztrajen nekadilec ; kadilci in nekadilci / oddelek za nekadilce

nèkadílka -e [ nekadiu̯ka in nekadilka ] ž ( ȅ-ȋ )
ženska, ki ni kadilka: kadilke in nekadilke

nèkadílski -a -o [ nekadilski tudi nekadiu̯ski ] prid. ( ȅ-ȋ )
nanašajoč se na nekadilce ali nekajenje: nekadilski lokal, prostor ; delitev na kadilske in nekadilske sobe / nekadilski zakon / vzgoja nekadilskih generacij

nékaj 1 nečésa zaim. , nečému, nékaj, nečém, nečím ( ẹ̄ ẹ̄ )
1. izraža neznano ali namenoma neimenovano stvar, pojav: nekaj ga moti pri delu ; počakaj, da ti nekaj povem ; še nekaj sem hotel reči, pa se ne spomnim več ; njuni usodi sta si v nečem podobni ; ekspr. saj bi mu nekaj rekel, pa se ne izplača / nav. ekspr., s samostalniško rabljenim pridevnikom: to je čisto nekaj drugega ; videl sem nekaj lepega ; nekaj malega pojesti ; udaril ga je z nečim trdim ; elipt. iz njegovih besed zveni nekaj kakor užaljenost / nav. ekspr., z dodatnim pojasnilom: nekaj je, kar me vznemirja ; lahko bi mu omenil nekaj, česar ga je danes sram ; nekaj bi vas prosil: ali bi mi hoteli pokazati pot ; elipt. še nekaj: kako je z očetom
2. publ. izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav; kaj 2 : če ti nekaj ni všeč, se kar pritoži ; pravi, da nečesa podobnega še ni videl
ekspr. on pa je nekaj ima pomembno funkcijo ; pog. on je nekaj v sindikatu ima neko funkcijo ; iron. razmere v tem podjetju so nekaj boljšega slabe, neurejene ; ekspr. nekaj je na teh govoricah niso čisto neutemeljene ; ekspr. to bi bilo nekaj zate bi ti ustrezalo, ugajalo ; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi ; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren ; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada ; pog. ima nekaj s hrbtenico nima popolnoma zdrave hrbtenice ; ekspr. dekle ima nekaj z njim ljubezensko razmerje ; evfem. ptič je nekaj naredil se je otrebil ; ekspr. ima se za nekaj boljšega za družbeno, družabno višje stoječo osebo ; preg. boljše nekaj kakor nič ; sam.: kaj je tisto nekaj, kar skrivaš

nékaj 2 prisl. ( ẹ̄ )
1. izraža nedoločeno manjše število, količino, mero: nekaj dni me ne bo v službo ; ima še nekaj dolga ; nekaj domačinom so preskrbeli delo ; poznam ga nekaj nad tri leta ; elipt. nekaj pred prazniki ; vsakih nekaj korakov se je ozrla ; pred nekaj dnevi sem ga srečal ; prodam hišo z nekaj zemlje / nekaj stokrat
// izraža nedoločeno manjšo stopnjo: izdelki te tovarne so zdaj nekaj boljši ; mož je bil tudi nekaj filozofa / naši se nekaj obotavljajo ; nekaj se spozna na to / poslopje je nekaj zidano, nekaj iz lesa ; užaljen je nekaj zato, ker ni res, najbolj pa, ker mu ne verjamejo
2. v členkovni rabi izraža nedoločeno omejitev povedanega: nekaj pa že razumem ; kar nekaj potrti so videti
3. v členkovni rabi izraža veliko mero, stopnjo: ti pa nekaj rad sprašuješ / njegova beseda nekaj zaleže
ta pa da nekaj na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju ; pog. zadnje čase se nekaj drži (name) je jezen, užaljen ; stalo bo sto evrov, nekaj več ali manj približno

nékaj... prvi del zloženk ( ẹ̄ )
nanašajoč se na nekaj prisl. nekajdneven, nekajleten, nekajtonski

nékajdnéven -vna -o prid. ( ẹ̄-ẹ̑ )
ki traja nekaj dni: po nekajdnevnem dežju je spet posijalo sonce ; nekajdnevni obmejni spopadi ; nekajdnevno bivanje na deželi

nèkajênje -a s ( ȅ-é )
stanje brez kajenja: odločiti se za nekajenje ; pljučnega raka je mogoče omejiti z nekajenjem ; svetovni dan nekajenja ; spodbujanje nekajenja

nékajkrat 1 prisl. ( ẹ̄ )
izraža nekaj ponovitev: pride nekajkrat na mesec / že nekajkrat je stopila do vrat, pa se je vrnila / zračni promet se je za nekajkrat povečal

nekájkrat 2 prisl. ( ȃ )
knjiž., zastar. velikokrat , večkrat : to pesem smo nekajkrat navdušeno peli

nékajkráti in nékaj kráti prisl. ( ẹ̄-á ) star.
1. nekajkrat 1 , nekolikokrat : nekajkrati je šel z njo plesat
2. velikokrat , večkrat : to je bilo že nekajkrati poudarjeno

nékajléten -tna -o prid. ( ẹ̄-ẹ̑ )
ki traja nekaj let: po nekajletni bolezni je ozdravel ; učitelj z nekajletno prakso

nékajmésečen -čna -o prid. ( ẹ̄-ẹ̑ )
ki traja nekaj mesecev: nekajmesečni bolniški dopust ; nekajmesečni tečaj tujih jezikov ; po nekajmesečnem bivanju v tujini si je zaželel domov
// star nekaj mesecev: nekajmesečni otrok

nékajúren -rna -o prid. ( ẹ̄-ȗ )
ki traja nekaj ur: hojo so nadaljevali po nekajurnem počitku ; iščemo dekle za nekajurno pomoč v gospodinjstvu ; nekajurna razprava ; nekajurna vožnja / nekajurna vremenska napoved napoved, ki velja za nekaj ur

nekàk tudi nekák stil. nékak -a -o zaim. ( ȁ; ȃ; ẹ̄ )
1. izraža nedoločnost osebe ali stvari: nekak pomožni organ je potreben ; ekspr. obšla ga je nekaka slutnja / na nekak način bo zadevo le treba urediti
// izraža približno podobnost: prostor je bil nekako dvorišče / slabš. dobili smo krožnik nekake juhe / star. to je bil nekak star možiček, ki so mu vsi rekli stric neki
2. kak 3 , kakšen 2 : odveč bi bilo delu prisojati nekako umetniško vrednost / to je bilo pred nekakimi desetimi leti

nekàko in nekáko tudi nekakó stil. nékako prisl. ( ȁ; ȃ; ọ̄; ẹ̄ )
1. izraža neznan ali namenoma neimenovan način: spor bomo nekako izgladili / nekako smo se vendar rešili iz težav
// izraža nedoločen, poljuben način; kako : ne boj se, bomo že nekako opravili tudi brez tebe
2. z izrazom količine izraža približnost: do postaje je nekako pol ure ; tehta nekako sto kilogramov / bilo je nekako ob dveh zjutraj ; nekako sredi leta
3. izraža nedoločeno približevanje polni stopnji povedanega: to se nam je zdelo nekako nenavadno ; nekako sram ga je ; nekako v zadregi je / začeli so se ga nekako bati / govoril je nekako takole
4. v zvezi s tako izraža približno podobnost: tako nekako se je godilo tudi drugim ; nekako tako se mi zdi, kakor da bi govoril s tujcem ; bilo je kakor blisk v temi, tako nekako
5. ekspr., navadno okrepljen izraža rahlo omejitev: v začetku mi je nekako šlo ; svoje težave še nekako prenaša / shajala sta še kar nekako

nekakôv in nekàkov in nekákov stil. nékakov -a -o zaim. ( ó; ȁ; ȃ; ẹ̄ )
zastar. nekak , nekakšen : plesali so nekakov starinski ples

nekàkšen tudi nekákšen stil. nékakšen -šna -o zaim. ( ȁ; ȃ; ẹ̄ )
1. nav. ekspr. izraža nedoločnost osebe ali stvari: risal je v pesek nekakšne like ; vse je videl kot v nekakšni megli ; zadnji dogodki so bili zanj nekakšne hude sanje
// izraža približno podobnost: tresla ga je nekakšna mrzlica ; podjetje je imelo tam nekakšno podružnico / slabš. zmašil je nekakšen člančič / star. prihajali so po nekakšnem ustaljenem redu nekem
2. izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari; kak 3 , kakšen 2 : to mora biti nekakšna pomota / postaja je nekakšne tri kilometre od tod

nèkalív tudi nèkaljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni kaliv: nekalivo seme

nèkaljèn 1 -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni kaljen: nekaljeno jeklo

nèkaljèn 2 -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
knjiž., zastar. neskaljen : čista, nekaljena voda / materine oči so bile svetle, nekaljene / nekaljena sreča ; dnevi nekaljenega veselja

nekaljiv gl. nekaliv

nékam prisl. ( ẹ́ )
1. izraža usmerjenost v neznan ali namenoma neimenovan kraj ali dosego tega kraja: nekam je treščilo ; pismo sem nekam založil ; šla sta nekam, bogve kam ; preselil se je nekam na Štajersko / strmel je nekam v mesečno noč
// publ. izraža usmerjenost v nedoločen, poljuben kraj ali dosego tega kraja; kam 2 : ne vidim ga več, morda je nekam odpotoval
2. v členkovni rabi izraža nedoločeno približevanje polni stopnji povedanega: ta obraz mi je nekam znan ; danes je nekam žalostna / otrok se ga je kar nekam bal
// izraža nedoločeno preseganje polne stopnje povedanega: nekam slaboten je za ta leta ; nekam dolgo ga ni domov
ekspr. gospodar je bil še nekam, gospodinja pa skopa dobrosrčen, radodaren ; pog., ekspr. pojdi nekam s svojimi šalami nehaj jih pripovedovati ; pog., ekspr. šefu zmerom nekam leze mu izkazuje pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost ; evfem. otroku se nekam mudi opraviti mora malo, veliko potrebo ; nizko pišite me nekam s svojim tožarjenjem ne maram vas več poslušati ; pog., ekspr. vse skupaj jih nekam pošlji ne meni se zanje ; evfem. mika me, da bi ga nekam sunil v zadnjico ; nekam tako se mi zdi, da ni zadovoljen nekako

nékamo prisl. ( ẹ́ )
zastar. nekam : spomnil se je, da ima še nekamo iti / v členkovni rabi govori nekamo ošabno

nèkapitalístičen -čna -o prid. ( ȅ-í )
ki ni kapitalističen: nekapitalistično gospodarstvo / nekapitalistični gospodarski sistem

nekatérekráti in nekatére kráti prisl. ( ẹ̄-á ) zastar.
1. nekajkrat 1 , nekolikokrat : nekaterekrati je dečka celo pobožala
2. velikokrat , večkrat : na to sem že nekaterekrati namignil

nekatéri tudi nekatêri -a -o zaim. ( ẹ̄; ē )
1. mn. izraža manjše število
a) nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste: v nekaterih višjih krajih je padlo živo srebro precej pod ničlo ; nekateri vozniki vozijo prehitro ; ekspr. med udeleženci so nekatera znana imena / hišice so stale nekatere v gruči, nekatere na samem
b) oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati: nekateri delavci v podjetju vidimo, da bi delovna disciplina morala biti večja ; nekatera od naštetih dejstev so vredna premisleka / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola: nekateri so bili drugačnega mnenja ; vsi so bili srečni, nekateri bolj, drugi manj ; zdi se, da nekatere izmed vas niso zadovoljne ; ekspr. nekaterim je pa res marsikaj dovoljeno
2. ed., star. izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste; marsikateri : nekatero noč je prečula ob bolnem otroku

nekatérikrat prisl. ( ẹ̄ )
1. star. velikokrat , večkrat : te besede je že nekaterikrat slišal
2. zastar. nekajkrat 1 , nekolikokrat : gospodarja je nekaterikrat poklicala

nekatérnik -a m ( ẹ̑ )
nav. mn., ekspr. oseba ali stvar, ki je znana, a se noče, ne more imenovati; nekateri : predstave so se udeležili le nekaterniki ; nekaternikom to ne bo prav
// posameznik : to znajo samo redki nekaterniki / on in še peščica nekaternikov vedno trdi svojo

nèkatólik tudi nèkatolík -a m ( ȅ-ọ̑; ȅ-ȋ )
kdor ni katoličan: v kraju je bilo tudi nekaj nekatolikov

nèkatóliški -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
nanašajoč se na nekatolike: nekatoliško prebivalstvo

nèkázen -zna -o prid. ( ȅ-á ) knjiž.
1. nepomemben , neznaten : to so nekazni ljudje ; dekle se mu je zdelo nekazno in dolgočasno / stal je pred nekaznim vhodom stare hiše / nekazna vsakdanjost
2. grd , neprikupen : stara, nekazna ženska / blato se mu je cedilo po nekaznem obrazu
knjiž., zastar. nekazen pritlikavec iznakažen

nèkaznív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni kazniv: nekaznivo ravnanje
pravn. nekaznivo dejanje

nèkaznívost -i ž ( ȅ-í )
pravn. dejstvo, da je kaj nekaznivo: nekaznivost dejanja

nèkaznován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni kaznovan: še nekaznovan otrok / napadalec je ostal nekaznovan / nekaznovana tatvina

nèkaznovánje -a s ( ȅ-ȃ )
dejstvo, da kdo ni (bil) kaznovan: hvaliti se z nekaznovanjem / potrdilo o nekaznovanju

nèkaznovánost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nekaznovanega človeka: upoštevali so obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost / potrdilo o nekaznovanosti

nékdaj stil. nekdàj prisl. ( ẹ̑; ȁ )
izraža ne natančneje določen čas, v katerem se je dejanje dogajalo: bilo je prijetno kot nekdaj / nekdaj mogočna vojska ; moj prijatelj, nekdaj ravnatelj te šole prej, včasih / že od nekdaj živijo tukaj od zdavnaj, zelo dolgo

nekdájšnji in nékdajšnji -a -e prid. ( ā; ẹ̑ )
knjiž. nekdanji : značilnosti nekdajšnje družbe

nekdánji -a -e prid. ( ā )
ki je bil v preteklosti: pogovarjala sta se o nekdanjih časih ; ostanki nekdanjega parka ; nekdanje bolečine so že pozabljene ; spet je začutil nekdanjo moč ; nekdanje navade ; čevlji so že izgubili svojo nekdanjo obliko
// nanašajoč se na osebo, ki je bila v kakem stanu, poklicu, funkciji, pa ni več: srečali so se nekdanji sošolci ; to je njegovo nekdanje dekle / nekdanji veletrgovec
ekspr. spet je bila vsa nekdanja taka kot nekdaj ; sam.:, pog. ali ti tvoj nekdanji kdaj piše nekdanji fant

nekdánjost -i ž ( ā )
knjiž. preteklost : govoriti o nekdanjosti ; spomini na nekdanjost ; prihodnost in nekdanjost

nekdó tudi nékdo nekóga zaim. , nekómu, nekóga, nekóm, nekóm ( ọ̄; ẹ̑ ọ̄ )
1. izraža neznano ali namenoma neimenovano osebo: nekdo prihaja ; nekomu si pokimal ; odšla je z nekom drugim / obdolžili so nekoga izmed nas
ekspr. nekdo je pa danes silno priden ti
2. izraža nedoločeno, poljubno osebo; kdo : denar, ki si ga nekdo izposodi, ni njegova last ; gledala je svojo dlan, kakor da bi bila nekoga drugega / iščejo nekoga, da bi ga obdolžili za poraz

néki 1 tudi nék -a -o zaim. ( ẹ̄ )
1. ki je
a) neznan: prišel je neki mlad moški ; v neki vasi na Gorenjskem je včeraj menda gorelo ; srečal sem neko žensko ; neko letalo je bilo sestreljeno ; pog. neki iks gospod
b) znan, a se noče, ne more imenovati: bil sem pri nekem znancu na kosilu ; poznam neko osebo, ki ji to ne bo všeč / ekspr. neki Šmon je hujskal ljudi ; publ. zlom neke diktature / stopnjevati strogost do neke meje ; na neki način se bo stvar že uredila ; publ. v nekem smislu je ta trditev pravilna / sestali so se neko nedeljo, knjiž. neke nedelje ; neko jutro, knjiž. nekega jutra se je odpravil v hribe
2. publ. izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari; kak 3 , kakšen 2 : to lahko usodno vpliva na razvoj nekega naroda ; kadar se pripravlja na neko pomembno akcijo, je zelo nervozen

néki 2 člen. ( ẹ̑ )
1. za vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje: kaj mu je neki, da je tako potrt ; kako neki živijo ljudje v tej puščavi ; kam neki zahaja vsak večer ; kdo neki trka tako pozno ; kje neki tiči ta otrok / ne bom plačal, le zakaj neki / vedno sprašuje, kakšen neki je stric
// v zvezi s kje izraža močno zanikanje, zavrnitev: ali je res tako pameten? Kje neki, samo dela se
2. star. baje , menda : direktor in zdravnik sta neki velika prijatelja ; tisti ljudje so neki zelo bogati

nekjé prisl. ( ẹ̄ )
1. izraža neznan ali namenoma neimenovan kraj: nekje je otrok dobil lešnike in jih trl ; vzrok tiči nekje drugje ; tu blizu nekje je steza / nekje iz gozda so se oglašali volkovi / ekspr. nekje v sebi je čutil, da ne ravna prav
// izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju; kje : ali se nisi v računu nekje zmotil
2. izraža približnost
a) časovne določitve: ta mladina se nekje po dvajsetem letu osamosvaja ; zidava naj bi se začela nekje sredi prihodnjega leta
b) knjiž. razmerja, vrednotenja: vzgojno delo mu je bilo nekje blizu po naravi in poklicu ; najini usodi sta si nekje podobni / publ., z oslabljenim pomenom zdi se, da njegovemu občutku nekje prija ekspresionizem

nèklásičen -čna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni klasičen: predstava te neklasične tragedije je vzbudila veliko pozornost

nèklícan -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž., zastar. nezaželen : neklicana solza na licu

nèklimatizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni klimatiziran: neklimatiziran avtobus ; neklimatizirani prostori ; neklimatizirana stavba

nèkméčki -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni kmečki: kmečko in nekmečko prebivalstvo / ljudje nekmečkega rodu / rajši se ukvarja z nekmečkim delom / ima nežen, nekmečki obraz

nèkmèt -kméta m , im. mn. nèkmétje stil. nèkméti ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
kdor ni kmet: last, zemlja nekmetov

nèkmetíjski -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni kmetijski: nekmetijski proizvodi / nekmetijska dejavnost ; nekmetijska organizacija ; nekmetijsko gospodarstvo / publ. nekmetijsko prebivalstvo nekmečko

nèknjížen -žna -o prid. ( ȅ-ȋ )
jezikosl. ki ni knjižen: neknjižna beseda ; neknjižna izgovarjava

nekóč prisl. ( ọ̑ )
izraža ne natančneje določen čas, v katerem se kaj zgodi v preteklosti ali prihodnosti: z materjo sva šla nekoč na tisti hrib ; nekoč boš moral vse poplačati / v pravljicah nekoč je živel kralj / po teh poljih, nekoč močvirjih, žanjejo danes pšenico

nekód prisl. ( ọ̄ )
1. v zvezi od nekod izraža neznan ali namenoma neimenovan kraj, iz katerega je usmerjeno premikanje: od nekod piha ; od nekod je prihajala skupina ljudi / od nekod so te klicali
2. publ., v zvezi do nekod omejuje trditev: ni dvoma, da ima do nekod bister pogled
3. star. kje , nekje : tam nekod mora biti skrit / oglasil se je nekod iz ozadja od nekod

nekógaršnji -a -e zaim. ( ọ̄ )
1. ki je last nekoga: nekogaršnji avto / nekogaršnja roka
2. izraža splošno pripadnost nekomu: odpreti delovno mesto po nekogaršnji meri

nèkoherénten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni koherenten: nekoherentna družba, politika / pomensko nekoherentno besedilo

nèkoheréntnost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nekoherentnega: pomenska nekoherentnost otežuje razumevanje besedil ; nekoherentnost pravnega sistema

nèkolegiálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
pog. netovariški , neprijateljski : biti nekolegialen / nekolegialni odnosi

nekólik -a -o zaim. ( ọ̄ )
star., v prislovni rabi nekoliko , nekaj 2 : z nekolikim naporom je odprl oči ; pred nekolikimi leti

nekólikanj prisl. ( ọ̑ )
star. nekoliko : nekolikanj prepiha ne bo škodilo / jeza se mu je nekolikanj polegla / postopek je nekolikanj čuden

nekóliko prisl. ( ọ̄ )
1. izraža nedoločeno manjše število, količino, mero: spregovoril je nekoliko besed ; v okolici je nekoliko vinogradov ; hiši stojita nekoliko narazen ; nekoliko pred polnočjo / čez nekoliko časa ; pred nekoliko leti ; posvetoval se je z nekoliko možmi
2. izraža nedoločeno manjšo stopnjo: zdaj je še nekoliko razburjen / ekspr. v njem je tudi nekoliko filozofa / izdelke so nekoliko izboljšali ; moral bo nekoliko popustiti
3. ekspr. izraža nedoločeno omejitev povedanega: izid je še nekoliko negotov ; priden je, samo nekoliko neroden je še / nekoliko hitrejši sem pa že od tebe

nekoliko... ali nekóliko... prvi del zloženk ( ọ̄ )
nanašajoč se na nekoliko: nekolikodneven, nekolikokrat

nekólikokrat prisl. ( ọ̄ )
nekajkrat 1 : trkanje se je nekolikokrat ponovilo / denarni promet se je za nekolikokrat povečal

nekólikšen -šna -o zaim. ( ọ̄ )
v prislovni rabi nekoliko , nekaj 2 : z nekolikšno vajo se ji je posrečilo obdržati ravnotežje

nèkolkován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni kolkovan: nekolkovana prošnja ; oddati nekolkovano vlogo

nèkomerciálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
publ. ki ni komercialen: komercialni in nekomercialni filmi

nèkompatibílen -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni kompatibilen; nezdružljiv , neskladen : nekompatibilni ljudje, partnerji, značaji ; bila sta nekompatibilna, zato sta se razšla ; povečevanje socialnih razlik ni kompatibilno z demokracijo / strankarsko nekompatibilni kadri / namestitev nekompatibilnega programa ; prodaja elektromagnetno nekompatibilnih naprav

nèkompatibílnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nekompatibilnega; nezdružljivost , neskladnost : komunikacijska nekompatibilnost ; programska nekompatibilnost strank / nekompatibilnost podatkov / nekompatibilnost operacijskih sistemov

nèkompeténten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni kompetenten: za to stvar nekompetentni organi / za presojanje umetnosti je nekompetenten

nèkompeténtnost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nekompetentnega: kompetentnost in nekompetentnost takega razsojanja

nèkomplicíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni kompliciran: reševal je samo lažja, nekomplicirana vprašanja / najprej je predelal nekomplicirana poglavja / mehanizem tega stroja je preprost, nekompliciran

nèkompromísen -sna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni kompromisen: nekompromisno mnenje, stališče

nèkompromitíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni kompromitiran: spoštovan, nekompromitiran človek / ekspr. nekompromitirana ideja

nèkomunikatíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni komunikativen: nekomunikativna poezija / ekspr. nekomunikativni ljudje

nèkomunikatívnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nekomunikativnega: problem nekomunikativnosti v znanosti / ekspr. nekomunikativnost med ljudmi

nèkomuníst -a m ( ȅ-ȋ )
kdor ni komunist: v boju je padlo tudi veliko delavcev nekomunistov ; komunisti in nekomunisti

nèkomunístičen -čna -o prid. ( ȅ-í )
ki ni komunističen: pristaši nekomunističnih gibanj / nekomunistični časopisi

nèkončán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni končan: nekončan portret ; nekončana novela / nekončana vojna

nèkonfesionálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
knjiž. ki ni konfesionalen: nekonfesionalno verovanje / nekonfesionalna šola

nèkonformíst -a m ( ȅ-ȋ )
knjiž. kdor odklanja družbene ali skupinske norme in jih ne upošteva kljub osebnim težavam, škodi: bil je upornik in nekonformist

nèkonformízem -zma m ( ȅ-ī )
knjiž. odklanjanje in neupoštevanje družbenih ali skupinskih norm kljub osebnim težavam, škodi: znan je po svojem nekonformizmu

nèkonkréten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni konkreten: nekonkreten, domišljijski svet / nekonkretno izražanje / ta načrt, predlog je nekonkreten

nèkonsisténten tudi nèkonzisténten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni konsistenten: nekonsistentna politika ; to je slab in nekonsistenten predlog ; zakon je nekonsistenten

nèkonsisténtnost tudi nèkonzisténtnost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nekonsistentnega: opozoriti na nekonsistentnost ; vlada zakona zaradi nekonsistentnosti ne more sprejeti ; nekonsistentnosti v izjavah tožnika

nèkonspiratíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni konspirativen: nekonspirativno delovanje

nèkonstruktíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni konstruktiven: nekonstruktivni pogovori ; nekonstruktivna kritika

nèkontrolíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni kontroliran: nekontrolirano delo, poslovanje / publ. po še nekontroliranih podatkih so se čete morale umakniti nepreverjenih / čakali so ga še nekontrolirani računi / publ. nekontroliran položaj v državi / ekspr. obžaloval je svoje nekontrolirane besede nepremišljene

nèkonvencionálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni konvencionalen: nekonvencionalni dramski motivi ; nekonvencionalna upodobitev oseb v romanu / ekspr. njegove besede so bile prisrčne, nekonvencionalne

nèkonvencionálnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nekonvencionalnega: nekonvencionalnost novele / knjiž. nekonvencionalnost življenja teh umetnikov

nèkonvertibílen -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
fin. ki ni konvertibilen: nekonvertibilna valuta / izvoz na nekonvertibilni trg / nekonvertibilno posojilo posojilo, pri katerem se ne smejo spremeniti pogoji, pod katerimi je dano

nèkonvertibílnost -i ž ( ȅ-ȋ )
fin. lastnost, značilnost nekonvertibilnega: nekonvertibilnost valut / odpravljati nekonvertibilnost

nèkoordiníran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni koordiniran: nekoordinirano raziskovalno delo / nekoordiniran študijski načrt

nèkoordiníranost -i ž ( ȅ-ȋ )
značilnost nekoordiniranega: nekoordiniranost dela / nekoordiniranost načrtov ovira izdelavo

nèkorékten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni korekten: nekorektno dejanje, ravnanje / biti nekorekten do koga

nèkoréktnost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nekorektnega: nekorektnost tekmovanja / zaradi svoje nekorektnosti ni bil priljubljen / privoščil si je majhno nekorektnost nekorektno dejanje

nèkorísten -tna -o prid. ( ȅ-ī )
ki ni koristen: opravljati nekoristno delo / nekoristno zdravilo neučinkovito / nepripraven, nekoristen človek

nèkorístnost -i ž ( ȅ-ī )
lastnost, značilnost nekoristnega: govorili so celo o nekoristnosti umetnosti / izkazala se je nekoristnost njihovega truda

nékov tudi nekôv -a -o zaim. ( ẹ̄; ó ) zastar.
1. nekak , nekakšen : brki so mu dajali nekov odločen značaj
2. neki 1 : nekov Blaž te je zatožil pri oskrbniku

nèkován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni kovan: nekovani kosi železa / nekovani denar papirnati denar ; nekovano zlato zlato, ki ni predelano v kovance

nèkovína -e ž ( ȅ-í )
kem. element, ki ni kovina: nahajališča nekovin ; kovine in nekovine / industrija nekovin

nèkovínski -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni kovinski: nekovinski deli priprave / nekovinski sijaj ; kovinske in nekovinske lastnosti / nekovinske surovine

nékovšen -šna -o zaim. ( ẹ̄ )
star. nekak , nekakšen : nekovšen berač prihaja

nèkrilàt -áta -o prid. ( ȅ-ȁ ȅ-ā )
nasproten, drugačen od krilatega: krilate in nekrilate žuželke ; pingvini in še nekatere druge nekrilate ptice
zool. v mravljišču so krilati samci in samice ter nekrilate delavke spolno nerazvite samice

nèkristján -a m ( ȅ-ȃ )
kdor ni kristjan: sodelovanje kristjanov z nekristjani

nèkrít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
za katerega ni zagotovljeno plačilo, izplačilo: nekrit primanjkljaj ; nekrita izguba, škoda / ček je nekrit

nèkrítičen -čna -o prid. ( ȅ-í )
ki ni kritičen: nekritična ocena filma / imeti nekritičen odnos do česa / zavajati nekritične ljudi / nekritično posnemanje

nèkrítičnost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nekritičnega: nekritičnost ocene / mladostna nepremišljenost in nekritičnost

nèkrív -a -o prid. ( ȅ-ȋ ȅ-í )
ki ni kriv (česa): nekriv obdolženec ; biti nekriv ; sam.: imeli so ga za nekrivega

nèkrívda -e ž ( ȅ-ȋ )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od krivde: dognati, dokazati nekrivdo / bil je prepričan o njegovi nekrivdi ; občutek nekrivde / svet krivd in nekrivd

nèkrívec -vca m ( ȅ-ī )
knjiž. kdor ni krivec: tako so bili kaznovani nekrivci

nekrobióza -e ž ( ọ̑ )
med. postopno prenehavanje življenjskih procesov v delu organizma, odmiranje: nekrobioza tkiva

nekrofilíja -e ž ( ȋ )
bolezenska spolna nagnjenost do mrličev: sadizem in nekrofilija / ekspr. politična nekrofilija

nekrofobíja -e ž ( ȋ )
psiht. bolezenski strah pred človeškim truplom: klavstrofobija in nekrofobija

nekrológ -a m ( ọ̑ )
kratek članek o delu in življenju nedavno umrlega: napisati nekrolog ; ganljiv nekrolog ; nekrolog pesniku / ekspr. knjiga je nekakšen nekrolog tej umetnostni smeri

nekromantíja -e ž ( ȋ )
v okultizmu napovedovanje človekove usode iz oblik, potez mrtvega bitja, zlasti človeka: ukvarjati se z nekromantijo

nekromántika -e ž ( á )
nekromantija

nèkrónan -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni bil kronan: kronani in nekronani vladar
ekspr. biti nekronani kralj pariške opere najboljši, najpomembnejši pevec, dirigent

nekrópola -e ž ( ọ̑ )
arheol. grobišče : najti, odkriti nekropolo ; rimska, slovanska nekropola / zgodovinski prikaz nekropole

nekrótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
med. v katerem so prenehali življenjski procesi, odmrl: nekrotične celice ; nekrotično tkivo

nekróza -e ž ( ọ̑ ) med.
1. prenehanje življenjskih procesov v delu organizma ali organa, odmrtje: nekroza tkiva ; posledice nekroze hrbtnega mozga
2. tkivo, v katerem so prenehali življenjski procesi, mrtvina: nastajanje nekroz

nèkrščánski -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni krščanski: nekrščansko mišljenje / nekrščanska dežela / dali so mu nekrščansko ime
// ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nekrščanski naval na cestah / plačevati mu je moral nekrščanske obresti zelo visoke

nèkŕščen -a -o prid. ( ȅ-ŕ )
ki ni krščen: nekrščen otrok / umrl je nekrščen
ekspr. točiti nekrščeno vino (naravno) vino, ki mu ni dodana voda

nèkrváv -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni krvav: v roki je držal nekrvav meč / ekspr.: nekrvav boj ; nekrvava zmaga

néksus -a m ( ẹ̑ )
knjiž. zveza , povezanost : socialni neksus
pravn. kavzalni neksus zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; kavzalna zveza

nékšen -šna -o zaim. ( ẹ̄ )
nar. nekak , nekakšen : nekšno divje veselje ga je obšlo

néktar -ja m ( ẹ̑ )
1. v grški mitologiji pijača, ki daje bogovom večno mladost in nesmrtnost: na Olimpu so se bogovi gostili z nektarjem in ambrozijo ; pren. kelih strupa in kelih nektarja
// knjiž., ekspr. zelo sladka alkoholna pijača: natočil si je tega nektarja / nektar življenja
2. bot. sladka tekočina, ki jo izločajo posebne žleze, navadno v cvetu: izločati nektar ; čebele nabirajo nektar

néktaren -rna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na nektar 2: nektarna sladkost / nektarni med / nektarne žleze

nektarína -e ž ( ȋ )
sadno drevo ali njegov breskvi podoben okrogli koščičasti sad z gladko lupino: gojiti breskve in nektarine

nékton -a m ( ẹ̑ )
biol. združba organizmov, ki plavajo v morju ali jezerih: nekton in plankton

nèkúhan -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni kuhan: nekuhane jedi

nèkultivíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni kultiviran: nekultivirana zemlja / nekultivirane rastline / ekspr. divji in nekultivirani prebivalci

nèkultúra -e ž ( ȅ-ȗ )
nav. ekspr. kar je nasprotno, drugačno od kulture: stanovanje je ogledalo človekove kulture ali nekulture / srčna nekultura / govorna, jezikovna nekultura

nèkultúren -rna -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni kulturen: primitivna, nekulturna plemena / surov, nekulturen človek / težko se je znašel v grobem, nekulturnem okolju / nekulturna postrežba ; nekulturno izražanje, vedenje

nèkultúrnost -i ž ( ȅ-ȗ )
lastnost, značilnost nekulturnega človeka: to dejanje kaže njeno nekulturnost / nekulturnost odnosov / odpraviti nekulturnost postrežbe

nèkuránten -tna -o prid. ( ȅ-ȃ )
knjiž. ki se ne prodaja lahko, dobro, neidoč: nekurantno blago / nekurantne zaloge
ekon. nekurantni denar denar, ki se v določeni državi ne uporablja več kot plačilno sredstvo

nèkúrjen -a -o prid. ( ȅ-ú )
pog. ki ni ogrevan: nekurjen prostor ; garaža je nekurjena

nèkúžen -žna -o prid. ( ȅ-ú )
nenalezljiv : nekužno vnetje kože

nèkvalificíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni kvalificiran, ni usposobljen: za tako delo je nekvalificiran / ekspr. nekvalificirano mnenje nestrokovno / nekvalificirani delavec delavec na delovnem mestu, za katero zadošča neposredno usposabljanje pri delu

nèkvalitéten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni kvaliteten, ni dober: nekvalitetno blago / nekvalitetno čtivo

nèkvášen -a -o tudi nèkvašèn -êna -o prid. ( ȅ-ȃ; ȅ-ȅ ȅ-é )
nasproten, drugačen od kvašenega: kvašeno in nekvašeno testo / nekvašeni kruh

nèlagóden tudi nèlágoden -dna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-á )
1. ki ni lagoden: okorne, nelagodne kretnje / njegovo življenje je bolj nelagodno kot lagodno
2. knjiž. neprijeten , neugoden : imeti nelagoden občutek pri čem / tesnoben, nelagoden mir ; nelagodno razpoloženje

nèlagódje -a s ( ȅ-ọ̑ )
knjiž. neprijetno, neugodno razpoloženje: v družbo je zanesel nelagodje ; duševno nelagodje / obšlo ga je nekakšno nelagodje neprijeten, neugoden občutek

nèlagódnost tudi nèlágodnost -i ž ( ȅ-ọ́; ȅ-á )
lastnost, značilnost nelagodnega: motila ga je nelagodnost njenih kretenj
// knjiž. neprijeten, neugoden občutek: ob njem ga je obšla nelagodnost ; trenutni občutek ugodja se je spremenil v nelagodnost

nèláhek -hka -o prid. ( ȅ-á )
nav. ekspr. ki ni lahek: spočita konja sta z lahkoto vlekla nelahek voz ; nelahko breme / ima naporno, nelahko delo težko / nelahko vprašanje težko rešljivo

nèlásten -tna -o prid. ( ȅ-ā )
ki ni lasten: nelastne izkušnje navadno človeka ne izučijo / knjiž. novico je sprejel s sebi nelastno ravnodušnostjo

nèlastník -a m ( ȅ-í )
kdor ni lastnik: odločba velja za lastnike in nelastnike stanovanj

nèlegálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni legalen: nelegalno delovanje, trgovanje / doseči kaj na nelegalen način / nelegalna organizacija ; uporabil je nelegalna sredstva

nèlegálnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nelegalnega: nelegalnost delovanja, trgovanja / stranka je imela kljub nelegalnosti močen vpliv / aktivisti so se umaknili v nelegalnost ilegalo

nèlegitímen -mna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni legitimen: nelegitimna vlada / nelegitimni dedič / nelegitimni otroci

nèlép -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
1. ki ni lep: nelep, vendar prijeten človek ; nelep obraz ; nelepa zunanjost / to so pravzaprav nelepi, pusti kraji / dajati nelep zgled
2. ekspr. brezobziren , nepošten : nelepa konkurenca, kritika / tudi on je bil udeležen v tisti nelepi aferi
// evfem. grd , slab : ukvarjal se je z nelepimi mislimi ; nelepa zgodba

nèleposlôven -vna -o prid. ( ȅ-ȏ )
ki nima lastnosti leposlovja: neleposlovna knjiga, uspešnica ; neleposlovno besedilo, delo

nèlépost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nelepega: nelepost njenega obraza / ekspr. nelepost take kritike / knjiž. Vsi njih grehi, neleposti in celo grozote se rode iz slabosti (J. Vidmar)

nèlepôta -e ž ( ȅ-ó )
lastnost, značilnost nelepega: lepota in nelepota / ekspr. doživljal je nelepoto medsebojnih odnosov

nèlikvíden -dna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni likviden: nelikvidni kupci ; nelikviden denarni zavod
ekon. nelikvidni del premoženja del premoženja, ki ni unovčljiv

nèlikvidíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
nav. ekspr. ki ni likvidiran: nelikvidirani ostanki kapitalistične miselnosti
adm. nelikvidirani računi

nèlikvídnost -i ž ( ȅ-ȋ )
kar je nasprotno, drugačno od likvidnosti: nelikvidnost podjetja ; posledica nelikvidnosti / nelikvidnost v gospodarstvu

nèliteráren -rna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni literaren: neliterarni tokovi v umetnosti / neliterarni ustvarjalci / strokovne, neliterarne revije

nèljúb -a -o prid. ( ȅ-ȗ ȅ-ū )
1. ki (komu) ni ljub: ni se želel srečati z neljubim tekmecem ; ta človek mu je iz več vzrokov neljub ; neljubo sorodstvo / spomin nanj ji je neljub
2. nav. ekspr. ki prinaša nevšečnosti, težave: zgodila se je neljuba napaka, pomota ; bal se je neljubih posledic / neljub dogodek, prizor ; doživel je neljubo presenečenje

nèljubézen -zni ž ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od ljubezni: njuno vedenje je razkrivalo neljubezen ; naj je bila to ljubezen ali neljubezen – minilo je / njena neljubezen ga je žalostila / s tem je dokazal svojo mlačnost in neljubezen do domovine pomanjkanje ljubezni

nèljubeznív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki mu manjka ljubeznivosti: hladen, neljubezniv človek / v trgovini so bili zelo neljubeznivi do njega, z njim / doživel je precej neljubezniv sprejem / neljubeznivo ravnanje, vedenje

nèljubeznívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neljubeznivega človeka: njegova neljubeznivost jih je odvračala od njega ; očitala mu je neljubeznivost / pred njeno neljubeznivostjo se je raje umaknil

nèljúbljen -a -o prid. ( ȅ-ū )
knjiž. ki ni ljubljen, ni deležen ljubezni: bil je neljubljen in tudi sam ni ljubil / prisilili so jo v zakon z neljubljenim možem z možem, ki ga ni ljubila

nèljudjé -ljudí m mn., daj. nèljudém, tož. nèljudí, mest. nèljudéh, or. nèljudmí ( ȅ-ẹ̑ )
ekspr. množina od nečlovek: v tistih težkih časih so ljudje postajali neljudje; prim. nečlovek

nèljúdski -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni ljudski: neljudski, izumetničeni izrazi / neljudska država, vlada

nèločljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da ločiti: neločljivi deli priprave / neločljiva zakonska zveza / glasovi v daljavi so bili neločljivi od streljanja / ekspr.: neločljiva prijatelja sta zelo velika, dobra ; to je neločljiva celota

nèločljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neločljivega: zagovarjati neločljivost zakona / ekspr. njuna neločljivost sošolcem ni bila po volji

nèlógičen -čna -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni logičen: nelogični pojmi / nelogično izražanje, mišljenje / nelogičen predlog / njegova želja je nelogična

nèlógičnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nelogičnega: taka sklepanja izražajo nelogičnost mišljenja / opozarjali so na nelogičnost predloga / v njegovih izjavah je bilo tudi več očitnih nelogičnosti

nèlojálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni lojalen: nelojalen državljan ; biti nelojalen do države / knjiž. nelojalen sodelavec / knjiž. nelojalna reklama
ekon. nelojalna konkurenca konkurenca, ki ni v skladu z zakonskimi določbami, poslovnimi običaji in poslovno moralo

nèlojálnost -i ž ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od lojalnosti: očitati komu nelojalnost

nèlôven -vna -o prid. ( ȅ-ó ȅ-ō )
nasproten, drugačen od lovnega: lovna in nelovna območja / nelovna doba / lovne in nelovne živali
lov. nelovna divjad divjad, ki se po predpisih ne sme loviti

nèlôvski -a -o prid. ( ȅ-ó )
ki ni lovski: to je nelovsko ravnanje / lovski in nelovski psi

nélson tudi nélzon -a m ( ẹ̑ )
šport., pri rokoborbi prijem, ko napadalec seže z roko pod pazduho nasprotnika in z dlanjo pritisne na njegov tilnik: izvesti nelson / držati nasprotnika v nelsonu

ném -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ́ )
1. ki ni sposoben oblikovati besed, stavkov z govorilnimi organi: nem človek ; je gluh in nem / ekspr. še nemi črv zna izraziti bolečino
// ekspr. ki molči, ne govori: nemi, a ne brezčutni gledalci ; nem ga je poslušal ; nema in bleda je hodila po hiši ; spraševali so ga, a ostal je nem kot riba / nem se je bojeval z usodo ; pren. nemi čas ; nemi grobovi
// knjiž., ekspr. ki se ne oglaša: ptice v vejah so še neme / nemi gozdovi ; reka se vije nema / nema tema / pesn. nemi molk popoln
2. ki ni izražen z besedami: razumel je nemi odgovor ; odgovoriti na nemi pozdrav ; opazovati nemo sporazumevanje
// ki ga ne spremlja govorjenje, besedilo: izraziti čustva z nemo igro ; nemo srečanje / nemi film film brez dialogov, glasbe in šumov ; junaki nemega filma
3. ekspr. ki se ne izraža glasno: v nemem obupu je vila roke ; nema bolečina, groza, žalost
// neslišen , tih : nem smeh
nema abeceda abeceda, pri kateri se črke oblikujejo s prsti; prstna abeceda ; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval
adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja ; ekon. nema zamenjava blaga pri prvotnih ljudstvih zamenjava, pri kateri ljudje ne pridejo v neposreden stik ; geogr. nema karta karta brez napisov ; glasb. nema klaviatura priprava za urjenje v igranju na klavir ; jezikosl. nema črka črka, ki se ne izgovarja ; lov. nemi pes pes, ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja ; num. nemi novec novec brez napisa ; zool. nemi labod labod s črno izboklino na korenu oranžno rumenega kljuna, Cygnus olor

nèmagnéten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni magneten: nemagnetne kovine, snovi ; iz nemagnetnega železa narediti magnet

nèmájhen -hna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ekspr. precej velik, precejšen: nemajhen del tamkajšnje mladine dela v brigadi ; za ponesrečence so dali nemajhen prispevek
// velik , hud : sin mu dela nemajhne skrbi in težave ; njegove besede so ga spravile v nemajhno zadrego / čakajo jih nemajhne naloge / na svojo nemajhno žalost je spoznal, da je izgubil naslov

nèmálo prisl. ( ȅ-á ) ekspr.
1. izraža nedoločeno visoko stopnjo: nemalo se je začudil, ko ga je zagledal ; na svojo pisavo je nemalo ponosen ; bilo ga je nemalo strah
2. izraža nedoločeno veliko število, količino, mero: igra je napisana z nemalo duhovitosti ; nemalo je nesreč, ki jih je krivo prehitevanje

nèmálokdàj prisl. ( ȅ-á-ȁ )
ekspr. velikokrat , večkrat : pili smo nemalokdaj do jutra

nèmálokrat prisl. ( ȅ-á )
ekspr. velikokrat , večkrat : to pot sem nemalokrat prehodil

némanič -a m ( ẹ̑ )
ekspr. revež , siromak : takrat je bil še nemanič ; imeti koga za nemaniča ; ni dovolil, da bi se poročila s tem nemaničem

nemár tudi némar -a m ( ȃ; ẹ̑ )
knjiž. ravnodušnost , brezbrižnost : očitati komu nemar za domači jezik / vse bolj je padal v nemar in apatijo; prim. vnemar , znemar

nemára člen. ( ȃ )
star. morda , mogoče : star je nemara petdeset let ; če bi bil tukaj, bi ga nemara spoznal / elipt. nemara da bo letos dosti gostov

nemáren -rna -o prid. , nemárnejši ( á ā )
1. neskrben 1 , malomaren , neprizadeven : biti nemaren delavec / nemarno opravljanje službe
// ekspr. ki ne dela rad; len : nemaren človek ; fant je zelo nemaren
// nar. lenoben , mlahav : postajati zaspan in nemaren
2. slabš. umazan , zanemarjen : zagledala je staro in nemarno žensko / nemarna frizura, obleka neurejena / kot psovka kakšen pa si, umazanec nemarni
3. slabš. malovreden , ničvreden : on je nemaren človek ; izogibal se je nemarnih žensk / imel je nemarne navade / govoriti nemarne besede nespodobne / kot psovka falot nemarni

nèmarkíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni markiran, ni označen: nemarkirana in nezavarovana pot

nèmarksístičen -čna -o prid. ( ȅ-í )
ki ni marksističen: nemarksistična analiza, trditev ; nemarksistično gledanje na probleme / nemarksistični sociologi

nemarnè -éta m ( ȅ ẹ́ )
star. nemarnež : nihče ne mara takega nemarneta, ki vsak dan zamudi / govoril je, kakor bi bil velik nemarne

nemárnež -a m ( ȃ )
ekspr. nemaren človek: nemarneži naredijo vse samo napol / ta nemarnež je rad zalezoval mlada dekleta

nemárnica -e ž ( ȃ )
ekspr. nemarna ženska: ta nemarnica nikoli ne pospravlja / kot psovka zbudi se, nemarnica
// evfem. malovredna ženska, zlasti vlačuga, prostitutka: to dekle ni nobena nemarnica

nemarníja -e ž ( ȋ )
nar. nemarnost : kdaj te bo minila nemarnija / zdaj bo imel še več časa za nemarnije
nar. kakšno nemarnijo so pustili za seboj umazanijo, nered

nemarnják -a m ( á )
nar. nemarnež : vsi so pridno delali, nemarnjaka ni bilo med njimi / stari nemarnjak gleda za dekleti

nemárnost -i ž ( á )
1. lastnost, značilnost nemarnega človeka: požara je bila kriva nemarnost delavcev / opazil je vsako nemarnost / po nemarnosti poškodovati kaj
2. slabš. nemaren človek: pri tisti nemarnosti noče nihče jesti / kot psovka vstani, nemarnost

nemárščina -e ž ( ā )
nar. nemarnost : zanemariti zdravljenje iz nemarščine / pooseb. ali je Janez res taka nemarščina, kot pravijo

nèmásten -tna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni masten: rad ima nemastno meso / pospeševati rejo nemastnih prašičev

nèmaščeválen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni maščevalen: biti dober, nemaščevalen človek / miren, nemaščevalen značaj

nèmaščeván -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni maščevan: nemaščevana krivica, žalitev

nèmáteren -rna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni materen: poučevanje slovenščine kot nematernega jezika / nematerni govorec govorec nematernega jezika

nèmateriálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
nasproten, drugačen od materialnega: nematerialni svet ; nematerialne dobrine / materialna in nematerialna kultura duhovna kultura / nastala je tudi velika nematerialna škoda

nèmaterialístičen -čna -o prid. ( ȅ-í )
ki ni materialističen: nematerialistične ideje, razlage

nematód -a m ( ọ̑ )
nav. mn., zool. nečlenarji valjastega telesa, Nematodes: vrste nematodov

nemcístika -e ž ( í )
veda o nemškem jeziku in književnosti: študenti nemcistike

nemčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika: po vrnitvi iz Nemčije rad nemčuje
// ekspr. govoriti nemško: nikar ne nemčuj, povej po naše

némčiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika: v mestih so takrat ljudje precej nemčili
// ekspr. govoriti nemško: kaj nemčiš, po naše povej
2. ponemčevati : nemčiti Slovence v Avstriji

nemčízem -zma m ( ī )
jezikosl. element nemščine v kakem drugem jeziku; germanizem : ogibati se nemčizmov ; hrvatizmi in nemčizmi

nemčúr -ja m ( ú )
slabš. pripadnik nenemškega naroda, zavzemajoč se za germanizacijo: nemčurji in madžaroni

nemčúriti -im nedov. ( ú ȗ )
slabš. govoriti nemško: s svojimi ženami so nemčurili

nemčúrka -e ž ( ú )
slabš. pripadnica nenemškega naroda, zavzemajoča se za germanizacijo: očitali so ji, da je nemčurka

nemčúrski -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na nemčurje: ti ljudje so nemčurski ; nemčurska skupina ljudi / nemčurska tovarna

nemčúrstvo -a s ( ū )
slabš. nemčurska miselnost: očitali so mu nemčurstvo

némec -mca m ( ẹ̑ )
nem človek: nemci so se sporazumevali z znaki

nèmerljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da meriti, izmeriti: nemerljive količine / nemerljivi pojavi

nèmerljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nemerljivega: nemerljivost družbenih pojavov

nèmerodájen -jna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
pisar. nepristojen 1 , nepooblaščen : za tak ukrep so nemerodajni / nemerodajno mnenje, stališče neodločilno

nemesis [ némezis ] ž im. in tož. ed. ( ẹ̑ )
knjiž. pravična usoda, pravična kazen, maščevanje: doletela jih je strašna nemesis; prim. nemeza

nèméšan -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni mešan: nanašati na platno čiste, nemešane barve / dobro, nemešano vino / jezikovno nemešano prebivalstvo

neméti -ím nedov. , tudi némi ( ẹ́ í )
1. postajati nem, tih: na starost je začel nemeti / ekspr. nemel je od strahu, začudenja
// knjiž., zastar. molčati : ljudje so nekaj trenutkov nemeli, nato pa so se zaslišali klici
2. knjiž. tiho obstajati: kot brez življenja je nemela zasnežena pokrajina / podolgovat obraz je nemel v zaprašenem okviru

némeza -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. pravična usoda, pravična kazen, maščevanje: verjeti v nemezo

nèmikáven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
neprivlačen , nezanimiv , nevabljiv : stanovali so v pusti, nemikavni hiši / dolgočasen, nemikaven kraj / ekspr. nemikavno dekle

nèmíl -a -o prid. ( ȅ-ȋ ȅ-ī )
1. ki mu manjka miline, dobrote: nemil glas ; njene nemile besede so ga vznemirile
2. star. neusmiljen 1 , neprizanesljiv : trd in nemil gospodar / nemila smrt, usoda / zapihal je mrzel, nemil veter neprijeten
ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom

nèmilosŕčen -čna -o prid. ( ȅ-ȓ )
knjiž. ki ni milega, dobrega srca: nemilosrčen človek / nemilosrčna sodba

nèmílost -i ž ( ȅ-ī )
ekspr. nenaklonjenost , nejevolja : zadela ga je direktorjeva nemilost
ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen ; ekspr. vdati se na milost in nemilost brez pogojev, pridržkov ; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več ; ekspr. zdaj sem pri njem v nemilosti ni mi naklonjen, ne zaupa mi

nèmílosten -tna -o prid. ( ȅ-ī )
knjiž. neusmiljen 1 , neprizanesljiv : trd in nemilosten človek / nemilostna roka

nèminljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni minljiv: neminljiva lepota, ljubezen / neminljiva slava / ekspr. imeti neminljive zasluge za kaj zelo velike

nèminljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neminljivega: opevati neminljivost lepote

nemír -a m ( ȋ )
1. stanje s hrupom, ropotom: v razredu je bil nemir ; nemir v dvorani se je polegel ; ekspr. otroci že poskrbijo za nemir / ta učenec pogosto dela nemir je nemiren, nediscipliniran
njegov prihod je povzročil velik nemir živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje
// nav. mn. množično izražanje nezadovoljstva: zatreti nemire ; politični, rasni nemiri ; žarišča nemirov
2. stanje notranje napetosti, vznemirjenja: nemir ga obide, prevzame ; prikrivati nemir ; vzbuditi nemir ; ekspr. te besede so zasejale v srce nemir ; knjiž. nemir s samim seboj nezadovoljstvo / nemir pričakovanja / čakati brez nemira
// stanje brez notranje ubranosti, urejenosti: njegov obraz izraža nemir ; mladostni srčni nemir ; nemir v duši
3. knjiž., navadno s prilastkom želja po delovanju: delovni nemir ; ustvarjalni nemir

nemíren -rna -o prid. , nemírnejši ( í ī )
1. ki čuti, kaže notranjo napetost, vznemirjenje: ko je čakal sina, je postajal čedalje bolj nemiren / z nemirnimi koraki je hodil po sobi / nemirna vest mu ne da spati
2. notranje neubran, neurejen: nemirni mladi ljudje / nemiren duh / imeti begajoče, nemirne oči
ekspr. človek nemirne krvi nestalen, neuravnovešen
3. ki ne miruje, ni pri miru: razigrani, nemirni otroci ; nemiren je kot živo srebro / bolnik je zdaj nekaj dni precej nemiren
// ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča hrup, nered: nedisciplinirani in nemirni gostje ; glasna, nemirna družba
4. ki se neprenehoma giblje, premika: nemirno morje, ozračje / pesn. nemirne zvezde
// ki ne poteka brez motenj: nemirno spanje
5. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: nemirni časi / ima težko, nemirno življenje

nemiríka -e ž ( í )
obrt. nemirka : navadno nihalo je nadomestil z nemiriko

nemírka -e ž ( ȋ )
obrt. nihajoče kolesce v uri: pognati nemirko / ura na nemirko

nemírnež -a m ( ȋ )
ekspr. nemiren, razigran človek, zlasti otrok: le s težavo je miril male nemirneže / evfem. fantje sosednje vasi so bili znani nemirneži razgrajači, pretepači
// nestalen, neuravnovešen človek: med njimi je bilo tudi nekaj nemirnežev, na katere se ni bilo mogoče zanesti / biti večni nemirnež

nemírnica -e ž ( ȋ )
ekspr. nemirna, razigrana ženska, zlasti otrok: kar naprej se je jezil nad malima nemirnicama

nemírnost -i ž ( í )
stanje nemirnega človeka: od nemirnosti in neučakanosti je kar naprej pogledoval na uro / zaradi skrbi in neprestane nemirnosti so mu začele pešati moči / nemirnost učencev ga je izčrpavala

nèmiroljúben -bna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
evfem. napadalen , sovražen : nemiroljubna država / nemiroljubni nameni ; nemiroljubno dejanje

nèmiroljúbnost -i ž ( ȅ-ú )
evfem. napadalnost , sovražnost : nemiroljubnost države / nemiroljubnost njihovih namenov je očitna

némka -e ž ( ẹ̑ )
nema ženska: nemke so se sporazumevale z znaki

nèmnóg -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
mn., knjiž. ki izraža majhno število oseb, stvari: to je povedal v enem svojih nemnogih člankov

nèmóč 1 ž ( ȅ-ọ̑ )
stanje človeka, ki mu manjka moči: na obrazu se mu je brala izčrpanost in nemoč ; počasna hoja je razodevala njegovo nemoč / knjiž. skrbela jo je otrokova nemoč šibkost, slabotnost / pisateljska, ustvarjalna nemoč ; obšel ga je občutek nemoči / ekspr. sedel je v kotu, pogreznjen v obup in nemoč / spolna nemoč nesposobnost za spolne odnose

nemóč 2 in némoč -- ž ( ọ̑; ẹ̑ )
star., v prislovni rabi, v zvezi čez nemoč zelo , hudo : čez nemoč so hiteli spravljati seno ; čez nemoč je ljubezniv / na mizi je bilo čez nemoč pijače veliko, dosti

nèmočèč -éča -e prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
fiz., v zvezi nemočeča tekočina tekočina, ki ne omoči stene posode:

nèmôčen 1 -čna -o prid. ( ȅ-ó )
ki si ne more pomagati: maščevati se nad nemočnimi ranjenci ; nemočna žrtev ugrabiteljev / publ. pred nastalim problemom so bili nemočni brez moči
nemočna grožnja grožnja, ki se ne more uresničiti

nèmôčen 2 in nèmočán -môčna -o in prid. ( ȅ-ó ȅ-ȃ ȅ-ó )
ki mu manjka moči: nemočen deček / nemočna svetloba

nèmôčnost -i ž ( ȅ-ó )
stanje nemočnega človeka: zaradi izčrpanosti in nemočnosti niso mogli iti naprej

nèmóder -dra -o prid. ( ȅ-ọ́ )
knjiž. ki ni moder, preudaren: nemoder človek, mož / nemodri nauki

nèmodêren -rna -o prid. ( ȅ-é ȅ-ē )
ki ni moderen: nemoderni čevlji ; nositi nemoderen klobuk / to je nemoderen človek

nèmodêrnost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost nemodernega: nemodernost njegove obleke je ni motila / pogovor o modernosti in nemodernosti poezije

nèmogòč tudi nèmogóč -óča -e prid. ( ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́ )
1. ki ni mogoč: tu je dvom nemogoč ; v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče / doseči hoče nemogoče cilje ; ponovna izdaja knjige je nemogoča ; vrnitev je zdaj nemogoča
2. ekspr. ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor: biti nemogoč mož in oče ; ta človek je nemogoč ; imeti nemogočo ženo
3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab , neprimeren : ima nemogoč plašč / to je nemogoč izraz ; njegovi prevodi so nemogoči ; vozil sem po nemogočih cestah / imeti nemogočo pokojnino zelo nizko
ekspr. na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo ; ekspr. v tej obleki je nemogoča ta obleka ji ne pristoji

nèmogóčnost -i ž ( ȅ-ọ́ ) knjiž.
1. kar se ne more uresničiti; nemožnost : ti cilji so nemogočnost ; pravljična nemogočnost
2. neprimernost , neumestnost : nemogočnost izraza
ekspr. naprtili so mu vse mogočnosti in nemogočnosti zelo številne in mnogovrstne stvari ; publ. zaplesti kaj do nemogočnosti zelo

nèmogóčost -i ž ( ȅ-ọ́ )
knjiž. kar se ne more uresničiti; nemožnost : dokazovati nemogočost obstoja česa ; nemogočost izpolniti obveznosti

nèmorála -e ž ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od morale: javna nemorala / to je izraz poslovne nemorale / preganjati nemoralo ; zavajati v nemoralo

nèmorálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni moralen: nemoralno dejanje, ravnanje ; njegovo življenje je precej nemoralno / širiti nemoralno literaturo ; pesmi so razglasili za nemoralne / nemoralen človek

nèmorálnež -a m ( ȅ-ȃ )
slabš. nemoralen človek: biti nemoralnež in slepar

nèmorálnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nemoralnega: očitati komu nemoralnost / nemoralnost takega ravnanja / zagrešil je več nemoralnosti nemoralnih dejanj / zaiti v nemoralnost

némost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje nemega: dati otroka zaradi nemosti v posebno šolo ; gluhost in nemost / knjiž., ekspr. umetniška nemost nekaterih dob neustvarjalnost

nèmôški -a -o prid. ( ȅ-ó )
nasproten, drugačen od moškega: fant šibke, nemoške postave / ekspr.: nemoški beg, strah ; nemoške solze ; postalo ga je sram nemoških čustev / ekspr. neodločen, nemoški odgovor

nèmôškost -i ž ( ȅ-ó )
lastnost nemoškega: njegova nemoškost jo je odbijala

nemôta -e ž ( ó )
knjiž. mir , tišina : v veži ga je pozdravila nemota
// nemost : gluhota in nemota

nèmóten -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni moten: pri učenju bi bil rad nemoten / nemoten pouk ; nemoten razvoj ; skrbeti za nemoteno preskrbo z živili ; nemotena rast ; nemoteno delovanje
ped. razvojno, vedenjsko nemoten otrok otrok, ki ni oviran v normalni rasti, vzgoji ; pravn. nemotena posest

nèmotivíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni motiviran: nemotivirane prošnje, zahteve ; nemotivirano dejanje / publ. učenci so bili nemotivirani za šolsko delo premalo spodbujeni

nèmožàt -áta -o prid. ( ȅ-ȁ ȅ-ā )
1. nav. ekspr. ki ni možat: neodločen in nemožat človek / nemožata poteza / fant nemožate zunanjosti nemoške
2. zastar. neporočen : nemožate ženske

nèmožátost -i ž ( ȅ-á )
nav. ekspr. lastnost nemožatega človeka: zavedal se je svoje nemožatosti / očitali so mu nemožatost

nèmóžen -žna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
knjiž. nemogoč : nemožen postopek ; nemožne sestavine ; vrnitev je še nemožna

nèmóžnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
1. kar se ne more uresničiti: spoznati nemožnost, da bi bilo drugače ; nazor o nemožnosti objektivnega spoznanja
2. kar onemogoča uresničitev česa: možnosti za delo so postale nemožnosti ; nemožnost preusmeritve proizvodnje

némščina -e ž ( ẹ́ )
nemški jezik: dobro razume nemščino ; izpopolnjevati se v nemščini ; profesor nemščine / kočevska nemščina / prvo uro je bila nemščina pouk tega jezika
jezikosl. stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja ; izposojenka iz nemščine

némški -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na Nemce ali Nemčijo: nemški jezik ; nemška književnost / nemški film ; nemško-slovenski slovar / nemška klasična filozofija ; nemška trgovska mornarica ; nemško taborišče / nemški ovčar srednje velik službeni pes z daljšo trdo dlako črne ali sive barve
bot. nemški rožmarin okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina chamaecyparissus ; nemška detelja lucerna ; lov. nemški dolgodlakar rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako ; rel. nemški viteški red
// med drugo svetovno vojno nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Nemčije: partizani so uničili nemški bunker / nemška okupacija slovenskega ozemlja

némškonacionálen -lna -o prid. ( ẹ̄-ȃ )
nanašajoč se na nemški narod, zlasti v avstroogrski monarhiji: nemškonacionalno stališče / nemškonacionalne organizacije

nemškováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. nemčevati , nemčiti : ko je prišel z Dunaja, je rad nemškoval / otroci so morali v šoli nemškovati govoriti nemško

nemškúta -e ž ( ū )
zastar. Nemka : Si omožil dokaj deklic, in med njimi mojo ljubco .. lepo Reziko nemškuto (F. Prešeren)

nemškútar -ja m ( ȗ )
slabš. pripadnik nenemškega naroda, zavzemajoč se za germanizacijo: bil je zagrizen nemškutar

nemškútarica -e ž ( ȗ )
slabš. pripadnica nenemškega naroda, zavzemajoča se za germanizacijo: zagrizena nemškutarica

nemškutaríja -e ž ( ȋ )
nemškutarji : čemu se siliš v to nemškutarijo

nemškutáriti -im nedov. ( á ȃ )
slabš. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika: ko se je vrnil iz Nemčije, je zelo nemškutaril / meščanke so v vseh pogledih pridno nemškutarile se zelo navduševale za vse, kar je nemško
// govoriti nemško: ni dovolil, da bi se v njegovi hiši nemškutarilo

nemškutárjenje -a s ( á )
glagolnik od nemškutariti: ni maral poslušati nemškutarjenja

nemškútarski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na nemškutarje: nemškutarska družina / nemškutarski kraj

nemškútarstvo -a s ( ȗ )
slabš. nemškutarska miselnost: očitali so ji nemškutarstvo / družba domišljavega nemškutarstva nemškutarjev

némštvo -a s ( ẹ̄ )
1. državna in politična pripadnost k Nemčiji: poudarjal je svoje nemštvo
// nemška kultura in miselnost: vpliv nemštva / dokazovati nemštvo pokrajine
2. ekspr. prebivalci nemške narodnosti: avstrijsko nemštvo si je lastilo vso oblast v državi

nemúden -dna -o prid. ( ū )
star. hiter , takojšen : nemuden odgovor, ukrep

nemúdoma prisl. ( ȗ )
izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: nemudoma se lotiti dela, poslati poročilo ; moram nemudoma odpotovati ; obtoženca je treba nemudoma zaslišati

nèmuslimán -a m ( ȅ-ȃ )
kdor ni musliman: sožitje muslimanov in nemuslimanov

nèmuslimánski -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni muslimanski: nemuslimanske dežele / nemuslimansko prebivalstvo

nèmuzikálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni muzikalen: muzikalne in nemuzikalne prvine / nemuzikalen otrok / nemuzikalen pesniški jezik neblagoglasen

nèmuzikáličen -čna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni muzikaličen: nemuzikalični ljudje

nènačêlen -lna -o prid. ( ȅ-ȇ )
ki ni načelen: nenačelna izjava / nezanesljiv, nenačelen človek / obsojati nenačelno politiko stranke

nènačêlnež -a m ( ȅ-ȇ )
ekspr. nenačelen človek: prilagodljiv nenačelnež

nènačêlnost -i ž ( ȅ-ȇ )
lastnost, značilnost nenačelnega: nenačelnost njegovega stališča jih je motila / bil je popustljiv zaradi neodločnosti in nenačelnosti / boriti se proti nenačelnosti

nènačét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni načet: nenačet hlebec ; nenačeta steklenica žganja ; nenačeta škatla cigaret / nenačet pogovor, problem ; vprašanje je ostalo nenačeto / ekspr. nenačeta življenjska moč

nènačŕten -tna -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki ni načrten: nenačrtna gradnja ; nenačrtno izkoriščanje gozdov ; nenačrtno razdeljevanje ; njegovo šolanje je bilo nenačrtno / nenačrtno gospodarstvo / nenačrtno srečanje

nènačŕtnost -i ž ( ȅ-ȓ )
lastnost, značilnost nenačrtnega: nenačrtnost proizvodnje

nènadárjen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki mu manjka nadarjenosti: v razredu je bilo precej nenadarjenih učencev ; biti nenadarjen za matematiko / omejeni in nenadarjeni ljudje

nènadárjenost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nenadarjenega človeka: nenadarjenost učencev ; njegova nenadarjenost za petje je verjetno podedovana

nènadêjan in nènadeján tudi nènádejan -a -o prid. ( ȅ-ȇ; ȅ-ā; ȅ-ȃ )
knjiž. nepričakovan , nepredviden : nenadejan dogodek, napad, obisk ; nenadejana novica jih je vznemirila / nenadejana očetova smrt jih je hudo prizadela / začutil je nenadejano, ostro bolečino

nènadélan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
alp. nezavarovan, nezaznamovan in zato težje prehoden: nenadelana pot čez steno

nenáden -dna -o prid. ( ȃ )
1. ki nastopi v trenutku, naenkrat: nenaden napad nasprotnikovih enot / nenadna bolezen ; materina nenadna smrt / tišino je zmotil nenaden krik ; nenadna, ostra bolečina ; nenadno spoznanje / njegov nenadni prihod jo je presenetil nepričakovani ; nastopile so nenadne ovire, težave nepričakovane
2. ki nastopi v razmeroma kratkem času; hiter : njegov nenadni uspeh je starše razveselil / nenadna temperaturna sprememba je slabo vplivala nanj

nènadkriljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. neprekosljiv : nenadkriljiv umetnik ; biti nenadkriljiv ; nenadkriljiva pesnitev / nenadkriljiva lepota, natančnost zelo velika

nenádnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost nenadnega: presenetila ga je nenadnost njegove vrnitve

nenádoma prisl. ( ȃ )
izraža trenutnost: nenadoma ga je obšla slabost ; nenadoma se zasmejati / ekspr. kar nenadoma so ugasnile vse luči / v osmrtnicah nenadoma nas je zapustila naša mati
// izraža nepričakovanost: nenadoma priti ; zgodilo se je tako nenadoma, da se je zdrznil / nenadoma je obogatel na hitro

nènadomésten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
star. nenadomestljiv : nenadomesten človek / izgubljati nenadomesten čas

nènadomestljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nav. ekspr. ki se ne da nadomestiti: nenadomestljiv človek ; pri tem delu je človek nenadomestljiv / vsaka beseda v teh verzih je natančno določena, nenadomestljiva / to je nenadomestljiva izguba zelo velika

nènadomestljívost -i ž ( ȅ-í )
nav. ekspr. značilnost nenadomestljivega človeka: prepričan je bil o svoji nenadomestljivosti / govorili so o nenadomestljivosti kulture v sodobni družbi

nènadzíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni nadziran: nenadzirano delo, trgovanje / nenadzirani učenci / publ. pritisk nenadziranih ekonomskih sil

nènadzorován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni nadzorovan: nenadzorovano delovanje, poslovanje / nenadzorovan prehod čez most / nenadzorovani otroci / knjiž. napravil je nenadzorovano kretnjo sproščeno, neprisiljeno

nènaglašèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
jezikosl. ki ni naglašen: naglašeni in nenaglašeni samoglasniki / nenaglašena beseda

nènaglašênost -i ž ( ȅ-é )
jezikosl. lastnost, značilnost nenaglašenega: nenaglašenost samoglasnikov / besedna nenaglašenost

nènagléden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
knjiž. ki se ne da nagledati: lepa, nenagledna deklica / kraj je sijal v nenagledni lepoti

nènagrajèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni nagrajen: igralec je ostal nenagrajen / odkupili so tudi nenagrajene osnutke

nènajávljen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni najavljen: na obisk je prišel nenajavljen

nènajdljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. ki se ne da najti: iskati nenajdljive živali

nènaklépen -pna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
pravn. nasproten, drugačen od naklepnega: nenaklepni uboj

nènaklónjen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ni naklonjen: čutili so, da jim je nenaklonjen / komisija je postajala tej zamisli vedno bolj nenaklonjena / evfem. ni mogel skriti svojega nenaklonjenega odnosa do njega sovražnega
publ. vreme je bilo tekmovalcem nenaklonjeno med tekmovanjem vreme ni bilo ugodno

nènaklónjenost -i ž ( ȅ-ọ́ )
negativen odnos do koga: njegova nenaklonjenost ga je bolela ; ni mogel skriti svoje nenaklonjenosti do njega / nenaklonjenost občinstva je sprejemal ravnodušno / evfem. nenadoma je začutil v sebi veliko nenaklonjenost do teh ljudi sovražnost

nènalezljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni nalezljiv: nenalezljiva bolezen

nènalíčen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki je brez ličil na obrazu: nenaličena ženska / oči ima skoraj nenaličene

nènamázan -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni namazan: nenamazan kos kruha / škripanje nenamazanih kolesc

nènaménski -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
nasproten, drugačen od namenskega: nenamenska uporaba sredstev
fin. nenamenski krediti

nènamerávan -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni nameravan: nenameravano dejanje / njegov vpliv je bil, čeprav nenameravan, zelo močen

nènaméren -rna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki ni nameren: nenamerne telesne poškodbe ; nenamerno dejanje

nènapadálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni napadalen: nenapadalen človek ; nenapadalna žival / to je bil pomirjevalen, nenapadalen govor
polit. skleniti nenapadalno pogodbo

nènapádanje -a s ( ȅ-ā )
kar je nasprotno, drugačno od napadanja: politika nenapadanja
polit. pakt o nenapadanju

nènapét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni napet: nenapeta struna / nenapeta koža na vratu

nènapísan -a -o prid. ( ȅ-í )
ki ni napisan: izrečena, nenapisana kritika ; pismo je ostalo nenapisano / nenapisan roman
// nav. ekspr. ki se uveljavlja z navado: nenapisani zakoni ; nenapisana pravila

nènapóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni naporen: nenaporna hoja ; nenaporno delo

nènapovédan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni napovedan: nenapovedani obisk jih je presenetil ; prišel je nenapovedan ; nenapovedano zvišanje cen

nènapróšen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni naprošen, ni vprašan: nasveti nenaprošenega svetovalca ; dekle je, nenaprošeno, marsikaj povedalo

nènaráven -vna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni naraven: okolica jezera je že spremenjena, nenaravna / kip v nenaravni velikosti / nenaravna drža telesa / umreti nenaravne smrti / dekletovo nenaravno vedenje in govorjenje / nenaravna veselost prisiljena

nènarávnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nenaravnega: zaradi nenaravnosti okolja mu življenje tam ni ugajalo / nenaravnost vedenja ; očitali so mu nenaravnost jezika in sloga

nènarejèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni narejen: trpel je zaradi narejenih in nenarejenih krivic / veselje ob njegovem prihodu je bilo nenarejeno resnično, iskreno

nènarejênost -i ž ( ȅ-é )
knjiž. naravnost 1 , preprostost : osebe v romanu privlačujejo zaradi svoje nenarejenosti / nenarejenost njegovega veselja je bila zelo prepričljiva resničnost, iskrenost

nènaročník -a m ( ȅ-í )
kdor ni naročnik: za nenaročnike bo zbirka dražja

nènároden -dna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni naroden: zagovarjal je nenarodne koristi ; nenarodno stališče, vedenje / nenarodna država

nènaséljen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni naseljen: nenaseljeni kraji ; otok je nenaseljen / nenaseljeni bloki

nènaséljenost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
značilnost nenaseljenega: nenaseljenost krajev

nènasíčen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž., zastar. lačen : neprespani in nenasičeni vojaki
kem. nenasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z dvema ali tremi vezmi ; nenasičena raztopina raztopina, v kateri se določena snov lahko raztaplja ; teh. nenasičena barva

nènasíčenost -i ž ( ȅ-ȋ )
knjiž. lačnost : v tistih hudih dneh je spoznal nenasičenost

nènasílen -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni nasilen: nenasilen človek / ukrepi morajo biti premišljeni in nenasilni

nènasílje -a s ( ȅ-ȋ )
publ. kar je nasprotno, drugačno od nasilja: zagovornik nenasilja ; širiti ideje o nenasilju

nènasíten -tna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
1. ki ni nasiten: nenasitna jed
2. nav. ekspr. ki se ne da nasititi: ko so se otroci vrnili z izleta, so bili nenasitni / nenasiten želodec ; pren., pesn. nenasitno žrelo grobov
ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je lakomen, požrešen ; ekspr. vse gre v njegovo nenasitno malho vse vzame on
3. ekspr. lakomen , pohlepen : grabežljivi, nenasitni trgovci / opazila je njegov nenasitni pogled
4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nenasitna radovednost ; nenasitna strast do branja

nènasitljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. nav. ekspr. ki se ne da nasititi: nenasitljivi fantje / ima nenasitljiv želodec / zelenjava je sicer zdrava, a nenasitljiva nenasitna
2. ekspr. lakomen , pohlepen : nenasitljivi grabežljivci
ekspr. nenasitljivo sovraštvo zelo veliko

nènasitljívost -i ž ( ȅ-í )
nav. ekspr. lastnost, značilnost nenasitljivega človeka: nenasitljivost otrok / s porazom so dobili plačilo za svojo nenasitljivost

nènasítnež -a m ( ȅ-ȋ )
ekspr. nenasiten človek: pri jedi je bil pravi nenasitnež / temu nenasitnežu ni nikoli dovolj zemlje

nènasítnica -e ž ( ȅ-ȋ )
ekspr. nenasitna ženska: ta nenasitnica ne bo nikoli zadovoljna

nènasítnik -a m ( ȅ-ȋ )
knjiž. nenasiten človek: zdaj ima tudi ta nenasitnik najbrž dovolj

nènasítnost -i ž ( ȅ-í )
nav. ekspr. lastnost nenasitnega človeka: nenasitnost otrok / spolna nenasitnost / zaradi nenasitnosti vaških bogatašev je propadla marsikatera kmetija

nènaspán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni naspan: nesrečo je povzročil nenaspan voznik ; zbudil se je utrujen in nenaspan / nenaspane oči

nènatánčen -čna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni natančen: pri delu je precej nenatančen / stari merilni instrumenti so nenatančni / nenatančna preiskava ; nenatančno izražanje / nenatančni podatki

nènatánčnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nenatančnega človeka: nenatančnost pri delu / nenatančnost izdelave

nènatísnjen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni natisnjen: nenatisnjena zbirka pesmi

nènatúren -rna -o prid. ( ȅ-ȗ )
knjiž. nenaraven : nenaturna smrt ; nenaturno življenje / nenaturno veselje prisiljeno

nènaváden -dna -o prid. ( ȅ-ȃ )
1. ki ni navaden: nenavaden dogodek, pojav, prizor ; pripovedoval jim je o nenavadnih stvareh ; otroku so dali nenavadno ime / prišel je ob nenavadnem času / znašel se je v čudnem, nenavadnem položaju
// nav. ekspr. ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega: imela je zelo nenavadno obleko ; nenavadno stanovanje / veliko, nenavadno dejanje / poseben, nenavaden človek
2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: znan je po svoji nenavadni dobroti ; ima nenavadno moč ; to je povedal z nenavadno resnostjo / njegove besede so naredile nanjo nenavaden vtis ; globoko, nenavadno doživetje

nènavádnež -a m ( ȅ-ȃ )
knjiž. čudak , posebnež : to je poklic za nenavadneže

nènavádnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nenavadnega: stilna nenavadnost ; nenavadnost pojava ; nenavadnost njegovega uspeha / pojavile so se neke nenavadnosti / knjiž. želja po nenavadnostih in pustolovščinah

nènavézan -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni navezan: rada bi ostala nenavezana nanj
alp. plezali so nenavezani

nènavézanost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, stanje nenavezanega človeka: nenavezanost sina nanj ga je žalostila / publ. gospodarska nenavezanost neodvisnost, samostojnost

nenavídeti -im nedov. ( í ȋ )
zastar. sovražiti : nenavideti soseda
// zavidati : nenavidim ti otroka

nènavzóč tudi nènavzòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
ki ni navzoč: razpravljali so tudi o stanovanjskih problemih nenavzočih oseb / knjiž. sedela je med njimi zamišljena, nenavzoča

nènavzóčnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
dejstvo, da kdo ni navzoč: sklep so sprejeli kljub nenavzočnosti nekaterih članov / knjiž. govorila je z nekakšno nenavzočnostjo

nènazóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni nazoren: nenazorne predstave ; njegovo izražanje je nenazorno

nènazórnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nenazornega: nenazornost izražanja

nènegován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni negovan: nenegovani otroci / ima nenegovane lase / za hišo se je razprostiral nenegovan gozd

nènehajóč tudi nènehajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
knjiž. nenehen , neprestan : nenehajoč boj proti boleznim ; živel je v nenehajočem strahu pred smrtjo

nenéhaven -vna -o prid. ( ẹ̑ )
star. nenehen , neprestan : nenehaven boj za pravice ; živeti v nenehavnem strahu

nenéhen -hna -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je, obstaja brez prenehanja: nenehen boj za pravico ; živela je v nenehnem strahu ; delajo v nenehnem trušču ; nenehna bolečina ; biti v nenehni napetosti, pripravljenosti
2. ekspr. pogost , pogosten : nenehni napadi kašlja ; nezadovoljstvo delavcev je povzročalo nenehne stavke

nenéhoma prisl. ( ẹ̑ )
knjiž. neprenehoma : nenehoma je v zadregi ; zakonodaja se na tem področju nenehoma spreminja

