n
--
in
-ja
in
-a
[
nə̀ nə̀ja
in
èn êna
]
m
(
ə̏; ȅ ȇ
)
petnajsta črka slovenske abecede:
mali n
;
napisano z enim n
;
nerazločni n-ji
;
ležeči n-i
//
soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
n je zvočnik
♦
jezikosl.
mehki
ali
palatalni n [ń]
izgovorjen z zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev za
zgornjimi zobmi
;
mehkonebni n
izgovorjen z zaporo, ki jo napravi zadnji del jezika na mehkem
nebu
;
deležnik na -n
;
mat.
n
znak, navadno za poljubno naravno število
;
a
n
a na (potenco) n;
prim.
n-ti
na
1
predl.
I.
s tožilnikom,
v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka
ná- (ȃ)
1.
za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane
neposreden dotik, ali dosege takega položaja:
na glavo dati
;
iti, priti na goro
;
bombe padajo na mesto
;
sesti na stol
;
vreči na tla
/
natakniti na kol
;
nabosti na vile
/
zadeti na oviro
;
pren.
priti na misel
;
knjiž.
skrb lega na dušo
//
za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh:
obesiti na steno, strop
;
trkati na vrata
/
zastar.
vstopiti na zadnja vrata
pri zadnjih vratih
/
opirati se na palico
;
naslanjati se na steber
/
poklekniti na eno koleno
;
skočiti na noge
2.
za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje:
oditi na deželo, na prosto, na zrak
;
hiteti na vlak
;
blago gre na Gorenjsko
;
izvažati na Zahod
/
iti na pot
/
obrniti se na levo
/
gledati na cesto
/
vrata na balkon
;
okno na vrt
/
z oslabljenim pomenom
iti na koncert
;
pren.
obrniti se na župana
;
pismo na moj naslov
//
za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom:
streljati na nasprotnika
;
elipt.
s puško hoče nanj
;
pes laja na tujca
;
iti na medveda
;
pog.
iti na gobe
;
Napoleonov pohod na Moskvo
3.
za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje:
ptič skače z veje na vejo
/
bolezen se prenaša z živali na človeka
/
obrača se mu na bolje
;
prenesti odgovornost na druge
;
v pogovoru sta prešla na drugo temo
/
prepisati posestvo na brata
/
prebarvati mizo na rjavo
/
star.
prevesti na slovensko
v slovenščino
//
za izražanje delitve, razdeljevanja:
razdeliti na pet delov
;
presekati na dvoje, na pol
/
na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja
;
stroškov je sto evrov na osebo
;
voziti sto kilometrov na uro
4.
za izražanje končne meje, natančne mere:
približati se na deset korakov
;
temperatura pade na ničlo
/
zadeti na sto metrov
/
na koliko ceniš avto
//
ekspr.
za izražanje velike količine:
blaga je na cente
;
bilo jih je na tisoče
;
na tone sadja gre v izgubo
//
ekspr.
za izražanje dodajanja, kopičenja:
vžiga se blisk na blisk
;
direktor ima sestanek na sestanek
5.
za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti:
spozna se na glasbo
;
opozoriti na napake
;
paziti na otroka
;
misliti na prihodnost
;
spomin na prijatelja
/
jezen na soseda
/
čakati na avtobus
;
naročiti se na dnevnik
/
ekspr.
nor na ženske
/
oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
6.
za izražanje časovne določitve, opredelitve:
na današnji dan se je začela vojna
;
na pustno nedeljo sta se spoznala
/
vidim ga enkrat na leto
;
na vsake tri tedne ga obišče
/
državni praznik bo prišel na nedeljo
;
knjiž.
na hipe, trenutke
v majhnih časovnih presledkih
//
za izražanje dolžine trajanja:
obsoditi na pet let zapora
/
ekspr.
spor se je zavlekel na leta
//
za izražanje približevanja časovni meji:
ura gre na polnoč
;
tri četrt na osem
/
na večer se gre sprehajat
/
noč od petka na soboto
/
vrnil se bo na jesen
ob koncu poletja ali v začetku jeseni
7.
za izražanje načina, kako dejanje poteka:
časopis je na dolgo pisal o tem
;
na kratko ostrižen
;
na pamet znati
;
ekspr.
smejati se na vsa usta
/
na vsak način
/
noge na iks
po obliki podobne črki X
//
za izražanje sredstva ali orodja
a)
s katerim se opravlja dejanje:
igrati na klavir
;
delan na roko, na stroj
/
videti na lastne oči
/
motor na bencin
;
mlin na veter
b)
ki služi za podlago dejanju:
slikati na platno
/
cepiti vrtnico na šipek
//
za izražanje omejevanja glede na lastnost:
hrom na obe nogi
;
slep na eno oko
/
prijeten na pogled
8.
za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje:
na njegov krik se je ozrl
;
na trkanje se je oglasil
;
na pobudo, na poziv, na željo
/
ekspr.
na vso jezo se ga je napil
/
uboga na (prvo) besedo
takoj
/
molčati na očitke
;
odgovoriti na vprašanje
9.
navadno z glagolskim samostalnikom
za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje:
iti na delo, na lov
;
ekspr.
priti na kavo
;
odšel je na sprehod
;
delati na to, da se načrt uresniči
/
priti na izpit
k izpitu
;
blago je na prodaj
naprodaj
;
dati na posodo
naposodo
/
čevlji za na ples
;
pog.
igrati na zmago
;
star.
zanemarjen park mestu ni na lepoto
v okras
/
kot voščilo pri pitju ali ko kdo kihne
na zdravje
II.
z mestnikom
1.
za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje
strani česa:
na cesti je gost promet
;
na mizi stoji kozarec
;
sedi na pragu
;
imeti plašč na sebi
;
na strehi gnezdijo štorklje
;
na vrhu gore je sneg
/
klobuk na glavi
;
bradavica na nosu
;
stol na treh nogah
//
za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje:
na polju zori žito
;
na kopnem, na morju
/
na levi, na prostem, na svetu, na zahodu
/
na Bledu, na Gorenjskem
//
za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh:
slika visi na steni
;
svetilka na stropu
/
na oknu sloni dekle
;
na vratih se prikaže poštar
pri
/
kleči na levem kolenu
/
kopati se na Savi
2.
z glagolskim samostalnikom
za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo:
biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži
;
na seji je rad razpravljal
;
pri nas je na hrani in stanovanju
ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane
/
ponesrečil se je na delu, na smučanju
pri
/
je na delu v Nemčiji
ima stalno zaposlitev
/
zaposlen na pošti
;
študira na univerzi
;
pog.
nastopa na televiziji
3.
s prislovnim določilom
za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo:
biti na boljšem, na gorkem
;
hiša stoji na samem
;
ležati na suhem
/
imeti na skrbi, na sumu
4.
za izražanje omejevanja glede na lastnost:
na enem očesu slep
;
bolan na pljučih
;
ekspr.
zdrav je na duši in telesu
5.
za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje:
umreti na porodu
;
umreti na jetiki
za jetiko
6.
za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje:
kuhati na olju
/
igrati na klavirju
na klavir
;
pripeljati se na kolesu
s kolesom
/
učiti se na napakah
●
ekspr.
na mojo čast
res je tako
;
s tem si nisem na čistem
tega ne razumem popolnoma
;
ekspr.
na daleč se ga je ognil
nikakor ga ni hotel srečati
;
star.
ta hiša je na glasu
je znana, slovi po čem
;
ekspr.
ta človek da veliko nase
ima zelo ugodno mnenje o sebi
;
ekspr.
vsa skrb leži na mojih ramah
za vse moram skrbeti jaz
;
zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja
za rešitev
;
ekspr.
na tebi je, kako bo stvar potekala
od tebe je odvisno
♦
jezikosl.
glagoli na -ati -am
glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi
ednine na -am
;
naglas na osnovi
;
samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik
njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik
;
mat.
a na (potenco) n [a
n
]
;
a na kvadrat [a
2
]
;
med.
alergija na beljakovine
preobčutljivost organizma za beljakovine
;
šah.
igralec je na potezi
mora napraviti potezo
;
teh.
pogon na sprednji kolesi
pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji
kolesi;
prim.
naglas
2
,
nanovo
,
naprodaj
,
nasvidenje
,
navidez
,
primer
ipd.
ná
2
-te
medm.
(
ȃ
)
1.
izraža opozorilo na to, kar se da, daje:
na knjigo
;
na, da boš imel za vstopnico
/
na nazaj svoj prstan
/
na, pij
/
pri klicanju perutnine, živine:
piška, na, na
;
na, sivec
/
na, tu me imaš, pa me udari
/
pri udarcu:
na to za tvoje jezikanje, na, na, na
;
na za spomin, da me boš drugič ubogal
●
ekspr.
na roko, da bom držal besedo
obljubljam, zagotavljam ti
2.
izraža podkrepitev trditve:
na, to bo nekaj za naše opravljivce
;
tako sem se smejal – na, še zdaj imam solzne oči
/
pri priganjanju živine
na, sivka, potegni
nà
3
tudi
ná
medm.
(
ȁ; ȃ
)
izraža presenečenje:
videti je bil tako zdrav, na, pa ga ni več med živimi
//
izraža nejevoljo:
na, pa sem spet sam
;
tako sem pazil, na, zdaj sem pa vse pokvaril
na...
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z
na
za izražanje
a)
premikanja ali usmerjenosti na površino predmeta, na predmet ali v
predmet:
nalagati, naliti, namazati, namiliti, nanašati, napolniti, natrpati
/
nalepiti na steklo
;
naložiti na voz
b)
začetka, nepopolnosti dejanja:
načeti, nagristi, nakljuvati, nakriviti, nalomiti, namrzniti,
napokati
/
v zvezi s
se
nahladiti se
c)
določene količine kot rezultata dejanja:
naberačiti, nacepiti, nakositi, nakrasti, nakupiti, nalupiti,
namleti, napeči, nažeti
/
nablebetati, načenčati, natvesti
č)
v zvezi s
se
zadostne stopnje, prevelike mere, ki se kaže kot čustven odnos osebka
do dejanja:
nahoditi se, naigrati se, najesti se, najeziti se, namraziti se,
namučiti se, napiti se, naplesati se, natrpeti se
d)
same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):
nadrobiti, naelektriti, nagubati, namagnetiti, napadati, napasti,
napisati, narisati
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
nagovor, nalepka, napitek, naplavinski, natikalen
/
nakisel
3.
v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih
za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:
nagobčnik, nagroben, nahrbten, nakolenka, namizen
;
nahitro, nalahno
nàa
[
tudi
naka
s
k
, izgovorjenim v grlu
]
člen.
(
ȁ
)
pog.