Nènémec in nènémec -mca m ( ȅ-ẹ́ )
kdor ni Nemec: čeprav je bila po rodu Nemka, se je poročila z Nenemcem

nènémški -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni nemški: nenemški jeziki, narodi ; nenemške dežele

nèneváren -rna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni nevaren: vozili so se po mirni, nenevarni reki ; smučal se je samo po nenevarnih strminah / to so za družbo nenevarni pojavi / nenevaren človek, sovražnik / na tekmi je dobil majhno, nenevarno rano
med. nenevarna novotvorba

nènéžen -žna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki mu manjka nežnosti: že od rane mladosti je morala živeti ob nenežnem moškem / ekspr. njena nenežna veselost mu ni ugajala

nènormálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni normalen: nenormalni odnosi, pojavi / ima nenormalen krvni obtok ; nenormalna rast / znašel se je v nenormalnem položaju nenavadnem
// duševno nerazvit, neuravnovešen: pisatelj je izbral za svoje junake nenormalne ljudi / znaki bolne, nenormalne duševnosti

nènormálnež -a m ( ȅ-ȃ )
ekspr. nenormalen človek: dejanja nenormalnežev

nènormálnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nenormalnega: nenormalnost odnosov, pojavov ; nenormalnost rasti / znaki nenormalnosti / v njegovem ravnanju so odkrili več nenormalnosti

nènráven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
knjiž. nemoralen : nenraven človek / nenravno dejanje, ravnanje

nènrávnež -a m ( ȅ-ȃ )
knjiž. nemoralen človek: čeprav je bil tih in miren, so ga imeli za nenravneža

nènrávnost -i ž ( ȅ-á )
knjiž. nemoralnost : pri zaslišanju se je pokazala vsa njegova nenravnost / govorili so o nenravnosti njegovega pisanja

nènújen -jna -o prid. ( ȅ-ū )
ki ni nujen: predpis je v spremenjenih razmerah postal nenujen ; nenujne podrobnosti ; nenujna zadeva

neo... ali néo... prvi del zloženk ( ẹ̑ )
nanašajoč se na nov: neofašizem, neoplazma, neorealističen, neorealizem / neomicin

néoavantgárda -e ž ( ẹ̑-ȃ ) zlasti od 50. do 70. let 20. stoletja
umetnostna smer, ki izhaja iz tradicije avantgarde: protagonisti neoavantgarde so poskušali zabrisati mejo med umetnostjo in življenjem ; slovenska neoavantgarda / gledališka neoavantgarda

nèobčúten -tna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū ) knjiž.
1. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: samo neobčuten človek stori kaj takega / mati jo je poslušala z neobčutnim obrazom
2. neobčutljiv : imel je neobčuten prst ; po operaciji je ostala roka neobčutna / bil je neobčuten za vse okrog sebe

nèobčutljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni občutljiv: na desni roki ima čisto neobčutljive prste ; koža je postala od mraza neobčutljiva / ekspr. novica ga ne bo prizadela, je precej neobčutljiv
// odporen 1 , nedovzeten : za bolezen je na srečo neobčutljiv / te rastline so neobčutljive za vremenske spremembe

nèobčutljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neobčutljivega: neobčutljivost kože / neobčutljivost za bolečine / ekspr. znan je po svoji moralni neobčutljivosti

nèobčútnost -i ž ( ȅ-ú )
knjiž. nesposobnost čustvovati, doživljati: s tem je pokazal svojo plitvost in neobčutnost

nèobdávčen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni obdavčen: neobdavčeni dohodki ; neobdavčena zemlja / neobdavčeni obrtniki

nèobdávčenost -i ž ( ȅ-ȃ )
stanje neobdavčenega: neobdavčenost preživnin

nèobdavčljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne more, ne sme obdavčiti: neobdavčljivi dohodki

nèobdélan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni obdelan: neobdelane in nepognojene njive ; neobdelano zemljišče / zidovi iz neobdelanih kamnov / raziskovanje neobdelanega gradiva / publ. turistično neobdelano območje
les. neobdelani les

nèobéljen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni obeljen: neobeljeno platno / neobeljen les ; neobeljene vrbove šibe

nèobhóden -dna -o prid. ( ȅ ọ̄ )
knjiž. neizogiben , nujen : disciplina je neobhoden pogoj za uspešno delo ; ta knjiga je neobhoden priročnik za študente / ekspr. predavanju je sledil neobhoden pogovor

nèobhódnost -i ž ( ȅ-ọ̄ )
knjiž. neizogibnost , nujnost : otroke so prepričevali o neobhodnosti discipline

nèobičájen -jna -o prid. ( ȅ-ȃ )
nenavaden : neobičajen pojav / neobičajna beseda / neobičajna nadarjenost

nèobičájnost -i ž ( ȅ-ȃ )
nenavadnost : neobičajnost pojava

nèobíčen tudi nèóbičen -čna -o prid. ( ȅ-ī; ȅ-ọ̑ )
zastar. nenavaden : neobična velikost sadeža / ima neobičen spomin

nèobjáva -e ž ( ȅ-ȃ )
dejstvo, da kaj ni objavljeno: uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave nenaročenih prispevkov ; razlog za neobjavo članka

nèobjávljen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni objavljen: neobjavljene pesmi ; teksti iz še neobjavljenega gradiva

nèobjavljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne more, ne sme objaviti: neobjavljiv članek

nèobjektíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni objektiven: neobjektivna ocena, sodba ; neobjektivno gledanje na znanost / kritik je bil do pisatelja precej neobjektiven

nèobjektívnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neobjektivnega človeka: ne marajo ga zaradi njegove neobjektivnosti / znanstvena neobjektivnost

nèobjemljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. zelo velik: neobjemljiva prostranost / neobjemljiva sreča

nèobklesán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni obklesan: ograja iz neobklesanih kamnov / ekspr. neobklesane misli

nèobledljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ne obledi: neobledljiva barva obleke

nèoblíčen -čna -o prid. ( ȅ-ī ȅ-ȋ )
knjiž. ki nima določene oblike: neoblični kosi kovine so bili razmetani po vsej delavnici / pred seboj je slutil neoblično prihodnost nejasno
pravn. neoblični pravni posel posel, za katerega oblika ni pravno predpisana

nèobligáten -tna -o prid. ( ȅ-ȃ )
knjiž. neobvezen : obligatna in neobligatna predavanja / neobligatni učni predmet

nèoblikován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni oblikovan: v ateljeju so ležali še neoblikovani kosi marmorja ; neoblikovana gmota / neoblikovana razredna zavest / dajal je nizke, neoblikovane glasove / ekspr. suho, neoblikovano telo

nèobljúden -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
knjiž. nenaseljen , neposeljen : pusti, neobljudeni kraji / nihče se ni hotel naseliti v tisti neobljudeni hiši

nèobljúdenost -i ž ( ȅ-ȗ )
knjiž. nenaseljenost , neposeljenost : neobljudenost gozdnatih predelov

nèoborožèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni oborožen: vojaki so se spopadli z neoboroženimi vaščani / ekspr. človek stoji pred življenjem neoborožen

nèobrábljen -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni obrabljen: stroj je še neobrabljen / ekspr. neobrabljeni, sveži izrazi

nèobrabljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne obrabi: pod iz trdega lesa je skoraj neobrabljiv ; noben stroj ni neobrabljiv

nèobrán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni obran: neobrana češnja / neobran pridelek ; neobrano sadje / pes je dobil še neobrano kost

nèobrásel -sla -o tudi nèobrástel -tla -o [ neobrasəu̯; neobrastəu̯ ] prid. ( ȅ-ā ȅ-á )
ki ni obrasel: pogozdovati neobrasle površine / gosta, neobrasla brada

nèobráščen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni obraščen: gol, neobraščen hrib / na neobraščenem obrazu so se poznale brazgotine

nèobremenjèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni obremenjen: neobremenjen opornik / nav. ekspr.: človek, neobremenjen s predsodki ; ima neobremenjeno preteklost
pravn. neobremenjeno zemljišče

nèobremenjênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost neobremenjenega: neobremenjenost okrasnih stebrov / duševna neobremenjenost

nèobrézan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni obrezan: gnilo, neobrezano jabolko / drevesa so še neobrezana / neobrezan rob
zal. neobrezana knjiga

nèobrít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni obrit: neobrit človek / neobrit obraz ; neobrita brada

nèobrnljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da obrniti: neobrnljiv proces, razvoj
fiz. neobrnljiva sprememba sprememba, katere časovni potek se ne da obrniti brez opravljanja dodatnega dela

nèobrúšen -a -o prid. ( ȅ-ú )
ki ni obrušen: neobrušen biser ; neobrušen kamen / neobrušena peščena zrna / ekspr. fant je še neobrušen / neobrušeni gibi ; neobrušeno vedenje

nèobŕzdan -a -o prid. ( ȅ-r̄ )
1. ki ni obrzdan: pred hlevom je stal neobrzdan konj / knjiž. neobrzdan človek / knjiž. ni znal krotiti svojega neobrzdanega jezika
ekspr. neobrzdan otrok neugnan, razposajen ; knjiž. poznali so njegovo neobrzdano življenje razuzdano, razvratno
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neobrzdana jeza, strast ; neobrzdano navdušenje

nèobŕzdanost -i ž ( ȅ-r̄ )
knjiž. lastnost neobrzdanega človeka: težko je prenašal bratovo neobrzdanost / neobrzdanost čustev / ekspr. neobrzdanost otrok

nèobsegljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. ki se ne da obseči: neobsegljivo vesolje

nèobséžen -žna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni obsežen, ni velik: neobsežen prostor / neobsežno besedilo

nèobstájanje -a s ( ȅ-ā )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od obstajanja: njegovi članki obravnavajo pojem neobstajanja

nèobstòj -ôja m ( ȅ-ȍ ȅ-ó )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od obstoja, obstajanja: govoriti o neobstoju socialnega gibanja ; želja po begu in neobstoju

nèobstojèč -éča -e prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
knjiž. ki ni, ne obstaja: ukvarjati se z neobstoječimi problemi ; opevati neobstoječe stvari

nèobstójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni obstojen: obstojne in neobstojne barve / na zraku neobstojna kovina ; proti vlagi neobstojne snovi neodporne
jezikosl. neobstojni samoglasnik samoglasnik, ki pri pregibanju ali v tvorbi besed izginja ali se pojavlja ; kem. neobstojni elementi radioaktivni elementi

nèobstójnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost neobstojnega: neobstojnost barv / knjiž. neobstojnost človeka

nèobtesán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni obtesan: neobtesan les ; kup neobtesanih debel / zastar. surov, neobtesan fant neolikan, neotesan

nèobtežèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni obtežen: ena stran tehtnice je bila še neobtežena / ekspr. bil je neobtežen s pomisleki in predsodki

nèobveščèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni obveščen: ljudje so ostali o tem dogodku neobveščeni / neobveščena javnost

nèobveščênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost neobveščenega: zaradi neobveščenosti o dogodku se ni mogel pravilno odločiti / med ljudmi je vladala splošna neobveščenost

nèobvézen -zna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni obvezen: ogled razstave je neobvezen ; udeležba pri teh predavanjih je neobvezna / neobvezni učni predmet učni predmet, prepuščen osebni izbiri / z urednikom časopisa se je domenil za neobvezno objavo članka / publ. v neobveznem pogovoru nam je povedal precej zanimivega in koristnega sproščenem, prijateljskem
pravn. neobvezni pripor pripor, katerega odreditev je prepuščena preiskovalčevi presoji ; neobvezna obramba obramba, za katero se lahko odloči obdolženec sam

nèobvéznost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neobveznega: neobveznost udeležbe na proslavi

nèobvládan -a -o prid. ( ȅ-ā )
ki se ne obvladuje, ne zadržuje: neobvladan človek / neobvladani gibi / neobvladana jeza

nèobvládanost -i ž ( ȅ-ā )
lastnost, značilnost neobvladanega človeka: ni znal poiskati vzroka otrokove neobvladanosti / neobvladanost gibov

nèobvladljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da obvladati: živahen, neobvladljiv fant ; je zelo neobvladljive narave / neobvladljiva jeza, strast / ekspr. neobvladljiv odpor zelo velik

nèobvladljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neobvladljivega: neobvladljivost naravnih pojavov

nèobzíren -rna -o prid. ( ȅ-ī )
ki mu manjka obzirnosti: neobziren človek ; biti neobziren do koga / neobzirno vedenje

nèobzírnost -i ž ( ȅ-ī )
lastnost neobzirnega človeka: vsi so poznali njegovo neobzirnost do staršev / ekspr. bil je odkrit prav do neobzirnosti zelo

nèocarínjen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni ocarinjen: neocarinjeno blago / uvoz nadomestnih delov je neocarinjen

nèocénjen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni ocenjen: neocenjeno premoženje / neocenjeno prevajalsko delo
šol. učenec je (ostal) neocenjen iz matematike

nèocenljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da oceniti: denarna vrednost predmeta je neocenljiva / neocenljivi pojavi
2. ekspr. zelo velik, izreden: stvar neocenljivega pomena ; neocenljiva vrednost / neocenljiva izguba, škoda

nèočíščen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni očiščen: obuti neočiščene čevlje ; zanemarjeno, neočiščeno stanovanje / neočiščena ruda
voj. neočiščeno minsko polje

nèočíten -tna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
prikrit , skrit : obsojal jih je na neočiten način / neočitne napake

néodarvinízem -zma m ( ẹ̑-ī )
teorija, po kateri so mutacije in naravni izbor tvorci novih vrst: darvinizem in neodarvinizem

nèodbíten -tna -o prid. ( ȅ-ī )
1. ki se ne more, ne sme odbiti, odšteti: neodbitni stroški
2. zastar. neizpodbiten , neovrgljiv : neodbitno dejstvo

nèoddán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni oddan: neoddano pismo / neoddano stanovanje
pog. dekle je še neoddano še ni poročeno ali zaročeno

nèodgonetljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
star. nerazrešljiv , nedoumljiv : smisel njegovih besed je bil neodgonetljiv ; neodgonetljive stvari
// skrivnosten , nenavaden : srečala sta se v neodgonetljivih okoliščinah ; neodgonetljive sile

nèodgôvor -a m ( ȅ-ȏ )
kar je nasprotno, drugačno od odgovora: odgovoril je z neodgovorom ; neodgovor ministrstva

nèodgovóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
1. ki (še) ni odgovoren: otrok je še in neodgovoren za svoja dejanja
pravn. kazensko neodgovorna oseba oseba, ki po določilih zakona ni odgovorna za kaznivo dejanje
2. ekspr. ki ni v skladu z moralnimi načeli, dejanskim stanjem: neodgovorna kritika ; neodgovorno dejanje, ravnanje / to so zakrivili neodgovorni posamezniki

nèodgovórnež -a m ( ȅ-ọ̑ )
ekspr. kdor ne dela v skladu z moralnimi načeli: to je ravnanje neodgovornežev

nèodgovórnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
ekspr. lastnost, značilnost neodgovornega: prizadela jih je neodgovornost njegovega dejanja / to se je zgodilo zaradi neodgovornosti vodstva / v tem se kaže neodgovornost do družbe

neodím -a m ( ȋ )
kem. težka kovina rumenkaste barve, element Nd:

nèodjemljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
neodvzemljiv : neodjemljiva pravica

nèodjenljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. star. nepopustljiv : neodjenljiv človek ; v svojih nazorih je neodjenljiv / neodjenljiv značaj / občudovali so njegovo neodjenljivo delo, prizadevanje vztrajno
2. knjiž. nenehen , neprestan : neodjenljive skrbi

nèodjenljívost -i ž ( ȅ-í )
star. nepopustljivost : nasprotoval mu je z vso svojo neodjenljivostjo / neodjenljivost pri delu vztrajnost

nèodklonljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. neizogiben , neizbežen : neodklonljiv gospodarski propad / neodklonljiva dolžnost

nèodkrít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni odkrit: neodkrite dežele / krivec je ostal neodkrit ; pomen njegove zbirke je še neodkrit ; neodkrita prevara / je zelo neodkrit človek / neodkrite besede

nèodkritosŕčen -čna -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki mu manjka odkritosrčnosti: neodkritosrčen človek / neodkritosrčen odnos do ljudi

nèodkritosŕčnež -a m ( ȅ-ȓ )
ekspr. neodkritosrčen človek: hinavci in neodkritosrčneži

nèodkritosŕčnost -i ž ( ȅ-ȓ )
lastnost, značilnost neodkritosrčnega človeka: moti ga njena neodkritosrčnost / med njima je vladala neprijetna neodkritosrčnost

nèodkrítost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neodkritega človeka: zaradi svoje neodkritosti ni bil priljubljen / bolela ga je neodkritost njegovih besed

nèodlóčen 1 -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
1. ki se (še) ni odločil: glede nadaljnjega študija je še neodločen ; bila je še neodločena, kam naj gre
2. ki (še) ni odločen: tekma je še neodločena / knjiž. vprašanje je še neodločeno nerešeno
šport. neodločeni izid, rezultat izid, rezultat, pri katerem sta dosegla nasprotna igralca, nasprotni moštvi enako število točk, isti čas

nèodlóčen 2 -čna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki mu manjka odločnosti: neodločen človek ; dekle je preveč neodločno / odgovoril je z neodločnim glasom ; hodil je s plašnim, neodločnim korakom

nèodlóčenost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost neodločenega: zaradi njegove neodločenosti stvar ni mogla steči / neodločenost tekme

nèodločílen -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni odločilen: neodločilno mnenje, stališče

nèodlóčnež -a m ( ȅ-ọ̑ )
ekspr. neodločen človek: je velik neodločnež ; strahopetneži in neodločneži

nèodlóčnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost neodločnega človeka: jezi ga njihova neodločnost ; njegov glas je razodeval strah in neodločnost

nèodlóžen -žna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
knjiž. neodložljiv : neodložni opravki

nèodložljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da, ne sme (časovno) odložiti: ima neodložljiv opravek ; neodložljivo delo / ti problemi so neodložljivi ; neodložljiva naloga, zadeva
// knjiž. neizogiben , nujen : bliža se čas neodložljivega slovesa / taki ukrepi so bili neodložljivi

nèodložljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neodložljivega: neodložljivost problema zahteva takojšnjo rešitev

nèodméven -vna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni odmeven: za poskuse so potrebovali neodmeven prostor / publ. neodmevni znanstveni izsledki ; neodmevna literatura

nèodmévnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neodmevnega: neodmevnost prostora / publ. neodmevnost nekaterih del pri bralcih

nèodnehljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í ) knjiž.
1. nepopustljiv : odločno, neodnehljivo dekle / neodnehljivo prizadevanje
2. zastar. nenehen , neprestan : neodnehljive skrbi

nèodnehljívost -i ž ( ȅ-í )
knjiž. nepopustljivost : močno so občutili njegovo neodnehljivost / odlikuje ga velika neodnehljivost

nèodobrávanje -a s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od odobravanja: s tem je izrazil svoje neodobravanje ; očitno neodobravanje / z neodobravanjem reči kaj

nèodoljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
zastar. neubranljiv , neustavljiv , nezadržen : neodoljiva sila ga je gnala k njej / začutil je neodoljivo željo, da bi obiskal rojstni kraj ; neodoljivo hrepenenje

nèodpísan -a -o prid. ( ȅ-í )
ekon., v zvezi neodpisana vrednost vrednost, ki se dobi, če se od nabavne vrednosti odšteje amortizirana vrednost:

nèodpláčen -čna -o prid. ( ȅ-á )
pravn. nanašajoč se na dajatev brez plačila, povračila: neodplačen prenos premoženja

nèodplačljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da odplačati: neodplačljiv dolg

nèodpodljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ekspr. ki se ne da odpoditi, odgnati: nemirne, neodpodljive misli ji niso dale spati

nèodpóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
1. ki ni odporen: neodpornemu človeku je bolezen še bolj nevarna / neodporen material ; ta sorta žita je proti mrazu zelo neodporna
2. med. katerega organizem slabo ali sploh ne prenaša določene snovi: bolnik je neodporen proti zdravilom, za zdravila

nèodpórnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
1. lastnost, značilnost neodpornega človeka: otrokova neodpornost jih skrbi / neodpornost proti vlagi
2. med. stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi: neodpornost proti zdravilom, za zdravila

nèodposlán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni odposlan: odgovor je napisan, a neodposlan ; neodposlano pismo

nèodpovedljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
pravn. ki se ne more, ne sme odpovedati: neodpovedljiva pogodba

nèodpravljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da odpraviti: neodpravljive napake

nèodpŕt -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki (še) ni odprt: na mizi je ležal kup neodprtih pisem / cveti so še neodprti
gozd. neodprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi pomanjkanja prometnih povezav nemogoče, neekonomično

nèodpústen -tna -o prid. ( ȅ-ú )
knjiž. neodpustljiv : neodpustna žalitev / neodpustna napaka

nèodpustljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da odpustiti: neodpustljiva žalitev ; neodpustljivo ravnanje
// ekspr. zelo velik, hud: neodpustljiva napaka, zamuda

nèodrásel -sla -o tudi nèodrástel -tla -o [ neodrasəu̯; neodrastəu̯ ] prid. ( ȅ-ā ȅ-á )
ki ni odrasel: neodrasel fant ; neodrasla žival

nèodréšen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
1. rel. ki ni odrešen: neodrešeno človeštvo
2. vznes. ki pripada narodu, katerega večina živi v drugi državi: skrbeti za neodrešene brate / neodrešeni kraji

nèodstavljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da, ne sme odstaviti, odpustiti: sodniki so bili neodstavljivi

nèodstranljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da odstraniti: neodstranljive ovire / neodstranljiv smrad

nèodsvojljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
pravn. ki se ne sme odsvojiti: neodsvojljive dobrine ; neodsvojljiva lastnina

nèodtujljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
pravn. ki se ne sme odtujiti: neodtujljiva pravica do življenja

nèodtujljívost -i ž ( ȅ-í )
pravn. značilnost neodtujljivega: nedeljivost in neodtujljivost pravic in svoboščin

nèodvísen -sna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
1. ki ni odvisen: sin je že v službi in neodvisen od staršev / volilni organi so od drugih državnih organov neodvisni jim niso podrejeni
// svoboden , samostojen : razmere so se spremenile, ko je dežela postala neodvisna / bil je neodvisna ustvarjalna osebnost
2. ki ne pripada nobeni skupini, stranki: neodvisen časopis, list
mat. neodvisna spremenljivka količina, od katere je odvisna vrednost druge količine ; polit. neodvisna levica

nèodvísnež -a m ( ȅ-ȋ )
ekspr. neodvisen človek: je velik neodvisnež / kot neodvisnež se ni pridružil nobeni stranki

nèodvísnik -a m ( ȅ-ȋ )
1. kdor ne pripada nobeni skupini, stranki: izvolili so sposobne ljudi iz vrst neodvisnikov / kulturni neodvisniki
2. kdor ni (več) odvisen od mamil: po zdravljenju v centru je postal neodvisnik

nèodvísnost -i ž ( ȅ-í )
stanje, lastnost neodvisnega: neodvisnost od staršev ga je sčasoma odtujila domu / govorili so celo o neodvisnosti gledališča od literature / ekonomska, politična neodvisnost / boj za ozemeljsko neodvisnost

nèodvračljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
star. neodvrnljiv , neizogiben : neodvračljiva nesreča / neodvračljiva smrt, usoda

nèodvráten -tna -o prid. ( ȅ-ā )
zastar. neodvrnljiv , neizogiben : njegov odhod je bil neodvraten / neodvratna usoda

nèodvrgljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. ki se ne sme odvreči, zavreči: kulturna dediščina je neodvrgljiva sestavina naroda

nèodvrnljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da odvrniti, preprečiti: neodvrnljiva nesreča / neodvrnljiva smrt, usoda ; sam.: njegove oči so izražale pričakovanje nečesa hudega, neodvrnljivega

nèodvzemljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da, ne sme odvzeti: neodvzemljiva posest / neodvzemljive dolžnosti, pravice

nèodvzéten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
knjiž. neodvzemljiv : neodvzetna pravica

nèodžêjan -a -o prid. ( ȅ-ȇ )
ki se ni odžejal: lačna in neodžejana živina
knjiž. pisatelj prikazuje lik zrele, a neodžejane ženske (spolno) nezadovoljene

néofašíst -a m ( ẹ̑-ȋ )
pristaš neofašizma: demonstracije neofašistov

néofašístičen -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na neofašiste ali neofašizem: neofašistična organizacija, skupina / neofašistične demonstracije

néofašízem -zma m ( ẹ̑-ī )
gibanje za obnovo fašizma po drugi svetovni vojni: neofašizem in neonacizem

nèoficiálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
publ. neuraden : neoficialni del sprejema / nekaj časa je bil tudi neoficialni dramaturg v gledališču / neoficialen razgovor

neofít -a m ( ȋ )
rel. novokrščenec : gorečnost neofitov
bot. rastlina, zanesena, priseljena od drugod

neogén -a m ( ẹ̑ )
geol. mlajši terciar:

nèogíben -bna -o prid. ( ȅ-ī )
neizogiben , neizbežen : neogibna usoda ; nesreča je bila neogibna / ekspr. družinski sprehodi so bili zanj neogibno zlo / ti ukrepi so bili neogibni

nèogíbnost -i ž ( ȅ-ī )
neizogibnost , neizbežnost : zavedali so se neogibnosti vojne / poučiti delavce o neogibnosti delovne discipline / knjiž. umetnikovo ustvarjanje nastaja iz notranje neogibnosti nujnosti, potrebe

nèogróžen -a -o tudi nèogrožèn -êna -o prid. ( ȅ-ọ̄; ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni ogrožen: ti kraji so bili med vojno neogroženi ; zdravstveno neogroženi učenci

néoimperialízem -zma m ( ẹ̑-ī )
težnja po novi ekonomski in politični delitvi sveta po drugi svetovni vojni: ameriški neoimperializem ; krepitve neoimperializma

néoimpresionízem -zma m ( ẹ̑-ī )
um. impresionizem, ki upošteva dognanja optike: nagibati se k neoimpresionizmu

néokapitalíst -a m ( ẹ̑-ȋ )
pristaš neokapitalizma: upreti se pritiskom neokapitalistov

néokapitalístičen -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na neokapitalizem: neokapitalistični razvoj / neokapitalistično podjetje

néokapitalízem -zma m ( ẹ̑-ī )
po drugi svetovni vojni kapitalizem, za katerega je značilna visoka produktivnost, poseganje države v gospodarstvo in enakomernejše porazdeljevanje družbenega bogastva: imperializem in neokapitalizem

néokatehúmen -a m ( ẹ̑-ū ) rel.
pripadnik neokatehumenata: neokatehumeni so se zbrali v ljubljanski stolnici

néokatehumenát -a m ( ẹ̑-ȃ ) rel., po drugem vatikanskem koncilu
uvajanje navadno že krščenih odraslih vernikov v poglobljeno življenje po načelih rimskokatoliške vere: začeti neokatehumenat ; vodenje neokatehumenata
// skupnost, skupina, ki se uvaja v tako življenje: pomagala jima je zakonska skupnost, ki je pozneje prerasla v neokatehumenat

néokatehúmenski -a -o prid. ( ẹ̑-ū )
nanašajoč se na neokatehumene ali neokatehumenat: neokatehumenska skupina ; neokatehumenske skupnosti ; neokatehumensko gibanje ; neokatehumensko občestvo

néokatolicízem -zma m ( ẹ̑-ī )
gibanje za prenovitev katolicizma zlasti v prvi polovici 20. stoletja: slovenski neokatolicizem

néoklasicízem -zma m ( ẹ̑-ī )
um. umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki obnavlja motive in oblike stare grške in rimske umetnosti: stavba ima značilnosti neoklasicizma / neoklasicizem v francoski književnosti / neoklasicizem v glasbi po prvi svetovni vojni

nèokléščen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki ni okleščen: neokleščeno drevo / neokleščena veja ; pren., ekspr. fant je še precej neokleščen

néokolonialíst -a m ( ẹ̑-ȋ )
pripadnik neokolonializma: stranka neokolonialistov ; kolonialisti in neokolonialisti
// nav. mn., ekspr. neokolonialistična država: pritisk neokolonialistov na nerazvite države

néokolonialístičen -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na neokolonializem: nasprotovati imperialističnim in neokolonialističnim interesom

néokolonialízem -zma m ( ẹ̑-ī )
po drugi svetovni vojni politika gospodarsko razvitih držav, ki si prizadeva spraviti nerazvite države, zlasti nekdanje kolonije, v čim večjo odvisnost: boj proti neokolonializmu, kolonializmu in imperializmu

neokóren -rna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
zastar. okoren , neroden 2 : neokoren človek / stare, neokorne puške

néokorporativízem -zma m ( ẹ̑-ī )
sodelovanje velikih organiziranih interesnih skupin v političnem odločanju in izvajanju zlasti socialnih in ekonomskih politik: neokorporativizem zavrača kakršno koli avtoritarno ali totalitarno usmeritev

nèokován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni okovan: neokovan voz ; v hribe je hodil z neokovano palico

nèokrašèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni okrašen: zapuščen, neokrašen grob ; neokrašena okna

nèokréten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
okoren , neroden 2 : je zelo neokreten človek ; neokreten pri delu / stopal je z neokretnimi koraki
ekspr. neokreten organizator nespreten, neiznajdljiv

nèokrétnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
okornost , nerodnost : smejali so se njegovi neokretnosti / neokretnost hoje

nèokŕnjen -a -o prid. ( ȅ-r̄ )
ki ni okrnjen: članek je izšel neokrnjen / knjiž.: neokrnjene pravice ; neokrnjeno delovanje društva

nèokŕnjenost -i ž ( ȅ-r̄ )
lastnost, značilnost neokrnjenega: neokrnjenost članka / knjiž. neokrnjenost pravic / knjiž. braniti ozemeljsko neokrnjenost države

nèokrúšen -a -o prid. ( ȅ-ū )
ki ni okrušen: neokrušena posoda

nèokús -a m ( ȅ-ȗ )
kar je nasprotno, drugačno od okusa: vsakdo se oblači po svojem okusu ali neokusu / ekspr. stanovanje je opremljeno s precejšnjim neokusom / ekspr. njegovo razpoloženje se je stopnjevalo do neokusa zelo

nèokúsen -sna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
ki ni okusen: neokusna jed ; kosilo je bilo zelo neokusno / neokusna kravata, obleka / ekspr. njegova pripomba je bila precej neokusna
ekspr. neokusen človek neprijeten, zoprn ; ekspr. rad pripoveduje neokusne šale nespodobne, opolzke

nèokúsnost -i ž ( ȅ-ú )
lastnost, značilnost neokusnega: neokusnost pripravljene jedi mu je jemala tek / neokusnost njegovih oblek / ekspr. neokusnost pripomb / ekspr. sobo so okrasili do neokusnosti pretirano, preveč
// ekspr. kar je neokusno, neprimerno: v romanu je tudi precej neokusnosti

nèokúžen -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni okužen: neokužena koža, rana ; neokužene osebe / zrak je tam še neokužen / ekspr. zdaj je s to miselnostjo še neokužen

nèolastnínjen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni olastninjen: neolastninjeni družbeni kapital ; neolastninjena zavarovalnica ; neolastninjena podjetja ; neolastninjeno premoženje

nèolépšan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni olepšan: neolepšana resnica

nèolesenèl in nèolesenél -éla -o [ neoleseneu̯ ] prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
ki ni olesenel: neolesenelo steblo

néoliberálec -lca m ( ẹ̑-ȃ )
pristaš neoliberalizma: slovenski neoliberalci ; vnet neoliberalec ; Evropa je vedno bolj razcepljena na neoliberalce in socialdemokrate

néoliberálen -lna -o prid. ( ẹ̑-ȃ )
nanašajoč se na neoliberalizem: neoliberalni kapitalizem ; neoliberalna ekonomija ; neoliberalna politika ; neoliberalna reforma

néoliberalístičen -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na neoliberalizem: neoliberalistični pogled na svet ; položaj umetnosti in gledališča v neoliberalistični družbi ; neoliberalistična ekonomska politika ; neoliberalistična ideologija

néoliberalizácija -e ž ( ẹ̑-á )
uveljavljanje neoliberalistične miselnosti: neoliberalizacija gospodarstva, družbe, države ; boj proti neoliberalizaciji

néoliberalízem -zma m ( ẹ̑-ī )
teorija in gospodarskopolitična smer, ki spodbuja prosto trgovino in nasprotuje posegom države v gospodarstvo: ekonomski neoliberalizem ; kritik neoliberalizma ; ključna strategija neoliberalizma predpostavlja svobodno tržišče in svobodno trgovino ; uveljavitev neoliberalizma

nèolíkan -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki mu manjka olike, vljudnosti: neolikan človek / neolikano vedenje

nèolíkanec -nca m ( ȅ-ȋ )
ekspr. neolikan človek: ne druži se s takimi neolikanci

nèolíkanost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost neolikanega človeka: njegova neolikanost se mu bo še maščevala / ni dobrodošel v družbi zaradi svoje neolikanosti

neolítik -a m ( í )
arheol. prazgodovinska doba, v kateri se pojavijo poleg orodja iz kamna prvi lončarski izdelki, mlajša kamena doba: paleolitik in neolitik

neolítski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na neolitik: neolitsko naselje, orodje / neolitska doba

neologíja -e ž ( ȋ )
1. ustvarjanje novih besed: raziskave teoretičnih vprašanj neologije
2. jezikosl. beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena; neologizem : prevajalec si mora včasih kako besedno igro ali neologijo izmisliti

neologízem -zma m ( ī )
jezikosl. nova beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena, novotvorjenka: uvajati neologizme

nèolúpljen -a -o prid. ( ȅ-ú )
ki ni olupljen: neolupljen krompir ; neolupljena jabolka / neolupljeno deblo

nèolúščen -a -o prid. ( ȅ-ú )
ki ni oluščen: neoluščen grah / neoluščeno seme

nèomadeževán -a -o prid. ( ȅ-á )
nav. ekspr. ki ni omadeževan: neomadeževan človek / neomadeževan značaj / neomadeževana preteklost neoporečna
ekspr. nagnil se je nad še neomadeževan list nepopisan ; ekspr. neomadeževano perilo čisto

nèomadeževánost -i ž ( ȅ-á )
nav. ekspr. lastnost, značilnost neomadeževanega človeka: spoštovali so ga zaradi njegove neomadeževanosti / neomadeževanost ljubezni

nèomahljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni omahljiv: neomahljiv človek ; ostal je odločen in neomahljiv
// star. trden , neomajen : njegov sklep je neomahljiv ; neomahljivo zaupanje

nèomahljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost neomahljivega človeka: občudovali so njegovo odločnost in neomahljivost

nèomaján tudi nèomájan -a -o prid. ( ȅ-á; ȅ-ā )
nav. ekspr. ki ni omajan: neomajan sklep ; neomajana vera v zmago ; neomajano zaupanje / neomajan ugled / zakoreninjena, neomajana tradicija

nèomájen -jna -o prid. ( ȅ-ā )
nav. ekspr. ki se ne da omajati: to je njegov neomajen sklep ; vodijo ga trdna, neomajna načela ; njegovo stališče je neomajno / zanesljiv, neomajen človek
// ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neomajen pogum ; neomajna ljubezen, vdanost

nèomajljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
star. neomajen : neomajljiv sklep / neomajljiva ljubezen, volja

nèomájnost -i ž ( ȅ-ā )
nav. ekspr. lastnost, značilnost neomajnega: neomajnost njegovega sklepa jih je presenetila / njena neomajnost ga je zmedla

nèomejèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni omejen: neomejen prostor / neomejeno trajanje / vladati z neomejeno oblastjo ; njegove pravice so neomejene / publ. dežele z neomejenimi gospodarskimi možnostmi / ekspr. pri njih je oče neomejen gospodar / star. neomejeno zaupanje neomajno
geom. neomejena ravna črta premica ; pravn. neomejeno jamstvo jamstvo z vsem premoženjem ali za vso škodo ; družba, zadruga z neomejenim jamstvom družba, zadruga, pri kateri jamčijo družabniki ali člani z vsem svojim premoženjem

nèomejênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost neomejenega: prostorska neomejenost / časovna neomejenost / zavedal se je neomejenosti svojih pravic

nèoménjen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni omenjen: v bibliografiji neomenjena dela

nèometán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni ometan: neometan zid ; vselili so se v še neometano hišo

neomicín -a m ( ȋ )
farm. antibiotik proti boleznim črevesja in proti tuberkulozi:

nèomíkan -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž. nekulturen : neomikan človek / neomikani narodi

nèomíkanec -nca m ( ȅ-ȋ )
knjiž., ekspr. nekulturen človek: s tem neomikancem ne želim imeti opravka

nèomíkanost -i ž ( ȅ-ȋ )
knjiž. nekulturnost : vzrok je v neomikanosti teh ljudi

nèomláčen -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni omlačen: neomlačeno žito

nèomláten -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni omlaten: neomlateno žito

nèomočljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
kem. ki se ne veže z vodo: olja so neomočljiva

nèomožèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
navadno v ženskem spolu neporočen : doma sta še dve neomoženi sestri ; ostala je neomožena

néon -a m ( ẹ̑ )
1. kem. žlahtni plin brez barve, vonja in okusa, element Ne: z neonom polnjene svetilne cevi
2. pog. fluorescenčna razsvetljava: v lokalu imajo neon

néonacíst -a m ( ẹ̑-ȋ )
pristaš neonacizma: izzivanje neonacistov

néonacístičen -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na neonaciste ali neonacizem: neonacistična organizacija / neonacistično zborovanje

néonacízem -zma m ( ẹ̑-ī )
gibanje za obnovo nacizma po drugi svetovni vojni: pojavljanje neonacizma

néonatálen -lna -o prid. ( ẹ̑-ȃ )
1. ki se pojavlja v prvih štirih tednih življenja po rojstvu: neonatalna okužba ; neonatalna umrljivost
2. namenjen za preprečevanje, razpoznavanje in zdravljenje bolezni pri novorojenčkih: neonatalni oddelek bolnišnice ; neonatalna ambulanta ; študenti neonatalne medicine ; neonatalna pediatrija

néonatológ -a m ( ẹ̑-ọ̑ )
zdravnik specialist za neonatologijo: nad nedonošenčki v inkubatorju sta bedela neonatologa ; neonatolog in pediater

néonatologíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
preprečevanje, razpoznavanje in zdravljenje bolezni pri novorojenčkih: sodoben inkubator je nadomestil dotrajanega v službi za neonatologijo ; ultrazvočna diagnostika v neonatologiji
// veda o tem: izbrana poglavja iz neonatologije

nèonesnážen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni onesnažen: neonesnažen zrak ; neonesnažena voda, zemlja ; neonesnaženo območje, okolje

nèonesnáženost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost neonesnaženega: industrijska, prometna neonesnaženost ; neonesnaženost okolja ; ohranjanje neonesnaženosti

néonka -e ž ( ẹ̑ )
1. pog. neonska žarnica: neonke oddajajo bolj hladno svetlobo ; modra, rdeča neonka ; utripajoče neonke na stropu
2. zool. majhna južnoameriška riba z zeleno svetlikajočo se progo na boku, Hyphessobrycon innesi: gojiti neonke v akvariju ; gupiji, neonke in pajčolanke

néonski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na neon: neonski hlapi / neonski napis napis iz ustrezno oblikovanih neonskih cevi
elektr. neonska cev z neonom napolnjena svetilna cev, ki se uporablja zlasti za reklamne namene
// pog., v zvezi neonska razsvetljava fluorescenčna razsvetljava: lokal z neonsko razsvetljavo

nèopázen -zna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni opazen: govoril je z neopaznim posmehom ; neznatna, neopazna napaka / v svoji preprosti obleki je bil skoraj neopazen

nèopazljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
neopazen : na zunaj neopazljiva bolezen / skromna, neopazljiva ženska

nèopáznost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neopaznega: zaradi neopaznosti posmeha si je njegove besede napačno razlagal

nèopazován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni opazovan: iskal je priložnost, da bi jo neopazovan pogledal ; ko je bila neopazovana, se je ozirala po vseh kotih

nèopážen 1 -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
navadno v povedni rabi ki ni opažen: neopažen je odšel od doma ; patrulja je neopažena obkolila hišo / njegovi pesniški poskusi so bili neopaženi ; njegove zasluge niso ostale neopažene

nèopážen 2 -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni opažen, ni obit: neopažene stene

nèoperabílen -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
med. ki se ne da operirati: neoperabilen karcinom

nèopíljen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni opiljen: neopiljen rob / knjiž. neopiljeno pesniško delo

nèopísen 1 -sna -o prid. ( ȅ-ī )
knjiž. nepopisen : izraz njenega obraza je bil neopisen ; obšla so ga čudna, neopisna čustva / ekspr. neopisna ljubezen, žalost

nèopísen 2 -sna -o prid. ( ȅ-ȋ )
jezikosl., v zvezi neopisni čas glagolska oblika, ki se ne tvori s pomožnim glagolom biti in neosebno glagolsko obliko:

nèopisljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. nav. ekspr. ki se ne da opisati: ima čudne, neopisljive občutke ; lepota pokrajine je neopisljiva
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: obšel jo je neopisljiv strah ; veselje je bilo neopisljivo

néoplatónik -a m ( ẹ̑-ọ́ )
filoz. pristaš neoplatonizma:

néoplatonízem -zma m ( ẹ̑-ī )
filoz. filozofska smer med 3. in 6. stoletjem, ki obnavlja in razvija Platonovo filozofijo: neoplatonizem in gnosticizem

néoplázma -e ž ( ẹ̑-ȃ )
med. skupek izrojenih celic kakega tkiva, novotvorba: zdraviti neoplazme

nèoplojèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni oplojen: neoplojena krava
biol. neoplojeno jajčece

nèoporéčen -čna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
1. ki ni oporečen: neoporečen dokaz ; njegova trditev je bila neoporečna / njena obleka je bila vselej neoporečna / neoporečno vedenje
šport. neoporečna izvedba izvedba, ki je popolnoma v skladu s tekmovalnimi pravili
2. ki ima pozitivne lastnosti zlasti v moralnem pogledu: neoporečen človek ; idejno, politično neoporečen / ima neoporečno preteklost ; pošteno, neoporečno življenje

nèoporéčnost -i ž ( ȅ-ẹ̄ )
lastnost, značilnost neoporečnega: neoporečnost dokazov, trditve / neoporečnost obleke / po svoji neoporečnosti je bil za to funkcijo najprimernejši / ideološka, moralna neoporečnost

nèoporekljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
star. neoporečen : neoporekljiv dokaz ; neoporekljiva resnica / njegovo vedenje je neoporekljivo / neoporekljiv človek

nèoportún -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
knjiž. neprimeren , neumesten : neoportuno dejanje ; pogajanja so opustili, ker so se jim zdela neoportuna

néopozitivízem -zma m ( ẹ̑-ī )
filoz. filozofska smer v 20. stoletju, ki obnavlja in razvija pozitivizem: predhodniki neopozitivizma

nèoprán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni opran: čakal jo je kup neopranega perila / pog. neoprani lasje neumiti

nèopravíčen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
1. ki ni opravičen: neopravičen izostanek od dela
šol. neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti
2. publ. neupravičen : neopravičen očitek, sum

nèopravíčenost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neopravičenega: neopravičenost izostankov
// publ. neupravičenost : končno se je razkrila neopravičenost njegovih sumov

nèopravičljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da opravičiti: neopravičljiv izostanek ; neopravičljiva zamuda / neopravičljivo ravnanje, vedenje

nèoprávljen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni opravljen: čaka ga še dosti neopravljenega dela / živina je še neopravljena

nèopredeljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni opredeljen: neopredeljen pojem / časovno neopredeljena umetnina / njegova čustva so ostala neopredeljena / neopredeljeni pisatelji ; narodnostno, politično, razredno neopredeljen

nèopredeljênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost neopredeljenega: neopredeljenost pojava / časovna neopredeljenost dela / idejna, nazorska neopredeljenost

nèopredeljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da opredeliti: zgodovinsko neopredeljiv pojav / blago neopredeljive barve nedoločljive ; sam.: v njegovem bistvu je nekaj neopredeljivega

nèopredeljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neopredeljivega: časovna neopredeljivost dogajanja

nèoprémljen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni opremljen: oddaja neopremljeno sobo ; stanovanje je še neopremljeno / z učnimi pripomočki neopremljena šola

nèoprémljenost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost neopremljenega: neopremljenost stanovanja / neopremljenost naselja z ustreznimi napravami

neoprén -a m ( ẹ̑ )
kem. umetna, pri zvišani temperaturi in v olju obstojna, težko vnetljiva elastična snov: zaščititi kabel z neoprenom ; potapljaška obleka iz neoprena

nèoprézen -zna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
nepreviden 2 , nepazljiv : do nesreče je prišlo, ker so bili delavci neoprezni / z neopreznim prijemom je sprožil kamenje

nèoprijemljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. nedoločljiv , neopredeljiv : neoprijemljiv pojav / neoprijemljiv dokaz neprepričljiv / težko je bilo odgovoriti na tako neoprijemljivo vprašanje nejasno ; sam.: v njegovi glasbi je nekaj neoprijemljivega

nèoprostljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da oprostiti: neoprostljiva zamuda / neoprostljivo ravnanje

néorealístičen -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na neorealizem: neorealistični filmi ; neorealistična umetnost / neorealistične tendence

néorealízem -zma m ( ẹ̑-ī )
realistična filmska ali literarna smer po drugi svetovni vojni: dokumentarnost neorealizma / italijanski neorealizem

nèorgáničen -čna -o prid. ( ȅ-á )
knjiž. nelogičen , neutemeljen : neorganičen razvoj

nèorgáničnost -i ž ( ȅ-á )
knjiž. nelogičnost , neutemeljenost : neorganičnost razvoja / neorganičnost posameznih elementov v drami nepovezanost, neskladnost

nèorganizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni organiziran: neorganizirana dejavnost ; neorganizirano delo / neorganizirana, neurejena skupina ljudi / pritegnili bodo še vse neorganizirane mladince

nèorganizíranost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neorganiziranega: zaradi neorganiziranosti delo ni imelo zaželenega uspeha / neorganiziranost proizvodnje / govorili so o neorganiziranosti delavcev

nèorgánski -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni organski: organska in neorganska narava / neorgansko gnojilo / knjiž. neorganski pojav, razvoj
grad. neorganska gradnja gradnja, ki se ne sklada z okoljem ; kem. neorganske sestavine, snovi anorganske sestavine, snovi

nèorientíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki se še ni orientiral, zlasti idejno: mladi, neorientirani ljudje / biti idejno in kulturno neorientiran

nèorientíranost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neorientiranega človeka: spis odkriva avtorjevo neorientiranost ; kulturna, politična neorientiranost / neorientiranost takratne kritike je očitna

nèoriginálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni originalen: neoriginalne ilustracije / neoriginalni pesniški poskusi

nèoriginálnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost neoriginalnega: neoriginalnost pesmi / očitali so mu neoriginalnost

nèorokavíčen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ekspr. ki nima (nataknjenih) rokavic: neorokavičeni prsti so mu na jeklu cepina otrpnili
knjiž., ekspr. sprejeli so ga z neorokavičenimi rokami neprijazno, nevljudno

néoromántičen -čna -o prid. ( ẹ̑-á )
nanašajoč se na neoromantiko: neoromantična umetnost / neoromantični motiv hrepenenja

néoromántik -a m ( ẹ̑-á )
predstavnik neoromantike: Murn je izrazit neoromantik

néoromántika -e ž ( ẹ̑-á )
lit. umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki obnavlja nekatere romantične prvine: nemški naturalizem je prehajal v neoromantiko ; lirika neoromantike / neoromantika je gojila glasbeno dramo

nèosében -bna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
1. ki ni oseben: neosebne izkušnje / neoseben jezik, slog / neosebna umetnost ; tematika njegovega dela je neosebna / neosebna kritika objektivna
jezikosl. neosebna glagolska oblika oblika, ki ne kaže glagolske osebe
2. knjiž. nedostopen , hladen : je zelo neoseben človek / neoseben pogled / njegov odnos do sodelavcev je zelo neoseben

nèosedlán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni osedlan: neosedlan konj

nèoskrbován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni oskrbovan: slabo oskrbovani in neoskrbovani objekti / neoskrbovana planinska koča planinska koča, v kateri se dobi samo prenočišče

nèoskrúnjen -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni oskrunjen: neoskrunjen spomenik / ekspr. lepota je ostala neoskrunjena / ekspr. neoskrunjena narava

nèoskrunljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ekspr. ki se ne sme oskruniti, onečastiti: neoskrunljive narodne svetinje

nèoslabljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni oslabljen: nove, še neoslabljene čete / neoslabljena moč, volja

nèoslajèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni oslajen: neoslajen sadni sok ; neoslajena kava

nèosnován -a -o prid. ( ȅ-á )
nav. ekspr. neutemeljen , neupravičen : neosnovana trditev / neosnovan sum

nèosnovánost -i ž ( ȅ-á )
nav. ekspr. neutemeljenost , neupravičenost : neosnovanost trditve / neosnovanost sumničenja

nèóster -tra tudi -ôstra -o prid. ( ȅ-ọ́; ȅ-ọ́ ȅ-ó )
ki ni oster: neoster nož / neostro rezilo / neostri robovi
fot. neostri posnetek posnetek, pri katerem posneti predmet, pojav ni jasno, razločno viden ; um. neostra risba risba, ki manj jasno izstopa od podlage

nèostrína -e ž ( ȅ-í )
fot. lastnost, značilnost neostrega: neostrina posnetka, slike

nèostvarljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. neuresničljiv , neizvedljiv , neizpolnljiv : načrt je nerealen, neostvarljiv ; neostvarljiva ideja, zamisel / njegove želje so neostvarljive

nèosvéščen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni osveščen: zaostal, neosveščen človek ; neosveščena množica / idejno neosveščena pripoved

nèosvéščenost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost neosveščenega človeka: pomanjkanje izobrazbe se kaže v neosveščenosti ljudi

nèosvetljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni osvetljen: neosvetljeni del ploskve ; neosvetljen prostor
fot. neosvetljeni film

nèosvínčen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
v zvezi neosvinčeni bencin bencin brez dodanih svinčevih spojin: proizvodnja neosvinčenega bencina

nèosvobojèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki (še) ni osvobojen: neosvobojeno ozemlje / neosvobojeni narodi / vznes. naši neosvobojeni bratje

nèosvojèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni osvojen: neosvojena dežela / v tem gorovju je še dosti neosvojenih vrhov / ekspr. ta hladna, neosvojena žena ga je vznemirjala

nèosvojljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da osvojiti: neosvojljiva trdnjava / visoki, neosvojljivi vrhovi / ekspr. ponosna, neosvojljiva ženska

nèoškodován tudi nèoškódovan -a -o prid. ( ȅ-á; ȅ-ọ̄ )
ki ni oškodovan: neoškodovani kupci

neoteníja -e ž ( ȋ )
zool. pojav, da se žival razmnožuje na stopnji ličinke: neotenija pri človeški ribici in aksolotlu

nèotesán -a -o prid. ( ȅ-á )
1. ki ni otesan: neotesan les ; neotesani trami
2. ekspr. ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: neotesan, nekulturen človek ; to so surovi, neotesani fantje / kot psovka divjak neotesani

nèotesánec -nca m ( ȅ-á )
ekspr. kdor zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: je velik neotesanec / kot psovka pojdi že, ti neotesanec neotesani

nèotesánka -e ž ( ȅ-á )
ekspr. ženska, ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: neverjetno, kakšna neotesanka je to

nèotesánost -i ž ( ȅ-á )
ekspr. lastnost človeka, ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: očitali so mu neotesanost / to je velika neotesanost

nèotipljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da otipati: zrak je neotipljiv / ekspr. otipljivi in neotipljivi svet / ekspr. neotipljivi dokaz ; sam.: resnica je nekaj neotipljivega

nèotipljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neotipljivega: neotipljivost zraka

neotomízem -zma m ( ī )
filoz. filozofska smer, ki obnavlja in razvija filozofijo Tomaža Akvinskega: pripadniki neotomizma na Slovenskem

nèotróški -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni otroški: neotroški glas ; bled, neotroški obrazek / dekletce ima posebne, čisto neotroške navade

nèovíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni oviran: neoviran promet / neoviran kulturni razvoj / človek mora biti v vsem neoviran / varno in neovirano življenje ki poteka brez težav, ovir

nèovrgljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da ovreči: to je neovrgljiv dokaz ; neovrgljiva domneva, trditev ; neovrgljivo dejstvo / neovrgljiva pravica ; neovrgljiva resnica
// nav. ekspr. ki se ne da zanikati, zatajiti: njegov vpliv na kulturni razvoj je neovrgljiv

nèovŕžen 1 -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki ni ovržen: dokaz je ostal neovržen ; neovržena trditev

nèovŕžen 2 -žna -o prid. ( ȅ-ȓ )
star. neovrgljiv : neovržen dokaz ; neovržna domneva / neovržna resnica

nèozavéščen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. nezaveden , neosveščen : neozaveščena mladina

nèozdráven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
star. neozdravljiv : neozdravna bolezen / neozdraven bolnik

nèozdravljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da ozdraviti: neozdravljiva bolezen, poškodba / težek, neozdravljiv bolnik

nèozvóčen -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni ozvočen: govoril je v neozvočeni dvorani
film. neozvočena kopija filma

nèožénjen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
navadno v moškem spolu neporočen : neoženjen moški
ekspr. v svojih neoženjenih letih je veliko hodil v hribe ko še ni bil poročen

nèožénjenec -nca m ( ȅ-ẹ́ )
ekspr. neporočen moški: najraje je bil v veseli družbi neoženjencev

nèožénjenost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
stanje neporočenega moškega: neoženjenost ga ni motila

NÉP in nép -- tudi NÉP in nép -a m ( ẹ̑ )
krat. ekonomska politika v Sovjetski zvezi pod Leninom v 20. letih 20. stoletja:

nèpakíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni pakiran: nepakirano blago

nèpáren -rna -o prid. ( ȅ-ȃ )
nasproten, drugačen od parnega: neparni organi ; neparne kosti, plavuti / hiše na levi strani ceste imajo neparne številke lihe
mat. neparno število liho število

nèparlamentáren -rna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni parlamentaren: neparlamentarna skupina / parlamentarne in neparlamentarne oblike boja / ekspr. neparlamentarno izražanje, ravnanje
polit. neparlamentarna vlada v nekaterih državah vlada, ki ni odgovorna parlamentu, ni sestavljena iz članov parlamenta

nèpártijec -jca m ( ȅ-á )
pog., v socializmu kdor ni član Zveze komunistov Jugoslavije ali (komunistične) partije: na sejo so povabili tudi nepartijce

nèpártijski -a -o prid. ( ȅ-á )
nanašajoč se na nepartijce: nepartijske organizacije / nepartijski časopisi

nèpasterizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni pasteriziran: prodajo nepasteriziranega mleka so prepovedali

nèpatétičen -čna -o prid. ( ȅ ẹ́ )
ki ni patetičen: nepatetične pesmi ; uprizoritev je bila živa in nepatetična / nepatetičen človek

nèpázen -zna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
knjiž. nepazljiv : nepazen poslušalec / nepazno vedenje

nèpazljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni pazljiv: nepazljiv poslušalec, učenec / nepazljivo branje / nepazljivo ravnanje z orožjem

nèpazljívec -vca m ( ȅ-ȋ )
ekspr. nepazljiv človek: v razredu je bilo precej nepazljivcev

nèpazljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepazljivega človeka: nepazljivost učencev ga je pri pouku zelo motila / do nesreče je prišlo zaradi nepazljivosti uslužbencev

nèpáznost -i ž ( ȅ-á )
knjiž. nepazljivost : nepaznost učencev / požar je nastal zaradi nepaznosti delavcev

nepázoma prisl. ( ȃ ) zastar.
1. zaradi nepazljivosti: nepazoma je obstrelil prijatelja
2. neopazno : rad bi se nepazoma splazil proč

nèpážnja -e ž ( ȅ-á )
knjiž. nepazljivost : vzrok nesreče je bila nepažnja / čutil je, da jo je s svojo nepažnjo prizadel nepozornostjo

nèpecljàt -áta -o prid. ( ȅ-ȁ ȅ-ā )
bot. ki nima peclja; sedeč : nepecljati cvet, list, plod

nèpedagóški -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni pedagoški: nepedagoški ukrep / pedagoški in nepedagoški poklici

nèperiódičen -čna -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni periodičen: neperiodičen pojav / periodične in neperiodične publikacije

Néperjev -a -o prid. ( ẹ̑ )
mat., v zvezi Neperjev logaritem logaritem z logaritemsko osnovo e:

nèperspektíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni perspektiven: turistično neperspektivni kraji

nèperspektívnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neperspektivnega: neperspektivnost take politike

nèpésnik -a m ( ȅ-ẹ̑ )
kdor ni pesnik: pesniki in nepesniki

nèpésniški -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni pesniški: vsakdanje, nepesniške besede

nèpietéten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. ki mu manjka pietetnosti, pietete: nepieteten človek / nepietetno dejanje

nèpísan -a -o prid. ( ȅ-í )
ki ni pisan, ni zapisan: pisano in nepisano leposlovje
// nav. ekspr. ki se uveljavlja z navado: nepisani zakoni ; nepisana pravila

nèpísmen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ne zna pisati in brati: nepismeni ljudje
// slabš. ki kako stroko slabo pozna: na tem področju je popolnoma nepismen

nèpísmenost -i ž ( ȅ-ȋ )
neznanje pisanja in branja: odpraviti nepismenost
// slabš. slabo poznavanje kake stroke: filmska, plavalna, politična nepismenost

nèpíten -tna -o prid. ( ȅ-ī )
ki ni piten: ta voda je nepitna / nepitna voda

nèpláčan -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni plačan: neplačano blago ; opravili so veliko neplačanega dela / neplačan dolg, račun / neplačani dopust dopust brez osebnih dohodkov

nèplačevánje -a s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od plačevanja: neplačevanje davkov, dolgov

nèplačílo -a s ( ȅ-í )
kar je nasprotno, drugačno od plačila: neplačilo dolgov, računov

nèplačník -a m ( ȅ-í )
kdor česa ne plača ali noče plačati: kronični neplačnik davkov ; neplačnik najemnine ; seznam neplačnikov

nèplaníran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
publ. ki ni planiran: neplaniran razvoj ; neplanirana proizvodnja

nèplánski -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
publ. nenačrten : neplanska proizvodnja ; neplansko delo

nèplástičen -čna -o prid. ( ȅ-á )
knjiž. ki ni plastičen, ni nazoren: neplastični filmski liki ; neplastično predstavljanje življenja

nèplástičnost -i ž ( ȅ-á )
knjiž. lastnost, značilnost neplastičnega: neplastičnost likov, predstav

nèplaválec -lca [ neplavau̯ca in neplavalca ] m ( ȅ-ȃ )
kdor ni plavalec: v razredu je precej neplavalcev ; organizirali so tečaj za neplavalce / bazen za neplavalce

nèplemenít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
1. ki mu manjka plemenitosti, dobrote: nepošten in neplemenit človek / neplemenite misli, želje ; neplemenito dejanje / evfem. ima neplemenite namene slabe
2. ki ni najboljše kakovosti: neplemenit les / neplemenita pasma, vrsta
3. ki nima plemiškega naslova, ni plemiškega rodu: plemeniti in neplemeniti meščani
metal. neplemenite kovine ; obrt. neplemenito krzno

nèplémič -a m ( ȅ-ẹ̑ )
kdor ni plemič: plemiči in neplemiči

nèplémiški -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
nanašajoč se na neplemiče: neplemiški rod / spopad med plemiško in neplemiško miselnostjo

nèplesálec -lca [ neplesau̯ca tudi neplesalca ] m ( ȅ-ȃ )
kdor ni plesalec: v dvorani je bilo več neplesalcev kot plesalcev

nèplóden -dna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni ploden: neploden moški ; žena je bila neplodna / neplodna krava jalova / neplodno drevo / neplodna zemlja / ekspr. neplodno delo, razpravljanje

nèplódnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, stanje neplodnega: neplodnost je večkrat posledica splavov / neplodnost krav jalovost / ekspr. idejna in kulturna neplodnost dobe

nèplôven -vna -o prid. ( ȅ-ó ȅ-ō )
ki ni ploven: jezero je bilo zaradi vetra skoraj neplovno / plovne in neplovne reke

nèpobárvan -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni pobarvan: nepobarvana klop, miza / ima naravne, nepobarvane lase

nèpobéljen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni pobeljen: zid je bil samo ometan in nepobeljen ; nepobeljena hiša

nèpobíten -tna -o prid. ( ȅ-ī )
knjiž. neovrgljiv , neizpodbiten : nepobiten dokaz ; to je nepobitno dejstvo / nepobitna resnica nedvomna

nèpoboljšljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne more, noče poboljšati: nepoboljšljiv hudodelec, tat ; ti učenci so nepoboljšljivi / ekspr. je nepoboljšljiv lažnivec velik
ekspr. kljub vsem razočaranjem je nepoboljšljiv idealist je še zmeraj idealist

nèpoboljšljívec -vca m ( ȅ-ȋ )
ekspr. nepoboljšljiv človek: ta nepoboljšljivec je bil že večkrat obsojen in kaznovan ; popuščati nepoboljšljivcem / vselej zamudi, nepoboljšljivec

nèpoboljšljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepoboljšljivega človeka: otrokova nepoboljšljivost jo vznemirja

nepočákan -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. neučakan : ne bodite tako nepočakani, saj boste prišli vsi na vrsto ; otroci so bili nepočakani in so mu z vprašanji segali v besedo

nepočákanec -nca m ( ȃ )
knjiž. neučakan človek: pred blagajno so se prerivali nepočakanci

nepočákanost -i ž ( ȃ )
knjiž. neučakanost : njegova nepočakanost bi ga skoraj pogubila / ob misli na pohod jih je prevzela nepočakanost ; srce mu je razbijalo od nepočakanosti

nepočákaven -vna -o prid. ( ā )
star. neučakan : vozili so zelo hitro, ker je bilo dekle tako nepočakavno

nepočakljív -a -o prid. ( ī í )
star. neučakan : upniki so postali nepočakljivi

nèpočesán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni počesan: nepočesani lasje / vse dopoldne je hodila po stanovanju v jutranji halji in nepočesana

nèpodaljšljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da, ne sme (časovno) podaljšati: nepodaljšljiv rok, termin

nèpodjéten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki mu manjka podjetnosti: nepodjeten gospodar / ekspr. tak mlad fant, pa tako nepodjeten

nèpodkletèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni podkleten: nepodkleteni stanovanjski prostori ; hiša je nepodkletena

nèpodkován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni podkovan: nepodkovani konji / v hribe je šel v nepodkovanih čevljih / ekspr. v slovnici je popolnoma nepodkovan

nèpodkúpen -pna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
star. nepodkupljiv : nepodkupen mož / v njem je veliko nepodkupnega ponosa

nèpodkupljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da podkupiti: pošten, nepodkupljiv človek / biti nepodkupljivega značaja

nèpodkupljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepodkupljivega človeka: cenijo ga zaradi njegove nepodkupljivosti

nèpodložèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni podložen: ramena obleke so nepodložena / nepodloženi plašč ; nepodloženo krilo

nèpodóben -bna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni podoben: dve zelo nepodobni zvezdi / ekspr. če si ju nekaj časa gledal, si videl, da si nista popolnoma nepodobna sta si nekoliko podobna

nèpodóbnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nepodobnega: ugotoviti podobnost ali nepodobnost stvari / ekspr. nepodobnost med njima je manjša, kot bi si kdo mislil nekoliko sta si podobna

nèpodožívljen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž. nedoživljen , nedoživet : njegov odnos do opisovanih oseb je papirnat, nepodoživljen

nèpodpís -a m ( ȅ-ȋ )
dejstvo, da kaj ni podpisano, se ne podpiše: razlogov za nepodpis pogodbe za zdaj še ni natančneje pojasnil ; nepodpis sporazuma

nèpodpísan -a -o prid. ( ȅ-í )
ki ni podpisan: nepodpisan članek ; nepodpisano pismo / nepodpisan člankar, pisatelj

nèpodpísnik -a m ( ȅ-ȋ )
kdor česa, navadno uradnega, ne podpiše: sporazum z več kot polovico podpisov bo veljal tudi za nepodpisnike ; nepodpisnik peticije

nèpodpŕt -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki ni podprt: padel je z nepodprte lestve / njegov predlog je ostal nepodprt

nèpodrêjanje -a s ( ȅ-é )
kar je nasprotno, drugačno od podrejanja: nepodrejanje veljavnim družbenim normam

nèpodrejèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni podrejen: biti nepodrejen / nepodrejena ljudstva

nèpodrejênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, stanje nepodrejenega: gospodarska nepodrejenost / nepodrejenost oblasti določene države

nèpoétičen -čna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
nepesniški : vsakdanje, nepoetične besede

nèpogasljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da pogasiti: nepogasljiv ogenj, požar / ekspr. nepogasljiva žeja zelo velika

nèpogléden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
zastar. grd , neprikupen : nepogledno dekle / ima kozav, nepogleden obraz

nèpogójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
pravn. ki ni pogojen: nepogojna kazen

nèpogóst -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ ȅ-ọ̄ )
ki ni pogost: nepogosti obiski / take pripovedi so danes nepogoste

nèpogréšen -šna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
star. nepogrešljiv : to so nepogrešni ukrepi / stal je tam z nepogrešno cigareto v ustih

nèpogrešljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. nav. ekspr. ki se ne da pogrešiti, pogrešati: to je nepogrešljiv pripomoček pri delu / na tem mestu je res nepogrešljiv / hodila je pokonci, z nepogrešljivim sončnikom v rokah
ekspr. svoje delo opravlja z nepogrešljivo natančnostjo zelo veliko
2. publ. pravilen , natančen : predvidevanje se je izkazalo za nepogrešljivo

nèpogrešljívost -i ž ( ȅ-í )
nav. ekspr. lastnost, značilnost nepogrešljivega: govorili so o nepogrešljivosti nekaterih snovi za rast / publ. bil je prepričan o nepogrešljivosti svojega stališča

nèpogŕnjen -a -o prid. ( ȅ-ŕ )
ki ni pogrnjen: sedli so za nepogrnjeno mizo

nèpogúmen -mna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
ki mu manjka poguma, odločnosti: fant je preveč nepogumen / knjiž. do tega problema imajo nepogumen odnos

nèpojásnjen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni pojasnjen, ni razložen: nepojasnjene jezikovne posebnosti ; nepojasnjena pravila igre / izginili so na nepojasnjen način / nepojasnjen zločin

nèpojasnjív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. nepojasnljiv : nepojasnjivo vedenje / v povesti se kaže neka nepojasnjiva moč

nèpojasnljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da pojasniti, razložiti: v starih spisih so odkrili nekaj nepojasnljivih elementov ; nepojasnljivi pojavi / njihovo stališče je nepojasnljivo

nèpojmljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. nerazumljiv : nepojmljiv pojav ; nepojmljiva razlaga / njegova trditev je nepojmljiva / ekspr. dela z nepojmljivim zanosom

nèpojmljívost -i ž ( ȅ-í )
knjiž. nerazumljivost : nepojmljivost ideje, pojava

nèpoklícan -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
nav. ekspr. ki ni poklican, ni usposobljen za kaj: za presojanje tega problema se čuti nepoklicanega
// nepovabljen , nezaželen : prišlo je tudi nekaj nepoklicanih gostov ; mednje je prišel nepoklican
// neprimeren , nepravi : podatki so prišli v nepoklicane roke

nèpoklícanec -nca m ( ȅ-ȋ ) ekspr.
1. kdor ni poklican, ni usposobljen za kaj: takoj se vidi, da so se dela lotili nepoklicanci
// kdor ni povabljen, ni zaželen: prireditve se je udeležilo tudi nekaj nepoklicancev
2. ničvreden, malovreden človek: vmes je posegel neki nepoklicanec in ga umoril

nèpoklícen -cna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni poklicen: poklicna in nepoklicna dejavnost / nepoklicne igralske družine

nèpokòj -ója in -ôja m ( ȅ-ȍ ȅ-ọ́, ȅ-ó )
knjiž. nemir : nepokoj v dvorani se je brž polegel / delati nepokoj / polastil se ga je nepokoj / njegov obraz izraža nepokoj

nèpokójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
knjiž. nemiren : nepokojni mladi ljudje / postajal je vedno bolj nepokojen / človek nepokojnega duha / nepokojno morje

nèpokončljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
star. neuničljiv : energija je nepokončljiva

nèpokopán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni pokopan: na bojišču so ležala nepokopana trupla

nèpokorávanje -a s ( ȅ-ȃ )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od pokoravanja: nepokoravanje odločbam, sklepom, zakonom

nèpokóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni pokoren: biti nepokoren zakonom / star. učitelj se je jezil nad nepokornimi učenci neubogljivimi

nèpokórnež -a m ( ȅ-ọ̑ )
ekspr. nepokoren človek: nepokorneže je oblast kaznovala

nèpokórnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nepokornega človeka: njihova upornost in nepokornost jim je delala skrbi / nepokornost človeške narave / star. starši so bili nejevoljni zaradi nepokornosti otrok neubogljivosti

nepokórščina -e ž ( ȅ-ọ̄ )
kar je nasprotno, drugačno od pokorščine: nepokorščina in upor sta se širila med ljudmi ; nepokorščina (proti) oblasti / star. otroke so kaznovali zaradi nepokorščine neubogljivosti

nèpokošèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki (še) ni pokošen: vonj po nepokošeni travi / travniki so ostali nepokošeni

nèpokréten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
1. zastar. nepremičen , nepremakljiv : nepokretni del vrat
2. ki se ne more premikati, hoditi: v domu je precej nepokretnih oskrbovancev

nèpokrít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni pokrit: še pozimi hodi nepokrit ; nepokrita glava / hiša je še vedno nepokrita / pokrita in nepokrita skladišča
// za katerega ni zagotovljeno plačilo, izplačilo: nepokrit dolg ; nepokrita izguba, škoda / nepokrit ček

nèpokvárjen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni pokvarjen: nepokvarjena živila / pošteni, nepokvarjeni mladi ljudje ; dekle je videti nepokvarjeno / ekspr. čisto, nepokvarjeno srce

nèpokvárjenost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nepokvarjenega: nepokvarjenost živil / v tej odločitvi se kaže nepokvarjenost mladine

nèpokvarljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne pokvari: s seboj so vzeli precej nepokvarljive hrane ; nepokvarljivo blago

nèpolarizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
fiz., v zvezi nepolarizirana svetloba svetloba, ki nima določene smeri električnega polja:

nèpolítičen -čna -o prid. ( ȅ-í )
ki ni političen: nepolitična akcija ; društvo je bilo nepolitično / članki nepolitične vsebine / politični in nepolitični jetniki

nèpôln -a -o [ nepou̯n ] prid. ( ȅ-ȏ ȅ-ó )
ki mu nekoliko manjka do polnosti: nepoln sod / nav. ekspr.: na službo je čakal nepolnih šest mesecev ; v nepolnih treh urah so prišli na vrh / nepolna razlaga pomena
pravn. nepolni delovni čas delovni čas, ki traja manj kot 42 ur na teden

nèpôlnjen -a -o [ nepou̯njen ] prid. ( ȅ-ó )
ki ni polnjen: trdi, nepolnjeni bonboni

nèpolnoléten -tna -o [ nepou̯noletən ] prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki (še) ni polnoleten: nepolnoletni otroci

nepomágan -a -o prid. ( á )
star. nebogljen : zdel se ji je zelo nespreten in nepomagan

nèpomagljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
star. nebogljen : nepripraven in nepomagljiv človek ; v vsakdanjem življenju je zelo nepomagljiv

nèpomagljívost -i ž ( ȅ-í )
star. nebogljenost : moral je priznati svojo nepomagljivost

nèpomémben -bna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki ni pomemben: nepomembna tekma / v tem času se je zvrstilo nekaj nepomembnih dogodkov ; spregovorila sta nekaj nepomembnih besed / nepomemben človek ; ekspr. pri tem delu se jim je zdel nepotreben in nepomemben / publ. pri odločanju je imel nepomembno vlogo je malo vplival na odločitev
// knjiž., ekspr. majhen , neznaten : nepomembna količina / imela sta čisto nepomemben prepir

nèpomémbnež -a m ( ȅ-ẹ̑ )
ekspr. nepomemben človek: zaničevan nepomembnež ; imajo ga za nepomembneža

nèpomémbnost -i ž ( ȅ-ẹ̄ )
lastnost, značilnost nepomembnega: nezgoda jim je kljub nepomembnosti pokvarila izlet / zavedal se je svoje nepomembnosti / knjiž. bolela ga je nepomembnost njegovega naroda / govoriti, pripovedovati nepomembnosti

nèpomíčen -čna -o prid. ( ȅ-ī )
nepremičen : pomična in nepomična okna / stal je tam brez besed in nepomičen

nèpomírjen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni pomirjen: ostal je nepomirjen / nepomirjen strah / nepomirjeni odnosi med ljudmi

nèpomirljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da, ne more pomiriti: sosed je nepomirljiv / otroci so zelo nepomirljivi / nepomirljivo razburjenje / nepomirljiv vihar / publ. nepomirljiv s stvarnostjo
2. publ. ki se pojavlja v zelo veliki stopnji, v močni obliki: nepomirljiva borba ; nepomirljivo nasprotje / nepomirljiv sovražnik zelo velik, hud

nèpomirljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepomirljivega: nepomirljivost sprtih strank / publ. nepomirljivost nasprotij, stališč

nèpomít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni pomit: nepomita posoda ; nepomita okna

nèpomogljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
star. nebogljen : neroden, nepomogljiv človek / plah, nepomogljiv pogled

nèponarejèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni ponarejen: dokazali so, da je listina neponarejena / neponarejeni biseri
// nepopačen , neizmaličen : čista, neponarejena resnica ; neponarejena dejstva

nèponarejênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost neponarejenega: neponarejenost listine / takrat je spoznal neponarejenost njene bolečine

nèponovljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da ponoviti: taki poskusi so neponovljivi ; spomini na neponovljivo preteklost
2. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: opis narave v romanu je neponovljiv ; neponovljivo umetniško delo
3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: doživel je neponovljivo srečo ; neprecenljivo in neponovljivo bogastvo / izrekel je neponovljivo kletev zelo nespodobno

nèpooblaščèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni pooblaščen: nepooblaščeni organi ; nepooblaščene osebe ne morejo prevzeti vrednostnih papirjev / za to izjavo je bil nepooblaščen

nèpopáčen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
1. ki ni popačen: nepopačena oblika / učiti čist, nepopačen nauk ; prikazal je nepopačeno stanje
2. star. nepokvarjen , neizprijen : je še nepopačen otrok ; pošteno in nepopačeno ljudstvo / človek nepopačenega srca

nèpopísan -a -o prid. ( ȅ-í )
ki ni popisan: vzel je nepopisan list papirja in začel pisati
knjiž., ekspr. otrok je še nepopisan list je še brez globljih spoznanj, izkušenj

nèpopísen -sna -o prid. ( ȅ-ī )
1. nav. ekspr. ki se ne da popisati, opisati: imel je čudne, nepopisne občutke ; to je bil nenavaden, nepopisen prizor ; gozdovi so se prelivali v nepopisnih barvah / z vrha gore je nepopisen razgled
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: začutil je nepopisno grozo ; zajelo jih je nepopisno navdušenje

nèpopisljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nepopisen : to je bil nepopisljiv občutek / ekspr. nepopisljivo navdušenje, veselje

nèpopít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni popit: bilo mu je žal nepopitega vina

nèpoplačljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da poplačati: nepoplačljivi dolgovi
knjiž. poslušanje te skladbe je bilo nepoplačljivo doživetje izredno, čudovito

nèpopôln -a -o [ nepopou̯n ] prid. ( ȅ-ȏ )
ki ni popoln: nepopoln naslov ; predložili so še nepopolne podatke ; knjižna zbirka je nepopolna / nepopoln uspeh / prijavili so se kandidati z nepopolno srednjo šolo nedokončano
ekon. nepopolna konkurenca konkurenca, za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja ; jezikosl. nepopolni stavek stavek, ki mu manjka povedek ; mat. nepopolno število število brez zadnjih decimalk ; soc. nepopolna družina družina, v kateri manjka eden od staršev

nèpopôlnost -i [ nepopou̯nost ] ž ( ȅ-ȏ )
lastnost, značilnost nepopolnega: zaradi nepopolnosti podatkov škode ni bilo mogoče oceniti / razmišljal je o nepopolnosti človeške narave

nèpoprávljen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki (še) ni popravljen: nepopravljeni čevlji / čakale so ga nepopravljene šolske naloge / nepopravljena krivica ga je bolela

nèpopravljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da popraviti: nepopravljiv stroj / položaj v podjetju je nepopravljiv ; naredil je nepopravljivo napako / zgodila se mu je nepopravljiva krivica / nepopravljiva izguba, škoda / ekspr. to bo imelo zanj nepopravljive posledice / je nepopravljiv prepirljivec

nèpopravljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepopravljivega: nepopravljivost stroja / nepopravljivost bolnikovega stanja

nèpopuláren -rna -o prid. ( ȅ-ȃ )
nav. ekspr. ki ni popularen: vlogo so zaupali precej nepopularnemu igralcu / nepopularno ime / publ. končati nepopularno vojno nezaželeno

nèpopulárnost -i ž ( ȅ-ȃ )
nav. ekspr. lastnost nepopularnega človeka: gibanje ni uspelo zaradi nepopularnosti voditelja

nèpopustljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki ne popusti: dosleden, nepopustljiv vzgojitelj ; do otrok je zelo nepopustljiv ; nepopustljiv je v svojih zahtevah / nepopustljiva načela, stališča / nepopustljiva prizadevnost, vnema vztrajna
2. nenehen , neprestan : nepopustljiva bolečina / nepopustljiva skrb

nèpopustljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepopustljivega človeka: bali so se ga zaradi njegove nepopustljivosti ; nepopustljivost do samega sebe ; nepopustljivost pri vzgoji

nèporáben -bna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki se ne da porabiti: neporabni predmeti ; neporabna živila

nèporábljen -a -o prid. ( ȅ-á )
ki (še) ni porabljen: neporabljen material so odpeljali / neporabljen dopust, kredit

nèporásel -sla -o tudi nèporástel -tla -o [ neporasəu̯; neporastəu̯ ] prid. ( ȅ-ā ȅ-á )
ki ni porasel: neporasla pobočja / gladki, neporasli listi

nèporáščen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni poraščen: neporaščen hrib / gladek, neporaščen obraz

nèporavnán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki (še) ni poravnan, ni plačan: neporavnan dolg, račun / neporavnan spor / neporavnana krivica
ekspr. imata še neporavnane račune še nista poravnala medsebojnih navzkrižij; imata še medsebojne obveznosti

neporéden -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar. malovreden , ničvreden : imel je zelo neporednega sina

nèporočèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni poročen: neporočen moški ; tri sestre so poročene, ena pa neporočena

nèporočênost -i ž ( ȅ-é )
stanje neporočenega človeka: pravoslavna in evangeličanska cerkev ne zahtevata neporočenosti za duhovnike ; potrdilo o neporočenosti

nèporúšen 1 -a -o prid. ( ȅ-ū )
ki ni porušen: neporušena hiša

nèporúšen 2 -šna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
neporušljiv : utrdba se je zdela neporušna / neporušen mir

nèporušljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da porušiti: utrdba je s klasičnim orožjem neporušljiva / ekspr. neporušljiva enotnost

nèporušljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neporušljivega: neporušljivost utrdbe / ekspr. neporušljivost njenega zaupanja ga je hrabrila

nèposedujóč tudi nèposedujòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
publ., v socializmu, navadno v zvezi neposedujoči razred delavski razred, proletariat: izkoriščanje neposedujočega razreda v kapitalizmu

nèposeján -a -o prid. ( ȅ-ā )
ki ni posejan: nezorana in neposejana njiva

nèposékan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni posekan: neposekano drevo / ima več arov neposekanega gozda

nèposéljen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni poseljen: neposeljene gorske doline

nèposéljenost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
značilnost neposeljenega: neposeljenost severnih delov celine

nèposlôven -vna -o prid. ( ȅ-ō )
1. ki ni v zvezi s posli: neposlovni obiskovalci ; neposlovne dejavnosti ; poslovne in neposlovne obveznosti
2. ki ni v skladu s pravili poslovanja: imeti neposloven odnos do strank ; prispevek ustvarja vtis o neracionalnosti in neposlovnih odločitvah podjetja

nèposlúh -a m ( ȅ-ȗ )
publ. kar je nasprotno, drugačno od posluha, čuta: zapis izpričuje avtorjev neposluh za umetnost te vrste

nèposlúšen -šna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
neubogljiv : ne more ga biti vesela, trmast in neposlušen otrok je / uporni, neposlušni mladi ljudje nepokorni

nèposlúšnež -a m ( ȅ-ȗ )
ekspr. neubogljiv človek, zlasti otrok: mati se je neprenehoma jezila nad neposlušneži / upornike in neposlušneže so strogo kaznovali nepokorne ljudi

nèposlúšnost -i ž ( ȅ-ú )
neubogljivost : starši so ga večkrat opominjali zaradi njegove neposlušnosti / neposlušnost do učitelja se je stopnjevala / do nesoglasij v stranki je prišlo zaradi upornosti in neposlušnosti posameznikov nepokorščine

nèposnemljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da posnemati: neposnemljiv način, poskus ; jezik njegovega romana je neposnemljiv / ekspr.: ta slikar je v barvni tehniki neposnemljiv ; neposnemljivo literarno delo
ekspr. dekle neposnemljive miline nepopisne, neizmerne

nèposnét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni posnet: neposneto mleko

nèposprávljen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni pospravljen: miza je polna nepospravljene posode / nepospravljena soba / nepospravljeni pridelki

nèposréden -dna -o prid. , nèposrédnejši ( ȅ-ẹ̑ )
1. ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega: neposreden stik, vpliv ; ostra beseda je bila neposreden vzrok za prepir ; ostali so v neposredni zvezi z zaledjem / ima neposredne dokaze za njihovo krivdo / neposredni poslušalci koncerta ki so navzoči pri koncertu / neposredni radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo ; neposredna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev ; nekatere rastline ne prenesejo neposrednega sonca
// ki ima odkrit, sproščen odnos do okolja: zelo neposreden človek je / želel si je bolj neposrednega pogovora z očetom
2. ki je zelo malo oddaljen
a) krajevno: stanuje v neposredni bližini avtobusne postaje
b) časovno: vse se bo pojasnilo v neposredni prihodnosti
// ki se lahko zgodi v določenem položaju, ob določenem času: neposredna vojna nevarnost je minila / rešil ga je iz neposredne nevarnosti
biol. neposredni prednik ; neposredna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome ; ekon. neposredni proizvajalec proizvajalec, ki dela v proizvodnji in ustvarja materialne dobrine ; neposredna menjava menjava, ki poteka po načelu blago za blago ; jezikosl. neposredni predmet predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku ; mat. neposredni dokaz dokaz, pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic ; ped. neposredna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika ; polit. neposredna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena ; pravn. neposredni davek davek od dohodkov in premoženja ; neposredna volilna pravica pravica voliti brez posrednika ; neposredne volitve ; ptt neposredna zveza zveza brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central

nèposrédnost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost neposrednega: neposrednost tujih vplivov je dokazana / živa, ljudska neposrednost / neposrednost njegovega članka jih je presenetila / predstavo je režiser oblikoval z veliko neposrednostjo

nèpostáven -vna -o prid. ( ȅ-á )
star. nezakonit : nepostavno dejanje, ravnanje

nèpostávnost -i ž ( ȅ-á )
star. nezakonitost : nepostavnost ravnanja / zagrešiti nepostavnosti

nèpostlán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni postlan: nepostlana postelja

nèposušèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni posušen: neposušena barva ; še neposušeno seno

nèposvečèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
rel. ki ni posvečen: še neposvečeni slušatelji teologije / pokopali so ga v neposvečeno zemljo
publ. pismo mora ostati neznano neposvečenim ljudem neprimernim, nepravim ; publ. neposvečen opazovalec bi si dogodek lahko drugače razlagal nepoučen

nèpoškodován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni poškodovan: nepoškodovan stroj ; hiša je ostala pri bombardiranju nepoškodovana / v nesreči so bili le štirje potniki nepoškodovani

nèpoštèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni pošten: ne druži se z njim, nepošten človek je / nepoštena igra, kupčija ; nepošteno dejanje / evfem. ima nepoštene namene slabe

nèpoštenják -a m ( ȅ-á )
ekspr. nepošten človek: s tem se je izkazal nepoštenjaka

nèpoštênje -a s ( ȅ-é )
knjiž. nepoštenost : verjetno se je zmotil, takega nepoštenja ni zmožen

nèpoštênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost nepoštenega človeka: njegova nepoštenost je že znana / službo je izgubil zaradi nepoštenosti / nepoštenost takih odnosov

nèpotekljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. neizčrpen , neizčrpljiv : nepotekljive zaloge / nepotekljiv vir znanja

nèpotešèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
1. ki ni potešen: nepotešen otrok / nepotešena jeza, žalost / nepotešeno srce
// knjiž. neizpolnjen , neuresničen : njegove želje so ostale nepotešene ; močno, nepotešeno hrepenenje
2. knjiž. (spolno) nèzadovoljèn: ob njem je ostala nepotešena / nepotešena kri, sla

nèpotešênost -i ž ( ȅ-é )
stanje nepotešenega človeka: otrokova nepotešenost / duhovna nepotešenost / knjiž. njena spolna nepotešenost nezadovoljenost

nèpotešljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da potešiti: v svoji žalosti je nepotešljiv / obšla ga je nepotešljiva jeza / knjiž. nepotešljiva želja neizpolnljiva, neuresničljiva
// ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nepotešljiv pohlep ; nepotešljiva ženska radovednost ; njegovo sovraštvo je nepotešljivo

nèpotešljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepotešljivega: nepotešljivost njegove žalosti jih je skrbela / ekspr. nepotešljivost sovraštva

nepotízem -zma m ( ī )
dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom: tipični, učbeniški primeri nepotizma ; namigi, obtožbe, očitki o nepotizmu ; korpucija, klientelizem in nepotizem / politični, znanstveni nepotizem

nèpotolažljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da potolažiti: v svoji žalosti je nepotolažljiv

nèpotopljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da, ne more potopiti: nepotopljiv čoln ; ta ladja je veljala za nepotopljivo

nèpotopljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepotopljivega: nepotopljivost čolna, ladje

nèpotréba -e ž ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od potrebe: umetnost je zanj nepotreba / zatekali so se k njemu v potrebi in nepotrebi / star. razburja se čisto po nepotrebi po nepotrebnem

nèpotrében -bna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
1. ki ni potreben: ti podatki so nepotrebni ; nepotrebne stvari ; njegova pomoč je nepotrebna ; ekspr. to so nepotrebne novotarije / pri tem delu si nepotreben / sonce je posijalo in plašč mu je postal nepotreben / ta pogovor je bil nepotreben
2. ekspr. nastal brez pravega vzroka ali podlage: to so čisto nepotrebne napake ; s tem si dela nepotrebne težave
evfem. glej, da ne pride do nepotrebnih besed do prepira, spora

nèpotrébnež -a m ( ȅ-ẹ̑ )
ekspr. nepotreben, nekoristen človek: le kaj nam koristijo ti leni nepotrebneži

nèpotrébnica -e ž ( ȅ-ẹ̑ )
ekspr. nepotrebna, nekoristna ženska: gledajo jo kot kako nepotrebnico

nèpotrébnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nepotrebnega: dokazoval je nepotrebnost tujk / ekspr. hudo mu je bilo ob spoznanju svoje nepotrebnosti / knjiž. kupovati nepotrebnosti nepotrebne stvari

nèpotŕgan -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki ni potrgan, ni obran: na drevju je še veliko nepotrganega sadja

nèpotŕjen -a -o prid. ( ȅ-ŕ )
ki ni potrjen: nepotrjena listina / nepotrjena pravica / nepotrjene vesti / publ. po nepotrjenih poročilih je bilo v nesreči veliko ranjenih

nèpotróšen 1 -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni potrošen, ni porabljen: nepotrošen denar / razdeliti še nepotrošeni ostanek

nèpotróšen 2 -šna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
nasproten, drugačen od potrošnega: potrošni in nepotrošni material / potrošna in nepotrošna proizvodnja

nèpotrpežljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki mu manjka potrpežljivosti: nepotrpežljiv bolnik / za tako drobno delo je preveč nepotrpežljiv ; zelo nepotrpežljiva je z otroki / ekspr. ves nepotrpežljiv ga je priganjal k odhodu

nèpotrpežljívec -vca m ( ȅ-ȋ )
ekspr. nepotrpežljiv človek: ob vdanem trpljenju drugih bolnikov je spoznal, kakšen nepotrpežljivec je / komaj so pomirili nepotrpežljivca

nèpotrpežljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepotrpežljivega človeka: zaradi njegove nepotrpežljivosti ga je težko negovati / ekspr. komaj je obvladoval svojo nepotrpežljivost nestrpnost, neučakanost

nèpotvórjen -a -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
1. nepopačen , neizmaličen : širiti nepotvorjen nauk ; govoriti nepotvorjeno resnico ; izvirno, nepotvorjeno besedilo ; ekspr. to so nepotvorjena dejstva
2. knjiž. resničen , iskren : njegov obraz je izražal nepotvorjeno žalost ; njegova čustva so nepotvorjena
knjiž. zgodbe iz nepotvorjenega življenja naravnega, preprostega

nèpoučèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni poučen, ni seznanjen s čim: nepoučeni bolniki se takega zdravljenja bojijo ; hotel je vplivati na odločitev nepoučenih ljudi ; biti nepoučen o kakem dogodku
// knjiž. ki se na kako področje, stroko slabo spozna: nepoučen bralec avtorjevih misli ne bo doumel ; v literaturi je nepoučen ; sam.: nepoučeni so bili prepričani, da ima prav

nèpoučênost -i ž ( ȅ-é )
stanje nepoučenega človeka: krivico so mu storili zaradi nepoučenosti / presenetila ga je nepoučenost teh ljudi

nèpoučljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da poučiti: ti novinci so zelo nepoučljivi

nèpoudárjen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni poudarjen: nepoudarjeni toni
jezikosl. nepoudarjene besede v stavku

nèpovábljen -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni povabljen: povabljeni in nepovabljeni udeleženci kongresa ; sklenila je, da nepovabljena ne gre več v to hišo / ekspr. upam, da nisem nepovabljeni gost nezaželeni

nèpovédan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. ki ni povedan, ni izrečen: nezaupanje je čutil iz njenega pogleda in iz nepovedanih besed / ekspr. z njo je odšlo veliko nepovedanih pravljic

nèpovézan -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni povezan, ni v medsebojni zvezi: nepovezane delovne skupine / nepovezane akcije niso uspele / orožje je zbiral sam, nepovezan z organizacijo / kraji so v tej deželi daleč narazen in nepovezani
// ki ni strnjen, ni zaokrožen v celoto: nepovezano literarno delo / njeni stavki so bili zmedeni, nepovezani

nèpovézanost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nepovezanega: vzrok za neuspeh je medsebojna nepovezanost posameznih dejavnosti ; zaradi nepovezanosti z vodstvom se akcija ni posrečila / nepovezanost v njegovem pripovedovanju

nèpovezovánje -a s ( ȅ-ȃ )
publ. kar je nasprotno, drugačno od povezovanja: odpravljati nepovezovanje osebnih dohodkov z rezultati pri delu / nadaljevati politiko nepovezovanja v bloke

nèpovóljen -jna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
knjiž. slab , nezadovoljiv : nepovoljen izid tekmovanja ; nepovoljne gospodarske razmere / nepovoljne ocene / dobiti nepovoljen odgovor negativen, odklonilen

nèpovračljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da povrniti: nepovračljiva izguba, škoda
// ki se ne more vrniti; nepovrnljiv : nepozabne, nepovračljive ure

nèpovràt in nèpovrát -áta m ( ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ )
knjiž., v prislovni rabi, v zvezi v nepovrat izraža, da se kaj ne vrne, ne ponovi: izginiti, izgubiti se v nepovrat ; njegov svet je utonil v nepovrat
vznes. mnogi izmed njih so že odšli v nepovrat so umrli

nèpovráten -tna -o prid. ( ȅ-ā )
ki se ne more vrniti; nepovrnljiv : nepovratni časi, trenutki ; nepovratna preteklost
knjiž., ekspr. nepovratni kraji zelo oddaljeni ; vznes. odšli so na nepovratno pot umrli so

nèpovrátnost -i ž ( ȅ-ā )
nepovrnljivost : minljivost in nepovratnost časa / knjiž. izgubiti se v nepovratnost

nèpovŕnjen -a -o prid. ( ȅ-ŕ )
ki ni povrnjen: nepovrnjeni stroški / nepovrnjene žaljivke

nèpovrnljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da povrniti: nepovrnljiva izguba, škoda
// ki se ne more vrniti: nepovrnljivi mladostni časi / nepovrnljiv razvoj

nèpovrnljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepovrnljivega: nepovrnljivost časa / sekunde so se leno odmikale v nepovrnljivost

nèpozáben -bna -o prid. ( ȅ-á )
nav. ekspr. ki se ne da pozabiti: nepozaben dogodek, kraj, vtis ; dolgo je žaloval za svojo nepozabno materjo

nèpozábljen -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni pozabljen: žalovati za nepozabljenim človekom / nepozabljena mladost

nèpozabljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
zastar. nepozaben : nepozabljiv dogodek ; oče je nepozabljiv

nèpoznàn in nèpoznán -ána -o prid. ( ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-á )
1. ki ni poznan: do zdaj nepoznani problemi ; nepoznana groza ; nova, še nepoznana ljubezen / nepoznano življenje / roman nepoznanega pisatelja nepomembnega
2. star. neznan 2 : hodil je po nepoznanih krajih ; poznani in nepoznani ljudje ; to nam je nepoznano ; sam.: srečanje z nepoznanimi

nèpoznánje -a s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od poznanja: nepoznanje resničnih vzrokov ga je privedlo do napačne presoje ; nepoznanje zakonov in odredb / tako mnenje je izviralo iz nepoznanja razmer

nèpoznaválec -lca [ nepoznavau̯ca tudi nepoznavalca ] m ( ȅ-ȃ )
kdor ni poznavalec: nepoznavalci glasbe, umetnosti, zgodovine / na nepoznavalce razmer je njegova izjava naredila neprijeten vtis

nèpoznávanje -a s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od poznavanja: nepoznavanje položaja in razmer ; nepoznavanje stvari, sveta, življenja ; nepoznavanje zakonov ne opravičuje njegovega dejanja

nèpozóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki mu manjka pozornosti: biti nepozoren do staršev
// nepazljiv : nepozorni gledalci so to podrobnost prezrli / knjiž. nepozorno poslovanje malomarno

nèpozórnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nepozornega človeka: njegova nepozornost do matere
// nepazljivost : nepozornost poslušalcev je predavatelju jemala pogum

nèpozván -a -o prid. ( ȅ-á )
zastar. nepovabljen , nezaželen : prišlo je tudi nekaj nepozvanih gostov ; pridružil se jim je nepozvan

nèpožét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni požet: nepožeto žito / stopal je počasi med nepožetimi njivami

nèpráktičen -čna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni praktičen: biti nepraktičen / ta način je precej nepraktičen neprimeren

nèpráktičnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nepraktičnega človeka: to dokazuje njegovo nepraktičnost / nepraktičnost notranje razporeditve

nèprálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
nasproten, drugačen od pralnega: pralno in nepralno blago

nèpràv prisl. ( ȅ-ȁ )
knjiž. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo; narobe , napačno : neprav presoditi, ravnati / ekspr.: ni ji neprav, da jo obiskuje ; nima tako zelo neprav
elipt., knjiž. šteli so ga – prav ali neprav – za nasprotnika naj je bilo prav ali ne ; sam., v zvezi s prav : vsak ima svoj prav in neprav ; ni mu mar za prav ali neprav

nèprávdanski -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
star. nenavaden , čuden : to je nepravdanski človek / velika, nepravdanska senca / nepravdansko vedenje neprimerno

nèprávden -dna -o prid. ( ȅ-ȃ )
pravn. ki se ne rešuje s pravdo: nepravdna zadeva / nepravdni postopek

nèpráven -vna -o prid. ( ȅ-ā )
ki ni praven: nepravni spisi ; nepravne vede o kriminaliteti

nèprávi -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni pravi: dal mu je neprave podatke ; navedel je nepravi vzrok za svojo odsotnost / ekspr. kdor spremlja človeka samo v sreči, je nepravi prijatelj / s svojo prošnjo je prišel ob nepravem času ; lotiti se česa z nepravimi pripomočki, z neprave strani / šli so po nepravi poti ; pismo je prišlo v neprave roke / ogrlica iz nepravih biserov / piti nepravo kavo pijačo iz kavnega nadomestka ; neprava svila umetna svila
ekspr. obrnil si se na nepravi naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
anat. neprava rebra trije pari reber, ki se stikajo s sedmim parom reber ; geom. neprava premica, ravnina, točka neskončno oddaljena premica, ravnina, točka ; jezikosl. nepravi predlogi samostalniki in prislovi v predložni funkciji ; mat. nepravi ulomek ulomek, pri katerem je števec večji od imenovalca ; sam.: ločiti pravo od nepravega

nèpravíca -e ž ( ȅ-í )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od pravice: to je vprašanje pravice in nepravice

nèpravíčen -čna -o prid. ( ȅ-ī )
ki ni pravičen: nepravična ocena / nepravični ljudje

nèpravíčnost -i ž ( ȅ-ī )
lastnost, značilnost nepravičnega: nepravičnost ocene, presoje / socialna nepravičnost

nèpravílen -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni pravilen: nepravilen nos ; imeti nepravilen obraz / nepravilna drža, rast ; nepravilna oblika česa ; nepravilna prehrana / nepravilno utripanje srca neenakomerno / saditi v nepravilnih razdaljah neenakih / nepravilen postopek ; nepravilno poslovanje, ravnanje
// evfem. napačen , zmoten : nepravilni rezultati, zaključki ; dati nepravilne informacije / nepravilni podatki
jezikosl. nepravilni glagoli pri katerih nekatere njihove oblike niso enostavno predvidljive iz drugih ; lov. nepravilni deseterak deseterak, ki ima na enem rogu pet, na drugem pa manj odrastkov

nèpravílnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nepravilnega: nepravilnost rasti / nepravilnost postopka, ravnanja
// evfem. napaka , pomanjkljivost : na stavbi so odkrili precej nepravilnosti ; odpraviti nepravilnosti v poslovanju / v članku so razne nepravilnosti neresnične, netočne navedbe

nèpravočásen -sna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni pravočasen: nepravočasna pritožba, reklamacija / zaradi nepravočasnega popravila je nastala velika škoda

nèpravosláven -vna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni pravoslaven: pravoslavni in nepravoslavni Slovani

nèpravovéren -rna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
za pripadnike določene veroizpovedi ki ne priznava v celoti sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov: nepravoveren musliman ; pren., ekspr. nepravoveren ideolog ; nepravoverno mnenje

nèprávšen -šna -o prid. ( ȅ-ȃ )
star. nepravilen , nenavaden : tako nepravšno stanje je dolgo trajalo / čeprav je nepravšen človek, tega ne bi naredil malovreden, ničvreden

nèpre... predpona v imenskih sestavljenkah in prislovih ( ȅ )
za omejevanje, zmanjševanje visoke ali presežne stopnje: neprehud, nepreobširen, nepreobširnost, nepreprijazno

nèprebáven -vna -o prid. ( ȅ-á )
neprebavljiv : neprebavna hrana, snov / neprebavno čtivo

nèprebávljen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni prebavljen: neprebavljena hrana, jed / ekspr. nove, še neprebavljene ideje

nèprebavljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da prebaviti: neprebavljiva hrana, jed, snov
// ekspr. slab , nekvaliteten : na hitro je skuhala neko neprebavljivo juho / sentimentalna, neprebavljiva povest

nèprebavljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neprebavljivega: neprebavljivost nekaterih snovi

nèpreberljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. nečitljiv : nepreberljiv podpis

nèprebójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
ki se ne da prebiti: prihiteli so policisti v neprebojnih oblekah / neprebojno steklo / ekspr. neprebojen obkolitveni obroč

nèprebójnost -i ž ( ȅ-ọ̄ )
lastnost, značilnost neprebojnega: neprebojnost zidov

nèprebrán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni prebran: časopis je ostal na mizi neprebran ; neprebrano pismo / fižol je še neprebran
on ji je kot neprebrana knjiga ne pozna njegovih lastnosti

nèprebúden -dna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
knjiž., ekspr. trden , globok : s težavo ga je zbudila iz neprebudnega spanja
knjiž., ekspr. padli so pod kroglami in obležali neprebudni mrtvi

nèprebujèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni prebujen, ni zbujen: vzela je še neprebujenega otroka s postelje / neprebujena narava / neprebujene človekove sile
// knjiž. nezaveden , neosveščen : preprosti, neprebujeni ljudje so se nenadoma znašli pred veliko preizkušnjo ; politično neprebujene množice / neprebujena narodna zavest

nèprebujênost -i ž ( ȅ-é )
knjiž. nezavednost , neosveščenost : kulturna, politična neprebujenost naroda ; taka miselnost je posledica njihove neprebujenosti

nèprecenljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nav. ekspr. ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost: njegove zasluge so neprecenljive ; neprecenljivo delo / naredil mu je neprecenljivo uslugo zelo veliko / zbrano gradivo je neprecenljivega pomena, neprecenljive vrednosti

nèprecenljívost -i ž ( ȅ-í )
nav. ekspr. lastnost, značilnost neprecenljivega: zavedali so se neprecenljivosti njegovega dela

nèprecízen -zna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni precizen: neprecizni merilni instrumenti / neprecizno izražanje

nèprecíznost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nepreciznega: nepreciznost merilne priprave / nepreciznosti v podatkih

nèprečíščen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni prečiščen: neprečiščen sladkor ; neprečiščeno olje / knjiž. neprečiščeni nazori nejasni, neizoblikovani

nèprečíščenost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neprečiščenega: neprečiščenost sladkorja / knjiž.: neprečiščenost besedila ; neprečiščenost formulacij nejasnost, neizoblikovanost

nèpredélan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni predelan: predelana in nepredelana zelenjava / nepredelana učna snov / nepredelane surovine

nèpredíren -rna -o prid. ( ȅ-ī )
1. ki se ne da predreti: nepredirna plast
2. skozi katerega se ne da priti: nepredirna gneča ; nepredirno grmovje ; pren., ekspr. zavil se je v neprediren molk
// ekspr. skozi katerega se težko vidi: nepredirna megla, tema ; pren. neprediren človek ; njegov nepredirni obraz ni izražal čustev
knjiž., ekspr. nepredirna zasnova drame neprodorna, nedomiselna

nèpredírnost -i ž ( ȅ-ī )
nav. ekspr. lastnost, značilnost nepredirnega: nepredirnost megle jih je zelo ovirala / obraz, skrivnosten v svoji nepredirnosti

nèpredlóžen -žna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
jezikosl. ki se ne rabi s predlogom: nepredložni predmet

nèpredméten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni predmeten: nepredmetna miselnost
knjiž. nepredmeten strah neutemeljen, neupravičen
šol. nepredmetni pouk pouk, ki ni razdeljen po predmetih; celostni pouk ; um. nepredmetno slikarstvo abstraktno slikarstvo

nèprédnosten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
avt., v zvezi neprednostna cesta cesta, na kateri vozila nimajo prednosti pred vozili z drugih cest: pripeljal je po neprednostni cesti

nèpredrámen -mna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
knjiž., ekspr. trden , globok : nepredramno spanje

nèpredŕt -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki ni predrt: nepredrta žoga / nepredrti mehur na nogi se mu je ognojil

nèpredstavljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki si ga ni mogoče predstavljati: nepredstavljivo vesolje / ekspr. znašel se je v nepredstavljivem položaju
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: to so nepredstavljive razdalje ; nepredstavljiva sila ; opravili so nepredstavljivo delo

nèpredúšen -šna -o prid. ( ȅ-ū ȅ-ȗ )
ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine: nepredušna posoda
// ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe; neprepusten : nepredušna plastična obloga

nèpredvíden -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni predviden: ta mesec je imela precej nepredvidenih izdatkov ; nastopile so nepredvidene ovire, težave

nèpredvidljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da predvideti, predvidevati: nepredvidljiv dogodek ; nastopile so nepredvidljive ovire, težave

nèpredvidljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepredvidljivega: nepredvidljivost dogodkov, posledic

nèpregázen -zna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki se ne da pregaziti: nepregazni zameti / ekspr. vozovi so obtičali v nepregaznem blatu

nèpregážen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni pregažen: nepregažen sneg / slaba, nepregažena pot

nèpregíben -bna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
ki ni pregiben: nepregibna lutka / nepregibni sklepi negibljivi
jezikosl. nepregibne besedne vrste

nèpreglédan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni pregledan: na mizi so ležali nepregledani časopisi / v ambulanti je bilo še precej nepregledanih bolnikov / tehnično nepregledano vozilo

nèpregléden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
1. ki ni pregleden: prikazati kaj v nepregledni obliki ; nepregledna tabela / položaj je zelo nepregleden nejasen / v nepreglednem ovinku ga je zaneslo s ceste
2. nav. ekspr. ki obstaja v veliki meri: pred njim se je razprostiral nepregleden gozd ; po cesti so se pomikale nepregledne kolone vojakov ; nepregledna množica ; poplave so povzročile nepregledno škodo

nèpreglédnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nepreglednega: nepreglednost podatkov / nepreglednost ovinka

nèpregôren in nèpregóren -rna -o prid. ( ȅ-ó; ȅ-ọ̄ )
teh. v ognju obstojen: nepregoren material / nepregorna opeka ; nepregorna posoda posoda iz stekla ali gline, odporna proti visoki temperaturi

nèpregorljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
teh. v ognju obstojen: nepregorljiva opeka

nèprehóden 1 -dna -o prid. ( ȅ-ọ̄; jezikosl. ȅ-ọ̑ )
kjer ni prehoda: neprehoden previs ; gladka, neprehodna stena / med tema območjema so neprehodni gozdovi
jezikosl. prehodni in neprehodni glagoli ; med. neprehodno črevo

nèprehóden 2 in nèprehôden -dna -o prid. ( ȅ-ọ̄; ȅ-ó )
ki se ne da prehoditi: v enem dnevu neprehodna razdalja
// po katerem se ne da hoditi, voziti: ob deževju je ta pot neprehodna

nèprehódnost 1 -i ž ( ȅ-ọ̄; jezikosl. ȅ-ọ̑ )
lastnost, značilnost neprehodnega: neprehodnost tropskih gozdov
jezikosl. prehodnost in neprehodnost glagolov ; med. neprehodnost črevesa

nèprehódnost 2 in nèprehôdnost -i ž ( ȅ-ọ̄; ȅ-ó )
lastnost, značilnost neprehodnega: zaradi neprehodnosti poti so se odločili za umik

nèprehójen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni prehojen: pred njimi je še velik del neprehojene poti / neprehojen sneg

nèprehúd -a -o prid. ( ȅ-ȗ ȅ-ú )
ekspr. ki ni (zelo) hud, ni (zelo) močen: zaliti z neprehudim kisom

nèpreiskán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni preiskan: še nepreiskani predeli / to so nepreiskane, nedokazane govorice

nèpreizkúšen tudi nèpreskúšen -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki (še) ni preizkušen: nepreizkušeno orožje / nove, nepreizkušene metode / nepreizkušena zvestoba

nèprekínjen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
1. ki ni prekinjen: praznovali so dvajsetletnico njegovega neprekinjenega umetniškega delovanja ; neprekinjeno delovno razmerje / neprekinjeni delovni čas
avt. neprekinjena črta črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati
2. publ. nenehen , neprestan : neprekinjen ropot mu je hromil živce ; potrebna je neprekinjena budnost, pozornost

nèprekínjenost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neprekinjenega: neprekinjenost kulturnega razvoja

nèpreklícen -cna -o prid. ( ȅ-ī )
ki se ne da preklicati, spremeniti: nepreklicen sklep ; nepreklicna odločba ; njegova odločitev je nepreklicna
// knjiž., ekspr. nedvomen , gotov : to je nepreklicen konec ; nepreklicna resnica

nèpreklícnost -i ž ( ȅ-ī )
lastnost, značilnost nepreklicnega: zaradi nepreklicnosti njegovega sklepa se ni dalo nič storiti

nèprekoráčen -čna -o prid. ( ȅ-ȃ )
neprekoračljiv : neprekoračna razpoka / neprekoračna vsota

nèprekoračljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da, ne sme prekoračiti: neprekoračljiva razpoka / neprekoračljiva meja, pregrada / ekspr. neprekoračljiva vsota ki se ne sme preseči

nèprekosljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nav. ekspr. ki se ne da prekositi, preseči: neprekosljiv umetnik ; v monologih je neprekosljiv
// ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: dosegel je neprekosljiv uspeh ; neprekosljiva umetnost / neprekosljiva mojstrovina

nèprekršljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne sme prekršiti: neprekršljiv sklep, zakon ; neprekršljiva pravila

nèprekúhan -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni prekuhan: neprekuhana zelenjava ; neprekuhano mleko

nèprelomljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne sme prelomiti, prekršiti: neprelomljiva obljuba, prisega / neprelomljiv zakon neprekršljiv

nèprelúknjan -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni preluknjan: nepreluknjan list papirja ; nepreluknjana žoga

nèpremágan -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni premagan: nepremagani borci ; čete so ostale nepremagane / nepremagana stena / nepremagana strast

nèpremagljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki ga ni mogoče premagati: nepremagljiv junak ; zdelo se je, da je nasprotnik nepremagljiv ; nepremagljivo moštvo / knjiž. na tem področju je nepremagljiv / imeti nepremagljiv odpor do česa ; nepremagljivo sovraštvo
2. ki se ne da odpraviti, odstraniti: nepremagljive ovire / nepremagljiv problem nerešljiv
// ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: obšla ga je nepremagljiva groza / z nepremagljivo silo ga je vleklo k njej

nèpremagljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepremagljivega: slovel je po svoji nepremagljivosti ; nepremagljivost moštva

nèpremakljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da premakniti: nepremakljiva skala
// ki je na stalno določenem mestu; nepremičen : nepremakljiva oprema
2. ekspr. ki se ne da pregovoriti, prepričati: v svojih sklepih je nepremakljiv / nepremakljivo mnenje, stališče / nepremakljivo zaupanje trdno
star. nepremakljivi zakoni nespremenljivi

nèpremakljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepremakljivega: nepremakljivost omare / ekspr.: občudovali so njegovo odločnost in nepremakljivost ; nepremakljivost sklepa / knjiž. to je posledica njihove nepremakljivosti lenobnosti, nedejavnosti

nèpremenljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
star. nespremenljiv : nepremenljiva snov / nepremenljivi zakoni

nèpremenljívost -i ž ( ȅ-í )
star. nespremenljivost : nepremenljivost nekaterih snovi / nepremenljivost njegovih načel

nèpremerljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
neizmerljiv : te stvari so nepremerljive

nèpremestljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da, ne sme premestiti: takrat so bili nekateri uslužbenci nepremestljivi

nèpremíčen -čna -o prid. ( ȅ-ī )
1. ki je na stalno določenem mestu: nepremični predmeti, stroji ; premična in nepremična stanovanjska oprema
// ki se ne giblje, ne premika: nepremični del vrat
jezikosl. nepremični naglas
2. ki se ne more premikati, hoditi: prenašati nepremične bolnike, ranjence
// negiben : biti, ležati nepremičen ; stal je nepremičen kot kip / njegov nepremični pogled mu je vzbujal strah
3. knjiž. nespremenljiv : nepremična usoda

nèpremíčnica -e ž ( ȅ-ȋ )
astron. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo; zvezda : premičnice in nepremičnice

nèpremičnína -e ž ( ȅ-ī )
nav. mn. stvar, ki po svoji naravi ne more spremeniti mesta, položaja: trgovati z nepremičninami / davek na nepremičnine
pravn. izvršba na nepremičnine, nepremičninah

nèpremičnínar -ja m ( ȅ-ȋ )
kdor se ukvarja s posredovanjem med prodajalcem in kupcem nepremičnin: s pomočjo nepremičninarja so prvotno ceno nekoliko znižali ; podjeten nepremičninar ; mnenje nepremičninarja

nèpremičnínski -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
nanašajoč se na nepremičnino: nepremičninsko premoženje

nèpremíčnost -i ž ( ȅ-ī )
1. lastnost, značilnost nepremičnega: nepremičnost stvari / knjiž. nepremičnost usode nespremenljivost
2. knjiž., ekspr. nedejavnost : dreveneti v mrtvi nepremičnosti ; toga nepremičnost

nèpremíšljen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni premišljen: nepremišljen načrt, sklep ; nepremišljene besede, obljube ; nespametno, nepremišljeno govorjenje / nepremišljeno dejanje, ravnanje / nepremišljen človek / nepremišljena ljubezen

nèpremíšljenost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nepremišljenega človeka: vsega je kriva njegova nepremišljenost / početi nepremišljenosti

nèpremočljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da premočiti: jopič iz nepremočljivega blaga ; nepremočljivo usnje / nepremočljivi plašč ; nepremočljivi škornji

nèpremósten in nèpremôsten -tna -o prid. ( ȅ-ọ̄; ȅ-ó )
star. nepremostljiv : nepremostne ovire / nepremostno nasprotje

nèpremostljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nav. ekspr. ki se ne da odpraviti: nastopile so nepremostljive ovire, zapreke / izgladil je na prvi pogled nepremostljivo nasprotje / nepremostljivi problemi nerešljivi
ekspr. med njima je nepremostljiv prepad tako velike razlike, nasprotja, da jih ni mogoče odpraviti

nèpremostljívost -i ž ( ȅ-í )
nav. ekspr. lastnost, značilnost nepremostljivega: zavedali so se nepremostljivosti ovir / skušal je izgladiti nepremostljivost njunih nasprotij

nèpremotljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. ki se ne da premotiti, zmotiti: bila je nepremotljiva v svoji vztrajnosti

nèpremóžen -žna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni premožen: tako veliko stanovanje je za dve nepremožni ženski predrago

nèpremožênjski -a -o prid. ( ȅ-ē )
ki se ne nanaša na premoženje: pridobitev nepremoženjske koristi ; nepremoženjska odškodnina / nepremoženjska škoda povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe

nèprenéhen -hna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
1. ki je, obstaja brez prenehanja: neprenehen boj proti mikrobom ; v neprenehnem nasprotju sta si
2. ekspr. pogost , pogosten : neprenehni turški vdori so tlačane močno prizadevali

nèprenehljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
zastar. nenehen , neprestan : živela je v neprenehljivi skrbi za bolnika / neprenehljivi boji pogosti, pogostni

neprenéhoma prisl. ( ẹ̑ )
izraža, da se dejanje dogaja brez prenehanja: neprenehoma govoriti ; neprenehoma misli na dom ; sneži neprenehoma

nèprenôsen -sna -o prid. ( ȅ-ó ȅ-ō )
ki se ne da prenesti, prenašati: neprenosna priprava / star. neprenosno gorje veliko, hudo
pravn. neprenosna pravica pravica, ki se ne da prenesti, odstopiti

nèprenosljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da prenesti, prenašati: neprenosljiv aparat / ta dopust je neprenosljiv / neprenosljiv hrup

nèprenôsnost -i ž ( ȅ-ó )
pravn. lastnost, značilnost neprenosnega: neprenosnost pravic

nèpreorán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni preoran: nepreorana njiva, zemlja ; pren., ekspr. to področje je še nepreorana njiva

nèpreplačljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nav. ekspr. ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost: nepreplačljiva usluga / nepreplačljiv delavec je

nèpreplezljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da preplezati: nepreplezljiva stena

nèpreprečljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da preprečiti: nepreprečljiva nesreča, škoda

nèprepríčan -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni prepričan: kljub prijateljevemu prepričevanju je ostal neprepričan

nèprepričeválen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
knjiž. neprepričljiv : neprepričevalen dokaz / monolog v drami je neprepričevalen

nèprepričljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni prepričljiv: neprepričljivi dokazi, razlogi / ekspr. zgodba povesti je neprepričljiva

nèprepričljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neprepričljivega: neprepričljivost besed ; neprepričljivost dokazov / ekspr. neprepričljivost igre

nèprepústen -tna -o prid. ( ȅ-ú )
ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe: neprepustna plast, tkanina ; snovi, neprepustne za vlago, zrak ; neprepustna tla / neprepustni plašč nepremočljivi plašč
navt. neprepustna pregrada kovinska pregrada, narejena od boka do boka ladje za zadrževanje vode

nèprepústnost -i ž ( ȅ-ú )
lastnost, značilnost neprepustnega: z impregniranjem doseči neprepustnost ; neprepustnost tal

nèpreračúnan -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni preračunan: nepreračunani izdatki ; še nepreračunana škoda / to je bila odkrita, nepreračunana pomoč nepreračunljiva

nèpreračunljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki ni preračunljiv: nepreračunljiva vrednost ; v denarju nepreračunljive dobrine / to je odkrit, nepreračunljiv človek
2. katerega dejanje, ravnanje, zlasti v določenem položaju, se ne da predvideti: nanjo se ni mogoče zanesti, je preveč nepreračunljiva
// knjiž. nepredvidljiv : nepreračunljive posledice ; nepreračunljivo vreme
3. knjiž. nepremišljen , lahkomiseln : nepreračunljiv sklep ; nepreračunljiva beseda, obljuba

nèpreračunljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepreračunljivega: nepreračunljivost takih dobrin / njegova vihravost in nepreračunljivost / knjiž. nepreračunljivost posledic nepredvidljivost

nèpreréčen -čna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
zastar. neoporečen : neprerečni dokazi / bil je neprerečen voditelj ljudstva nesporen

nèprerékan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
pravn. ki se mu ne ugovarja, ne oporeka: neprerekana terjatev, trditev

nèpresegljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. neprekosljiv : odličen, nepresegljiv delavec / to je nepresegljiva umetnina

nèpreskrbljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni preskrbljen: pomagati nepreskrbljenim družinam / ima štiri nepreskrbljene otroke otroke, ki se še ne morejo sami preživljati, vzdrževati

nèpreskrbljênost -i ž ( ȅ-é )
stanje nepreskrbljenega človeka: določiti komu podporo glede na nepreskrbljenost otrok / tam vlada nezaposlenost in materialna nepreskrbljenost

nepreskušen gl. nepreizkušen

nèpresóden -dna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
star. nerazsoden : tako delajo nepresodni ljudje

nèpresójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
knjiž. neprosojen : nepresojna snov / nepresojna megla

nèprespán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni prespan: biti bled in neprespan ; lačni in neprespani so se vojaki s težavo pomikali naprej / ozrl se je vanjo z neprespanimi očmi / poznale so se mu neprespane noči

nèprespánost -i ž ( ȅ-á )
stanje neprespanega človeka: pri delu se je boril z neprespanostjo / od utrujenosti in neprespanosti je imel temne lise pod očmi

nèprestán -a -o prid. ( ȅ-á )
1. ki je, obstaja brez prenehanja: živi v neprestanem boju z okolico ; neprestan strah, šum ; neprestana skrb
2. ekspr. pogost , pogosten : neprestani nalivi ; neprestani napadi kritike so mu jemali voljo do dela

nèprestópen 1 -pna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
v zvezi neprestopno leto navadno leto: prestopna in neprestopna leta

nèprestópen 2 tudi nèprestôpen -pna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-ó ȅ-ō )
ki se ne da prestopiti, prekoračiti: neprestopno brezno / ekspr. strma, neprestopna stena neprehodna

nèpreštét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni preštet: učenci so bili neprešteti in zato niso opazili, da eden manjka / ekspr. vojna je zahtevala nepreštete žrtve številne

nèpreštéven -vna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki se ne da prešteti: nepreštevne zvezde / ekspr. park je bil prepreden z nepreštevnimi stezicami številnimi

nèpretéhtan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
nepremišljen : žal mu je bilo, da je izrekel tiste nepretehtane besede / nepretehtana stališča

nèpretenciózen -zna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
knjiž. umetniško, strokovno nezahteven: nepretenciozni članki ; nepretenciozna glasba ; nepretenciozno filmsko delo / njegove novele pritegnejo bralca s svojo nepretenciozno govorico preprosto, lahko razumljivo

nèpretencióznost -i ž ( ȅ-ọ̑ )
knjiž. umetniška, strokovna nezahtevnost: nepretencioznost opisa / doseči nepretencioznost preprostost, razumljivost

nèpretíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni pretiran: nepretirana hvala / nepretirane cene

nèpretóčen -čna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
po katerem se ne da tekoč prehajati na drugo mesto: cev je nepretočna zaradi blata

nèpretŕgan -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
1. ki ni pretrgan, ni prekinjen: nepretrgan curek / nepretrgan proces, razvoj ; dolga, nepretrgana hoja, vožnja ; nepretrgano delo / nepretrgani delovni čas
2. ekspr. pogost , pogosten : nepretrgani boji so jih izčrpali / delo so zavirale nepretrgane spremembe

nèpretŕganost -i ž ( ȅ-ȓ )
lastnost, značilnost nepretrganega: nepretrganost izdajanja zbirke je pomagala do uspeha ; nepretrganost naselitve, umetniškega razvoja

nèpretrgljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da pretrgati: nepretrgljiva nit / nepretrgljiva vez

nepretŕgoma prisl. ( ȓ )
neprenehoma : nepretrgoma popivati ; nepretrgoma sneži ; vozili smo se nepretrgoma tri ure

nèpreudáren -rna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki mu manjka preudarnosti: nepreudaren gospodar / nepreudarno dejanje, ravnanje

nèpreudárnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nepreudarnega človeka: nepremišljenost in nepreudarnost

nèprevarljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da prevarati: neprevarljiv občutek za orientacijo

nèprevedljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da prevesti, prevajati: neprevedljiv izraz ; neprevedljiva pesem / neprevedljiv pesniški jezik

nèprevedljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neprevedljivega: na končni izbor je vplivala prevedljivost in neprevedljivost pesmi

nèprevérjen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni preverjen: nepreverjena poročila ; publ. po še nepreverjenih podatkih je bilo precej smrtnih žrtev / uvajati nepreverjene metode nepreizkušene

nèprevíden 1 -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
zastar. nepričakovan , nepredviden : neprevideni dogodki
rel. umrl je nepreviden brez zakramentov za umirajoče

nèprevíden 2 -dna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
ki mu manjka previdnosti: nepreviden pešec / zelo neprevidna je, če to pripoveduje / neprevidne besede, izjave

nèprevídnež -a m ( ȅ-ȋ )
ekspr. nepreviden človek: neprevidneža je zaneslo s ceste

nèprevídnica -e ž ( ȅ-ȋ )
ekspr. neprevidna ženska: morda bo to izučilo tudi te neprevidnice

nèprevídnost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neprevidnega človeka: biti znan po neprevidnosti / zagrešiti neprevidnost / nesreča se je zgodila zaradi voznikove neprevidnosti ; po neprevidnosti otrok je začelo goreti

nèprevódnik -a m ( ȅ-ọ̑ )
elektr. snov, ki ne dopušča prehajanja električnega toka: ogljikov dioksid je neprevodnik

nèprevózen in nèprevôzen -zna -o prid. ( ȅ-ọ̄; ȅ-ó )
po katerem se ne da peljati, voziti: neprevozen prelaz ; na tem odseku je cesta neprevozna

nèprevóznost in nèprevôznost -i ž ( ȅ-ọ̄; ȅ-ó )
lastnost, značilnost neprevoznega: cesto so zaprli zaradi neprevoznosti

nèprevrét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni prevret: neprevreta voda ; pasterizirano mleko lahko pijemo neprevreto

nèprezráčen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni prezračen: neprezračena soba / duh po neprezračenih oblekah

nèprežvéčen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni prežvečen: neprežvečen grižljaj ; želodec ga boli zaradi neprežvečene hrane

nèpričakován -a -o prid. ( ȅ-á )
1. ki ni pričakovan: prišli so nepričakovani gostje / nepričakovan dogodek ; nastopile so nepričakovane ovire, težave ; nepričakovana zmaga ; na nepričakovano vprašanje ni znal odgovoriti / ekspr. kadar sem se oglasil tam, sem bil nepričakovan nezaželen
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: občutil je nepričakovan užitek

nèpričakovánost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nepričakovanega: ta beseda izraža nepričakovanost ; napad je uspel zaradi nepričakovanosti ; nepričakovanost razpleta / v povesti je vse preprosto, brez nepričakovanosti

nèpríd -a m ( ȅ-ȋ )
knjiž. škoda 1 : prid in neprid / to mu je v neprid

nepríden -dna -o prid. ( í ī ) zastar.
1. malo vreden, nekoristen: daleč okrog se je razprostiral prazen, nepriden svet
2. malovreden , ničvreden : veliko žalosti je prestal zaradi svojega nepridnega sina

neprídipràv -áva m ( ī-ȁ ī-ȃ )
1. evfem. malovreden, ničvreden človek, navadno mlajši: trije nepridipravi so vlamljali v avtomobile ; osumili so že znanega nepridiprava ; tolpa mladih nepridipravov
2. ekspr. nagajiv, poreden otrok: vsi trije fantički so pravi nepridipravi / kot nagovor kaj si spet storil, ti nepridiprav

nèpridobíten -tna -o prid. ( ȅ-ī )
ki ni pridobiten: izbral si je nepridobiten poklic

nèprídoven -vna -o prid. ( ȅ-í )
star. malo vreden, nekoristen: končajva to nepridovno govorjenje / nepridovna novica slaba, neprijetna / pusti pri miru te nepridovne ljudi malovredne, ničvredne

nèprijátelj -a m ( ȅ-ȃ )
zastar. sovražnik , nasprotnik : s tem si je nakopal veliko neprijateljev

nèprijáteljski -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni prijateljski: prijateljske in neprijateljske države / zastar. neprijateljski sosedje sovražni, nasprotni

nèprijávljen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni prijavljen: neprijavljeno zborovanje / neprijavljen radijski aparat

nèprijázen -zna -o prid. , nèprijáznejši ( ȅ-á ȅ-ā )
1. ki mu manjka prijaznosti: neprijazna ženska ; prodajalka je redkobesedna in neprijazna do kupcev ; bil je zelo neprijazen z njo / neprijazen pogled ; neprijazne besede
// ekspr. neprijeten , pust 2 : kraj se mu je zdel zelo neprijazen ; stara, neprijazna hiša ; bilo je neprijazno vreme / neprijazen veter hladen, mrzel / vztrajali so kljub neprijaznim razmeram težavnim
2. zastar., z dajalnikom sovražen , nasproten : neprijazni mu ljudje so se veselili njegovega neuspeha ; sosed mi je neprijazen

nèprijáznež -a m ( ȅ-ȃ )
ekspr. neprijazen človek: sprejel me je tisti neprijaznež

nèprijáznost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neprijaznega človeka: opazil je njegovo neprijaznost do sebe / neprijaznost odgovora / ekspr. neprijaznost vremena

nèprijemljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da prijeti: zrak je neprijemljiv / ekspr. to je človekov neprijemljivi svet / neprijemljiva predstava o čem nejasna

nèprijéten -tna -o prid. , nèprijétnejši ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
1. ki ni prijeten: začutil je neprijeten hlad ; neprijeten veter ; neprijetna pokrajina / ima zelo neprijeten občutek / evfem. ima neprijetne slutnje slabe / neprijeten okus, vonj
// z dajalnikom ki ne ugaja, ni všeč: te besede so mu neprijetne / njegovo izražanje mu je bilo neprijetno
2. ki povzroča zadrego, napetost: čaka ga precej neprijeten pogovor ; v zelo neprijetnem položaju je ; reševal je neprijetne stvari, zadeve
3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi negativne lastnosti: neprijeten človek, kolega / ima precej neprijetnih lastnosti

nèprijétnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neprijetnega: neprijetnost mraza / neprijetnost položaja
// kar je neprijetno: pripetila se mu je majhna neprijetnost ; povzročati komu neprijetnosti / neprijetnosti vsakdanjega življenja / v službi ima neprijetnosti

nèprikláden -dna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
neprimeren : svojo prošnjo je izrekel v precej neprikladnem trenutku / njegova obleka je bila za v hribe neprikladna

nèprikládnost -i ž ( ȅ-á )
neprimernost : opozarjali so ga na neprikladnost novega ukrepa

nèprikrájšan -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni prikrajšan, ni oškodovan: biti neprikrajšan za dediščino / neprikrajšana samostojnost

nèprikrít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni prikrit, ni skrit: spregovoril je z neprikritim strahom ; njegove besede so izražale neprikrito grožnjo ; neprikrita radovednost ; neprikrito sovraštvo v očeh

nèprikrítost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neprikritega: neprikritost besed, misli

nèprikrívan -a -o prid. ( ȅ-í )
ki ni prikrivan: z neprikrivano škodoželjnostjo mu je povedal novico ; neprikrivano sočutje

nèprikúpen -pna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
ki mu manjka prikupnosti: pust, neprikupen človek / dekle neprikupne zunanjosti

nèprikúpnost -i ž ( ȅ-ú )
lastnost, značilnost neprikupnega človeka: grdo je gledal in to je njegovo neprikupnost še povečevalo

nèprilagodljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne more prilagoditi: neprilagodljiv otrok, učenec ; v novem okolju se ne znajde dobro, je precej neprilagodljiv ; družbeno neprilagodljiv človek

nèprilagodljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neprilagodljivega človeka: zaradi svoje neprilagodljivosti ima velike težave ; družbena neprilagodljivost / neprilagodljivost novim razmeram

nèprilagojèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni prilagojen: neprilagojeno ravnanje, vedenje / neprilagojen človek ; družbeno neprilagojen

nèprilagojênec -nca m ( ȅ-é )
psih. neprilagojen človek: pomagati neprilagojencem

nèprilagojênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost neprilagojenega človeka: nepravilni vzgojni ukrepi še povečujejo otrokovo neprilagojenost ; družbena neprilagojenost

nèpriléžen -žna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
zastar. neprimeren : nepriležna pripomba
geom. nepriležni stranici mnogokotnika stranici, ki nimata skupnega oglišča

nèpríličen -čna -o prid. ( ȅ-í )
neprimeren : prišel je ob zelo nepriličnem času ; njegova šala je bila precej neprilična
// star. neprijeten , težaven : nastopile so neprilične okoliščine

nèpríličnost -i ž ( ȅ-í )
neprimernost : spoznal je nepriličnost svojega predloga
// star. neprijetnost , težava : večkrat se mu je primerila kaka nepriličnost

neprílika -e ž ( í )
nav. mn., knjiž. neprijetnost , težava : delati, povzročiti neprilike ; s sinom ima neprilike ; pomagati si iz neprilik ; priti v neprilike ; bili so v denarnih neprilikah ; to delo je združeno z več neprilikami
// publ., v zvezi vremenske neprilike slabo, neugodno vreme: izlet so odpovedali zaradi vremenskih neprilik / biti odporen proti vremenskim neprilikam
ekspr. to pesem je prepeval ob vsaki priliki in nepriliki če je bilo primerno ali ne

nèpriljúbljen -a -o prid. ( ȅ-ú )
ki ni priljubljen: biti, postati nepriljubljen ; splošno nepriljubljen človek / ta predmet je med dijaki zelo nepriljubljen

nèpriljúbljenost -i ž ( ȅ-ú )
stanje nepriljubljenega človeka: zavedal se je svoje nepriljubljenosti / nepriljubljenost dimnikarskega poklica

nèpriljúden -dna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
ki mu manjka priljudnosti: nepriljuden človek ; bila je zelo nepriljudna do njega, z njim / nepriljuden značaj / temna, nepriljudna kuhinja neprijetna, pusta

nèpriljúdnost -i ž ( ȅ-ú )
lastnost, značilnost nepriljudnega človeka: zaradi njegove nepriljudnosti ga sosedje niso marali

nèpriméren -rna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
1. ki ni primeren: prišel je ob neprimernem času ; to je neprimeren izraz ; njegova pripomba je bila neprimerna / evfem. ima neprimerno stanovanje slabo / evfem. neprimerno govorjenje, vedenje nespodobno / kot opozorilo za otroke je film neprimeren
// publ. ki ni v skladu z veljavnimi predpisi: s ceste je zdrsnil zaradi neprimerne hitrosti / zapleniti neprimerna živila
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: s tem so dokazali neprimerno požrtvovalnost

nèprimerljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da primerjati: podatki so bili med seboj neprimerljivi ; vtis južnjaškega mesta je s severnjaškim neprimerljiv
2. ekspr. ki se glede na kvaliteto ne da z ničimer enačiti, primerjati: neprimerljiv domislek / v opisovanju značajev je avtor neprimerljiv
3. ekspr. zelo velik: neprimerljiva lepota / njena pomoč je bila neprimerljiva

nèprimerljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neprimerljivega: neprimerljivost teh podatkov

nèprimérnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neprimernega: govoriti o primernosti in neprimernosti take kritike ; neprimernost pripomb, vedenja / tako stanje v obratu je povzročila neprimernost delavcev / naredil je marsikatero neprimernost

nèpriobčljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da priobčiti, objaviti: nekateri odlomki so se zdeli uredniku nepriobčljivi

nèpripét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni pripet (z varnostnim pasom): otrok je bil v avtu nepripet, zato je ob nesreči utrpel hude poškodbe / nepripet varnostni pas ; nepripeto čelado mu je odneslo z glave

nèpriporočljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni priporočljiv: nepriporočljive jedi ; ta knjiga je za mlade ljudi nepriporočljiva / prišel je ob nepriporočljivem času nepravem

nèpripoznán -a -o prid. ( ȅ-á )
nepriznan : nepripoznan dolg / nepripoznan pisatelj

nèpripráven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni pripraven, ni primeren: nepripraven načrt ; nepripravno orodje / za tako delo je zelo nepripraven neroden

nèpriprávljen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni pripravljen: nepripravljeni so morali prijeti za orožje / biti nepripravljen na življenje / na tak odgovor je bil nepripravljen ga ni pričakoval / dijak je danes nepripravljen ; k izpitu je šel nepripravljen

nèpriprávljenost -i ž ( ȅ-ȃ )
stanje nepripravljenega človeka: naloge niso opravili zaradi svoje nepripravljenosti / nepripravljenost na življenje
// pomanjkanje volje, hotenja za kaj: pokazati nepripravljenost za pomoč

nèpriprávnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nepripravnega: nepripravnost take posode

nèprirôčen in nèpriróčen -čna -o prid. ( ȅ-ō; ȅ-ọ̄ )
star. nepripraven , neprimeren : pri delu jih je oviralo nepriročno orodje / vesla so bila velika in nepriročna nerodna

nèprirôčnost in nèpriróčnost -i ž ( ȅ-ō; ȅ-ọ̄ )
star. nepripravnost , neprimernost : pritoževali so se nad nepriročnostjo posod

nèpriróden -dna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
star. nenaraven : kip v neprirodni velikosti / umreti neprirodne smrti

nèpriródnost -i ž ( ȅ-ọ̑ )
star. nenaravnost : neprirodnost okolja jo je utesnjevala / neprirodnost govorjenja

nèprisében -bna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki ni priseben: včasih je bila neprisebna / gledala je vanj z neprisebnimi očmi
// knjiž. nezavesten : bolnik je še vedno nepriseben

nèprisébnost -i ž ( ȅ-ẹ̄ )
stanje neprisebnega človeka: neprisebnost se mu je pogosto vračala

nèprisíljen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni prisiljen, ni narejen: neprisiljen nasmeh ; njun pogovor je bil sproščen, neprisiljen ; neprisiljena drža, kretnja ; prijetno, neprisiljeno vedenje

nèprisíljenost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neprisiljenega: neprisiljenost njegovega vedenja je vsem ugajala ; občudovali so neprisiljenost kretenj / te pesmi so znane po svoji neprisiljenosti / hlinil je živahnost in neprisiljenost

nèprisôten -tna -o prid. ( ȅ-ó )
nenavzoč : govoriti o neprisotnih kolegih
neprisoten pogled duševno odsoten

nèprisôtnost -i ž ( ȅ-ó )
nenavzočnost : sinova neprisotnost mu je bila v olajšanje

nèprispodobljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
zastar. neprimerljiv : neprispodobljiv nakit / neprispodobljiva lepota zelo velika

nèprísten -tna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
ki ni pristen: nepristno vino / nepristni dokumenti, spisi ; nepristen denar ponarejen / nepristna dobrota ; njena žalost je nepristna ; nepristno veselje

nèprístnost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nepristnega: nepristnost dokumentov / nepristnost čustvovanja ; njegovo pripovedovanje je vzbujalo sum nepristnosti

nèpristójen 1 -jna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni pristojen, ni pooblaščen: nepristojni organi ; nepristojno sodišče

nèpristójen 2 -jna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
zastar. nedostojen : nepristojno govorjenje, vedenje

nèpristójnost 1 -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nepristojnega 1 : dokazovati nepristojnost organov ; nepristojnost tega sodišča

nèpristójnost 2 -i ž ( ȅ-ọ́ )
zastar. nedostojnost : biti opomnjen zaradi nepristojnosti

nèpristópen tudi nèpristôpen -pna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-ó ȅ-ō )
1. ki ni pristopen: nepristopen kraj ; s te strani je ledenik nepristopen / knjiž. celo za najnedolžnejšo šalo je nepristopna nedovzetna
2. ki ne kaže prijaznosti, dobrohotnosti pri sporazumevanju, v stikih z ljudmi; nedostopen : tog, nepristopen človek ; vedeli so, da je nepristopen

nèpristópnost tudi nèpristôpnost -i ž ( ȅ-ọ́; ȅ-ó )
lastnost, značilnost nepristopnega: gora mu je s svojo nepristopnostjo vzbujala strah / težko je živeti z njim zaradi njegove nepristopnosti nedostopnosti

nèpristránost -i ž ( ȅ-á )
nepristranskost : nepristranost ocenjevalcev / nepristranost kritike

nèpristránski -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni pristranski: nepristranski opazovalec ; včasih je težko biti nepristranski / nepristranska kritika, sodba

nèpristránskost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nepristranskega: bil je priljubljen zaradi svoje nepristranskosti / nepristranskost kritike

nèpristrásten -tna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
zastar. nepristranski , objektiven : v svojih sodbah je nepristrasten / nepristrastna ocena

nèprištéven -vna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni prišteven: neprišteven človek ; imeli so ga za neprištevnega / ubil ga je v neprištevnem stanju

nèprištévnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
stanje neprištevnega človeka: ugotoviti neprištevnost koga / to dejanje je storil v neprištevnosti / stanje neprištevnosti

nèprivatizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni privatiziran: neprivatizirana banka, družba ; neprivatizirano podjetje

nèprivézan -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni privezan: neprivezani psi so grožnja za srnjad ; reja neprivezanih živali ; neprivezano govedo
// ki ni pripet z varnostnim pasom; nepripet : globe za neprivezane voznike in sopotnike

nèprivilegíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni privilegiran: sinovi neprivilegiranih očetov / privilegirani in neprivilegirani evropski jeziki

nèprivláčen -čna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni privlačen: približal se ji je neroden in neprivlačen moški ; ne več mlado, neprivlačno dekle / neprivlačen poklic, študij

nèprivláčnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neprivlačnega človeka: ni se mogla navdušiti zanj zaradi njegove neprivlačnosti

nèprizadét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni prizadet: ob materini smrti je bil videti neprizadet ; predavatelj je bil ob mrmranju poslušalcev neprizadet ni bil vznemirjen / neprizadet opazovalec bi stvar drugače presojal opazovalec, ki se ga stvar ne tiče / pri branju njegovih pesmi je ostal hladen, neprizadet / do problema kaže neprizadet odnos / pri potresu je bilo neprizadetih samo nekaj hiš nepoškodovanih ; prebivalce so oskrbovali s hrano pri bombardiranju neprizadeti sosedje neoškodovani

nèprizadétost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
stanje neprizadetega človeka: njena neprizadetost ob njegovi žalosti ga je bolela ; za navidezno neprizadetostjo se je skrivala vznemirjenost / motila jih je njegova neprizadetost za stvar, ki se je njim zdela tako pomembna ; opazovala ga je s hladno neprizadetostjo

nèprizadéven -vna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki mu manjka prizadevnosti, vneme: neprizadeven delavec, učenec

nèprizadévnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neprizadevnega človeka: zaradi njegove neprizadevnosti ga v službi niso cenili

nèprizanesljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni prizanesljiv: neprizanesljiv nasprotnik ; biti neprizanesljiv do lenih učencev / neprizanesljiv boj ; njegova kritika je neprizanesljiva

nèprizanesljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neprizanesljivega človeka: biti znan po neprizanesljivosti

nèpriznán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni priznan: nepriznana država, oblast ; državno nepriznana veroizpoved / nepriznan dolg / nepriznan pisatelj ; njegovo delo je bilo dolgo nepriznano

nèpriznánje -a s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od priznanja: nepriznanje krivde / nepriznanje njegovega dela ga je žalostilo
// publ. neizpolnjevanje : nepriznanje predpisov, zakonov

nèpriznávanje -a s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od priznavanja: nepriznavanje je pisatelju jemalo voljo do dela
// publ. neizpolnjevanje : nepriznavanje določil, predpisov / nepriznavanje pravic

nèprižgán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni prižgan: neprižgana luč, svetilka / držati v roki neprižgano cigareto

nèproblemátičen -čna -o prid. ( ȅ-á )
ki je brez problemov: njegovi liki so notranje neproblematični in zato človeško nezanimivi / tekst je preprost, neproblematičen jasen, razumljiv / publ. koncentracija alkohola v krvi pod to mejo je neproblematična nenevarna, neškodljiva

nèprodájen -jna -o prid. ( ȅ-ā )
knjiž. ki se ne da, ne sme prodati: neprodajna hiša, zemlja / knjiga je neprodajna, dobijo jo samo člani kluba se ne prodaja

nèprodán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni prodan: neprodani izvodi pesniške zbirke ; ostalo je precej neprodanih vstopnic ; neprodano blago

nèprodíren -rna -o prid. ( ȅ-ī )
neprediren : neprodirna džungla / neprodirna megla
knjiž., ekspr. neprodirna zamisel neprodorna, nedomiselna

nèprodóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni prodoren: človek neprodornega duha / neprodorna zamisel
zastar. neprodoren gozd neprediren

nèprodórnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost neprodornega: neprodornost njegove satire

nèproduktíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni produktiven: dejal je, da je umsko delo neproduktivna dejavnost / neproduktivna zemljišča ki niso primerna, porabna za obdelovanje / gospodarsko produktivni in neproduktivni poklici nedonosni ; tako gospodarjenje je neproduktivno ; ekspr. pri delu je neproduktiven malo naredi
ekon. neproduktivno delo delo, ki ne ustvarja materialnih dobrin; delo, ki ne ustvarja presežne vrednosti

nèproduktívnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neproduktivnega: neproduktivnost nekaterih zemljišč

nèprodúšen -šna -o prid. ( ȅ-ū ȅ-ȗ )
ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine: neprodušna posoda
// ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe; neprepusten : neprodušna plast, snov ; neprodušen za zrak

nèprodúšnost -i ž ( ȅ-ū )
lastnost, značilnost neprodušnega: neprodušnost posode

nèprofíten -tna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki nima namena ustvarjati dobička, profita: neprofitna najemnina ; delovati kot neprofitna organizacija, ustanova ; neprofitno založništvo / dodelitev neprofitnega stanovanja v najem

nèproizvajálec -lca [ neproizvajau̯ca in neproizvajalca ] m ( ȅ-ȃ )
ki ni proizvajalec: proizvajalci in neproizvajalci

nèproizvóden -dna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
nasproten, drugačen od proizvodnega: proizvodne in tako imenovane neproizvodne dejavnosti / neproizvodna zemljišča ki niso primerna, porabna za obdelovanje
ekon. neproizvodno delo delo, ki ne ustvarja materialnih dobrin; delo, ki ne ustvarja presežne vrednosti

nèproletárski -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni proletarski: neproletarske plasti prebivalstva

nèprométen -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
na katerem ni (dosti) prometa: neprometna cesta / neprometen kraj

nèproporcionálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
knjiž. nesorazmeren , neskladen : deli fasade so neproporcionalni

nèpropústen -tna -o prid. ( ȅ-ú )
ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe; neprepusten : nepropustna plast, snov ; nepropustna tla ; nepropusten za vodo, zrak / nepropustni čevlji nepremočljivi

nèpropústnost -i ž ( ȅ-ú )
neprepustnost : nepropustnost snovi ; nepropustnost za vodo

nèprosójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
ki ni prosojen: neprosojna snov ; zavesa iz neprosojnega blaga / gosta, neprosojna megla

nèprosójnost -i ž ( ȅ-ọ̄ )
lastnost, značilnost neprosojnega: neprosojnost snovi

nèpròst -prôsta -o prid. ( ȅ-ȍ ȅ-ó )
knjiž. nesvoboden : neprosti ljudje

nèprostóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
1. ki ni prostoren: neprostorna hiša
2. knjiž. ki ni prostorski: kompozicija slike je neprostorna

nèprostovóljen -jna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni prostovoljen: čeprav je bila laž neprostovoljna, se je je sramovala ; neprostovoljno delo ; neprostovoljno potovanje / bili so neprostovoljne priče neprijetnemu dogodku / neprostovoljna dražba prisilna dražba

nèprosvetljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni prosvetljen: še neprosvetljeni narodi ; neprosvetljene ljudske množice / zastar. služboval je največ v neprosvetljenih krajih zaostalih

nèprosvetljênost -i ž ( ȅ-é )
značilnost neprosvetljenega človeka: odpravljati neprosvetljenost množic / zdravstvena neprosvetljenost

nèpróšen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
knjiž. nenaprošen : neprošen hoče posredovati / dobil je neprošeno podporo za katero ni prosil

nèprozóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni prozoren: neprozoren zaslon ; neprozorna snov, tkanina ; posoda iz neprozornega stekla / knjiž. neprozorni načrti nenazorni, nejasni

nèprozórnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost neprozornega: neprozornost snovi / knjiž. neprozornost njegovih besed jo je vznemirjala

nèpróžen -žna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni prožen: neprožna snov / neprožen človek / neprožna politika
fiz. neprožna deformacija sprememba oblike, ki ostane tudi potem, ko sila ne deluje več

nèpróžnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost neprožnega: neprožnost lesa / neprožnost politike / pri njem je bilo opaziti nekakšno neprožnost misli / pripovedna neprožnost

nèpŕvi -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
1. ki v zapovrstju ne ustreza številu ena: neprva slovenska vlada
// ki ni na prvem mestu: zamaknjene so vse neprve vrstice odstavkov prvotnega teksta / z malo začetnico pišemo neprve predloge v naselbinskih imenih ; neprva beseda, sestavina
2. ki ni materen: učbenik za učenje slovenščine kot neprvega jezika

nèpsiholóški -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni psihološki: nepsihološke metode učenja ; nepsihološka razlaga / nepsihološka vzgoja

neptúnij -a m ( ú )
kem. umetno pridobljena težka radioaktivna kovina srebrno bele barve, element Np:

nèrába -e ž ( ȅ-á )
neuporaba : uporaba škoduje preprogam manj kot neraba / neraba telesnih organov lahko povzroči njihovo odmiranje

nèráben -bna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
neuporaben : nerabni predmeti na podstrešju / zdravnik mu je povedal, da bo noga še precej časa nerabna

nèrábljen -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni rabljen: nerabljen papir / soba je bila dolgo zaprta, nerabljena / na postelji je ležala nerabljena odeja nova

nèracionálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
knjiž. negospodaren , neekonomičen : neracionalen način dela ; neracionalna poraba denarja ; raztresenost obratov je neracionalna
// nerazumski : neracionalni svet v človeku

nèracionálnost -i ž ( ȅ-ȃ )
knjiž. negospodarnost , neekonomičnost : neracionalnost porabe denarja ; neracionalnost v proizvodnji zmanjšuje poslovni uspeh

neràd -ráda -o prid. ( ȁ á )
v členkovni rabi izraža
a) nepripravljenost koga za kako dejanje: nerad ji je dovolil, da gre ; nerad hodi v šolo ; zelo nerada je šla z njim
b) dolgotrajnost česa: ta krompir se nerad kuha ; rana se mu nerada celi
c) v zvezi rad ali nerad : nujnost česa: to moraš napraviti rad ali nerad ; rada ali nerada, vrnila se bo
ekspr. denar mu gre nerad iz rok skop je

nèradodáren -rna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
nasproten, drugačen od radodarnega: to je varčen in neradodaren človek / ekspr. skopa, neradodarna zemlja nerodovitna, slaba

nèradovóljen -jna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
star. neprostovoljen : neradovoljno delo / bili so neradovoljne priče neprijetnemu dogodku

nèrafiníran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
teh. ki ni rafiniran, ni prečiščen: surov, nerafiniran svinec ; nerafinirano olje ; pren. izdelava slike je zelo preprosta in na prvi pogled celo nerafinirana

nèrahločúten -tna -o prid. ( ȅ-ū )
ki ni rahločuten: nerahločutna, celo groba ženska / nerahločutno govorjenje / evfem. nerahločutno ravnanje, vedenje brezobzirno

nèránjen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni ranjen: neranjeni borci / pomagal si je z neranjeno roko ; pren., knjiž. njegov neranjeni duh išče lepoto

nèranljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ga ni mogoče raniti: po grški mitologiji je bil Ahil neranljiv ; pren. za udarce življenja je neranljiv

nèranljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neranljivega: bajeslovna Ahilova neranljivost ; pren. k uspehu mu je pomagala njegova neranljivost

nèráven -vna -o prid. ( ȅ-á )
1. nasproten, drugačen od ravnega: neravna črta ; hiše so stale v neravni vrsti / tam je neraven svet ; neravna tla / neraven strop hrapav
min. neravni prelom prelom, pri katerem ploskev zaradi različne debeline posameznih zrn ni ravna
2. zastar. neenak , neenakovreden : zavedal se je, da mu je neraven
3. zastar. lih , neparen : ravne in neravne hišne številke

nèravnína -e ž ( ȅ-í )
izboklina, vzpetina na ravni, gladki površini: izravnati neravnine ; ker so nad kolesi pritrjene vzmeti, pri vožnji z avtom ne čutimo neravnin ; blage neravnine ; neravnine kože

nèrávnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neravnega: prilagoditi orodje neravnosti zemljišča

nèravnotéžje -a s ( ȅ-ẹ̑ )
kar je nasprotno, drugačno od ravnotežja: ravnotežje in neravnotežje / odpraviti neravnotežje med dohodki in izdatki ; zmanjšati neravnotežje v zaključnem računu / notranje neravnotežje

nèravnovésje -a s ( ȅ-ẹ̑ )
kar je nasprotno, drugačno od ravnovesja: zmanjšati neravnovesje / neravnovesje med kmetijskim in industrijskim razvojem / pomanjkljivost romana je v neravnovesju dogajanja

nèrazberljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da razbrati, spoznati: iz daljave so se širili nerazberljivi glasovi / star. nerazberljiv rokopis nečitljiv

nèrazburljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne razburi: miren, nerazburljiv človek / nerazburljive besede ; nerazburljive novice ki ne razburijo

nèrazcépen -pna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki se ne da razcepiti, razdeliti: trdo, nerazcepno poleno
mat. nerazcepna enačba enačba, v kateri ni mogoče nobene strani razstaviti na faktorje

nèrazcépljen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni razcepljen: še nerazcepljena polena / nastopiti kot nerazcepljena skupina

nèrazcvetèn -êna -o [ tudi nerascvəten ] prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni razcveten: nerazcvetena vrtnica

nèrazčíščen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
nepojasnjen , nejasen : nerazčiščeni vzroki ; ostalo je še veliko nerazčiščenih vprašanj / nerazčiščeni pojmi ; njegov položaj v službi je še vedno nerazčiščen

nèrazčlénjen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni razčlenjen: nerazčlenjena pokrajina / gladka, nerazčlenjena skala / nerazčlenjene misli
arhit. nerazčlenjena fasada

nèrazdélen -lna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
knjiž. nerazdeljiv : kmetije bi morale biti nerazdelne
pravn. nerazdelna obveznost obveznost, pri kateri več dolžnikov dolguje celotno plačilo, izpolnitev obveznosti upniku; solidarna obveznost

nèrazdeljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni razdeljen: polje je bilo od daleč videti nerazdeljeno / nerazdeljen dobiček

nèrazdeljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da, ne sme razdeliti: nerazdeljivo posestvo / to delo je zahtevno in nerazdeljivo

nèrazdeljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nerazdeljivega: nerazdeljivost ozemlja, posestva

nèrazdélnost -i ž ( ȅ-ẹ̄ )
knjiž. nerazdeljivost : nerazdelnost zemljišča

nèrazdrobljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nezdrobljiv : zdelo se je, da je skala nerazdrobljiva / ekspr. ljudstvo je ječalo v nerazdrobljivih okovih

nèrazdrúžen -žna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
ekspr. ki se ne da razdružiti, ločiti: nerazdružna zveza / nerazdružna prijatelja zelo velika, dobra

nèrazdružljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ekspr. ki se ne da razdružiti, ločiti: povezati v nerazdružljivo celoto / postala sta nerazdružljiva prijatelja zelo velika, dobra

nèrazdružljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nerazdružljivega: zagovarjati nerazdružljivost zakonske zveze / ekspr. nerazdružljivost prijateljev

nèrazdrúžnost -i ž ( ȅ-ú )
ekspr. lastnost, značilnost nerazdružnega: nerazdružnost zveze / njuna nerazdružnost jih je vznemirjala

nèrazdvójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
publ. neločljiv , nerazdružen : nerazdvojna zveza

nèrazgíban -a -o prid. ( ȅ-í )
ki ni razgiban: duševno, politično nerazgibani ljudje / nerazgibano kulturno življenje / odrsko dogajanje je bilo nerazgibano / ekspr. v družbi je bil precej nerazgiban nesproščen / knjiž. pokrajina je enolična in nerazgibana ni gričevnata, ni hribovita

nèrazgíbanost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nerazgibanega človeka: zaradi duševne nerazgibanosti ljudi se ideja ni uresničila ; politična nerazgibanost družbe / nerazgibanost dramskega dejanja

nèrazglédan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni razgledan, ni poučen: vplivati na neizkušene, nerazgledane ljudi ; politično nerazgledana množica ; v literaturi je nerazgledan

nèrazglédanost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nerazgledanega človeka: nerazgledanost ga je pri delu zelo ovirala ; politična nerazgledanost ; nerazgledanost v glasbi, umetnosti

nèrazgonéten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
zastar. skrivnosten , nenavaden : njegovo nerazgonetno življenje / nerazgonetne uganke nerešljive, nerazrešljive

nèraziskán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni raziskan: neraziskane podzemeljske jame ; to področje je še neraziskano / neraziskana vprašanja / neraziskane skrivnosti nepojasnjene

nèrazjásnjen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni razjasnjen, ni pojasnjen: nerazjasnjena teorija / ostalo je še nekaj nerazjasnjenih vprašanj / nerazjasnjeni pojmi nedoločeni, neopredeljeni

nèrazjásnjenost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nerazjasnjenega: nerazjasnjenost vprašanja je privedla do nesporazuma / nerazjasnjenost pojmov nedoločenost, neopredeljenost

nèrazjasnjív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž., zastar. nepojasnljiv : nerazjasnjivi dogodki

nèrazjasnljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nepojasnljiv : nerazjasnljiv dogodek

nèrazkrít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni razkrit, ni znan: krivci so ostali nerazkriti ; nerazkrita laž / nerazkrita skrivnost

nèrazkrojèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni razkrojen: nerazkrojene snovi

nèrazkrojljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da razkrojiti: prepovedati uporabo nerazkrojljivih detergentov / knjiž. po analizi velike umetnine ostane pogosto še kak nerazkrojljiv element ki se ne da razčleniti

nèrazlóčen -čna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni razločen, ni jasen: govori z nerazločnim glasom ; zaslišal je nerazločen šum ; mrmral je nerazločne besede / nerazločna izgovarjava ; nerazločna pisava / nerazločne slutnje
zastar. nerazločna snov nedeljiva, neločljiva

nèrazločljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. knjiž. neločljiv , nerazdružen : to dvoje je nerazločljivo / ekspr. nerazločljiva prijatelja
2. star. nerazločen , nejasen : nerazločljivo šepetanje

nèrazlóčnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nerazločnega: nerazločnost govorjenja

nèrazložèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni razložen, ni pojasnjen: nerazložena teorija ; nerazloženo stališče / nerazloženo besedilo

nèrazložljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da razložiti, pojasniti: čuden, nerazložljiv pojav ; nerazložljiv umor ; storiti kaj iz nerazložljivih vzrokov ; nerazložljive skrivnosti / njena žalost je bila nerazložljiva

nèrazložljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nerazložljivega: govorili so o nerazložljivosti tega dejanja

nèrazodét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni razodet, ni povedan: nerazodeta skrivnost

nèrazpóčen -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni razpočen: še nerazpočene makove glavice / nerazpočene granate neeksplodirane

nèrazpoložèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni razpoložen, ni dobre volje: zbudil se je nerazpoložen
// ki v danem času ni pripravljen, sposoben za kaj: tenorist je bil nekoliko nerazpoložen ; danes sem nerazpoložen za delo
ekspr. od lani je do soseda nerazpoložen mu ni naklonjen

nèrazpoložênje -a s ( ȅ-é )
1. stanje nerazpoloženega človeka: ni mogel skriti svojega nerazpoloženja ; njegov glas je izražal nerazpoloženje / njegovo nerazpoloženje za pisanje traja že dalj časa
2. knjiž. nezadovoljstvo , nejevolja : s takimi govoricami se povzroča nerazpoloženje ; ukrep je vzbudil splošno nerazpoloženje
ekspr. nerazpoloženja do njega niso mogli skriti nenaklonjenosti

nèrazpoložênost -i ž ( ȅ-é )
stanje nerazpoloženega človeka: njegova nerazpoloženost je slabo vplivala na vso družbo / zaradi nerazpoloženosti glavne igralke je bila predstava preložena
ekspr. opazili so njegovo nerazpoloženost do nje nenaklonjenost

nèrazporejèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni razporejen, ni razvrščen: nekateri vojaki so bili še nerazporejeni / neraziskano, nerazporejeno arhivsko gradivo

nèrazpoznáven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
knjiž. ki se ne da razpoznati, spoznati: strupene gobe so večkrat nerazpoznavne / v mraku so bili obrisi gor nerazpoznavni

nèrazrédčen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni razredčen: nerazredčen kis / nerazredčeno mleko / ekspr. nerazredčena posadka nezmanjšana

nèrazréden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni razreden: to so bili nerazredni boji / nerazredna družba brezrazredna družba

nèrazréšen 1 -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni razrešen, ni rešen: nerazrešena uganka / nerazrešeno vprašanje / nerazrešena nasprotja

nèrazréšen 2 -šna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
knjiž. nerazrešljiv : nerazrešna uganka / nerazrešna zmešnjava / težka, nerazrešna vprašanja nerešljiva

nèrazrešljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da razrešiti, rešiti: nerazrešljiva uganka / nerazrešljiva zmešnjava / nerazrešljiv konflikt ; težka, nerazrešljiva vprašanja nerešljiva

nèrazrézan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni razrezan: še nerazrezan hlebec / nerazrezane pole papirja
ekspr. koliko knjig obleži nerazrezanih na knjižnih policah neprebranih

nèrazrúšen -šna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
nerazrušljiv : nerazrušna stena / nerazrušna življenjska sila

nèrazrušljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da razrušiti, podreti: nerazrušljiv temelj, zid / ekspr. nerazrušljiva življenjska sila

nèrazsóden -dna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni razsoden: nerazsoden človek ; očitali so mu, da so njegovi spisi preračunani na okus nerazsodne množice / nerazsodno ravnanje

nèrazsódnež -a m ( ȅ-ọ̑ )
ekspr. nerazsoden človek: mladi nerazsodneži

nèrazsódnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nerazsodnega človeka: zaradi svoje nerazsodnosti jim je delal velike težave / v navalu nerazsodnosti ga je udaril
ekspr. razburil se je do nerazsodnosti zelo

nèrazstavljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da razstaviti, razčleniti: nerazstavljiva priprava / nerazstavljivi deli stroja

nèrazsvetljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
1. ki ni razsvetljen, ni osvetljen: hodili so po nerazsvetljenem hodniku ; nerazsvetljena soba, ulica / nerazsvetljeni signali
2. knjiž. neprosvetljen : nerazsvetljene množice

nèraztegljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne razteguje, ne razteza: neraztegljive snovi / raztegljive in neraztegljive mize ki se ne dajo raztegniti

nèraztôpen in nèraztópen -pna -o prid. ( ȅ-ó; ȅ-ọ̄ )
netopen : neraztopne rudnine, snovi ; maščobe so neraztopne

nèraztopljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
netopljiv : neraztopljive snovi

nèraztrgljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da raztrgati: to blago je neraztrgljivo / ekspr. veže ju neraztrgljiva vez

nèrazúm -a m ( ȅ-ȗ )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od razuma: razum in nerazum / evfem. zmota, porojena iz nerazuma neumnosti

nèrazúmen -mna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
1. ki nima razuma, pameti: razumna in nerazumna bitja
// ki mu manjka razuma, pameti: ne bi si mislil, da so tako okorni in nerazumni / gledal ga je z velikimi, nerazumnimi očmi
2. nerazsoden , nespameten : mlad, še nerazumen mladenič / nerazumno dejanje, ravnanje / evfem. kdo bo poslušal to nerazumno govorjenje neumno
3. star. ki se mu ne da ugotoviti pomen; nerazumljiv : mrmra nerazumne besede / nagovoril ga je v njemu nerazumnem jeziku

nèrazumevajóč tudi nèrazumevajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
ki mu manjka razumevanja za kaj: od tega sebičnega in nerazumevajočega človeka niso mogli pričakovati pomoči ; do nje je bil hladen in nerazumevajoč / nerazumevajoče mnenje / opazil je njen osupli, nerazumevajoči pogled ki izraža začudenje, presenečenje

nèrazumévanje -a s ( ȅ-ẹ́ )
1. kar je nasprotno, drugačno od razumevanja: nerazumevanje glasbe ; nerazumevanje učne snovi / nerazumevanje jezika ga je na potovanju oviralo neznanje / doživljati nerazumevanje kolegov ; kazati, pokazati nerazumevanje za kaj ; nerazumevanje časa, mladine
2. publ. neodobravanje , nasprotovanje : predsednikova iniciativa je naletela na nerazumevanje / evfem. med vojno so ljudje umirali kot žrtve nerazumevanja med ljudmi sovraštva

nèrazúmljen -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni razumljen, ni dojet: mnogi pojmi so ostali nerazumljeni ; nerazumljena poezija, razlaga ; nerazumljeno bistvo problema / ekspr.: nerazumljen umetnik ; ostal je nesrečen, osamljen in nerazumljen ; njegovo prizadevanje je bilo dolgo nerazumljeno

nèrazumljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da razumeti, dojeti: nerazumljiv pojav ; razlaga je bila učencem nerazumljiva
// ki se mu ne da ugotoviti pomen: nerazumljivi znaki ; prevod je na nekaterih mestih nerazumljiv ; blebetal je nerazumljive besede / nerazumljivo govorjenje nerazločno / tujec ga je nagovoril v njemu nerazumljivem jeziku
2. ekspr. ki se ne da odobravati: njegova izjava je res nerazumljiva
3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: delal je z nerazumljivo vnemo

nèrazumljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nerazumljivega: nerazumljivost učiteljeve razlage ; razumljivost in nerazumljivost / nerazumljivost njegovega govorjenja je pri predavanju zelo motila nerazločnost

nèrazúmnost -i ž ( ȅ-ú )
lastnost, značilnost nerazumnega: nerazumnost živali / nerazumnost take odločitve / star. nerazumnost njegovega govorjenja nerazumljivost, nerazločnost

nèrazúmski -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni razumski: razumski in nerazumski svet / nerazumske trditve ; nerazumska spoznanja

nèrazvájen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni razvajen: nerazvajen človek, otrok / knjigo lahko priporočimo nerazvajenemu bralcu

nèrazveseljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ne razveseli, ne razveseljuje: nerazveseljiva novica / evfem. stanje je nerazveseljivo slabo

nèrazvézan -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni razvezan: nerazvezani snopi

nèrazvézen -zna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ekspr. ki se ne da razvezati, ločiti: nerazvezna vez

nèrazvezljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ekspr. ki se ne da razvezati, ločiti: nerazvezljiva skupnost, vez

nèrazvezljívost -i ž ( ȅ-í )
ekspr. lastnost, značilnost nerazvezljivega: nerazvezljivost zveze

nèrazvíden -dna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
ki ni razviden: nerazvidni znaki
// knjiž. nerazumljiv , nerazložljiv : nerazvidni pojavi ; nerazvidne trditve