1.
izraža močno zanikanje, zavrnitev:
naa, tega ne morem napraviti
;
da bi se vas bal? Naa
2.
izraža podkrepitev trditve:
naa, tako pa ne bo šlo
naapríliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
prevarati, ukaniti za prvi april:
pošteno si me naaprilil
;
dati, pustiti se naapriliti
nabádanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nabadati:
nabadanje mesa na vilice
;
paličica za nabadanje
nabádati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z bodenjem, vbadanjem spravljati na kaj:
nabadati črve na trnek
;
nabadati seno na vile
/
zlasti v srednjem veku
nabadati ljudi na kole
●
ekspr.
nabadati koga z očmi
jezno in izzivalno ga gledati
nabájati
-am
dov.
(
ȃ
)
knjiž.
reči, povedati veliko, navadno neverjetnega:
vse mu verjame, kar ji nabaja
;
stara mati jim je nabajala čudovite stvari
nabárvati
-am
dov.
(
ȃ
)
dati, nanesti barvo:
nabarvati si brke
/
ekspr.
premočno si se nabarvala
naličila
nabásati
-bášem
tudi
-básam
dov.
,
tudi
nabasájte;
tudi
nabasála
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
1.
napolniti
,
natlačiti
:
nabasati nahrbtnik
;
nabasal si je pipo in kadil
/
nabasati zvezke v torbo
2.
napolniti orožje z naboji;
nabiti
:
nabasati puško, top
nabásati se
pog.
1.
natlačiti se:
nabasali smo se v avtobus
2.
zelo se najesti:
nabasati se ajdovih žgancev
nabásan
-a -o:
vlak je bil zelo nabasan
;
nabasana aktovka
;
nabasana puška
●
pog.
pijače niso dobili, ker so bili že preveč nabasani
pijani
nabáva
-e
ž
(
ȃ
)
oskrba trgovine, podjetja z blagom za prodajo, proizvodnjo, navadno v
večji količini:
ta oddelek skrbi za nabavo
;
nabava blaga, reprodukcijskega materiala
;
nabava in prodaja
/
opravljati nabavo
;
brezplačno popravilo v določenem roku po nabavi
//
nabavni oddelek:
šef nabave
/
za to skrbi nabava
//
nav. ekspr.
nakup
,
preskrba
:
misliti je treba na nabavo ozimnice
/
podjetje opravlja nabavo potnih listov
nabáven
-vna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na nabavo:
nabavni stroški so visoki
/
nabavna in prodajna cena
;
nabavna vrednost
/
nabavni oddelek
;
nabavni referent
;
nabavna in prodajna služba
;
nabavno-prodajna zadruga
;
sam.:,
pog.
ali je nabavni že odšel
nabavni referent
nabavítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor opravlja nabavo:
srečali so se modelarji, nabavitelji ter ljudje z oddelkov za odnose
z javnostmi in oglaševanje
nabáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
oskrbeti se z blagom za prodajo, proizvodnjo, navadno v večji
količini:
nabaviti blago, reprodukcijski material
;
nabaviti in prodati
//
nav. ekspr.
kupiti
,
preskrbeti
:
nabaviti meso, mleko
/
nabaviti potni list
nabávljen
-a -o:
prevoz nabavljenega materiala
nabávka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
nabava
:
nabavka materiala, obutve
nabavljáč
-a
m
(
á
)
kdor opravlja nabavo:
razpisali so delovno mesto nabavljača
/
ekspr.
žena je bolna, pa sem jaz za nabavljača
nabavljálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nabavljanje:
on ima dobre nabavljalne zveze
/
nabavljalna zadruga
nabavna zadruga
nabávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od nabavljati:
nabavljanje materiala, surovin
nabávljati
-am
nedov.
(
á
)
oskrbovati se z blagom za prodajo, proizvodnjo, navadno v večji
količini:
nabavljati material, surovine
;
nabavljati na domačem tržišču
/
za poslovalnico nabavlja poslovodja
//
nav. ekspr.
kupovati
,
preskrbovati
:
nabavljati meso, mleko
nabavljávec
-vca
in
nabavljálec -lca
[
nabau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor opravlja nabavo:
biti hkrati uporabnik in nabavljavec
nabávnik
-a
m
(
ȃ
)
kdor opravlja nabavo:
dela kot nabavnik v podjetju, ki se ukvarja s prodajo zaščitnih
oblačil
nabelíti
in
nabéliti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
z beljenjem priti do določene količine česa, navadno platna:
dekleta so nabelila balo platna
2.
deloma obeliti:
nabeliti drevo
naberáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
z beračenjem priti do česa:
naberačiti denarja, kruha
;
kar naberači, vse zapije
nabesedíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
reči, povedati veliko vsebinsko praznega:
česa vsega ji ni nabesedičil
/
zakaj je prišel, je povedal šele, ko se je nabesedičil
nagovoril
nabijáč
-a
m
(
á
)
1.
grad.
priprava za utrjevanje, zbijanje zemlje, betona:
nabijati beton z nabijačem
/
ročni, strojni nabijač
/
vibracijski nabijač
za utrjevanje, zbijanje tal, podlage
2.
knjiž.
nabojnik
:
skrbno je pregledal zapirač in nabijač
3.
kdor kaj nabija:
nabijač obročev
nabijálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se kaj nabija:
nabijati smodnik z nabijalno palico
nabijálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
grad.
priprava za utrjevanje, zbijanje tal, podlage:
cestne površine utrjujejo z nabijalnikom
/
vibracijski nabijalnik
2.
nekdaj
palica za nabijanje pušk ali topov:
z nabijalnikom potisniti kroglo v cev
3.
voj.
nabojnik
nabíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od nabijati:
nabijanje obročev na sode
;
palica za nabijanje pušk
/
ves dan je odmevalo nabijanje topov
/
stroj za nabijanje betona, zemlje
/
njegovo nabijanje po klavirju ga zelo moti
nabíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
s tolčenjem, udarjanjem spravljati na kaj:
čevljar nabija čevelj na kopito
;
nabijati obroče na sode
/
sodar že ves dan nabija škafe
//
pritrjevati kam, na kaj, navadno z žeblji:
nabijati obešalnike na zid
;
ves dan že nabija podkvice na čevlje
/
plezal je počasi, ker je sproti nabijal kline
zabijal
/
nabijati žeblje na steno
2.
s tolčenjem, udarjanjem polniti kaj:
nabijati kalup s peskom
/
nabijati vrtine za streljanje
//
polniti orožje z naboji:
vojaki so nabijali in streljali
;
nabijati puško, top
/
možnarje zna samo on dobro nabijati
3.
s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno:
nabijati beton, zemljo
//
s tolčenjem, udarjanjem delati kaj iz česa:
nabijati ilovnato steno
/
nabijati tla s tolkači
4.
ekspr.
močno streljati:
iz oklopnega vlaka so nabijali za njimi
;
topovi nabijajo že ves dan
5.
ekspr.
(zelo) slišno, navadno enakomerno tolči, udarjati:
dež nabija na okna, po oknih
;
nekdo je s pestmi nabijal po vratih
/
bobni in činele nabijajo že vso noč
/
slabš.
cele dneve nabija po klavirju
igra
/
srce mu je od razburjenja nabijalo v prsih
močno tolklo, bílo
//
pretepati
:
fantje so smeli prestopnike nabijati po mili volji
6.
ekspr.
dvigati
,
višati
:
nabijati cene
;
normo jim nabijajo, plač pa ne zvišajo
/
nabijajo nove in nove davke
nalagajo, predpisujejo
7.
elektr.
elektriti
:
nabijati ebonitno palico
;
tam se delci negativno nabijajo
/
nabijati baterijo z enosmernim tokom
polniti
●
nar.
zvonovi nabijajo k prazniku
zvonijo, pritrkavajo
;
brezoseb.,
ekspr.
popravljal je strelovod, ko je najbolj nabijalo
treskalo
;
ekspr.
ves dan nabijajo tarok
igrajo
;
ekspr.
otroci vsako popoldne nabijajo žogo na dvorišču
igrajo nogomet
;
nar. dolenjsko
prehladil se je in zdaj nabija cele noči
kašlja
nabíksati
-am
dov.
(
í
)
pog.
naloščiti
,
zloščiti
:
nabiksati škornje
nabíra
-e
ž
(
ȋ
)
star.
nabiranje
,
zbiranje
:
nabira novih članov je uspela
/
nabira ljudskih pesmi
/
pri nabiri je bil potrjen k mornarici
pri naboru
nabiráč
-a
m
(
á
)
nabiralec
:
nabirači prostovoljnih prispevkov
nabirálec
-lca
[
nabirau̯ca
tudi
nabiralca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj nabira:
nabiralci brusnic, zdravilnih zelišč
/
nabiralec oglasov
♦
zgod.
mostiščarji so bili še lovci in nabiralci
//
star.
zbiralec
:
nabiralec ljudskih pesmi
/
nabiralec novcev, umetnin
nabirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nabiranje:
nabiralne košare so se hitro polnile
/
nabiralna vnema popušča
/
velik uspeh nabiralne akcije
♦
zgod.
nabiralno gospodarstvo
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin,
sadežev, majhnih živali za hrano
;
žel.
nabiralni vlak
vlak, ki prevaža tovor med postajami
nabiralíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se kaj nabira:
pod plazom je nabirališče grušča, snega
/
star.
nositi rabljen papir v nabirališče
zbirališče
nabirálka
-e
[
nabirau̯ka
tudi
nabiralka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj nabira:
nabiralka zelišč
♦
čeb.
čebela nabiralka
odrasla čebela, ki nabira nektar, cvetni prah
nabirálnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
posoda, v kateri se kaj nabira:
mlinček za kavo s stekleno nabiralnico
2.
zastar.
nabiralnik
:
vreči denar v nabiralnico
/
poštna nabiralnica
nabirálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
zaprta, navadno omarici podobna priprava z režo za oddajanje pisem,
sporočil:
nabiralnik praznijo dvakrat na dan
;
predloge in pripombe vrzite v nabiralnik
/
pisemski, poštni nabiralnik
2.
star.
zbiralnik
:
vodni nabiralnik
●
žel. žarg.
nabiralni vlak
nabirálništvo
-a
s
(
ȃ
)
zgod.