nèrazvídnost -i ž ( ȅ-í )
knjiž. nerazumljivost , nerazložljivost : nerazvidnost pojavov, trditev

nèrazvít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni razvit: zavoj je ostal nedotaknjen in nerazvit / publ. pomoč nerazvitim deželam ; gospodarsko, industrijsko, kulturno nerazvite države / nerazvit poganjek / otrok je – in še duševno nerazvit
ekon. nerazvito področje področje z nizkim narodnim dohodkom ; fot. nerazviti film ; med. nerazvit ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe ; sam.: prepad med razvitimi in nerazvitimi

nèrazvítost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nerazvitega: to so posledice gospodarske nerazvitosti teh držav / rešiti se iz nerazvitosti ; stopnja nerazvitosti / duševna, telesna nerazvitost
med. stanje človeka, ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe

nèrazvozlán -a -o prid. ( ȅ-á )
ekspr. nerešen , nerazrešen 1 : nerazvozlana uganka / egiptovski znaki na kamnu so ostali nerazvozlani

nèrazvozljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da razvozlati: nerazvozljiv vozel / nerazvozljiv klobčič
// ekspr. nerešljiv , nerazrešljiv : težke, nerazvozljive uganke ; nerazvozljivo vprašanje / nerazvozljive skrivnosti nerazložljive

nèrazvrščèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni razvrščen, ni razporejen: nerazvrščeni delavci / priučeni risarji in čistilci so navedeni v skupini nerazvrščenih poklicev

nèrazžágan -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni razžagan: nerazžagano deblo / kup nerazžaganih drv

nêrc -a m ( ȇ )
1. zool. kuni podobna, ob vodah živeča žival; norka : gosta dlaka nercev
2. pog. krzno te živali: ovratnik iz nerca

nèreálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni realen: realni in nerealni svet / nerealen načrt, predlog / vdaja se nerealnim sanjam

nèrealizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni realiziran: nerealizirani načrti ; zamisel je ostala nerealizirana

nèreálnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nerealnega: realnost in nerealnost / predlog so zavrnili zaradi njegove nerealnosti / nerealnost zamisli

neréd -a m ( ẹ̑ )
1. kar je nasprotno, drugačno od reda: v sobi je velik nered ; ni mogla prenašati takega nereda / vse predale ima v neredu / v podjetju je po njegovem odhodu nastal velik nered zmeda
2. mn. množično izražanje nezadovoljstva: izbruhnili so novi neredi ; preprečevati nerede ; ekspr. krvavi neredi ; žarišče neredov

nèrédek -dka -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
nav. ekspr. pogost , pogosten : to je pri nas neredek pojav / neredke trgovine ob glavni ulici so delale vtis velikega mesta številne

nèréden 1 -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni reden: neredna menstruacija ; neredno plačevanje dolga ; pozimi je pouk v oddaljenih krajih zelo nereden / neredna prehrana

neréden 2 -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki nima, ne kaže smisla za red: nereden učenec ; površna in neredna ženska / neredno prihajanje v službo / neredno življenje

nèrédkokdàj prisl. ( ȅ-ẹ́-ȁ )
ekspr. velikokrat , večkrat : neredkokdaj se je spomnil nanjo

nèrédkokrat prisl. ( ȅ-ẹ́ )
ekspr. velikokrat , večkrat : hitrost orkana neredkokrat doseže sto osemdeset kilometrov na uro

nerédnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. nereden, površen človek: je nerednež in postopač

nèrédnost 1 -i ž ( ȅ-ẹ́ )
značilnost nèrédnega: nerednost pouka / nerednosti v poslovanju

nerédnost 2 -i ž ( ẹ́ )
lastnost nerednega, površnega človeka: mati se je jezila na otroke zaradi njihove nerednosti

nèreduktibílen -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž. ki se ne da speljati na nižjo logično ravnino: po Sartru je misel samostojna in nereduktibilna

nèregistríran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni registriran: neregistrirano društvo, podjetje / prodal je še neregistriran avto

nèreguláren -rna -o prid. ( ȅ-ȃ )
knjiž. nepravilen , nenavaden : neregularen potek, razvoj / neregularno utripanje neenakomerno / neregularno trgovanje nezakonito

nereída -e ž ( ȋ )
v grški mitologiji nimfa, ki živi v morju: rad se je pogovarjal o driadah in nereidah

nèreligiózen -zna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni religiozen: nereligiozen človek / obravnavati vprašanje v nereligioznem smislu

nèrentabílen -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni rentabilen: nerentabilna proizvodnja ; nerentabilno poslovanje / ukiniti nerentabilne železniške proge ; velike ladje so pogosto nerentabilne / izbral si je precej nerentabilen poklic

nèrentabílnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nerentabilnega: odpravljati nerentabilnost proizvodnje / nerentabilnost hribovskih kmetij / nerentabilnost tega poklica

nerès -ésa m ( ȅ ẹ́ )
star. divji merjasec:

nerésec -sca m ( ẹ̄ )
knjiž. divji merjasec: loviti neresca ; tepla sta se kot dva razdražena neresca

nèrésen -sna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni resen: neresen človek / neresna zahteva

nerésnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. neresen človek: težko je delati s takimi neresneži

nèresníca -e ž ( ȅ-í )
kar je nasprotno, drugačno od resnice: prikrivati resnico in govoriti neresnico
// evfem. laž : to je neresnica / govoriti o kom neresnice

nèresníčen -čna -o prid. ( ȅ-ī )
ki ni resničen: neresnična izjava, trditev / neresnični podatki ; neresnično opisovanje razmer / resnični in neresnični predmeti nestvarni

nèresníčnost -i ž ( ȅ-ī )
lastnost, značilnost neresničnega: neresničnost izjave / neresničnost podatkov / evfem. težko je poslušal sinove neresničnosti laži

nèresníčnosten -tna -o prid. ( ȅ-ī )
knjiž. izmišljen , neresničen : neresničnosten dogodek ; neresničnostno okolje povesti

nèrésnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost neresnega človeka: jezila ga je njena neresnost / neresnost predloga

nèréšen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni rešen: svojci nerešenih rudarjev so čakali pred vhodom v jamo / nerešena naloga, uganka / vprašanje njegovega stanovanja je ostalo nerešeno

nèreševánje -a s ( ȅ-ȃ )
dejstvo, da se kaj ne rešuje: nereševanje problema, težav ; nereševanje zaostankov ; dolgotrajni postopki in nereševanje zadev

nèrešljív -a -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
ki se ne da rešiti: nerešljiva naloga, uganka / čakali so jih nerešljivi problemi ; vprašanje je bilo videti nerešljivo / ekspr. znašli so se v nerešljivem položaju težkem, težavnem

nèrešljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nerešljivega: problem so zaradi nerešljivosti odložili

nèretušíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
fot. ki ni retuširan: neretuširana fotografija

nèrevolucionáren -rna -o prid. ( ȅ-ā )
ki ni revolucionaren: očitajo mu, da je kot umetnik nerevolucionaren / nerevolucionarno stališče

nèrézan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni rezan, ni razrezan: nerezan les ; nerezane kamnite plošče

nèrezidénčen -čna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ima svoje stalno prebivališče, sedež zunaj države, v kateri posluje: nerezidenčni vojaški ataše ; nerezidenčni veleposlanik
// ki je zunaj države, kjer ima lastnik svoje stalno prebivališče: nerezidenčni račun ; nerezidenčna (hranilna) vloga

nèrezidènt -ênta tudi -énta m ( ȅ-ȅ ȅ-é, ȅ-ẹ́ )
fizična ali pravna oseba, ki ima stalno prebivališče oziroma sedež zunaj države, v kateri trenutno biva, posluje: nerezident Slovenije ni dolžen plačevati dohodnine od dohodkov, ki ne izvirajo iz Slovenije ; obdavčenje nerezidentov ; račun nerezidenta

nêrga in nérga -e ž ( ȇ; ẹ̑ )
slabš. kdor (rad) nerga: pustite doma vse nerge in večne nezadovoljneže ; on je prava nerga

nergáč -a m ( á )
nav. slabš. kdor (rad) nerga: bil je velik zbadljivec in nergač

nergánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nergati: težko je poslušal njeno nerganje in sitnarjenje ; zoprno nerganje

nergáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na nergače: nergaško ravnanje, vedenje / nergaški obraz / nergaški človek nergav

nergáštvo -a s ( ȃ )
nav. slabš. nergaško govorjenje, ravnanje: z nergaštvom ne boste spremenili položaja

nergáti -ám nedov. ( á ȃ )
nav. slabš. z nenaklonjenim, jeznim govorjenjem izražati nezadovoljstvo, nesoglasje: zmeraj samo nerga ; nergati čez predstojnike / ni več nergal, češ da gre vse narobe tožil, tarnal / v tovarni spet nergajo zoper tebe se jezijo nate

nergàv -áva -o prid. ( ȁ á )
nav. slabš. ki (rad) nerga: nergav človek ; bil je siten in nergav

nergávost -i ž ( á )
nav. slabš. lastnost nergavega človeka: njegova nergavost je že zoprna ; s svojo nergavostjo jezi ljudi

nèríman -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
lit. ki ni riman: nerimani verzi ; dvojica nerimanih in dvojica rimanih vrstic

nèrjavèč -éča -e prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
odporen proti rjavenju, teh. nerjaven : nerjaveča pločevina, žica ; nož iz nerjavečega jekla

nèrjáven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
teh. odporen proti rjavenju: nerjavna kovina, zlitina ; nerjavno jeklo

neróda -e ž ( ọ̑ )
ekspr. neroden, okoren človek: ne bo mogel priti na vrh, ta neroda / nič pametnega si ne izmisli, neroda je nespreten, neiznajdljiv človek / kot psovka zakaj pa ne pozdraviš, neroda nerodna

nèrôden 1 -dna -o prid. ( ȅ-ó )
ki ne rodi ali slabo rodi: nerodne trte ; v sadovnjaku ima precej nerodnega drevja
// knjiž. neploden : nerodna ženska / nerodne živali jalove

neróden 2 -dna -o prid. , neródnejši ( ọ́ ọ̑ )
1. ki pri gibanju, hoji, opravljanju zlasti fizičnega dela ne ravna tako, kot se pričakuje: nerodna je in vse pokvari, razbije ; kako si neroden ; fant ni za ta poklic, je preveč neroden ; ne bodi tako neroden ; pri telovadbi je zelo neroden ; neroden je kot štor ; tako je nerodna, da še gumba ne zna prav prišiti / neroden plesalec
// ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: fant je še neroden ; pri predstavljanju je bil preveč neroden ; v ženski družbi je precej neroden / ekspr. pripovedovati nerodne šale neprimerne, neumestne
2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
a) dobro namenu: nerodni čevlji ; nerodni stoli ; nerodno ležišče
b) estetskemu videzu: velik, neroden človek / spoznal ga je po nerodni hoji / z nerodnimi črkami je napisal svoje ime
3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki povzroča neprijetnosti, težave: to je res nerodna zadeva ; nerodno dejanje, vprašanje / pot je strma in nerodna slaba / nenadoma se je znašel v zelo nerodnem položaju mučnem, zoprnem
ekspr. takrat smo preživljali nerodne čase hude, težke ; star. fant ni nerodne glave je bister, pameten ; ekspr. potrpi z njim, je pač v nerodnih letih v puberteti

neródnež -a m ( ọ̑ )
ekspr. neroden, okoren človek: tisti nerodnež ji je kar naprej stopal na noge / pri delu si ne zna pomagati, nerodnež je nespreten, neiznajdljiv človek

neródnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost nerodnega človeka: zaradi svoje nerodnosti ni mogel dobiti dekleta / po nerodnosti je razbil kozarec / narediti, ekspr. zagrešiti nerodnosti
zabresti v nerodnosti zabresti v težave

nèrodovíten -tna -o prid. ( ȅ-ī )
ki ni rodoviten: slaba, nerodovitna zemlja / imajo tudi nekaj nerodovitnih krav jalovih / to drevo je nerodovitno ne rodi, slabo rodi / star. začelo se je nerodovitno razpravljanje nekoristno

nèrodovítnica -e ž ( ȅ-ȋ )
knjiž. neplodna ženska: med njimi je bilo tudi nekaj nerodovitnic

nèrodovítnost -i ž ( ȅ-ī )
lastnost, značilnost nerodovitnega: nerodovitnost tal, zemlje / nerodovitnost sadnega drevja

nèrogàt -áta -o prid. ( ȅ-ȁ ȅ-ā )
ki ni rogat: rogate in nerogate živali

nèrôjen in nèrojèn -êna -o prid. ( ȅ-ó ȅ-é; ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni bil rojen: nerojeni otroci ; pren., knjiž. nerojeni načrti

nèrojênček -čka m ( ȅ-é )
knjiž. nerojen otrok: še kot nerojenček ji je povzročal preglavice

nèromántičen -čna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni romantičen: vplivom romantičnega čustvovanja se tudi neromantični pisatelji niso mogli popolnoma izogniti / ekspr. avantura je imela zelo neromantičen konec navaden, vsakdanji

nêronski -a -o prid. ( ȇ )
ekspr. tak kot pri Neronu: neronska krutost, narava / imel je širok, neronski obraz

nèrúski -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni ruski: neruski narodi / neruski jezik / ima žareče, črne, neruske oči / ekspr. nekatera ruska dela so po njegovem mnenju zelo neruska ne ustrezajo ruskemu duhu, ruski miselnosti

nêrv -a m ( ȇ )
zastar. živec : smeh pomirjevalno deluje na njegove nerve

nervírati -am nedov. ( ȋ )
pog. razburjati , dražiti 2 : začel ga je namerno nervirati ; obnašanje domačih ga nervira ; nikar me ne nerviraj / vsak šum ga nervira

nervóza -e ž ( ọ̑ )
velika živčna napetost, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki, živčnost: med piloti začetniki je bila nervoza ; igralcev se je lotevala nervoza / nakupovalna nervoza nakupovalna mrzlica / z nervozo kaj napraviti

nervózen -zna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
nanašajoč se na nervozo, živčen: nervozen otrok ; biti, postajati nervozen ; čutiti se nervoznega / nervozne roke / ekspr.: nervozen korak ; nervozno žvižganje

nervóznež -a m ( ọ̑ )
ekspr. nervozen človek: je velik nervoznež

nervóznost -i ž ( ọ́ )
stanje nervoznega človeka, živčnost: obšla ga je nenadna nervoznost ; podvržen nervoznosti ; nervoznost pred izpitom

nèsalónski -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ekspr. neroden 2 , neuglajen , neprimeren : nesalonsko vedenje / nesalonsko izražanje

nèsamokrítičen -čna -o prid. ( ȅ-í )
ki mu manjka samokritičnosti: nesamokritičen človek / nesamokritičen odnos

nèsamoljúben -bna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
ki ni samoljuben: nesamoljuben človek

nèsamopríden -dna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
star. nesebičen : nesamopridna prijateljica / nesamopridna ljubezen

nèsamostójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni samostojen: nesamostojen delavec ; pri delu je še nesamostojen ; mlado, nesamostojno dekle / nesamostojen narod / socialno nesamostojen človek odvisen / nesamostojen del

nèsamostójnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost nesamostojnega človeka: učenčeva nesamostojnost je kriva njegovega neuspeha / ideološka, politična nesamostojnost

nèsamosvój -ôja -e prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ó )
star. odvisen , nesamostojen : nesamosvoj človek ; v odločanju je precej nesamosvoj

nèsamozavést -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
stanje človeka, ki mu manjka samozavesti: visoka stopnja nesamozavesti ; nesamozavest, negotovost in strah pred neuspehom

nèsamozavésten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki mu manjka samozavesti: nesamozavesten človek / ima precej nesamozavesten nastop

nèsatiníran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
papir., v zvezi nesatinirani papir papir, ki ga zaradi namena ni potrebno dodatno gladiti:

nesčiščen gl. neizčiščen

nèsebíčen -čna -o prid. ( ȅ-ī )
ki ni sebičen: nesebičen človek ; izkazal se je kot nesebičen prijatelj / dal mu je nesebičen nasvet ; nesebična ljubezen

nèsebíčnež -a m ( ȅ-ȋ )
ekspr. nesebičen človek: bil je velik nesebičnež

nèsebíčnost -i ž ( ȅ-ī )
lastnost nesebičnega človeka: znan je po svoji požrtvovalnosti in nesebičnosti

nèsemaforizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni semaforiziran: nesemaforizirani prehod za pešce ; nesemaforizirano križišče

nêsen -sna -o prid. ( é )
nanašajoč se na nesenje (jajc): nesno obdobje / nesna sposobnost / nesna kokoš nesnica

nesênje -a s ( é )
glagolnik od nesti: dvig in nesenje / te kokoši so pridne za nesenje / nesenje jajc

nèsentimentálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni sentimentalen: nesentimentalen človek / imeti nesentimentalen odnos do drugih / nesentimentalna hvaležnost

nèsêrijski -a -o prid. ( ȅ-é )
ki ni serijski: neserijski izdelek ; neserijska proizvodnja ; neserijska publikacija / neserijski vrednostni papir

nesesêr -ja m ( ȇ )
torbica, škatla za toaletne potrebščine; toaletna torbica : kupiti si neseser / potovalni neseser

nèsestávljen -a -o [ nesəstau̯ljen in nesestau̯ljen ] prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni sestavljen: sestavljene in nesestavljene snovi / lastna imena so lahko sestavljena ali pa nesestavljena
jezikosl. deljenje nesestavljenih besed

nèsezónski -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni sezonski: turistična obdobja ob morju se delijo na sezonske in nesezonske mesece ; prodaja pijač v nesezonskem obdobju / nesezonska hrana ; nesezonsko sadje

nèshájan -a -o prid. ( ȅ-á )
nevzhajan : neshajan kruh

neshojen gl. neizhojen

nèsigníran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž. nepodpisan , nezaznamovan : slike so ostale nesignirane
num. nesignirani novec novec brez označbe kovnice

nèsigúren -rna -o prid. ( ȅ-ȗ )
pog. negotov , dvomljiv : uspeh predstave je precej nesiguren / njen položaj je nekoliko nesiguren / nesigurne vesti / ima nesiguren nastop nesamozavesten, neodločen

nèsigúrnost -i ž ( ȅ-ȗ )
pog. negotovost , dvom : dogodek ga je spravljal v nesigurnost ; notranja nesigurnost / življenjska nesigurnost

nèsimétričen -čna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni simetričen: nesimetričen obraz ; nesimetrična oblika ; nesimetrične obrvi / nesimetrični liki

nèsimpátičen -čna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni simpatičen: nesimpatičen moški ; zdaj se mu ni zdela več tako nesimpatična / ekspr. misel na ta poklic mu ni bila več tako nesimpatična / evfem. ni smela pomisliti na to, da bo morala do smrti živeti s tem nesimpatičnim človekom zoprnim

nèsistemátičen -čna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni sistematičen: nesistematično delo / veliko so jim pojasnili tudi slučajni, nesistematični podatki nesistematično zbrani

nèsistemátičnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nesistematičnega: nesistematičnost dela zmanjšuje uspeh / nesistematičnost pri pouku je lahko zelo škodljiva

nèsistemizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
pravn. ki ni sistemiziran: nesistemizirano delovno mesto

nèskaljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni skaljen: neskaljen studenec ; kljub obilnemu dežju je bila voda čista, neskaljena / neskaljene oči / ekspr.: užival je neskaljeno srečo ; neskaljeno veselje ; družilo ju je iskreno in neskaljeno prijateljstvo

nèskaljênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost neskaljenega: neskaljenost vode / ekspr. verjela je v neskaljenost njune sreče

nèskaljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nav. ekspr. ki se ne da skaliti: jezero je bilo skoraj neskaljivo / s svojim neskaljivim mirom jih je vedno znova presenečal

nèskesán -a -o [ neskəsan ] prid. ( ȅ-á )
v krščanskem okolju ki ni skesan: neskesan grešnik ; bala se je, da ne bi umrl neskesan

nèsklàd -áda m ( ȅ-ȁ ȅ-á )
star. neskladje , neskladnost : v njunih trditvah je opazil nesklad ; nesklad med besedami in dejanji

nèskláden -dna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni skladen: neskladen telesni in duševni razvoj / posamezni deli fasade so neskladni / njune izjave so neskladne / peli so z neskladnimi glasovi neubranimi / neskladna predstava / neskladno družinsko življenje

nèskládje -a s ( ȅ-ȃ )
stanje neskladnega: v delu je čutiti neskladje med poetično vsebino in nedognano obliko ; družbena, idejna neskladja / med njima prihaja do neskladja / priti v neskladje s predpisi / knjiž. to dejanje je v neskladju z njegovo poštenostjo ni v skladu

nèskládnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neskladnega: neskladnost telesnega in duševnega razvoja / odpraviti neskladnost med besedami in dejanji / med ponudbo in povpraševanjem je prišlo do očitne neskladnosti nesorazmerja

nèsklénjen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni sklenjen: nesklenjen krog, obroč / nesklenjene gozdne površine nestrnjene

nèsklépčen -čna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni sklepčen: občni zbor je bil zaradi premajhne udeležbe nesklepčen
pravn. nesklepčna obtožba, sodba obtožba, sodba, ki ni logično utemeljena

nèsklépčnost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost nesklepčnega: nesklepčnost seje / zaradi nesklepčnosti glasovanje ni bilo veljavno

nèsklonljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
jezikosl. ki se ne da sklanjati: nesklonljiva beseda

nèskončán -a -o prid. ( ȅ-á )
nedokončan : neskončano delo

neskônčen -čna -o prid. ( ó )
1. ki nima konca, meje: neskončen prostor / neskončen čas
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji
a) glede na prostorsko razsežnost: neskončna daljava, dolina, ravnina / neskončna cesta
b) glede na trajanje: neskončni pohodi ; neskončen razvoj / čakali so ga dve neskončni uri ki sta se jim zdeli zelo dolgi
c) glede na druge lastnosti: neskončni udarci ; neskončna vprašanja / neskončna bolečina, ljubezen, sreča, žalost ; neskončno trpljenje / neskončen razloček med zimo in poletjem / neskončna vestnost pri delu
mat. neskončna množica množica, ki ima zelo veliko število elementov ; neskončno zaporedje zaporedje, ki nima zadnjega člena ; tekst. neskončno vlakno kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo vlakno iz naravne svile

neskônčnokrat prisl. ( ó )
ekspr. izraža zelo veliko ponovitev: ne enkrat, neskončnokrat sem to povedal
// s primernikom izraža zelo visoko stopnjo: neskončnokrat močnejša svetloba

neskônčnost -i ž ( ó )
1. značilnost, lastnost neskončnega: neskončnost prostora ; bistvo, pojem neskončnosti / ekspr. neskončnost pokrajine / ekspr. neskončnost samote
2. neskončen prostor: točka v neskončnosti / ekspr. strmeti v neskončnost vesolje
3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neskončnosti, v neskončnost izraža zelo visoko stopnjo glede na trajanje: piskanje lokomotive se je ponavljalo do neskončnosti ; v neskončnost ne boš tega delal ; pogovori se vlečejo v neskončnost

nèskopnèl in nèskopnél -éla -o [ neskopneu̯ ] prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
ki še ni skopnel: neskopnel sneg

nèskrájšan -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni skrajšan: obleko je pustila neskrajšano / neskrajšani delovni čas

nèskŕb ž ( ȅ-ȓ )
ekspr. kar je nasprotno, drugačno od skrbi: skrb ali neskrb, vse nič ne pomaga / tega je kriva njegova neskrb neskrbnost

nèskŕben 1 -bna -o prid. ( ȅ-ŕ ȅ-r̄ )
ki mu manjka skrbnosti, vestnosti: neskrben delavec / neskrbno poslovanje

neskŕben 2 -bna -o prid. ( ŕ r̄ )
zastar. brezskrben : neskrbni otroci / neskrbna mladost

nèskŕbnost 1 -i ž ( ȅ-ŕ )
lastnost, značilnost neskrbnega človeka: večkrat so ga opominjali zaradi njegove neskrbnosti / do napake je prišlo zaradi neskrbnosti delavcev

neskŕbnost 2 -i ž ( ŕ )
zastar. brezskrbnost : mladostna neskrbnost

nèskrômen -mna -o prid. ( ȅ-ó ȅ-ō )
ki mu manjka skromnosti: neskromen človek / knjiž., ekspr. v svojih željah je preveč neskromen zahteven

nèskrômnost -i ž ( ȅ-ó )
lastnost neskromnega človeka: očitali so mu neskromnost ; visok položaj še ne opravičuje osebne neskromnosti / knjiž., ekspr. neskromnost njegovih želj je povzročila veliko negodovanja zahtevnost

nèskrupulózen -zna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
knjiž. malomaren , neprizadeven : neskrupulozen uradnik / neskrupulozen odnos do dela / neskrupulozna kritika brezobzirna

nèskrupulóznost -i ž ( ȅ-ọ̑ )
knjiž. lastnost, značilnost neskrupuloznega človeka: njegova neskrupuloznost / neskrupuloznost njegove kritike je vzbudila odpor brezobzirnost

neskušen gl. neizkušen

nèsladkán -a -o prid. ( ȅ á )
ki ni sladkan: nesladkan čaj ; nesladkano sadje se manj časa ohrani kot sladkano

nèslán 1 -a -o prid. ( ȅ-ȃ ȅ-á )
nasproten, drugačen od slanega: slana in neslana jezera

neslán 2 -a -o prid. ( ȃ ā )
1. ki ni slan, ni soljen: neslan kruh ; uživati mora neslano hrano / ima neslano dieto
ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela
2. nav. slabš., s širokim pomenskim obsegom ki zaradi neprimernosti, nedostojnosti vzbuja neugodje, odpor: rad dela neslane dovtipe ; pripoveduje neslane šale / neslan domislek neduhovit / dajati neslane pripombe neprimerne / neslano govorjenje neumno, vsebinsko prazno
// neprijeten , zoprn : neslan človek ; sukal se je okrog nje in postajal vedno bolj neslan / kot psovka molči, gobezdalo neslano

neslanáriti -im nedov. ( á ȃ )
star. neprimerno, nedostojno se vesti: nekaj je neslanaril okrog nje, pa ga je udarila / kar naprej blebeta in neslanari

neslánež -a m ( ȃ )
slabš. neprijeten, zoprn človek: težko je prenašati tega neslaneža

neslánost -i ž ( ā )
slabš. neprimerno, nedostojno govorjenje, vedenje: težko je prenašala njegove neslanosti / govoriti, kvasiti, pripovedovati neslanosti / uganjali so razne neslanosti neprimerna, neumestna dejanja

nèsláven -vna -o prid. ( ȅ-á )
ki ni slaven: neslaven človek / ekspr.: priče neslavne preteklosti ; neslavna zmaga / evfem. njegovo neslavno dejanje mu ni bilo v čast sramotno

nèslíšan -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki se (še) ni slišal: neslišan klic / do zdaj neslišane besede
star. z neslišano naglico je tekel domov zelo hitro ; ekspr. peč se je razgrela do neslišane temperature zelo visoke

nèslíšen -šna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
ki se malo ali nič ne sliši: padal je droben, neslišen dež ; neslišen let letala ; dihanje je bilo skoraj neslišno / nav. ekspr.: spregovoril je s slabotnim, neslišnim glasom ; prihajal je z neslišnim korakom ; neslišen smeh ; šepeta mu neslišne besede

nèslíšnost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neslišnega: neslišnost govorjenja / ekspr. vse se potaplja v neslišnost

nèslóga -e ž ( ȅ-ọ̄ )
kar je nasprotno, drugačno od sloge: nesloga med ljudmi

nèslovánski -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni slovanski: neslovanske dežele / neslovanski jeziki

Nèslovénec in nèslovénec -nca m ( ȅ-ẹ́ )
kdor ni Slovenec: na ljubljanski univerzi je vpisanih precej Neslovencev

nèslovénski -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni slovenski: neslovenske pokrajine ; neslovenska krajevna imena / neslovenski besedni red

nèslovénščina -e ž ( ȅ-ẹ́ )
jezik, ki ni slovenščina: v neslovenščini napisane razprave imajo povzetek v slovenščini

nèslóžen -žna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni složen: že od nekdaj so veljali za nesložen narod

nèslóžnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nesložnega: do nemirov je prišlo zaradi nesložnosti / nasprotnik je izrabil njihovo nesložnost

nèslúten -a -o prid. ( ȅ-ū )
1. knjiž. nepričakovan , nepredviden : neslutene težave / razkrivajo se mu neslutena obzorja
2. publ. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nesluteni dosežki znanosti ; nesluten napredek, razvoj ; imeti neslutene možnosti

nèslúžben -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni služben: zadeva je neslužbena / neslužbena obleka

nèsmél -a -o [ nesmel in nesmeu̯ ] prid. ( ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
knjiž., zastar. nesamozavesten , neodločen 2 : nesmeli začetniki / napisal je nekaj nesmelih besed v svoj zagovor

nèsmísel -sla [ nesmisəu̯ ] m ( ȅ-ȋ )
1. kar je v nasprotju z logiko: to je nesmisel ; privesti do nesmisla ; ekspr. čisti, goli, pravi nesmisel / besedni nesmisli
filoz. nesmisel po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja ; lit. bistroumni nesmisel besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov
2. kar nima možnosti za uspeh: boj v takih okoliščinah je nesmisel / razvoj bo pokazal nesmisel tega ukrepa nesmiselnost
3. ekspr. nesmiselno govorjenje ali ravnanje: kar je storil, je velikanski nesmisel / pripovedovati nesmisle

nèsmíseln -a -o [ nesmisələn in nesmisəln ] prid. ( ȅ-ȋ )
1. ki ni smiseln: povedal je nekaj nesmiselnih stavkov ; nesmiselne besede, trditve / nesmiselno govorjenje, ravnanje
2. ki nima možnosti za uspeh: nesmiseln boj ; nesmiseln poskus ; njegovo prizadevanje je nesmiselno
// knjiž. nepotreben , odvečen : nesmiseln strah ; nesmiselne žrtve / izgublja čas za nesmiselne stvari

nèsmíselnost -i [ nesmisəlnost ] ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nesmiselnega: nesmiselnost trditve / nesmiselnost teh poskusov je bila očitna / opozoril je na protislovja in nesmiselnosti v delu

nèsmótrn -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni smotrn: dojenčkovi gibi so nesmotrni
// nenačrten , nepremišljen : nesmotrno gospodarjenje ; nesmotrno izkoriščanje gozdov / nesmotrno razpravljanje

nèsmótrnost -i ž ( ȅ-ọ̑ )
lastnost, značilnost nesmotrnega: nesmotrnost otrokovih gibov / izkazala se je nesmotrnost njihovega gospodarjenja

nesmŕten -tna -o prid. ( ȓ )
1. ekspr. zelo slaven, čaščen: nesmrten pisatelj, umetnik / nesmrtne stvaritve / nesmrtna slava neminljiva / za to ima nesmrtne zasluge zelo velike
2. knjiž. neumrljiv : nihče ni nesmrten

nesmŕtnica -e ž ( ȓ )
zelo slavna, čaščena ženska: vpisala se je na seznam nesmrtnic / rokometna nesmrtnica

nesmŕtnik -a m ( ȓ ) nav. ekspr.
1. zlasti v francoskem okolju član akademije: Voltaire in drugi nesmrtniki / Finžgar je bil sprejet med naše nesmrtnike
2. zelo slaven, čaščen človek: s svojimi romani se je uvrstil med nesmrtnike / kolesarski, smučarski nesmrtnik

nesmŕtnost -i ž ( ȓ )
ekspr. lastnost, značilnost nesmrtnega: nesmrtnost umetnikovih del / s to iznajdbo si je zagotovil nesmrtnost

nesnága -e ž ( á )
1. umazanija : odstranjevati nesnago ; tla so polna nesnage ; okna so kar motna od nesnage / v tej hiši je velika nesnaga / ekspr. le kako more živeti v tej nesnagi umazanem okolju, prostoru
2. slabš. malovreden, ničvreden človek: čas je že, da bi spodil to nesnago iz hiše / kot psovka molči, nesnaga grda

nesnážen -žna -o prid. ( á ā )
1. umazan : nesnažna obleka, soba / nesnažen zrak nečist
2. knjiž., ekspr. nespodoben , neprimeren : nesnažna literatura ; pripovedoval jim je nesnažne zgodbe

nesnážnost -i ž ( á )
umazanost : nesnažnost stanovanja

nêsnica -e ž ( ȇ )
kokoš, ki se goji zaradi jajc: rediti nesnice / ta kokoš je dobra, slaba nesnica / kokoši nesnice

nêsnost -i ž ( é )
zmožnost, sposobnost za nesenje (jajc): povečati nesnost kokoši ; doba nesnosti

nèsnôven -vna -o prid. ( ȅ-ō )
ki ni snoven: duša je nesnovna ; nesnovno bitje

nèsociálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni socialen, ni human: nesocialen človek, gospodar / nesocialni odnosi ; njegovo nesocialno ravnanje je vzbudilo ogorčenje

nèsocialístičen -čna -o prid. ( ȅ-í )
ki ni socialističen: nesocialistične države / nesocialistični odnosi, pojavi ; nesocialistična miselnost

nèsocializíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž. ki ni socializiran: nesocializiran človek, otrok

nèsočúten -tna -o prid. ( ȅ-ū )
ki mu manjka sočutnosti, sočutja: nesočuten človek / nesočuten obraz, pogled

nèsodelovánje -a s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od sodelovanja: nesodelovanje pri akciji ; posledice nesodelovanja z njim bo občutil sam / sprejeli so načelo nesodelovanja

nèsóden -dna -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni soden: nesodni organi
pravn. nesodni spor spor, ki se reši brez posredovanja rednega sodišča

nèsodôben -bna -o prid. ( ȅ-ó ȅ-ō )
ki ni sodoben: nesodobni nazori, ukrepi ; nesodobne delovne metode / težko je sodelovati s tako nesodobnim človekom / stanovanje je opremljeno z nesodobnim pohištvom / pisateljev besedni zaklad je nesodoben / ekspr. nesodobne prometne naprave zastarele

nèsodôbnost -i ž ( ȅ-ó )
lastnost, značilnost nesodobnega: očitali so mu nesodobnost režije / vsi taki okraski spadajo v preteklost in izražajo nesodobnost

nèsoglásen -sna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni soglasen: nesoglasni interesi ; s sklepom so bili nesoglasni / nesoglasna sodba

nèsoglásje -a s ( ȅ-ȃ )
1. kar je nasprotno, drugačno od soglasja: njegov obraz je izražal nesoglasje / njegov način življenja je v nesoglasju z možnostmi ni v soglasju ; knjiž. glava kipa je v očitnem nesoglasju s telesom nesorazmerju
2. pojav ali stanje, ko imajo osebe, skupine različna stališča do česa: nesoglasje med strankama še vedno traja ; med njima je prišlo do nesoglasja zaradi vzgoje otrok / njihova stališča so povzročila nesoglasje
3. evfem. prepir , spor : zavist je povzročila med sosedi mnoga nesoglasja

nèsoglásnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nesoglasnega: predlog so zavrnili zaradi nesoglasnosti s predpisi
// nesoglasje : med njimi je prišlo do nesoglasnosti / družinske nesoglasnosti

nèsoglášanje -a s ( ȅ-á )
kar je nasprotno, drugačno od soglašanja: izražati, kazati nesoglašanje / v življenju se marsikaj zgodi ne glede na človekovo soglašanje ali nesoglašanje

nèsójen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
knjiž. ki (komu) ni usojen: večkrat je pomislil na svojo nesojeno nevesto / šel je mimo nesojenega mu doma

nèsolíden -dna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
ki ni soliden: nesoliden trgovec ; ta človek je nesoliden / nesolidni izdelki / nesoliden temelj premalo trden ; nesolidno znanje nezadostno, pomanjkljivo
pog. ta fant je nesolidna firma nanj se ne moreš zanesti

nèsolídnost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nesolidnega: obrtniška, poslovna nesolidnost / nesolidnost izdelkov

nèsoljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni soljen: nesoljen kruh ; nesoljene jedi / nesoljena cesta

nèsolvénten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni solventen, plačilno nesposoben; plačilno nesposoben : nesolventna banka ; nesolventno poslovanje ; mnoga podjetja so postala nesolventna in nelikvidna

nèsolvéntnost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
nesposobnost v danem času poravnati svoje plačilne obveznosti; plačilna nesposobnost : tudi banke lahko zaidejo v nesolventnost ; nesolventnost podjetja ; nelikvidnost in nesolventnost

nèsoméren -rna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni someren: nesomeren obraz ; nesomerno telo / nesomerni deli, liki

nèsomérnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nesomernega: njen obraz je kljub nesomernosti lep / nesomernost notranjih telesnih organov

nèsorazméren -rna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni sorazmeren: posamezni deli so nesorazmerni ; izdatki so nesorazmerni z dohodki ; njegovo telo je bilo nesorazmerno

nèsorazmérje -a s ( ȅ-ẹ̑ )
kar je nasprotno, drugačno od sorazmerja: odpraviti nesorazmerje ; nesorazmerje telesnih delov / prišlo je do nesorazmerja med naraščanjem življenjskih stroškov in osebnimi dohodki

nèsorazmérnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nesorazmernega: nesorazmernost kompozicije ; nesorazmernost v rasti ; nesorazmernost izdatkov z dohodki

nèsoróden -dna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
ki ni soroden: nesorodni narodi / delujeta na zelo nesorodnih področjih / zastar. požrtvovalno je skrbela za tri nesorodne otroke ki niso bili v sorodstvu z njo

nèsovrážen -žna -o prid. ( ȅ-ā )
ki ni sovražen: sovražni in nesovražni ljudje

nespámet -i ž ( á )
lastnost, stanje nespametnega človeka: hudobnost je večje zlo kot nespamet / v svoji nespameti misli, da dela prav / to bi bila velika nespamet

nespámeten -tna -o prid. ( á )
ki ne ravna v skladu s pametjo, razumom: nespameten človek ; bil je nespameten, da je šel ; imeti koga za nespametnega ; ne bodi nespametna / ekspr. s tem se ne bo strinjal, saj ni nespameten
// ki izraža tako ravnanje: nespameten nasvet, odgovor ; nespametna odločitev / nespametna ljubezen staršev do otrok

nespámetnež -a m ( á )
ekspr. nespameten človek: tudi nesreča ni izmodrila tega nespametneža

nespámetnica -e ž ( á )
ekspr. nespametna ženska: ta nespametnica že ne bo tega razumela

nespámetnik -a m ( á )
knjiž. nespameten človek: toliko hudega mu je storil, pa ne vidi tega, ta nespametnik

nespámetnost -i ž ( á )
lastnost nespametnega človeka: ta odločitev izvira iz njegove nespametnosti / nespametnost sklepa ; nespametnost vojne / govoriti, počenjati nespametnosti

nèspánec -nca m ( ȅ-á )
kar je nasprotno, drugačno od spanca: bil je izčrpan od razburjenja in nespanca

nèspánje -a s ( ȅ-á )
kar je nasprotno, drugačno od spanja: vso noč se je premetaval v nespanju ; njegova živčnost je v zvezi z nespanjem / od nespanja so jo pekle oči

nèspecífičen -čna -o prid. ( ȅ-í )
ki ni specifičen: nespecifičen pojav ; nespecifična sredstva
med. nespecifična bolezen bolezen, ki jo povzročajo različni mikrobi ; psih. nespecifični dražljaj dražljaj, ki ne vzpodbudi ustreznega odziva

nèspèč -éča -e prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
ki ne spi: nespeči so pričakali jutro / nespečemu človeku je noč zelo dolga / nespeče noči

nespéčen -čna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. nespeč , buden : mati ga je nespečna čakala do jutra / noči se zdijo nespečnim bolnikom zelo dolge

nespéčnost -i ž ( ẹ́ )
stanje brez spanja: skrbi mu povzročajo nespečnost ; že več let trpi za nespečnostjo ; tablete proti nespečnosti / od nespečnosti je že ves izčrpan

nespéšen -šna -o prid. ( ẹ̄ )
zastar. počasen , zamuden 1 : nespešno delo, potovanje

nèspletèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni spleten: nespleteni lasje

nèspočít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni spočit: na pot je šel nespočit / nespočite noge

nèspodbúden -dna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
ki ni spodbuden: na svojo prošnjo je dobil zelo nespodbuden odgovor ; možnosti za zaposlitev so bile precej nespodbudne

nèspodóba -e ž ( ȅ-ọ̑ )
star. nespodoben človek: to je sin tiste nespodobe / kot psovka izgini, nespodoba pijana
// nespodobno dejanje: počenjati nespodobe

nèspodóben -bna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki mu manjka spodobnosti, dostojnosti: nespodoben človek / nespodobne besede ; pripovedoval jim je nespodobne šale ; nespodobno govorjenje, ravnanje / knjiž. to je bil surov in nespodoben čas hud, težek

nèspodóbnež -a m ( ȅ-ọ̑ )
ekspr. nespodoben človek: veljal je za nespodobneža

nèspodóbnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nespodobnega: moti jih njegova nespodobnost / to je velika nespodobnost / govoriti nespodobnosti

nèspojljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
publ. nezdružljiv : to so nespojljive lastnosti / tako ravnanje je nespojljivo z moralo / nespojljiva nasprotja zelo velika

nèspokójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
knjiž. nemiren : nespokojni časi

nèspokóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
star. nepoboljšljiv , zakrknjen : nespokoren hudodelec

nèspokorjèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
v krščanskem okolju ki ni spokorjen: nespokorjen grešnik

nèspôlen -lna -o prid. ( ȅ-ȏ )
ki je brez spolnih teženj: v romanu je prikazana kot nespolna ženska / nespolna ljubezen
biol. nespolni rod nespolno se plodeča generacija pri rastlinah s prerodom ; nespolno razmnoževanje razmnoževanje brez oploditve

nespolnjen ipd. gl. neizpolnjen ipd.

nèsporazúm -a m ( ȅ-ȗ )
1. kar je nasprotno, drugačno od sporazuma: nesporazum med njima se je hitro poravnal ; nesporazum med strankama
2. kar nastane zaradi nepravilnega razumevanja česa: nesporazum v debati je nastopil zaradi nepoučenosti nekaterih ; film temelji na komiki nesporazumov / ekspr., kot podkrepitev da ne bo nesporazuma: to je pravzaprav vaša dolžnost / knjiž. mišljenje, naj se umetnost zapira v ozke meje, je nesporazum zmota, zabloda
3. nav. mn., evfem. prepir , spor : pogosti nesporazumi mu onemogočajo zbrano delo ; poravnati nesporazume

nèsporazúmek -mka m ( ȅ-ȗ )
ekspr. manjšalnica od nesporazum: nesporazumek se je hitro poravnal ; obžalovanja vredni nesporazumki

nèsporazúmljenje -a s ( ȅ-ȗ )
knjiž. nesporazum : preprečiti nesporazumljenje ; ni vzroka za jezo, saj gre le za nesporazumljenje / kar naprej poravnava nesporazumljenja med sinovi / nesporazumljenje med njimi še kar traja nesoglasje

nèspóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
1. ki ni sporen: nesporna lastnina ; nesporna trditev, zahteva
pravn. nesporni postopek nepravdni postopek
2. publ. nedvomen , gotov : nesporen talent ; čaka ga nesporen uspeh ; njegove zasluge so nesporne / nesporno priznanje zasluženo

nèspórnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nespornega: nespornost lastnine

nèsposóben -bna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki mu manjka sposobnosti: nesposoben delavec ; življenjsko nesposoben človek ; pri taki vzgoji postane otrok nesposoben samostojno delati in misliti / plačilno nesposoben ki ni sposoben poravnati svojih plačilnih obveznosti
// ki zaradi bolezni, starosti ne more opravljati določenega dela ali funkcije: bolnik je nesposoben za gibanje / biti nesposoben za delo ; stalno nesposoben za vojaško službo

nèsposóbnež -a m ( ȅ-ọ̑ )
ekspr. nesposoben človek: priglasili so se skoraj sami nesposobneži

nèsposóbnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost nesposobnega človeka: načrta niso uresničili zaradi nesposobnosti sodelavcev ; življenjska nesposobnost / stalna vojaška nesposobnost ; trajna nesposobnost za delo / plačilna (ne)sposobnost (ne)sposobnost v danem času poravnati svoje plačilne obveznosti

nèspoštljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki mu manjka spoštljivosti, vljudnosti: fant je precej nespoštljiv / nespoštljiv odnos do sodelavcev / nespoštljiva beseda, kritika

nèspoštljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost nespoštljivega človeka: fantova nespoštljivost ga skrbi / bil je užaljen zaradi njegove nespoštljivosti

nèspoštovánje -a s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od spoštovanja: javno mu je pokazal svoje nespoštovanje / očitali so mu nespoštovanje do pesnika / publ. nespoštovanje dogovorov, predpisov, zakonov neizpolnjevanje / publ. nespoštovanje pravic nepriznavanje, odrekanje

nèspotakljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ekspr. dostojen , spodoben : nespotakljive pesmi / imela je še kar nespotakljivo obleko

nèspovédan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
v krščanskem okolju ki ni spovedan: umrl je nespovedan

nèspoznán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni spoznan: biti, ostati nespoznan

nèspoznánje -a s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od spoznanja: medsebojno nespoznanje / spoznanje in nespoznanje resnice
ekspr. spremenil se je do nespoznanja zelo

nèspoznáten -tna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
knjiž. nespoznaven : od jeze je postal njen obraz skoraj nespoznaten / nespoznatni vzroki nedoumljivi

nèspoznátnost -i ž ( ȅ-á )
knjiž. nedoumljivost : nespoznatnost smisla njegovih besed

nèspoznáven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki se ne da spoznati: tako se je spremenila, da je bila nespoznavna ; trupla ponesrečencev so nespoznavna
// nedoumljiv : z razumom nespoznavne skrivnosti ; ekspr. nespoznavna pota usode

nèspoznávnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nespoznavnega: zaradi nespoznavnosti ponesrečencev so morali preiskavo odložiti / nespoznavnost bistva stvari nedoumljivost
ekspr. spremenil in postaral se je do nespoznavnosti zelo

nesprašan gl. neizprašan

nèsprávljen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni spravljen, ni pobotan: umrl je nespravljen s sinom

nèspravljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki si ne prizadeva za spravo, jo zavrača: nespravljiv človek ; nestrpen je in nespravljiv / nespravljiv sovražnik / njegov odgovor je nespravljiv
2. ekspr. ki se ne da odpraviti, izravnati: nespravljiva nasprotja, nesoglasja

nèspravljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nespravljivega človeka: bal se je njene nespravljivosti ; nespravljivost sovražnikov

nèsprejèm -éma m ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
dejstvo, da kaj ni sprejeto, se ne sprejme; nesprejetje : nesprejem nujnih aktov bi za delovanje države pomenil težko popravljive posledice ; nesprejem proračuna, ustave, zakona

nèsprejemljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da sprejeti, odobriti: nesprejemljiv načrt, predlog ; njegova odločitev se jim zdi nesprejemljiva
2. knjiž. odporen 1 , nedovzeten : za bolezen je na srečo nesprejemljiv

nèsprejemljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nesprejemljivega: ugotovili so nesprejemljivost predloga / knjiž. nesprejemljivost za bolezen odpornost, nedovzetnost

nèsprejétje -a s ( ȅ-ẹ̑ )
dejstvo, da kaj ni sprejeto, se ne sprejme: nesprejetje amandmaja ; nesprejetje proračuna ; nesprejetje tega zakona bi povzročilo vladno krizo

nèspremenjèn tudi nèizpremenjèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni spremenjen: delo je znova izšlo v nespremenjeni izdaji ; cene mesečnih vozovnic za dijake so ostale nespremenjene

nèspremenjênost tudi nèizpremenjênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, stanje nespremenjenega: nespremenjenost položaja

nèspremenljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da spremeniti: nespremenljiv rok, sklep ; nespremenljiva usoda
// ki se ne spreminja, ne spremeni: nespremenljiva hitrost / nespremenljiv nauk ; nespremenljivo načelo

nèspremenljívka -e ž ( ȅ-ȋ )
knjiž., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar je stalen, nespremenljiv del česa: strah je nespremenljivka njegove zavesti

nèspremenljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nespremenljivega: nespremenljivost določb, sklepov ; nespremenljivost usode / nespremenljivost mnenj, načel

nèspréten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki mu manjka spretnosti: nespreten lovec ; pri delu je precej nespreten ; nespretna igralka

nèsprétnež -a m ( ȅ-ẹ̑ )
ekspr. nespreten človek: zakaj si dal to delo prav temu nespretnežu

nèsprétnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost nespretnega človeka: njegova nespretnost pri delu je že vsem znana

nespriden gl. neizpriden

nesprijen gl. neizprijen

nèsprijét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni sprijet: nesprijeti delci

nèsproščèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni sproščen: nesproščena napetost, sila / nesproščeno gibanje telesa / zaradi njenega molka se je čutil nesproščenega / nesproščeno govorjenje, vedenje

nèsproščênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost nesproščenega: nesproščenost telesa / nesproščenost njenega vedenja je kvarila razpoloženje / spoznal je, da je v njej veliko nesproščenosti

nesrámen -mna -o prid. , nesrámnejši ( á ā )
1. ki ne dela, ne ravna po moralnih načelih: fant je precej nesramen ; do žensk je nesramen / nesramni pogledi ; nesramno govorjenje / kot psovka nesramnež nesramni
2. ekspr. ki na zelo žaljiv način obravnava človekove lastnosti, dejanja: tvoj prijatelj je nesramen ; glej, da ne boš še bolj nesramen, kot si že / poslal mu je nesramen dopis ; postavil mu je nesramno vprašanje
pog. ima nesramen jezik obrekuje; nedostojno govori
// brezobziren , brezvesten : ne kupuj pri tem nesramnem trgovcu / nesramno izkoriščanje ljudi
3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nesramna laž, predrznost / ima nesramno srečo

nèsramežljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki mu manjka sramežljivosti: nesramežljivo dekle

nèsramežljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost nesramežljivega človeka: čudil se je njeni nesramežljivosti / s popolno nesramežljivostjo je pripovedoval dovtipe

nesrámnež -a m ( ȃ )
ekspr. nesramen človek: je velik nesramnež / kot psovka nesramnež nesramni

nesrámnica -e ž ( ȃ )
1. ekspr. nesramna ženska: je nesramnica in lažnivka / zmerjali so jo z nesramnico
2. star. vlačuga , prostitutka : hodi k nesramnicam

nesrámnik -a m ( ȃ )
knjiž. nesramen človek: še slutila nisem, da je tak nesramnik

nesrámnost -i ž ( á )
lastnost nesramnega človeka: njegova nesramnost presega vse meje / nesramnost govorjenja / pooseb. ta nesramnost je spet tukaj
// ekspr. nesramno govorjenje ali ravnanje: ne bo mu odpustil te nesramnosti

nesréča -e ž ( ẹ́ )
1. stanje, ki povzroča duševne bolečine: družino je doletela nesreča ; kriv je njene nesreče ; zavedati se svoje nesreče ; ne znajo si pomagati iz nesreče ; spraviti koga v nesrečo ; ekspr. zabredli so globoko v nesrečo / ekspr.: nakopal si je (na glavo) veliko nesrečo ; ti si nam prinesel nesrečo / Prešernovi Sonetje nesreče
2. dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev: nesreča se je zgodila danes zjutraj ; povzročiti, preprečiti nesrečo ; zaradi neprevidnosti je prišlo do nesreče ; kraj nesreče ; posledice, vzroki nesreče / avtomobilska, letalska, prometna nesreča ; nesreča pri delu / publ. nesreča je zahtevala smrtno žrtev
// dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno: zadela jih je nesreča, pogoreli so ; ekspr. nesreče so ga kar naprej teple ; da ne bi bilo nesreč, naj stranke ne pustijo goreti plina brez nadzorstva ; zaradi nesreče, ki ga je doletela, je začel piti / elementarne nesreče
3. dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek; nezgoda : na proslavi se mu je pripetila nesreča, spotaknil se je in skoraj padel / kot vzklik sreča v nesreči
4. ekspr. človek, ki pogosto naredi kaj neprimernega: ta nesreča se je spet napila / kot nagovor nesreča nesrečna, kaj si storil
5. v prislovni rabi izraža
a) v zvezi po nesreči da se dejanje zgodi brez določenega namena: po nesreči je dregnil v luč ; po nesreči prevrniti, razbiti posodo / to se je zgodilo po nesreči
b) v zvezi na nesrečo obžalovanje, sočustvovanje: na nesrečo je premlad, razburljive narave ; na nesrečo ga imajo za neumnega
ekspr. nesreča je hotela, da je izgubil stavo zgodilo se je ; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen ; ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno ; ekspr. biti komu v nesrečo povzročati mu neprijetnosti, težave ; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno ; ekspr. nesreča človeka izmodri ; prijatelja spoznaš v nesreči ; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni ; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega ; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim

nesréčen -čna -o prid. , nesréčnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek ; bil je zelo nesrečen ; čuti se nesrečnega ; če se poročiš z njim, boš nesrečna ; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno
// nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba
2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom
3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil ; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila ; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo
ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo ; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača ; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe ; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost ; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče ; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega

nesrečenôsen -sna -o prid. ( ó ō )
knjiž. ki prinaša nesrečo: nesrečenosen človek

nesréčnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. nesrečen človek: nesrečnež, ki mu je pogorela domačija / ta nesrečnež vse pokvari

nesréčnica -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. nesrečna ženska: imeli so jo za veliko nesrečnico / kot nagovor ti nesrečnica nesrečna, kaj si storila

nesréčnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. nesrečen človek: bil je nesrečnik že od rojstva / skupina nesrečnikov je zapuščala pogorelo vas

nesréčnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje nesrečnega človeka: njegova nesrečnost se je razodevala v pesmih / občutek velike nesrečnosti

nesrečonôsen -sna -o prid. ( ó ō )
knjiž. ki prinaša nesrečo: nesrečonosen človek / nesrečonosna vojna

nèstabílen -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni stabilen: nestabilen čoln ; podstavek je nekoliko nestabilen / nestabilen teren / publ.: nestabilen gospodarski položaj ; nestabilne cene spremenljive
fiz., kem. nestabilno atomsko jedro jedro, ki radioaktivno razpade

nèstabílnost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nestabilnega: ta tip avtomobila je znan po svoji nestabilnosti / publ. gospodarska, politična nestabilnost

nèstálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
1. ki ni stalen, ni trajen: ta mir je zelo nestalen ; funkcija predsednika je nestalna / njegov položaj je precej nestalen
2. ki se lahko, hitro menja: v takem nestalnem vremenu ni pametno hoditi v hribe / njegovo razpoloženje je zelo nestalno / nemiren in nestalen človek je neuravnovešen

nèstálnež -a m ( ȅ-ȃ )
ekspr. nestalen, neuravnovešen človek: nestalneži in brezdomci

nèstálnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost nestalnega: nestalnost zaposlitve / nestalnost vremena / nestalnost njegovega razpoloženja je ustvarjala nekakšno napetost

nèstándarden -dna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni standarden: nestandardno pohištvo

nèstandardizíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni standardiziran: uporabljajo nestandardizirane delovne metode, norme
šol. nestandardizirani test test, ki ni strokovno preizkušen in normiran

nèstanovánjski -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni stanovanjski: nestanovanjski objekt ; nestanovanjska gradnja ; nestanovanjska stavba / nestanovanjsko posojilo

nèstanovíten -tna -o prid. ( ȅ-ī )
ki ni stanoviten: težko se je zanesti na tako nestanovitnega človeka / nestanoviten značaj / star. pri delu je nestanoviten ni vztrajen
// star. spremenljiv , nestalen : nestanovitno vreme / njegova služba je bila nestanovitna

nèstanovítnež -a m ( ȅ-ȋ )
ekspr. nestanoviten človek: morda bo pa le pridobil kakega nestanovitneža

nèstanovítnost -i ž ( ȅ-ī )
lastnost, značilnost nestanovitnega človeka: spoznal je njeno nestanovitnost / star. spomladanska nestanovitnost spremenljivost, nestalnost

nestáti -stánem dov. ( á ȃ )
zastar. zmanjkati : prehitro je nestalo mesa
// izginiti : nestala sta brez sledu

nêsti nêsem nedov. , tudi nesó; nésel nêsla ( é )
1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in hoditi: nesti kovček ; nesti naročje drv ; nesti zastavo na čelu sprevoda ; ker otrok ni mogel hoditi, ga je oče nesel ; nesti na glavi, hrbtu ; nesti na nosilih, v košu ; daleč, hitro, težko nesti / lisica je nesla v gobcu kokoš
// dov. in nedov. tako držati kaj in iti kam z določenim namenom: nesi jim malico ; nesi mu podpisat ; nesti otroka k zdravniku ; nesti na trg ; nesti aparat v popravilo ; pog. nesti denar na banko v banko / pog. knjigo moraš nesti nazaj vrniti
2. navadno s prislovnim določilom povzročati :
a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok ga je nesel v vrtinec ; valovi so nesli čoln proti skalam ; veter nese pesek tudi po več sto kilometrov daleč ; ekspr. množica ga je kar nesla po trgu ; pesn. kam te, lastovka, nesejo peruti kam letiš / knjiž. veter je nesel glasove po gozdu
b) da kaj prihaja kam: veter jim je nesel prah v oči ; brezoseb. vso pot ji je neslo dež v obraz / ekspr. letalo jih je neslo v domovino
3. nav. ekspr. iti h komu z namenom
a) povedati mu kaj: nesem mu veselo novico, da se je vrnil sin ; nesti komu sporočilo / nesi mu pozdrave
b) dati mu kaj: dala mu je poljub in mu rekla, naj ga nese sinu / vznes. vojska nese prostost še neosvobojenim bratom
4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kam gre: sama kljubovalnost ga je nesla v takem vremenu v planine ; nemir ga je nesel v svet ; le kaj ga nese k sosedu / brezoseb.: že večkrat ga je neslo v tujino ; kam te je pa neslo tako hitro kam si šel, hitel
5. dov. in nedov. , s prislovnim določilom narediti, da pride kaj na določeno mesto: nesti kozarec k ustom ; nesti žlico v usta ; nesti si tobak pod nos / knjiž. nesla si je roke pred oči in zajokala
6. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je delovanje česa tako, kot nakazuje določilo: puška, top nese daleč, previsoko / njegov daljnogled malo nese / šport. žarg. ta skakalnica dobro nese omogoča dolge, varne skoke
7. pog., navadno s prislovnim določilom biti boljši, sposobnejši: kot govornik nese vsakega advokata ; pri delu nese vsakogar / ni več mlada, vendar nese vsako dekle je lepša, privlačnejša / Kolumba so za pet stoletij nesli Vikingi prehiteli
8. pog. dajati, prinašati korist: gostilna, obrt dobro nese ; brezoseb. ni mu dovolj neslo, pa je pustil / to nese lepe dobičke
9. pri perutnini izločati jajca: jarčke so začele nesti / nesti debela jajca
ekspr. leseni most bo težko nesel tako težo vzdržal ; ekspr. moral je popustiti, sicer bi ga nasprotniki nesli premagali; spravili v neugoden, slab položaj ; noge nesejo ekspr. noge ga več ne nesejo ne more več hoditi ; ekspr. naj gre, kamor ga noge nesejo kamor hoče ; ekspr. šel je, kamor so ga noge nesle brez naprej določenega cilja ; ekspr. teci, kolikor te noge nesejo kolikor hitro moreš ; ekspr. kamor oči nesejo, so sama polja vsenaokrog ; star. pesmi bodo nesle tvojo lepoto po deželi razširjale, razglašale ; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro ; ekspr. to te bo neslo ne boš uspel; ne boš utegnil opraviti dela ; pog., ekspr. spet neseš glavo, kožo naprodaj se izpostavljaš smrtnim nevarnostim ; pog., ekspr. slišal je kričanje, pa je nesel nos k oknu je pogledal skozi okno ; ekspr. problem sem nesel s seboj na počitnice mislil sem nanj tudi na počitnicah ; pog. nesti tekmece za šest točk premagati s šestimi točkami ; pog. lepo doto je nesla od hiše dobila ; vznes. jutri ga bodo nesli k večnemu počitku ga bodo pokopali ; ekspr. nesti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo ; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal ; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi ; pog. če ga bo celo noč tako neslo, nas bo do jutra zametlo če bo tako snežilo ; pog., ekspr. dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil ; ekspr. pojdi že, bog te nesi izraža nejevoljo, nestrpnost

nèstíčen -čna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki za delovanje ne potrebuje neposrednega stika s čim: nestični laser ; nestično odklepanje avtomobilov
// jezikosl. ki ga od drugega znamenja loči presledek: nestično ločilo ; raba stičnega in nestičnega vezaja

nèstimulatíven -vna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni stimulativen: nestimulativno nagrajevanje / nestimulativen ukrep

nèstisljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da stisniti: nestisljiva snov
fiz. nestisljiva tekočina tekočina, ki pri stiskanju ne spremeni prostornine

nèstisljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nestisljivega: nestisljivost snovi
fiz. nestisljivost tekočin

nèstólen -lna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni stolen: nestolna cerkev

néstor -ja m ( ẹ̄ )
knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju, starosta: nestor slovenskih pripovednikov, skladateljev, zgodovinarjev

nestorianízem -zma m ( ī )
rel. nauk škofa Nestorija iz 5. stoletja o Kristusovi božji in človeški naravi: pristaši nestorianizma

nestorijánec -nca m ( ȃ )
rel. pristaš nestorianizma: nastopati proti nestorijancem

nestorijánstvo -a s ( ȃ )
rel. nestorianizem : širjenje nestorijanstva

nèstorjèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
neopravljen , nenarejen : čaka ga še veliko nestorjenega dela ; sam.: na tem področju je še veliko nestorjenega

nèstránkar -ja m ( ȅ-ȃ )
kdor ni pripadnik politične stranke: zborovanja so se udeležili strankarji in tudi nestrankarji

nèstránkarski -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
nanašajoč se na nestrankarje: nestrankarska organizacija / nestrankarski list / nestrankarski politični sistem

nèstrásten -tna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni strasten: nestrasten človek / nestrasten poljub / zgodbo je pripovedoval s tihim, nestrastnim glasom

nèstrínjanje -a s ( ȅ-í )
kar je nasprotno, drugačno od strinjanja: izraziti nestrinjanje s čim

nèstŕjen -a -o tudi nèstrjèn -êna -o prid. ( ȅ-ŕ; ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni strjen: nestrjena snov

nèstŕnjen -a -o prid. ( ȅ-ŕ )
ki ni strnjen: nestrnjene gozdne površine ; nestrnjena vrsta

nèstrohljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ne strohni: nestrohljiva stvar

nèstrohnèl in nèstrohnél -éla -o [ nestrohneu̯ ] prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
ki ni strohnel: nestrohnele trske / nestrohnelo truplo

nèstrohnjèn stil. nèiztrohnjèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
nestrohnel : nestrohnjeno dračje / nestrohnjeno truplo / Prešernova pesem Neiztrohnjeno srce

nèstrojèn -êna -o tudi nèstrójen -a -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ọ́ )
usnj. ki ni strojen, ni ustrojen: nestrojena koža

nèstrokôven -vna -o prid. ( ȅ-ō )
ki ni strokoven: pisal je strokovne in nestrokovne članke / nestrokovni izrazi / nestrokovno mnenje / nestrokovno delo / priučeni, nestrokovni delavci

nèstrokovnják -a m ( ȅ-á )
kdor ni strokovnjak: revija je namenjena predvsem nestrokovnjakom ; na strokovni simpozij so povabili tudi nestrokovnjake
// kdor se na kako stroko slabo spozna; laik : nestrokovnjak bo proces težko dojel / pozna se, da so delo ocenjevali sami nestrokovnjaki

nèstrokovnjáški -a -o prid. ( ȅ-á )
nestrokoven : nestrokovnjaško mnenje / nestrokovnjaško delo

nèstrokovnjáštvo -a s ( ȅ-ȃ )
slabš. nestrokovno opravljanje kakega dela: nestrokovnjaštvo in površnost v poslovanju bi imela hude posledice

nèstrokôvnost -i ž ( ȅ-ō )
lastnost, značilnost nestrokovnega: nestrokovnost izražanja v razpravi zmanjšuje njeno vrednost / odpravljati nestrokovnost v poslovanju

nèstŕpen 1 -pna -o prid. ( ȅ-r̄ )
ki mu manjka strpnosti, razumevanja: nestrpen človek ; do drugače mislečih je precej nestrpen / njihovo nestrpno stališče je vzbudilo ogorčenje

nestŕpen 2 -pna -o prid. , nestŕpnejši ( )
ki čuti, izraža (trenutno) vznemirjenost, navadno zaradi pričakovanja česa: nestrpni gledalci, poslušalci ; treba se bo vrniti, doma so gotovo že nestrpni ; postati nestrpen / hodil je s hitrimi, nestrpnimi koraki ; z nestrpno kretnjo si je prižgal cigareto / nestrpno čakanje

nèstrpljív 1 -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
star. nestrpen 1 , nerazumevajoč : nestrpljivi politiki / nestrpljivi odnosi

nestrpljív 2 -a -o prid. ( ī í )
star. nestrpen 2 , neučakan : bil je zelo nestrpljiv, kako se bo zgodba razpletla

nèstrpljívost 1 -i ž ( ȅ-í )
star. nestrpnost 1 , nerazumevanje : narodnostna, verska nestrpljivost

nestrpljívost 2 -i ž ( í )
star. nestrpnost 2 , neučakanost : komaj je premagoval svojo nestrpljivost / z nestrpljivostjo je hodila od okna do vrat

nèstŕpnež 1 -a m ( ȅ-ȓ )
ekspr. nestrpen, nerazumevajoč človek: politični nestrpneži

nestŕpnež 2 -a m ( ȓ )
ekspr. nestrpen, neučakan človek: nestrpneža so s težavo pomirili / nestrpnež je komaj čakal, da pride na vrsto

nèstŕpnost 1 -i ž ( ȅ-r̄ )
pomanjkanje strpnosti, razumevanja: težko je bilo sodelovati z njimi zaradi njihove nestrpnosti / narodnostna, rasna, verska nestrpnost

nestŕpnost 2 -i ž ( )
lastnost, značilnost nestrpnega, neučakanega človeka: ko jo je pričakoval na postaji, je le težko premagoval svojo nestrpnost / srce mu je močno udarjalo od nestrpnosti

nèstrukturíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki strukturno ni natančneje opredeljen: nestrukturirani podatki ; nestrukturirana informacija ; nestrukturirane odločitve imajo lahko nepredvidljive posledice

nèstrupén -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni strupen: nestrupena snov / strupene in nestrupene gobe, rastline ; nestrupene kače

nèstváren -rna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni stvaren: stvarni in nestvarni predmeti / v govorjenju je precej nestvaren ; nestvarne želje / ekspr. živi v nestvarnem svetu / nestvarni podatki neresnični

nèstvárnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nestvarnega: stvarnost in nestvarnost mišljenja / umik v nestvarnost

nestvòr -ôra m ( ȍ ó )
knjiž. pošast , spaka : pred seboj je zagledala čuden nestvor / le kako je mogel pripeljati v hišo ta nestvor / nestvor domišljije

nèsúkan -a -o prid. ( ȅ-ú )
tekst. ki ni sukan: nesukana preja

nèsumljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni sumljiv: nesumljiv človek / nesumljivo ime / nesumljiva izjava

nesvést -i ž ( ẹ̑ )
zastar. nezavest : kratkotrajna nesvest / ležal je v nesvesti

nèsvésten 1 -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
zastar. nezaveden , neosveščen : nesvestna množica / nesvestna, da je to resnica, je gledala v mrtvi obraz ne zavedajoč se

nesvésten 2 -tna -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. nezavesten : v naročju je držala nesvestnega otroka

nèsvét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
rel. ki ni svet: nesvete stvari / bral je svete in nesvete knjige

nèsvetèč -éča -e prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
metal., v zvezi nesveteči plamen plamen, ki ne sveti:

nèsvobôda -e ž ( ȅ-ó )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od svobode: nesvoboda jim mrtvi duha in voljo ; notranja nesvoboda ; svoboda in nesvoboda umetniškega ustvarjanja / bolela ga je nesvoboda domovine

nèsvobôden -dna -o prid. ( ȅ-ó ȅ-ō )
ki ni svoboden: zaradi družine se je čutil nesvobodnega / osebno nesvoboden / nesvobodna dežela / nesvobodno ljudstvo

nèsvobôdnik -a m ( ȅ-ȏ )
zgod., v fevdalizmu osebno nesvoboden podložnik: poročil se je s hčerjo nesvobodnika

nèsvobôdnost -i ž ( ȅ-ó )
lastnost, značilnost nesvobodnega: nesvobodnost njegove odločitve / odpraviti osebno nesvobodnost / nesvobodnost v umetnosti

nèsvój -svôja -e prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ó )
star., navadno v povedni rabi nesamozavesten , neodločen 2 : od skrbi in dvomov je ves nesvoj / v mladostnih povestih je bil pisatelj še nesvoj neizviren, nesamostojen

nesvójnik -a m ( ọ̑ )
knjiž. nevoljnik : v romanu predstavlja pisatelj življenje nesvojnikov

nesvójnost -i ž ( ọ̄ )
knjiž. nevoljništvo : zakon iz leta 1782 je odpravil nesvojnost

nèsvójski -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
knjiž. neizviren , nesamostojen : nesvojsko pojmovanje, razlaganje

nèšablónski -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
nav. slabš. ki ni šablonski: nešablonski umetniški izraz ; nešablonska rešitev

nèšírjenje -a s ( ȅ-ī )
kar je nasprotno, drugačno od širjenja: zaradi neširjenja bolezni ni prišlo do večjih težav / publ. razpravljali so o vprašanju neširjenja jedrskega orožja

nešké in neškè in nèške nèšk [ nəške ] ž mn., rod. tudi nešák ( ẹ̑ ə̏; ȅ ə̏; ə̄ ə̏ )
nar. nečke : v neškah je zamesila testo za kruh / dojenčka je položila v neške in ga zazibala

nèškodljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni škodljiv: neškodljiv pojav, vpliv ; neškodljiva šala / neškodljive snovi, živali / ekspr. čisto neškodljiv človek je

nèškodljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neškodljivega: končno se je izkazala neškodljivost njegovega vpliva / dokazoval je neškodljivost pijače / ekspr. ko so ugotovili njegovo neškodljivost, so ga izpustili

nèšólan -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni šolan: nešolan bralec bo to knjigo težko razumel / nešolan glas / ekspr. njegova nešolana glava je težko sledila govornikovim besedam

nèšólski -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni šolski: premalo so upoštevali njegovo nešolsko izobraževanje / šolske in nešolske knjige / nešolsko obravnavanje snovi

néšplja -e ž ( ẹ̑ )
sadno drevo s podolgovatimi listi ali njegov pečkati sad: na vrtu so imeli jablane in nešplje ; obirati nešplje
vrtn. japonska nešplja grmičasta lončna rastlina z velikimi, spodaj močno dlakavimi listi, Eriobotrya japonica

nèšpórten -tna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni športen: tekmovanje v Planici je opisal tudi z nešportne strani / nešportna poteza ; nešportno vedenje igralcev / nešportni ribolov

neštét -a -o prid. ( ẹ̑ )
ekspr. ki izraža zelo veliko število oseb, stvari: udeležil se je neštetih tečajev ; obraz z neštetimi gubami ; za službo ima neštete možnosti / zastar. zbrala se je nešteta množica številna, zelo velika

neštétič prisl. ( ẹ̑ ) ekspr.
izraža zelo veliko ponovitev: pred očmi si je že neštetič vrtel usodne prizore tekme in ni mogel prikriti razočaranja

neštétokrat prisl. ( ẹ̑ )
ekspr. izraža zelo veliko ponovitev: to zgodbo smo že neštetokrat slišali

neštétost -i ž ( ẹ̑ )
ekspr. lastnost, značilnost neštetega: zaradi neštetosti sej je bil neprestano zdoma

neštevílen -lna -o prid. ( ȋ )
ekspr. številen, zelo velik: zbrala se je neštevilna množica ljudi
// ki izraža zelo veliko število oseb, stvari: za delo ima neštevilne možnosti / neštevilne zvezde

neštevílnokrat prisl. ( ȋ )
knjiž. neštetokrat , neskončnokrat : to pot sem prehodil že neštevilnokrat

neštevílo -a s ( í )
knjiž., ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: neštevilo luči je trepetalo na cesti ; grad z neštevilom oken

nèštudíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni študiran: študirani in neštudirani ljudje

nét 1 -a m ( ẹ̑ ) pog.
svetovno računalniško omrežje, ki s pomočjo posebne strojne in programske opreme uporabnikom omogoča izmenjevanje medijskih vsebin, besednih, zvočnih in filmskih; internet : net omogoča dostop do najnovejših informacij z vsega sveta kar izza domače mize

nét 2 -a m ( ẹ̑ )
pog. kovica , zakovica : spojiti z neti

nètákten -tna -o prid. ( ȅ-ā )
ki mu manjka takta, olike: netakten človek ; ekspr. fant je nekoliko netakten / netaktno namigovanje, vedenje

nètáktnost -i ž ( ȅ-ā )
lastnost netaktnega človeka: zaradi svoje netaktnosti v družbi ni bil zaželen / zameril se jim je s svojo netaktnostjo / svojo netaktnost je kasneje poskusil popraviti

nètalentíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni talentiran: netalentiran umetnik / ekspr. netalentirana kritika

nètaljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne tali: netaljive snovi
teh. netaljiva elektroda

nétárt -a m ( ẹ̑-ȃ ) pog.
umetnost, ki izrablja možnosti, ki jih daje svetovni splet; spletna umetnost : ukvarjati se z netartom ; svetovna razstava netarta

nètéčen 1 -čna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ne vzbuja teka: zelo se je silil z netečno jedjo

netéčen 2 -čna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
star. vsiljiv , nadležen : zelo netečen možak je / znašli so se v netečnem položaju neprijetnem

netéčnež -a m ( ẹ̑ )
star. vsiljivec , nadležnež : ne neha nas nadlegovati, ta netečnež

netéčnik -a m ( ẹ̑ )
star. vsiljivec , nadležnež : premišljali so, kako bi se znebili tega netečnika

nètéčnost 1 -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nètéčnega: netečnost jedi / star. zdravilo proti netečnosti pomanjkanju teka

netéčnost 2 -i ž ( ẹ́ )
star. vsiljivost , nadležnost : težko so prenašali njegovo netečnost

nètehtljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da tehtati: netehtljive količine

nèték 1 -a m ( ȅ-ẹ̑ )
manjkanje, pomanjkanje teka: bolezen se začne z glavobolom in netekom

neték 2 -a m ( ẹ̑ )
1. etn., po ljudskem verovanju bitje, ki povzroča, da človeku jed ne tekne: večkrat jim je pripovedoval o mori, čarovnicah in neteku
2. zastar. nenasiten, požrešen človek ali žival: nikoli nima dosti, ta netek ; mladiči so navadno veliki neteki
// vsiljiv, nadležen človek: ta netek bi nam rad še ukazoval

nètelésen -sna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni telesen: netelesne dobrine / netelesna ljubezen / ekspr. po obrazu je bila razlita netelesna lepota

nètemeljít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni temeljit: netemeljito opravljanje dela

nètendénčen -čna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni tendenčen: ta pisatelj ni tako netendenčen, kakor se včasih sliši / netendenčna umetnost

nétenje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od netiti: različni načini netenja ognja / netenje narodnostne mržnje ; netenje oboroženega upora

nètêsen -sna -o prid. ( ȅ-é )
teh. ki ni (dovolj) tesen: netesen bat / netesna mesta pri zvarih cevi

nètêsnost -i ž ( ȅ-é )
teh. lastnost, značilnost netesnega: zaradi netesnosti bata prihaja v zgorevalni prostor preveč olja / preiskovati, ugotavljati netesnost zvarov

nètežáven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni težaven: netežavna učna snov / ekspr. tekma je bila bolj težavna kot netežavna

netílec -lca [ netilca in netiu̯ca ] m ( ȋ )
knjiž. kdor neti ogenj: bil je dober netilec ognja / to so zavestni netilci vojne

netílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na netenje: netilna snov / netilna sila upora / star. netilna vrvica vžigalna vrvica

netílka -e [ netilka in netiu̯ka ] ž ( ȋ )
1. knjiž. ženska, ki neti ogenj: netilka ognja v svetišču / bila je neutrudna netilka prepirov
2. star. vžigalnik , detonator : vžgala se je netilka na mini in nastala je eksplozija

netílo -a s ( í )
1. sredstvo, priprava za netenje: v temi ni našel netila, da bi prižgal petrolejko / vžigalice so najbolj navadno netilo
2. netivo : netilo je zagorelo ; iskra je vžgala netilo
3. knjiž. kar razvnema, vzpodbuja: pohvala je bila netilo za njegovo prizadevnost

nètípičen -čna -o prid. ( ȅ-í )
ki ni tipičen: netipičen potek, razvoj ; netipično obolenje / umetnost tistega časa je bila netipična

nétiti -im, tudi netíti in nétiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́ )
1. delati, povzročati, da nastane ogenj: s kresilom netiti ogenj / ekspr. neznan požigalec je pridno netil (požare) požigal, povzročal požare
// knjiž. kuriti : ker je bil mraz, je moral netiti v peči
2. knjiž. razvnemati , vzpodbujati : učitelj je netil ljubezen do domovine ; rad je netil prepire med prijatelji

netívo -a s ( í )
1. lahko vnetljiva snov za netenje ognja: pripraviti netivo / nacepil je trsk za netivo
2. knjiž. kar razvnema, vzpodbuja: bogastvo je netivo zla ; človekovi domišljiji je treba vedno dodajati netiva

nètlakován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni tlakovan: hodili so po netlakovani cesti ; peščeno, netlakovano dvorišče

netljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. vnetljiv : netljiva snov / nabrali so lahko netljivega dračja

néto prisl. ( ẹ̑ )
po odbitku dajatev, prispevkov, stroškov: dobil boš neto pet tisoč ; neto izračunani prejemki / cene veljajo za sto kilogramov neto čiste teže ; v prid. rabi: bruto in neto dohodek čisti dohodek ; neto proizvodnja / neto teža čista teža
ekon. neto produkt in netoprodukt na novo ustvarjena vrednost proizvodnje v določenem razdobju, navadno v enem letu ; neto naložba naložba, ki ne obsega nadomestila za amortizacijo ; trg. bruto za neto zaračunavanje blaga po njegovi bruto teži

nètóčen -čna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni točen, ni natančen: vedno zamuja, zelo netočen je / ima netočno uro / netočni podatki / publ. netočne trditve neresnične

nètóčnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost netočnega človeka: službo so mu odpovedali zaradi njegove netočnosti
// publ. neresnična trditev, navedba: v razpravi je več netočnosti

nètoleránten -tna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki mu manjka strpnosti, razumevanja: označil ga je za surovega in netolerantnega človeka / v njih ni toge, netolerantne načelnosti

nètolerántnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost netolerantnega človeka: v njem ni bilo netolerantnosti / netolerantnost stališč

nètôpen -pna -o prid. ( ȅ-ó )
ki ni topen: netopne snovi ; maščobe so netopne ; v vodi netopen

netopír -ja m ( ī )
miši podoben sesalec, ki je sposoben letati: netopir je sfrfotal iz dupline
zool. netopirji sesalci, ki so sposobni letati, Chiroptera ; lesni netopir ki dobro leta in je podnevi v drevesnih duplinah, Nyctalus noctula ; nočni netopir s širokimi uhlji, Vespertilio murinus ; uhati netopir z dolgimi uhlji in dolgo, ozko letalno mreno, Plecotus auritus

netopírski -a -o prid. ( ī )
tak kot pri netopirju: demon z netopirskimi krili

nètopljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni topljiv: netopljive snovi
kem. v vodi netopljivo barvilo

nètopljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost netopljivega: netopljivost snovi

nètôpnost -i ž ( ȅ-ó )
lastnost, značilnost netopnega: netopnost rudnin

nétoregístrski -a -o prid. ( ẹ̑-í )
navt., v zvezi netoregistrska tona enota za merjenje ladijske prostornine za tovor in potnike, 2,8 m 3 : ladja s pet tisoč netoregistrskimi tonami [NRT] / netoregistrska tonaža

nétotónski -a -o prid. ( ẹ̑-ọ̑ )
žel., v zvezi netotonski kilometer enota za obračunavanje stroškov prevoza blaga brez teže vozila na razdalji 1 km:

nètováriški -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni tovariški: fant je precej netovariški / netovariški odnosi / netovariško dejanje, vedenje

nètovárištvo -a s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od tovarištva: spoznal je netovarištvo svoje okolice / očitali so mu netovarištvo

nètradicionálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni tradicionalen: njegovo obravnavanje problema je netradicionalno

nètransparênten in nètransparénten -tna -o prid. ( ȅ-ē; ȅ-ẹ̄ )
ki ni razviden, jasen: netransparentne javne finance ; netransparentna poraba denarja ; posel, sistem je netransparenten

nètransparêntnost in nètransparéntnost -i ž ( ȅ-ē; ȅ-ẹ̄ )
nerazvidnost, nejasnost: v notranji bančni preiskavi so ugotovili netransparentnost transakcij ; netransparentnost poslovanja ; netransparentnost razdelitve sredstev

nètŕden -dna -o prid. ( ȅ-ŕ ȅ-r̄ )
nav. ekspr. ki ni trden, ni odločen: v svojih sodbah je precej netrden / netrden položaj negotov, nezanesljiv

nètŕdnost -i ž ( ȅ-ŕ )
nav. ekspr. lastnost, značilnost netrdnega: netrdnost njegovih sklepov / to je znamenje njegove notranje netrdnosti

nètreníran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni treniran: za netreniranega atleta je vaja precej naporna ; težko smo se vzpenjali, ker smo bili netrenirani

netrésk -a m ( ẹ̑ )
bot. rastlina z mesnatimi listi in navadno rožnato rdečimi ali rumenkasto belimi cveti, Sempervivum: slamnata streha je bila pokrita z netreskom / navadni netresk

nètrézen -zna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
evfem. pijan : netrezni fantje so se majali po cesti ; večkrat je netrezen
knjiž. netrezno dejanje nepremišljeno, nerazsodno

nètrpéžen -žna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni trpežen: netrpežen les ; netrpežno blago

nètrzájen -jna -o prid. ( ȅ-ȃ )
voj., v zvezi netrzajni top top, ki deluje po reakcijskem principu:

nètŕžen -žna -o prid. ( ȅ-r̄ )
ki ni tržen: netržna cena, delnica, naložba ; netržna dejavnost ; netržno gospodarstvo / trgovanje z netržnimi papirji

nètváren -rna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
knjiž. nematerialen , negmoten : tvarni in netvarni svet ; netvarne dobrine ; netvarna škoda / tvarna in netvarna kultura duhovna kultura

nètvóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
knjiž. nedejaven , neaktiven : netvorni udeleženci gibanja / to so bili trenutki netvornega junaštva

nèubéžen -žna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
knjiž. neizogiben , neizbežen : neubežna nesreča

nèubogljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni ubogljiv: neubogljiv otrok, učenec / ekspr. žive, neubogljive lase si je trdno spela na tilniku

nèubogljívec -vca m ( ȅ-ȋ )
ekspr. neubogljiv človek, zlasti otrok: veliko jeze je bilo zaradi neubogljivcev

nèubogljívka -e ž ( ȅ-ȋ )
ekspr. neubogljiva ženska, zlasti deklica: razvajena neubogljivka ; neubogljivke so se mu smejale

nèubogljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost neubogljivega človeka, zlasti otroka: otrokova neubogljivost ga je skrbela / kaznovali so ga zaradi neubogljivosti

nèubrán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni ubran: neubrano petje, zvonjenje / neubrani glasovi ; pren., ekspr. kolektiv je precej neubran

nèubranljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da ubraniti: neubranljiv napad ; neubranljiva sila
publ. postaviti koga pred neubranljiv mat spraviti ga v brezizhoden položaj
// ki se mu ne da ubraniti, upreti: neubranljiva skušnjava, strast, želja / pogled njegovih oči je bil neubranljiv / knjiž., ekspr. neubranljiva usoda neizogibna / knjiž., ekspr. zajelo ga je neubranljivo hrepenenje po domu zelo veliko

nèubránost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neubranega: glasovna neubranost ; neubranost igre je jemala predstavi vrednost

neučákan -a -o prid. ( ȃ )
navadno v povedni rabi ki težko čaka, pričakuje: ne bodi tako neučakan ; ekspr. otroci, neučakani kakor so, so hoteli že navsezgodaj na vlak / ekspr. obšla jih je neučakana želja po svobodi / kot psovka počakaj, strela neučakana, saj se ne mudi

neučákanec -nca m ( ȃ )
ekspr. neučakan človek: neučakanci niso počakali vodnika, ampak so kar sami odšli na pot

neučákanost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost neučakanega človeka: tega je bila kriva njegova neučakanost / novica je njegovo neučakanost še povečala / ekspr. od neučakanosti je bil že ves iz sebe

neučákaven -vna -o prid. ( ā )
star. neučakan : zelo neučakaven je bil, hotel je izvedeti vse naenkrat / siten in neučakaven je

neučákavnost -i ž ( ā )
star. neučakanost : fantova neučakavnost / kar gorel je od neučakavnosti

neučakljív -a -o prid. ( ī í )
zastar. neučakan : dolgo so jih čakali, da je bil voznik že zelo neučakljiv / ves neučakljiv se je oziral okrog

neučakljívost -i ž ( í )
zastar. neučakanost : od neučakljivosti so se mu začela tresti kolena

nèučèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
star. neizobražen , nešolan : govoril je jasno in preprosto, da so ga razumeli tudi neučeni ljudje / ne zameri mu, nezrel in neučen otrok je neveden, nepoučen

nèučinkovít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni učinkovit: neučinkovit protest, ukrep ; pouk je bil zaradi pomanjkanja učnih pripomočkov neučinkovit / publ. tokrat je bil napadalec zelo neučinkovit

nèučinkovítost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neučinkovitega: prepozno so spoznali neučinkovitost svojih ukrepov

nèudélan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni udelan: neudelana pot / divji, neudelan svet / bele, neudelane roke

nèudeléžba -e ž ( ȅ-ẹ̑ )
kar je nasprotno, drugačno od udeležbe: opravičiti svojo neudeležbo na sestanku / vzrokov za neudeležbo pri volitvah je bilo več

nèudeležèn -êna -o in nèudeléžen -a -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ẹ̑ )
ki ni udeležen: pri stvari je bil neudeležen ; sam.: v pogovoru neudeleženi

nèudóben -bna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni udoben: neudoben naslanjač, stol ; ima zelo neudobno stanovanje / neudobna vožnja

nèudóbje -a s ( ȅ-ọ̑ )
kar je nasprotno, drugačno od udobja: vse življenje je prenašal lakoto in neudobje

nèudóbnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost neudobnega: težko se je sprijaznil z neudobnostjo in skromnostjo teh prostorov

nèudržán -a -o prid. ( ȅ-á )
knjiž. nezadržen , neustavljiv : delal je z neudržano vnemo ; neudržano hrepenenje
ekspr. z neudržano silo ga je vleklo v domači kraj zelo, močno

nèudŕžen -žna -o prid. ( ȅ-r̄ )
knjiž. nezadržen , neustavljiv : neudržen razvoj / neudržen smeh / začutil je neudržno vznemirjenje

nèudržljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. nezadržen , neustavljiv : neudržljiva moč / neudržljiv smeh / neudržljiva želja neubranljiva

nèudušljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. nezadržen , neustavljiv : neudušljiv smeh

nèuganljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da uganiti: neuganljiva uganka / knjiž. neuganljivo morje skrivnostno

nèugásel -sla -o [ neugasəu̯ ] prid. ( ȅ-á )
ki ni ugasel, ni ugasnjen: neugasel ognjenik / požar so povzročili neugasli cigaretni ogorki ; neugasla luč, sveča ; pren., ekspr. neugasel ogenj v očeh ; neugasla ljubezen

nèugásen -sna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
knjiž. neugasljiv : neugasen ogenj ; neugasna svetloba
ekspr. neugasna žeja zelo velika, huda

nèugasljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da ugasiti: neugasljiv ogenj, plamen ; pren., ekspr. neugasljiva ljubezen
ekspr. neugasljiva žeja zelo velika, huda

nèuglájen -a -o in nèuglajèn -êna -o prid. ( ȅ-ȃ; ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni uglajen, ni olikan: fant je še precej neuglajen / neuglajeno vedenje

nèuglájenost in nèuglajênost -i ž ( ȅ-ȃ; ȅ-é )
lastnost, značilnost neuglajenega človeka: ni se še znebil svoje neuglajenosti / neuglajenost njegovega nastopa jih je razočarala

nèuglašèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni uglašen: neuglašen klavir / neuglašeno petje neubrano

nèuglašênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost neuglašenega: neuglašenost klavirja ; pren., knjiž. neuglašenost s svetom je dobila v njegovi liriki prav pretresljive oblike

nèugléden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
nav. ekspr. ki ni ugleden: prebiral je po večini dela neuglednih pisateljev / spoznal je, da si je izbral precej neugleden poklic
// publ. skromen , preprost : stanuje v nizki, neugledni hiši / neugledna mestna četrt zanemarjena, neurejena

nèugnán -a -o prid. ( ȅ-á )
1. ki se ne da ugnati, obvladati: po dvorišču so se podili neugnani otroci ; po temperamentu je neugnan / ekspr. vesela, neugnana mladost / ekspr. neugnan žrebec divji, neukročen
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: dela z neugnano vztrajnostjo ; neugnana želja po sreči / neugnana opravljivka je velika, huda
ekspr. bali so se njenega neugnanega jezika opravljanja, obrekovanja ; ekspr. pri delu je neugnan zelo priden, prizadeven

nèugnánček -čka m ( ȅ-á )
manjšalnica od neugnanec: končno so tudi najmanjši neugnančki omagali in pospali

nèugnánec -nca m ( ȅ-á )
ekspr. neugnan človek, zlasti otrok: mala neugnanca sta ji neprenehoma nagajala / načrti mladih neugnancev

nèugnánka -e ž ( ȅ-á )
ekspr. neugnana ženska, zlasti deklica: razposajena neugnanka / od zore do mraka dela ta neugnanka

nèugnánost -i ž ( ȅ-á )
lastnost neugnanega človeka, zlasti otroka: neugnanost otrok jo je vznemirjala / mladostna neugnanost

nèugóden -dna -o prid. , nèugódnejši ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni ugoden: za poroko si je izbral precej neugoden čas ; prišel je v neugodnem trenutku / dela v neugodnih okoliščinah ; neugodne življenjske razmere / za košnjo neugodno vreme / neugodna rešitev prošnje / neugoden duševni, telesni občutek / neugodni rezultati dela / neugodna kritika, ocena negativna, odklonilna

nèugódje -a s ( ȅ-ọ̑ )
kar je nasprotno, drugačno od ugodja: ob misli na jutrišnji dan ga je obšlo neugodje ; izražati, občutiti, prikriti neugodje ; duševno, telesno neugodje ; občutek neugodja / knjiž. z naraščajočim neugodjem je pogledovala na uro nejevoljo

nèugódnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost neugodnega: zaradi neugodnosti razstavnega prostora ni bilo pričakovanega obiska / boriti se je moral z mnogimi neugodnostmi neprijetnostmi, težavami

nèugonobljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. neuničljiv : neugonobljiva snov ; neugonobljivo pohištvo trdno, trpežno / to je izredno delaven, neugonobljiv človek / neugonobljivo hrepenenje zelo veliko

nèugonobljívost -i ž ( ȅ-í )
knjiž. neuničljivost : neugonobljivost snovi

nèugotovljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni ugotovljen: avtor dela je neugotovljen ; še neugotovljena škoda

nèugotovljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da ugotoviti: neugotovljivi avtorji ; ime pesnika je neugotovljivo / brundal je neugotovljiv napev

nèuhójen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni uhojen: neuhojena pot, steza / težko je hodil v neuhojenih čevljih

nèuigrán -a -o prid. ( ȅ-á )
publ. ki ni uigran: moštvo je še neuigrano

nèuigránost -i ž ( ȅ-á )
publ. lastnost neuigranega človeka: tudi neuigranost igralcev je bila vzrok za neuspeh

nèujemálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
jezikosl., v zvezi neujemalni prilastek prilastek, ki se v sklonu ne ujema z odnosnico:

nèujémanje -a s ( ȅ-ẹ̑ )
kar je nasprotno, drugačno od ujemanja: neujemanje cene z vrednostjo

nèujemljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nav. ekspr. ki se ne da ujeti: na konjih so bili neujemljivi / neujemljiv trenutek / neujemljiva svetloba

neúk -a -o prid. ( ȗ ū )
star. neizobražen , nešolan : razumeli so ga brez težave tudi neuki ljudje / v teh stvareh je precej neuk neveden, nepoučen

nèukanljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž., zastar. neizpodbiten , nedvomen : neukanljiv dokaz

nèukinljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
publ. neodpravljiv : neukinljivo protislovje

nèuklonljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nav. ekspr. ki se ne da ukloniti: neuklonljiv človek / neuklonljiv ponos / borili so se z neuklonljivo voljo

nèuklonljívost -i ž ( ȅ-í )
nav. ekspr. lastnost, značilnost neuklonljivega človeka: glas o njegovi neuklonljivosti se je razširil daleč okrog / občudovali so neuklonljivost njegove volje

neúkost -i ž ( ū )
star. neizobraženost , nevednost : zaradi svoje neukosti niso razumeli njegovih besed / ostajati v neukosti

nèukrépanje -a s ( ȅ-ẹ̑ )
dejstvo, da se ne ukrepa: neukrepanje pristojne inšpekcije ; neukrepanje policije ; neukrepanje vlade ; razlogi za neukrepanje

neukréten -tna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar. okoren , neroden 2 : neukreten fant / težka, neukretna hoja

nèukročèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni ukročen: neukročena žival / ekspr. neukročeni fantje / ekspr.: neukročen mladostni nemir ; neukročen smeh se je razlegal po dvorani

nèukrôten -tna -o prid. ( ȅ-ó ȅ-ō )
knjiž. neukrotljiv : neukroten konj / dekle je neukrotno / bruhnil je v neukroten smeh

nèukrotljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da ukrotiti: neukrotljiv tiger, žrebec / ekspr. ti otroci so neukrotljivi
// nav. ekspr. ki se ne da obvladati, premagati: neukrotljiv pohlep ; mučila ga je neukrotljiva radovednost
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: popadel ga je neukrotljiv smeh ; neukrotljiva jeza

nèukrotljívec -vca m ( ȅ-ȋ )
ekspr. neukrotljiv človek: pri tem neukrotljivcu te vedno kaj preseneti

nèukrotljívka -e ž ( ȅ-ȋ )
ekspr. neukrotljiva ženska: razbrzdanka in neukrotljivka je bila

nèukrotljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neukrotljivega: neukrotljivost živali / ekspr.: pritožbe zaradi fantove neukrotljivosti ; mladostna neukrotljivost

nèulovljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nav. ekspr. ki se ne da uloviti: neulovljiva veverica je skakala z veje na vejo / neulovljiv tat, vlomilec / neulovljiv privid, trenutek
// knjiž. nedoločljiv , neopredeljiv : neulovljiv izraz na obrazu / pisatelj je v marsičem nejasen in neulovljiv

neúmen -mna -o prid. , neúmnejši ( ú ū )
1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni ; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi ; preveč je neumen za šolo ; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo / ekspr. za krajo ni neumna zna spretno krasti / kot psovka gos neumna
// ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: neumen obraz ; neumne oči / neumen odgovor
2. ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo: vsak neumen otrok bi se pametneje odločil ; mlad je še in neumen ; človek je v teh letih najbolj neumen / ekspr.: bil je tako neumen, da mu je zaupal ; ni tako neumen, kot se dela / ekspr.: neumen si, če ne izkoristiš priložnosti izkoristi jo ; nisem neumen, da bi šel ne bom šel / kot psovka kaj si pa šel, tepec neumni ; kot vzklik človek neumni, zdaj je prepozno
// ki izraža tako ravnanje: neumen nasvet ; neumna odločitev / ekspr.: neumne knjige ; neumne misli
3. ekspr. duševno bolan, duševno nerazvit: kaj si neumen, da tako kričiš ; bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor ; smejal se je, kot da bi bil neumen ; uči se kot neumen zelo
4. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves neumen je od veselja ; zaradi tekme je čisto neumen
5. ekspr. neprimeren , neustrezen : neumna navada ; te pentlje na obleki so prav neumne ; osebe v drami imajo neumna imena / imel sem same neumne izdatke
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: spravi te neumne karte ; neumne težave ; neumno naključje
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima neumno srečo ; obšlo ga je neumno veselje / pripoveduje neumne laži
pog. naredil se je neumnega in ga ni pozdravil kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal ; pog. naredi se neumnega in vprašaj kot da nič ne veš ; pog., ekspr. neumen je na avtomobile zelo rad jih ima ; pog., ekspr. neumen je na ženske ima veliko slo po ženskah ; ekspr. še neumna žival skrbi za svoje mladiče nerazumna ; ekspr. neumna leta puberteta ; ekspr. neumno vreme zelo spremenljivo, nestalno ; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti

nèumérjen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. ki ni umerjen: neumerjen človek ; v govorjenju je neumerjen

nèumérjenost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. lastnost neumerjenega: čustvena neumerjenost

nèumésten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
neprimeren : neumestna pripomba, šala ; njegovo vprašanje je bilo v tistem razpoloženju zelo neumestno / njegova ljubosumnost je bila neumestna neupravičena

nèuméstnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
neprimernost : kmalu se je pokazala neumestnost nove določbe ; neumestnost pripombe

nèumétnik -a m ( ȅ-ẹ̑ )
kdor ni umetnik: neumetnik težko presoja umetnostne probleme ; njegova dela so cenili umetniki in neumetniki

nèumétniški -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni umetniški: neumetniška dejavnost / umetniške in neumetniške slike / neumetniška stališča / ekspr. slab, neumetniški film

nèumétnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
kar je nasprotno, drugačno od umetnosti: skušali so odkriti, kaj je umetnost in kaj neumetnost / ekspr. v gledališko življenje so vnašali neznanje in neumetnost

nèumétnosten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
lit. ki ni umetnosten: neumetnostna besedila

nèumevajóč tudi nèumevajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
star. nerazumevajoč : od njega niso pričakovali tako neumevajočega mnenja / srečala je njegov neumevajoči pogled

nèumévanje -a s ( ȅ-ẹ́ )
star. nerazumevanje : neumevanje jezika / kazal je izrazito neumevanje za umetniško ustvarjanje

nèuméven -vna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
star. nerazumljiv : neumevna razlaga / nagovoril ga je v njemu neumevnem jeziku

nèumírjen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni umirjen: odšel je žalosten in neumirjen / spregovoriti z neumirjenim glasom

nèumirljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da umiriti: neumirljiv fant / ekspr. neumirljivo iskanje resnice

nèumít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni umit: neumite roke / nepočesani, neumiti otroci

nèumljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. nerazumljiv : neumljivi pojavi ; neumljiva beseda, razlaga / neumljivo otroško govorjenje / ekspr. neumljiva sreča zelo velika

nèumljívost -i ž ( ȅ-í )
knjiž. nerazumljivost : njegovih pesmi zaradi neumljivosti niso brali

neúmnež -a m ( ȗ )
ekspr. neumen človek: tak neumnež, kot je on, vse narobe naredi / dela se neumneža, ki ne zna do pet šteti / kot psovka stoj, neumnež, da ne boš vsega pohodil

neúmnica -e ž ( ȗ )
ekspr. neumna ženska: ošabna neumnica / bila je prava neumnica, vse jim je povedala / kot psovka neumnica, še tega ne znaš

neúmnik -a m ( ȗ )
knjiž. neumen človek: zmerjala ga je z neumnikom

neúmnost -i ž ( ú )
1. lastnost neumnega človeka: njegovo neumnost so hitro opazili / obžalovali so neumnost njegove odločitve / pooseb. molči, neumnost neumna
2. ekspr. neumno govorjenje ali ravnanje: ta prepoved se mu je zdela neumnost / govoriti neumnosti ; slabš. klatiti, kvasiti neumnosti ; počenjati, uganjati neumnosti ; kakšno neumnost je spet povedal / kot vzklik nobenih neumnosti
// kar je neumno sploh: take neumnosti še nisem bral, gledal / napolnili so mu glavo z neumnostmi neumnimi nazori, mislimi
3. v medmetni rabi izraža negativen odnos do povedanega: pravi, da bo zamenjal službo – neumnost ; neumnost, tega ne verjamem
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz neumnosti, po neumnosti izraža, da je kaj nastalo brez pravega vzroka ali podlage: storiti kaj iz neumnosti ; po neumnosti izgubiti delo ; prav po neumnosti sem se udaril

nèumóren -rna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
zastar. neutruden , neutrudljiv : neumoren delavec / njen plesalec je bil neumoren / neumorna delavnost, pridnost

nèumrjóč tudi nèumrjòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
zastar. nesmrten : neumrjoč umetnik / neumrjoče stvaritve
rel. neumrjoča duša neumrljiva duša

nèumrjóčnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
zastar. nesmrtnost : neumrjočnost pesnikovih del

nèumŕl -a -o prid. ( ȅ-ȓ ȅ-ŕ )
zastar. nesmrten : slaviti neumrlega pesnika / neumrle zasluge neminljive

nèumrljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki ne umre: noben človek ni neumrljiv
rel. neumrljiva duša
2. zastar. nesmrten : neumrljiv pesnik / neumrljivo upanje neminljivo

nèumrljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neumrljivega: neumrljivost božanstva / zastar. neumrljivost hrepenenja neminljivost
rel. neumrljivost duše

neúmščina -e ž ( ȗ )
nar. neumno govorjenje ali ravnanje; neumnost : kakšno neumščino si spet naredil

nèuničljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da uničiti: neuničljiva energija / ekspr.: neuničljiv narod ; zdelo se je, da je nasprotnik neuničljiv / ekspr. to je njihova neuničljiva pravica
ekspr. vse dni dela, neuničljiv je zelo delaven ; ekspr. v svojem optimizmu je neuničljiv vedno je optimističen
// ekspr. trden , trpežen : neuničljivi čevlji ; to blago je res neuničljivo
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neuničljivo voljo ima ; neuničljivo upanje

nèuničljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neuničljivega: neuničljivost snovi / ekspr. prepričanje o neuničljivosti čet

nèuniformíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni uniformiran: neuniformirani ljudje ; pren., ekspr. neuniformiran način življenja

nèuniverzitéten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni univerziteten: neuniverzitetni učitelji ; neuniverzitetna raziskovalna ustanova ; neuniverzitetni del visokošolskega izobraževanja

nèupíranje -a s ( ȅ-ī )
kar je nasprotno, drugačno od upiranja: neupiranje določbam, predpisom
filoz. nauk o neupiranju religiozno-filozofski nauk L. N. Tolstoja, da se mora zlo sprejemati brez upiranja

nèupogljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da upogniti: neupogljiva palica ; pren. neupogljiv človek ; neupogljiv ponos, značaj ; neupogljiva sila, volja

nèupogljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neupogljivega: neupogljivost materiala ; pren. njegova neupogljivost jih je spodbujala ; neupogljivost volje, značaja

nèupógnjen tudi nèupôgnjen -a -o prid. ( ȅ-ọ́; ȅ-ó )
ki ni upognjen: ravne, neupognjene veje ; pren. človek neupognjene volje

nèuporába -e ž ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od uporabe: neuporaba besede ; neuporaba grožnje, sile

nèuporáben -bna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki se ne da uporabiti, uporabljati: neuporabni prostori ; stroj je neuporaben ; zaradi tega živila še niso neuporabna / ekspr. neuporaben človek je / ekspr. neuporabno dramsko delo slabo, nekvalitetno

nèuporábljen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni uporabljen: novi, še neuporabljeni predmeti ; neuporabljene tiskovine / drugi prostori so ostali zaprti in neuporabljeni

nèuporabljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
neuporaben : soba je zaradi vlage neuporabljiva

nèuporábnik -a m ( ȅ-ȃ )
kdor ni uporabnik: neuporabnik interneta ; neuporabnik mobilnega telefona / neuporabniki drog

nèuporábnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neuporabnega: neuporabnost motorja jim je onemogočila polet / tekma je bila prekinjena zaradi neuporabnosti igrišča / ekspr. pritoževal se je nad njeno nedelavnostjo in neuporabnostjo

nèupoštévan -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni upoštevan: neupoštevani predlogi, vzroki ; njegove besede, želje so ostale neupoštevane / malo znani, neupoštevani ljudje

nèupoštévanje -a s ( ȅ-ẹ́ )
kar je nasprotno, drugačno od upoštevanja: ta kritika temelji na neupoštevanju umetnikovega razvoja / neupoštevanje izraženih mnenj / neupoštevanje predpisov, zakonov neizpolnjevanje / knjiž. neupoštevanje pravic nepriznavanje, odrekanje

nèupoštéven -vna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
knjiž. ki se ne da upoštevati: neupošteven predlog, ugovor ; opravičilo se mu je zdelo neupoštevno

nèupravíčen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni upravičen, ni utemeljen: neupravičen očitek, sum ; njegov strah je neupravičen ; neupravičena zahteva / neupravičeno bogatenje / neupravičen lov nedovoljen / neprav. zaradi neupravičenih ur je bil dijak kaznovan neopravičenih ur

nèupravíčenec -nca m ( ȅ-ȋ )
kdor nima pravice do česa: zgodilo se je, da so dobili nakaznice neupravičenci, upravičenci pa ne

nèupravíčenost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost neupravičenega: presojati upravičenost in neupravičenost pritožbe

nèuprizorljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni uprizorljiv: tako razpoloženje je neuprizorljivo / ekspr. neuprizorljiva drama težko uprizorljiva

nèuráden -dna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni uraden: neuradni podatki, rezultati ; ta komentar je neuraden ; neuradne diskusije / ekspr. prijeten, neuraden pogovor sproščen / sprejeti stranko med neuradnimi urami
pravn. neuradni obisk obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih ; šport. neuradno tekmovanje

nèuravnotéžen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. ki ni uravnotežen: neuravnotežene sile povzročajo gibanje v zemeljski skorji / neuravnotežena mladina neuravnovešena

nèuravnotéženost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž. lastnost, značilnost neuravnoteženega: neuravnoteženost v gospodarstvu / zavedala se je svoje slabosti in neuravnoteženosti neuravnovešenosti

nèuravnovéšen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni uravnovešen: proračun je glede na dohodke in izdatke neuravnovešen / nestalen, neuravnovešen značaj ; vihrava, neuravnovešena mladina ; čustveno neuravnovešena ženska / duševno neuravnovešen človek

nèuravnovéšenec -nca m ( ȅ-ẹ̑ )
ekspr. neuravnovešen človek: čudak in neuravnovešenec je / že njegovo vedenje je izražalo duševnega neuravnovešenca

nèuravnovéšenost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost neuravnovešenega: neuravnovešenost cen / nervozne kretnje so izdajale njegovo neuravnovešenost / kazati znake duševne neuravnovešenosti

nèurejèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni urejen: nepospravljena, neurejena soba / prostor okoli blokov je še neurejen / neurejena množica, skupina / duševno, notranje neurejen človek neuravnovešen / živi v slabih, neurejenih razmerah / ima neurejeno prebavo / neurejena obleka / fant neurejene zunanjosti

nèurejênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost neurejenega: soba je naredila nanj vtis neurejenosti / kljub navidezni neurejenosti besed je bilo čutiti logično mišljenje / neurejenost družbenih razmer

neúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na neurje: neurni oblaki se kopičijo od severa / divjanje neurne vode

nèuresníčen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni uresničen: neuresničeni načrti ; neuresničene želje / neuresničeni ideali

nèuresničljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da uresničiti: neuresničljiv načrt, pogoj ; neuresničljive sanje, želje / to je neuresničljiv ideal
jezikosl. neuresničljivi pogojni odvisnik odvisni stavek, ki izraža neuresničljiv pogoj

nèuresničljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neuresničljivega: neuresničljivost zamisli, želj

neúrje -a s ( ȗ )
zelo močne padavine, navadno s hudim vetrom: neurje je naredilo veliko škodo ; kraj je zajelo neurje / snežno neurje ; pren. neurje v duši

neúrnik -a m ( ȗ )
knjiž. hudournik : s hriba je pridrl neurnik

nèusáhel -hla -o [ neusahəu̯ ] prid. ( ȅ-á )
ki ni usahel: še neusahlo cvetje / ekspr. neusahel vir sreče trajen, neminljiv

nèusahljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ne usahne: neusahljiv studenec, vrelec ; pren. njegov neusahljivi humor ; trgovina je bila neusahljiv vir dohodkov

nèusahljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neusahljivega: neusahljivost izvira ; pren. neusahljivost ustvarjalne moči

nèusklajèn -êna -o in nèusklájen -a -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ȃ )
ki ni usklajen: neusklajeno delo posameznikov / neusklajeni medsebojni odnosi neurejeni

nèusklajênost in nèusklájenost -i ž ( ȅ-é; ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost neusklajenega: neusklajenost proizvodnje in porabe / čutiti je bilo neusklajenost med solistko in dirigentom

nèuslíšan -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni uslišan, ni izpolnjen: neuslišane prošnje, želje / ekspr. neuslišana ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača

nèuslúžen -žna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
ki mu manjka uslužnosti, ustrežljivosti: neuslužen natakar

nèusmérjen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni usmerjen: neusmerjena svetloba / neusmerjen razvoj

nèusmíljen 1 -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki mu manjka usmiljenja, dobrote: neusmiljen človek ; trd, neusmiljen gospodar ; biti neusmiljen do koga / ekspr.: neusmiljena roka ; neusmiljeno srce / ekspr. neusmiljena smrt, usoda / ostra, neusmiljena kritika neprizanesljiva

neusmíljen 2 -a -o prid. ( ȋ )
ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neusmiljena pripeka, vročina ; njegovo neusmiljeno kričanje je privabilo veliko ljudi / neusmiljeno vreme slabo, grdo

nèusmíljenec -nca m ( ȅ-ȋ )
ekspr. neusmiljen človek: ta neusmiljenec mu ni hotel pomagati

nèusmíljenost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nèusmíljenega: ni mogla razumeti njegove neusmiljenosti / ekspr. neusmiljenost obsodbe, vojne

nèusójen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ekspr. ki (komu) ni usojen: stopala je za krsto neusojenega ji zaročenca / manjkalo je samo še nekaj neusojenih let, da bi uresničil svoj načrt

nèuspèh tudi nèuspéh -éha m ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ )
kar je nasprotno, drugačno od uspeha: neuspeh ga je potrl ; bala se je neuspeha ; doživeti neuspeh ; gospodarski, vzgojni neuspeh ; vrsta neuspehov ; uspehi in neuspehi / neuspeh prošnje, vloge neuspešnost
publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno

nèuspèl in nèuspél -éla -o [ neuspeu̯ ] prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
ki ni uspel, se ni posrečil: kljub neuspelemu poskusu ni odnehal ; neuspela akcija, operacija / neuspela predstava / publ. neuspel umetnik nepriznan

nèuspélost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neuspelega: neuspelost poskusa

nèuspéšen -šna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki nima uspeha: neuspešen pouk ; neuspešna vzgoja ; neuspešna pogajanja / neuspešen pisatelj ; neuspešen študent / iskanje je bilo neuspešno brezuspešno

nèuspéšnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neuspešnega: neuspešnost pogajanj / neuspešnost prošnje / poslovna neuspešnost

nèuspévanje -a s ( ȅ-ẹ́ )
publ. kar je nasprotno, drugačno od uspevanja: iskali so vzroke za neuspevanje gledališča

nèusposóbljen -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni usposobljen: strokovno neusposobljeni delavci ; za to delo je neusposobljen

nèustaljèn -êna -o in nèustáljen -a -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ȃ )
ki ni ustaljen: neustaljeni izrazi, pojmi / mladi, še neustaljeni ljudje

nèustaljênost in nèustáljenost -i ž ( ȅ-é; ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost neustaljenega: neustaljenost izrazov / niso mu zaupali zaradi njegove neustaljenosti

nèustáven -vna -o prid. ( ȅ-á )
pravn. brezustaven : neustavna doba
// protiustaven : neustavno dejanje

nèustavljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da ustaviti, zadržati: neustavljiv napad ; neustavljiv razvoj industrije ; neustavljiva moč, vnema / stresal ga je neustavljiv drget ; neustavljiv smeh
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neustavljiva želja ; zajelo ga je neustavljivo razburjenje / njena neustavljiva ljubkost ga je premagala
ekspr. z neustavljivo silo jo je vleklo domov zelo, močno

nèustávnost -i ž ( ȅ-á )
pravn. brezustavnost : neustavnost dobe
// protiustavnost : neustavnost akta

nèustrášen 1 -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
knjiž. pogumen , odločen : neustrašeni borci, vojaki / z neustrašenim glasom je povedal, kaj misli o njem

nèustrášen 2 -šna -o prid. ( ȅ-ȃ )
pogumen , odločen : pogumni, neustrašni ljudje / poznali so njegov neustrašni značaj

nèustrášenost -i ž ( ȅ-ȃ )
knjiž. pogumnost , odločnost : komaj je čakal prilike, da bi pokazal svojo neustrašenost

nèustrašljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
pogumen , odločen : neustrašljiv človek, junak

nèustrezajóč tudi nèustrezajòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
neprimeren : glasbena skupina ni najboljša zaradi neustrezajočih instrumentov

nèustrézen -zna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
neprimeren : neustrezna pripomba / evfem.: živi v neustreznih razmerah slabih ; ima majhno, neustrezno stanovanje slabo / neustrezen izraz ; neustrezna beseda

nèustréznost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
neprimernost : pritoževali so se zaradi neustreznosti roka / neustreznost znanja

nèustrežljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni ustrežljiv: neprijazna, neustrežljiva prodajalka

nèustrojèn -êna -o tudi nèustrójen -a -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ọ́ )
ki ni ustrojen: neustrojena koža

nèustvarjálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni ustvarjalen: to so neustvarjalni ljudje / njegov neustvarjalni odnos ovira sodelavce

nèustvarjálnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost neustvarjalnega: v tem se kaže neustvarjalnost in razkroj stare družbe

nèustvarljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. neuresničljiv , neizvedljiv , neizpolnljiv : neustvarljivi načrti / neustvarljive obljube

nèutajljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da utajiti, prikriti: neutajljivi dohodki ; neutajljiva krivda ; neutajljiva dejanja / neutajljiva resnica ; to so neutajljiva dejstva / neutajljivo razburjenje, veselje
// knjiž. neizpodbiten , nedvomen : bliža se neutajljiv konec ; neutajljiv poraz, uspeh / razlika med njima je neutajljiva

neutégoma prisl. ( ẹ̑ )
1. star. nemudoma : treba je neutegoma poslati pomoč
2. zastar. nepričakovano : ko je neutegoma stal pred menoj, sem se ga ustrašil

nèutemeljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni utemeljen: neutemeljena pritožba, prošnja / neutemeljen strah ; neutemeljene govorice, izjave / psihološko neutemeljeno dejanje

nèutemeljênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost neutemeljenega: neutemeljenost pritožbe, prošnje / dokazati neutemeljenost dvomov, mnenja

nèutéšen 1 -šna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
nav. ekspr. ki se ne da utešiti: obšla ga je neutešna žalost
// neizpolnljiv , neuresničljiv : neutešna želja po svobodi ; močno, neutešno hrepenenje

nèutešèn 2 -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
1. ki ni utešen: neutešen otrok / neutešen jok ; neutešena radovednost / neutešena lakota / neutešeno srce
// knjiž. neizpolnjen , neuresničen : neutešene želje ; njeno hrepenenje je bilo neutešeno
2. knjiž. (spolno) nezadovoljen; nepotešen : neutešena žena / neutešena sla

nèutešênost -i ž ( ȅ-é )
stanje neutešenega človeka: njegove solze so izražale neutešenost / knjiž. neutešenost hrepenenja

nèutešljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da utešiti: v svoji potrtosti je bila neutešljiva / neutešljiva žalost / neutešljiva lakota, žeja
// knjiž. neizpolnljiv , neuresničljiv : neutešljive želje ; misel na dom jo je navdala z neutešljivim hrepenenjem

nèutešljívost -i ž ( ȅ-í )
knjiž. neizpolnljivost , neuresničljivost : neutešljivost želj

nèutihljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. ki (dolgo) ne utihne: neutihljiv smeh ; neutihljivo stokanje ranjencev
// ekspr. pogost , pogosten : materina neutihljiva graja

nèutolážen 1 -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni utolažen: neutolažen otrok ; odšel je neutolažen

nèutolážen 2 -žna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
knjiž. neutolažljiv : ko je umrl mož, je bila neutolažna

nèutolažljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da utolažiti: neutolažljiv otrok ; ob sinovi nesreči je bil neutolažljiv / planila je v neutolažljiv jok

nèutolažljívost -i ž ( ȅ-í )
stanje neutolažljivega človeka: vsi so bili v skrbeh zaradi očetove neutolažljivosti / v svoji neutolažljivosti se je izogibal ljudem

nèutŕjen -a -o prid. ( ȅ-ŕ )
ki ni utrjen: neutrjeno cestišče / ekspr. neutrjeni meščani neodporni
arheol. neutrjena naselbina naselbina brez obrambnega obzidja ali nasipa

nèutrúden -dna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū ) nav. ekspr.
1. ki vztrajno in z veliko vnemo opravlja svoje delo: neutruden delavec, pisatelj / občudovali so njegovo neutrudno delo / kljub neutrudnemu iskanju ga niso našli vztrajnemu
2. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neutrudna požrtvovalnost, pridnost

nèutrudljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne utrudi (hitro): neutrudljivi fantje so jih ves dan vodili po mestu / do jutra je bilo še dolgo, njegove misli pa so bile neutrudljive
// ki ne utruja, utrudi: prijetno, neutrudljivo delo ima
2. knjiž. ki vztrajno in z veliko vnemo opravlja svoje delo; neutruden : večkrat se je spomnil svojega neutrudljivega učitelja

nèutrudljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neutrudljivega človeka: zaradi svoje neutrudljivosti je delal noč in dan / knjiž. v svoji neutrudljivosti ni nehal raziskovati neutrudnosti

nèutrúdnost -i ž ( ȅ-ú )
nav. ekspr. lastnost, značilnost neutrudnega človeka: pisateljeva neutrudnost je vzbujala občudovanje / stregla mu je z izredno neutrudnostjo

nèuvédba in nèuvêdba -e ž ( ȅ-ẹ̑; ȅ-ȇ )
kar je nasprotno od uvedbe: neuvedba davka ; neuvedba vinjet za tovorna vozila

nèuveljávljanje -a s ( ȅ-á )
kar je nasprotno, drugačno od uveljavljanja: neuveljavljanje pravic / kritiziral je neuveljavljanje žensk v politiki

nèuvidéven -vna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki mu manjka uvidevnosti, razumevanja: neuvideven vzgojitelj / nekateri neuvidevni obiskovalci bolnike z govorjenjem preveč utrujajo

nèuvidévnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neuvidevnega človeka: zaradi neuvidevnosti vodstva niso mogli tekmovati

nèuvŕščanje -a s ( ȅ-ŕ )
publ. pojav ali stanje, da se posamezne države ne vključujejo v politične ali vojaške bloke: utrjevati ideje o neuvrščanju / politika neuvrščanja

nèuvrščèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
v socializmu, navadno v zvezi z država ki ni vključen v politične ali vojaške bloke: sodelovanje neuvrščenih držav ; Jugoslavija je bila neuvrščena država / publ. neuvrščena politika ; sam.: gibanje neuvrščenih

nèuvrščênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost, značilnost neuvrščene države: zagovarjati neuvrščenost / politika neuvrščenosti

nèužíten -tna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
ki ni užiten: neužitne dele živali uporabijo za gnojila ; stara jed je neužitna / užitne in neužitne gobe
// ekspr. slab , nekvaliteten : neužitna povest ; kar je skuhala, se mu je zdelo neužitno
ekspr. to je neužiten človek zoprn

nèužítnost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neužitnega: neužitnost jedil, živil / užitnost in neužitnost gob
ekspr. svojo zgodbo je ponavljal do neužitnosti velikokrat, mnogokrat

nèvábljen -a -o prid. ( ȅ-á )
knjiž. nepovabljen : nevabljeni gostje

nèvabljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. neprijeten , pust 2 : nevabljiva pokrajina / ekspr. njegov položaj je precej nevabljiv težaven, mučen

nèvájen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni vajen, ni navajen česa: gorskih poti nevajen človek ; videti je, da je nevajen dela in naporov / oči, nevajene svetlobe, so se težko privajale soncu / nevajen jezdec, plezalec neizurjen

nèváren 1 -rna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
nasproten, drugačen od varnega, zavarovanega: varne in nevarne poti / nevarna blagajna

neváren 2 -rna -o prid. , nevárnejši ( á ā )
1. ki lahko povzroči nesrečo, škodo ali kaj slabega, neprijetnega sploh: nevarni poskusi z razstrelivom ; ta plin je nevaren ; škarje so za otroke nevarne / nevaren ovinek ; narasla reka postaja nevarna ; na tem odseku je cesta smrtno nevarna / družbi, za družbo nevarni pojavi ; biti v nevarnem položaju ; zdravju nevarno delo škodljivo / to je nevaren človek / nevarna žival ki rada napada
2. o katerem se domneva, da bo imel za koga slabe, hude posledice: nevarna bolezen, poškodba ; rana je smrtno nevarna ; nevarno prehitevanje ; plezanje po skalah je pozimi nevarno / nevarne grožnje / pogovor se je zasukal v nevarno smer
med. nevarna novotvorba
3. ekspr. o katerega dobrem, pozitivnem uspehu za prizadetega se dvomi: ta tvoj načrt, poskus je nevaren
4. ekspr. ljubezensko, spolno zelo privlačen: to je nevarna ženska ; biti nevaren za žensko srce / njemu ni nobena ženska nevarna
ekspr. fant je zdaj v nevarnih letih v puberteti

nèvarljív -a -o prid. ( ȅ-ȋ ȅ-í )
ki se ne vara, se ne moti: nevarljiv nagon, občutek
// knjiž. trden , zanesljiv : nevarljiv dokaz, sklep / nevarljiva znamenja jasna

nèvárnost 1 -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nèvárnega: na takem terenu je težko govoriti o varnosti in nevarnosti prometa / presojati varnost in nevarnost posojil

nevárnost 2 -i ž ( á )
1. možnost nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nevarnost mu grozi ; nevarnost je minila ; ni se zavedal nevarnosti ; izpostavljati se nevarnosti ; čutiti, slutiti nevarnost ; naznanjati, opozarjati na nevarnost ; pravočasno odkriti, odvrniti nevarnost ; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna ; rešil ga je iz nevarnosti ; ekspr. fant kar sili v nevarnost ; spravljati, spuščati se v nevarnost ; umikati se pred nevarnostjo ; huda, velika nevarnost ; ušel je smrtni nevarnosti
// v povedni rabi stanje, nastalo zaradi take možnosti: bili so v veliki nevarnosti ; niti vedeli niso, da so v življenjski nevarnosti smrtni nevarnosti ; publ. bolnik je že izven nevarnosti iz nevarnosti
2. navadno z rodilnikom razmere, okoliščine, zaradi katerih lahko pride do nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nastopila je nevarnost plazov ; nevarnost požara, vojne, za vojno / skupna, splošna nevarnost ki zadeva več ljudi, skupin
3. ekspr., v povedni rabi izraža veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega: nevarnost je, da se hiša podre / iron. ni nevarnosti, da bi se poboljšal ne bo se poboljšal
4. publ. odgovornost , tveganje : blago so poslali na njihov račun in na njihovo nevarnost
5. lastnost, značilnost nevarnega: zavedajo se nevarnosti poskusa ; opozorili so ga na nevarnost njegove odločitve
ekspr. pogumno je gledal nevarnosti v obraz ni se ji izognil, ni se umaknil pred njo ; ekspr. s tem spravlja v nevarnost svoje dobro ime daje možnost za zmanjšanje spoštovanja ; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase
avt. znaki za nevarnost ; pravn. nevarnost možnost, da se zavarovana oseba, zavarovani predmet poškoduje, uniči

nevárnosten -tna -o prid. ( á )
nanašajoč se na nevarnost: nevarnostne okoliščine ; nevarnostno območje / nevarnostni znaki
ekon. nevarnostni razredi razredi, v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost, ogroženost

nèvážen -žna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni važen, ni pomemben: nevažne okoliščine ; govorili so o važnih in nevažnih stvareh / nevažen človek nepomemben ; ekspr. nenadoma ga je obšel občutek, da je postal nevažen

nèvážnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nevažnega: sklicevali so se na nevažnost opisanih okoliščin ; važnost in nevažnost vprašanja

nèvedé prisl. ( ȅ-ẹ̄ )
izraža, da se dejanje (z)godi brez vednosti prizadetega: nevede popiti strup ; nevede prizadevati bridkost / nehote in nevede napraviti prekršek

nevéden -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki mu manjka vednosti, znanja: neveden človek ; biti, ostati neveden ; v tem pogovoru se je pokazal nevednega / delati se nevednega nepoučenega, neobveščenega ; nevedno dekle neizkušeno
// ki se na kako stroko, področje slabo spozna: politično neveden ; neveden v medicini

nevédnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. neveden človek: imeti, razglasiti koga za nevedneža ; velik nevednež / to je pravi nevednež / v tehniki je popoln nevednež

nevédnica -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. nevedna ženska: imajo jo za nevednico / prava, velika nevednica je

nevédnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost nevednega človeka: pokazati, priznati svojo nevednost ; velika nevednost / njegova gledališka nevednost / narediti, reči, storiti kaj iz nevednosti / biti, ostati v nevednosti

nevédoma prisl. ( ẹ̄ )
star. nevede : nevedoma napraviti napako

nèvêlik -íka -o prid. ( ȅ-é ȅ-í )
nav. ekspr. srednje velik: stanuje v neveliki hiši z vrtom ; dekle nevelike rasti / evfem. pokazal je neveliko delavnost, zavzetost majhno / knjiž. neveliko življenje nepomembno

neveljàv -áva -o prid. ( ȁ á )
nar. belokranjsko slab , malovreden : neveljav človek

nèveljáven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni veljaven: neveljavna oporoka, pogodba / nepravilno izpolnjene glasovnice so neveljavne / znamka je neveljavna ne velja več

nèveljávnost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost neveljavnega: neveljavnost oporoke, pogodbe

nevèn -éna tudi néven -a m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
vrtn. cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; suha roža : šopek nevenov

nèvenljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ne ovene, ne zvene: cvet te rastline je nevenljiv
// knjiž. trajen , neminljiv : nevenljiva slava / nevenljive zasluge

nèvéra 1 -e ž ( ȅ-ẹ́ )
kar je nasprotno, drugačno od vere: vera in nevera

nevéra 2 -e ž ( ẹ́ )
1. knjiž. nezaupanje , dvom : njegove besede so sprejemali z nevero ; nevera v lastne moči, uspeh
2. star. nevernež : še vedno jim ne verjame, ta nevera
3. zastar. nezvestoba : ženina nevera

nèverbálen -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki za izražanje ne uporablja besed, nebeseden: neverbalni znak ; neverbalna govorica ; oblika neverbalne komunikacije

nevérec -rca m ( ẹ̑ )
zastar. brezverec : število nevercev se je hitro večalo / preganjati neverce krivoverce

nèvéren 1 -rna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni veren: verni in neverni ljudje

nevéren 2 -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki (česa) ne verjame: ob njenih besedah je bil videti neveren in potrt
// ekspr., v zvezi neverni Tomaž kdor (česa) ne verjame: ne bodi tak neverni Tomaž ; kljub prepričevanju so ostali neverni Tomaži
2. zastar. nezvest : neverna žena

nèverjéten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
1. ki se ne da verjeti: neverjeten izgovor, vzrok ; neverjetna novica ; pripovedovati neverjetne stvari ; zgodba se jim je zdela zelo neverjetna
2. star. ki (česa) ne verjame; neveren 2 : ne bo vam verjel, je preveč neverjeten / neverjetni Tomaž
3. ekspr. nenavaden , poseben : to je res neverjeten primer ; opazoval je ribice neverjetnih barv in oblik
// ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: pokazal je neverjeten pogum ; ima neverjetno energijo ; med njima je neverjetna podobnost / pripravili so si neverjetne zaloge zelo velike

nèverjétnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost neverjetnega: kritik razpravlja o verjetnosti in neverjetnosti opisovanih dogodkov / knjiž. pripovedovati neverjetnosti neverjetne stvari
ekspr. do neverjetnosti naivno dekle zelo

nevérnež -a m ( ẹ̑ )
1. kdor (česa) ne verjame: prepričal je celo največje neverneže
2. star. brezverec : rekli so, da je nevernež

nevérnica -e ž ( ẹ̑ )
neverna ženska: bila je nevernica

nèvérnik 1 -a m ( ȅ-ẹ̑ )
kdor ni vernik: verniki in neverniki

nevérnik 2 -a m ( ẹ̑ )
1. neveren človek: veljal je za nevernika
2. slabš., za muslimane kdor ne pripada muslimanski veri, zlasti kristjan: bojevati se proti nevernikom

nèvérnost 1 -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nevernega, brezvernega človeka: vernost in nevernost ljudi

nevérnost 2 -i ž ( ẹ́ )
knjiž. nezaupanje , dvom : ob njenem pripovedovanju se mu je na obrazu kazal izraz nevernosti
zastar. dolžili so jo nevernosti nezvestobe

nèverodostójen -jna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni verodostojen: neverodostojna priča / neverodostojna izjava

nèverujóč tudi nèverujòč -óča -e prid. ( ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́ )
ki ni verujoč: neverujoč človek ; sam.: odnosi med verujočimi in neverujočimi

nèvesél -a -o [ neveseu̯ ] prid. ( ȅ-ẹ̑ )
1. ki mu manjka veselosti, dobre volje: mrk, nevesel človek je / pesn. neveselo srce ; neveselo življenje / knjiž., ekspr. ko je izgubil mater, je postajal vedno bolj nevesel žalosten, potrt
// ki ne vsebuje, izraža veselja, zadovoljstva: nevesel nasmeh ; nevesela pesem
// knjiž., ekspr. ki ne povzroča veselja, zadovoljstva: nevesel dogodek ; nevesela novica
opisovati kaj v neveselih barvah negativno
2. evfem. slab , nezadovoljiv : biti v neveselem položaju

nevésta -e ž ( ẹ́ )
ženska ob poroki in nekaj časa pred njo: ženin in nevesta sta si nataknila prstana ; iskati si nevesto ; bogata, lepa, mlada nevesta ; njegova nevesta
vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
// star. dekle , zaročenka : ali že ima nevesto ; iskati, izbrati si nevesto
// nar. zahodno snaha : z nevesto se ne razumejo dobro

nèvésten 1 -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki mu manjka vestnosti, natančnosti: površen, nevesten delavec / nevestno poslovanje

nevésten 2 -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na neveste: nevestna milina / nevestna obleka za neveste

nevéstica -e ž ( ẹ́ )
ekspr. manjšalnica od nevesta: pokazal nam je svojo nevestico
vrtn. zimzelena sobna rastlina popenjavka z voskastimi belimi cveti v kobulih, Stephanotis floribunda

nevéstin -a -o ( ẹ̑ )
svojilni pridevnik od nevesta: nevestin oče ; nevestina obleka

nevéstinski -a -o prid. ( ẹ̄ )
zastar. nevesten 2 , nevestin : nevestinska milina / nevestinska bala

nèvéšč -a -e prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki česa ne zna (dobro): nevešč jezika se je težko znašel v tujem mestu ; branja, star. branju nevešči ljudje ; v plavanju je še nevešč / nevešča roka
// neizurjen , neizkušen : nevešč plavalec

nèveščák -a m ( ȅ-á )
zastar. nestrokovnjak , nepoznavalec : neveščak ne bo spoznal, da vino ni pristno

nèvézan -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
1. ki ni vezan: nevezane pole / govoril je v nevezanih stavkih / dajal je čudne, nevezane odgovore brezsmiselne
// publ. ki ni naprej določen ali vsebinsko omejen: nevezan pogovor ; nevezano razmišljanje
2. knjiž. neodvisen , samostojen : svobodno, nevezano življenje / na čas nevezana ideja
3. navadno v zvezi z država ki ni vključen v politične ali vojaške bloke: nevezane države / nevezana politika
sobo išče mlad, nevezan moški neporočen ali tak, ki ni v resni zvezi
fin. nevezane hranilne vloge ; lit. nevezana beseda proza

nèvézanost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
1. knjiž. neodvisnost , samostojnost : želeti si svobodo in nevezanost ; osebna, socialna nevezanost
2. lastnost, značilnost nevezane države: zunanjepolitična nevezanost / politika nevezanosti

nèvíden 1 -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki se (še) ni videl: neviden vlomilec / gledali so do takrat neviden nastop mladega igralca
nevideno čudo nenavaden, izreden dogodek ali stvar ; publ. nevideno razkošje barv zelo veliko

nèvíden 2 -dna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
1. ki se ne vidi, ne opazi: skozi nevidne razpoke je nepretrgoma pihalo / nevidne napake, pomanjkljivosti / ekspr. v tistem trenutku bi se rad naredil nevidnega / knjiž.: nevidna nevarnost ; ljudje so se začeli zbirati kot na nevidno povelje
2. ki se s prostim očesom ne vidi: bakterije so nevidne ; nevidna živa bitja
3. ki je tako narejen, izdelan, da se ne vidi: neviden šiv, vbod / nevidno črnilo tekočina, ki postane vidna šele po kemični reakciji ; nevidno pisanje pisanje z nevidnim črnilom / odšel je skozi nevidna vrata v steni skrivna
4. ekspr. neznan 2 : nevidna roka mu je dala na mizo šopek cvetlic / nevidna sila mu je ustavljala korak
geom. nevidni rob ; nevidna ploskev ; gost. nevidni lom razbitje posode, za katero se ne ve, kdo ga je povzročil

nèvidljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
knjiž. ki se ne vidi, ne opazi; neviden 2 : v stepi se je prebujalo nevidljivo življenje / med njima je nevidljiva meja / rad bi se naredil nevidljivega / odšel je skozi nevidljiva vrata skrivna

nevídnica -e ž ( ȋ )
v zvezi čepica, kučma nevidnica , v pravljicah čepica, kučma, ki naredi človeka, ki se z njo pokrije, nevidnega: vedle so se tako sproščeno, kakor da bi imele na glavi čepico nevidnico

nèvídnost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nevidnega: zaželel si je nevidnosti / nevidnost bakterij

nevíhta -e ž ( ȋ )
močen dež s hudim vetrom, treskanjem: nevihta se bliža, mine ; nad mestom je divjala nevihta ; pog. nevihta ga je dobila v gorah ; nevihta se je polegla, ekspr. unesla ; večji del dežele so zajele nevihte ; pripravlja se na nevihto ; močna nevihta ; pren. pri sosedovih je bila včeraj spet nevihta ; huda nevihta se zbira nad njegovo glavo ; komaj je odvrnil nevihto od njega / možganska nevihta tehnika spodbujanja ustvarjalnosti in iskanja rešitev, ki jo izvaja skupina ali posameznik s spontanim nizanjem idej, možganska nevihta

nevíhten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nevihto: nevihtni pojavi / nevihten dan ; letošnje poletje je bilo zelo nevihtno / nevihtno nebo
meteor. nevihtni oblak ; nevihtna fronta

nèvisòk -ôka -o prid. ( ȅ-ȍ ȅ-ó )
nav. ekspr. srednje visok: nevisoke gore ; nevisoko drevo, poslopje
// evfem. nizek : prodal je za nevisoko ceno / nevisok položaj v službi / med vrati je stal nevisok, zgrbljen možiček majhen

nèvíteški -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni viteški: biti neviteškega rodu / ekspr. to je neviteško vedenje

nèvláden -dna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni vladen: nevladni sektor ; nevladna institucija, organizacija, ustanova ; nevladna stranka

nèvljúden -dna -o prid. ( ȅ-ú ȅ-ū )
ki mu manjka vljudnosti: nevljuden otrok ; biti nevljuden / nevljudno vedenje

nèvljúdnež -a m ( ȅ-ȗ )
ekspr. nevljuden človek: velik nevljudnež je

nèvljúdnost -i ž ( ȅ-ú )
lastnost nevljudnega človeka: zaradi svoje nevljudnosti v družbi ni bil zaželen / na njegovo nevljudnost je odgovorila z nasmehom

névma -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., glasb. znak za ton v zgodnjem srednjem veku: nevme in koralne note

nèvmešávanje -a s ( ȅ-ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od vmešavanja: vmešavanje in nevmešavanje v potek dogodkov / spoštovati načelo nevmešavanja ; politika nevmešavanja

nevnémaren -rna -o prid. ( ẹ̑ )
nar. gorenjsko malomaren , brezbrižen : kako more biti tako nevnemaren, da niti pogledat ne pride

nèvnetljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne vname: nevnetljiv plin ; nevnetljive snovi

nèvoják -a m ( ȅ-á )
kdor ni vojak: vojaki so se morali zglasiti pri poveljstvih, nevojaki pa na občinah / med vojaštvom je bilo opaziti tudi nevojake civiliste

nèvojáški -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni vojaški: nevojaško pozdravljanje / bombardirali so vojaške in nevojaške objekte / predpis je veljal tudi za nevojaške osebe civilne / ekspr. to so bili nevojaški vojaki

nèvolívec -vca m ( ȅ-ȋ )
kdor (koga) ne voli: vladi v največji meri nasprotujejo nevolivci ; delež nevolivcev se povečuje

nèvólja 1 -e ž ( ȅ-ọ̄ )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od volje: volja in nevolja

nevólja 2 -e ž ( ọ̄ )
kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen; nejevolja : ob sinovih besedah ga je obšla nevolja ; izražati, kazati nevoljo / nevolja se mu bere na obrazu / z nevoljo ji je dovolil, da gre nerad
zastar. zadela jih je nevolja nesreča ; nar. vzhodno biti v nevolji v neprijetnostih, težavah

nevóljen -jna -o prid. ( ọ̄ )
ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen; nejevoljen : ob njegovih besedah je postal nevoljen ; nevoljen ga je vprašal, kdaj se namerava vrniti / kadar jo je obiskal, je bila nekoliko nevoljna
star. zaradi tega je bil zelo nevoljen nanj hud, jezen
// ki vsebuje, izraža nejevoljo: z nevoljnim obrazom mu je sledil ; spremljal ga je njegov nevoljni pogled

nevóljiti -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. spravljati v nejevoljo: vse je bilo v redu, nič ga ni nevoljilo

nevóljnica -e ž ( ọ̑ )
zgod., v fevdalizmu osebno nesvobodna podložnica: nevoljniki in nevoljnice

nevóljnik -a m ( ọ̑ )
zgod., v fevdalizmu osebno nesvobodni podložnik: v tistih časih podložniki niso bili več nevoljniki

nevóljniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nevoljnike ali nevoljništvo: nevoljniški sloj / nevoljniško pravo / nevoljniški patent zakon, s katerim je Jožef II. leta 1782 odpravil nevoljništvo

nevóljništvo -a s ( ọ̑ )
zgod., v fevdalizmu gospodarsko-družbena ureditev z osebno nesvobodnimi podložniki: odprava nevoljništva

nevoščljív -a -o prid. ( ī í )
ki drugemu ne privošči: nevoščljiv človek ; bil mu je nevoščljiv za uspeh, star. uspeha ; bila ji je nevoščljiva zaradi nove obleke / z nevoščljivim obrazom si je ogledoval sosedovo novo hišo

nevoščljívec -vca m ( ȋ )
nav. ekspr. nevoščljiv človek: vedeli so, da je velik nevoščljivec ; bil je dober umetnik, pa nevoščljivci tega niso priznali

nevoščljívka -e ž ( ȋ )
nav. ekspr. nevoščljiva ženska: bila je velika nevoščljivka

nevoščljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost nevoščljivega človeka: moti me njegova nevoščljivost / muči ga huda nevoščljivost ; z novo obleko je vzbujala nevoščljivost / ekspr. vse to je govoril iz same nevoščljivosti ; z nevoščljivostjo je opisoval prijateljev novi avto
preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv nevoščljivost je zelo pogosta človeška lastnost

nèvôzen -zna -o prid. ( ȅ-ó )
ki ni vozen: nevozna pot / publ. tovornjak je v nevoznem stanju / v oglasih fiat 750, nevozen, prodam

nèvpadljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nevsiljiv , neopazen : nevpadljiv vzorec ; obleka nevpadljive barve / nevpadljiva hiša

nèvpísan -a -o prid. ( ȅ-í )
ki ni vpisan: nevpisani podatki / nevpisan uporabnik / v zemljiško knjigo še nevpisano zemljišče

nèvplíven -vna -o prid. ( ȅ-ī )
ki ni vpliven: nevpliven človek / nevpliven narod

nèvráčan -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
knjiž., navadno v zvezi z ljubezen nesrečen , neuslišan : opevati nevračano ljubezen ; bolečina nevračane ljubezni

nevrálgičen -čna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na nevralgijo: nevralgična bolečina
2. publ. ki povzroča težave, skrbi: specialisti, kvalificirani za nevralgične točke priprave in proizvodnje ; Vietnam je bil nevralgično območje Azije

nevralgíja -e ž ( ȋ )
med. bolečina v živcu: ta čaj zdravi nevralgijo / lumbalna nevralgija

nevrasténičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na nevrastenijo: nevrastenične težave ; nevrastenično razpoloženje / nevrastenični bolnik / ekspr. to je nevrastenično pisanje zmedeno, neurejeno

nevrasteníja -e ž ( ȋ )
med. bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja, živčna slabost: zdraviti nevrastenijo / akutna, kronična nevrastenija

nevrasténik -a m ( ẹ́ )
med. kdor ima nevrastenijo: postati nevrastenik

nèvréden 1 -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
nav. ekspr., z rodilnikom ki ni vreden, ki ne zasluži česa: biti nevreden ljubezni, občudovanja, svobode, zaupanja / stvar je omembe nevredna
pravn. dedno nevredni dedič dedič, ki se mu zaradi nepravilnega ravnanja odreka sposobnost za dedovanje
// malovreden , ničvreden : izdajati nevredna literarna dela
// ki ni v skladu s čim, ki čemu ne ustreza: to je inteligenta nevredno dejanje, ravnanje ; človeka nevredno življenje

nevréden 2 -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
star. malovreden , ničvreden : nevredni ljudje so to

nevrédnež -a m ( ẹ̑ )
star. malovreden, ničvreden človek: spraševala se je, kako je mogla ljubiti takega nevredneža ; shajal se je z nevredneži in pijanci

nevrédnica -e ž ( ẹ̑ )
star. malovredna, ničvredna ženska: veliko hudega jim je storila ta nevrednica

nèvrédnost 1 -i ž ( ȅ-ẹ́ )
kar je nasprotno, drugačno od vrednega: hitro je spoznal nevrednost razstavljenih predmetov / presoditi vrednost in nevrednost literarnega dela

nevrédnost 2 -i ž ( ẹ́ )
star. malovrednost , ničvrednost : težko je bilo živeti s sosedi zaradi njihove nevrednosti

nèvrednôta -e ž ( ȅ-ó )
nav. ekspr. kar je nasprotno, drugačno od vrednote: zamenjavati vrednote z nevrednotami ; moralne vrednote in nevrednote

nèvrême -éna s ( ȅ-é ȅ-ẹ́ )
knjiž. slabo vreme: hodil je na sprehod tudi ob nevremenu

nèvreténčar in nèvretênčar -ja m ( ȅ-ẹ̑; ȅ-ȇ )
nav. mn., zool. žival, ki nima vretenčaste hrbtenice: vretenčarji in nevretenčarji

nevrít -a m ( ȋ )
nav. mn., anat. daljši izrastek živčne celice, živčno vlakno: dendriti in nevriti

nevrítis -a m ( ȋ )
med. vnetje živca: imeti nevritis

nèvrnítev -tve ž ( ȅ-ȋ )
knjiž., ekspr. kar je nasprotno, drugačno od vrnitve: mučila ga je zavest nevrnitve / leta, obsojena na nevrnitev
vznes. oditi v nevrnitev umreti

nèvŕnjen -a -o prid. ( ȅ-ŕ )
ki ni vrnjen: nevrnjen dolg / sprli sta se zaradi nevrnjenega obiska

nevro... ali névro... prvi del zloženk ( ẹ̑ )
nanašajoč se na živec: nevrokirurg, nevropatologija, nevropatski

névrobiológ -a m ( ẹ̑-ọ̑ )
strokovnjak za nevrobiologijo: raziskave nevrobiologov

névrobiologíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
biologija živčevja: nova spoznanja na področju nevrobiologije so prinesla novosti v razumevanju različnih zasvojenosti ; nevrobiologija in nevropsihologija

névrobiológinja -e ž ( ẹ̑-ọ̑ )
strokovnjakinja za nevrobiologijo: raziskavo je vodila nevrobiologinja

nèvročljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ptt ki se ne da vročiti: nevročljiva pošiljka

névrodermítis -a m ( ẹ̑-ȋ ) med.
kronična alergijska kožna bolezen z zelo močnim srbenjem: zdravljenje nevrodermitisa ; že od otroštva ima nevrodermitis na obrazu, komolcih in kolenih

névrokirúrg -a m ( ẹ̑-ȗ )
zdravnik specialist za nevrokirurgijo: pregled pri nevrokirurgu

névrokirurgíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
kirurgija, ki se ukvarja z boleznimi živcev: razvoj nevrokirurgije
// tako zdravljenje: nevrokirurgija se je zadnje čase zelo razširila

névrolingvístičen -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na nevrolingvistiko: nevrolingvistični pristop ; nevrolingvistične raziskave / nevrolingvistično programiranje uporaba psiholoških tehnik za povečanje osebne učinkovitosti

névrolingvístika -e ž ( ẹ̑-í )
jezikosl. jezikoslovje, ki proučuje možganske procese, ki vodijo razumevanje, tvorbo in znanje jezika: nevrolingvistika je razmeroma mlada veda, ki združuje več področij znanosti

nevrológ -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za nevrologijo: napotiti, poslati pacienta k nevrologu ; pregled pri nevrologu ; psihiater in nevrolog / otroški nevrolog

nevrologíja -e ž ( ȋ )
veda o živčnem sistemu, živčnih boleznih in o njihovem zdravljenju: razvoj nevrologije

nevrológinja -e ž ( ọ̑ )
zdravnica specialistka za nevrologijo: priznana nevrologinja ; pregled pri nevrologinji / otroška nevrologinja

nevrolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nevrologe ali nevrologijo: nevrološke preiskave / nevrološka fiziologija / nevrološka klinika / nevrološki kongres

nevrón -a m ( ọ̑ )
anat. živčna celica z vsemi svojimi izrastki: prenos dražljajev opravljajo nevroni ; nevroni možganov

nevropát -a m ( ȃ )
med. kdor ima bolezen perifernega živčevja: rehabilitacija nevropatov

nevropátičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na nevropate ali nevropatijo: nevropatičen bolnik / nevropatična konstitucija

nevropatíja -e ž ( ȋ )
med. bolezen perifernega živčevja: zdraviti nevropatijo

nevropátka -e ž ( ȃ )
med. ženska, ki ima bolezen perifernega živčevja: nevropati in nevropatke

névropatologíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
veda o vzrokih, nastanku in razvoju živčnih bolezni: razvoj nevropatologije

névropsihiáter -tra m ( ẹ̑-á )
zdravnik specialist za nevropsihiatrijo: posvetovanje nevropsihiatrov

névropsihiátričen -čna -o prid. ( ẹ̑-á )
nanašajoč se na nevropsihiatrijo: nevropsihiatrična razprava / nevropsihiatrični oddelek na polikliniki

névropsihiatríja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
veda o živčnih, duševnih motnjah in boleznih ter o njihovem zdravljenju: razvoj nevropsihiatrije ; specializacija iz nevropsihiatrije

névropsihologíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
psihologija, ki proučuje odnos med živčnim sistemom in duševnimi procesi: profesor nevropsihologije ; razvoj nevropsihologije

nevrótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na nevrotike ali nevrozo: nevrotičen otrok ; biti nevrotičen / nevrotična bolezen, depresija ; nevrotično stanje / ekspr. biti ujet v nevrotičen krog svoje eksistence

nevrótičnost -i ž ( ọ́ )
med. stanje nevrotičnega človeka: otrokova nevrotičnost jih je skrbela

nevrótik -a m ( ọ́ )
med. kdor ima nevrozo: zdravljenje nevrotikov

névrotoksín -a m ( ẹ̑-ȋ ) med.
snov, ki v določenih odmerkih povzroči motnje v delovanju živčevja oziroma ga okvari: vsebovati, izločati nevrotoksin ; močen nevrotoksin

névrotransmíter -ja m ( ẹ̑-í ) med.
kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami, živčni prenašalec: možganski nevrotransmiter ; sproščanje nevrotransmiterja / nevrotransmiter dopamin, serotonin

névrotransmítor -ja m ( ẹ̑-í ) med.
nevrotransmiter : sproščanje nevrotransmitorjev v možganih / nevrotransmitor dopamin

nevróza -e ž ( ọ̑ )
med. živčna bolezen duševnega izvora brez organskih okvar: imeti nevrozo / srčna, tesnobna nevroza / organska nevroza nevroza notranjih organov s funkcionalnimi motnjami ; pren. družbena nevroza

névroznánost -i ž ( ẹ̑-á )
znanost o živcih: nevroznanost pomembno vpliva na psihologijo ; razvoj kognitivne nevroznanosti ; spoznanja nevroznanosti

nèvsakdánji -a -e prid. ( ȅ-á )
1. ki ni vsakdanji: poleg vsakdanjega dela se je nabralo precej nevsakdanjih opravkov ; nove, nevsakdanje skrbi / obiskali so ga nevsakdanji gostje ; rada uporablja nevsakdanje besede / ljudje so z zanimanjem opazovali nevsakdanji prizor / ekspr. vsi ga spoštujejo, nevsakdanji človek je
2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: pokazal je nevsakdanji pogum ; nevsakdanja nadarjenost, sposobnost

nèvsakdánjost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nevsakdanjega: nevsakdanjost dogodka

nèvseljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni vseljiv: blok je še nevseljiv / lastnik nevseljivega stanovanja zasedenega

nèvsiljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni vsiljiv: prijazen, nevsiljiv človek / nevsiljive vzgojne metode ; nevsiljivo vedenje / nevsiljiva reklama / nevsiljiv vonj cvetja ; blago z nevsiljivim vzorcem ; nevsiljiva barva ; po prostoru se je razlegala nevsiljiva glasba

nèvsiljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost nevsiljivega človeka: poznam njegovo skromnost in nevsiljivost / nevsiljivost vedenja in nastopa

nèvšéčen 1 -čna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
star. ki (komu) ni všeč, ne ugaja: že na prvi pogled jim je bil nevšečen / okus te jedi ji je bil nevšečen ; to delo mu je nevšečno / mnogo deklet je še bolj nevšečnih od nje neprivlačnih, neprikupnih

nevšéčen 2 -čna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki povzroča neprijetnosti, težave: nevšečen dogodek, opravek ; v zelo nevšečnem položaju je
nar. že ves dan je nevšečen zaradi tega slabe volje, nerazpoložen

nevšéčnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. neprijeten, zoprn človek: nihče ne mara tega nevšečneža

nevšéčnica -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. neprijetna, zoprna ženska: komaj so se znebili te nevšečnice

nevšéčnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. neprijeten, zoprn človek: komaj je odgnal te nevšečnike z dvorišča

nevšéčnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost nevšečnega: nevšečnost takih opravkov
// kar je nevšečno: narediti komu nevšečnost ; to mu je povzročalo nevšečnosti ; tehnične, vremenske nevšečnosti / z njim bo imel še velike nevšečnosti

nèvšólan -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
šol. ki ni všolan, ni vpisan v šolo: v tistem času je bilo veliko nevšolanih otrok / nevšolani kraji kraji z nevšolanimi otroki

nevtrálec -lca m ( ȃ )
kdor je nevtralen: prišteval se je k nevtralcem ; zmagovalci, premaganci in nevtralci / publ. evropski nevtralci nevtralne države

nevtrálen -lna -o prid. , nevtrálnejši ( ȃ )
1. ki ne pripada nobeni od navadno nasprotujočih si strani: med vojno je bil nevtralen / nevtralni bralci, opazovalci ; časopis je ob dogodku nevtralen / ostati nevtralen pri razsojanju spora nepristranski / zavzeti nevtralno stališče
// ki ne pripada nobeni strani, udeleženi v športnem tekmovanju: vodstvi obeh klubov sta zahtevali nevtralnega sodnika / tekma bo na nevtralnem igrišču
2. ki se v mednarodnih odnosih ne vključuje v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralna država ; biti, postati nevtralen / pogajanja bodo na nevtralnem ozemlju
// ki se v mednarodnih sporih, vojnah ne odloči za nobeno stran: v napetem mednarodnem položaju, med vojno je država ostala nevtralna / nevtralna politika
3. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: blago z nevtralnim vzorcem / nevtralna barva
4. kem. ki ni bazičen niti kisel: nevtralna snov / nevtralna reakcija
ekspr. ob njeni lepoti ni ostal nihče nevtralen ravnodušen ; nevtralne barve črna, siva, bela barva
agr. nevtralna tla tla, v katerih je ravnotežje vodikovih in hidroksilnih ionov ; elektr. nevtralni vodnik vodnik, ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko ; nevtralna točka točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič ; jezikosl. stilno nevtralna beseda beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih, časovnih, stilno nezaznamovana beseda ; pravn. nevtralni zračni prostor ; nevtralne vode ; teh. nevtralni plamen plamen, v katerem se kovine in njihove zlitine talijo brez kemičnih sprememb

nevtralíst -a m ( ȋ )
pristaš nevtralnosti: bil je vnet nevtralist ; desne, leve skupine in nevtralisti

nevtralístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na nevtraliste ali nevtralizem: nevtralistična večina v vladi / nevtralistična politika

nevtralizácija -e ž ( á )
glagolnik od nevtralizirati: nevtralizacija države / nevtralizacija diverzantske skupine / nevtralizacija kisline z bazo

nevtralízem -zma m ( ī )
polit. smer, ki odklanja vključevanje v vojaške, politične, gospodarske zveze v mednarodnih odnosih: obdržati videz nevtralizma / nevtralizem države nevtralnost / politika, pristaši nevtralizma

nevtralizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. napraviti, da kdo, kaj v mednarodnih odnosih ni vključen v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralizirati državo / nevtralizirati pas med vojskujočima se državama
2. publ. napraviti neškodljivo, nenevarno: nevtralizirali so skupino diverzantov / treba je bilo nevtralizirati vpliv nasprotnikove propagande
3. narediti, da kaj s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: živo rdečo barvo nevtralizirati z belo
ekspr. njegovo jezo je nevtralizirala s pomirljivimi besedami zmanjšala, ublažila
4. kem. napraviti, da kaj ni bazično niti kislo: lug nevtralizira kislino ; kisline in lugi se med seboj nevtralizirajo
agr. nevtralizirati tla

nevtrálnost -i ž ( ȃ )
stanje nevtralnega: nevtralnost države ; pogodba o nevtralnosti / tu je nevtralnost skoraj nemogoča / politika nevtralnosti
pravn. trajna nevtralnost mednarodnopravni položaj države, ki se obveže, da ne bo sodelovala v nobeni vojni

nevtrálnosten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nevtralnost: nevtralnostna politika
pravn. nevtralnostno pravo pravo, ki ureja mednarodnopravni položaj nevtralne države

nevtríno -a m ( ȋ )
fiz. osnovni delec brez električnega naboja in brez mase: nevtrino nastane pri radioaktivnem razpadu

nevtrón -a m ( ọ̑ )
fiz. osnovni delec brez električnega naboja: meriti gostoto nevtronov v reaktorju ; protoni in nevtroni

nevtrónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nevtron: nevtronsko sevanje / nevtronska bomba

névtrum -a in -ra m , mn. névtra s tudi névtri m ( ẹ̑ )
jezikosl. srednji spol: postaviti pridevnik v nevtrum / maskulinizacija nevter maskulinizacija besed ali oblik srednjega spola

nèvzdrámen -mna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
knjiž., ekspr. trden , globok : nevzdramna omama
knjiž., ekspr. spati nevzdramno spanje biti mrtev

nevzdŕžema prisl. ( ȓ ) knjiž.
1. neprenehoma : topovi grmijo nevzdržema ; nevzdržema pada dež
2. nezadržno , neustavljivo : nevzdržema propadati, rasti, slabeti

nèvzdŕžen -žna -o prid. , nèvzdŕžnejši ( ȅ-r̄ )
1. ki se ne da vzdržati, prenesti: nevzdržne bolečine ima ; nevzdržna vročina / lakota je postajala nevzdržna / ekspr. bili so resnično nevzdržni časi hudi
// ekspr. neprimeren , slab : njegov položaj je nevzdržen ; nevzdržne stanovanjske razmere ; nevzdržno stanje cest / razlike v cenah so nevzdržne zelo velike
2. nav. ekspr. s katerim se ne da soglašati, strinjati: nevzdržni nazori ; znanstveno nevzdržne trditve ; njegovo stališče je nevzdržno
3. star. nezadržen , neustavljiv : grozi mu nevzdržen propad
star. biti nevzdržen v jedi in pijači nezmeren

nèvzdržljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki ne vzdrži, ne prenese veliko: to je prehud napor zanj, saj je precej nevzdržljiv / njegova nevzdržljiva narava tega ni mogla prenesti
2. star. nevzdržen : nevzdržljiva vročina je / biti v nevzdržljivem položaju
3. star. nezadržen , neustavljiv : po strmini je drsel z nevzdržljivo silo

nèvzdŕžnost -i ž ( ȅ-r̄ )
nav. ekspr. lastnost, značilnost nevzdržnega: nevzdržnost njegovega položaja je očitna / dokazoval je nevzdržnost nasprotnikovega stališča
ekspr. njegova žalost se je stopnjevala do nevzdržnosti zelo ; star. nevzdržnost v jedi in pijači nezmernost

nèvzgójen 1 -jna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni vzgójen, ni v skladu z vzgojnimi načeli: nevzgojno ravnanje / nevzgojni filmi ; nevzgojna literarna dela

nèvzgojèn 2 -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki mu manjka (pravilne) vzgoje: nevzgojen otrok / ekspr. to so nevzgojeni fantje neolikani, nevljudni / publ. politično nezrela, nevzgojena množica nepoučena

nèvzgojênost -i ž ( ȅ-é )
lastnost nevzgojenega človeka: v pogovoru se je kazala njena nevzgojenost / ekspr. težko je prenašal tako nevzgojenost učencev neolikanost, nevljudnost / publ. vzrok tega je politična nevzgojenost posameznikov nepoučenost

nèvzgojljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da vzgojiti: otroci iz takih družin so pogosto nevzgojljivi / ekspr. ta fant je pa res nevzgojljiv težko vzgojljiv

nèvzgójnost -i ž ( ȅ-ọ̑ )
lastnost, značilnost nevzgojnega: razpravljali so o nevzgojnosti takega pouka / film so mladini prepovedali zaradi nevzgojnosti

nèvzhájan -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni vzhajan: nevzhajan kruh / pecivo iz nevzhajanega testa

nèvznemirljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni vznemirljiv: nevznemirljive novice / nevznemirljivo bolezensko stanje

nèvzporéden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki ni vzporeden: nevzporedne črte

nèvzporédnost -i ž ( ȅ-ẹ̄ )
lastnost, značilnost nevzporednega: nevzporednost črt

new age new agea [ njú êjdž- ] m ( ȗ, ȇ )
1. duhovno gibanje ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje, nova doba: zahodni svet je preplavil new age, pozitivno mišljenje, prenovljena vera v boga
2. ambientalna, razpoloženjska glasba, ki uporablja zvoke iz narave, navadno kot pripomoček za meditacijo: new age je njen najljubši glasbeni žanr ; v prid. rabi: new age glasba newagevska glasba ; new age gibanje newagevsko gibanje

newager -ja [ njuêjdžer ] m ( ȇ )
pripadnik duhovnega gibanja ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje, novodobnik: imeli so ga za newagerja ; znani multimedijski umetnik in newager

newagevski -a -o [ njuêjdžeu̯ski ] prid. ( ȇ )
nanašajoč se na newagerje ali new age, novodoben: newagevski guru ; newagevska glasba ; newagevsko gibanje

neworleanški tudi neworleanski -a -o [ prva oblika njúórli(e)nški; druga oblika njúorleánski ] prid. ( ȗ-ọ̑; ȗ-ȃ )
nanašajoč se na New Orleans: neworleanški prebivalci
glasb. neworleanški jazz jazz v prvem obdobju

newton -a tudi njúten -tna [ njútən -tna ] m ( ȗ )
fiz. enota za merjenje sile:

Newtonov -a -o [ njútonov- tudi njútnov- ] prid. ( ȗ )
fiz., v zvezah: drugi Newtonov zakon zakon, po katerem je sila, ki povzroči spremembo gibanja telesa, enaka produktu mase in pospeška ; prvi Newtonov zakon zakon, po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; zakon o vztrajnosti ; tretji Newtonov zakon zakon, po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon vzajemnega učinka

newtonski tudi njútenski -a -o [ njútənski ] prid. ( ȗ )
tak kot pri Newtonu: newtonski način mišljenja

nèzabáven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni zabaven: igra je bila dolgočasna, nezabavna / ekspr.: stvar ni tako nezabavna, kakor je videti na prvi pogled ; življenje na vasi niti ni bilo nezabavno

nèzabéljen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni zabeljen: nezabeljen krompir ; nezabeljena jed

nèzáben -bna -o prid. ( ȅ-á )
star. nepozaben : nezabni vtisi / to so bili nezabni časi zelo lepi

nèzabrísen -sna -o prid. ( ȅ-ȋ )
knjiž. neizbrisen : nezabrisni spomini

nèzacarínjen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni zacarinjen: nezacarinjeno blago

nèzacéljen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni zaceljen: rana je še nezaceljena ; pren. brskati po nezaceljenih ranah svojega življenja

nèzaceljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da zaceliti: rana je nezaceljiva ; pren. nezaceljiva rana nesrečne ljubezni

nèzadolžèn -êna -o [ nezadou̯žen ] prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni zadolžen: priden in nezadolžen gospodar / nezadolženo posestvo

nèzadôsten -tna -o prid. ( ȅ-ó )
1. ki ni zadosten: nezadostna hrana ; nezadostna razlaga, usposobljenost / nezadostni podatki
2. šol. ki izraža, da učenec ne obvladuje učne snovi: nezadostna ocena / nezadostni učni uspeh učni uspeh z najmanj eno nezadostno oceno

nèzadôstnost -i ž ( ȅ-ó )
1. lastnost, značilnost nezadostnega: nezadostnost dokazov, razlag
2. knjiž. neprimernost , pomanjkljivost : nezadostnost znanstvene metode / notranja nezadostnost avtorjevega dela

nèzadoščèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
knjiž. nezadovoljen 2 : knjigo je odložil nezadoščen ; čustveno nezadoščen otrok / nezadoščene potrebe / nezadoščene želje neizpolnjene

nèzadoščênost -i ž ( ȅ-é )
knjiž. nezadovoljenost : to čustvo izvira iz njegove duhovne nezadoščenosti

nèzadovóljen 1 -jna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
ki ni zadovóljen: nesrečen in nezadovoljen človek ; vedno se pritožuje, zelo nezadovoljen je / nezadovoljni obrazi / biti nezadovoljen sam s seboj / z njegovim odgovorom so bili nezadovoljni / ekspr. z novim direktorjem niso ravno nezadovoljni so zadovoljni / ekspr. nocoj je nekam nezadovoljen slabe volje / evfem. tak je kot oče, takoj nezadovoljen nejevoljen, jezen

nèzadovoljèn 2 -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni zadovoljèn: čutil se je nezadovoljenega / nezadovoljene potrebe, zahteve / knjiž. njegove nezadovoljene želje neizpolnjene / biti spolno nezadovoljen

nèzadovoljênost -i ž ( ȅ-é )
dejstvo, da je kdo nèzadovoljèn: vzrok za to dejanje je treba iskati v njegovi duhovni nezadovoljenosti / njena spolna nezadovoljenost

nèzadovoljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki ni zadovoljiv: nezadovoljiv položaj, uspeh ; oskrba v domu je nezadovoljiva ; nezadovoljivo zdravstveno stanje / knjiž. delati v nezadovoljivih prostorih neprimernih, slabih
2. ki ga je težko zadovoljiti: nestrpni, nezadovoljivi ljudje

nèzadovóljnež -a m ( ȅ-ọ̑ )
nav. ekspr. nezadovoljen človek: ugoditi nezadovoljnežem / večen nezadovoljnež je

nèzadovóljnica -e ž ( ȅ-ọ̑ )
nav. ekspr. nezadovoljna ženska: take nezadovoljnice je težko prenašati / sitna nezadovoljnica

nèzadovóljnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
stanje nezadovoljnega človeka: na obrazu se mu vidi nezadovoljnost ; prikrita nezadovoljnost / nezadovoljnost z razmerami / širiti nezadovoljnost med ljudmi

nèzadovóljstvo -a s ( ȅ-ọ̑ )
stanje nezadovoljnega človeka: svoje nezadovoljstvo je kazal s čemernim obrazom / nezadovoljstva z neurejenimi razmerami ni skrival / nezadovoljstvo med ljudmi je naraščalo ; odlok je vzbudil splošno nezadovoljstvo

nèzádružnik tudi nèzadrúžnik -a m ( ȅ-á; ȅ-ȗ )
kdor ni zadružnik: zadruge naj bi povezovale zadružnike in nezadružnike ; kmetje nezadružniki

nèzadržán -a -o prid. ( ȅ-á )
1. ki ni zadržan, ni ustavljen: nezadržana voda je odnašala zemljo / nezadržan razvoj
// sproščen , neprisiljen : nezadržan človek / nezadržano vedenje
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: planiti v nezadržan jok, smeh

nèzadržánost -i ž ( ȅ-á )
lastnost, značilnost nezadržanega: nezadržanost čustev / nezadržanost učencev sproščenost

nèzadŕžen -žna -o prid. ( ȅ-r̄ )
1. ki se ne da zadržati, ustaviti: nezadržen pohod demokracije ; nezadržen razvoj industrije ; nezadržna sila / popadel ga je nezadržen smeh / knjiž. nezadržna želja ga je gnala v domovino
2. knjiž., ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nezadržna moč zvestobe ; to je bilo zanj nezadržno doživetje

nèzadrževán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: nezadrževan izbruh strasti

nèzadržljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nezadržen : nezadržljiv razvoj / nezadržljiv smeh, spanec / nezadržljivo veselje se je izražalo v njegovih očeh

nèzahtéven -vna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki ni zahteven: preprosta in nezahtevna ženska / doseči uspeh pri nezahtevnem občinstvu / njegova ljubezen je bila skromna in nezahtevna
// knjiž. lahek , preprost : opraviti mora samo še en nezahteven izpit / te lahkotne, nezahtevne besede so imele globok pomen

nèzahtévnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nezahtevnega: navajati otroka na nezahtevnost in skromnost / knjiž. nezahtevnost problema

nèzainteresíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni zainteresiran: nezainteresirani dijaki motijo normalno delo / duhovno nezainteresirani posamezniki / postajal je vse bolj ravnodušen in nezainteresiran za rešitev ; nezainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev

nèzainteresíranost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nezainteresiranega človeka: nezainteresiranost poslušalcev / to je nezdrava nezainteresiranost za delo / kazati nezainteresiranost za napredek kmetijstva

nèzajezljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da zajeziti, ustaviti: nezajezljiv hudournik / ekspr. nezajezljiv socialni razkroj / ekspr.: popadla ga je nezajezljiva jeza ; nezajezljivo sovraštvo nasprotnikov

nèzaklénjen -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni zaklenjen, ni zaprt: hišna vrata je pustil nezaklenjena / vstopil je v nezaklenjeno sobo / prisloniti nezaklenjeno kolo k zidu

nèzakljúčen -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
nedokončan : nezaključena debata ; povest je ostala nezaključena

nèzakljúčenost -i ž ( ȅ-ȗ )
nedokončanost : povest vzbuja videz neenotnosti in nezaključenosti / arhitektonska nezaključenost stavbe

nèzakónček -čka m ( ȅ-ọ̄ )
ekspr. nezakonski otrok: ta otrok je nezakonček ; imeti nezakončka

nèzakónčič -a m ( ȅ-ọ̄ )
ekspr. nezakonski otrok: nezakončiča je mati dala v rejo

nèzakonít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni zakonit: nezakonito dejanje, delovanje, ravnanje ; nezakonito trgovanje / uporabiti nezakonita sredstva / njegova nezakonita žena
rad. nezakoniti oddajnik

nèzakonítost -i ž ( ȅ-ȋ )
lastnost, značilnost nezakonitega: nezakonitost njegovega ravnanja ; nezakonitost trgovanja / vladala je nezakonitost

nèzakónski -a -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
ki ni zakonski 1 : nezakonski oče, partner ; nezakonski spolni odnosi / zakonski in nezakonski otroci ; nezakonska mati ; nezakonsko rojstvo

nèzakónstvo -a s ( ȅ-ọ̑ )
stanje nezakonskega človeka, zlasti otroka:

nèzakrít -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni zakrit: muslimanke takrat niso smele na ulico z nezakritim obrazom
// neprikrit : nezakrite grožnje ; nezakrito sovraštvo se mu je bralo v očeh

nèzakrívljen -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
1. ki ni zakrivljen, ni ukrivljen: ravna, nezakrivljena palica
2. knjiž. ki ni nastal po krivdi koga: nezakrivljena nesreča, sramota

nèzakŕknjen -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki ni zakrknjen: jajce z nezakrknjenim rumenjakom

nèzakúhan -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki ni zakuhan: postregli so jim z nezakuhano juho

nèzakúrjen -a -o prid. ( ȅ-ú )
ki ni zakurjen: nezakurjena peč / sedel je v mrzli, nezakurjeni sobi

nèzalíkan -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni zalikan: nezalikani ovratnik je podaljšan v pentljo ; krilo z nezalikanimi gubami

nèzamenljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki se ne da zamenjati: nekateri deli stroja so nezamenljivi / imeti značilen, nezamenljiv obraz / knjiž.: nezamenljiv občutek groze ; nezamenljiv smrad razpadajočega trupla značilen, tipičen
ekon. nezamenljivi denar denar, ki ga denarni organi niso dolžni zamenjati za zlato
2. knjiž. nenadomestljiv : nihče ni nezamenljiv / družinska vzgoja je nezamenljiva

nèzamótan tudi nèzamotán -a -o prid. ( ȅ-ọ̄; ȅ-á )
knjiž. preprost , nezapleten : lahka, nezamotana glasba ; zgradba povesti je nezamotana

nèzamŕzel -zla -o [ nezamərzəu̯ ] prid. ( ȅ-ŕ )
ki ni zamrzel: nezamrzle reke / nezamrzla zemlja

nèzamŕznjen -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki ni zamrznjen: nezamrznjena voda / nezamrznjene šipe

nèzamúden -dna -o prid. ( ȅ-ū )
knjiž. hiter : nezamuden korak

nèzanesljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
na katerega se ne da zanesti: nezanesljiv človek ; označili so ga kot politično nezanesljivo osebo / njegov spomin je nezanesljiv / ekspr. čez potok so šli po precej nezanesljivi brvi premalo trdni ; nezanesljiva ura / njegov položaj je nezanesljiv negotov

nèzanesljívec -vca m ( ȅ-ȋ )
ekspr. nezanesljiv človek: imajo ga za nezanesljivca

nèzanesljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost nezanesljivega človeka: zaradi svoje nezanesljivosti ni smel prevzeti tega dela ; osumili so ga politične nezanesljivosti / nezanesljivost njegovega spomina ga je pri delu nekoliko ovirala

nèzanímanje -a s ( ȅ-ȋ )
kar je nasprotno, drugačno od zanimanja: njeno nezanimanje za te vrste glasbo ; razpravljali so o nezanimanju te mladine za družbeno dogajanje / eden izmed vzrokov za slab učni uspeh je prav gotovo tudi nezanimanje staršev za otroke premajhna skrb
// ravnodušnost , nezavzetost : kljub nezanimanju vodstva za stanovanjske probleme so delavci prodrli s svojimi zahtevami / poslušal ga je z vidnim nezanimanjem

nèzanimív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni zanimiv: nezanimiv pogovor ; to je zelo nezanimiva knjiga ; tekma je bila slaba in nezanimiva / ekspr. novica ni nezanimiva je zanimiva / ekspr. za nas se ne zmenijo, mi smo nezanimivi ljudje nepomembni / knjiž., ekspr. nezanimiva vsakdanjost dolgočasna

nèzanimívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nezanimivega: nezanimivost predavanja / nezanimivost osrednjih oseb znižuje vrednost povesti / knjiž., ekspr. nezanimivost vsakdanjosti dolgočasnost

nèzapét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni zapet: nezapet suknjič / nezapeti gumbi / ekspr. stekel je iz stanovanja razmršen in nezapet z nezapeto obleko

nèzapísan -a -o prid. ( ȅ-í )
ki ni zapisan: nezapisani verzi / nezapisani stari običaji
// nav. ekspr. ki se uveljavlja z navado: nezapisani zakoni ; po nezapisanem pravilu je imel v restavraciji zmeraj prednost

nèzapletèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni zapleten: zgodba je jasna, nezapletena ; nezapleteno vprašanje / preprost, nezapleten človek

nèzapôlnjen -a -o [ nezapou̯njen ] prid. ( ȅ-ó )
ki ni zapolnjen: nezapolnjen prostor

nèzapopadljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
star. nerazumljiv , nedojemljiv : nezapopadljiv vzrok ; to so zanj nezapopadljive stvari / nezapopadljivo ravnanje

nèzaposlèn -êna -o tudi nèzapôslen -a -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ȏ )
ki ni zaposlen: zaradi bolezni je že celo leto nezaposlen
ekspr. za mlade ljudi ni dobro, če so nezaposleni brez dela, premalo zaposleni
// ki je brez stalnega dela, zaposlitve: nezaposleni delavci ; sam.: reševati problem nezaposlenih ; urad za nezaposlene / nezaposlenim vstop prepovedan kot opozorilo ljudem, ki ne delajo v tej delavnici, na tem delovišču

nèzaposlênost tudi nèzapôslenost -i ž ( ȅ-é; ȅ-ȏ )
stanje nezaposlenega človeka: dolgotrajna nezaposlenost zaradi bolezni
// pojav, stanje, da je del ljudi brez stalnega dela, zaposlitve: nezaposlenost je naraščala ; boriti se proti nezaposlenosti

nèzaposljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni zaposljiv: trajno nezaposljiva oseba ; nezaposljiva delovna sila

nèzaposljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, stanje nezaposljivega: ugotavljati nezaposljivost ; šolski sistem, ki ustvarja nezaposljivost, je slab ; začasna nezaposljivost ; visoka stopnja nezaposljivosti diplomantov

nèzapovédan -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
rel. nasproten, drugačen od zapovedanega: nezapovedani prazniki

nèzapŕt -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki ni zaprt: nezaprta okna, vrata / nezaprto pismo / ekspr. rad ga je imel zaradi njegove nezaprte narave odkrite

nèzarubljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne more, ne sme zarubiti: nezarubljivi predmeti

nèzaséden -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni zaseden: bilo je še nekaj nezasedenih prostorov / nezasedena miza / nezasedeno delovno mesto / svobodna, nezasedena dežela

nèzasénčen -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni zasenčen: ob nezasenčeni svetilki so ga začele skeleti oči
avt. nezasenčene luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej

nèzaslíšan -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: dosegel je nezaslišan uspeh ; nezaslišana lepota ; to je res nezaslišana malomarnost ; nezaslišana žalitev ; pojavilo se je nezaslišano število udeležencev / tam so nezaslišane cene zelo visoke / to je bila zanje nezaslišana novost ; nezaslišano odkritje
// nenavaden , čuden : takrat so se godile nezaslišane stvari ; denar je dobil nazaj po nezaslišanem naključju
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nezaslišan lenuh
ekspr. to je nezaslišan človek nemogoč, grozen

nèzaslíšanost -i ž ( ȅ-ȋ )
ekspr. izrednost , nenavadnost : slutil je nezaslišanost znanstvenikovih odkritij
// neprimerno, nedostojno dejanje: storiti nezaslišanost ; zgrozila se je ob taki nezaslišanosti

nèzaslúžen -a -o prid. ( ȅ-ú )
1. ki ni zaslužen: nezaslužen dobiček ; nezasluženo plačilo
2. ki ga kdo ne zasluži, ga ni vreden: nezaslužena pohvala, slava ; nezasluženo priznanje, spoštovanje / ekspr. zadelo ga je nezasluženo trpljenje

nèzaspán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni zaspan: ne grem spat, sem spočit in nezaspan

nèzastáran -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni zastaran: nezastarana pravica / nezastarani zločini

nèzastarljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
pravn. ki ne more zastarati: nezastarljiva pravica, terjatev / nezastarljiv zločin

nèzastekljèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni zastekljen: nezastekljena okna

nèzastrážen -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni zastražen: odprt in nezastražen vhod / ujetniki so bili za kratek čas nezastraženi

nèzastŕt -a -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki ni zastrt: nezastrto okno / z oblaki nezastrto, jasno nebo / pogled na hribe je bil kljub novim stavbam nezastrt / knjiž. v povesti izpoveduje pisatelj svojo nezastrto človečnost

nèzasvojèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki ni zasvojen: podatkov o rednih, a nezasvojenih uživalcih mamil, je zelo malo ; nezasvojen z denarjem

nèzaščíten -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni zaščiten: najemniki so bili nezaščiteni / pred mrazom nezaščitene rastline so pozeble nezavarovane / nezaščiten vhod v trdnjavo nezavarovan
lov. nezaščitena divjad

nèzatajljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da zatajiti, skriti: nezatajljivi znaki razburjenja ; ekspr. v njem se pretaka nezatajljiva ciganska kri

nèzatežèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é ) pog.
ki ni zatežen: nezatežen človek ; nezatežen žur ; bil je samozavesten, sproščen in nezatežen / igra je zelo zanimiva in na nezatežen način poučna

nèzaúpanje -a s ( ȅ-ȗ )
kar je nasprotno, drugačno od zaupanja: nezaupanje do sodelavcev ga je oviralo pri delu ; počasi je minevalo njeno nezaupanje vanj ; ekspr. led nezaupanja se je začel počasi tajati / z nezaupanjem gleda v prihodnost

nèzaúpen -pna -o prid. ( ȅ-ū )
nezaupljiv : tvoj brat je zelo nezaupen človek ; čedalje bolj nezaupen postaja do nje / če bi vedel, koliko je že narejenega, ne bi bil več tako nezaupen ne bi več dvomil / opazil je njegov nezaupni pogled boječi, preplašeni

nèzaupljív -a -o prid. ( ȅ-ȋ ȅ-í )
ki ni zaupljiv: nezaupljiv človek ; zelo nezaupljiva je do sosedov / pogledal ga je z nezaupljivim pogledom

nèzaupljívec -vca m ( ȅ-ȋ )
ekspr. nezaupljiv človek: nikomur ne zaupa, velik nezaupljivec je / ne da se prepričati, ta nezaupljivec

nèzaupljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost nezaupljivega človeka: znan je po svoji nezaupljivosti / premagati nezaupljivost do vsega novega / pogodbe nista sklenila zaradi medsebojne nezaupljivosti nezaupanja

nèzaúpnica -e ž ( ȅ-ȗ )
izjava, da člani kake skupnosti ne soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, dobiti nezaupnico / parlament je izglasoval vladi nezaupnico ; publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju / po nezaupnici je vodstvo odstopilo ; pren. s takim izborom je bila naši javnosti izražena nezaupnica

nèzaúpnost -i ž ( ȅ-ū )
1. nezaupljivost : prirojena nezaupnost mu je preprečevala vključevanje v družbo
2. nezaupanje : njegova nezaupnost me je žalila ; medsebojna nezaupnost

nèzaustavljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da zaustaviti, zadržati: nezaustavljiv napad ; revolucija je bila nezaustavljiva / ekspr.: z nezaustavljivo silo ga je gnalo naprej zelo veliko ; nenadoma je začutil nezaustavljivo utrujenost zelo veliko

nèzavarován in nèzavárovan -a -o prid. ( ȅ-á; ȅ-á )
ki ni zavarovan: pred mrazom nezavarovane rastline so pozeble / nezavarovani kovinski deli / socialno nezavarovane osebe / nezavarovani železniški prehod železniški prehod brez zapornic
okna je čistil nezavarovan ne da bi bil privezan
alp. nezavarovani plezalec plezalec, ki pri plezanju ni navezan ; nezavarovana pot, steza pot, steza brez klinov in žičnih vrvi ; zool. nezavarovane živali živali, ki nimajo bodic, žela, strupenih žlez za obrambo

nèzavarovánost in nèzavárovanost -i ž ( ȅ-á; ȅ-á )
stanje nezavarovanega: nezavarovanost pred mrazom / zaradi nezavarovanosti železniških prehodov je bilo že veliko nesreč

nèzavédanje -a s ( ȅ-ẹ́ )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od zavedanja: gre za nezavedanje problemov, napak / pogrezniti se v nezavedanje ; to je storil v stanju globokega nezavedanja samega sebe

nèzavéden -dna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
1. ki mu manjka zavednosti: narodno, politično nezavedni državljani ; nezaveden Slovenec
2. ki se ga kdo ne zaveda: s svojo nezavedno ljubeznivostjo jih je pridobila ; nezavedno sovraštvo / ima nezaveden strah pred vodo
3. knjiž. ki ni zavesten, ni hoten: nezavedni gibi ; nezavedna laž, prevara
zastar. nezavedna se je zgrudila po tleh nezavestna

nèzavédnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
1. lastnost nezavednega človeka: narodna, politična nezavednost / njena dobrota je bila zaradi nezavednosti še bolj privlačna / knjiž. v svoji nezavednosti mu je zaupal naivnosti
2. zastar. nezavest : zdramiti se iz nezavednosti ; bolnik je še vedno v nezavednosti

nezavédoma prisl. ( ẹ̄ )
star. nezavedno : delati nezavedoma pod tujim vplivom / nehote in nezavedoma sili naprej

nèzavést -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
1. stanje brez zavesti, zavedanja: kratkotrajna nezavest / zbuditi se iz nezavesti ; biti, ležati v nezavesti ; pog. pasti v nezavest omedleti / globoka nezavest
// ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do nezavesti izraža visoko stopnjo: smejati se do nezavesti ; pijan, utrujen je do nezavesti
2. knjiž. podzavest : osebna nezavest vsebuje doživljaje, ki so bili nekoč zavestni, a smo jih kasneje zatrli in pozabili

nèzavésten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
1. ki je v nezavesti: nezavesten bolnik / zgrudil se je nezavesten
2. ki ni zavesten, ni hoten: nezavestni gibi ; to je naredil iz nezavestne malomarnosti ; nezavestno dejanje
// knjiž. ki se ga kdo ne zaveda; nezaveden : njena nezavestna dobrota jih je ganila ; nezavestno sovraštvo / nezavesten strah
3. knjiž. podzavesten : nezavestne zaznave časa ; nezavestna duševna dogajanja

nèzavéstnost -i ž ( ȅ-ẹ̄ )
lastnost, značilnost nezavestnega: nezavestnost gibov / knjiž. njena dobrota je bila zaradi svoje nezavestnosti še bolj privlačna nezavednosti

nèzavíden -dna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
knjiž. nezavidljiv : dali so mu zelo nezaviden vzdevek / znašel se je v nezavidnem položaju težavnem, mučnem

nèzavidljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nav. ekspr. ki ni zavidljiv: imeti precej nezavidljivo delo
// težaven , mučen : znašel se je v resnično nezavidljivem položaju / njegovo zdravstveno stanje je nezavidljivo slabo

nèzavísen -sna -o prid. ( ȅ-í ȅ-ī )
zastar. neodvisen : dejanje, nezavisno od volje / samostojen, nezavisen človek

nèzavzét -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki ni zavzet, ni osvojen: nezavzeta trdnjava / še nezavzeti vrhovi
// ki mu manjka zavzetosti za kaj: ravnodušen, nezavzet bralec najbrž ne bo opazil teh odtenkov sloga

nèzavzéten -tna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki se ne da zavzeti, osvojiti: nezavzetna postojanka, trdnjava ; spoznali so, da je mesto nezavzetno / visoki, nezavzetni vrhovi

nèzavzétnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost, značilnost nezavzetnega: nezavzetnost gore, trdnjave

nèzavzétost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
lastnost človeka, ki mu manjka zavzetosti: zaradi svoje nezavzetosti nas pisatelj ne prepriča ; delovna nezavzetost

nèzazídan -a -o prid. ( ȅ-í )
ki ni zazidan: zazidana in nezazidana zemljišča

nèzazidljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne more, ne sme zazidati: nezazidljive parcele ; nezazidljivo zemljišče

nèzaznamován -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni zaznamovan, ni označen: nezaznamovani predmeti / vzpenjali so se po strmi, nezaznamovani poti
jezikosl. stilno nezaznamovana beseda beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih, časovnih

nèzaznáven -vna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki ni zaznaven, ni opazen: nezaznaven nasmešek ; prehod med morjem in nebom je bil skoraj nezaznaven ; nezaznavne spremembe / tresljaji motorja so bili nezaznavni / knjiž., ekspr.: vse je trajalo le nezaznaven hip kratek ; ločil je nezaznavne odtenke barv zelo majhne

nèzaželèn tudi nèzaželjèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
1. ki ni zaželen, ni dobrodošel: prišlo je tudi nekaj nezaželenih gostov ; rodila je nezaželenega otroka ; čutil je, da je v družbi nezaželen / nezaželeni pojavi v književnosti ; evfem. ima zelo nezaželene lastnosti slabe / nezaželena elektronska pošta vsiljena elektronska pošta, ki je poslana velikemu številu naslovnikov in ki jo sestavljajo predvsem reklamni oglasi
2. knjiž. neprimeren , nepravi : podatki so prišli v nezaželene roke ; pri kraji jih je opazilo nezaželeno oko
// evfem. neprijeten : iz pogovora se je razvil nezaželen spor ; bolezen mu je pustila nezaželene posledice

nèzbrán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni zbran: uredil je do sedaj še nezbrano gradivo / pri učenju je zelo nezbran raztresen

nèzbránost -i ž ( ȅ-á )
stanje nezbranega človeka: zaradi nezbranosti ni mogel sestaviti pisma / njegovi počasnosti se pridružujeta še pozabljivost in nezbranost

nezdiferenciran gl. neizdiferenciran

nèzdrámen -mna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
knjiž., ekspr. trden , globok : nezdramna omamljenost
knjiž., ekspr. spati nezdramno spanje biti mrtev

nèzdràv -zdráva -o prid. ( ȅ-ȁ ȅ-ā )
1. ki ni zdrav: zdravi in nezdravi otroci ; videti je nezdrav / nezdrav les / nezdravo sadje
// zdravju škodljiv: nezdrava voda ; nezdravo podnebje / nezdravi kraji
2. ki izraža, kaže bolezen: nezdrava barva kože ; nezdrava bledica, rdečica ; pren. nezdrava ambicioznost ; nezdrava konkurenca
// nav. ekspr. slab , nezadovoljiv : v podjetju so vladali nezdravi odnosi

nèzdrávljen -a -o prid. ( ȅ-ā )
ki ni zdravljen: nezdravljena bolezen, okužba ; nezdravljena depresija / nezdravljen alkoholik

nèzdravník -a m ( ȅ-í )
kdor ni zdravnik: za predlog so se navduševali zlasti zdravstveni delavci nezdravniki / ekspr. ko sem bil bolan, so me nosili k raznim zdravnikom in nezdravnikom

nèzdrobljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da zdrobiti, razbiti: zdelo se je, da je skala nezdrobljiva / posoda iz nezdrobljivega porcelana / ekspr. ljudstvo je bilo vkovano v nezdrobljive okove

nèzdružljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da, ne more združiti: nezdružljivi poklici ; nezdružljive funkcije / ekspr. tako vedenje je nezdružljivo z moralo / nezdružljiva nasprotja zelo velika

nèzdružljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nezdružljivega: pri tem se je pokazala nezdružljivost nekaterih poklicev

nèzêmeljski tudi nèzémeljski -a -o [ nezeməljski ] prid. ( ȅ-ē; ȅ-ẹ̑ )
ekspr. ki učinkuje nestvarno, zelo nežno: nezemeljski obraz / skrivnosten in nezemeljski prizor
// ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nezemeljska dobrota, lepota, ljubezen

nèzemljàn -ána in nèzemlján -a m ( ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ )
bitje, ki ni prebivalec zemlje: morda so nezemljani nezainteresirani za raziskovanje vesolja in ne želijo vzpostavljati stikov z drugimi civilizacijami ; vprašanje o obstoju nezemljanov ; stiki z nezemljani

nèzémski -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
nezemeljski : nezemska hoja / nezemska lepota, ljubezen

nezglajen gl. neizglajen

nezgóda -e ž ( ọ̑ )
1. dogodek, pri katerem je človek poškodovan: nezgoda se je pripetila zgodaj zjutraj ; povzročiti nezgodo ; nezgoda pri delu ; vzroki nezgode ; pomoč pri nezgodi ; odškodnina za nezgodo / obratna, prometna nezgoda
pravn. dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev
2. dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno; nesreča : doletela ga je huda nezgoda, pogorela mu je hiša / ekspr. nezgode življenja so ga teple / elementarne, vremenske nezgode
3. ekspr. dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek: pripetila se mu je nezgoda, da mu je odletel gumb na hlačah ; smejala se je njegovi nezgodi ; rad je opisoval svojo nezgodo / komikove nezgode
knjiž. pripovedovati svoje zgode in nezgode s potovanja vesele in neprijetne doživljaje

nezgóden 1 -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nezgodo: nezgodna invalidnost ; nezgodne poškodbe / nezgodni oddelek poliklinike ; nezgodna postaja / nezgodno zavarovanje zavarovanje za primer nezgode

nezgóden 2 -dna -o prid. ( ọ̄ )
zastar. nesrečen : zanjo je bil to nezgoden dan / rojen pod nezgodno zvezdo

nezgódnosten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nezgodo: nezgodnostna statistika / nezgodnostno zavarovanje nezgodno zavarovanje

nèzgodovínski -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni zgodovinski: nezgodovinsko gledanje na dogodke
zgod. nezgodovinski narod narod, ki nima svoje državnosti

nèzgôrel tudi nèzgorèl in nèzgorél -éla -o [ nezgoreu̯ ] prid. ( ȅ-ó ȅ-ẹ́; ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
ki ni zgorel: nezgoreli ostanki sveč / nezgorel plin

nèzgorljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ne zgori: nezgorljiva snov
// teh. v ognju obstojen: nezgorljivi material ; nezgorljiva opeka / nezgorljive omare ognjevzdržne omare

nèzgorljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nezgorljivega: nezgorljivost nekaterih snovi / nezgorljivost azbesta

nèzgrabljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
neprijemljiv : zrak je nezgrabljiv / knjiž. nezgrabljiv čustveni svet / knjiž. ljudje so skrivnostni, nezgrabljivi nedoumljivi

nèzgrajèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
ki (še) ni zgrajen: nezgrajena hiša / nezgrajena proga / nezgrajen značaj neizoblikovan

nèzgrešljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
1. ki ne zgreši: bil je nezgrešljiv strelec / nezgrešljiva puška / ekspr.: vodi ga nezgrešljiv pesniški instinkt ; nezgrešljiva presoja
2. ki se ne da zgrešiti, prezreti: ima nezgrešljiv obraz / ekspr. tako obnašanje je njegova nezgrešljiva posebnost velika / knjiž. začutil je nezgrešljiv smrad razpadajočega trupla značilen, tipičen

nezgubljiv gl. neizgubljiv

nèzlagán -a -o prid. ( ȅ-á )
knjiž. resničen , iskren : nezlagana dobrota, ljubezen / nezlagano prijateljstvo

nèzlíkan -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni zlikan: oprano, a še nezlikano perilo

nèzlômen -mna -o prid. ( ȅ-ó )
zastar. nezlomljiv : nezlomna snov / človek z nezlomno voljo

nèzlómljen -a -o prid. ( ȅ-ọ́ )
ki ni zlomljen: ena palica je še nezlomljena / ekspr. kljub vsem težavam je ostal nezlomljen / ekspr. nezlomljena sila, volja

nèzlomljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki se ne da zlomiti: nezlomljiva palica ; osi iz te kovine so nezlomljive / ekspr.: nezlomljiv optimizem ; vsi so občudovali njegovo nezlomljivo voljo / ekspr. to je trden, nezlomljiv značaj
// ekspr. nepremagljiv : nezlomljiva vojska

nèzlomljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nezlomljivega: nezlomljivost in elastičnost snovi / ekspr. nezlomljivost volje

nèzlóžen 1 -žna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄ )
precej strm: nezložen klanec ; dolgo so hodili po nezložni poti
zastar. nezložni primeri neskladni

nèzlóžen 2 -žna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
jezikosl. ki nima zlogotvornega glasu: nezložni koren ; nezložne predpone

nezluščen gl. neizluščen

nèzmágan -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
nepremagan : nezmagane čete / nezmagana volja / razočarana sta strmela v nezmagano steno

nèzmagljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nepremagljiv : hrabra, nezmagljiva vojska / premagati nezmagljive ovire / nezmagljiva želja jo je gnala domov

nezmaličen gl. neizmaličen

nèzmánjšan -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni zmanjšan: nova izdaja je izšla v nezmanjšanem obsegu ; kljub spolzki cesti je vozil z nezmanjšano hitrostjo
// nav. ekspr. enako velik: kljub izgubam se je boj nadaljeval z nezmanjšano silo ; delo je opravljal z nezmanjšano vnemo

nèzméren 1 -rna -o prid. ( ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄ )
ki mu manjka zmernosti: zelo nezmeren človek je ; biti nezmeren v jedi in pijači / nezmerno uživanje alkohola / nezmerna kritika

nezméren 2 -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar. neizmeren 2 : nezmerni gozdovi / nezmerna lepota

nezmérnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. nezmeren človek: temu nezmernežu ni nikoli dovolj

nèzmérnost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
lastnost nezmernega človeka: očitali so mu nezmernost / nezmernost v jedi in pijači

nèzmogljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni zmogljiv: to je nezmogljiv napor ; nezmogljive dajatve / ekspr. nezmogljivi problemi nerešljivi

nèzmogljívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost nezmogljivega: izkazala se je nezmogljivost sprejetega načrta / knjiž. družbena in politična nezmogljivost takratne inteligence nemoč, neuspešnost

nèzmóten -tna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
zastar. nezmotljiv : domišljal si je, da je nezmoten / nezmotna resnica

nèzmotljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
nav. ekspr. ki se ne zmoti, ne moti: tega celo naš nezmotljivi učitelj ni pričakoval ; nikar ne misli, da si nezmotljiv / nezmotljiv čut, spomin ; nezmotljivo merilo zanesljivo / nezmotljiv strelec ki ne zgreši

nèzmotljívost -i ž ( ȅ-í )
nav. ekspr. lastnost nezmotljivega človeka: v ocenjevanju takih vprašanj so mu prisojali skoraj nezmotljivost ; s tem je izgubil sloves nezmotljivosti
rel. papeževa nezmotljivost dogma, da je papež v slovesno izrečenih versko-moralnih naukih nezmotljiv

nèzmótnost -i ž ( ȅ-ọ̑ )
zastar. nezmotljivost : prepričan je bil o svoji nezmotnosti

nèzmóžen -žna -o prid. ( ȅ-ọ́ ȅ-ọ̑ )
ki mu manjka zmožnosti: morda se ni dovolj potrudil ali pa je nezmožen ; življenjsko nezmožen človek / plačila nezmožni bolniki so bili oproščeni stroškov za zdravljenje / spolno nezmožen
// ki zaradi bolezni, starosti ne more opravljati določenega dela ali funkcije; nesposoben : spoznali so, da je nezmožen za službo / za delo nezmožni ljudje

nèzmóžnež -a m ( ȅ-ọ̑ )
ekspr. nezmožen človek: imel je občutek, da ima same nezmožneže okrog sebe

nèzmóžnost -i ž ( ȅ-ọ́ )
lastnost, značilnost nezmožnega človeka: s tem je dokazal svojo nezmožnost ; duševna, telesna nezmožnost / spolna nezmožnost / nezmožnost za delo nesposobnost

nèznačájen -jna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni značajen: neznačajen človek

nèznačájnež -a m ( ȅ-ȃ )
ekspr. neznačajen človek: s temi neznačajneži ni hotel imeti opravka

nèznačájnost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost neznačajnega človeka: zaradi svoje neznačajnosti ni užival spoštovanja

nèznačílen -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki ni značilen, ni tipičen: neznačilni primeri bolezni / neznačilna pisava

neznajdljiv ipd. gl. neiznajdljiv ipd.

neználec -lca m ( ȃ )
knjiž. neveden človek, nevednež: vsi so veliki neznalci ; pravi neznalec je

nèznàn 1 in nèznán -ána -o prid. ( ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-á )
nepomemben , brezpomemben : delo neznanega avtorja ; na seznamu so bila samo neznana imena

neznàn 2 in neznán -ána -o prid. ( ȁ á; á )
1. ki ni znan: hodil je po neznanih krajih ; srečevati neznane ljudi / neznani moški glasovi ; tuji, neznani obrazi / neznani občutki ; začutil je neznano bolečino / iz neznanega vzroka se je prestrašila ; neznana prihodnost / problem mu je bil neznan ni bil poučen o njem / enako prijazni so do znanih in neznanih gostov katerih ne poznajo ; po imenu mu je neznan ga ne pozna
izpisuje si neznane besede katerih pomena ne ve, ne razume ; ekspr. skrbi so mu neznane nima skrbi ; ekspr. razsipnost mu je ostala neznana ni postal razsipen
pravn. obtoženec je neznanega bivališča
2. katerega identičnost, izvor nista ugotovljena: grobovi neznanih vojakov ; vlomilec je neznan ga še iščejo / grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino ; neznani leteči predmet [NLP] občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
3. star. nenavaden , čuden : pogled na razdejanje je bil neznan ; obšla ga je neznana groza
4. star. neznanski : prizadejal jim je neznano sramoto ; zavladalo je neznano veselje

neznánec -nca m ( ā )
neznan, nepoznan človek: vstopil je neznanec in prosil za prenočišče ; ekspr. soba se je napolnila z znanci in neznanci

neznánje -a s ( ȃ )
kar je nasprotno, drugačno od znanja: zavedati se svojega neznanja ; popolno neznanje učencev ; nepoučenost in neznanje / neznanje tujih jezikov / napako je naredil iz neznanja, ne iz malomarnosti

neznánka -e ž ( ā )
1. neznana ženska: pred domačimi vrati jo je čakala neznanka
2. ekspr. kar je neznano, nejasno: na tem področju ni nobenih neznank več ; v novem poklicu je naletel na precej neznank / vzponi na gore mu niso neznanka / ta človek mi je neznanka
3. mat. količina, katere vrednost je treba izračunati: odpraviti neznanko ; neznanka v drugi potenci ; enačba z dvema neznankama ; pren., ekspr. upal je, da bodo rešili tudi to neznanko v enačbi njegovega življenja

neznano... prvi del zloženk, kakor neznanokaj, neznanokakšen, neznanokam, neznanokje, ipd., gl. neznan 2

neznánost -i ž ( á )
1. lastnost, značilnost neznanega: neznanost prihodnosti, skrivnosti
2. knjiž. kar je neznano: pogled, pot v neznanost / z vseh strani ga je obdajala neznanost neznano okolje, neznani kraji

neznánski -a -o prid. ( ȃ )
1. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: to je resnično neznanski napor ; gledal ga je z neznanskim prezirom ; neznanski trušč ; knjigo je bral z neznanskim užitkom ; z neznansko naglico je stekel po stopnicah / mučila jo je neznanska radovednost ; neznansko hrepenenje, sovraštvo, trpljenje
2. star. nenavaden , čuden : pogled na skalnato gmoto mu je vzbujal neznanski občutek ; v temi je bil ta kraj precej neznanski / nerad je bil ponoči sam s tem neznanskim človekom
// zelo grd, neprikupen: težko je bilo gledati njegov neznanski obraz ; obleka neznanske barve / začel je peti s svojim neznanskim glasom
3. star. ki prinaša veliko trpljenje, hude težave; grozen : zadela ga je neznanska bolezen / roka je postala po kačjem piku zatekla in neznanska

neznánskost -i ž ( ȃ )
knjiž., ekspr. lastnost, značilnost neznanskega: neznanskosti svojega hrepenenja ni mogel skriti / neznanskost dogajanja, odločitve / hrup je rasel v neznanskost neskončnost
knjiž., ekspr. to, da se je poročila z morilcem svojega moža, se jim je zdelo neznanskost nerazumljivo dejstvo

nèznánstven -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki ni znanstven: neznanstvena metoda, trditev, ugotovitev / neznanstvena raven predavanja jih je razočarala

nèznánstvenost -i ž ( ȅ-ȃ )
lastnost, značilnost neznanstvenega: dokazovati neznanstvenost trditve / neznanstvenost mišljenja / tak način dela vodi k neznanstvenosti

neznáten -tna -o prid. , neznátnejši ( á ā ) nav. ekspr.
1. zelo majhen: vstopil je droben, neznaten človek ; od daleč je bil videti še bolj neznaten ; stanovali so v skromni, neznatni hiši ; loči ju neznatna razdalja / za vse skupaj je plačal neznaten znesek / njegovi dohodki niso ravno neznatni so veliki / to je res neznatna napaka / dosegel je le neznaten uspeh ; nevarnost, da bi ga kdo videl, je neznatna
2. nepomemben, malo vreden: imel je skromno, neznatno službo ; za take neznatne stvari je škoda izgubljati čas
star. upam, da vas navzočnost moje neznatne osebe ne bo motila moja navzočnost

neznátnež -a m ( ȃ )
ekspr. neznaten, nepomemben človek: ta neznatnež si še domišlja, da je nekaj posebnega

neznátnost -i ž ( á )
nav. ekspr. lastnost, značilnost neznatnega: zaradi njegove drobnosti in neznatnosti ga je bilo v množici komaj opaziti ; številčna neznatnost manjšine ; presenetila jih je neznatnost razstavnega prostora / zavedal se je svoje neznatnosti nepomembnosti
star. tudi moja neznatnost je bila zraven moja malenkost, jaz

neznôsen -sna -o prid. , neznôsnejši ( ó ō )
1. ki se ne da prenašati: neznosne bolečine ima ; vročina je postajala neznosna ; razmerje med njima je vsak dan bolj neznosno / ekspr. to je pa res neznosen človek neprijeten, zoprn
// ekspr. neprimeren , slab : je v neznosnem položaju ; neznosne stanovanjske razmere / neznosno sovraštvo je začutil do nje zelo veliko
2. ekspr. slab , nekvaliteten : neznosna povest je to ; umetniško neznosna režija

neznôsnost -i ž ( ó )
lastnost, značilnost neznosnega: neznosnost takega življenja
ekspr. do neznosnosti razvajen otrok zelo

nèzóbčan -a -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
filat. ki ni zobčan: zobčane in nezobčane znamke

nezoblikovan gl. neizoblikovan

nèzorán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni zoran: nezorana njiva ; pred njim se je širilo zapuščeno, nezorano polje

nezravnan ipd. gl. neizravnan ipd.

nèzrèl in nèzrél -éla -o [ nezreu̯ ] prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́ )
ki ni zrel: nezrela koruza ; nezrelo sadje / nezrelo seme / nezrel mladoletnik ; čustveno in duševno nezrel človek / ekspr. organizacijsko nezrelo vodstvo
// ekspr. neizoblikovan , neizdelan : nezrelo literarno delo

nèzrélost -i ž ( ȅ-ẹ́ )
stanje nezrelega: nezrelost sadja / mladostna nezrelost ; telesna in duševna nezrelost / ekspr. politična nezrelost meščanstva / ekspr. nezrelost literarnega dela neizoblikovanost, neizdelanost

nèzvenèč -éča -e prid. ( ȅ-ȅ ȅ-ẹ́ )
ki ni zveneč: imeti hripav, nezveneč glas
jezikosl. zveneči in nezveneči soglasniki

nèzvenljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ne zvene, ne ovene: cvet te rastline je nezvenljiv
// knjiž. trajen , neminljiv : nezvenljiva slava

nezvést -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki ni zvest: nezvest mož ; bila mu je nezvesta / nezvest prijatelj ; nezvest služabnik
star. postal je nezvest svoji obljubi ni je držal, izpolnil ; star. moj stari spomin je že nezvest slab, nezanesljiv ; sam.: Nezvesta! bodi zdrava, čolnič po mene plava (F. Prešeren)

nezvéstnica -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. nezvesta ženska: nezvestnici ni več zaupal

nezvéstnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. nezvest moški: brezobziren nezvestnik

nèzvestôba -e ž ( ȅ-ó )
kar je nasprotno, drugačno od zvestobe: zakonska nezvestoba ; nezvestoba v ljubezni ; merila o zvestobi in nezvestobi / odpustiti možu nezvestobo / ekspr. poslovna nezvestoba kršitev obveznosti

nèzvézen -zna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž., zastar. brezzvezen , nepovezan : nezvezno govorjenje
mat. nezvezna funkcija, spremenljivka

nèzvéznost -i ž ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž., zastar. brezzveznost , nepovezanost : nezveznost govorjenja

nèzvóčnik -a m ( ȅ-ọ̑ )
jezikosl. zveneči ali nezveneči soglasnik, ki zahteva pred seboj po zvenečnosti enak soglasnik: zvočniki in nezvočniki

néža -e ž ( ẹ̑ )
1. nar. večja ročna lesena ali lončena posoda za vino: natočiti vino v nežo / neža vina
2. bot., v zvezi bodeča neža bodeča rastlina, katere cveti se v vlažnem vremenu zapirajo, Carlina acaulis: bodeče neže na pašniku

nèžaljív -a -o prid. ( ȅ-ī ȅ-í )
ki ni žaljiv: nežaljiv dovtip, humor ; njegova vprašanja so bila mirna, nežaljiva / v polemiki je bil oster, a nežaljiv

nèželèn tudi nèželjèn -êna -o prid. ( ȅ-ȅ ȅ-é )
knjiž. nezaželen : prišel je nepoklican in neželen / neželeni pojavi v gospodarstvu / neželena elektronska pošta vsiljena elektronska pošta, ki je poslana velikemu številu naslovnikov in ki jo sestavljajo predvsem reklamni oglasi

nèželézen -zna -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki ni železen: neželezni žeblji / neželezne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin / neželezna metalurgija

néžen -žna -o prid. , néžnejši ( ẹ̄ )
1. ki ima, kaže do ljudi mil, zelo prijazen odnos: do matere je bil zelo nežen ; to je nežna ženska / imeti nežno srce / ekspr. bil je nežen ljubimec
// ki vsebuje, izraža mil, zelo prijazen odnos: nežna ljubezen do živali ; nežno govorjenje z otrokom / nežni spomini na dom
// ki vsebuje, izraža ljubezensko naklonjenost: že dolgo ji ni povedal nobene nežne besede ; poslušala je njegovo nežno govorjenje / nežna misel nanj / ekspr. med njima so se spletale nežne vezi
2. ki daje videz občutljivosti, krhkosti: nežen otrok ; dojenček je še zelo nežen ; ima dve nežni hčerki / nežen cvet ; nežna trava / ekspr. nežna pokrajina / nežen nasmeh
// ki daje videz neutrjenosti, neodpornosti: nežen obraz ; nežna polt ; imeti nežne roke
3. ekspr. nanašajoč se na prve mesece, prva leta življenja: nežna mladost / najnežnejši meseci življenja
4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nežne barve, sence ; nežna luč, svetloba / nežen veter lahen / nežno ribje meso mehko ; nežno vino
// nav. ekspr. opravljen z majhno silo: nežen gib roke ; nežno previjanje rane / nežna pisava / nežni udarci lahni
ekspr. nežni spol ženske ; ekspr. biti nežen z dekletom z vedenjem kazati ljubezensko naklonjenost

nèženíran -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
pog. ki ni v zadregi, se ne sramuje: čeprav so se šele prvič videli, so bili med seboj čisto neženirani / napisal mu je neženirano pismo

nèžénski -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
nasproten, drugačen od ženskega: imela je izredno, nežensko moč / imeti neženske roke / njeno nežensko vedenje

nèžgán -a -o prid. ( ȅ-á )
ki ni žgan: nežgana glina, ilovica ; kup nežgane opeke / rajši kupuje nežgano kavo / žgane in nežgane pijače

néžica -e ž ( ẹ̑ )
1. pog., nekdaj kovanec za 5 par: plačal je s samimi nežicami
2. manjšalnica od neža 1: nežica, polna vina
zool. manjša sladkovodna riba s šestimi brčicami okrog ust, Cobitis taenia

nèžigósan -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki ni žigosan: kolek še ni žigosan / zbiral je nežigosane znamke

néžiti -im nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. ljubkovati , božati : mati neži bolnega otroka / nikar ga ne neži razvajaj

nèžív -a -o prid. ( ȅ-ȋ ȅ-í )
1. nasproten, drugačen od živega: nežive sestavine, snovi, stvari / živa in neživa narava voda, zemlja, zrak, nebesna telesa
// knjiž. tak, kot bi bil mrtev: bose noge so nežive počivale v travi ; stal je prikovan v tla, kot neživ
2. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: osebe v romanu so nežive / hladen, neživ glas / kulturno neživ čas

nèživáhen -hna -o prid. ( ȅ-á ȅ-ā )
ki mu manjka živahnosti: neživahen in nedružaben človek / neživahno razpoloženje

nèživljênje -a s ( ȅ-é )
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od življenja: nastanek življenja iz neživljenja ; prehod iz življenja v neživljenje

nèživljênjski -a -o prid. ( ȅ-ē )
ki ni življenjski, ne izhaja iz resničnosti, iz življenja: tvoj prijatelj je zelo neživljenjski / neživljenjski pouk ; ukvarja se z izrazito neživljenjskimi problemi ; neživljenjsko opisovanje oseb

nèživljênjskost -i ž ( ȅ-ē )
lastnost, značilnost neživljenjskega človeka: njena neživljenjskost je vsem znana / neživljenjskost pouka / tak način vodi v nesodobnost in neživljenjskost

nèžívost -i ž ( ȅ-í )
lastnost, značilnost neživega: neživost narave / kulturna živost in neživost

néžka -e ž ( ẹ̑ )
pog., nekdaj kovanec za 5 par: sprevodnik ji je vrnil same nežke

nèžláhten -tna -o prid. ( ȅ-á )
knjiž. neplemenit : izogibal se je temu neprijaznemu, nežlahtnemu človeku / nežlahtne kovine

nežno... 1 prvi del zloženk
nanašajoč se na nežen: nežnočutnost, nežnokožen, nežnopolt

nežno... 2 prvi del zloženk, kakor nežnolep, nežnordeč, ipd., gl. nežen

nežnočúten -tna -o prid. ( ū )
knjiž. rahločuten , obziren : to je zelo nežnočuten človek / nežnočutni pomisleki

nežnočútje -a s ( ȗ )
knjiž. rahločutnost , obzirnost : ko bi imel le malo nežnočutja, bi vedel, kako je treba z njo ravnati

nežnočútnost -i ž ( ū )
knjiž. rahločutnost , obzirnost : dobro je poznala hčerino nežnočutnost

nežnolísten -tna -o prid. ( ȋ )
knjiž. ki ima nežne liste: ugajale so ji nežnolistne cvetlice

nežnopôlt -a -o [ nežnopou̯t ] prid. ( ȏ ō )
ki je nežne polti: nežnopolta in svetlolasa deklica

néžnost -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost nežnega človeka: nikoli ne pokaže svoje nežnosti ; vedeli so za njeno nežnost do otrok / nežnost besede, nasmeha, pogleda / obšlo ga je čustvo nežnosti
// milo, zelo prijazno vedenje, ravnanje: materina nežnost do otrok
// mn., ekspr. erotično ljubkovanje: želela si je njegovih nežnosti ; obsipal je svoje dekle z nežnostmi

1 in ni člen. ( ȉ )
zastar. niti 1 : ni malo mu ne zaupa / ni eden se ni rešil

2 in ni vez. ( ȉ )
star., v vezalnem priredju niti 2 : tega ne vem ni ne maram vedeti / tja mi kratko ni malo nimaš zahajati kratko in malo, kratko malo
// v zvezi ni – ni niti – niti: tega ne privoščim ni tebi ni drugim

niánsa -e ž ( ȃ )
1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove; odtenek : na sliki je opaznih sedem nians modre barve ; rumena barva v tej niansi mi ni všeč / med rdečo in rumeno barvo je dosti nians / barvna niansa / ekspr. letos so moderne svetle nianse svetle barve
2. vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste; odtenek : svetlobna niansa ; ta ton, vonj ima dosti nians / med lepim in grdim je veliko nians
3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje; odtenek : v njegovem glasu je zaznal nianso strahu, upornosti / dati besedi posebno nianso pomenski prizvok
4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava; odtenek : beseda je dobila novo pomensko nianso / politične nianse v stranki
// zelo majhna sestavina, značilnost česa: pozna marsikatero nianso človeške duševnosti ; prevodu ni uspelo ohraniti vseh nians originala
5. vrsta , sorta : prišli so ljudje različnih nazorskih nians ; klerikalizem blažje nianse
6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za nianso izraža zelo majhno stopnjo: ta barva je za nianso pretemna ; danes je za nianso bolje

niansíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od niansirati: barvno niansiranje / psihološko niansiranje / pisatelj se izogiba niansiranju in natančnemu opisovanju

niansíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost niansiranega: barvna niansiranost / metaforika daje pesmi izredno plastičnost in niansiranost ; niansiranost jezika

niansírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. narediti, da se pojavlja, nastopa kaj v (barvnih) odtenkih: nanašal je barve, ne da bi jih niansiral / modno niansirati barvo las
2. narediti, da se predmeti, pojavi iste vrste v določenih podrobnostih, značilnostih razlikujejo: niansirati like v romanu, opise pokrajin ; jezikovno niansirati ; različne razmere življenje in mišljenje zelo niansirajo
// knjiž. natančno, podrobno povedati, izraziti: niansirati misel / vsebino pripovedi bi bilo potrebno bolj niansirati

nibelúnški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na Nibelunge: nibelunški zaklad
lit. nibelunški ep ; nibelunška kitica kitica, ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico

nícati -am nedov. ( ī ȋ )
star. kaliti 3 , kliti : žito nica / iz megle je nical greben

nicêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na Nicejo: nicejske razvaline
rel. nicejski cerkveni zbor cerkveni zbor leta 325, na katerem je bil zavrnjen arijanizem ; nicejska veroizpoved

nicína -e ž ( í )
nar. kraj, prostor, obrnjen, usmerjen od sonca; osoja : To je bilo hrepenenje ljudi iz nicine za soncem (Prežihov)

nìč 1 -- tudi nìč níča m ( ȉ ī )
1. kar ne obstaja, ne biva: razlika med nekaj in nič / nav. ekspr.: iz nič ni nič ; ustvariti iz niča ; razbliniti se v nič
2. ekspr., navadno v povedni rabi izraža zelo majhno količino, vrednost: to je vse skupaj nič ; milijonček, ali je to nič ; v primeri z njim sem jaz pravi nič ; vsak nič drago prodajo ; za vsak nič joka ; šalj. »Bi kaj jedel?« »Hvala, nič.« »Nič je dober za oči.«
ekspr. dekle ne bo brez nič bo imelo precej dote ; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res ; ekspr. bahajo se, pa so prišli iz nič so iz zelo revne, družbeno nepomembne družine, okolja ; pog. na nič priti obubožati, gospodarsko propasti ; ekspr. oženiti se na nič poročiti se z revno nevesto ; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja ; ekspr. tako pod nič pa tudi ni brez vrednosti ; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati ; ekspr. vse bo šlo v nič bo propadlo ; ekspr. blago prodaja skoraj za nič zelo poceni ; ekspr. vedno se prepirata za prazen nič brez vzroka ; ekspr. hiše ne proda za nič na svetu nikakor ne ; nar. živeti ob niču v veliki revščini ; nar. dolenjsko pustiti z ničem in hudičem nehati skrbeti
filoz. kar je nasprotno, drugačno od biti; prim. zanič

nìč 2 -- s ( ȉ )
zastar. izraža zelo majhno količino, vrednost; nič 1 : za vsako golo nič se prepira / šalj. »Hvala, nič ne bom jedel.« »Nič je dobro za oči.«
ekspr. za vse nič ne grem nikakor ne, sploh ne

nìč 3 -- štev. ( ȉ )
1. izraža število nič [0]: nič in nič je nič ; pet množeno z nič je nič ; nič celih nič ena 0,01 ; ura je sedem nič pet 7 05 ; vrednosti od nič do neskončno
// izraža številko nič: tekma se je končala s tri proti nič / zavrteti gumb priprave na nič
pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal
jezikosl. pripona nič [Ø] pripona, ki glasovno ni izražena ; med. krvna skupina nič [0]
2. izraža izhodiščno vrednost na (merilni) lestvici med pozitivnim in negativnim: temperature bodo okoli nič / vodno stanje nič normalno
// teh. izraža dogovorjeno izhodišče za merjenje fizikalne količine: vidljivost nič / publ. trenutek nič pri odštevanju (za start)

nìč 4 ničésar zaim. , ničémur, nìč, ničémer, ničímer [ ničemər, ničimər ] ( ȉ ẹ̑ )
v nikalnih stavkih izraža nebivanje stvari, pojava v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
a) kot osebek: nič ga ne spravi v zadrego ; morda je kaj, morda ni nič ; elipt.: potrkal je. Nič ; kaj te skrbi? Nič / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: tu ni ničesar ; neprav. ničesar se ni spremenilo nič / s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič dobrega se nam ne obeta ; ekspr. doma ni nič drugega kakor prepir / s pridevniškim povedkovim določilom: nič ni tako nujno ali nujnega, da ne bi moglo počakati
b) nav. ekspr., v povedni rabi: zanj to ni nič / ta misel ni nič novega ; njegov roman ni nič posebnega
c) kot predmet: zdaj nima ničesar več ; ničesar nisem našel / junak se ničesar ne boji / navadno nesklonljivo, s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič novega mi nisi povedal ; danes nisem popil še nič toplega / ekspr.: prav ničesar ne razumeš ; tudi dinarja mu ne dam, ničesar / ničemur več se ne čudim ; te slike si niso v ničemer podobne ; izguba se ne da z ničimer nadomestiti / o ničemer drugem ne govori
č) v členkovni rabi: nič, najbolje bo, da grem sam
ekspr. ali bo kaj ali ne bo nič izraža nestrpnost ; ekspr. nič mu ni, samo dela se bolnega zdrav je ; ekspr. več potnikov je bilo ranjenih, vozniku pa ni bilo nič ni bil poškodovan ; ekspr. nič ne bo z izletom izleta ne bo ; ekspr. to ni ničemur podobno izraža nejevoljo ; ekspr. za nič mu ni za nobeno stvar ne kaže zanimanja, se ne meni ; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti ; ekspr. nič kako smo se zabavali zelo ; ekspr. denarja ima nič koliko zelo veliko ; ekspr. nič kolikokrat je že bil pri nas ničkolikokrat ; ekspr. nič zato, če je revna izraža nepomembnost povedanega ; ekspr. tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno ; ekspr. iz njega ne bo nikoli nič ne bo postal koristen, pomemben član družbe ; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim ; ekspr. hodil je tja, kot da ni nič izraža (navidezno) neprizadetost ; ekspr. govori resnico, nič kot resnico samo resnico ; kakor, kot nič ekspr. vzdigne vrečo kakor nič z lahkoto ; pog., ekspr. za tako dejanje dobiš pet let kot nič boš obsojen na najmanj pet let (zapora) ; ekspr. vrže ga kot nič z lahkoto ; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič ; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano ; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti

nìč 5 člen. ( ȉ ) v nikalnih stavkih
1. izraža popolno zanikanje
a) stopnje: njegova krivda ni nič manjša ; on ni nič večji od mene ; nič več nisva prijatelja / knjiga ni nič vredna je slaba / nič se ne boji ; za fante nič ne mara ; saj se nič ne mudi ; bolezen se mu nič ne pozna ; on tega nič ne razume ; elipt. kaj nam pa morejo? Nič / okrepljen: nič kaj rad me nima ; čisto nič si nisva v sorodu ; dekle ni kar nič napačno ; prav nič se ne ve, kdaj pride
b) količine ali mere: nič denarja nisem vzel s seboj ; nima nič upanja ; včeraj ni bilo nič zabave ; ta človek ni nič prida ; elipt. nič čuda, da ga ne marajo / okrepljen: čisto nič prihrankov nimamo ; le nič strahu / še nič ne misli na poroko ; nič nam ne pomaga pri delu
2. z zanikanim velelnikom ali želelnikom krepi prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: nič ne govorite ; nič ne skrbi / nič naj ne hodi v mesto ; reci mu, naj nič ne sprašuje / okrepljen: za te čenče nič nikar ne marajte ; le nič mu ne verjemi / nič ne boš lenaril, delaj / elipt.: nič se bati ; le nič govoriti ; nič šepetanja
ekspr. ubogi otrok, saj ga nič ni je zelo slaboten, šibek, suh ; pog. zakaj te ni nič k nam ne prihajaš k nam na obisk ; ekspr. njemu pa res nič ni vzdigniti vrečo z lahkoto jo vzdigne ; ekspr. zanj mi pa res nič ni ne maram zanj, ne zanimam se zanj ; pog. z njim ni danes nič, ima goste nima časa za druge; ni mogoče priti v stik z njim, govoriti z njim ; nič ne dé, če je neroden nič hudega; vseeno je ; ekspr. pustite človeka, če vam nič noče vam ne dela, prizadene hudega ; ekspr. ta pa res nima nič od življenja nobene sreče, koristi ; pog. nič nimamo proti pošteni zabavi ji ne nasprotujemo ; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; nimam z njim ljubezenskih, spolnih odnosov ; pog. lep je, lep, nič ne rečem, pa tudi drag izraža (zadržano) pritrjevanje ; pog. če iz tega ne bo prepir, pa nič ne rečem izraža precejšnjo prepričanost o uresničitvi povedanega ; ekspr. nič ampak, kar odloči se izraža odločno zavrnitev ; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko ; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič ; preg. boljše malo kot nič

ničálnica -e ž ( ȃ )
tekst. nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit; nitnica

níčast -a -o prid. ( ī ) ekspr.
1. zelo majhen, slaboten: videti je bil droben, ničast, vendar je dolgo vzdržal ; ničasta živalca / moč vetra ni bila tako ničasta
2. malovreden , ničvreden : tako življenje se mu je zdelo ničasto / kot psovka niče ničasto
3. neprepričljiv , neutemeljen : ničast dokaz, izgovor
ekspr. politično ničasti ljudje nepomembni, nevažni

ničè 1 -éta m ( ȅ ẹ́ )
slabš. nepomemben, nevažen človek: takle niče se ne more primerjati z njim ; zanje je bil le niče in postopač

ničè 2 -éta s ( ȅ ẹ́ )
slabš. nepomemben, nevažen človek: takole niče se upa upreti ; bil je pridobitniško niče / kot psovka niče ničasto

ničejánec tudi nietzschejanec -nca [ ničejánəc ] m ( ȃ )
filoz. pristaš ničejanstva: pravi ničejanec

ničejánski tudi nietzschejanski -a -o [ ničejánski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ničejance ali ničejanstvo: ničejanski nazori ; ničejanska morala / ničejanski nadčlovek

ničejánstvo tudi nietzschejanstvo -a [ ničejánstvo ] s ( ȃ )
filoz. Nietzschejeva filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: nasprotnik, pristaš ničejanstva

níčeln -a -o [ ničələn in ničəln ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ničlo: ničelni simbol, znak / ničelni položaj ; ničelna lega kazalca na merilni lestvici
publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki
elektr. ničelni element element, ki po opravljeni operaciji v računalniku da rezultat nič ; ničelni vodnik nični vodnik ; fiz. ničelna metoda merilna metoda, pri kateri se določi merjena količina z uravnovešenjem, tako da kaže instrument odklon nič ; ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič ; geom. ničelni vektor vektor z absolutno vrednostjo nič ; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku ; teh. ničelna črta črta na diagramu, grafikonu, ki kaže vrednost nič ; voj. ničelna točka točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim

níčelnica -e [ ničəlnica ] ž ( ȋ )
teh. ničelna črta:

ničémen -mna -o prid. ( ẹ̄ )
zastar. malovreden , ničvreden : družba ničemnih ljudi / v roki je držala tisto ničemno prtljago

ničémnica -e ž ( ẹ̑ )
zastar. malovredna, ničvredna ženska: njegova žena je bila ničemnica

ničémnik -a m ( ẹ̑ )
zastar. malovreden, ničvreden človek: njihov poglavar je bil ničemnik in nasilnež

ničémnost -i ž ( ẹ̄ )
zastar. malovrednost , ničvrednost : zavedal se je svoje ničemnosti

ničémuren -rna -o prid. ( ẹ̄ )
zastar. nečimrn : je zelo ničemuren ; ničemurna ženska

ničémurnica -e ž ( ẹ̄ )
zastar. nečimrnica : kako se ta ničemurnica oblači

ničémurnik -a m ( ẹ̄ )
zastar. nečimrnik : to ti je velik ničemurnik in bahač

ničémurnost -i ž ( ẹ̄ )
zastar. nečimrnost : ženska ničemurnost

níčen 1 -čna -o prid. ( ī ) knjiž.
1. zelo majhen, neznaten: ta razdalja je v primeri z vesoljskimi nična / tuje težave so se mu zdele v primeri z lastnimi nične / spreti se zaradi nične malenkosti / med ljudmi se je počutil ničnega
2. ekspr. malovreden , ničvreden : svet se mu je zazdel prazen in ničen ; bogastvo, slava, kako nično je to / te vrednote so postale nične / zapravljati čas z ničnimi pogovori
3. neprepričljiv , neutemeljen : nična opravičila / napoved se je izkazala za nično zgrešeno, zmotno
4. ki je brez učinka, koristi: vsa prizadevanja so bila nična / nične sanje, želje
knjiž., ekspr. kaj pa skrbi ljudi usoda kakega ničnega uradnika nepomembnega, brezpomembnega
pravn. nična odločba, pogodba odločba, pogodba, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za svoj nastanek in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic

níčen 2 -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nič: približevati se nični vrednosti
elektr. nični vodnik vodnik, ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok

níčenje -a s ( ī )
glagolnik od ničiti: ničenje predmetnega sveta / avantgardizem se uveljavlja kot ničenje tradicionalnih estetskih norm
elektr. povezava kovinskih delov električnih naprav z ničnim vodnikom

níčes -a m ( ȋ ) knjiž.
1. kar ne obstaja, ne biva; nič 1 : iz ničesa ne nastane nič ; bit in ničes / strah pred večnim ničesom
2. ekspr., v povedni rabi izraža zelo majhno količino, vrednost: spoznal je, da je njegova modrost le prazen ničes / proti njemu sem ničes
star. to ceni, vse drugo mu je ničes je zanj brez vrednosti
filoz. ničes po Sartru kategorija biti kot temelj logične negacije

níčev -a -o prid. ( ī ) ekspr.
1. zelo majhen, neznaten: ničev delček milimetra ; za tedanje razmere ničeva vsota / prodati po ničevi ceni zelo nizki / v primeri z njihovimi težavami so moje ničeve / spreti se iz ničevega vzroka / med takimi strokovnjaki se počutim ničevega
2. malovreden , ničvreden : bogastvo, slava, vse to je ničevo / taki cilji so se mu zazdeli ničevi / zanj je razen užitkov vse ničevo
ekspr. ti bankovci so zdaj samo še ničev papir brez vrednosti, brez kupne moči ; ekspr. njegovi verzi so ničevi brez estetske, vsebinske vrednosti
3. neprepričljiv , neutemeljen : ničev dokaz, pomislek ; izgovor je bil ničev, vendar je prišel prav
4. ki je brez učinka, koristi: napor, trud je bil ničev / ničeve sanje

ničevédec -dca m ( ẹ̑ )
zastar. nevednež : svet bedakov in puhlih ničevedcev

níčeven tudi ničéven -vna -o prid. ( ī; ẹ̄ ) knjiž.
1. zelo majhen, neznaten: stroški bodo v primeri s koristmi ničevni / tako ničevnih dogodkov se pa res ne more spomniti / ničevna živalca, vendar povzroča tolikšno škodo
2. malovreden , ničvreden : življenje brez želj je prazno in ničevno / ničevna opravila nepomembna
3. neprepričljiv , neutemeljen : ničeven dokaz
4. ki je brez učinka, koristi: vsa naša prizadevanja so bila žal ničevna

níčevnost tudi ničévnost -i ž ( ī; ẹ̄ )
knjiž. ničevost : človekova ničevnost v primeri z vesoljem / ničevnost sveta ; roman hoče prikazati ničevnost takega življenja / kako moreš biti navdušen za take ničevnosti / pripovedovati ničevnosti / ničevnost njegovih izgovorov neprepričljivost, neutemeljenost

níčevost tudi ničévost -i ž ( ī; ẹ̄ ) ekspr.
1. lastnost, značilnost ničevega: v gorah ga je obšel občutek ničevosti / ničevost takega sveta / estetska ničevost filma je očitna / dokazovati ničevost pomislekov neprepričljivost, neutemeljenost
2. nav. mn. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti, vrednote: obleke, zabave, to so vendar ničevosti
3. malenkost , nepomembnost : taka ničevost te pa res ne more motiti

níčiti -im nedov. ( í ȋ ) knjiž.
1. jemati pomen, veljavo, vrednost: prava umetnost človeka ne niči, ampak potrjuje ; to niči vse njihove napore ; z dejanji niči svoje obljube
2. uničevati : ničiti lepoto / ničiti komu življenje

níčka -e ž ( ȋ )
star. prazna srečka: potegniti ničko ; pren. vsi bojni pohodi – nička za ničko

nìčkólikokrat tudi nìč kólikokrat prisl. ( ȉ-ọ̄ )
ekspr. izraža zelo veliko ponovitev: to povest nam je povedala ničkolikokrat

níčla -e ž ( ȋ )
1. številka nič: pripisati ničlo ; število s tremi ničlami na koncu
2. izhodiščna vrednost na (merilni) lestvici med pozitivnim in negativnim; nič 3 : danes je temperatura pri ničli ; pog.: deset stopinj nad ničlo plus deset stopinj ; deset stopinj pod ničlo minus deset stopinj
3. ekspr. nepomemben, nesposoben človek: vsaka ničla mi pa tudi ne bo ukazovala ; v primeri z njim sem ničla ; on je družbena, moralna ničla ; on je človek, poštenjak, vi ste pa popolne ničle ; glede športa sem prava ničla nestrokovnjak
ekspr. napredek je enak ničli napredka ni
fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura ; mat. ničla polinoma vrednost neodvisne spremenljivke, pri kateri je polinom enak nič

níčlarica -e ž ( ȋ )
star. mehka bela moka: kupiti kilogram ničlarice

ničlíšče -a s ( í )
elektr. osrednja točka večfaznega sistema; zvezdišče : dostopno ničlišče
fiz. absolutno ničlišče absolutna ničla

níčnost -i ž ( ī ) knjiž.
1. lastnost, značilnost ničnega:
a) ta vpliv zaradi njegove ničnosti lahko zanemarimo / ob njeni popolnosti je spoznaval svojo ničnost ; ničnost človeka v primeri z naravo
b) spoznati ničnost takih dokazov neprepričljivost, neutemeljenost ; star. če bi stvari bolje poznali, bi se hitro prepričali o ničnosti takega mnenja zgrešenosti, zmotnosti
2. malenkost , nepomembnost : ošteval ga je zaradi vsake ničnosti ; preveč sem zaposlen, da bi se utegnil ukvarjati s takimi ničnostmi
3. nav. mn. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti, vrednote; ničevost : plehke zabave, slava in druge ničnosti
knjiž., ekspr. na vsak način hoče zlesti iz svoje ničnosti se hoče družbeno uveljaviti, postati znan ; knjiž. vse, kar nastane, se vrne v ničnost v stanje (materialne) nenavzočnosti v stvarnosti ; knjiž., ekspr. zahrepenel je po hladu ničnosti po smrti
pravn. ničnost odločbe, pogodbe značilnost odločbe, pogodbe, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za svoj nastanek in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic

níčnosten -tna -o prid. ( ī )
1. knjiž. ničev : v primeri z njihovimi težavami so naše ničnostne / govoriti o ničnostnih stvareh
2. pravn. nanašajoč se na ničnost: ničnostni razlog / ničnostna pritožba

nìčprída 1 -a tudi -- m ( ȉ-ī )
star. ničvreden človek, malopridnež: s tem ničpridom se ne bom družil / kot psovka ogoljufal si me, ničprida / ni mu ne za šolo ne za delo, pravi ničprida je

nìčprída 2 -e ž ( ȉ-ī )
star. ničvreden človek, malopridnež: s to ničprido nočem več imeti opravka / lenuhi, postopači in podobne ničpride

níčti -a -o prid. ( ȋ )
publ. nanašajoč se na število nič: približevati se ničti vrednosti
jezikosl. ničta končnica končnica, ki glasovno ni izražena ; mat. ničta potenca potenca z eksponentom nič

ničvédec -dca m ( ẹ̑ )
knjiž., zastar. nevednež : družba ničvedcev in pustolovcev

ničvédnež -a m ( ẹ̑ )
knjiž. nevednež : razglasiti koga za ničvedneža

ničvréden -dna -o prid. , ničvrédnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki ima negativne moralne lastnosti: postal je žrtev ničvrednih ljudi / ničvredna ženska vlačuga, prostitutka
2. ekspr. ki je nižje, manj kakovostne vrste: včasih je bil tam samo ničvreden gozd / ničvredna literatura

ničvrédnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. ničvreden človek: druži se z ničvredneži

ničvrédnica -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. ničvredna ženska, zlasti vlačuga, prostitutka: zmerjala jo je z ničvrednico

ničvrédnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost ničvrednega: spoznal je njihovo ničvrednost / ekspr. ničvrednost takega življenja
ekspr. s seboj je odnesla le nekaj ničvrednosti drobnarij, malenkosti

nietzschejanstvo ipd. gl. ničejanstvo ipd.