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev,
majhnih živali za hrano:
nabiralništvo kot najstarejša oblika gospodarstva
;
lov in nabiralništvo
nabíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od nabirati:
nabiranje krompirja
/
denar služi z nabiranjem gob, zdravilnih zelišč
/
nabiranje prostovoljnih prispevkov
/
nabiranje ljudskih pravljic
zbiranje
/
oteklina nastane zaradi nabiranja tekočine
nabirátelj
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
zbiralec
:
nabiratelj ljudskih pesmi
nabírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
z rokami dajati, spravljati kam več posameznih stvari:
ona je nabirala, on pa odnašal
;
nabirati jabolka, krompir
;
nabirati krmo za prašiče
/
celo popoldne je nabirala eno vrečo
//
s trganjem prihajati do določene količine česa:
nabirati češnje
;
nabirati borovnice z grabljicami, z rokami
/
nabirati gobe in maline
;
rada nabira gorsko cvetje
/
čebele so nabirale med in cvetni prah
2.
prizadevati si biti uspešen
a)
v prizadevanju, da pride kam določena količina česa:
nabirati darove, denar, prispevke za kaj
;
nabirali so podpise za protest
/
nabirati ljudske pesmi, pripovedke
zbirati
b)
v pridobivanju koga za kako dejanje, dejavnost:
nabirati ljudi za prostovoljno akcijo
/
nabirati nove člane, naročnike
3.
delati gube, navadno drobnejše:
nabirati blago, zavese
;
na drobno nabirati
/
čelo se mu nabira v gube
●
ustnice so se ji nabirale na jok
dobivale so take gube, poteze kot pri joku
4.
spravljati, pritrjevati drobne, navadno istovrstne predmete drugega za
drugim na kaj, navadno na vrvico, žico:
nabirati koralde
/
nabira gumbe na nitko
nabírati se
prihajati kam, biti kje v določeni količini:
denar za to se je nabiral več let
;
na šipah se je začela nabirati vlaga
;
ob dežju se v jami nabira voda
/
v kolenu se mu spet nabira voda
;
pren.,
ekspr.
v njej se je začela nabirati jeza, nejevolja
nabírati si
ekspr.
dobivati, pridobivati si:
nabirati si izkušnje, znanje
;
vztrajno si nabira nezadostne ocene
nabírek
-rka
m
(
ȋ
)
1.
z nitjo v (nezalikane) gube nabran del oblačila:
zapletla se je v širok nabirek krila
/
obleka z nabirkom v pasu
//
nabran ali naguban okrasni trak, našit na posamezne dele zlasti
ženske obleke;
naborek
:
obšiti krilo z nabirki
2.
knjiž.
bera
,
zbirka
:
njegov nabirek je bil majhen
/
bogat nabirek pravljic
nabírka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
nabiranje darov, prostovoljnih prispevkov, zlasti v cerkvi:
nabirka je uspela
;
prirediti, razglasiti nabirko
//
tako zbrani darovi, prostovoljni prispevki:
nabirka je namenjena poplavljencem
/
denarna nabirka
nabítek
-tka
m
(
ȋ
)
kar je nabito, pritrjeno, navadno ploščica:
sedeži so označeni z medeninastimi nabitki
♦
obrt.
kovinska ploščica podkvaste oblike, ki se nabije na čevelj,
navadno na sprednji del podplata in na peto
nabíti
-bíjem
dov.
, nabìl
(
í ȋ
)
1.
s tolčenjem, udarjanjem spraviti na kaj:
nabiti obroče na sod
/
nabiti kadi, škafe
//
pritrditi kam, na kaj, navadno z žeblji:
obešalnik je nabil na vrata
;
nabiti oglas na oglasno desko
/
nabiti kožo, usnje na lesen okvir
/
nabiti žeblje na steno
2.
s tolčenjem, udarjanjem napolniti kaj:
nabiti kalup
/
jašek so nabili z gramozom
//
napolniti orožje z naboji:
nabiti puško, top
3.
s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno:
nabiti beton, ilovico
//
s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj iz česa:
stene nabijejo iz blata
/
nabiti tla
4.
nav. ekspr.
zelo napolniti:
vse žepe si je nabil
;
listnico je nabil z bankovci
/
program so preveč nabili
ima, vsebuje preveč točk, sestavin
5.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
tako te bom nabil, da si boš za vselej zapomnil
;
skoraj vsak dan nabije otroke
//
premagati
:
naši so Nemce spet nabili
6.
ekspr.
dvigniti
,
zvišati
:
cene so spet nabili
/
nabiti carino na blago
;
nabiti visoke davke
naložiti, predpisati
7.
elektr.
naelektriti
:
z drgnjenjem nabiti površino stekla
;
plošči kondenzatorja se nabijeta, ko ju zvežemo s poloma
/
električno nabiti kovino
●
pog.,
ekspr.
nabili so mu petnajst dni zapora
obsodili so ga
;
pog.
nabiti računalnik (s podatki)
dati, vložiti v računalnik podatke
♦
voj.
nabiti puško, revolver
pripraviti s strelivom napolnjeno puško, revolver za streljanje
nabíti se
ekspr.
zbrati se v velikem številu, v veliki množini na enem mestu,
prostoru:
zvečer so se gostje nabili v dvorano
;
na peronu se je nabilo veliko ljudi
;
nabiti se k vratom, na kup
nabít
-a -o:
avtobus je bil zelo nabit
;
lepak je nabit na vratih
●
ekspr.
ozračje na sestanku je bilo nabito z elektriko
napeto
;
prisl.:
nabito poln nahrbtnik
nabítje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
glagolnik od nabiti:
nabitje lepaka
nabítost
-i
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
značilnost, stanje nabitega:
nabitost učnih prostorov presega že vse meje
/
notranja, vsebinska nabitost romana
nablebetáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
slabš.
reči, povedati veliko nespametnega, nepremišljenega:
nablebetal ji je vse mogoče neumnosti
nabljúvati
-am
in
-bljújem
tudi
nabljuváti -bljúvam
in
-bljújem
dov.
, nabljúval
tudi
nabljuvál
(
ú; á ú
)
izmetati iz želodca določeno količino;
nabruhati
:
veliko je nabljuval
nabljúvati se
,
tudi
nabljuváti se
nabruhati se:
ko se je nabljuval, mu je takoj odleglo
nábob
-a
m
(
ā
)
1.
v Indiji
muslimanski knez, pokrajinski namestnik:
nabob in radža
2.
knjiž.,
ekspr.
bogataš
,
mogotec
:
kapitalistični nabobi
nabòd
-ôda
tudi
-óda
m
(
ȍ ó, ọ́
)
med.
vbod z votlo iglo za odvzem telesne snovi, navadno tekočine;
punkcija
:
z nabodom odstraniti gnoj, kri
nabodálo
-a
s
(
á
)
1.
gastr.
na žaru pečeno meso, navadno z dodatki, nabodeno na paličici:
jesti ražnjiče, čevapčiče in nabodalo
/
srbsko nabodalo
2.
paličica, navadno kovinska, za nabadanje, pečenje:
nabosti meso, zelenjavo na nabodalo
;
jekleno, leseno nabodalo
nabodíčiti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.,
zastar.
zapičiti se, prijeti se:
terice .. so si druga drugi otepale pezdir, ki se jim je nabodičil
po obleki
(I. Zorec)
nabòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
1.
s smodnikom napolnjen, navadno kovinski tulec z vžigalno kapico in
kroglo:
vložiti naboj v puško
;
revolverski, strojnični, topovski naboj
;
naboj s šibrami
;
pas z naboji
/
naboj se vžge
/
naboj za otroške pištole
●
ekspr.
borili so se do zadnjega naboja
dokler so imeli strelivo; do smrti
2.
v zvezi
eksplozivni naboj
eksploziv, ki se pri rušenju polaga v minske vrtine ali komore:
aktivirati, vžgati eksplozivni naboj z vžigalno vrvico
/
dinamitni, ekrazitni naboj
3.
navadno s prilastkom
izrazita naravnanost, usmerjenost:
čustveni, erotični naboj
;
politični, tekmovalni naboj
;
razstavljena dela imajo močan socialni naboj
/
negativni, pozitivni naboj
4.
elektr.,
v zvezi
električni naboj
množina elektrine na naelektrenem telesu:
istoimenski, nasprotnoimenski električni naboji
;
negativni, pozitivni električni naboj
♦
fiz.
elementarni naboj
najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi
;
lov.
naboj je gluh
se pri sproženju ne vžge
;
voj.
ostri
s kovinsko
, slepi naboj
s plastično ali leseno kroglo
;
šolski naboj
brez smodnika in vžigalne kapice
nabójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na naboj:
nabojni tulec
/
nabojna vrtina
vrtina, v katero se vloži eksplozivni naboj
nabójnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
torbica za naboje, ki se nosi navadno ob pasu:
zapel si je pas z nabojnicani
2.
voj.
trak iz nabojev, spojenih z gibljivimi členki;
nabojnik
:
dolga nabojnica
nabójnik
-a
m
(
ọ̑
)
voj.
1.
trak iz nabojev, spojenih z gibljivimi členki:
polniti strojnico z nabojnikom
;
nabojnik s petdesetimi naboji
2.
priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v puško;
magazin
:
izprazniti nabojnik
//
priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno
orožje sploh:
potisniti nabojnik v revolver
;
poln nabojnik
nabojnjáča
-e
ž
(
á
)
torbica za naboje, ki se nosi navadno ob pasu;
nabojnica
:
vzeti naboj iz nabojnjače
nabòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
1.
uradni postopek za ugotovitev sposobnosti vojaških obveznikov za
vojaško službo:
jesenski nabor
;
datum, kraj nabora
/
poziv za nabor
/
iti na nabor
;
biti potrjen na naboru
/
vojaški nabor
//
uradni postopek za ugotovitev sposobnosti športnikov za igranje v
moštvu, ligi:
nabor za, v ameriško profesionalno ligo
2.
navadno z rodilnikom
elementi, stvari, sestavljajoči zaključeno celoto:
izbrati ustrezno možnost iz širokega nabora
;
bogat nabor funkcij, podatkov, znakov
;
pester nabor izdelkov, storitev
/
pripraviti celovit nabor ukrepov za odpravo krize
//
knjiž.
niz
1
,
venec
:
nabor koral
3.
knjiž.
nabran ali naguban okrasni trak, našit na posamezne dele zlasti ženske
obleke;
naborek
:
ovratnik, rokavi z naborom
4.
star.
guba
:
na krilu so se ji naredili nabori
/
ima že nabore okoli ust
nabórek
-rka
m
(
ọ̑
)
1.
nabran ali naguban okrasni trak, našit na posamezne dele zlasti ženske
obleke:
ovratnik s svilenim naborkom
;
krilo, rokavi z naborki
●
knjiž.
naborki okrog oči
gubice
2.
okrasek, zlasti iz čipk, ki se nosi na sprednji strani ženskih bluz,
moških srajc;
nabornica
:
na temno obleko si je pripela bel naborek
;
grof v žametni obleki s čipkastim naborkom
3.
knjiž.,
z rodilnikom
niz
1
,
venec
:
naborek koral
nabóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nabor 1:
naborni dan
/
naborna komisija
nabórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
nekdaj
širok ovratnik iz nabranega trdega blaga:
bela nabornica
;
portret španskega plemiča z nabornico okoli vratu
2.
okrasek, zlasti iz čipk, ki se nosi na sprednji strani ženskih bluz,
moških srajc:
pripeti si nabornico
;
čipkasta nabornica
//
naborek
,
volan
2
:
halja z nabornicami
nabórnik
-a
m
(
ọ̑
)
vojaški obveznik pred služenjem vojaškega roka:
naborniki so peli in vriskali
;
zdravniški pregled nabornikov
nabôsti
-bôdem
dov.
, nabôdel
in
nabódel nabôdla,
stil.
nabòl nabôla
(
ó
)
1.
z vbodom, vbodljajem spraviti na kaj:
nabosti žuželko na buciko
;
nabosti na ost
/
nabodel se je na rjavečo žico
●
ekspr.
nabosti koga z očmi
jezno in izzivalno ga pogledati
2.
narediti določeno število vbodov, vbodljajev:
pred kuhanjem sadeže nabodemo z nožem
nabodèn
-êna -o:
na paličici nabodeno meso
nabóžen
-žna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
nanašajoč se na versko življenje:
cerkveno društvo z nabožnimi nalogami
/
nabožni pisatelji
;
rožni venci, svetinjice in drugi nabožni predmeti
/
nabožne slike
;
knjige nabožne vsebine
nabránec
-nca
m
(
á
)
knjiž.
naborek
,
volan
2
:
rokavi z nabranci
/
po vratu se ji delajo nabranci
gube
nabráti
-bêrem
dov.
,
stil.
naberó; nabrál
(
á é
)
1.
z rokami dati, spraviti kam več posameznih stvari:
otrok je nabral kamenčke na kup
;
nabrati butaro dračja
/
nabrali so pet vreč krompirja
//
s trganjem priti do določene količine česa:
nabrati veliko grozdja, jagod
;
nabral je šopek planik
;
čez poletje si nabere zdravilnih zelišč
/
letos so čebele malo nabrale
2.
biti uspešen
a)
v prizadevanju, da pride kam določena količina česa:
za ponesrečence so nabrali veliko denarja in oblek
/
nabral je precej pripovedk
zbral
b)
v pridobivanju koga za kako dejanje, dejavnost:
za izvedbo svojega naklepa je nabral deset ljudi
;
za krvodajalsko akcijo so nabrali precej prostovoljcev
/
poverjenik nabere vsako leto nekaj novih naročnikov
3.
narediti gube, navadno drobnejše:
nabrati blago, zavese
;
na drobno nabrati
/
nabrati čelo v gube
●
ustnice so se ji nabrale na jok
dobile so take gube, poteze kot pri joku
4.
spraviti, pritrditi drobne, navadno istovrstne predmete drugega za
drugim na kaj, navadno na vrvico, žico:
koralde si je na novo nabrala
/
nabrati gumbe na vrvico
nabráti se
priti kam, pojaviti se kje v določeni količini:
za jezom se ob deževju nabere polno vode
;
nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti
;
v blagajni se je nabralo precej denarja
/
na šipi so se nabrale kapljice vode
;
pren.,
ekspr.
v srcu se mu je nabrala grenkoba, jeza
●
pog.
nabral se ga je kakor berač mraza
zelo se je napil
;
ekspr.
spotoma se je nabrala novic
jih je veliko slišala, izvedela
;
ekspr.
takrat se je nabral strahu
zelo ga je bilo strah
nabráti si
ekspr.
dobiti, pridobiti si:
tam si je nabral veliko denarja
;
nabrati si izkušenj, znanja
;
v prvem polletju si je nabrala precej slabih ocen
●
publ.
zbor si je na turneji nabral lepih lovorik
je imel velike uspehe
;
ekspr.
na dopustu si je nabral novih moči
se je odpočil, okrepil
nabrán
-a -o:
ves nabrani denar je zapravil
;
nabrani rokavi
;
sveže nabrane borovnice
;
nabrane zavese
nabrázdati
-am
dov.
(
ā ȃ
)
narediti brazdi podobne zareze:
nabrazdati površino kamna, lesa
;
obraz se mu je nabrazdal
nabrázdan
-a -o:
nabrazdana površina
;
nabrazdano čelo
nabrázditi
-im
dov.
(
á ȃ
)
nabrazdati
:
nabrazditi kamen
nabrbljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
reči, povedati veliko nepomembnega:
tisti večer je marsikaj nabrbljal
nabrbráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
reči, povedati veliko nepomembnega:
česa vsega ji ni nabrbral
nabrbráti se
nagovoriti se:
ko so se nabrbrali, se je začel program
nabrékanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od nabrekati:
pospešiti nabrekanje semena
;
narediti kaj odporno proti nabrekanju
/
nabrekanje bezgavk, žlez
nabrékati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
postajati po obsegu večji
a)
zaradi vpijanja vlage:
leseni deli ob vlažnem vremenu nabrekajo
/
seme že nabreka
b)
zaradi nabiranja, pritiska tekočine:
noge ji rade nabrekajo
;
žile na sencih so mu vse bolj nabrekale
nabrékel
-kla -o
[
nabrekəu̯
]
prid.
(
ẹ́
)
1.
ki ima povečan obseg zaradi nabiranja, pritiska tekočine:
nabrekle noge
;
spet ima nabrekle veke
;
žile na vratu so zelo nabrekle
2.
nav. ekspr.
ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino
nepomembnih prvin:
nabrekel slog
;
stilno nabreklo besedilo
;
njegovo govorjenje je nabreklo;
prim.
nabrekniti
nabreklína
-e
ž
(
í
)
izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine:
od udarcev so nastale podplutbe in nabrekline
;
nabreklina veke
/
nabreklina kože
//
izboklina na površini česa sploh:
take nabrekline na listih povzročajo zajedavci
;
koreninske nabrekline
/
po odjugi so na cesti nastale nabrekline
nabrekljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
sposoben nabrekniti:
seme je zelo nabrekljivo
/
nabrekljive žile
ki (rade) nabreknejo
nabréklost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje nabreklega:
nabreklost je minila
/
močna nabreklost nog, žil
/
ekspr.
stilna nabreklost
nabrékniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
postati po obsegu večji
a)
zaradi vpijanja vlage:
na dežju so deske nabreknile
;
glina v vodi nabrekne
/
seme je že nabreknilo
b)
zaradi nabiranja, pritiska tekočine:
mešički pod očmi so ji še bolj nabreknili
;
vime je že nabreknilo
;
od jeze, napora so mu žile močno nabreknile
//
dobiti nabrekline:
obolela koža je nabreknila
/
zaradi deževja je cesta na več mestih nabreknila
nabréknjen
-a -o:
nabreknjeni brsti
;
od joka nabreknjene ustnice;
prim.
nabrekel
nabréknjenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od nabrekniti:
nabreknjenje organa, tkiva
nabrekováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nabrekati
:
stisnjene pesti nabrekujejo od navala krvi
nabrenčáti se
-ím se
dov.
, nabrénči se
in
nabrênči se; nabrénčal se
in
nabrênčal se
(
á í
)
ekspr.
brenčeč naletati se:
muha se je nabrenčala in odletela
nabrénkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
z dajalnikom
jezno reči, povedati:
vse mu je nabrenkala, kar je vedela
/
hudih ji bo nabrenkal
zelo jo bo oštel
2.
knjiž.
naložiti
,
predpisati
:
zdravnik mu je nabrenkal še tri mesece ležanja
nabrénkati se
napiti se (alkoholne pijače):
nabrenkati se cvička, žganja
/
pog.
spet so se ga nabrenkali
nabrêsti
-brêdem
dov.
, nabrêdel
in
nabrédel nabrêdla,
stil.
nabrèl nabrêla
(
é
)
knjiž.,
zastar.
zagosti
:
utegnili bi vam kakšno nabresti
;
dobro si mu nabredel
nabréžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
obrežen
,
obalen
:
nabrežne čeri
/
nabrežne rastline
nabréžje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
obrežje
,
obala
:
kopalci so ležali na nabrežju
;
veter je dvigal pesek na nabrežju
/
morsko nabrežje
/
nabrežje Ljubljanice
breg
//
urejeno, navadno utrjeno obrežje:
mesto je dobilo nove ceste, nabrežja in mostove
/
Cankarjevo nabrežje
♦
navt.
operativna obala
nabrísati
-bríšem
dov.
,
tudi
nabrisála
(
í ȋ
)
pog.,
ekspr.
1.
premagati
:
naši nogometaši so spet nabrisali tuje
/
nabrisati sovražnika
2.
natepsti
,
pretepsti
:
oče te bo spet nabrisal
;
nabrisati s palico
3.
prevarati
,
ukaniti
:
ta lopov nas je vse nabrisal
nabrít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ekspr.,
navadno v povedni rabi
ki zna z iznajdljivostjo, duhovitostjo presenetiti, prevarati:
ta učenec je zelo nabrit
;
fant je preveč nabrit, da bi govoril tako nespametno
/
kot nagovor
kaj pa spet počneš, fantalin nabriti
nabríto
prisl.
:
nabrito gledati
nabrítost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
lastnost nabritega človeka:
bil je znan po svoji nabritosti
nabrízgati
-am
dov.
(
ȋ
)
z brizganjem spraviti v kaj:
nabrizgati olja v valj
;
nabrizgati kremo v skodelice
//
z brizganjem dati, nanesti na kaj:
nabrizgati omet na zid
/
avtomobil mu je nabrizgal blata na žaromete
nabŕskati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
z brskanjem spraviti kam:
kokoši so nabrskale zemljo na stezo
nabŕskan
-a -o:
kup nabrskanega peska
●
nar. gorenjsko
pusti ga, danes je nabrskan
slabe volje, razdražljiv
nabrúhati
-am
dov.
(
ū ȗ
)
1.
izmetati iz želodca določeno količino:
dolgo je bruhal, pa je le malo nabruhal
2.
s silo izmetati določeno količino česa:
ognjenik je nabruhal veliko lave
/
ekspr.
tovarna nabruha polno dolino dima
●
ekspr.
nabruhala mu je v obraz vse svoje sovraštvo
povedala, izrazila
nabrúhati se
ekspr.
prenehati bruhati:
ko se je nabruhal, mu je odleglo
nabrusíti
in
nabrúsiti -im
dov.
(
ī ú
)
narediti ostro:
nabrusiti nož, sekiro
/
mačka je nabrusila kremplje
●
ekspr.
pošteno so si nabrusili jezike
se pripravili na debato, pogovor
;
ekspr.
nabrusiti pete
steči, pobegniti
nabrúšen
-a -o:
nabrušeni meči, noži
●
jezik ima nabrušen kot britev
govori, izraža se spretno in zbadljivo
nabŕž
in
na bŕž
prisl.