nífe -- m in -- ž ( ȋ )
geol. središčni del zemeljske oble:

niháj -a m ( ȃ )
premik nihajočega telesa od ene skrajne lege do druge in nazaj: nihaji so postali krajši ; število nihajev v sekundi / nihaji ure ; nihaji tal tresljaji / polni nihaji ; polovica nihaja
fiz. dušeni nihaji katerih amplitude se manjšajo ; visokofrekvenčni nihaji

nihájen -jna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nihaj: nihajna dolžina ; nihajno število / nihajna vrata nihalna vrata
elektr. (električni) nihajni krog električni krog, v katerem se periodično spreminja električna energija v magnetno in obratno ; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj

nihálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nihalo ali nihanje: nihalno število / nihalna ura ; nihalna vrata vrata, ki se odpirajo navzven in navznoter ; nihalna žičnica žičnica, pri kateri se vlečna vrv pri eni vožnji premika naprej, pri drugi nazaj
les. nihalna krožna žaga krožna žaga z rezilno ploščo, vpeto v nihajoč okvir ; mont. nihalni oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu ; teh. nihalni ležaj ležaj, ki dopušča majhen nagib med osjo nepremičnega dela in osjo tečaja ali gredi

nihálka -e ž ( ȃ )
1. pog. nihalna žičnica: z nihalko so se odpeljali na vrh gore
2. knjiž., rabi se samostojno ali kot prilastek ura z nihalom: slišalo se je tiktakanje velike ure nihalke
3. knjiž. gugalna mreža: ležal je v nihalki
bot. nihalke nitaste modro zelene alge, ki se gibljejo z vrtenjem okoli svoje osi, Oscillatoria

nihálo -a s ( á )
telo, ki niha zaradi teže ali delovanja vzmeti: nihalo niha ; roke so nihale kakor nihalo / ura z nihalom
fiz. fizično nihalo pri katerem je telo vrtljivo okoli osi zunaj svojega težišča ; matematično nihalo iz majhnega telesa in lahke vrvice

níhanje -a s ( ī )
glagolnik od nihati: ovirati nihanje ; nihanje nihala, telesa ; hitrost nihanja / slišati je bilo le nihanje ure tiktakanje / preprečevati nihanja v proizvodnji ; nihanje cen, temperature ; ekonomska nihanja na svetovnem trgu / nihanje med pesimizmom in optimizmom
fiz. dušeno nihanje pri katerem se amplitude manjšajo ; elektromagnetno nihanje periodično spreminjanje električnega toka in napetosti v električnem nihajnem krogu ; harmonično ali sinusno nihanje gibanje projekcije enakomerno krožeče točke na premer kroga

níhati -am nedov. ( ī )
1. premikati se med dvema skrajnima legama, zlasti v časovno enakih presledkih: nihalo niha ; nihati enakomerno, počasi ; nihati sem ter tja ; star. svetilka se niha niha / gladina vode niha se dviga in pada ; drevesa nihajo v vetru se majejo, upogibajo ; preh. mati je nihala otroka ujčkala, zibala ; pren. misli so nihale z nervoznim utripom
publ. delavci nihajo med vasjo in mestom se vozijo, hodijo iz vasi na delo v mesto ; knjiž. otrok niha z nogami binglja
2. spreminjati se, menjavati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene nihajo ; v tem kraju temperature zelo nihajo / otrokovo razpoloženje niha
// imeti različno velikost, vrednost, kvaliteto: mere strešnikov niso natančno določene, zato nihajo za nekaj centimetrov / režije Shakespearovih del nihajo od klasičnih, renesančnih do modernističnih
3. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi; omahovati : nihal je med strankama ; dolgo je nihal, preden se je odločil / nihati med dremežem in budnostjo ; pren. umetnost niha med romantiko in realizmom
elektr. električni tok niha se periodično spreminja okoli vrednosti nič ; fiz. nihati z visoko frekvenco

nihčè 1 -éta m ( ȅ ẹ́ )
slabš. nepomemben, nevažen človek: pri hiši ravnajo z njim, kakor da je nihče ; takega nihčeta ne bo vabil na dom

nihčè 2 -éta s ( ȅ ẹ́ )
slabš. nepomemben, nevažen človek: lepo se obleci, da ne bodo mislili, da si kako nihče

nihčè 3 tudi níhče nikógar zaim. , nikómur, nikógar, nikómer, nikómer ( ȅ ọ̑; ȋ ọ̑ )
v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
a) kot osebek: nihče se ga ne boji ; nihče se ne zmeni zanj ; nihče od domačih ga ne pogreša ; elipt. kdo manjka? Nihče / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: nikogar ni doma ; nikogar drugega ni bilo na sestanku ; nikogar ni, ki bi se jim uprl / ekspr., okrepljen: kaj takega nihče nikoli ne bi naredil ; rad ga srkne, da nihče tako ; tega ne zmore nihče drug kot on samo on / to mi je povedal nihče drug kot direktor sam direktor / nihče ni tako močen, da bi ga premagal
b) kot predmet: nikogar ne potrebuje pri delu / ne zaupaj nikomur ; že dolgo ne govori z nikomer ; elipt. nikomur niti besede
star. nikogar svet nikogaršnji

nihilíst -a m ( ȋ )
1. pristaš nihilizma: nihilisti in anarhisti
2. ekspr. kdor zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane norme, vrednote: biti nihilist in cinik

nihilístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na nihiliste ali nihilizem: nihilistični nazori ; nihilistično gibanje / obšlo ga je nihilistično razpoloženje / nihilistična literatura

nihilístka -e ž ( ȋ )
1. pristašinja nihilizma: zaprisežena nihilistka
2. ekspr. ženska, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane norme, vrednote: je pesimistka in nihilistka

nihilízem -zma m ( ī )
nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote: pristaš nihilizma
// miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: med mladimi se je širil nihilizem / idejni, kulturni, moralni nihilizem
filoz. filozofski nihilizem ki zanikuje možnost spoznanja kakršnekoli resnice

nihljáj -a m ( ȃ )
premik nihajočega telesa od ene skrajne lege do druge in nazaj: nihljaji gugalnika so ga uspavali / nihljaj noge naprej

níhniti -em dov. ( í ȋ )
knjiž., zastar. zanihati : skodelica na tehtnici je nihnila

níka -e ž ( ȋ )
star. frnikola : igrati se z nikami

nikàk in nikák -a -o zaim. ( ȁ; ȃ )
star. noben : to nima nikakega pomena ; izdelek ne potrebuje nikake reklame

nikákor in nikàkor člen. ( ȃ; ȁ ) v nikalnih stavkih
1. izraža zanikanje kakršnegakoli načina: tega nikakor ne morem urediti, ne tako ne drugače / to nikakor še ni dokaz
2. poudarja
a) zanikano trditev, ugotovitev: ponoči nikakor ne gre v gozd ; nikakor ga nisem mogel prepričati, ne zlepa ne zgrda / nikakor ne gre pretiravati s hvalo
b) prepričanost o neprimernosti, neutemeljenosti česa: te pohvale nikakor nisem vreden ; ta prijaznost nikakor ni dokaz njegove dobrote / hudoben ni, nikakor ne ; ali si spet zamudil? Nikakor ne, še ni osem

nikákršen in nikàkršen -šna -o zaim. ( ȃ; ȁ )
knjiž. noben : uspeha ni bilo nikakršnega / ne dam ga za nikakršen denar / nikakršnih novic nimam, ne dobrih ne slabih

nikákšen tudi nikàkšen -šna -o zaim. ( ȃ; ȁ )
knjiž. noben : to ni v nikakšni zvezi

nikálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki izraža, vsebuje zanikanje: njegov odgovor je nikalen
filoz. nikalna sodba ; jezikosl. nikalni stavek

nikálnica -e ž ( ȃ )
jezikosl. prislov, ki izraža zanikanje: nikalnica ne / besedna, stavčna nikalnica ; pleonastična nikalnica

nikámor prisl. ( ȃ ) v nikalnih stavkih
1. izraža, da dejanje ni usmerjeno v noben kraj: nikamor ne moreš pobegniti ; zaradi megle nikamor ne vidiš ; elipt. otroci, nikamor z doma ; ekspr. nikdar in nikamor je ne bom hodil iskat / kot vljudnostna fraza posedite no malo, saj se vam nikamor ne mudi
2. ekspr., v zvezi za nikamor izraža negativnost, neprimernost: ta odgovor ni za nikamor ; pri nas je tako, da ni za nikamor ; v taki obleki nisem za nikamor
star. to ni nikamor podobno to ni ničemur podobno ; ekspr. njemu se pri delu nikamor ne mudi dela počasi ; ekspr. če bomo njega poslušali, ne pridemo nikamor bomo zelo malo napravili ; ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso pripeljala nikamor niso bila uspešna ; ekspr. take je govoril, da ni bilo za nikamor govoril je nespametno, nespodobno

nikár 1 člen. ( ā )
1. star., v zvezi s še, celo, niti izraža močno zanikanje, zavrnitev; kaj šele : še žival se mi smili, če je bolna, nikar človek ; v tem gozdu zaideš celo podnevi, nikar v temi / še za krompir nima, nikar za meso / v vezniški rabi še zase nima, nikar da bi drugim dajal
2. star. izraža močno zanikanje nasprotja; ne pa 1 : to je mevža, nikar župan
3. zastar. krepi zanikanje; niti 1 : po značaju mi ni bil nikar malo podoben

nikár 2 stil. nikár -te člen. ( ā )
krepi prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi
a) z zanikanim velelnikom ali želelnikom: nikar ne draži psa ; nikar ne pozabite na nas ; o tem nikar nikomur ne pravi / naj nikar še ne odide ; naj si tega nikar ne žene k srcu / reci mu, naj nikar ne žvižga
b) z nezanikanim nedoločnikom: nikar obupati ; le zboleti nikar, otrok ; le nikarta misliti, da se šalim, fanta ; le nikarte se čuditi / elipt.: reci mu, da nikar, naj počaka ; samo tega nikar ; tja pa nikar / nikar, bodi pameten ; nikar, oče, bom že sam opravil

nikarágovski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Nikaragvo: nikaragovsko gospodarstvo / Nikaragovsko jezero

nikári člen. ( ā )
zastar. nikar 2 : nikari ne bodi hud name ; nikari ga ne poslušajte

níkati se -am se in níkati -am nedov. ( ȋ )
star. frnikolati se: pojdimo se nikat

níkdar tudi nikdàr prisl. ( ȋ; ȁ )
v nikalnih stavkih nikoli : tega mi nisi nikdar omenil ; nikdar več me ne boste videli ; ekspr. nikdar in nikoli ne bo boljše
preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva

níkdo nikógar zaim. , nikómur, nikógar, nikómer, nikómer ( ȋ ọ̑ )
knjiž. nihče 3 : nikdo se ne gane / kriv si ti in nikdo drug

nikelín -a m ( ȋ )
1. min. rudnina nikljev arzenid: nikelj pridobivajo iz nikelina
2. teh. zlitina bakra, niklja in mangana ali cinka: žica iz nikelina ; v prid. rabi: nikelin žica

níkelj -klja m ( í )
1. kem. magnetna težka kovina bele barve, element Ni: ta ruda ima mnogo niklja
2. v ameriškem okolju kovanec za 5 centov: vzel je iz denarnice dolar in nekaj nikljev

níkeljnast -a -o [ nikəljnast ] prid. ( í )
star. nikljast : nikeljnasta ura

nikjér prisl. ( ẹ̑ )
v nikalnih stavkih izraža, da se dejanje ne dogaja na nobenem kraju: nikjer ne najdem ključa ; nikjer drugje ne pridelujejo boljšega cvička ; ekspr. nikjer na svetu ni drugače ; elipt. hiše zaprte, človeka nikjer ; ekspr. nikoli (in) nikjer nisem videl takega lažnivca

nikjéršnji -a -e prid. ( ẹ̑ )
knjiž. ki ni, ne obstaja nikjer: nikjeršnji svet

níkljanje -a s ( ȋ )
glagolnik od nikljati: nikljanje kirurških instrumentov / galvansko nikljanje

níkljast -a -o prid. ( í )
ki je iz niklja: nikljast denar ; nikljasta ura

níkljati -am nedov. ( ȋ )
teh. prekrivati kovino s tanko plastjo niklja: nikljati mreže

níkljev -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na nikelj: nikljeva ruda, zlitina
metal. nikljevo jeklo jeklo, ki vsebuje nad 1 odstotek niklja
// nikljast : nikljeva ura

níkniti 1 -em dov. ( í ȋ ) star.
1. ponikniti , izginiti : voda je niknila v pesek
2. skloniti se, nagniti se: glava ji je niknila na prsi

níkniti 2 -em dov. ( í ȋ )
star. vzkaliti , vzkliti : posevek nikne / tedaj je niknilo več organizacij nastalo, se pojavilo

nikóder [ nikodər ] prisl. ( ọ̑ ) v nikalnih stavkih
1. v zvezi od nikoder izraža, da dejanje ni usmerjeno iz nobenega kraja: pomoč ni prišla od nikoder ; napis se od nikoder dobro ne vidi ; elipt. svatje čakajo, ženina pa od nikoder
2. star. nikjer : nikoder ne najdeš kaj podobnega

nikógaršen -šna -o zaim. ( ọ̑ )
ki ni last nikogar: ta gmajna je nikogaršen svet

nikógaršnji -a -e zaim. ( ọ̑ )
ki ni last nikogar: nikogaršnji svet ; pes ni nikogaršnji, brez gospodarja je / ekspr. nikogaršnjega kruha ne maram, sama si ga bom služila / publ. nikogaršnje ozemlje ozemlje, ki ga nobena od vojskujočih se strani nima pod stalnim nadzorstvom

nikóli prisl. ( ọ̑ )
navadno v nikalnih stavkih izraža, da se dejanje ne dogaja ob nobenem času: gospodarja ni nikoli doma ; tega ne bom nikoli pozabil ; nikoli več se nista videla ; nikoli poprej ni bila tako prijazna ; godi se mu slabo kot še nikoli zelo slabo ; ekspr.: nikoli (in) nikjer ga ne srečam ; nikdar in nikoli več ga ne bom čakal ; govoril boš zdaj ali pa nikoli
ekspr. kaj takega še nikoli ne tako nenavadna stvar se do zdaj še ni zgodila, primerila ; pog., ekspr. slišal bo pridigo, da (še) nikoli take zelo bo oštet ; star. bilo mu je nerodno, da nikoli tega zelo nerodno ; ekspr. zdaj ali nikoli zdaj je edina, zadnja priložnost, da se to stori ; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja ; preg. nikoli ni prepozno tudi po določenem presledku opravljeno dejanje je vredno priznanja

nikotín -a m ( ȋ )
farm. zelo strupen alkaloid v tobaku: tobak z majhnim odstotkom nikotina ; nikotin in kofein
ekspr. odvaditi se nikotina kajenja

nikotinízem -zma m ( ī )
med. zastrupljenost, zastrupljenje z nikotinom:

nikotínov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nikotin: nikotinov ostanek v pipi
kem. nikotinova kislina nikotinska kislina

nikotínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nikotin: nikotinski izvleček / nikotinski madež
kem. nikotinska kislina organska kislina, dobljena z oksidacijo nikotina

nílski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Nil: nilska struga
geogr. nilski katarakti ; zool. nilski povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius ; nilski krokodil

nímanič -a m ( ȋ )
knjiž. revež , siromak : takrat je bil še nimanič

nímb tudi nímbus -a m ( ȋ )
knjiž. svetniški sij, gloriola: glavo obdaja nimb ; zlati nimb / obdajal ga je nimb nepremagljivega junaka ; izgubil je nimb nezmotljivosti

nimbostrátus -a m , mn. nimbostráti tudi nimbostrátusi ( ȃ )
meteor. nizek slojast oblak, iz katerega dežuje, sneži: oblaki so se zgostili v nimbostratus

nímfa -e ž ( ȋ )
1. v grški mitologiji lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi: v teh gozdovih so živeli satiri in nimfe / gozdne, vodne nimfe
2. knjiž., ekspr. lepo, mlado dekle: ni mogel pozabiti nimfe z Bleda
zool. ličinka, ki se brez zabubljenja spremeni v razvito žuželko

nimfomaníja -e ž ( ȋ )
bolezensko povečana spolna sla žensk: frigidnost in nimfomanija

nimfománka -e ž ( ȃ )
ženska z bolezensko povečano spolno slo: bila je prava nimfomanka ; nenasitna nimfomanka / pevec je v njej prebudil nimfomanko

nímrod -a m ( ȋ )
knjiž., zastar. lovec : bil je največji nimrod v pogorju

nína medm. ( ȋ )
za uspavanje otroka: nina, nina / nina nana, punčka je zaspana / vsi so šli nina nana spat

nínati -am nedov. ( ȋ )
otr. spati : zdaj bo šel fantek ninat

níndža -e m ( ȋ )
1. v srednjeveški Japonski bojevnik, ki mojstrsko obvlada borilne veščine, z nenavadno telesno spretnostjo in sposobnostjo biti neopažen, izurjen za vohunstvo: japonski nindže ; senca nindže ; samuraj in nindža
2. kdor obvlada te veščine: nindže poznajo vse skrivnosti borilnih veščin in svoje znanje s pridom uporabljajo v boju proti zlu ; uriti se za nindžo

nióbij -a m ( ọ́ )
kem. redka, težko taljiva kovina bele barve, element Nb:

nirvána -e ž ( ȃ )
1. v budizmu stanje, v katerem izginejo vse želje in zavest o sebi: s premišljevanjem doseči nirvano / ne veruje v posmrtno življenje, ampak v nirvano
2. knjiž. blaženost , mir : popil je vino in se pogreznil v nirvano

nirvánski -a -o ( ȃ )
pridevnik od nirvana: nirvanska umirjenost

níša -e ž ( ī )
1. vdolbina v steni: zid krasi niša s kipom ; radiator je v okenski niši ; stranska oltarna niša
// manjši stranski prostor kot del večjega prostora: zajtrkovati v jedilni niši ; delovna, umivalna niša
2. navadno v zvezi tržna niša priložnost za prodajanje določenega izdelka, storitve, ki se še ne pojavlja na trgu: iskati, najti tržno nišo
biol. (ekološka) niša prostor, način življenja posamezne živalske ali rastlinske vrste v združbi, zlasti glede na prehrano

níšen -šna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na nišo: nišni izdelek ; nišni proizvajalec ; nišni trg

níštra -e ž ( ȋ )
knjiž. nič 1 : vse to govorjenje je le ništra
// ekspr. malo vredni, drobni predmeti: po žepih je imel polno ništre

níštrc -a m ( ȋ )
knjiž. nič 1 : to jim je čisti ništrc ; prepirata se za prazen ništrc
// ekspr. malo vreden, droben predmet: ne kupuj tega ništrca / v primeri z njimi je on ništrc nepomemben, nevažen človek

nìt níti ž ( ȉ ȋ )
1. dolg, tanek skupek vlaken, sesukan okoli svoje osi: nit se je pretrgala ; navijati, odstriči nit ; presti, sukati nit ; nabrati na nit ; bombažna, svilena nit ; debela, močna nit ; dvojna nit ; šop niti / nit za krpanje / vdeti nit v šivanko sukanec ; pren. na domači kraj ga vežejo nevidne niti ; svoje niti so napeljali po vsej državi
// navadno s prilastkom kar je temu podobno: gumijasta nit ; vtkati zlate niti ; pog. fižol brez niti brez žil / mišične niti mišična vlakna
2. ekspr., z rodilnikom kar tvori (strnjeno) zaporedje dogajanj, dogodkov: neskončna nit njenih vprašanj / nadaljevati nit razpravljanja
3. ekspr., s prilastkom kar je v celotnem pojavu bistven sestavni del: ti odnosi so idejna nit romana ; govornik se je zmedel, nato pa znova našel nit zgodbe / to je rdeča nit vseh pogovorov
ekspr. v lase se ji vpletajo srebrne niti začenja siveti ; ekspr. vse niti propagande ima v svojih rokah odloča o njej ; knjiž. iskal je Ariadnino nit, s katero bi si pomagal iz labirinta problemov rešilno, odrešilno sredstvo ; ekspr. presti niti človekove usode določati človekovo usodo ; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt ; ekspr. zmešal mu je vse niti preprečil njegove načrte ; ekspr. njegovo življenje visi na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan ; ekspr. biti moker do zadnje niti popolnoma, čisto ; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
bot. prašnična nit spodnji, navadno nitasti del prašnika ; gastr. skuhati sladkor do niti do take stopnje, da se za kapljo, ki pade z žlice, naredi zelo tanek curek ; med. kirurška nit ; tekst. efektna nit namenoma neenakomerno izdelana ; osnovne niti podolžne niti v tkanini ; votkovne niti prečne niti v tkanini ; zool. živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus

nítast -a -o prid. ( ī )
podoben niti: nitast izrastek, poganjek ; zlati nitasti okraski
min. nitasta struktura rudnine

nítav -a -o prid. ( ī )
nitast : bledi nitavi poganjki / nitav krompir z nitastimi poganjki

nítavost -i ž ( ī )
agr. rastlinska bolezen, pri kateri postanejo kali, listi tanki, ozki: krompirjeva nitavost

níten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nit: nitna debelina
teh. nitni križ pravokotno se sekajoči črti v optični napravi

níti 1 člen. ( ȋ )
1. krepi zanikanje
a) s poudarjenim izključevanjem: niti dvajset let ni star ; o tem se mu niti ne sanja ; niti ne zmeni se zanjo / niti minuto se ni obotavljal ; niti najmanj ne dvomim, da je to res ; na nebu ni niti oblačka ; ne zaspi niti za hip ; elipt. o tem niti besedice več
b) z izključevanjem pričakovanega: niti ta izjava ga ni prepričala ; blede se mu, da niti matere ne spozna ; besede narodnost niti francoska revolucija ne pozna
2. pog., v zvezi niti ne izraža neodločno zanikanje: ali je sin dober dijak? Niti ne, takole srednji ; utrujen si, kajne? Niti ne, sem vajen hoje
ekspr. vse sem mu dal, pa niti hvala ni rekel čisto nič se ni zahvalil ; ekspr. niti za las ne bom popustil prav nič

níti 2 in niti vez. ( ȋ )
v vezalnem priredju za vezanje zanikanih, navadno pojmovno sorodnih
a) stavčnih členov: nima ne brata niti sestre / ne spominja se rad mladosti niti doma ; ne skrbi ga nejevolja staršev niti ne celega sveta / po tej poti ni mogel niti smel ; pes ga ni opazil niti zavohal
b) stavkov: nihče ga ne vpraša niti ne pogleda
// ekspr., v zvezi niti – niti za poudarjeno izključevanje pri vezanju takih
c) stavčnih členov: ne pogreša niti jedi niti pijače ; tega ne dočakamo niti mi niti naši otroci
č) stavkov: pomilovanja niti ne potrebuje niti ne želi ; od žalosti niti ne spi niti ne je ; niti se ne zgane gladina niti ne zapiha veter / spal ni, niti jedel niti pil niti govoril / pri naštevanju se piše tudi z vejico ta kip ne kaže niti okusa, ne sloga, niti oblike

nítje -a s ( ȋ )
več niti, niti: širiti se v obliki razvejenega nitja
anat. živčno nitje

nítka -e ž ( ȋ )
manjšalnica od nit: nitka se je utrgala ; tanka nitka ; nanizati na nitko / vdeti nitko v šivanko / stroki so še brez nitk / varnostna nitka nitki podoben plastičen trakec, vstavljen v papir bankovca ali dokumenta kot dokaz njegove pristnosti, neponarejenosti / zobna nitka mehka najlonska ali svilena nitka, ki se uporablja za odstranjevanje zobnih oblog in delcev hrane med zobmi
// vrvica, nit iz umetne snovi, ki se uporablja kot rezilo: zamenjati nitko ; kosilnica na nitko
ekspr. ima že srebrne nitke v laseh sive lase ; ekspr. njegovo življenje visi na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan
bot. glivna nitka enocelična ali večcelična nitasta tvorba, ki sestavlja micelij; hifa ; elektr. svetilna ali žarilna nitka ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja ; gled. lutka na nitkah ki se premika z nitmi; marioneta ; zool. ožigalne nitke morskih vetrnic

nítkar -ja m ( ȋ )
nav. mn., zool. dolgi, nitasti, zlasti v morju živeči nevretenčarji, Nemertina: črvi nitkarji ; različne vrste nitkarjev

nítkast -a -o prid. ( ȋ )
podoben nitki: nitkast izrastek ; nitkaste alge
bot. nitkaste glivice

nítkati -am nedov. ( ȋ )
čistiti z zobno nitko: redno ščetkati in nitkati zobe

nítkavost -i ž ( ȋ )
agr. pojav, da zaradi delovanja bakterij nastanejo v kruhu nitkaste tvorbe: preprečevati nitkavost

nítnica -e ž ( ȋ )
tekst. nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit: nitnice dvigajo in spuščajo osnovne niti
bot. rastlina z nasprotnimi listi in navadno rožnatimi cveti v socvetjih, Spergularia

nítramonkál -a m ( ȋ-ȃ )
agr. umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij:

nitrát -a m ( ȃ )
kem. sol dušikove kisline ali njen ester: amonijev, natrijev nitrat ; nitrat celuloze

nitráten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nitrat: nitratno gnojilo / nitratna skupina

nitríd -a m ( ȋ )
kem. spojina kovine, bora ali silicija z dušikom: aluminijev, borov nitrid

nitrifikácija -e ž ( á )
biol. spreminjanje amonijaka v zemlji v nitrite in nitrate: amonifikacija in nitrifikacija

nitrifikacíjski -a -o prid. ( ȋ )
biol., v zvezi nitrifikacijske bakterije bakterije, ki spreminjajo amonijak v zemlji v nitrite in nitrate:

nitríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od nitrirati: nitriranje benzena / nitriranje jekla

nitrírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. kem. uvajati nitroskupino v spojino: nitrirati benzen
2. metal. utrjevati površino jekla z dušikom pri visoki temperaturi: nitrirati jeklene predmete

nitrít -a m ( ȋ )
kem. sol solitraste kisline ali njen ester: amonijev, natrijev nitrit

nítro... prvi del zloženk ( ȋ )
1. nanašajoč se na atomsko skupino iz enega atoma dušika in dveh atomov kisika: nitrobenzen / nitroskupina in nitro skupina
2. nanašajoč se na ester dušikove kisline: nitroceluloza, nitroglicerin, nitrolak

nítrobencól tudi nítrobenzól -a m ( ȋ-ọ̑ )
kem. nitrobenzen

nítrobenzén -a m ( ȋ-ẹ̑ )
kem. brezbarvna oljnata, v vodi netopna tekočina: uporaba nitrobenzena pri izdelovanju mila

nítrocelulóza -e ž ( ȋ-ọ̑ )
kem. nitrat celuloze: izdelovati razstrelivo iz nitroceluloze

nítrocelulózen -zna -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
nanašajoč se na nitrocelulozo: nitrocelulozni smodnik / nitrocelulozni lak raztopina nitrata celuloze v organskem topilu

nítrofoskál -a m ( ȋ-ȃ )
agr. umetno gnojilo, ki vsebuje dušik, fosfor in kalij:

nítroglicerín -a m ( ȋ-ȋ )
gosta, svetlo rumena, zelo eksplozivna tekočina: izdelovati dinamit iz nitroglicerina
kem. nitrat glicerola

nítrolák -a m ( ȋ-ȃ )
raztopina nitrata celuloze v organskem topilu, kem. nitrocelulozni lak : hlapi nitrolaka

nítromonkál -a m ( ȋ-ȃ )
nitramonkal

nítroskupína in nítro skupína -e ž ( ȋ-í )
kem. atomska skupina iz enega atoma dušika in dveh atomov kisika:

nivelácija -e ž ( á )
niveliranje : nivelacija terena za igrišče / nivelacija socialnih razlik

nivelacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nivelacijo: nivelacijski načrt
geod. nivelacijska lata priprava v obliki letve z zarisanimi centimetri, ki se uporablja pri določanju višinskih razlik med točkami na terenu

niveléta -e ž ( ẹ̑ )
grad. črta, ki označuje potek osi cestišča, železniške proge glede na nadmorsko višino: cesta ima dobro izpeljano niveleto

nivelíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od nivelirati: niveliranje terena / aparati za niveliranje / to vodi v pozitivistično niveliranje dejstev

nivelírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delati ravno; izravnavati : nivelirati teren, tla
geod. določati višinske razlike med točkami na terenu
2. knjiž. izenačevati : nivelirati cene, dohodke ; umetnost se nivelira

nivelíren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na niveliranje: nivelirne metode
geod. nivelirni horizont

nivelizácija -e ž ( á )
knjiž. izenačevanje : to povzroča splošno nivelizacijo ; nivelizacija cen / proces nivelizacije v sodobni umetnosti

nivelizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. izenačevati : nivelizirati dohodke ; sodobna umetnost se nivelizira

nivelmán -a m ( ȃ )
geod. določanje višinskih razlik med točkami zemeljskega površja:

nivó -ja m ( ọ̑ )
1. višina (ravne) površine česa: nivo cestišča, pločnika ; nivo vode se dviga ; zmanjšati razlike v nivojih ; kletni prostori pod nivojem zemljišča / križišče cest na različnih nivojih
geogr. morski nivo povprečna zgornja meja, črta morja kot izhodišče za merjenje nadmorske višine; morska gladina
2. publ., navadno s prilastkom kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava, raven: drama dosega evropski nivo ; dvigati izobrazbeni, kulturni, življenjski nivo prebivalstva ; nivo časopisa je nizek ; nekateri filmi so zdrknili na nivo obrti
// kar opredeljuje kvantitativno vrednost pojava: produkcija je padla na lanskoletni nivo ; nivo gospodarskega razvoja
3. publ., s prilastkom stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti, raven: razprava bo tekla na vseh nivojih ; analize so bile opravljene na nivoju občine, države / konferenca na najvišjem nivoju konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav
publ. pisec neprepričljivo prehaja z estetskega nivoja na sociološki področja ; publ. biti na nivoju biti dober, kvaliteten ; publ. pojava sta na istem nivoju sta enakovredna; sta istovrstna ; publ. biti pod nivojem biti podpovprečen, nekvaliteten, slab

nivójski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nivo: različne nivojske ravnine / nivojsko križanje cest

níz 1 -a m ( ȋ ) navadno z rodilnikom
1. drobni predmeti, nabrani na vrvici, žici: niz biserov, jagod ; čez prsi ji je visel niz zlatnikov
2. knjiž. vrsta , linija : nepretrgan niz utrdb nad reko / niz otokov
// skupina , enota : stavek je niz besed ; drugi niz nalog, vprašanj
3. publ. večja količina, množina: to dokazuje niz dejstev ; obstaja še niz nerešenih vprašanj / osnoval je cel niz zborov
4. šport. del nekaterih iger z žogo, v katerem zmaga tista stran, ki prva osvoji določeno število točk in dve več kot nasprotnik: dobiti, izgubiti niz ; prvi niz / vodil je v vseh nizih
izhodni, vhodni niz podatkov ; geom. niz točk množica točk na črti ; meteor. niz (meteoroloških) podatkov podatki meteoroloških opazovanj za daljše časovno obdobje ; rač. niz podatkov urejena skupina podatkov pri računalniku

niz 2 predl. , star., s tožilnikom
(navzdol) po: stopati niz brdo ; solza polzi niz lice ; pluti niz reko / rimska cesta je šla niz reko do mesta ob, vzdolž

nízanje -a s ( ȋ )
glagolnik od nizati: nizanje biserov na vrvico / nizanje dejstev, podatkov

nízati -am nedov. ( ȋ )
1. spravljati, pritrjevati drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na kaj, zlasti na vrvico, žico: nizati bisere, jagode / nizati v venec / nizati na vrvico, žico
2. knjiž. delati, da je, prihaja kaj drugo za drugim: režiser je z občutkom nizal prizore / nizati besede v stavke ; pren. nizati uspeh za uspehom ; nizati zmage
3. publ. navajati 1 , pripovedovati : nizati podatke v časovnem zaporedju ; nizati popotne vtise / skozi otroško duševnost niza vrsto pretresljivih usod prikazuje
ekspr. govorniki so nizali svoje razprave na predsednikovo poročilo naslanjali, opirali

nizdôl [ nizdou̯ ] prisl. ( ȏ )
star. navzdol : pogledati nizdol ; svet se spušča nizdol ; stopati nizdol ; pot po bregu nizdol

nízek -zka -o prid. , nížji ( í )
1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost; ant. visok : nizek grm, hrib, stol ; nizka hiša, klop ; nizko čelo, drevo, vzglavje ; gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen ; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge ; biti nizke rasti majhen ; zabredel je v nizko vodo plitvo / nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja ; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija ; čevlji z nizko peto
// ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop ; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh ; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet ; nizka kotlina, stepa
3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost, temperatura ; nizke obresti ; nizka pokojnina ; nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk ; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba ; nizka naklada, teža majhna
// ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom ; nizki in visoki zvoki
4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin ; navodila nižjim organom ; pisarji so bili nižji uradniki ; nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje
// ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole ; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart ; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije ; nižja izobrazba
5. ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: nižji ljudje ; biti nizkega rodu ; najnižji sloji prebivalstva
// ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela
6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli ; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah
7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke ; nižje živali nevretenčarji
star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega območja ; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev ; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine
bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila ; ekon. nizek donos ; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov ; nizka napetost napetost, ki je nižja kot 1000 voltov ; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo ; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini ; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh ; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad ; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije ; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino ; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko ; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi ; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasu

nizko... prvi del zloženk
nanašajoč se na nizek: nizkočelen, nizkofrekvenčen, nizkogorski, nizkokrilnik, nizkonapetosten

nizkocenôven -vna -o prid. ( ȏ )
1. ki ponuja storitve po nizkih cenah: nizkocenovni letalski prevoznik ; nizkocenovni hotel
2. ki je po nizki ceni; poceni 1 : nizkocenovni polet ; nizkocenovna proizvodnja električnih števcev / nizkocenovna letalska povezava

nizkocenôvnik -a m ( ȏ )
letalski prevoznik, ki potnikom nudi cenejši letalski prevoz: nizkocenovniki pogosto zaračunavajo za vsak kos prtljage ; evropski nizkocenovnik ; konkurenca nizkocenovnikov

nizkodêbeln -a -o [ niskodebələn in niskodebəln ] prid. ( ȇ )
agr. ki ima nizko, kratko deblo: nizkodebelno sadno drevje

nizkoenergíjski -a -o prid. ( ȋ )
1. ki deluje z majhno energijo, močjo: nizkoenergijski laser ; obsevanje z nizkoenergijsko napravo
// ki ima majhno energijo: nizkoenergijski valovi v magnetnem polju ; nizkoenergijska elektronska stanja
// ki porabi malo energije: nizkoenergijski stanovanjski objekt ; gradnja nizkoenergijskih hiš
2. ki vsebuje malo kalorij; nizkokaloričen : nizkoenergijski napitek ; nizkoenergijski dietni pripravki

nizkofrekvénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na nizko frekvenco: nizkofrekvenčno območje / nizkofrekvenčni ojačevalnik

nizkokalóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
ki vsebuje malo kalorij: nizkokalorični jogurt ; nizkokalorična hrana ; riževo vino je nizkokalorična pijača / nizkokalorična dieta

nizkokrílnik -a m ( ȋ )
aer. letalo s krili ob spodnjem robu trupa: leteti z nizkokrilnikom

nizkonakláden -dna -o prid. ( ȃ )
ki ima nizko naklado: nizkonakladni časopis, tednik ; nizkonakladna publikacija, revija ; nizkonakladno založništvo

nizkonapétosten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na nizko napetost: nizkonapetostno električno omrežje / nizkonapetostni izolator, kabel

nizkonóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. kratkonog : nizkonog pes

nizkopôden -dna -o prid. ( ō )
ki pri vstopu nima nobene stopnice: nizkopodni avtobus, tramvaj, vagon ; nizkopodna prikolica ; nizkopodno vozilo

nizkoprážen -žna -o prid. ( ȃ )
v zvezi nizkopražni program program za zmanjševanje škodljivih posledic uživanja drog in socialno rehabilitacijo odvisnikov: izvajanje, uvajanje nizkopražnega programa

nizkoproračúnski in nizkopróračunski -a -o prid. ( ȗ; ọ̑ )
ki za svoj obstoj, delovanje porabi sorazmerno malo denarnih sredstev: posneti nizkoproračunski film ; nizkoproračunski projekt ; nizkoproračunska produkcija

nízkost -i ž ( í )
lastnost, značilnost nizkega: presenetila ga je nizkost stavb / zavedel se je nizkosti svojega položaja / ekspr. prizadela ga je nizkost ljudi nizkotnost

nizkôta -e ž ( ó )
star. nizkotnost , nizkost : razkril je njegovo nizkoto / dovoljevali so mu brezumnosti in nizkoto

nizkôten -tna -o prid. ( ó )
nav. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: nizkoten človek / nizkotni nagibi ; nizkotne pobude / nizkotno govorjenje

nizkotláčen -čna -o prid. ( ȃ )
teh. nanašajoč se na območje sorazmerno nizkih tlakov: nizkotlačna para / nizkotlačni parni kotel ; nizkotlačna centralna kurjava

nizkôtnež -a m ( ȏ )
ekspr. nizkoten človek: ne dovoli, da bi ti ukazoval ta nizkotnež / ozmerjal ga je z nizkotnežem

nizkôtnica -e ž ( ȏ )
ekspr. nizkotna ženska: kako ga je prevarala ta nizkotnica

nizkôtnost -i ž ( ó )
nav. ekspr. lastnost, značilnost nizkotnega človeka: njegova nizkotnost ni poznala mej / nizkotnost misli in besed
// nizkotno dejanje: kakšne nizkotnosti je počenjal

nizozémski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na Nizozemce ali Nizozemsko: nizozemska pristanišča / nizozemsko slikarstvo
fiz. nizozemski daljnogled daljnogled, ki ima za okular razpršilno lečo; holandski daljnogled

nizozémščina -e ž ( ẹ̑ )
nizozemski jezik: učiti se nizozemščino

nizvôden -dna -o prid. ( ó )
teh. ki ima smer vodnega toka: nizvodna plovba / nizvodna stran mostu

nižáj -a m ( ȃ )
glasb. znak za znižanje tona za pol tona: napisati nižaj ; nižaj in višaj

nížanje -a s ( ȋ )
glagolnik od nižati: nižanje vodne gladine / nižanje cen ; nižanje pritiska / nižanje glasu

nížati -am nedov. ( ȋ )
1. delati kaj nižje: nižati kup / temen strop sobo niža ; gladina jezera se niža / cesta se neopazno niža spušča
2. spravljati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: nižati naklado revije ; temperatura in pritisk se nižata / nižati cene
glasb. nižati intonacijo peti ali igrati na nižji tonski višini od predpisane ; nižati ton za pol tona
3. ekspr. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati : ročico pri stroju je nižal in vzdigoval
sonce se že niža zahaja ; knjiž. večer se je nižal večerilo se je

nižáva -e ž ( ȃ )
nižina : rodovitna nižava / mestni šum se je slišal iz nižave / iz nižav se je povzpel na ugleden položaj / temne nižave življenja

nižávje -a s ( ȃ )
obsežnejše območje nizkega, razmeroma ravnega sveta: nižavje so naplavile reke / Vzhodnoevropsko nižavje

nižávski -a -o prid. ( ȃ )
nižinski : nižavske vode / nižavski svet

níže predl. ( ȋ )
knjiž., z rodilnikom pod 2 : njiva niže mlina

nížek -žka m ( ȋ )
knjiž. najnižja točka: voda je dosegla svoj nižek

nižína -e ž ( í )
1. nizek, razmeroma raven svet: v vzhodni Evropi prevladujejo nižine ; rodovitna nižina / Panonska nižina
2. prostor, ki je nižje od česa: spustiti se v nižino ; pren. duh se je dvignil iz nižin
3. lastnost, značilnost nizkega: nižina glasu
4. nav. mn., ekspr. socialno najšibkejši, najrevnejši družbeni sloj: iz nižin se je povzpel na višje mesto
ekspr. v romanu so prikazane nižine življenja moralna propalost, pokvarjenost

nižínec -nca m ( ȋ )
kdor živi v nižini ali je doma iz nižine: gorjanci in nižinci

nižínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nižino: nižinski predeli / nižinski gozd ; nižinska reka ; nižinska vas / nižinski svet
bot. nižinski javor javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice; ostrolistni javor

nižje... prvi del zloženk
za izražanje nižje stopnje, mere: nižjefrekvenčen, nižjegorski, nižjesoden, nižješolec, nižješolski

nižješólec -lca m ( ọ̑ )
nekdaj učenec nižjih razredov osemletne gimnazije: nastopili so nižješolci

nižješólka -e ž ( ọ̑ )
nekdaj učenka nižjih razredov osemletne gimnazije: nižješolke in nižješolci

nižješólski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nižje razrede osemletne gimnazije: nižješolski profesorji
nižješolska izobrazba nižja, osnovnošolska izobrazba

njánja -e ž ( ȃ )
v ruskem okolju varuška , pestunja : njanja poje otroku uspavanko

njegôv in njegòv -ôva -o zaim. ( ó; ȍ ó )
1. izraža svojino bitja, osebe moškega ali srednjega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja, ali stvari moškega ali srednjega spola, o kateri je govor: njegov avtomobil ; grad in njegovi stolpi ; hiša, podobna njegovi ; pes in njegova hišica ; njegova pipa / njegov nos ; njegovo čelo
2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njegov ponos, talent ; gradbeni material in njegova visoka cena ; njegove misli ; v primeri z njegovo željo je tvoja skromna
// izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: njegov položaj ; šport in njegov pomen v telesni kulturi ; njegova čast ne bo trpela ; njegova mladost, navzočnost ; premog in njegova uporaba
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe: njegov oče ; njegovi predniki, rojaki ; njegova družina / njegovi prijatelji
4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: hrast in njegov les ; njegov ukaz, vpliv ; sadovi njegovega dela
5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njegov avtobus že čaka ; ekspr. spet slab red v tej njegovi matematiki ; pogosto ga muči njegova naduha ; ne ve, kje je njegovo mesto
6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njegov Francek mu je vse na svetu ; Minka je vsa njegova
7. v nekaterih državah izraža spoštovanje: njegova ekscelenca ; njegovo kraljevsko veličanstvo
pog. plavolaske so njegov tip ustrezajo njegovemu okusu, predstavam ; ekspr. otrok je čisto njegov njemu podoben ; ekspr. otrok je razposajen, vsa hiša je njegova v hiši dela, kar hoče; je zelo razposajen ; pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil ; prisl.: vse naj bi bilo po njegovo po njegovem okusu, volji ; sam.: vsi njegovi so pomrli njegovi bližnji sorodniki ; pog. njegova je zmeraj bolehna njegova žena ; pog. njegova bo obveljala njegova odločitev ; pog. spet ena (od) njegovih njegovih domislic, muh ; hiša stoji na njegovem na njegovem svetu ; vse naj bi bilo po njegovem po njegovem okusu, volji ; po njegovem to ne drži po njegovem mnenju; prim. njen , njihov , njun

njén -a -o zaim. ( ẹ́ )
1. izraža svojino bitja, osebe ženskega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in je ne ogovarja, ali stvari ženskega spola, o kateri je govor: njen dežnik, klobuk ; gora in njen vrh ; njena hiša ; posestvo bo njeno / njeni lasje ; njena postava
2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njena domišljavost, skrb ; ta misel ni njena ; njeno prepričanje
// izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: naša domovina in njen položaj v svetu ; njena čast ; njeno dobro ime
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe, stvari: njen oče, ženin / njene prijateljice / nova literarna smer in njeni predstavniki
4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: lipa in njen les ; njen pozdrav ; njena pomoč ; srna in njeno meso ; njeno petje ; njeno pismo staršem
5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njen pisatelj je Cankar ; to je spet ena (od) njenih muh ; njene palačinke so kuharsko čudo
6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njenemu Mihcu je vse dovoljeno
// v nekaterih državah izraža spoštovanje: njeno kraljevsko veličanstvo
star. bliža se ji njen čas porod ; pog. njen tip so dolgolasci ustrezajo njenemu okusu, predstavam ; ekspr. otroka sta čisto njena njej podobna ; prisl.: soba je opremljena po njeno ; sam.:, pog. njenega ni doma njenega moža ; njene so izselili njene bližnje sorodnike ; pog. njena bo obveljala njena odločitev ; tu ni dosti njenega njene lastnine ; po njenem to ni prav po njenem mnenju; prim. njegov , njihov , njun

njíhen -hna -o zaim. ( ȋ )
zastar. njihov : njihen ded / njihna gnada

njíhov -a -o zaim. ( ī )
1. izraža svojino skupine bitij, oseb, od katerih govoreči nobene ne enači s seboj in nobene ne ogovarja, ali stvari, o katerih je govor: njihov avtomobil ; knjige in njihova vsebina ; ta hiša je njihova ; njihovo stanovanje / njihovi obrazi
2. izraža splošno pripadnost tej skupini: njihovi nameni ; njihove sposobnosti ; njihovo znanje
// izraža razmerje med to skupino in okolico: njihov ugled je velik
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: njihovi otroci, predniki ; njihova teta / njihov prijatelj / njihov gospodar
4. izraža izhajanje od te skupine: njihov nasvet, predlog ; matere in njihov vpliv ; potresi in njihove posledice ; njihove spletke
ekspr. zmeraj je bil ves njihov njim vdan ; sam.: ne zahtevamo nič njihovega njihove lastnine; prim. njegov , njen , njun

njíjin -a -o zaim. ( ȋ )
zastar. njun : njijina ljubezen

njíva -e ž ( í )
del zemljišča za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: gnojiti, orati, posejati njivo ; delati na njivi ; ilovnata, obdelana, rodovitna njiva ; krompirjeva njiva na kateri raste krompir ; njiva pšenice, s pšenico ; njive in travniki / ekspr. potegnil je veter in njiva je zašumela ; pren., ekspr. na naši literarni njivi je tudi nekaj ljuljke
vznes. božja njiva pokopališče ; ekspr. to ni zraslo na njegovi njivi tega ni sam dognal; to ni njegov domislek

njíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na njivo: kamnita njivna ograda
bot. njivna preslica njivska preslica

njívica -e ž ( í )
manjšalnica od njiva: ima hišo in njivico / njivica je bila hitro požeta

njívski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na njivo: njivska prst / njivski gnoj ; njivski plevel ; njivski pridelki / publ. zasejati njivske površine
bot. njivski grah kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum arvense ; njivski osat rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense ; njivska preslica rastlina, pri kateri odženejo plodni rjavi kolenčasti poganjki pred jalovimi zelenimi, Equisetum arvense ; zool. njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis

njók -a m ( ọ̑ )
1. majhen svaljek ali blazinica iz krompirjevega testa: narediti rebrast vzorec na vsakem njoku posebej
2. nav. mn. kuhana jed iz takih svaljkov: za kosilo so pripravili zrezke in primorske njoke

njórka -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., zool. pingvinom podobne ptice Severnega morja, Alcidae:

njúh -a m ( ȗ )
zastar. voh : pes ima zelo dober njuh

njuhálec -lca [ njuhalca in njuhau̯ca ] m ( ȃ )
kdor njuha (tobak): bil je strasten njuhalec

njuhálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za njuhanje: njuhalni pribor / njuhalni tobak

njúhanec -nca m ( ȗ )
tobak za njuhanje: vzel je ščepec njuhanca

njúhanje -a s ( ȗ )
glagolnik od njuhati: gornjo ustnico ima porjavelo od njuhanja / tobak za njuhanje / pasje njuhanje

njúhati -am nedov. ( ȗ )
1. vleči vase kaj skozi nos, zlasti tobak: navadil se je njuhati / njuhati tobak
2. star. vohati , duhati : pes je njuhal po zraku

njúhniti -em dov. ( ú ȗ )
povleči vase kaj skozi nos, zlasti tobak: njuhnil je in kihnil

njún -a -o zaim. ( ū )
1. izraža svojino dvojice bitij, oseb, od katerih govoreči nobene ne enači s seboj in ne ogovarja, ali dvojice stvari, o katerih je govor: njuna hiša ; elementa in njuna specifična teža / konja sta težko vlekla in iz njunih teles se je kadilo
2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: njuno veselje
// izraža razmerje med to dvojico in okolico: njun življenjski prostor, ugled
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: njuni starši so kmetje / njuna prijatelja
4. izraža izhajanje od te dvojice: poslušajte njun nasvet
// izraža medsebojnost: njuni odnosi; prim. njegov , njen , njihov

njúriti -im nedov. ( ū ȗ )
nar. primorsko godrnjati , renčati : njuri kot medved

njuten ipd. gl. newton ipd.

no 1 vez.
1. nar. vzhodno, v vezalnem priredju in : ženske, prinesite vina no mesa
2. zastar., v protivnem priredju pa 2 , ampak 2 : milo ga je prosil, no on se ni zmenil zanj

2 medm. ( ȍ )
I.
1. izraža spodbudo, poziv: no, le pojdi ; no, reci kaj ; no, na dan z besedo ; daj roko, no ; tiho, no / no, kaj boš povedal ; no, bomo začeli ; no, kaj ; no? je vprašal / no – in? je vprašal in zazehal
2. izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: no, to je urejeno ; no, vidiš, saj gre ; no, torej ; no, no, to si dobro povedal ; no, no, mu je pritrjeval
3. izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev: no, pa naj bo po vašem ; no, da, pa jutri ; pog.: no, ja, bomo pa tako naredili ; no, ja, kaj hočemo, počasi gre
4. izraža nejevoljo, zavrnitev: no, glej jo, kako je nepotrpežljiva ; no, zdaj pa imate tisto čudovito cesto ; no, ali nisem rekel, da boš vse zmešal ; no, veste kaj, tako pa ni treba govoriti ; no, no, že dobro, preveč je te hvale
ekspr. no, pa imamo izraža nejevoljo, jezo zaradi posledic prejšnjega ravnanja ; ekspr. no, zdaj smo pa tam izraža spoznanje o težavnosti nastalega položaja
5. izraža obotavljanje, pomislek: no, da, morda je tako ; no, nekako bo že šlo ; no, bomo videli ; to je, no, kako bi rekel, precej nerodno
6. izraža podkrepitev trditve: no, to bi bil hud, če bi te slišal ; no, tako hudo pa spet ni ; no, res nisem vedel ; no, seveda ; pog. a vi ste – no, saj smo vas pričakovali
7. v vezniški rabi navezuje na prej povedano in izraža prehod k drugačni misli: če bo tako, no, potem bo žalostno ; hotela je proč, no, in zdaj je res odšla ; no, prav, bom pa povedal / piše se tudi brez vejice no pa lahko noč / zaradi tega sem polemike vajen. No, kar me pri polemikah zanima, je dognati resnico
II. v členkovni rabi, navadno z velelnikom, zapostavljen
1. izraža nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev: daj mi no mir ; nehaj no že s svojim sitnarjenjem ; povej no, kaj misliš ; pustite jo no z nami ; naj jim no pove po pravici / bodite no pametni ; bežite no ; dajte no, tega ne verjamem ; ne nori no ; nikar no tako obupano ne glej
2. izraža presenečenje, začudenje: glej ga no, si že tu ; poglejte si no, kaj so napravili

nóbel -- [ nobəl ] prid. ( ọ́ )
pog. imeniten , gosposki , odličen : nobel ljudje ne govorijo tako prostaško / tuje besede se mu zdijo bolj nobel / ona je zmeraj nobel zelo lepo, izbrano oblečena / ekspr. ne bodi tako nobel, sedi in jej
// dober , lep 2 , udoben : ima nobel avto, stanovanje ; prisl.: nobel se oblačiti ; nobel potovati / v povedni rabi v mestu je marsikaj bolj nobel

nobélij -a m ( ẹ́ )
kem. umetno pridobljen radioaktivni element, No:

Nobélov -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na švedskega kemika Alfreda Nobela: Nobelov sklad / Nobelov nagrajenec / Nobelova nagrada najvišja nagrada za zasluge za človeštvo na področju fizike, kemije, medicine, književnosti, ekonomije ali za prizadevanje za mir

nobélovec -vca m ( ẹ̑ )
publ. kdor dobi Nobelovo nagrado: jugoslovanski nobelovec Andrić / nobelovec za kemijo

nobélovka -e ž ( ẹ̑ )
publ. ženska, ki dobi Nobelovo nagrado: nobelovka Curie

nobèn -êna -o tudi nobèn -a -o zaim. , sam. nobêden tudi nobèden [ nobedən ] ( ȅ ȇ; ȅ )
1. v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe ali stvari iz določene vrste v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
a) v samostalniški rabi: nobeden ga ne pozna ; nobena ga ne mara ; ne boji se nobenega / nobeden njegovih junakov ; nobeden od zaveznikov / ekspr. hoče njo in nobene druge / pog. noben od fantov ni bil na veselici nobeden
b) v prilastkovi rabi: noben ključ ni pravi ; nobene skrbi nima ; za nobeno stvar se ne zanima / zastar. nobeden človek noben
// ekspr. krepi zanikanje: nobenega dvoma ni ; od nikoder nobenega glasu ; na noben način ; z njim nočem imeti nobenega opravka ; nobene besede več ; nobene pomoči ni več
// zanika kakršnokoli kakovost: nima nobenih dokumentov ; nobenih novic nisem izvedel, ne dobrih ne slabih
2. nar., v zvezi z brez kakršenkoli : obsodili so ga brez nobenega dokaza ; to je obljubil brez nobenega pritiska
ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne ; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno ; ekspr. nobene ni črhnil molčal je; ni povedal svojega mnenja ; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil ; minuta zamujena ne vrne se nobena ; preg. eden ni nobeden če je samo eden, ne pomeni nič

nobênkrat tudi nobènkrat prisl. ( ȇ; ȅ )
izraža, da se dejanje ne zgodi niti enkrat: med vojno se nobenkrat nisva videla
preg. enkrat ni nobenkrat če kdo kaj naredi samo enkrat, ne pomeni nič

nobilitéta -e ž ( ẹ̑ )
1. zgod., pri starih Rimljanih družbeni sloj z veliko močjo, veljavo zaradi opravljanja visokih državnih služb: pripadnik nobilitete
2. knjiž. plemiči , gospoda : provincialna nobiliteta

nobilitírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn., zlasti v fevdalizmu dati, podeliti plemiški naslov, poplemenititi: zaradi vojaških zaslug ga je cesar nobilitiral

noblésa -e ž ( ẹ̑ ) knjiž.
1. imenitnost , gosposkost , odličnost : neznanec je vzbujal vtis noblese / kopalnica je bila tedaj že vrhunec noblese / v gledališče hodi samo zaradi noblese da bi delal imeniten vtis
// uglajenost , dovršenost , prikupnost : vse zna narediti z nobleso ; ženska z naravno nobleso / občudovati nobleso njenih gibov
2. plemiči , gospoda : noblesa se shaja pri grofici ; etiketa noblese

nocój prisl. ( ọ́ )
v noči ali večeru
a) ki je, še traja: nocoj mu je boljše ; samo nocoj še potrpi ; odloži za nocoj skrbi
b) ki bo prišel: nocoj bo poslovilna večerja ; za nocoj je obljubil, da pride ; star. nocoj to noč odrinemo
c) ki je minil: nocoj je že spet pil ; prav nocoj so se posveti končali

nocójšnji -a -e prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na noč ali večer
a) ki je, še traja: nocojšnji radijski program je zanimiv / do nocojšnjega večera je bil zameten
b) ki bo prišel: saj boste prišli k nocojšnjim pevskim vajam
c) ki je minil: dnevnik že poroča o nocojšnji tiskovni konferenci

nóč ž ( ọ̑ )
1. čas teme od sončnega zahoda do vzhoda; ant. dan 1 : kar mirno spi, saj je še noč ; noč se bliža, mineva ; noč se dela noči se ; knjiž. noč lega, pada, se spušča (na zemljo) noči se ; star. storila se je noč znočilo se je ; kar tu bomo počakali noči da se znoči ; prebedeti, prespati noč ; ekspr. krik je pretrgal noč ; pesn. črna noč ; dolga, mesečna, temna, tiha, zvezdna noč ; ekspr. gluha, trd(n)a noč ; majska, zimska noč ; noči so že hladne ; ekspr. v varstvu noči so se umaknili / ekspr. groza, molk noči / kresna noč med 23. in 24. junijem ; noč čarovnic med 31. oktobrom in 1. novembrom, ko se zlasti otroci, mladi oblečejo v kostume, navadno čarovniške, in v izdolbene, izrezljane buče vstavljajo sveče / noč od nedelje na ponedeljek ; noč med prvim in drugim majem ; noč pred praznikom / imeti mirno, ekspr. sladko, strašno noč ; kot noč pa dan sta zelo različna ; neumen kot noč / neke noči je skrivaj odpotoval ; celo noč se je premetaval na postelji ; to noč bomo lahko zbežali nocoj ; delal je do noči ; prebudil se je sredi noči ; čez noč je zapadel sneg ; vrnil se je na noč ko se je znočilo , pod noč ko se je nočilo ; za noč si je pripravila čaj za ponoči ; nar. vzhodno po nočeh je prihajal do hiše ponoči, v nočeh ; star. v noči ni mogel spati ponoči ; vrni se še pred nočjo ; z nočjo je zapihal veter ko se je znočilo ; noč za nočjo prihaja k njej ; star. bilo je še pozno v noč ponoči ; pogovarjali so se dolgo, pozno v noč ; zgodilo se je v noči od petka na soboto / knjiž., ekspr.: iz noči se je pokazala samotna kmetija ; vlak drvi skozi noč ; pazljivo je poslušal v noč / kot pozdrav lahko noč! / poljub za lahko noč
2. ekspr. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: s temi dejanji je Evropa vse bolj tonila v noč ; naša tisočletna noč je minila / noč fašizma, nasilja
// knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: nad dušo se zgrinja noč / spomin na sina je edini žarek v noči njene blaznosti / v njegovih očeh je noč
noč ga je dohitela, ekspr. ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja ; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je ; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel ; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili ; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma ; ekspr. ob osmih zjutraj, kar je zame sredi noči, me je zbudil telefon ko najbolj trdno, globoko spim ; pog. imeti koga čez noč prenočiti ; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano ; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden ; knjiž. to so bile njene bele noči brez spanja ; božična ali sveta noč v krščanstvu pred božičem ; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda ; publ. najdaljša noč med 31. decembrom in 1. januarjem ; poročna noč prva noč po poroki ; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja ; knjiž. omamljala ga je noč njenih oči temna barva ; evfem. hčere, prijateljice noči vlačuge, prostitutke ; noč ima svojo moč ponoči človek ravna, se vede manj razumno, razsodno, zlasti glede ljubezni, spolnosti ; preg. nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan vsak neprijeten, težek položaj mine, se izboljša
bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus ; geogr. bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah ; polarna noč doba, ko sonce na polarnem območju ne vzide ; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom ; zgod. šentjernejska noč noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več tisoč hugenotov ; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč; prim. podnoč

nóčca -e ž , rod. mn. nóčic in nóčc ( ọ̑ )
knjiž., ekspr. manjšalnica od noč: bila je tiha nočca

nôčen -čna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na čas teme od sončnega zahoda do vzhoda; ant. dneven : nočni hlad ; nočno tišino je pretrgal strel / nočni lov, pohod ; nočna tekma, vožnja ; nočno nebo / najnižja nočna temperatura / nočna izmena ; nočno in nedeljsko delo je bolje plačano / tovarna išče nočnega čuvaja, vratarja ; nočna (bolniška) sestra / nočna žival / nočni lokal gostinski lokal, odprt ponoči, navadno z glasbo, zabavnim programom in plesom ; nočna čepica čepica za čas (nočnega) spanja ; nočna omarica nizka omarica ob zglavju postelje ; nočna posoda posoda za opravljanje male, velike potrebe v bivalnem prostoru ; nočna srajca spalna srajca ; nočno življenje mesta življenje mesta v nočnih lokalih, zabaviščih
nočni čuvaj nekdaj kdor ponoči poklicno pazi, opozarja na nevarnost požara, na mir ; ekspr. on je pravi nočni ptič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje ; zastar. iti na nočno stran na zahod, proti zahodu
navt. nočna straža straža od osmih zvečer do štirih zjutraj ; šport. nočni skok (padalcev) na cilj ; zool. nočni netopir netopir s širokimi uhlji, Vespertilio murinus ; nočni pavlinčki nočni metulji s podobo očesa na krilih, Saturniidae

nočeválec -lca [ nočevau̯ca tudi nočevalca ] m ( ȃ )
knjiž. prenočevalec : na seniku je našel neznanega nočevalca / turistični nočevalci gostje

nočevánje -a s ( ȃ )
1. knjiž. prenočevanje , spanje : poiskali so si suho mesto za nočevanje / vzeti koga na nočevanje / gostilne s sobami za nočevanje
tur. to sezono so imeli deset tisoč nočevanj nočitev
2. star. ponočevanje : v glavi mu je še brnelo od nočevanja in pijače

nočeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž. prenočevati , spati : nočevati na prostem ; nočevati po hotelih, senikih ; ali bi lahko nočeval pri vas
2. star. ponočevati : v mladosti je pogosto nočeval ; vse noči nočuje

nočíšče -a s ( í ) knjiž.
1. prenočišče : pripraviti si, urediti nočišče ; nočišče na senu, pod skalo / gostilna ima tudi poceni nočišča ; prosil je za večerjo in nočišče / postaviti nočišče bivak
2. gostišče , hotel : nočišče lahko sprejme trideset gostov ; lastnik, osebje nočišča / gostinsko nočišče

nočítev -tve ž ( ȋ )
tur. prenočitev , prenočevanje : število nočitev tujih gostov narašča / hotelske, turistične nočitve / knjiž. dvodnevni pohod z nočitvijo v gozdu
// oddaja sobe, ležišča za noč: lani je imel hotel deset tisoč nočitev / znižati cene nočitvam in penzionom

nočíti -ím nedov. ( ī í )
knjiž. prenočevati , spati : kadar je prišel v mesto, je nočil pri znancu ; to sezono je v hotelu nočilo deset tisoč turistov ; nočiti na prostem / planinca sta nočila v steni / preh. nočiti prijatelja

nočítven -a -o prid. ( ȋ )
tur. prenočitven : nočitveni prostor / povečati nočitvene zmogljivosti

nóčka -e ž ( ọ̑ )
otr. manjšalnica od noč: kmalu bo nočka

nočníca -e ž ( í )
bot. vrtna ali divja rastlina z jajčastimi, nazobčanimi listi in cveti v grozdih, Hesperis: nočnica se je razcvetela
rel. redovniki so opravljali nočnice del dnevnic, namenjen za ponoči

nočník -a m ( í )
1. veter, ki piha ponoči: s hribov je pihal nočnik ; lahen, hladen nočnik
2. knjiž., zastar. nočna posoda: pod posteljo je nočnik

nočnína -e ž ( ī ) tur.
1. plačilo za prenočitev, prenočevanje: plačati, zvišati nočnino
2. prenočitev , prenočevanje : številne nočnine tujih gostov / hotel je imel za petnajst odstotkov več nočnin

noéma -e ž ( ẹ̑ )
filoz., po Husserlu smisel, bistvo dojetja predmeta:

noemátičen -čna -o ( á )
pridevnik od noema: reducirati svet na noematični korelat zavesti ; noetičen in noematičen

noétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na noetiko: noetični zakoni / noetični akt

noétika -e ž ( ẹ́ )
filoz. spoznavna teorija, gnoseologija: noetika, logika in druge filozofske discipline

nóetov -a -o prid. ( ọ̑ )
zool., v zvezi noetova barčica školjka plitvih morij, Arca noae:

Nóetov -a -o prid. ( ọ̑ )
navadno v zvezi Noetova barka , po bibliji barka, s katero je Noe rešil svojo družino in živali vesoljnega potopa: zgodba o Noetovi barki ; v kanalu so zagledali ladjo, ki je ostala po viharju kot Noetova barka

noéza -e ž ( ẹ̑ )
filoz., po Husserlu dojemanje smisla, bistva predmeta:

nôga -e in ž , tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi nógo nóge ( ó )
1. okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje: noga ga boli ; noge so se mu od strahu šibile, tresle ; iztegniti, skrčiti noge ; umivati si noge ; zlomiti si nogo, obe nogi ; ima debele, suhe, tanke noge ; desna, leva noga ; krive, lepe noge ; prekrižane, razkoračene, spodvite noge / invalid z leseno nogo protezo, ki zamenjuje nogo ; ekspr. noge na iks po obliki podobne črki X , na o po obliki podobne črki O / prestopati se z noge na nogo ; tukaj piha pod noge v noge ; v noge me zebe ; stati na eni nogi / pogledati žensko pod noge njene noge ; brcnil ga je v nogo v del pod kolenom / k nogi kot povelje postavi puško k nogi ; kot ukaz psu k nogi ; na noge kot vzklik vstani(te) / konjske, kozje, mušje, ptičje noge ; sprednje, zadnje noge ; taji in skriva kot kača noge / kot vzklik pasja noga, tega pa nisem vedel
// del te okončine od gležnjev do konca prstov: noge se mu potijo ; bose, otekle, ožuljene noge / stopil mu je na nogo ; na nogah ima copate ; palec na nogi ; sneg se mu je udiral pod nogami
2. spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave: miza ima štiri noge ; odviti, pritrditi nogo ; oglate, okrogle noge ; posteljne noge ; stolček na treh nogah ; miza z eno nogo ; pog. noga od stola noga pri stolu, noga stola
teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš ; ekspr. dati nogo komu odpustiti, odsloviti ga (iz službe) ; ekspr. noge ga niso več držale, nosile ni mogel več hoditi ; pog., ekspr. tu dobi, ima vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine ; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga ; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi ; star. vzel je noge pod pazduho začel je iti, teči ; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč ; ekspr. ogledal si ga je od nog do glave vsega ; nižje pog. iti k nogam peš ; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je ; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile ; ekspr. postaviti, spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno ; ekspr. skočiti na noge hitro vstati ; ekspr. dogodek je vso policijo spravil na noge policija je začela akcijo ; ekspr. glej pod noge pazi, kako, kod hodiš ; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih ; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se ; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi ; šalj. pijača mu je šla, zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi ; pog. cel dan je bil na nogah je stal, hodil, zlasti pri delu ; ekspr. ob tem dogodku so bili vsi meščani na nogah vznemirjeni, navdušeni; ogorčeni ; pog. je dober v nogah pri hoji zdrži velike napore ; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili ; ekspr. gori mu pod nogami je v veliki stiski, nevarnosti ; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja ; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl ; ekspr. biti s kom na bojni nogi sprt ; ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje ; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi ; nar. kurja noga divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti; tolščak ; ima lahke, težke noge lahko, težko hodi ; pog. postaviti se na lastne, svoje noge osamosvojiti se ; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen ; ekspr. vsa stvar je, stoji na majavih, slabih, šibkih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena ; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti ; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju) ; šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad ; ekspr. živeti na veliki nogi razkošno, potratno ; ekspr. biti nov od nog do glave biti oblečen v nova oblačila ; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
aer. amortizacijska noga priprava pod repom letala, ki blaži sunke pri vožnji po tleh ; bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus ; med. ploska noga z izravnanim srednjim delom stopala ; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje ; šport. odrivna noga s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage ; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen ; zool. noga razširjen spodnji del telesa pri mehkužcih, ki se zlasti pri polžih uporablja za lezenje ; oprijemalna noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti ; plavalna noga s plavalno kožico med tremi sprednjimi prsti ; plezalna noga s prstom, ki se lahko obrača naprej ali nazaj ; noge hodilke okončine za hojo, zlasti pri rakih

nogáča -e ž ( á )
1. slabš. debela, velika noga: kakšno nogačo ima
2. nar. vzhodno spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave; noga : stol na treh nogačah
agr. del kultivatorja v obliki jeklene palice za rahljanje zemlje

nogálnica -e [ tudi nogau̯nica ] ž ( ȃ )
knjiž. del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja; (nožno) gonilo : predica je pritiskala na nogalnico

nogálnik -a [ tudi nogau̯nik ] m ( ȃ )
knjiž. del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja; (nožno) gonilo : predica je pritiskala na nogalnik ; nogalnik pri šivalnem stroju
// pedal (pri kolesu): pritisnil je na nogalnike

nogavíca -e ž ( í )
nav. mn. pleteno oblačilo za na nogo: obuti nogavice ; plesti nogavice ; strgati si nogavico ; bombažne, najlon(ske), volnene nogavice ; debele nogavice / dolge nogavice ki segajo čez kolena ; kratke nogavice ki segajo do gležnjev ali malo čez gležnje ; elastične nogavice ; hlačne nogavice ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu ; mrežaste nogavice ; ženske nogavice ; nogavice brez šiva, pog. brez črte
ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje

nogavíčar -ja m ( ȋ )
izdelovalec ali prodajalec nogavic: njegov oče je bil nogavičar ; prodajalne nogavičarjev

nogavíčarka -e ž ( ȋ )
izdelovalka ali prodajalka nogavic: nogavičarke in tkalke

nogavíčarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nogavičarje ali nogavičarstvo: nogavičarska obrt / nogavičarski mojster

nogavíčarstvo -a s ( ȋ )
nogavičarska obrt: nogavičarstvo je bilo v teh krajih zelo razvito

nogavíčast -a -o prid. ( í )
podoben nogavici: nogavičasta čepica
vet. nogavičasti konj konj z belo dlako na spodnjem delu nog

nogavíčka -e ž ( í )
manjšalnica od nogavica: deklica je obula rdeče nogavičke

nôgica -e ž ( ó )
manjšalnica od noga: otrok je brcal z nogicami / ekspr. dekle ima lepe nogice

nogomèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
športna igra, pri kateri igralci z brcanjem spravljajo žogo v gol: igrati nogomet ; tekmovati v nogometu / razvoj slovenskega nogometa / ekspr. pokazali so lep nogomet
šport. dvoranski nogomet pri katerem igra pet igralcev na manjšem igrišču v dvorani ; mali nogomet pri katerem igra navadno šest igralcev na sorazmerno manjšem igrišču

nogometáš -a m ( á )
športnik, ki se ukvarja z nogometom: domači nogometaši so povedli v drugem polčasu ; dober, mlad nogometaš ; nogometaši in košarkarji / profesionalni nogometaš

nogometášica -e ž ( á )
športnica, ki se ukvarja z nogometom: mlada, odlična nogometašica ; zmaga naših nogometašic ; nagrada za najboljšo nogometašico

nogométen -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na nogomet: slovenska nogometna reprezentanca ; nogometno moštvo / nogometna tekma / nogometna žoga ; nogometno igrišče
nav. mn., šport. nogometni čevelj obuvalo z nastavki na podplatih, zlasti za igranje nogometa

nogométnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. nogometaš : profesionalni nogometnik

nógrad -a m ( ọ́ )
star. vinograd : obdelovati nograd ; dolenjski nogradi / kopati v nogradu / zasaditi nograd

nóht -a m , mn. stil. nohtôvi ( ọ̑ )
nav. mn. roževinasta ploščica na koncih prstov človeka: nohti rastejo, se lomijo ; pog. noht je šel dol je odpadel ; barvati (si), lakirati nohte ; gristi, ostriči nohte ; ekspr. od bolečine je zaril nohte v laket ; ekspr. kri mu je udarila izza nohtov ; z nohti mu je razpraskala obraz ; dolgi, negovani nohti / čistiti si nohte / nohti na nogi, na roki ; noht na palcu ; lak, škarjice za nohte
ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju ; ekspr. niti za noht cele kože ni na njem zelo je poškodovan ; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič

nóhtek -tka m ( ọ̑ )
manjšalnica od noht: postriči otroku nohtke ; nohtek na mezincu / ekspr. boji se za svoje lakirane nohtke
ekspr. niti za nohtek ni podoben materi prav nič

nóhten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na noht: nohtna površina / nohtna krtača, pilica
anat. nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi ; nohtna kožica kožica ob spodnjem robu nohta ; nohtna matica plast celic, iz katerih se dela noht

nój -a tudi nòj nôja m ( ọ̑; ȍ ó )
velika afriška ptica z dolgimi močnimi nogami, ki ne more letati: jata nojev
ekspr. tišči glavo v pesek kot noj noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo
zool. ameriški noj noju podobna južnoameriška ptica; nandu

nójev tudi nôjev -a -o ( ọ̑; ó )
pridevnik od noj: nojevo jajce ; klobuk z nojevim peresom

nójevski tudi nôjevski -a -o prid. ( ọ̑; ó )
nanašajoč se na noje: nojevska farma
// ekspr. ki noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo: nojevska politika, taktika

nókávt in nôkávt tudi knockout -a [ tretja oblika nókáu̯t in nôkáu̯t ] m ( ọ́-ȃ; ó-ȃ )
šport. udarec pri boksu, zaradi katerega udarjeni igralec obleži na tleh več kot deset sekund: močen nokavt / nasprotnika je premagal z nokavtom

nokavtírati -am tudi knockoutirati -am [ nokau̯tírati ] dov. in nedov. ( ȋ )
šport. premagati z nokavtom: izzivalca je že v tretji minuti nokavtiral ; pren., ekspr. grozil je, da bo vsakogar, ki bi se mu približal, nokavtiral
// močno premagati: nokavtiral je vso konkurenco

nokôta in nokóta -e ž ( ó; ọ̑ )
bot. travniška rastlina s pernatimi listi in metuljastimi cveti v socvetjih, Lotus: močvirska, navadna nokota

noktúrno -a m ( ȗ )
glasb. krajša skladba liričnega, otožnega značaja, navadno klavirska: zaigrati nokturno ; Chopinovi nokturni

nom gl. nomos 1

nomád -a m ( ȃ ) nav. mn.
1. pripadnik ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj: nomadi so odgnali svoje črede proti jugu ; selitve nomadov / pastirski nomadi
// kdor se seli iz kraja v kraj: beduini, cigani so nomadi ; nomadi in poljedelci
2. publ., navadno s prilastkom kdor pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj: monterji, trgovski potniki in drugi sodobni nomadi / motorizirani, turistični nomadi

nomadízem -zma m ( ī )
gospodarska dejavnost, način življenja nomadov: prehajanje iz nomadizma v poljedelstvo / pastirski nomadizem

nomádka -e ž ( ȃ )
pripadnica ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj: nomadke so prišle na konjih ; saharska nomadka
// ženska, ki pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj: zase trdi, da je nomadka, saj potuje že vse življenje

nomádski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na nomade: nomadska območja v Afriki / nomadska živinoreja / nomadsko pleme / izbral si je nomadski način življenja

nomádstvo -a s ( ȃ )
1. gospodarska dejavnost, način življenja nomadov: v nekaterih afriških deželah je nomadstvo še precej pogosto / gorsko pašništvo se je omejilo na poletno nomadstvo
2. publ. pogosto preseljevanje, popotovanje: naveličal sem se nomadstva / motorizirano, počitniško nomadstvo

nomenklatúra -e ž ( ȗ )
1. navadno s prilastkom sistematično urejen skupek imen, nazivov za predmete kake znanosti, stroke, delovnega področja: botanična, kemijska nomenklatura ; mednarodna nomenklatura ; nomenklatura artiklov, izdelkov / nomenklatura poklicev
// knjiga, delo s takim skupkom: izdati, pregledati nomenklaturo / nova izdaja nomenklature poštnih storitev
2. višji, vodilni delavci, politiki, ki se med seboj podpirajo, so si lojalni zaradi osebnih koristi: avtoritarna birokratska nomenklatura je imela v rokah vse državne varnostne službe in denar ; vladajoča strankarska nomenklatura / oblastna nomenklatura ; politična nomenklatura na oblasti
// skupina ljudi, ki jih je na vodilne položaje v javni upravi, gospodarstvu, kulturi, znanosti postavljala komunistična oblast: sistem sovjetske partijske nomenklature je bil odpravljen v programu glasnosti in perestrojke / stara komunistična nomenklatura
knjiž. v svoji razpravi uporablja zastarelo nomenklaturo terminologijo, izrazje
biol. binarna nomenklatura poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto, dvojno poimenovanje ; geod. nomenklatura topografske karte znak, številka za določitev, označitev topografske karte določenega območja

nominácija -e ž ( á )
v ameriškem okolju imenovanje, določitev (uradnega) kandidata stranke: prizadevati si za nominacijo / nominacija za predsedniškega kandidata
// imenovanje, določitev kandidata sploh: iz protesta je zavrnil nominacijo za oskarja

nominála -e ž ( ȃ )
filat. v denarni enoti izražena vrednost, navedena na znamki: znamka z nominalo en evro

nominálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. publ. ki je kaj samo glede na pravno, uradno stanje: nominalni in idejni avtor ; ostal je le še nominalni šef države / nominalna in stvarna enakopravnost / aktivni in nominalni člani
2. jezikosl. nanašajoč se na samostalniške in pridevniške besede: nominalni stil ; njegovi stavki so največkrat nominalni / nominalna funkcija besede / nominalna deklinacija imenska sklanjatev
3. ekon. izražen v denarnem znesku: nominalni osebni dohodek ; nominalni stroški / nominalno povečanje proizvodnje
elektr. nominalna napetost nazivna napetost ; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih ; strojn. nominalna mera imenska mera ; voj. nominalna atomska bomba atomska bomba, katere eksplozijska moč je enakovredna moči eksplozije 20.000 ton trinitrotoluola

nominalíst -a m ( ȋ )
filoz. pristaš nominalizma: spor srednjeveških nominalistov in realistov

nominalístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na nominaliste ali nominalizem: nominalistični nazor
soc. nominalistično pojmovanje družbe pojmovanje, da je družba samo vsota vseh posameznikov, članov

nominalízem -zma m ( ī )
filoz. srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da so splošni pojmi le besede: nominalizem, konceptualizem in realizem

nóminativ -a m ( ọ̑ )
jezikosl. prvi sklon, imenovalnik: nominativ duala ; nominativ in akuzativ

nominíranec -nca m ( ȋ )
kdor je imenovan, določen za kandidata za nagrado: razglasili so nominirance za Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada ; letošnji nominiranec ; ime nominiranca

nominíranka -e ž ( ȋ )
ženska, ki je imenovana, določena za kandidatko za nagrado: največ nominirank je iz filmov, ki so jih režirale ženske ; letošnja nominiranka ; nominiranka za oskarja

nominírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. imenovati, določiti kandidata za nagrado: javno nominirati kandidate za nagrade ; nominirati za oskarja
2. imenovati, določiti znanstveno, umetniško delo, da se poteguje za kako nagrado: nominirati film ; vsako gledališče lahko za tekmovalni program nominira največ pet uprizoritev

nómos 1 in nóm -a m ( ọ̑ )
pri starih Grkih obredna pesem v čast bogu Apolonu: peti nomose / ritmični nomos
lit. urejena kompozicijska sorazmernost delov in celote umetniškega dela

nómos 2 in nóm -a m ( ọ̑ )
v starem Egiptu večja upravna enota:

nóna 1 -e ž ( ọ̑ )
glasb. interval v obsegu devetih diatoničnih stopenj: zaigrati nono
// deveta diatonična stopnja glede na dani ton:

nóna 2 -e ž ( ọ̑ )
nar. primorsko stara mati, babica: nona je dočakala visoko starost

nonét -a m ( ẹ̑ )
glasb. ansambel, sestavljen iz devetih instrumentalistov ali pevcev: nastop, sestav noneta
// skladba za tak ansambel: napisati nonet

nóni -ja m ( ọ̑ )
tropska rastlina ali njen kot jajce velik zeleni sadež: plodovi in korenine nonija
// sok iz sadeža te rastline: noni je lahko dopolnilo k prehrani za krepitev imunskega sistema ; v prid. rabi: noni sok

nónica -e ž ( ọ̑ ) pog., v primorskem okolju
stara mati, babica: nonica petim vnukom ; nonica in nono

nónij -a m ( ọ́ )
teh. pomožno merilo za določanje vrednosti, manjših od najmanjših enot skale na merilni pripravi:

nónkonformíst -a m ( ọ̑-ȋ )
knjiž. kdor odklanja družbene ali skupinske norme in jih ne upošteva kljub osebnim težavam, škodi: veliki možje so večinoma nonkonformisti

nónkonformístičen -čna -o prid. ( ọ̑-í )
knjiž. ki odklanja družbene ali skupinske norme in jih ne upošteva kljub osebnim težavam, škodi: nonkonformističen kritik / zastopati nonkonformistično stališče

nónkonformízem -zma m ( ọ̑-ī )
knjiž. odklanjanje in neupoštevanje družbenih ali skupinskih norm kljub osebnim težavam, škodi: imel je težave zaradi svojega nonkonformizma

nóno -a in -ta m ( ọ̑ )
nar. primorsko stari oče, ded: nona in nono

nonparêj tudi nonpareille -a [ nonparêj ] m ( ȇ )
tisk. tiskarska črka, po velikosti med perlom in kolonelom: v tem slovarju so kvalifikatorji natisnjeni v nonpareju / ležeči, polkrepki nonparej

nón plús últra prisl. ( ọ̑, ȗ, ȗ )
knjiž. v pravem pomenu besede, v najvišji stopnji: to je restavracija non plus ultra

nónsens -a m ( ọ̑ )
knjiž., navadno v povedni rabi nesmisel , neumnost : tak postopek je nonsens ; to je nonsens

nónstòp in nón stòp -ôpa m ( ọ̑-ȍ ọ̑-ȏ )
1. poslovanje v trgovinah, delavnicah brez opoldanskega odmora: vpeljati nonstop
2. šport. zadnji trening pred tekmovanjem v smuku: nastopiti na nonstopu ; v prid. rabi: nonstop trgovina ; nonstop poslovanje ; prisl.: trgovina posluje nonstop ; odprto (je) nonstop / ekspr. teleprinterji so delali nonstop podnevi in ponoči

nonšalánca -e ž ( ȃ )
1. sproščenost , neprisiljenost : elegantna, izbrana, velemestna nonšalanca / prizor je odigral z nonšalanco
2. ravnodušnost , brezbrižnost : minevanje ljubezni zaradi nonšalance

nonšalansa gl. nonšalanca

nonšalánten -tna -o prid. ( ȃ )
1. sproščen , neprisiljen : nonšalantna drža, hoja ; lahkotna, nonšalantna eleganca ; nonšalantno vedenje / nonšalantna gostoljubnost
2. ravnodušen , brezbrižen : nonšalantni gib roke je razodeval, da ga stvar ne skrbi / imeti nonšalanten odnos do česa

nonšalántnost -i ž ( ȃ )
1. sproščenost, neprisiljenost: sleči oblačila z nonšalantnostjo Venere
2. ravnodušnost, brezbrižnost: nezainteresiranost in nonšalantnost predstavnikov oblasti do perečih vprašanj

nòr nôra -o prid. ( ȍ ó )
1. pog. duševno bolan: nor človek ; biti nor / delati se norega
// ekspr. tak kot pri duševno bolnih: nore misli ; njegova nora pamet ga je spravila v težave
// ekspr. neumen , nespameten : ne bodi nor ; tako nor pa nisem ; nor bi bil, če bi priznal ; o ta nora ženska
2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves nor je od obupa, veselja, žalosti
3. ekspr. ki zelo presega navadno mero: nora jeza ; prijelo ga je noro veselje / užival je v norem plesu
nar. štajersko nore gobe strupene gobe ; ekspr. nora leta puberteta; leta zlasti spolno neurejenega življenja ; ekspr. obšlo ga je noro upanje, da bo rešen zelo veliko, a neuresničljivo ; ekspr. noro vreme zelo spremenljivo, nestalno ; pog., ekspr. vsa nora je na moške ima veliko slo po moških ; pog., ekspr. čisto nor je na konje zelo rad ima konje ; veslal je kot nor zelo, hitro ; šalj. gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor
bot. nora ajda njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum

norčaríja -e ž ( ȋ )
nav. mn. norčija : početi norčarije / ekspr. ne meni se za norčarije

norčàv -áva -o prid. ( ȁ á )
1. ki (rad) uganja norčije: norčav človek ; bila je norčava kakor mlada psička
// knjiž. ki vsebuje, izraža neresnost, šaljivost: to je rekla z norčavim glasom / norčave domislice
2. zastar. neumen , nespameten : zadosti sem že videl na tem norčavem svetu

norčávost -i ž ( á )
lastnost norčavega človeka: prijetna norčavost vaškega šaljivca / norčavosti mu niso zamerili / norčavost pustnega torka
// knjiž. norčija : uganjati norčavosti ; razpoložen za norčavosti

norčè -éta s ( ȅ ẹ́ )
knjiž., ekspr. norček : kaj bo to norče

nôrček -čka m ( ó )
ekspr. manjšalnica od norec: vaški norček / norček je mislil, da bo vse dobro / kot nagovor darilo je zate, moj norček

norčeválec -lca [ norčevau̯ca tudi norčevalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor se (rad) norčuje, posmehuje: planil je in udaril norčevalca ; hudobni norčevalci

norčevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od norčevati se: tako norčevanje jo je zabolelo ; norčevanje iz samega sebe ; norčevanje in zabavljanje

norčeváti se -újem se nedov. ( á ȗ )
navadno v zvezi z iz navadno z besedami izražati neresen, nespoštljiv odnos do koga: norčevati se iz brata ; norčuje se iz njega, star. z njim
// imeti neresen, nespoštljiv odnos do česa: s tem se norčuje iz njegove revščine ; norčevati se iz vsega
ekspr. zdelo se ji je, da se fant samo norčuje da se noče, ne želi poročiti z njo ; ekspr. ali se norčuješ šališ

nôrčevski -a -o prid. ( ó )
1. tak kot pri duševno bolnih: norčevski smeh
2. nanašajoč se na dvornega norca: norčevska služba / norčevska čepica

norčíja -e ž ( ȋ )
nav. mn. neresno, šaljivo dejanje ali ravnanje: norčij ni maral ; po ulicah so fantje počeli norčije ; burke in norčije / tradicionalne pustne norčije
ekspr. uganjati norčije iz koga, s kom norčevati se, šaliti se

nôrčkati se -am se nedov. ( ȏ )
nar. vzhodnoštajersko norčevati se, šaliti se: nič žalosten ni bil, kar norčkal se je / samo norčkal se je z menoj, je rekla jezno

norčljív -a -o prid. ( ī í )
norčav : norčljiv človek / zaslišal je norčljiv smeh

nórdijec -jca m ( ọ́ )
kdor živi v najbolj severnih deželah Evrope ali je doma iz njih, severnjak: bil je velik, plavolas nordijec ; mediteranci in nordijci

nórdijski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na nordijce ali dežele severne Evrope: nordijske države / znana nordijska pisateljica / nordijske pokrajine
antr. nordijska rasa ; lit. nordijska balada ; šport. nordijske discipline tek na smučeh in skakanje ; nordijska kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje; klasična kombinacija

nôrec -rca m ( ó )
1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec
2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan ; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini ; če to zahteva, je pravi norec ; si videl tega norca, kako je prehiteval
3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca ; gleda kot norec / bolnišnica za norce
4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu
// grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu
5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem
norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se ; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali ; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se ; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga ; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo ; drvi kot norec zelo ; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar

norênje -a s ( é )
glagolnik od noreti: pustno norenje / smeh in norenje otrok / misli na svoje včerajšnje norenje po mestu

noréti -ím nedov. , nôrel ( ẹ́ í )
1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnišnici tudi umrla
2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori ; stari in mladi so začeli noreti ; pren. zima je letos dolgo norela
3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom
// kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti
// v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim ; že dolgo nori za njo
// v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami ; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo
4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi ; cel dan je norel z otroki po hiši
// zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel ; kam tako noriš
ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno ; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen

noríca -e ž ( í )
1. ekspr. nespametna, neumna ženska: ne verjemi tej norici / norica sem bila, da sem mu verjela / kot nagovor kaj vendar govoriš, norica
2. zastar. duševno bolna ženska: norico so spravili v bolnišnico ; zasmejala se je kakor norica
3. mn. nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: imeti norice
4. nar. rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom; pomladanski veliki zvonček : nabirati norice ; šopek noric

noríčica -e ž ( í )
ljubk. manjšalnica od norica: ta noričica mu je pisala pismo / kot nagovor pomiri se, noričica

noríja -e ž ( ȋ )
nav. mn., ekspr. nespametno, neumno dejanje ali ravnanje: smejali so se našim norijam ; uganjati norije / pustne norije / ta vojna norija traja že predolgo / norija je, da si je tam postavil hišo

nóriški -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na Noričane ali Norik: stari Rimljani so trgovali z noriškimi plemeni / Noriške Alpe
vet. noriški konj konj noriške pasme ; noriška pasma pasma težkega konja, ki se uporablja za delo

noríšnica -e ž ( ȋ )
1. zastar. bolnišnica za duševne bolezni: dali so ga v norišnico ; norišnica in gluhonemnica
ekspr. še v norišnico me boš spravil s svojim ravnanjem me spravljaš v veliko jezo, obup
2. ekspr. zmeda , nered : tam je cela norišnica ; kdo bi se znašel v tej splošni norišnici

noríti -ím nedov. ( ī í )
ekspr. spravljati v veliko zmedenost, v zmoto: kaj me noriš ; ne nori ljudi z lepimi besedami / strah pred življenjem ga nori
ekspr. noriti dekleta, fante vzbujati, povzročati ljubezensko vznemirjenost

nórka -e ž ( ọ̑ )
zool. kuni podobna, ob vodah živeča žival, Lutreola lutreola: gojiti norke ; kožuh norke

nórma -e ž ( ọ̑ )
1. nav. mn. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo , predpis : kršiti, spoštovati norme ; v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm ; ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah ; norme okolja, skupine / norme političnega delovanja ; norme mednarodnih odnosov / družbene, moralne, socialistične norme ; pravne, ustavne norme / knjiž.: njegovo ravnanje je zame norma vzor, merilo ; s to normo je skušal presojati vse ljudi s tem merilom, kriterijem ; kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah predpisih, določbah ; etika nam daje tudi praktične norme navodila, merila
// navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetske norme / določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme ; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi / izdelek ni po normi ; po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja / neskladje z uzakonjeno, normirano normo
2. količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: norma je nizka ; izpolniti, preseči normo ; zvišati komu normo / danes imam deset kosov čez normo / uvajati norme v proizvodnjo / delovna norma / dnevna, mesečna norma
// za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina, število česa: naprava ima normo 20 °C: ko se temperatura zviša, se elektrika izklopi ; petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo / bakteriološke norme za mleko
pog. ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati kakovostno stopnjo ; pog. liter vina je zanj dnevna norma liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro
biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive ; ekon. tehnična norma določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka ; jezikosl. norma knjižnega jezika jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku ; pravn. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč ; šport. doseči, izpolniti normo naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na določenem tekmovanju ; olimpijska norma ; tisk. norma skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani tiskovne pole

normála -e ž ( ȃ )
normalna višina, stopnja: voda je presegla normalo / telesna temperatura je padla na normalo ; gladina je nad normalo
geom. normala premica, pravokotna na dano črto ali dano ploskev, pravokotnica ; glavna normala premica, v kateri se sekata pritisnjena ravnina v dani točki prostorske krivulje in v tej točki na krivuljo pravokotna ravnina

normálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven , pravilen : normalen razvoj bolezni, organizma ; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave
// ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno
// ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi ; kot vsako normalno dekle je rada plesala ; spolno normalen
2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino ; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece ; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden ; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre ; tam je prepir normalna stvar vsakdanja
3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda ; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji
4. miren , urejen : v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi ; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje ; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose
ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja ; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen
film. normalni film film, širok 35 mm ; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0 °C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine ; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca ; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa ; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno ; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič ; šol. normalna šola nekdaj normalka ; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic

normálije -lij ž mn. ( á ȃ )
pravn., nekdaj uradni predpisi, odločbe za poslovanje, organizacijo (nižjih) organov državne uprave, šolstva, železnic: držati se normalij / normalije za srednje šole
// zbirka takih predpisov, odločb:

normalizácija -e ž ( á )
glagolnik od normalizirati: prizadevati si za normalizacijo cen / normalizacija meddržavnih odnosov ; normalizacija položaja v državi / publ. prehod iz krize v normalizacijo v normalno, urejeno stanje

normalizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od normalizirati: normaliziranje prometa / normaliziranje razmer na meji / normaliziranje jekla

normalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. narediti, da postane kaj normalno, pravilno: z injekcijo so skušali normalizirati delovanje srca ; vreme se normalizira / normalizirati naraščanje cen / prizadevajo si čim hitreje normalizirati promet narediti, da bi mogel promet potekati, razvijati se normalno, neovirano / državi sta normalizirali medsebojne odnose ; življenje se je normaliziralo uravnalo, uredilo
metal. normalizirati jeklo s toplotno obdelavo doseči enakomerno sestavo in bolj fino strukturo jekla

normálka -e ž ( ȃ )
1. v stari Avstriji osnovna šola v glavnih mestih dežel z obsežnim, popolnim učnim programom: končati, obiskovati normalko ; normalka v Celovcu, Ljubljani
2. šola za poklicno usposabljanje učiteljev:

normálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost normalnega: normalnost rasti, razvoja / duševna normalnost

normalnotíren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na normalni tir: normalnotirna proga, železnica / normalnotirni vagoni

normatív -a m ( ȋ )
1. nav. mn. količina delovnega časa, surovin, potrebna za izdelavo, uresničitev česa: izračunati, predpisati, znižati normative ; minimalni, približni normativi / normativi (za porabo) časa ; normativi materiala ; normativi za gradnjo stanovanj / zaradi novih normativov se je število šolskih oddelkov povečalo
// kar določa za to potrebno količino: normativi predpisujejo drugačne mere ; izdati, prebrati normative
2. knjiž. merilo , kriterij : zanj je znanost odločilni normativ ; nimamo zanesljivih normativov za ugotavljanje telesnih zmogljivosti / njegovi slovnici je bila glavni normativ latinščina zgled, model
publ. estetski, jezikovni normativi predpisi, zahteve

normatíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na normo, pravilo, zakon: pedagogika obravnava predvsem normativno, psihologija pa empirično stran človekovega razvoja / normativna trditev, zahteva ; njegova estetika hoče biti normativna / normativni posegi v knjižni jezik / zakoni in drugi normativni akti ; odločba je za naše ravnanje normativna / normativni organi oblasti
filoz. normativne znanosti znanosti, ki obravnavajo, določajo norme, pravila človekovega ravnanja, mišljenja ; jezikosl. normativni kvalifikator kvalifikator, ki označuje, določa jezikovno sredstvo, pojav glede na normo knjižnega jezika ; informativno-normativni slovar ; normativna slovnica slovnica, ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku

normatívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost normativnega: estetska, moralna normativnost / normativnost njegovih zahtev je očitna

nórmen -mna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na norma 2: zvišati delavcem normne postavke / izdelek ni v skladu z normnimi predpisi

normíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od normirati: načela, sistem normiranja / normiranje dela / normiranje knjižnega jezika

normírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. s predpisom, zakonom določiti, kakšno sme, mora kaj biti: normirati cene / normirati s predpisom, zakonom
2. navadno v zvezi normirati delo določiti količino dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: delo so vsem normirali / normirati delovno mesto
jezikosl. normirati knjižni jezik določiti, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku ; mat. normirati enačbo premice pretvoriti enačbo v normalno obliko ; teh. normirati izdelek s predpisom za vso državo enotno določiti mero, kakovost izdelka; standardizirati

normírec -rca m ( ȋ )
kdor določa delovno normo in nadzoruje njeno izpolnjevanje: podjetje zaposli normirca ; tečaj za normirce

normírski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na normirce ali normiranje: normirski oddelek, tečaj / normirski priročnik

noroglàv in norogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ekspr. ki ravna neumno, nespametno: noroglav človek ; ne bodi noroglav / to so bili noroglavi dnevi

noroglávec -vca m ( ȃ )
ekspr. nespameten, neumen človek: ta noroglavec pa še sili za njo ; predrzni noroglavci

noroglávka -e ž ( ȃ )
bot. strupena goba z rdečkasto trosovnico in rdečim, mrežastim betom, Boletus luridus:

noroglávost -i ž ( ā )
ekspr. lastnost noroglavega človeka: ni računal z njihovo noroglavostjo / počenjati noroglavosti nespametna, neumna dejanja

noróst -i ž ( ọ̑ )
1. ekspr. nespametno, neumno dejanje ali ravnanje: napravil je veliko norost ; počenjati, uganjati norosti ; mladostne norosti / modna norost nenavadna, neprimerna, pozornost vzbujajoča modna novost
// kar je podobno duševni bolezni: ljudi je obsedla nerazumljiva norost
2. zastar. duševna bolezen: njegove norosti zdravniki niso mogli ozdraviti
ekspr. sramota ga je grizla do norosti zelo ; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most

nôrski -a -o prid. ( ó )
1. star. nor : norska ženska / kako je bila norska, da ga je vzela / te vaše norske zabave
2. zastar. norčevski : norska čepica s kraguljčki

nórša -e ž ( ọ̑ )
nar. norica : vihrava, zaljubljena norša

norvéščina -e ž ( ẹ̑ )
norveški jezik: prevod iz norveščine

norvéški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na Norvežane ali Norveško: norveški film / norveška meja
agr. norveški soliter umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij ; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami ; zool. norveški rak večji morski rak svetlo rožnate barve; škamp

nós in -a m , mn. nosôvi ( ọ̑ )
1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos ; obrisati si čelo in nos ; prijeti se za nos ; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos ; od pijače ima rdeč nos ; potne kapljice na nosu / grški nos v isti črti s čelom ; orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom
// del nosu, ki ga tvorita ti odprtini: kri mu teče iz nosa ; dihati, govoriti skozi nos ; s prstom vrtati po nosu ; zamašen nos / kadilo mu je šlo, udarilo v nos / evfem. obriši si nos usekni se ; ekspr. smrdelo je, da si je tiščal nos
2. pog., s prilastkom ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh: pes ima dober nos ; pren., ekspr. imel je čudovit nos za odkrivanje laži
3. ekspr. prednji, nosu podoben del česa: buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova / avtomobilski nos ; ladijski nos kljun, premec ; lonec z nosom dulcem
ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja ; ekspr. nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet ; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam ; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše ; zastar. od šolskega sveta je dobil nos opomin, ukor ; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva ; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten ; ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje ; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša ; ekspr. avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom ko je bila že zelo blizu ; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen ; ekspr. nesti, obesiti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo ; ekspr. odločil se je (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, na hitro ; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake ; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake ; ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet ; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži ; lov. žarg. srna ga je dobila v nos zavohala ; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega ; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti ; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga ; bere, vidi se mu na nosu, da laže očitno je, da laže ; pog., ekspr. daj mu eno po nosu udari ga ; pog. je še moker pod nosom je še zelo mlad, neizkušen, otročji ; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega ; ekspr. trgovino ima pred nosom zelo blizu (stanovanja) ; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti ; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev ; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil
aer. nos letala prednji del trupa do pilotske kabine ; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh

nosáč -a m ( á )
1. kdor se poklicno ukvarja z nošenjem, prenašanjem prtljage, zlasti na železniški postaji, v pristanišču: nosač je prtljago odnesel v garderobo ; plačati nosaču ; poklicati nosača / najeti nosače za ekspedicijo
2. kdor nosi, prenaša kaj sploh: nosači so ves dan natovarjali vreče ; nosači ranjencev
anat. prvo vratno vretence; atlas

nosàn tudi nosán -ána m ( ȁ á; ȃ )
ekspr. kdor ima velik, dolg nos: ta nosan mi ne ugaja
zool. rdeči nosan roparska žuželka s kljuncem, s katerim ob nevarnosti daje cvrčanju podobne glasove, Rhinocoris iracundus

nosáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na nosače: nosaško delo / nosaški trakovi

nosàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima dolg, velik nos: bil je velik in nosat mož / čudila se je njegovemu nosatemu obrazu / nosata posoda

nósec 1 -sca m ( ọ̑ )
nar. belokranjsko lesen zamašek z luknjico za pitje iz ročnega sodčka: nastavil je nosec na usta in pil iz barilca

nôsec 2 -sca m ( ó )
star. nosilec , nosač : nosci so postavili tram na tla

noséčnica -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki ima v telesu plod: obleka, prehrana nosečnice / dispanzer za nosečnice

noséčniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na nosečnice ali nosečnost: nosečniška slabost / nosečniška obleka

noséčnost -i ž ( ẹ́ )
stanje noseče ženske: ugotoviti nosečnost ; bila je v zadnjih mesecih nosečnosti ; znamenja nosečnosti
med. prekiniti nosečnost ; med., vet. izvenmaternična nosečnost pri kateri se plod ne razvija v maternici ; soc. načrtovana nosečnost

noséčnosten -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na nosečnost: nosečnostna doba / nosečnostne težave
med. nosečnostne pege rjavkaste pege na čelu, licih noseče ženske ; nosečnostne proge modrikaste in bele proge na trebuhu, dojkah in stegnih noseče ženske

nósek -ska m ( ọ̑ )
ekspr. manjšalnica od nos: niti nosek se ni videl iz kožuhovine / lonec z noskom

noséma tudi nozéma -e ž ( ẹ̑ )
zool. črevesni zajedavec odraslih čebel, Nosema apis: povzročitelj te bolezni je nosema

nosemávost tudi nozemávost -i ž ( á )
čeb. nalezljiva črevesna bolezen odraslih čebel: obvarovati čebele pred nosemavostjo ; huda gniloba, pršičavost in nosemavost

nósen 1 in nôsen -sna -o prid. ( ọ̑; ó )
nanašajoč se na nos: nosne kosti ; vnetje nosne sluznice / nosna, ustna votlina / nosne bolezni
anat. nosni greben, hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil ; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo ; nosni pretin ; jezikosl. nosni glas

nôsen 2 -sna -o prid. ( ó ō )
1. star., navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod; noseč : nosna ženska ; bila je že tretji mesec nosna / nosna je s sosedom
2. knjiž., ekspr. obilen , nabrekel : nosni oblaki
3. knjiž. nosilen : nosni steber
pesn. nosno zrno nabreklo, kaleče

nosìč -íča in nósič -a m ( ȉ í; ọ̑ )
nosek : ima ljubek nosič

nosílec -lca [ nosiu̯ca in nosilca ] m ( ȋ ) navadno z rodilnikom
1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice
2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci ; publ. nosilci boja za socializem borci
// publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov
3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza ; glas – nosilec pomenskega razlikovanja
4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg
5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca
6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje
7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo
8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti
9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in lahko povzroča, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec
10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec ; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih ; jekleni, leseni, železobetonski nosilec ; prečni, vzdolžni nosilec
11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket
elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja ; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni ; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija ; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra ; grad. ločni nosilec v obliki loka ; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike ; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike ; jezikosl. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja ; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog ; polit. nosilec kandidatne liste kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke ; rač. nosilec podatkov, zvoka priprava, ki omogoča zapisovanje, shranjevanje podatkov, zvoka; naprava, ki ima vgrajeno tako pripravo ; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno ; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu

nosílen -lna -o prid. ( ȋ )
1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami ; nosilna mreža / nosilni mehanizem
2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber ; nosilna konstrukcija ; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga
3. publ. glavni , najpomembnejši : nosilni izraz, prizor drame ; nosilne barve, linije
nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje
aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku ; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence ; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov ; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi ; grad. nosilni lok ; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja ; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju ; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel ; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto ; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola

nosílka -e [ nosiu̯ka in nosilka ] ž ( ȋ ) navadno z rodilnikom
1. ženska, ki drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanjo, in hodi: nosilka kipa, zastave / zidarjem sta nosilki komaj nanosili dovolj opeke / nosilka štafetne palice
2. ženska, ki dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že na univerzi je bila nosilka naprednih idej, nazorov / revija je kmalu postala nosilka nove umetnostne smeri
// ženska, ki z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: ženske so najpogostejše nosilke pedagoške dejavnosti / ona ni le nosilka svoje zgodbe, temveč osrednja oseba romana
3. knjiž. ženska, ki dela, da je kdo deležen česa: ta ženska je nosilka nesreče / ekspr.: take misli so nosilke smrti ; lastovke so nosilke sreče napovedovalke, oznanjevalke
4. ženska, ki ji je kaj priznano, dano: nosilka obrtnega dovoljenja, stanovanjske pravice / nosilka zlate medalje
5. publ. ženska, ki ima kaj na sebi, v sebi in lahko povzroča, da to dobi (še) kdo drug: ona je nosilka bolezni / tudi opice so nosilke nekaterih virusov
6. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: celica je nosilka življenja
7. publ. kar ustvarja, opredeljuje kaj: v njenem slikarstvu je barva nosilka izraza / podoba je nosilka ideje
8. kar kaj nosi, drži: okoli vratu zavezana ruta je dobra nosilka poškodovane roke / kar je kupila, je zložila v papirnato nosilko
9. mn., knjiž. nosila : ponesrečenca so položili na nosilke / platnene nosilke
10. knjiž., v zvezi nosilka letal letalonosilka : pristanišču se bliža nosilka letal
teh. raketa nosilka raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto ; (vrv) nosilka vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola

nosílnica -e ž ( ȋ )
1. priprava s sedežem, ležiščem za nošenje, prenašanje pomembnih oseb, žensk: nesti na nosilnici, v nosilnici ; papež je stopil z nosilnice ; rimske, vzhodnjaške nosilnice / odprta, pokrita nosilnica
2. knjiž. nosila : dvigniti nosilnico z ranjencem ; zasilna nosilnica
3. nar. gorenjsko večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje: zavezala je nosilnico in si jo dala na glavo / rjuha nosilnica

nosílničar -ja m ( ȋ )
1. kdor nosi nosilnico: nosilničarji so spet vzdignili nosilnico ; kuliji in nosilničarji
2. knjiž. nosilec , nosač : nosilničarji z ranjenci

nosílnost -i ž ( ȋ )
lastnost vozila, naprave glede na največjo dovoljeno, mogočo težo, obremenitev: ta ladja ima nosilnost pet tisoč ton ; nosilnost kamiona, žerjava / naše pomorsko podjetje razpolaga z dvesto tisoč tonami nosilnosti
grad. nosilnost mostu ; nosilnost tal

nosílo -a s ( í )
nav. mn. priprava za nošenje, prenašanje bolnikov, ranjencev: iz dveh drogov in odeje so naredili nosila ; položiti ponesrečenca na nosila / sanitetna, zložljiva nosila
// priprava za nošenje, prenašanje tovora sploh: vso opeko so prenesli z nosili
zastar. stopiti v nosila v nosilnico

nosítelj -a m ( ȋ )
publ. nosilec : nositelj štafetne palice / nositelji srednjeveške kulture so bili menihi / nositelj akcije je zavod za spomeniško varstvo / prepričljiva igra nositelja glavne vloge glavnega igralca

nosíteljica -e ž ( ȋ )
publ. nosilka : nositeljica zastave / nositeljica visokega odlikovanja / ta organizacija je postala nositeljica skupnega boja

nosíti nósim nedov. ( ī ọ́ )
1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček ; nositi opeko, vreče ; nositi ranjenca ; nositi na glavi, v rokah ; nositi v košari, s škafom ; težko nositi / konj ga je nosil v galop
// tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek ; nositi očetu malico ; nosil mu je šivat ; nositi prodajat ; natakar mu nosi zajtrk v sobo ; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša ; nositi mleko po hišah raznašati
2. navadno s prislovnim določilom povzročati :
a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje ; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu ; veter nosi pesek, prah, smrad ; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj ; radovednost je nosila množico po trgu ; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
// povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli ; kaj pa tebe nosi po naših krajih
5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati : trdili so, da jim nosijo kulturo ; tako življenje nosi ljudem mir, srečo ; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje ; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo ; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače ; nositi lasuljo ; že dve leti nosi isto obleko ; nositi odlikovanje, prstan ; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi ; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti : nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo ; vejice nosijo dolge trne ; pismo nosi njegov podpis ; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat ; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost ; v srcu nosi nemir ; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren ; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi ; že tedaj je nosil v sebi idejo romana ; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici ; to misel je že dolgo nosil s seboj
13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet ; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
// s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani ; roke nosi navadno v žepu ; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska ; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka ; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov ; ekspr. kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist ; kokoši spet nosijo nesejo ; luna ga nosi je mesečnik ; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena ; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke ; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi ; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja ; zastar. tako daleč ne nosi nobena puška ne nese ; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je ; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi ; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji ; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti ; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim ; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten ; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški ; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje ; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu ; jezikosl. žarg. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu ; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let ; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo ; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben ; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih ; knjiž. griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline ; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi ; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna ; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata ; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo ; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem ; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel ; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi ; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva ; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače ; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal ; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega ; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga ; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen ; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel ; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je ; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo ; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno

nosljáč -a m ( á )
1. kdor noslja: nosljač nima čistega glasu
2. zastar. njuhalec : nosljači in čikarji

nosljánec -nca m ( á )
tobak za njuhanje: vzel je ščepec nosljanca

nosljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od nosljati: spoznali so ga po značilnem nosljanju / nosljanje tobaka

nosljáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino: težko ga je razumeti, ker noslja ; nalahno noslja / kadar govori, noslja
2. zastar. njuhati : nosljati tobak

nosljàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki (rad) noslja: sprejel ga je nosljav šef / nosljav glas

nosljávec -vca m ( ȃ )
kdor noslja: nerazločno govorjenje nosljavcev

nosljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da nositi: tovor je lahko nosljiv / obleka je poceni in nosljiva

nósnica 1 -e ž ( ọ̑ )
anat. parna kost nosu: čelnica in nosnici

nosníca 2 -e ž ( í )
nav. mn. parna (zunanja) nosna odprtina zlasti pri človeku: ima ozke, široke nosnice / udariti konja po nosnicah po nozdrvih
// del nosu, ki tvori to odprtino: zatisniti si nosnice

nósnik -a m ( ọ̑ )
jezikosl. glas, ki nastane, ko gre zračni tok tudi skozi nosno votlino: nosnika m, n

nósniški -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od nosnik: nosniški samoglasniki

nôsnost -i ž ( ó )
1. star. nosečnost : šesti mesec nosnosti / govori se o njeni nosnosti s sosedom
2. knjiž. nosilnost : zaradi tega se je nosnost ladje zmanjšala

nosoróg -a m ( ọ̑ )
velika žival z zelo debelo kožo in enim ali dvema izrastkoma na glavi: povodni konji in nosorogi
pal. dlakavi nosorog izumrli sesalec z dvema izrastkoma na glavi iz mlajše ledene dobe ; zool. afriški ozkousti nosorog z dvema izrastkoma na glavi, živeč v Afriki, Diceros bicornis

nosoróžec -žca m ( ọ̑ )
nosorog : zagledali so velikega nosorožca
zool. hrošč, katerega samec ima rožiček na glavi, Oryctes nasicornis

nostálgičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na nostalgijo: obhajale so ga nostalgične misli / nostalgična pesem otožna

nostalgíja -e ž ( ȋ ) knjiž.
1. hrepenenje po domu, domovini; domotožje : v tujini ga je mučila nostalgija / nostalgija po domačem kraju
2. močna, otožna želja po tem, kar je osebek v preteklosti čutil, imel: nostalgija po miru, za preteklimi časi / tistih let se je spominjal z nostalgijo

nostálgik -a m ( á )
kdor ima močno, otožno željo po tem, kar je v preteklosti čutil, imel: večni nostalgik ; nostalgiki pogosto tarnajo, da je bilo nekoč lepše kot danes

nóstok -a m ( ọ̑ )
bot. nitasta modro zelena alga z zdrizastim ovojem, Nostoc:

nostrificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. šol. pridobiti potrdilo o veljavnosti izobrazbe, potrdila o izobrazbi, pridobljenih v tuji državi: ni mogel nostrificirati doktorata, spričevala ; uspešno nostrificirati diplomo / potrdil o svoji izobrazbi še ni nostrificirala na domači fakulteti
// potrditi veljavnost izobrazbe, potrdila o izobrazbi, pridobljenih v tuji državi: spričevala o izobrazbi nostrificirajo ustrezni visokošolski zavodi
2. ratificirati : nostrificirati meddržavni sporazum

nostrifikácija -e ž ( á )
šol. potrditev veljavnosti izobrazbe, potrdila o izobrazbi, pridobljenih v tuji državi: odločba, zakon o nostrifikaciji ; ovire, težave, zapleti pri nostrifikaciji ; postopek, prošnja, vloga za nostrifikacijo diplome, doktorata, spričevala

nostrifikacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na nostrifikacijo: nostrifikacijski izpit ; nostrifikacijska komisija / nostrifikacijski postopek

nostrómo -a m ( ọ̑ )
navt. žarg. vodja krova: nostromo je naročil mornarjem prepleskati steno

nóša -e ž ( ọ́ )
1. navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega območja, dobe, pripadnike kakega sloja: delovna, praznična noša ; nekdanja kmečka, meščanska noša / ljudje so domačo nošo že zdavnaj opustili ; gorenjska, vzhodnoalpska nemška noša / ljudska noša ; narodna noša
// ekspr. kdor je oblečen v narodno nošo: na čelu sprevoda je šlo deset narodnih noš
2. zastar. v določenem času uveljavljeni kroji oblačil, obutve, vzorci blaga, modni dodatki; moda : ženske je zlasti zanimalo, kakšna je najnovejša noša / pariška noša
3. knjiž. nošenje : noša tovora / noša kape ali rute je obvezna

nóšenje -a s ( ọ́ )
glagolnik od nositi: nošenje brente, nahrbtnika ; nošenje ranjencev / nošenje očal, rokavic ; imeti dovoljenje za nošenje orožja
nar. vzhodno bila je v nošenju bila je noseča

nôšnja in nóšnja -e ž ( ó; ọ́ )
1. glagolnik od nositi: nošnja ranjencev / za nošnjo so najeli nekaj domačinov / nošnja klobuka, očal ; tkanina je praktična za pranje in za nošnjo
2. star., navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega območja, dobe, pripadnike kakega sloja; noša : nekdanja kmečka, študentovska nošnja ; nošnje Indijcev, Kitajcev / za pusta je imel norčevsko nošnjo
3. knjiž. nosečnost , brejost : doba nošnje
nar. vzhodno njegova žena je v nošnji je noseča

nót prisl. ( ọ̑ )
pog. noter : hoditi not in ven

nóta -e ž ( ọ̑ )
1. znak za ton: brati, poznati note ; note kvadratne, okrogle oblike ; besedilo in note / igrati, peti po notah
// ton, ki ga tak znak zaznamuje: še enkrat je zaigral isto noto ; glavna, visoka nota ; pren. to spoznanje je končna nota romana
ekspr. natepel ga bo po notah zelo ; vse gre kakor po notah uspešno, brez zapletljajev
2. mn. knjiga, zvezek s tiskanimi ali pisanimi glasbenimi deli: odpreti note ; stojalo za note
3. ed., publ., s prilastkom značilnosti , posebnosti : všeč so mu pesmi s cigansko noto / za film je značilna močna osebna nota / posebno, značilno noto daje kraju bližina meje / z oslabljenim pomenom: v pesmi je čutiti domoljubno, elegično noto ; moška, trda nota je zazvenela v njegovem glasu ; ta barva daje prostoru veselo noto
4. polit. uradno pisno sporočilo ene vlade, države drugi: izročiti, zavrniti noto / protestna nota ; verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave / diplomatska nota
5. zastar. dopis , sporočilo : pisar je napisal noto rimskemu trgovcu
6. zastar. bankovec : nota za tisoč frankov

nótabéne in nóta béne medm. ( ọ̑-ẹ̑ )
knjiž. opozarja na trditev v dostavku; pomni , ne pozabi : notabene: zvečer me ne čakaj ; sam.: pripisal je notabene [NB]

notácija -e ž ( á )
1. sistem znakov za zapisovanje glasbe: moderni skladatelji uvajajo nove notacije / glasbena notacija
// kar je zapisano s takimi znaki: pri rogu zvenijo toni lahko nad notacijo, pod notacijo
2. tržna cena česa na borzi: notacija kavčuka je visoka / brati notacije v ceniku
glasb. kvadratna notacija na štirih črtah z notami kvadratne oblike, značilna zlasti za koral ; menzuralna notacija od 13. do 16. stoletja, ki zaznamuje trajanje tonov ; šah. notacija sistem znakov za zapisovanje (šahovskih) potez, partij

notár -ja m ( ā )
kdor poklicno sestavlja pravne listine z uradno veljavnostjo, izdaja potrdila, overovlja podpise, prepise: iti k notarju ; napisali so ženitovanjsko pismo pri notarju ; odvetnik in notar
rel. duhovnik cerkvenega sodišča, škofijskega urada, ki sestavlja, podpisuje pravne listine z uradno veljavnostjo

notariát -a m ( ȃ )
1. javna služba notarske dejavnosti: odpraviti, uvesti notariat ; opravljati notariat ; razvoj, reforme notariata ; vloga notariata ; predpisi, zakoni o notariatu ; odvetništvo in notariat / zgodovina notariata / odločiti se za notariat notarski poklic
2. notarski urad: v kraju sta bila sodišče in notariat ; pristojnosti notariatov ; prostori notariata

notárijuš -a m ( á )
v Prekmurju, nekdaj kdor vodi administrativne, finančne posle več občin:

notárka -e ž ( ā )
1. ženska, ki poklicno sestavlja pravne listine z uradno veljavnostjo, izdaja potrdila, overovlja podpise, prepise: notarka je bila imenovana na podlagi predloga notarske zbornice ; overiti podpis pri notarki ; pisarna notarke ; odvetnica in notarka
2. star. notarjeva žena: jezikava notarka ; dacarka in notarka

notárski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na notarje: notarska pisarna / notarski kandidat ; opravljati notarski poklic / notarska listina, oporoka

notebook -a [ nôu̯dbuk ] m ( ȏ )
majhen, lahek prenosni računalnik; notesnik : notebook je pred nakupom preizkusil s tipkanjem besedila ; podatki na notebooku ; etui, torba za notebook

nóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na nota 1, 2:
a) notni zapis pesmi / notni sistem ; notna pisava
b) notni razpon njihovih ljudskih pesmi je majhen
c) notna stojala / notna založba / notni material
glasb. notni papir papir s tiskanim notnim črtovjem ; notna glavica polni ali prazni krožec kot del note ; notna vrednost vrednost trajanja note ; notno črtovje skupina petih vzporednih črt za pisanje not

nóter prisl. ( ọ̄ )
1. izraža premikanje ali usmerjenost v zaprt prostor; ant. ven : gledati, spustiti, vabiti noter ; stopite noter ; elipt. hiša je zaprta, ne morem noter ; soba je odprta in ljudje hodijo ven in noter / kot povelje trebuh noter, prsi ven / vrata se odpirajo na noter navznoter ; ropotijo smo znesli tja noter / pog. potica je dobra, noter sem dala orehe v nadev
nižje pog. ne govori preveč, ta bi te še noter dal pisal o tebi v časopisu ; star. mrzla jesen noter gre se približuje ; pog. šli smo že noter v zimo bližala se je zima ; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni ; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj ; nižje pog. zamujeno noter prinesti nadomestiti ; pog. noter pride manj, kot je stroškov dohodkov je manj ; pog. s svojim jezikom te bo še spravila noter v zapor, ječo
// v medmetni rabi izraža poziv za vstop: fantje, le noter, noter / na trkanje se oglasi iz sobe: noter naprej
2. pog., navadno v zvezi z do, v prav , čisto : gozd sega noter do jezera ; igrati noter do jutra / sejati noter v noč ; iti daleč noter v Rusijo
3. zastar. notri : noter jo peče

nótes -a m , v prvem pomenu tudi nótez -a ( ọ̑ )
1. zvezek za zapiske, navadno manjši; beležnica , beležka : vzeti notes iz žepa ; telefonsko številko si je zapisal v notes ; učiteljev notes za ocene
2. majhen, lahek prenosni računalnik: procesor, programi za notes / notes z vgrajenimi baterijami, ventilatorjem

nótesnik -a m ( ọ̑ )
majhen, lahek prenosni računalnik: poslovni notesnik ; serija notesnikov ; zanimanje za notesnike narašča, saj so dovolj zmogljivi

notíca -e ž ( í )
1. kratko poročilo, sporočilo, navadno v časopisu: objaviti, prebrati notico ; članki in notice / časopisna notica ; kratka notica
2. kratek zapis, pojasnilo, navadno v knjigi: uvodna študija in biografska notica / notica pod črto

notificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
polit. uradno sporočiti drugi državi pravno dejstvo, zahtevo mednarodnega pomena: notificirati spremembo šefa države / notificirati pomorsko blokado
fin. notificirati akreditiv obvestiti uporabnika akreditiva, da je banka prevzela akreditivno obveznost

notíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od notirati: notiranje predavanja / notiranje melodije / notiranje delnic

notírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. knjiž. na kratko zapisovati: notirati govor ; notirati si glavne točke
2. glasb. zapisovati z znaki notnega sistema: notirati melodijo
3. nepreh. imeti določeno tržno ceno; kotirati : nizko, visoko notirati / koliko notira dolar ; pren., knjiž. ta film visoko notira
// imeti možnost trgovanja na borzi: te delnice lahko notirajo
filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču

notografírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
glasb. prepisovati glasbeno delo za tisk, razmnoževanje: simfonijo je dobro notografiral / notografirati pesmarico

notóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. notoričen : notoren lažnivec / notorne resnice
pravn. notorna dejstva nekdaj splošno znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati

notóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. splošno znan zaradi slabih lastnosti, značilnosti: notoričen ženskar / notorična četrt za prostitucijo razvpita, zloglasna
med. notorični pijanec kdor je stalno bolezensko nagnjen k uživanju alkoholnih pijač
// splošno znan sploh: potrdil je svojo notorično nadarjenost za glasbo ; stvar je dovolj notorična, zato je ne bomo podrobneje navajali / ekspr. njegova solidnost je prav notorična

nótranje... tudi notránje... prvi del zloženk ( ọ́; ȃ )
nanašajoč se na notranji: notranjepolitičen, notranjetrgovinski

nótranjeavstríjski tudi notránjeavstríjski -a -o prid. ( ọ́-ȋ; ȃ-ȋ )
nekdaj nanašajoč se na južni del habsburškega ozemlja, katerega jedro so tvorile Štajerska, Koroška in Kranjska: notranjeavstrijske dežele
zgod. notranjeavstrijska dvorna komora

nótranjepártijski tudi notránjepártijski -a -o prid. ( ọ́-á; ȃ-á )
v socializmu nanašajoč se na notranje zadeve partije: premagovati notranjepartijske krize / notranjepartijsko delo

nótranjepolítičen tudi notránjepolítičen -čna -o prid. ( ọ́-í; ȃ-í )
nanašajoč se na notranjo politiko: notranjepolitična kriza v Franciji ; razvoj notranjepolitične situacije / notranjepolitični komentar ; notranjepolitična rubrika v časopisu

nótranji tudi notránji -a -e prid. ( ọ́; ȃ )
1. ki je znotraj kake celote: notranji del sadeža ; notranje plasti ; usedlina na notranji strani soda / notranji premer cevi ; notranji žep suknjiča / notranja oprema ; notranje dvorišče / notranji dražljaji / Notranje Gorice
2. ki je bližje sredinski ravnini telesa: notranja stran lakta, stegna / notranja stran roke
3. ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja: notranji poštni promet ; notranji transport ; zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo / notranja kolonizacija / izdelovati za notranje tržišče
// nanašajoč se na določeno organizirano skupnost: notranji položaj v državi ; reševati notranje probleme ; notranja razdelitev dela ; notranja družbena nasprotja / notranja disciplina ; notranja obvestila / notranji nasprotniki / notranja politika ; tajništvo za notranje zadeve ; publ. vmešavanje v notranje zadeve države / v nekaterih državah minister za notranje zadeve
// ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju: notranji in zunanji sodelavci inštituta / notranja učenka nekdaj učenka, ki stanuje v internatu svoje šole
4. nanašajoč se na človekovo duševnost: doživljati notranje boje ; notranji nemir ; notranja izčrpanost, napetost ; notranja rast glavnega junaka ; notranje ravnovesje / njegovo notranje življenje / knjiž. očitajoč notranji glas ; notranji svet otroka ; človek brez notranjega žara ; publ. notranja dimenzija človeka / notranja svoboda
5. ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini: opraviti notranji pregled / notranje bolezni
6. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del: notranji pomen pesmi ; spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika ; notranja protislovja kapitalizma
anat. notranji organi organi v prsni in trebušni votlini ; žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo ; notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami ; biol. notranji zajedavec zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja ; notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija ; notranje izločanje izločanje neposredno v kri ali mezgo ; ekon. notranja konkurenca konkurenti iz domače države, z določenega ožjega območja ; notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov ; fiz. notranja energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo ; geom. notranji kot kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi ; jezikosl. notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar ; lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori ; notranja rima rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza ; med. notranja krvavitev krvavitev notranjih organov ; zdravilo za notranjo uporabo zdravilo, ki se zaužije ; pravn. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji ; notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala ; strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem

nótranjica tudi notránjica -e ž ( ọ́; ȃ )
anat., rabi se samostojno ali kot prilastek žleza z notranjim izločanjem: žleze notranjice slabo delujejo
star. notranjica ga lomi božjast

nótranjik tudi notránjik -a m ( ọ́; ȃ )
obrt. del podplata iz tršega materiala, na katerega se pritrdi zgornji del čevlja: usnje za notranjike

nótranjost in notránjost -i ž ( ọ́; ȃ )
1. prostor, ki je znotraj česa: odšel je v notranjost hiše ; temperatura v notranjosti rudnika
// notranji, osrednji del česa: trhla notranjost stebra ; sile v notranjosti zemlje / poznavanje notranjosti stvari bistva
2. ozemlje, oddaljeno od morske obale, (državne) meje: odpotovati v notranjost ; padavine bodo predvsem v notranjosti države
3. čustveno-moralna stran človeka: njegova notranjost se temu upira ; nemir v globini njegove notranjosti ; on je bogat v svoji notranjosti

nótranjski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na Notranjce ali Notranjsko: notranjske vasi ; star. mahniti jo na notranjsko stran na Notranjsko / notranjsko narečje

nótranjščina 1 -e ž ( ọ́ )
notranjsko narečje: govoriti v notranjščini

notránjščina 2 in nótranjščina -e ž ( ȃ; ọ́ )
1. prostor, ki je znotraj česa: notranjščina cerkve ; notranjščina ladje / notranjščina aparata
2. ozemlje, oddaljeno od morske obale, (državne) meje; notranjost : kraji v notranjščini dežele
3. čustveno-moralna stran človeka; notranjost : boji v njegovi notranjščini

nótri prisl. ( ọ̄ )
1. izraža stanje ali položaj v zaprtem prostoru; ant. zunaj 1 : pismo je prišlo, pa ne vem, kaj je notri ; ostali smo zunaj, notri je zadušno ; bila je v zaporu in je notri umrla / tu notri me boli ; ekspr. koča je daleč notri v gozdu
pog. zdaj sem pa notri v neprijetnem, kočljivem položaju ; pog. bil je več let notri v zaporu, ječi ; pog. nekaj notri mi pravi, da ga ne bom več videl slutim, zdi se mi
2. pog., v zvezi z iz prav , čisto : volkovi so prihajali notri iz kočevskih gozdov
3. zastar. noter : naj gre notri

notrína -e ž ( í )
knjiž. notranjost : odšel je v notrino poslopja / glas, ki je prihajal iz notrine mogočnega trupa / vso notrino nahrbtnika so mu zaplenili stvari, ki jih je imel v nahrbtniku / prebivalci iz notrine dežele / ta misel mu je razburila notrino

nougat gl. nugat

noumenálen -lna -o prid. ( ȃ )
filoz. nanašajoč se na stvar, kakršna je sama po sebi: noumenalna stvarnost / noumenalni svet po Kantu svet, ki je ne glede na izkustvo nespoznaven

nouveau riche -- -- [ nuvó ríš ] m ( ọ̑, ȋ )
družbeni sloj, ki je obogatel pred kratkim in na hiter način: s stereotipno podobo nouveau riche je dajal vtis, da je prišel iz nekega drugega okolja ; v prid. rabi: nouveau riche privatnik

nòv nôva -o stil. prid. , novêjši ( ȍ ó )
1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen; ant. star 2 : nova cesta, hiša ; zgraditi novo tovarno ; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav ; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček ; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto
// ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan ; nova sezona ; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom
2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje ; pero je še novo ; tovarniško nov avtomobil ; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona
3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi ; nov vir energije ; odkrili so nov virus ; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze
// doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi ; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje
4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek ; razlagati novo lekcijo
// ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede ; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno
// ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor ; izvoliti novega predsednika ; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta
5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane ; novi učenci, vojaki
// ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor ; novi meščani / novi doktorji znanosti
6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja ; uveljavili so se novi odnosi ; novi tokovi v umetnosti ; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek ; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100 ; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945
7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času ; jezikovni elementi v novejšem jeziku ; najnovejša slovenska literatura ; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju
8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo ; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine ; publ. novi svet Amerika ; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile ; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila ; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil ; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže ; šol. žarg. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic ; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči ; praznovati novo leto 1. januar ; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja ; obiskati za novo leto za novoletne praznike ; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno ; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije ; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku ; glasb. novi val rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki izhaja iz punka, s prvinami pop glasbe ; jezikosl. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena ; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama ; nova romantika neoromantika ; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva ; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja ; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju ; Nova zaveza drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu ; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi ; zgod. novi vek obdobje od konca 15. stoletja do danes ; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921 prim. novo... 1

nôva -e ž ( ȏ )
astron. zvezda, katere svetloba se nenadoma zelo poveča in nato postopno upada:

nováčenje -a s ( á )
glagolnik od novačiti:
a) sodelovati pri novačenju / novačenje za tujsko legijo
b) prepovedati novačenje za tovarne v Nemčiji

nováčiti -im nedov. ( á ȃ )
1. nekdaj nabirati, zbirati moške za vojaško službo, navadno s silo: vojake so novačili med kmečkimi fanti / novačiti med ujetniki za tujsko legijo
2. ekspr. nabirati , zbirati : novačiti delavce za delo v Nemčiji

novák -a m ( á )
1. nekdaj moški, določen, namenjen za vojaško službo: biriči so iskali, lovili, nabirali novake / vojaški novaki
2. knjiž. novinec : stari jetniki so molče opazovali novake / boja so se udeležili tudi novaki / on ni več novak v slovenskem slovstvu začetnik
zgod. novak v fevdalizmu kdor se naseli na neobdelani, neizkrčeni zemlji, zlasti hribovski

novátor -ja m ( ȃ )
1. kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju; inovator : tovarna ima več novatorjev ; novatorji in racionalizatorji
2. nav. ekspr. kdor uvede kaj novega na področje umetnosti, mode: pesnik je drzen novator

novátorka -e ž ( ȃ )
ženska, ki kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju; inovatorka : inženirka je dobila naziv novatorke

novátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na novatorje ali novatorstvo: sklepati o novatorskih predlogih ; racionalizatorska in novatorska dela / ekspr. prijela ga je novatorska žilica

novátorstvo -a s ( ȃ )
1. dejavnost novatorjev: podpirati novatorstvo ; uspehi na področju novatorstva
2. nav. ekspr. uvajanje novega zlasti v umetniško, literarno delo: oblikovno novatorstvo ; novatorstvo v pesniškem izrazu

nôvcat -a -o prid. ( ȏ )
zastar. popolnoma nov: bil je oblečen v novcato uniformo / prešteval je nove novcate desetake

nôvčanica tudi novčaníca -e ž ( ȏ; í )
zastar. bankovec : novčanica za tisoč frankov ; sveženj novčanic

nôvčen -čna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na novec: novčna podoba / novčna kovina / dobiti novčno pomoč / novčni sistem
zastar. on je novčen mož premožen, bogat

nôvčič -a m ( ō )
1. manjšalnica od novec: bakreni novci in novčiči ; novčič za en peni, pet par
2. nekdaj novec majhne vrednosti: plačati, zaslužiti dvajset novčičev

nôvčičen -čna -o prid. ( ō )
ptt, v zvezi novčični telefonski aparat , nekdaj telefonski aparat, ki začne delovati, če se spusti vanj kovanec:

nôvec -vca m ( ó )
1. kovinski denar, zlasti star: kovati, ponarejati novce ; starost naselbine so določili po odkritih novcih / antični, srednjeveški novec ; bakren, bronast novec ; zlat novec zlatnik
num. dodeliti ali določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu ; barbariziran novec nespreten posnetek starega grškega ali rimskega novca ; enostranski novec ki ima samo na eni strani vtisnjeno podobo ali napis ; jedro novca žlahtna kovina v novcu
2. nav. mn., zastar. denar sploh: imeti, posoditi novce / kupčija mu je vrgla lepe novce

novéla -e ž ( ẹ̑ )
1. lit. krajše pripovedno delo v prozi, navadno z nepričakovanim razpletom: brati, pisati novelo ; zbirka črtic in novel / okvirna novela
2. pravn. zakon o spremembah in dopolnitvah veljavnega zakona: izdati novelo / novela kazenskega zakonika

novelácija -e ž ( á ) pravn.
sprememba, dopolnitev veljavnega zakona, dokumenta: pripraviti novelacijo investicijskih programov ; novelacija študije ; novelacija zakona

noveléta -e ž ( ẹ̑ )
lit. novela, zlasti krajša: napisati noveleto
glasb. daljša skladba pripovednega značaja, navadno za klavir

novélica -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od novela: duhovita novelica

novelírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn. spremeniti, dopolniti veljavni zakon: novelirati zakon

novelíst -a m ( ȋ )
kdor piše novele: je odličen novelist in romanopisec

novelístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na novelistiko: novelistična proza / novelistična snov

novelístika -e ž ( í )
lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je novela: ukvarjati se z novelistiko
// novelistična dela, novele: Tavčarjeva novelistika

novelístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki piše novele: je odlična novelistka in pesnica

novêmber -bra m ( é )
enajsti mesec v letu: seja je bila dvanajstega novembra ; delo je bilo dokončano v (mesecu) novembru / zgodilo se je (meseca) novembra / devetindvajseti november v socializmu dan republike

novêmbrski -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na november: bil je pust novembrski dan / novembrska številka revije

novíc -a m ( ȋ )
1. knjiž. redovniški pripravnik pred zaobljubo; novinec : novic pri jezuitih
2. nar. primorsko ženin 1 : obdarovati novica in novico

novíca 1 -e ž ( í )
1. navadno neposredno sporočilo o čem novem: novica se je hitro razširila ; izvedeti, objaviti, posredovati, sporočiti novico ; dobra, slaba, vesela, žalostna novica ; novica o nesreči / dnevne, zadnje novice
film. filmske novice kratek film o najnovejših dogodkih
// mn., zastar. časopis : brati v novicah / Kmetijske in rokodelske novice
2. nar. novi davek, nova davščina: ti pa zidaj nove šole, plačuj novico (Prežihov)

novíca 2 -e ž ( ī )
1. knjiž. redovniška pripravnica pred zaobljubo; novinka : novica pri usmiljenkah
2. nar. primorsko nevesta : kupil je prstan za svojo novico

noviciát -a m ( ȃ )
rel. preizkusna doba pred sprejemom v red: končati noviciat
// prostor, stavba za redovniške pripravnike: samostan z noviciatom

novìč 1 -íča m ( ȉ í )
nar. briško ženin 1 : opil se je, ko je bil novič

nôvič 2 prisl. ( ȏ )
zastar. spet , znova : novič naliti, trčiti, zidati

novíčar -ja m ( ȋ )
1. novinar, ki na kratko poroča o čem novem: spletni novičar ; bil je novičar in komentator, predvsem pa reporter
2. sodelavec lista Kmetijske in rokodelske novice: Stritarjeva polemika z novičarji
3. star. posredovalec novic: bil je za novičarja vsej okolici
// zastar. sel , kurir : poslali so novičarja
knjiž. bil je novičar pri večernem listu novinar, časnikar

novíčarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na novičarje ali novice: novičarski kanal, portal ; novičarska agencija, organizacija ; obiskovati novičarske spletne strani / novičarski mediji / novičarska miselnost ; zgodba je spletena iz izrazito novičarske, reportažne snovi

novína -e ž ( í )
1. nedavno izkrčen, obdelan svet: posejati, zasaditi novino / požigati, preorati novino
2. s širokim pomenskim obsegom kar se pridela v (tekočem) letu: prodali so skoraj vso novino ; mleti novino novo žito ; točiti novino novo vino / prišli so ob novini ob času, ko se spravljajo novi pridelki
// knjiž., zastar. novi sneg: zapadlo je za ped novine
3. knjiž. novost : možnarji so bili tedaj novina / novina metode
4. zastar. novica 1 , vest 2 : razveselili so se novine o zmagi
5. mn., zastar. časopis : brati v novinah

novínar -ja m ( ȋ )
poklicni sodelavec časopisa, radia, televizije: dal je izjavo domačim in tujim novinarjem / športni novinar ; televizijski novinar

novínarka -e ž ( ȋ )
poklicna sodelavka časopisa, radia, televizije: novinarka pri Delu

novínarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na novinarje: novinarski poklic ; novinarsko delo / novinarska izkaznica / novinarska etika / novinarski stil

novínarstvo -a s ( ȋ )
dejavnost novinarjev: posvetil se je novinarstvu / študij novinarstva

novínček -čka m ( ȋ )
nav. ekspr. manjšalnica od novinec: plahi novinčki so stali pred razredom / v primerjavi z njim sem bil pravi novinček
knjiž., ekspr. vrhove je pobelil sneg novinček nov sneg

novínec -nca m ( ȋ )
kdor je bil nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli več novincev ; vpis novincev v šole / boja so se udeležili novinci in izkušeni borci / ekspr. on je novinec v tem kraju / uriti novince rekrute
rel. redovniški pripravnik pred zaobljubo
// ekspr. kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju; začetnik : pri tem delu je še popoln novinec ; novinec na literarnem področju, v parlamentarnem življenju

novínka -e ž ( ȋ )
ženska, ki je bila nedavno, pred kratkim vključena v kako skupnost, organizacijo: sprejemati novinke ; kot novinka se je v razredu slabo počutila
rel. redovniška pripravnica pred zaobljubo
// ekspr. ženska, ki je šele nedavno začela delovati na kakem področju; začetnica : v gospodinjenju je še novinka

novírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn. spremeniti staro obveznost v novo; prenoviti : novirati dolg

novíški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na novico ali list Kmetijske in rokodelske novice: noviški del tednika / noviški sodelavci / noviška proza

novitéta -e ž ( ẹ̑ )
kar se v določenem okolju prvič uvede, pojavi; novost : ta balet so pripravili kot noviteto v letošnji sezoni / na koncertu so izvajali dve noviteti / knjižne, modne novitete

nôvo... 1 prvi del zloženk ( ō )
z deležnikom nanašajoč se na nov: novoimenovan, novonastal, novoosvobojen, novopobeljen, novozgrajen

novo... 2 ali nôvo... prvi del zloženk ( ō )
nanašajoč se na nov: novodoben, novogrški, novokantovstvo, novoplatonizem, novotvorba

novočŕkar -ja m ( ȓ )
slabš. pristaš metelčice: Al prav se piše kaшa ali kaſha, se šola novočrkarjev srdita z ljudmi prepira starega kopita (F. Prešeren)

novodôben -bna -o prid. ( ó ō )
nanašajoč se na novo dobo: novodobni bogataš, kapitalist, podjetnik, tajkun ; novodobna industrija, tehnologija ; novodobna zgodovina ; novodobno znanstveno raziskovanje / novodobni guru ; novodobna duhovnost ; novodobna glasba ; novodobno gibanje / knjiž. novodobna hiša sodobna, moderna

novodôbnik -a m ( ȏ )
1. kar je novejše, sodobno, navadno vozilo, zlasti v primerjavi s predhodnim: novodobnik je na zunaj zelo podoben izhodiščnemu modelu ; uspešni novodobniki postavljajo smernice za nadaljnji razvoj ; starodobniki se po zmogljivosti ne morejo primerjati z novodobniki
// knjiž. sodobnik : novodobniki se navdušujejo za čutnost ; napake novodobnikov
2. pripadnik duhovnega gibanja ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje: novodobniki so zelo odprta, raznolika skupnost ; meditacija novodobnikov

novodôbski -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na novodobnike ali novo dobo: novodobski tok ; od konca osemdesetih dalje so se novodobske ideje razpršile ; novodobska duhovnost ; novodobsko gibanje

nôvodôšel in nôvo dôšel -šla -o [ novodošəu̯ ] prid. ( ō-ó )
knjiž. ki je nedavno, pred kratkim prišel: sprejeli so novodošle popotnike / novodošli učitelj ; sam.: pozdravljali so novodošle

novodôšlec -a [ novodošləc ] m ( ō )
knjiž. kdor je nedavno, pred kratkim prišel: gospodar je pozdravil novodošlece / novodošlec v našem kraju

novofundlándec -dca m ( ȃ )
vet. velik, močen delovni ali hišni pes z dolgo črno dlako: novofundlandec je rešil utapljajočega se otroka

novofundlándski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Novo Fundlandijo: novofundlandski ribiči
vet. pes novofundlandske pasme novofundlandec

nôvogótski -a -o prid. ( ō-ọ̑ )
nanašajoč se na novo gotiko: stavba z novogotskim pročeljem

novográdnja -e ž ( ā ) publ.
1. nova stavba: novogradnja ima petsto kvadratnih metrov površine ; sredstva za novogradnjo ; stanovanje v novogradnji
2. graditev , gradnja : novogradnja le počasi napreduje ; novogradnja cest

nôvogŕščina -e ž ( ō-ȓ )
novogrški jezik: slovar novogrščine ; prevajanje iz novogrščine

nôvogŕški -a -o prid. ( ō-ȓ )
nanašajoč se na sodobne Grke ali Grčijo: novogrški jezik ; novogrška kultura

nôvoilírski -a -o prid. ( ō-ȋ )
nanašajoč se na obnavljanje ilirizma v drugi polovici 19. stoletja: novoilirska miselnost / novoilirsko gibanje

nôvoimenován in nôvo imenován -a -o prid. ( ō-á )
knjiž. nedavno imenovan, nov: novoimenovani člani komisije ; novoimenovani načelnik

nôvoizvóljen in nôvo izvóljen -a -o prid. ( ō-ọ́ )
knjiž. nedavno izvoljen, nov: novoizvoljeni odbor, predsednik ; novoizvoljena skupščina

novokaín -a m ( ȋ )
farm. sredstvo za lokalno anestezijo: vbrizgati raztopino novokaina

nôvokántovec -vca m ( ō-ȃ )
filoz. pristaš novokantovstva: polemika med novokantovci in marksisti

nôvokántovstvo -a s ( ō-ȃ )
filoz. filozofska smer v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, ki obnavlja in razvija Kantovo filozofijo: vpliv novokantovstva na pedagogiko

nôvokatóliški -a -o prid. ( ō-ọ̑ )
nanašajoč se na prenovitev katolicizma zlasti v prvi polovici 20. stoletja: novokatoliško gibanje / novokatoliška inteligenca

nôvoklasicízem -zma m ( ō-ī )
um. neoklasicizem : stavba pred magistratom je zgrajena v slogu novoklasicizma

novoknjížen -žna -o prid. ( ȋ )
jezikosl. nanašajoč se na novo književnost, zlasti iz druge polovice 19. stoletja: novoknjižne besede ; novoknjižne izposojenke iz drugih slovanskih jezikov

nôvokŕščenec -nca m ( ō-ŕ )
rel. kdor je bil nedavno, pred kratkim krščen: odrasli novokrščenci

novoléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na novo leto: novoletni dan ; novoletne čestitke ; novoletna darila ; novoletno praznovanje / novoletni popust pri nakupu
2. v zvezi novoletna jelka majhna smreka ali jelka, okrašena za novo leto: okrasiti novoletno jelko
// novoletna prireditev za otroke, navadno z obdarovanjem: v šoli so organizirali novoletno jelko / za novoletno jelko so otrokom uprizorili Sneguljčico

novolétnica -e ž ( ẹ̑ )
etn. obredni kruh, pečen za novo leto: postaviti na mizo novoletnico

novomášen -šna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na novo mašo: novomašna pridiga / novomašno slavje

novomášnik -a m ( ȃ )
rel. kdor opravi novo mašo ali jo bo v kratkem opravil: novomašnik bo imel novo mašo v domači župniji

novomášniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na novomašnike: podeliti novomašniški blagoslov / novomašniško darilo

novomóden -dna -o prid. ( ọ́ )
ekspr. moderen , sodoben : novomodni nazori / novomodna obleka / tip novomodne ženske

nôvonaséljenec -nca m ( ō-ẹ́ )
priseljenec : število novonaseljencev se je zelo povečalo

nôvonastàl in nôvo nastàl -ála -o [ novonastau̯ ] prid. ( ō-ȁ ō-á )
knjiž. nedavno nastal, nov: novonastali položaj ; novonastala država

novooblíkarski -a -o prid. ( ȋ )
jezikosl. nanašajoč se na oblike, vpeljane v slovenski knjižni jezik okoli leta 1848: novooblikarska vnema / novooblikarski vihar polemika zaradi teh oblik

nôvoosvobojèn in nôvo osvobojèn -êna -o prid. ( ō-ȅ ō-é )
nedavno, pred kratkim osvobojen: novoosvobojene države ; novoosvobojeno ozemlje / novoosvobojeni ljudje

nôvopečèn in nôvo pečèn -êna -o prid. ( ō-ȅ ō-é )
nav. šalj. ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novopečeni kritik, strokovnjak / novopečeni doktor

nôvoplatónik -a m ( ō-ọ́ )
filoz. neoplatonik

nôvoplatonízem -zma m ( ō-ī )
filoz. neoplatonizem

nôvoporočèn in nôvo poročèn -êna -o prid. ( ō-ȅ ō-é )
pravkar ali pred kratkim poročen: poslovil se je od novoporočene hčere

nôvoporočênec -nca m ( ō-é )
nav. dv. in mn. kdor je bil pravkar ali pred kratkim poročen: novoporočenca sta odpotovala

nôvoporočênka -e ž ( ō-é )
pravkar ali pred kratkim poročena ženska: novoporočenka je stopila iz dvorane

novorèk in novorék -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
1. način izražanja, s katerim se uvajajo nove besede, zveze za že znane pomene, ki navadno omogoča prikrivanje namere govorečega: komunistični novorek ; neoliberalni novorek ; politični novorek
2. jezikosl. sistem jezikovnih sredstev, zlasti besed, besednih zvez, nastalih v težnji po popolni samoniklosti vseh jezikovnih prvin: v vinarsko govorico je uvedel nekakšen novorek

novorevijáš -a m ( á )
sodelavec revije Nova revija: poleg novorevijašev je izjavo podpisalo vsaj še petdeset drugih vidnih kulturnikov

novorevijáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na revijo Nova revija: novorevijaški razumniki ; novorevijaška skupina / predstavnik novorevijaškega kroga

nôvorojèn tudi nôvorôjen in nôvo rojèn tudi nôvo rôjen -êna -o prid. ( ō-ȅ ō-é; ō-ó ō-é )
nedavno, pred kratkim rojen: novorojeni otroci / ekspr. novorojen dan
rel. novorojeni Kristus

novorojênče -ta s ( é )
knjiž., ekspr. novorojenček : novorojenče je zajokalo

novorojênček -čka m ( é )
otrok do štirih tednov starosti: novorojenček joka ; nega novorojenčka ; umrljivost novorojenčkov

novorojênčica -e ž ( é )
novorojenka : družina se je razveselila prihoda novorojenčice

novorojênec -nca m ( é )
knjiž. novorojenček : oprema za novorojenca

novorojênka -e ž ( é )
deklica do štirih tednov starosti: novorojenka je težka tri kilograme in pol

nôvoromántičen -čna -o prid. ( ō-á )
lit. neoromantičen : novoromantična umetnost / novoromantične prvine v Cankarjevih delih

nôvoromántik -a m ( ō-á )
lit. neoromantik : Murn je izrazit novoromantik

nôvoromántika -e ž ( ō-á )
lit. neoromantika : pesem je nastala pod vplivom novoromantike

novosélec -lca m ( ẹ̑ )
knjiž. priseljenec : bivališča novoselcev

novóst -i ž ( ọ̑ )
1. kar se v določenem okolju prvič uvede, pojavi: predpis je bil novost ; odklanjati, uvajati novosti ; pomembna novost ; stilna, tehnična novost ; novosti v proizvodnji / glasbene, knjižne, modne novosti
2. lastnost, značilnost novega: novost metode
3. zastar. novica 1 , vest 2 : izvedel je zanimivo novost

novostrújar -ja m ( ȗ )
lit. žarg. dekadent , naturalist : brati dela novostrujarjev

novostrújarski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na novostrujarje: novostrujarska literatura

novošégen in novošêgen -gna -o prid. ( ẹ̄; ē )
zastar. moderen , sodoben : novošegna obleka / novošegni nazori

novoštókavski -a -o prid. ( ọ̑ )
jezikosl., v zvezi novoštokavski govori štokavski govori, ki ločijo akut in cirkumfleks na dolgih in kratkih naglašenih zlogih:

novôta -e ž ( ó )
knjiž. novost : uvajati novote ; važna novota / knjižne novote

novotár -ja m ( á )
nav. slabš. kdor uvede kaj novega zlasti v umetniško, literarno delo: ti novotarji so izzvali veliko negodovanja ; novotarji in konservativci

novotaríja -e ž ( ȋ )
nav. slabš. novost : odklanjati, uvajati novotarije ; je proti vsaki novotariji ; nepotrebne novotarije / šolske novotarije

novotáriti -im nedov. ( á ȃ )
nav. slabš. uvajati novosti: rad novotari

novotárjenje -a s ( á )
glagolnik od novotariti: delo je brez problematičnega novotarjenja

novotárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na novotarje ali novotarstvo: novotarski cilji / novotarski pisatelj

novotárstvo -a s ( ȃ )
nav. slabš. uvajanje česa novega zlasti v umetniško, literarno delo: biti proti novotarstvu ; zagovornik pesniškega novotarstva

novotvórba -e ž ( ọ̑ )
1. med. skupek izrojenih celic kakega tkiva: zdraviti novotvorbe
2. ekspr. kar je bilo nedavno narejeno: železobetonska novotvorba
jezikosl. beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena

novotvórjenka -e ž ( ọ̄ ) jezikosl.
nova beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena: novotvorjenke dajejo pečat posebnosti, vendar bralca ne motijo

nôvoustanovljèn in nôvo ustanovljèn -êna -o prid. ( ō-ȅ ō-é )
knjiž. nedavno ustanovljen, nov: novoustanovljena gimnazija ; novoustanovljeno društvo

novoválovec -vca m ( ȃ )
film. žarg. predstavnik novega vala: režiserji stare generacije in novovalovci

novoválovski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na novi val: novovalovski film ; novovalovska estetika / novovalovski rock ; novovalovska glasba ; novovalovska skupina ; novovalovsko obdobje

novovérec -rca m ( ẹ̑ )
knjiž. kdor je nove vere, veroizpovedi: v družini so bili vsi novoverci / slovenski novoverci protestanti

novovérski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na novo vero, veroizpoved: novoverski pristaši / novoverske knjige

novovéški -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na novi vek: novoveške zgradbe / novoveški novci ; novoveška filozofija
2. knjiž. sodoben , moderen : novoveški človek

nôvovisôkonémški -a -o prid. ( ō-ō-ẹ́ )
jezikosl. ki sloni na osrednjih in južnih nemških narečjih od 16. stoletja dalje: novovisokonemški jezik

nôvozapádel in nôvo zapádel -dla -o [ novozapadəu̯ ] prid. ( ō-ā ō-á )
knjiž. nedavno zapadel, nov: novozapadli sneg je zabrisal vse sledove

novozelándski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Novo Zelandijo: novozelandska obala
tekst. novozelandski lan kulturna rastlina, katere listna vlakna se uporabljajo za vrvarske izdelke ; vrtn. novozelandska špinača špinača s plazečimi se stebelci in manjšimi srčastimi listi

nôvozgrajèn in nôvo zgrajèn -êna -o prid. ( ō-ȅ ō-é )
knjiž. nedavno zgrajen, nov: stanovati v novozgrajenem hotelu ; novozgrajena šola, tovarna

nôvum -a m ( ȏ )
knjiž. novost : delo ni nikakršen novum

nozdŕv -i in ž ( ȓ )
nav. mn. parna (zunanja) nosna odprtina zlasti pri konju: iz nozdrvi se kadi
// del nosu, ki tvori to odprtino: stiskati nozdrvi ; prhati z nozdrvmi / knjiž., ekspr. bojevniku so drgetale nozdrvi nosníce

nozema ipd. gl. nosema ipd.

nòž nôža m ( ȍ ó )
1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem ; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož ; pazi, nož je oster ; konica noža ; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož ; kuhinjski, lovski, mesarski nož ; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili ; nož na vzmet ; nož za kruh, papir / odpreti, zapreti nož pregibno rezilo noža ; pren., ekspr. prerezal jo je nož bolečine
// vojaško bodalo: nasaditi nož na puško / dvorezni nož ki ima rezilo na obeh straneh ; boj na nož / kot povelje nož na puško
2. nav. mn., teh. del stroja z rezilom, zlasti za rezanje: pritrditi nože na glavo / krožni, trikotni noži ; stružni nož / oblikovni nož
3. mn., nar. ribežen (za zelje, repo): ribati zelje na nože
ekspr. nastaviti komu nož na grlo, vrat skušati prisiliti koga k čemu ; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom ; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro ; ekspr. iti pod nož dati se operirati ; pog., ekspr. ovni so šli pod nož so bili zaklani, pobiti ; ekspr. bila je megla, da bi jo z nožem rezal zelo gosta ; ekspr. kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je ; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu ; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele
arheol. kremenov nož ; fot. (obrezovalni) nož priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij ; les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja ; med. kirurški, secirni nož ; um. paletni nož

nožár -ja m ( á )
izdelovalec nožev: srednjeveški nožarji

nožárna -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za izdelovanje nožev: delati v nožarni

nožárstvo -a s ( ȃ )
obrt za izdelovanje nožev: ukvarjati se z nožarstvom ; kleparstvo in nožarstvo

nôžast -a -o prid. ( ó )
podoben nožu: nožasta oblika / iz morja mole nožaste čeri
agr. nožasto črtalo ; strojn. nožasta pila pila, ki ima v prečnem prerezu obliko ozkega trikotnika

nôžek -žka m ( ō )
manjšalnica od nož: žlička in nožek / žepni nožek

nôžen -žna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na nogo: nožni prsti ; nožne mišice / nožna kopel / nožne proteze / nožni vzvod ; nožna zavora / šivalni stroj na nožni pogon
anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala ; glasb. nožna klaviatura klaviaturi podoben del orgel za igranje z nogami ; med. nožna lega ploda v maternici lega z nogami navzdol ; teh. nožno gonilo del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja

nôžev -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na nož: nožev hrbet, ročaj ; noževo rezilo / dodati za noževo konico soli

nožíca -e ž ( í )
1. manjšalnica od noga: otrok je brcal z nožicami ; drobne nožice / ekspr. izpod krila se je pokazala bela nožica / držal je metulja za nožice / čaša z visoko nožico
2. del šivalnega stroja, ki pri šivanju drži blago: šivilja je spustila nožico
zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano

nožìč tudi nôžič -íča m ( ȉ í; ó í )
manjšalnica od nož: rezljati z nožičem / žepni nožič ; nožič za papir

nožíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od nož(ič): rezati, strgati z nožičkom / žepni nožiček

nožíčka -e ž ( ȋ )
nar. žepni nož: vzeti nožičko iz žepa / odpreti nožičko

nožíšče -a s ( í )
knjiž., zastar. vznožje : zbudil se je z glavo ob nožišču
geom. točka, v kateri pravokotnica seka ravnino ali črto

nôžka -e ž ( ō )
zastar. nogica : otrokove nožke / dekle je dvignilo svojo nožko

nóžnica tudi nôžnica -e ž ( ọ̑; ȏ )
1. cevasta priprava za hranjenje, nošenje noža ali nožu podobnega orožja: potegniti bodalo, nož iz nožnice, zastar. iz nožnic ; bajonetna nožnica
2. anat. cevasti del spolnega organa, ki poteka od zunanjega spolovila do maternice: nožnica in maternica
bot. (listna) nožnica razširjen spodnji del lista, ki obdaja steblo ; med. izpirati nožnico ; izcedek iz nožnice

nóžničen tudi nôžničen -čna -o prid. ( ọ̑; ȏ )
nanašajoč se na nožnico: vojaku se je odtrgal nožnični jermenček / nožnično vnetje

nráv 1 in nràv nráva m ( ȃ; ȁ á ) zastar.
1. narava , čud : človek prepirljivega, šaljivega nrava / po svojem nravu je dober
2. nav. mn. navada : nravi tistega časa so bili zelo kruti / narodni nravi in običaji

nráv 2 ž ( ȃ ) knjiž.
1. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava : bila sta različne nravi / v njej se je prebujala ženska nrav ; človek mirne, preračunljive nravi / ekspr. ona je lahke nravi / po svoji nravi je veseljak
2. morala , etika : nrav in pravo sta nepogrešljivi opori družbenega življenja
knjiž. v romanu je prikazal čiste nravi Slovanov in pokvarjenost Bizantincev značaje ; knjiž. vse bolj je spoznaval nrav malomestnega življenja posebnosti, značilnosti

nráven -vna -o prid. ( á ā )
knjiž. moralen :
a) z nravnega stališča je to sprejemljivo / nravno ravnanje, življenje / nravni nauk
b) nravni propad, razkroj ; držati se nravnih načel / ima izostren nravni čut / nravna neoporečnost / ta ženska je bila visoko nravna

nrávnost -i ž ( á )
knjiž. moralnost : s tem dejanjem je dokazal svojo nravnost / biti nepokvarjene nravnosti / humanistična nravnost / dvomiti o nravnosti kakega dejanja, ravnanja

nravoslôvje -a s ( ȏ )
filoz. filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo; etika : ta vprašanja obravnava nravoslovje
// s prilastkom načela o dobrem in zlem: humanistično, krščansko nravoslovje ; v teh besedah je izraženo vse nravoslovje tedanje dobe

nrávstven -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. moralen :
a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno
b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk
filoz. nravstvena filozofija etika ; pravn. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe

nrávstvenost -i ž ( ȃ )
knjiž. moralnost : človek neoporečne nravstvenosti / nravstvenost zgodbe je očitna

n-ti -a -o [ ên-ti in nə̀-ti ] štev. ( ȇ; ə̏ )
mat. ki v zapovrstju ustreza poljubnemu naravnemu številu: n-ti koren ; n-ta potenca; prim. n

medm. ( ȕ )
star. no 2 : nu, pomagaj ji / nu, da ste le začeli / nu, da, dobro se jim godi / nu, nu, kaj bi se jezil / nu, ali bo kaj / nu, pa na svidenje

núbuk -a m ( ȗ )
usnj. mehko, na pravi strani kosmateno usnje: čevlji iz nubuka

núcati -am nedov. ( ú ) nižje pog.
1. potrebovati , rabiti : nucati denar za kaj / le pojdi, zdaj te res ne nucamo
2. koristiti , pomagati : zdravila so nucala / kaj mi nuca puška, če ne smem streljati
nižje pog. kaj bi si jezik nucal, saj ga ne prepričaš kaj bi govoril, si z govorjenjem prizadeval doseči ; nižje pog. fant, pamet nucaj, da ne bo narobe ravnaj, misli pametno, preudarno

núdelj -na [ nudəlj ] m ( ú )
1. nav. mn., nižje pog. izdelek za zakuho iz rezančnega testa v obliki krajših trakov; rezanec : juha z nudeljni / rezati nudeljne
2. nar. koroško kuhana jed navadno iz nekvašenega testa z različnim nadevom: za malico so dobili nudeljne, kuhane slive in mošt / ajdovi nudeljni

núdenje -a s ( ú )
glagolnik od nuditi: to bo omogočilo nudenje blaga boljše kakovosti / nudenje skrivališča, zatočišča / zaradi hitrega nudenja pomoči se je vse srečno končalo

nudíst -a m ( ȋ )
pristaš nudizma: zveza nudistov / plaža za nudiste

nudístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na nudiste ali nudizem: nudistično društvo / nudistična plaža ; nudistično kopališče

nudístka -e ž ( ȋ )
pristašinja nudizma: postala je nudistka ; občasna, zaprisežena nudistka

núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov. ( ū ȗ; ī ú )
1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče ; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo ; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit ; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati : plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja ; prazna hiša jim je nudila zavetje
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno ; ne nudite jim povoda za prepir ; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo ; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje / z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled ; lep primer za to nudi sosednja občina ; z gradu se nudi lep pogled na mesto
// imeti , vsebovati : dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo
3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo ; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati ; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral ; nuditi pomoč pomagati
4. zastar. siliti , spodbujati : položaj nas nudi, da to storimo
publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali ; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti

nudízem -zma m ( ī )
nazor, ki zagovarja nagoto, zlasti pri kopanju, športu: pristaš nudizma ; možnosti za razvoj nudizma

nugát tudi núgat in nougat -a [ nugát tudi núgat ] m ( ȃ; ȗ )
gastr. nadev iz zmletih lešnikov, praženih mandeljnov, sladkorja: napolniti pecivo z nugatom ; v prid. rabi: nugat kocke pecivo iz oblatov kvadratne oblike v več plasteh s takim nadevom

núj in nùj -te medm. ( ȗ; ȕ )
star. izraža ukaz, spodbudo; daj : nuj, umij se ; nujta, zapojta že / zastar. nujte ga vprašati vprašajte ga

núja -e ž ( ū ) ekspr.
1. sila 1 , potreba : nuja nas sili, da to storimo ; če je taka nuja, pa pohitimo / pisati, ustvarjati iz notranje nuje / nastala je nuja za delavce / brez nuje ne hodite ven po nepotrebnem
2. nujnost : tak ukrep je nuja / hrana je nuja našega obstoja / vsaka stvar ima svojo vzročno nujo
knjiž., zastar. prostor se da z malo nuje preurediti z malo truda, prizadevanja

nújati -am nedov. ( ū ) zastar.
1. dajati , nuditi : knjiga nam nuja zanimive podatke / nujati učencem priliko za razvedrilo / kaj mi nujaš v zameno ponujaš
2. siliti , spodbujati : razpoloženje noči ga je nujalo, da je tako mislil / v to ga je nujala lastna volja

nújen -jna -o prid. , nújnejši ( ū )
1. ki se brez nezaželenih, neprijetnih posledic ne da, ne sme opustiti, odložiti: ima nujne opravke ; zaradi narasle vode je evakuacija nujna ; doma je zaradi nujnega dela / obravnavati najprej nujne prošnje / ponoči je imel zdravnik nekaj nujnih obiskov ; rešilni avtomobil uporablja na nujni vožnji sireno / ambulanta sprejema samo nujne primere
2. ki se mu glede na objektivne okoliščine, zakonitosti ne da izogniti: v takih razmerah je poraz nujen ; taki ukrepi so bili nujni ; nujna posledica napačnega ravnanja / nima denarja niti za najnujnejše potrebe / logično, objektivno nujen ; to je mogoče, ni pa nujno / nujna zahteva
3. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: kupiti nujne pripomočke, stroje / pri tem delu je natančnost nujna ; za to delo je nujna čelada, maska / omejiti se na nujne podatke bistvene
// brez katerega kaj ne more biti, obstajati: življenjsko nujne snovi / to je minimalna, nujna zaloga
filoz. nujna lastnost lastnost, brez katere kaj ne more biti, obstajati ; pravn. nujni dedič dedič, ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine ; nujni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti ; ptt nujni telefonski pogovor nekdaj telefonski pogovor, za katerega vzpostavi pošta zvezo hitreje kot navadno ; nujno pismo pismo, ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; ekspresno pismo

nújnost -i ž ( ū )
dejstvo, da je kaj nujno:
a) združitev podjetij je nujnost ; ekonomska, politična nujnost / dokazovati nujnost hitrejšega razvoja, večjega sodelovanja / izgovarjati se na nujnost svojega dela
b) smrt je biološka nujnost ; nujnost in slučajnost / objektivna nujnost / ustvarjati iz notranje nujnosti
c) semaforji in podhodi so ob tako velikem prometu že postali nujnost / denar je porabil za vsakdanje nujnosti potrebe
filoz. logična nujnost dejstvo, da posledica določenega sklepanja ne more biti drugačna, kot je

nújnosten -tna -o prid. ( ū )
knjiž. nanašajoč se na nujnost: nujnostni vzrok / nujnostni značaj zakonskega predloga

nukleáren -rna -o prid. ( ȃ )
jedrski : nuklearna energija / delati v nuklearnem inštitutu / nuklearna fizika / nuklearna elektrarna / nuklearno orožje / nuklearno oboroževanje

nukleárka -e ž ( ȃ )
pog. jedrska elektrarna: graditi nuklearko

nukleínski -a -o prid. ( ȋ )
biol., kem., v zvezi nukleinska kislina organska snov, ki jo sestavljajo organska baza, sladkor in fosforjeva kislina: odkritje nukleinske kisline v virusih ; nukleinska kislina in beljakovine

nukléol in nukléolus -a m ( ẹ̑ )
biol. gostejše okroglasto telesce v celičnem jedru; jedrce : zgradba nukleolov ; kromosomi in nukleoli

nukleón -a m ( ọ̑ )
fiz. osnovni delec, ki nastopa v obliki protona ali nevtrona: nukleoni in nevtroni

núkleoproteín -a m ( ȗ-ȋ )
biol., kem. organska spojina iz beljakovin in nukleinskih kislin: izolacija nukleoproteina

núkleus -a m ( ȗ )
1. biol. celično jedro: citoplazma in nukleus
2. fiz., kem. atomsko jedro:

núla -e ž ( ȗ ) pog.
1. ničla : eno nulo si premalo napisal / bilo je petindvajset (stopinj) pod nulo / glede športa je prava nula
2. nič 3 : sedem minus sedem je nula / neskl.: zavrti telefon nula osem ; tekma se je končala tri nula
pog., šalj. ena nula zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal

núlarica -e ž ( ȗ )
star. mehka bela moka: kruh iz nularice / dvojna nularica ostra bela moka

núlti -a -o prid. ( ȗ )
publ. nanašajoč se na število nič, ničti: približevati se nulti vrednosti / nulta točka ničelna točka

númera in númara -e ž ( ú )
star. številka : te numere ne držijo / hišna numera / elipt. bolnik, rudar z numere tri
na starost je hodil po numerah nekdaj ker je bil zelo reven, osamel, so določene hiše, družine v vasi morale druga za drugo skrbeti zanj, mu dajati hrano ; star. to je pa druga numera stvar je drugačna, kakor je kazalo

numerácija -e ž ( á )
knjiž. označitev česa s številko, navadno z zaporedno; oštevilčenje : končati numeracijo ; zmotiti se pri numeraciji / nova hišna numeracija
// številka, ki označuje kaj: zbrisati numeracijo
mat. numeracija sistem številk in njihovega zapisovanja ; arabska, rimska numeracija ; tekst. metrična numeracija metrična številka

numerátor -ja m ( ȃ )
teh. priprava za označevanje tiskovin, vozovnic z zaporednimi ali določenimi številkami:

numêričen -čna -o prid. ( é )
knjiž. nanašajoč se na številke ali števila; številčen , številski : numerični podatki ; numerična preglednica / določiti numerično vrednost / biti v numerični premoči / črkovni in numerični znaki
fiz. numerična apertura število, ki pove, kolikšno območje se zajame z optično napravo ; geom. numerična ekscentričnost elipse, hiperbole količnik oddaljenosti gorišča od središča in polovice dolžine velike osi ; mat. numerična analiza analiza z numeričnimi metodami; disciplina matematike, ki se ukvarja z numeričnimi metodami ; numerična metoda metoda računanja s posebnimi števili ; psih. numerični faktor sposobnost za računske operacije, zlasti osnovne ; rač. numerične operacije računalniške operacije seštevanja, odštevanja, deljenja in množenja

numeríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od numerirati: numeriranje drevja, hiš

numerírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. označiti s številko, navadno z zaporedno; oštevilčiti : numerirati dopise, sobe / numerirati strani
trg. numerirati blago napisati nanj ceno, številko dobavnice

numerológ -a m ( ọ̑ )
kdor se ukvarja z numerologijo: poklicni numerolog ; v zadnjih letih se je po nasvetu numerologov in astrologov veliko ljudi preimenovalo

numerologíja -e ž ( ȋ )
1. napovedovanje, predvidevanje usode, dogajanja v prihodnosti na podlagi proučevanja simbolike in skrivnega pomena številk: ukvarjati se z numerologijo ; na raznolikost imen vpliva tudi navdušenje nad numerologijo ; knjige o astrologiji in numerologiji
2. veda o tem: numerologija trdi, da je naša življenjska pot odvisna od imena ; strokovnjak za numerologijo

numerológinja -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki se ukvarja z numerologijo: priznana numerologinja si je že trikrat spremenila ime in priimek

numerolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na numerologe ali numerologijo: numerološki izračun ; numerološka analiza ; numerološka napoved ; numerološko svetovanje

númerus -a m ( ȗ )
mat. število, ki ga dobimo pri antilogaritmiranju ali ki ga logaritmiramo: poiskati logaritmu numerus

numerus clausus numerusa claususa [ númerus kláu̯zus ] m ( ȗ, ȃ )
šol. številčna omejitev sprejema novih slušateljev, omejeni vpis: odpraviti, uvesti numerus clausus ; numerus clausus na medicinski fakulteti

numizmátičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na numizmatike ali numizmatiko: numizmatično društvo / numizmatična zbirka / numizmatični kabinet

numizmátik -a m ( á )
kdor zbira kovinski in papirnati denar: filatelist in numizmatik
// strokovnjak za numizmatiko: po najdenih novcih je numizmatikom uspelo natančno časovno določiti odkopano naselbino

numizmátika -e ž ( á )
zbiranje kovinskega in papirnatega denarja: ukvarjati se z numizmatiko
// veda o novcih: strokovnjak za numizmatiko ; heraldika in numizmatika
num. moderna numizmatika ki proučuje novce novejšega časa

numulít -a m ( ȋ )
pal. izumrla morska pražival z apnenčasto hišico iz starejšega terciarja:

numulíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na numulite: numulitni ostanki
petr. numulitni apnenec apnenec z ostanki numulitov

núna -e ž ( ú )
1. pog. članica samostanskega, verskega reda; redovnica 1 : postala je nuna ; menihi in nune ; živi kot nuna osamljeno, zdržno / šolala se je pri nunah v nunski šoli ; maša pri nunah v nunski cerkvi
pog. iti k nunam postati redovnica
2. nar. primorsko, navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta : hvala, nuna
// zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi; botra : krstna nuna

núnc -a m ( ȗ ) nar. primorsko
1. navadno kot nagovor starejši znan moški; stric : kako je kaj z vami, nunc
// zastopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi; boter : to je njen nunc
2. duhovnik : odšel je v župnišče k nuncu / gospod nunc

núnca -e ž ( ȗ )
nar. primorsko, navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta : kje ste bili, nunca
// zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi; botra : biti za nunco

nunciatúra -e ž ( ȗ )
rel., navadno v zvezi apostolska nunciatura stalno papeško poslaništvo za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem: predstavnik apostolske nunciature

núncij -a m ( ú )
rel. stalni papežev odposlanec za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem: biti imenovan za nuncija / apostolski, papeški nuncij

núnica -e ž ( ú )
ekspr. manjšalnica od nuna: mlada, pobožna nunica

núnka -e ž ( ȗ )
knjiž. pomladanski žafran: obronek gozda je bil poln vijoličastih nunk
bot. rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele cvete, Crocus albiflorus

núnski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na nune: nunsko oblačilo, pokrivalo / nunska cerkev / hoditi v nunsko šolo

nürnberški -a -o [ nírnberški ] prid. ( ī )
nanašajoč se na mesto Nürnberg: nürnberški meščani
šalj. nürnberškega lijaka ni ni načina, ki bi omogočal pridobivanje znanja brez prizadevanja, truda
zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu

nutácija -e ž ( á )
astron. periodično nihanje osi vrtenja Zemlje zaradi različne oddaljenosti Zemlje od Lune in Sonca:

nutricioníst -a m ( ȋ )
strokovnjak za prehrano, prehrambenik: nutricionisti priporočajo pestro prehrano ; mnenja, nasveti, opozorila nutricionistov

nutricionístika -e ž ( í )
veda o prehrani: predaval je o nutricionistiki v vrhunskem treningu ; center za nutricionistiko

nutricionístka -e ž ( ȋ )
strokovnjakinja za prehrano: na podlagi preiskav sta nutricionistka in osebni trener sestavila individualni program hujšanja

nutricíst -a m ( ȋ )
nutricionist : nutricisti poudarjajo, da je med hujšanjem treba piti veliko vode

nutricístka -e ž ( ȋ )
nutricionistka : pogovor z zdravnikom in nutricistko

nútrija -e ž ( ú )
zool. pižmovki podoben južnoameriški vodni glodavec, Myocastor coypus: gojiti nutrije ; farma nutrij

nylon ipd. gl. najlon ipd.