(
ȓ
)
star.
hitro
,
na hitro
:
nabrž se je oblekel in odšel
nabúh
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
nabuhlina
:
veter je delal v zavesah nabuhe
/
puščice so se odbijale od bronastih nabuhov na ščitih
nabúhel
-hla -o
[
nabuhəu̯
]
prid.
(
ú
)
1.
ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
čebulni listi so spodaj nabuhli
;
nabuhlo jadro
/
ekspr.
nabuhli nevihtni oblaki
//
zabuhel
:
od vodenice je ves nabuhel
;
njen obraz je postal nabuhel
/
nabuhlo telo utopljenca
2.
nav. ekspr.
ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino
nepomembnih prvin:
nabuhel slog
;
njegove besede so bile nabuhle in celo neresnične;
prim.
nabuhniti
nabuhlína
-e
ž
(
í
)
izboklina na površini česa:
denarnica mu dela nabuhlino v suknjiču
/
od gub in nabuhlin razbrazdan obraz
nabreklin, oteklin
nabúhlost
-i
ž
(
ú
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost nabuhlega:
v romanu je veliko nabuhlosti
;
stilna nabuhlost
nabúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
veter je nabuhnil jadro
;
rjuha se je nabuhnila od zajetega zraka
//
nabrekniti
,
oteči
:
zapestja so mu nabuhnila od tesnih vezi
;
ves je nekam nabuhnil
nabúhnjen
-a -o:
nabuhnjeni listi
;
čepica z visoko nabuhnjenim vrhom;
prim.
nabuhel
nabuhováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
veter nabuhuje obešeno perilo
nabúnkati
-am
dov.
(
ȗ
)
ekspr.
1.
natepsti
,
pretepsti
:
dobro ga je nabunkal
2.
napolniti
,
natlačiti
:
nabunkati žepe s sadjem
nabúnkati se
najesti se:
to sem se nabunkal
nabúriti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
knjiž.,
zastar.
razjeziti
,
razdražiti
:
kaj ga je tako naburilo
nabútati
-am
dov.
(
ū ȗ
)
1.
ekspr.
napolniti
,
natlačiti
:
nabutati koš, nahrbtnik
;
podstrešje so nabutali s senom
2.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
spet ga je nabutal
;
nabutali so ga, da je bil ves moder
3.
nar. vzhodno
nabiti
,
zbiti
:
nabutati zid iz ilovice
nabútati se
ekspr.
najesti se:
pri kosilu se je pošteno nabutal
nabútan
-a -o:
ves je nabutan z učenostjo
;
nabutana zemlja
nacédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kar se nacedi:
nacedek medu
nacedíti
-ím
dov.
, nacêdi
in
nacédi; nacédil
(
ī í
)
1.
s cejenjem, izločanjem povzročiti nastanek česa:
to smolo so nacedile smreke
2.
pog.,
ekspr.
v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo):
nacediti koga z žganjem
nacedíti se
1.
s cejenjem nabrati se, nateči se:
iz satja se je nacedilo še nekaj medu
2.
pog.,
ekspr.
napiti se (alkoholne pijače):
nacediti se piva, žganja
/
spet se ga je nacedil
nacejèn
-êna -o:
domov je prišel zelo nacejen
nacefráti
-ám
[
nacefrati
in
nacəfrati
]
dov.
(
á ȃ
)
s cefranjem narediti iz česa majhne dele:
nacefrati blago, papir
/
obleka se je na robovih nacefrala
začela trgati
nacefrán
-a -o:
nacefrana vrv
;
drobno nacefrani oblaki
nacéhati se
-am se
dov.
(
ẹ̄
)
pog.,
ekspr.
napiti se (alkoholne pijače):
spet se je nacehal
nacêjati
-am
nedov.
(
é
)
pog.,
ekspr.
v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo):
spet naceja prijatelje
nacêjati se
1.
s cejenjem nabirati se, natekati se:
sok se naceja v nastavljeno posodo
2.
pog.,
ekspr.
veliko piti (alkoholne pijače):
že dva dni se naceja v gostilni
/
otrok se naceja z malinovcem
nacépati
-am
tudi
nacêpati -am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
s cepanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini:
čez noč je z dreves nacepalo veliko hrušk
nacépati se
tudi
nacêpati se
pog.,
ekspr.
v presledkih drug za drugim priti:
nacepalo se je dosti ljudi
nacepíti
in
nacépiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
s cepljenjem, klanjem priti do določene količine česa:
nacepiti drv za zimo
/
vsak dan nacepijo kup granitnih kock
2.
nekoliko razcepiti:
nacepiti palico
nacépljen
-a -o:
nacepljena palica za lovljenje kač
;
drobna polena so samo nacepljena, debelejša pa razklana
♦
bot.
dlanasto nacepljen list
náci
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
nacionalsocialist
,
nacist
:
komandant taborišča je bil zagrizen naci
nácifašíst
-a
m
(
ȃ-ȋ
)
publ.
nacionalsocialist
,
nacist
:
zločini nacifašistov
nácifašístičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-í
)
publ.
nacionalsocialističen
,
nacističen
:
nacifašistična doba
nácifašízem
-zma
m
(
ȃ-ī
)
publ.
nacionalsocializem
,
nacizem
:
zmaga nad nacifašizmom
nacificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
publ.
uvajati nacizem ali nacistično ideologijo:
deželo so hoteli čim prej nacificirati
nácija
-e
ž
(
á
)
publ.
skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko,
jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest;
narod
:
vsaka nacija ima pravico do svobode
;
ljudstvo se je izoblikovalo v nacijo
/
češka, poljska nacija
●
publ.
predstavljal je belce in ameriško nacijo
Američane
nacík
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.,
zastar.
nadih
:
cvet z rožnatim nacikom
/
njegove besede imajo posmehljiv nacik
prizvok
nacionálec
-lca
m
(
ȃ
)
nacionalist
:
zagrizen nacionalec
nacionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na narod, naroden:
prizadevati si za nacionalni dvig naroda
;
nacionalni obstoj
;
nacionalno ozemlje
/
nacionalna ideja, zavest
;
nacionalna individualnost, pripadnost
;
nacionalno gibanje, vprašanje
/
nacionalna politika
;
pospeševati nacionalno gospodarstvo
/
nacionalna jed
narodna jed
;
ta avtomobil je njihovo nacionalno vozilo
ljudsko vozilo
/
odpravljati nacionalna nasprotja
narodnostna
2.
nanašajoč se na državo;
državen
:
takrat so priznali retoromanščino za četrti nacionalni jezik
/
25. junij je naš nacionalni praznik
/
evro je v več državah nacionalna valuta
/
nekdaj
Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije
izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve
Jugoslavije
♦
ekon.
nacionalni dohodek
narodni dohodek
;
nacionalna ekonomija
gospodarstvo določene države
;
polit.
nacionalni socializem
nacionalsocializem
;
soc.
nacionalni egoizem
prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do
razvoja na škodo drugih
;
šah.
nacionalni mojster
najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v
državi
;
zgod.
Nacionalni konvent
ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795
nacionálno
prisl.
:
nacionalno neopredeljen, zatiran
;
sam.:
razmerje med nacionalnim in univerzalnim
nacionalíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš nacionalizma:
ozkosrčni, zagrizeni nacionalisti
;
nacionalisti in šovinisti
/
nacionaliste je okupator pobil ali izselil
narodno zavedne ljudi
nacionalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na nacionaliste ali nacionalizem:
zagovarjal je nacionalistične interese
;
voditi nacionalistično politiko
/
nacionalistična miselnost
/
nacionalistična organizacija, stranka
;
nacionalistično malomeščanstvo
nacionalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od nacionalizirati:
izvesti nacionalizacijo
;
nacionalizacija rudnikov in tovarn
;
zakon o nacionalizaciji
nacionalízem
-zma
m
(
ī
)
1.
prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za
uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov:
obsojati, zavračati nacionalizem
;
brezobzirni, napadalni nacionalizem
;
nacionalizem in šovinizem
/
ideolog nemškega nacionalizma
//
knjiž.
politična smer, ki trdi, da so narodne koristi pomembnejše od
razrednih, ideoloških:
ponovni pojavi nacionalizma
;
nacionalizem in internacionalizem
/
ekonomski nacionalizem je zahteval bojkot tujega blaga
2.
v 19. stoletju
meščanska ideologija in politika, ki poudarja narod kot celoto in
zagovarja njegove interese:
nacionalizem pri Hrvatih in Slovencih v dobi romantike
/
buržoazni nacionalizem
3.
knjiž.
značilnosti kulture določenega naroda, ljudstva:
uvajati nacionalizem v glasbo
nacionalizíranje
-a
s
(
ȋ
)
nacionalizacija
:
nacionaliziranje bank
nacionalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
spremeniti privatna, zlasti proizvajalna sredstva, podjetja v državna,
družbena;
podržaviti
,
podružbiti
:
nacionalizirati banke, rudnike, tovarne
;
nacionalizirati tuji kapital
/
nacionalizirali so mu hišo
2.
narediti, da postane kaj (bolj) narodno:
nacionalizirati mišljenje
/
družba se je s pristopom domačih delničarjev nacionalizirala
nacionalizíran
-a -o:
nacionalizirana hiša
;
nacionalizirano podjetje
nacionálka
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
1.
osrednja državna televizija:
program nacionalke
;
vodstvo nacionalke je pripravilo programsko-poslovni načrt
;
oddaja na nacionalki
;
nacionalka in zasebna televizija
2.
ustanova, zlasti kulturna, državnega, nacionalnega pomena:
nacionalke in zavodi za varovanje kulturne dediščine
nacionálkin
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nacionalko:
nacionalkin program
;
nacionalkin proračun
;
nacionalkina oddaja
nacionálno...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na nacionalen:
nacionalnoekonomski, nacionalnopolitičen
nacionálnost
-i
ž
(
ȃ
)
pripadnost določenemu narodu;
narodnost
:
enakopravnost prebivalcev ne glede na nacionalnost
/
biti slovenske nacionalnosti
/
utrjevati nacionalnost v ljudeh
narodno zavest
nacionálsocialíst
-a
m
(
ȃ-ȋ
)
pristaš nacionalsocializma:
nacionálsocialístičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-í
)
nanašajoč se na nacionalsocialiste ali nacionalsocializem:
nacionalsocialistična stranka
/
nacionalsocialistična Nemčija
nacionálsocialízem
-zma
m
(
ȃ-ī
)
nemški fašizem, za katerega je značilen izrazit rasizem in
antisemitizem:
agresivnost nacionalsocializma
/
pristaši nacionalsocializma
náciskín
-a
m
(
ȃ-ȋ
)
pog.
nacistično, fašistično usmerjen obritoglavec:
med preiskavami so pri naciskinih našli veliko nacističnega
propagandnega materiala
;
pohod naciskinov
nacíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš nacizma:
zborovanje nacistov
/
nacisti so požgali vas
nemški okupator
nacístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na naciste ali nacizem:
nacistična ideologija, propaganda
;
nacistično nasilje
/
nacistična organizacija, stranka
/
nacistična koncentracijska taborišča
/
nacistična Nemčija
nacístka
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
pristašinja nacionalsocializma:
zagrizena nacistka
nacízem
-zma
m
(
ī
)
nemški fašizem, za katerega je značilen izrazit rasizem in
antisemitizem:
upirati se nacizmu
/
nacizem je prevzel oblast
/
žrtve nacizma
nacméríti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
slabš.
najokati se:
zdaj se je menda že nacmerila
nacúkati se
-am se
dov.
(
ú ȗ
)
pog.,
ekspr.
napiti se (alkoholne pijače):
nacukati se žganja
/
zopet se ga je nacukal
nacvréti
-cvrèm
dov.
, nacvŕl
(
ẹ́ ȅ
)
s cvrenjem priti do določene količine česa:
nacvreti skledo krofov
;
nacvrli in napekli so vsega preveč
/
nacvreti masti
načákati se
-am se
dov.
, načákajte se
in
načakájte se; načákala se
in
načakála se
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
v čakanju doseči veliko, preveliko mero:
odhajamo, dovolj smo se načakali
načárati
-am
dov.
(
ȃ
)
po ljudskem verovanju
s čaranjem priti do določene količine česa:
načarati zaklade
/
z besedami je znal načarati lepoto
pričarati
načebljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
reči, povedati veliko živahnega in brezskrbnega:
načebljala sta vse mogoče
načebljáti se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po čebljanju:
zdaj sta se pa vendar že načebljala
načečkáti
-ám
[
načəčkati
]
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
nerazločno, grdo napisati:
zakaj si nalogo tako načečkal
;
njegovo ime si je načečkal na košček papirja
/
namesto da bi narisal človeka, je le nekaj načečkal
/
za nalogo imamo spis, bom že kaj načečkal
sestavil, napisal
načêlek
in
načélek -lka
m
(
ȇ; ẹ̑
)
1.
dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje
časti in dostojanstva:
na glavi je imel načelek
;
načelek z biseri
//
temu podoben ženski nakit:
v laseh je nosila načelek
2.
knjiž.
jermen, ki se daje na čelo;
čelni jermen
:
konji z okrašenimi načelki
načêlen
-lna -o
prid.
(
ȇ
)
1.
nanašajoč se na načelo:
med njimi so velike načelne razlike
;
stroga, načelna vzgoja
;
načelno ravnanje, stališče
//
ki se drži določenih načel, ne glede na trenutne okoliščine ali
korist:
načelen človek
;
preveč načelen je in tog
/
dosledno, načelno ravnanje
2.
ki poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti:
načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali
;
dati nekaj načelnih pripomb, smernic
/
napisal je precej načelnih razprav
teoretičnih
/
debata naj ne bo osebna, ampak načelna
splošna
/
ekspr.
obstaja načelna možnost, da pridemo
načêlno
prisl.
:
ravnal je načelno
/
enakopravnost so jim načelno priznali
;
biti načelno proti čemu
načêlje
in
načélje -a
s
,
rod. mn.
načêlij
in
načélij
tudi
načêlj
in
načélj
(
ȇ; ẹ̑
)
knjiž.,
zastar.
pročelje
,
fasada
:
baročno načelje dvorca
načeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
načelovati
:
dve leti je načeljeval odseku za notranje zadeve
/
načeljevati skupini
voditi jo, poveljevati
načêlnica
-e
ž
(
ȇ
)
1.
uslužbenka, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi:
načelnica mestnega inšpektorata
;
načelnica oddelka za kulturo
2.
predstojnica upravne enote:
načelnica upravne enote
3.
star.
načelnikova žena:
načelnica in županja sta se sprli
načêlnik
-a
m
(
ȇ
)
1.
uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi:
določiti, imenovati načelnika
;
načelnik odseka za finance
/
načelnik oddelka, sekcije
/
postajni načelnik
šef postaje
//
kdor vodi kako društvo, organizacijo:
postal je načelnik gorske reševalne službe
;
načelnik zadruge
/
načelnik Gasilske zveze
/
nekdaj
načelnik telovadnega društva
2.
predstojnik upravne enote:
občinski, okrožni načelnik
/
okrajni
ali
sreski načelnik
v stari Jugoslaviji
predstojnik političnega okraja
3.
nekdaj
vodja
1
,
poveljnik
:
rodovni načelnik
/
načelnik financarjev
♦
voj.
načelnik štaba
častnik, ki vodi, usklajuje delo štaba
;
zgod.
načelnik Narodne straže
načêlniški
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na načelnike ali načelništvo:
načelniška služba
/
njegova načelniška doba ni trajala dolgo
načêlništvo
-a
s
(
ȇ
)
naslov, dejavnost načelnikov:
načelništvo ga je izčrpavalo
/
načelništvo je odstopilo
načelnik in sodelavci
načêlnost
-i
ž
(
ȇ
)
lastnost, značilnost načelnega:
dogmatična, nepopustljiva načelnost
;
občudoval je prijateljevo resnicoljubnost in načelnost
/
načelnost stališč, vzgoje
/
načelnost boja, članka
načêlo
-a
s
(
é
)
1.
kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja:
poštenost je njegovo osnovno načelo
;
držati se, odstopati od svojih načel
;
ravnati po etičnih načelih
;
jasna, trdna načela
;
stroga moralna, vzgojna načela
;
načelo razumljivosti
/
knjiž.,
ekspr.
njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno
življenjsko vodilo, geslo
/
načelo javnosti
;
kapitalistična družba temelji na načelu lastništva
/
publ.,
z oslabljenim pomenom
razvrstiti podatke po kronološkem načelu
kronološko
//
nav. mn.
kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela,
delovanja:
uveljavljati načela samoupravljanja
;
biti v skladu s slovarskimi načeli
;
načela za nagrajevanje
/
društvena načela
pravila
2.
navadno s prilastkom
kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede,
sistema:
humanistična, krščanska, marksistična, politična načela
;
pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela
;
ustavna načela
;
objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma
/
načela logike
;
sistem načel
3.
v prislovni rabi,
v zvezi
v načelu
poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti:
predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali
pozneje
;
v načelu se strinjam s teboj
/
v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače
teoretično, nasploh
;
ekspr.
to je že v načelu zgrešeno
v začetku, v osnovi
●
knjiž.
ima čudna načela o poštenosti
mišljenje, naziranje
;
ekspr.
on je mož načel
ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, ne glede na
trenutne razmere, koristi
♦
ekon.
ekonomsko načelo
načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z
določenimi sredstvi najboljši uspeh
;
načelo proračunske enotnosti
načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke
;
filoz.
načelo protislovja
po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne
moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta
;
načelo vzročnosti
po katerem ima vsak pojav določen vzrok
;
pravn.
inkvizicijsko načelo
po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni
dolžnosti
;
voliti odbornike po načelu delegacije
po delegatskem volilnem sistemu
;
polit.
načelo enotnosti oblasti
po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po
predstavniških organih
načêloma
člen.
(
ȇ
)
v načelu, načelno:
misel na beg je načeloma odklonil
;
biti načeloma proti čemu
načelováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
biti načelnik:
načelovati oddelku za finance
/
načelovati zadrugi
/
nekdaj
načelovati občini
2.
poveljevati
,
ukazovati
:
načelovati bataljonu
●
ekspr.
fantje so razgrajali in razbijali, njegov sin jim je pa načeloval
jih je vodil; bil najhujši razgrajač
načêlstvo
-a
s
(
ȇ
)
1.
urad načelnika:
policijsko načelstvo
;
člani, uradniki načelstva
/
pritožba na načelstvo
/
nekdaj
občinsko, okrožno načelstvo
;
načelstvo zadruge, hranilnice
/
v stari Jugoslaviji
okrajno
ali
sresko načelstvo
/
trg pred načelstvom je bil poln ljudi
pred poslopjem tega urada
2.
naslov, dejavnost načelnikov;
načelništvo
:
odkloniti, sprejeti načelstvo
3.
star.
vodstvo
:
načelstvo društva sestavljajo načelnik in trije odborniki
načemériti
-im
tudi
načmériti -im
[
prva oblika
načəmeriti
in
načemeriti
]
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
narediti kaj čemerno:
načemeriti obraz
načemériti se
tudi
načmériti se
postati čemeren:
ob tej novici se je načemerila
načenčáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
reči, povedati veliko vsebinsko praznega:
načenčala mu je vse mogoče neumnosti
/
slabš.
ali veš, kaj vse si načenčal
povedal
načénjanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od načenjati:
načenjanje pogovora, problemov
načénjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
odvzemati del od celote:
načenjajo že drugi hlebec sira
/
prihrankov noče načenjati
2.
povzročati, da postane kaj deloma poškodovano:
gniloba načenja sadje
;
pren.,
ekspr.
težko delo jim načenja zdravje
3.
z oslabljenim pomenom
izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo:
rad načenja pogovor o otrocih
;
načenjati rešitev stanovanjskih vprašanj
načepériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
naščeperiti
:
petelin je načeperil rep
;
ekspr.
lasje so se ji načeperili
načepérjen
-a -o:
načeperjene vrane
načesáti
-čéšem
dov.
, načêši načešíte; načêsal
(
á ẹ́
)
s česanjem priti do določene količine česa, navadno las, volne:
lase, ki jih ob česanju načeše, sproti sežiga
/
načesati veliko prediva, volne
načéti
-čnèm
dov.
, načél;
nam.
načét
in
načèt
(
ẹ́ ȅ
)
1.
odvzeti del od celote:
načeti hlebec sira, jabolko
/
načeti prihranke
2.
povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano:
dleto je načela rja
;
voda in mraz sta načela zid
;
pren.,
ekspr.
starost ga je že načela
3.
z oslabljenim pomenom
izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo:
načel je pogovor s sopotnikom
;
načeti vprašanje razorožitve
načét
-a -o:
načet hlebec
;
nadaljevati načeti pogovor
;
moralno načet človek
;
od gnilobe načeti zobje
načétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost načetega:
moralna načetost
načéz
in
na čéz
prisl.
(
ẹ̑
)
pog.,
v zvezah:
prevzeti delo načez
brez merjenja, podrobnega obračuna
;
govoriti bolj načez
na splošno, nedoločno
načíčkanec
-nca
m
(
ȋ
)
slabš.
olepšan, nalepotičen človek:
domišljav načičkanec
načíčkanost
-i
ž
(
ȋ
)
slabš.
lastnost, značilnost načičkanega:
baročna načičkanost palače
;
gladka obleka brez vsake načičkanosti
/
pretirana načičkanost deklet mu ni ugajala
načíčkati
-am
dov.
(
ȋ
)
slabš.
olepšati
,
nalepotičiti
:
deklico so preveč načičkale
;
ženske so se načičkale kot za praznik
/
za ples se je naličkala in načičkala
/
načičkati dvorano z rožami
okrasiti
načíčkan
-a -o:
neokusno načičkana ženska
;
baročno načičkano stanovanje
●
ekspr.
ima načičkane kodre
drobno, gosto navite
načín
-a
m
(
ȋ
)
1.
navadno s prilastkom
kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek,
uresničevanje:
to je najboljši način za rešitev tega problema
;
ima poseben način govorjenja, pisanja
;
izbrati primeren način za kaj
;
izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja
;
prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril
;
igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre
/
od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice
;
hoja je eden od načinov gibanja
/
analitični, znanstveni način mišljenja
;
uvajati industrijski način gradnje
;
kapitalistični način proizvodnje
;
ročni, strojni način izdelave
/
evropski, ameriški, nomadski način življenja
/
knjiž.
oboje je pomembno, vsebina in način
oblika
/
publ.
slikati v realističnem načinu
slogu
/
z oslabljenim pomenom:
raziskovati način delitve celic
;
spoznal ga je po načinu govorjenja
/
v prislovni rabi:
pripraviti jed na drug, drugačen način
;
delati kaj na enak način kot drugi
;
bomo že uredili na kak način
kako
;
zaslužiti na lahek način
;
dogodek je opisoval na miren, stvaren način
;
bojevali so se na partizanski način
po partizansko
;
zadevo lahko rešimo na več načinov
2.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
na noben način
poudarja
a)
zanikano trditev, ugotovitev:
na noben način ni slab človek
;
na noben način noče iti z nami
;
na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla
/
tega ti ne dovolim, na noben način ne
b)
prepričanost o čem:
ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo
/
ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v
mestu
//
v zvezi
na vsak način
poudarja
c)
zahtevo, željo:
na vsak način hočejo, da grem z njimi
/
delo je treba končati do roka, na vsak način
č)
prepričanost o čem:
na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo
;
tega denarja je parcela na vsak način vredna
●
pog.,
ekspr.
to ni (noben) način
tako se ne dela, ne ravna
;
ekspr.
to je edini način, da se rešimo
samo tako se lahko rešimo
;
ekspr.
na svoj način ima prav
če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere
;
ekspr.
na ta način ne bo nikoli končal študija
če bo tako študiral kot zdaj
;
ekspr.
na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil
za svoj načrt
zelo
♦
gastr.
špageti na milanski način
špageti z milansko omako
;
glasb.
tonovski način
razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen
tip lestvice
;
durov, molov tonovski način
;
jezikosl.
(glagolski) način
slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega
dejanja, stanja
;
trpni, tvorni način
;
prislovno določilo načina
načinôven
tudi
načínoven -vna -o
prid.
(
ō; ȋ
)
nanašajoč se na (glagolski) način:
načinovni prislov
;
načinovni rodilnik
rodilnik v funkciji prislovnega določila načina
;
načinovni odvisni stavek
odvisni stavek, ki izraža način dejanja nadrednega stavka
načípkati
-am
dov.
(
ȋ
)
s čipkami obšiti, okrasiti:
načipkati zavese
načípkan
-a -o:
izpod obleke se kaže rob načipkanega krila
;
pren.,
ekspr.
bila je vsa načičkana in načipkana
načítan
-a -o
prid.
(
ī
)
ki si je pridobil razgledanost, izobrazbo z branjem knjig:
bil je zelo načitan človek
;
duhovita je in načitana
načítanost
-i
ž
(
ī
)
razgledanost, izobraženost, pridobljena z branjem knjig:
njegova načitanost in delavnost presenečata
;
fant kaže veliko načitanost
načofáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
s čofanjem dati, nanesti na kaj:
otroci so načofali blato na zid
/
načofala ga je z milnico po obrazu
načofotáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po čofotanju:
otroci so se nasončili in načofotali
načŕpati
-am
dov.
(
r̄
)
s črpanjem priti do določene količine česa:
letos so načrpali dovolj nafte
;
načrpati vodo
;
pren.,
ekspr.
načrpati si novih moči
načŕt
-a
m
(
ȓ
)
1.
kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno
izvedlo:
načrt se je uresničil
;
držati se načrta
;
delati, imeti, narediti načrt
;
dokončen, neizvedljiv, podroben načrt
;
načrt za beg, potovanje
;
ima pripombe k načrtu
/
dolgoročni, kratkoročni gospodarski načrt
;
finančni načrt
/
delo poteka po načrtu
;
zmedel se je, ker to ni bilo v načrtu
//
kar vnaprej določa, koliko dela mora biti v določenem času
opravljenega:
doseči, izpolniti načrt
;
preseči proizvodni načrt za deset odstotkov
/
letni, tedenski načrt
2.
nav. mn.
kar kdo namerava, želi narediti, uresničiti:
ima daljnosežne, velike načrte
;
ekspr.
kuje nove načrte za prihodnost
/
ekspr.
njegov življenjski načrt je, da postane zdravnik
3.
osnutek
,
predlog
:
predložiti načrt v razpravo
;
načrt ustave, zakona
/
objavili so načrt njegovega nedokončanega romana
/
repertoarni načrt
4.
grafični prikaz kakega objekta, območja:
izdelati, izrisati, kopirati, risati načrt
;
načrt narisa, tlorisa
;
načrt za hišo, stroj
/
gradbeni, montažni načrt
;
načrt v merilu 1 : 200
/
kupiti načrt mesta
zemljevid
●
kakšne načrte imate za nedeljo
kako jo nameravate preživeti
;
ekspr.
očetova smrt mu je prekrižala načrte
povzročila, da jih ni mogel uresničiti
;
ekspr.
še marsikaj ima v načrtu
misli, namerava narediti
;
ekspr.
s sinom je imel velike načrte
upal, pričakoval je, da bo dosegel pomemben položaj, uspeh
;
ekspr.
sami načrti so ga
kar naprej dela načrte, uresniči jih pa ne
;
ekspr.
to je človek brez načrtov
nič ne misli na prihodnost
♦
arhit.
glavni načrt
navadno v večjem merilu, ki natančno podaja videz in ceno
gradbenega objekta
;
idejni načrt
navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno
gradbenega objekta
;
situacijski načrt
ki prikazuje položaj gradbenega objekta glede na druge objekte,
meje parcele
;
geod.
katastrski načrt
načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in
parcelnimi številkami
;
šol.
učni načrt
ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa
vsebino, obseg učne snovi
;
urb.
urbanistični načrt
ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega
območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo
;
zazidalni načrt
ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja
glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo
načŕtati
-am
dov.
(
ŕ r̄
)
1.
geom.
s črtami narediti kaj, navadno po določenih podatkih:
načrtati krog, trikotnik
//
knjiž.
narisati
:
načrtati diagram, razpredelnico
/
načrtati drevesa, hišo
2.
star.
opisati
,
orisati
:
govornik je načrtal njeno življenjsko pot
/
člankar je načrtal politične razmere
/
načrtati si prizor svidenja
predstavljati si, zamišljati si
načŕtan
-a -o:
načrtan geometrijski lik
;
realistično načrtane razmere
načrtávanje
-a
s
(
ȃ
)
risanje
:
načrtavanje mreže, razpredelnice
načrtávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
risati
:
načrtavati diagram, mrežo
načŕten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
ki poteka po načrtu:
načrtna akcija, proizvodnja
;
načrtno zdravljenje
;
njegovo delovanje, opazovanje je načrtno
/
načrtno gospodarstvo
/
knjiž.
v svojem ravnanju ni načrten
dosleden
načŕtno
prisl.
:
načrtno se lotiti česa, ukvarjati se s čim
;
postopoma, toda načrtno naseljevati, pogozdovati
/
ekspr.
načrtno mu ugovarjajo
vztrajno, kar naprej
načŕtnost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost načrtnega:
načrtnost dela, pouka, proizvodnje
/
z načrtnostjo in vztrajnostjo se da marsikaj doseči
/
v njegovem govorjenju je slutila načrtnost
določen cilj, namen
načŕtoma
prisl.
(
ȓ
)
star.
načrtno
:
načrtoma delati kaj
/
načrtoma ga preganjajo
načrtoválec
-lca
[
načərtovau̯ca
tudi
načərtovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor zasnuje, izdela načrt za kak objekt, območje:
načrtovalci avtocest, mest
;
načrtovalec zgradbe
projektant
/
načrtovalci in tehnični risarji
/
urbanistični načrtovalec
//
kdor vnaprej razmišlja o čem in predlaga, določa ustrezne ukrepe:
načrtovalec zunanje politike
/
načrtovalec proizvodnje
/
načrtovalec prihodnosti
načrtoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na načrtovanje:
načrtovalni biro, oddelek
/
načrtovalni posvet
;
načrtovalna politika
♦
geom.
načrtovalna naloga
naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem
načrtoválka
-e
[
načərtovau̯ka
tudi
načərtovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki zasnuje, izdela načrt za kak objekt, območje:
načrtovalka novega lokacijskega načrta
;
podpora načrtovalkam pri projektu
;
sodelovanje z načrtovalkami
//
ženska, ki vnaprej razmišlja o čem in predlaga, določa ustrezne
ukrepe:
medijska načrtovalka
;
načrtovalka proizvodnje
/
načrtovalka porok, zabav
načrtovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od načrtovati:
načrtovanje geometrijskih likov
/
načrtovanje industrijskih mest, objektov
/
načrtovanje potovanja mu je vzelo precej časa
/
ukvarjajo se z načrtovanjem proizvodnje, denarnega prometa
/
načrtovanje prihodnosti
/
jezikovno načrtovanje
potrjevanje in utrjevanje položaja jezika z dodatnimi zakonskimi
členi in ustaljevanje jezika s posodobljenimi priročniki
♦
ekon.
mrežno načrtovanje
nauk o načrtovanju velikih del
;
med.
načrtovanje rojstev
vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok
;
urb.
urbanistično načrtovanje
načrtováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
geom.
s črtami delati kaj, navadno po določenih podatkih:
načrtovati krog, trikotnik
//
knjiž.
risati
:
načrtovati razpredelnico
/
načrtoval mu je hišo v pesek
2.
snovati, izdelovati načrt za kak objekt, območje:
urbanisti načrtujejo novo naselje
/
načrtovati nov tip vozila
/
načrtovati zelenice
//
publ.
vnaprej razmišljati o čem in predlagati, določati ustrezne ukrepe:
načrtovati izobraževanje, potovanje
/
načrtovati milijon evrov prometa
;
načrtovati povečanje proizvodnje
/
načrtovati prihodnost
//
publ.
misliti, nameravati narediti:
na tem mestu so prvotno načrtovali bolnišnico
;
s kakšnim predmetom je obtoženi načrtoval uboj
/
že dolgo načrtuje nakup novega stroja
načrtován
-a -o:
načrtovani objekti
;
načrtovana proizvodnja
♦
soc.
načrtovana nosečnost
nosečnost, katere začetek se zavestno določa, izbira z uporabo
kontracepcijskih sredstev
načudíti se
in
načúditi se -im se
dov.
(
ī ú ȗ
)
ekspr.
v čudenju doseči veliko mero:
ne more se načuditi taki revščini
načvekáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
reči, povedati veliko vsebinsko praznega, nespametnega:
načvekal jim je vse mogoče čenče
načvekáti se
nagovoriti se:
že dve uri čvekajo, pa se še niso načvekali
nad
predl.
I.
s tožilnikom,
v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka
nád- (ȃ)
1.
za izražanje premikanja k zgornji strani česa, ne da bi nastal
neposreden dotik, ali dosege takega položaja:
nad naše kraje doteka hladen zrak
;
balon se je dvignil nad oblake
;
skloniti se nad otroka
/
obesek za nad vrata
/
zavihati rokave do nad komolca
;
pren.
hotel se je vzdigniti nad druge
;
nesreča pride nadme
2.
za izražanje premikanja, usmerjenosti s sovražnim namenom:
iti z gorjačo nad koga
;
iti nad petelina
;
planiti nad nasprotnika
;
elipt.
ne upa se nadenj
3.
za izražanje presežene mere:
plačati je moral nad tri tisoč evrov
;
tehta nad sto kilogramov
;
gore, visoke nad dva tisoč metrov
/
star nad trideset let
;
čakati nad dve uri
//
ekspr.
za izražanje visoke stopnje:
ni ga hinavca nad njega
II.
z orodnikom
1.
za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal
neposreden dotik:
letalo kroži nad mestom
;
sklanjati se nad načrti
;
nad Slovenijo je visok zračni pritisk
//
za izražanje višjega položaja v bližini česa:
obrvni lok nad očmi
;
noga nad kolenom
/
voda nad jezom
;
tik nad studencem
/
Šentvid nad Ljubljano
;
pren.
stati visoko nad strankarskimi prepiri
//
za izražanje nadrejenosti:
gospodovati, vladati nad kom
;
imeti predstojnike nad seboj
;
poveljstvo nad četo
/
zmaga nad fašizmom, komunizmom
;
pren.
grad gospoduje nad dolino
2.
za izražanje presežene mere:
proizvodnja je nad državnim povprečjem
;
prodaja se nad resnično vrednostjo
//
ekspr.
za izražanje visoke stopnje:
skopuh nad skopuhi
3.
za izražanje področja (duševne) dejavnosti:
zmotiti se nad prijateljem
;
maščevati se nad sovražnikom
;
zamisliti se nad vsebino romana
;
pregled nad položajem
/
rohneti, vpiti nad kom
4.
za izražanje vzroka za čustveno stanje:
jokati, vzdihovati nad kom
;
uživati nad nesrečo bližnjega
;
zgražati se nad nedostojnim početjem
;
veselje nad dogodkom
;
razočaranje nad kom
●
ekspr.
pameten nad svoja leta
bolj, kakor bi se pričakovalo glede na njegovo starost
;
pog.
zmerom je nad menoj
me nadleguje s svojimi predlogi, zahtevami
;
pog.
vsak ima kaj nad seboj
skrbi, težave, slabo vest zaradi česa
;
ekspr.
čast domovine mu je nad vse
bolj pomembna kot vse drugo;
prim.
nadvse
nad...
ali
nàd...
predpona v sestavljenkah
(
ȁ
)
za izražanje
a)
lege, položaja, premikanja nad čim:
nadcesten, nadgroben, nadletavati, nadmorski, nadpalubje, nadvoz,
nadzidek, nadzidati
b)
preseganja glede na družbeni, službeni položaj:
nadlogar, nadmoč, nadoblast, nadporočnik, nadškof, nadvojvoda,
nadvlada
;
nadvladovati, nadzirati
c)
preseganja navadne, običajne mere:
nadplanski, nadpolovičen, nadpritisk, nadprodukcija, nadštevilen,
nadzvočen
č)
kvalitativnega preseganja:
nadčloveški, nadizkustven, nadljudje, nadnaraven, nadrazumski,
nadrealizem, nadstrankarski, nadstvarnost
náda
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
upanje
,
pričakovanje
:
nada se mu je izpolnila, uresničila
;
gojiti, imeti, vzbujati nade
;
star.
staviti nade v koga
;
ekspr.
goljufive, prazne nade
;
velike nade
/
ekspr.
ali je še kaj nade na zmago
/
to je rekel v nadi, da ga bodo pohvalili
;
živi v nadi, da bo obogatel
●
ekspr.
mladina je naša nada
veliko pričakujemo, si obetamo od nje
;
ekspr.
zdravnik je naša zadnja nada
če on ne bo pomagal, ni več pomoči
;
star.
ni si bil v nadi, da se bo tako slabo končalo
ni pričakoval
nadàh
-áha
m
(
ȁ á
)
knjiž.
nadih
:
listi dobivajo rjavkast nadah
/
njegove besede imajo posmehljiv nadah
prizvok
nadáhel
-hla -o
[
nadahəu̯
]
prid.
(
á
)
knjiž.
nadahnjen
:
rumenkasto nadahli listi
;
rdeče nadahlo lice
nadahníti
in
nadáhniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
dati čemu rahel barvni odtenek:
rdečica je nadahnila njegovo lice
/
nebo se škrlatno nadahne
2.
knjiž.
rahlo zvočno ali čustveno obarvati:
besede je nadahnil s škodoželjnostjo
/
od časa do časa nadahne njen obraz posebna milina
3.
povzročiti, vzbuditi v kom kaj;
navdahniti
:
uspeh ga je nadahnil z optimizmom
/
nadahnila mu je poguma
dala
nadáhnjen
-a -o
1.
deležnik od nadahniti:
rožnato nadahnjen cvet
;
z rdečico nadahnjen obraz
;
s posmehom nadahnjene besede
2.
knjiž.
navdahnjen
:
nadahnjen z upanjem
nadáhnjenost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost nadahnjenega:
rdeča nadahnjenost cvetov
/
knjiž.
lirska nadahnjenost romana
nadájati
-am
nedov.
(
ā
)
nar. vzhodno
dojiti
:
nadajati otroka
nadálje
prisl.
(
ā
)
knjiž.
1.
izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja;
naprej
:
lahko bi še nadalje študiral
/
kaj sta se nadalje pogovarjala, ne vem
potem, kasneje
/
za nadalje se dogovorite sami
2.
v bodoče, v prihodnje:
država bo nadalje kupovala samo lahko orožje
3.
v členkovni rabi,
pri naštevanju
izraža obstajanje česa poleg že povedanega;
dalje
,
potem
1
:
številno uradništvo, nadalje oblast v rokah posameznikov, vse to je
oviralo razvoj
/
publ.
nadalje so govorili še o kulturnih stikih
razen tega
nadaljeválec
-lca
[
nadaljevau̯ca
tudi
nadaljevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj nadaljuje:
nadaljevalec gradnje
/
nadaljevalec romantične smeri, tradicije
nadaljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nadaljevanje:
nadaljevalni načrti za študij
//
v zvezi
nadaljevalni tečaj
tečaj za izpopolnitev, razširitev osnovnega, začetnega znanja,
obvladovanja česa:
vpisati se v nadaljevalni tečaj
;
nadaljevalni plesni tečaj
;
nadaljevalni tečaj angleščine
♦
šol.
kmetijska nadaljevalna šola
do 1945
neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo
;
obrtna nadaljevalna šola
do 1945
poklicna šola
nadaljeválka
-e
[
nadaljevau̯ka
tudi
nadaljevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj nadaljuje:
pesnica je nadaljevalka romantične smeri
nadaljeván
-a -o
prid.
(
á
)
ki je storjen v več dejanjih, v različnih časih, ki si sledijo:
nadaljevana seja mestnega sveta
♦
pravn.
spoznali so jo za krivo nadaljevane goljufije
;
nadaljevano kaznivo dejanje
nadaljevánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
glagolnik od nadaljevati:
a)
nadaljevanje dela bo možno čez pet mesecev
;
nadaljevanje gradnje bo zelo drago
/
publ.
v nadaljevanju prvenstva so samo še enkrat izgubili tekmo
b)
odločili so se za nadaljevanje boja, postopka
/
kritizirati nadaljevanje starih metod
c)
stric mu je omogočil nadaljevanje šolanja
/
rokoko je nadaljevanje baroka
č)
napovedujejo nadaljevanje lepega vremena
/
ugotoviti nadaljevanje gozda proti severu
2.
del teksta po določenem delu iste celote, ki je objavljan v časopisu,
reviji od določene številke dalje:
nadaljevanje se konča na najbolj napetem mestu
;
brati nadaljevanje
;
drugo, tretje nadaljevanje
/
izhajati, objavljati v nadaljevanjih
;
film v petih nadaljevanjih
/
roman v nadaljevanjih
/
kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta:
nadaljevanje sledi
;
nadaljevanje v prihodnji številki
//
del govorjenega, pisanega teksta po določenem delu iste celote
sploh:
napisati, poslušati nadaljevanje
;
iz nadaljevanja je razvidno, da so se odločili pravilno
;
publ.
v nadaljevanju je govornik analiziral novi položaj
/
nadaljevanje s prve, prejšnje strani
nadaljevánka
-e
ž
(
á
)
televizijski film ali televizijska igra v nadaljevanjih:
gledati, snemati nadaljevanko
/
televizijska nadaljevanka
/
publ.
nadaljevanka v dnevniku
literarno delo v nadaljevanjih
nadaljevátelj
-a
m
(
ȃ
)
star.
nadaljevalec
:
on ni začetnik, ampak nadaljevatelj
/
nadaljevatelj tradicije
nadaljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
navadno z glagolskim samostalnikom
delati, da traja kaj dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju:
delo je nadaljeval na drugem področju
;
pot, potovanje so nadaljevali drugi dan
;
zaradi okvare na avtomobilu so nadaljevali vožnjo z vlakom
/
začel je dobro, vendar je slabo nadaljeval in igro izgubil
/
po njegovi smrti je obrt nadaljeval sin
;
ne ve se, ali bo avtor roman še nadaljeval
;
danes bodo nadaljevali temo prejšnjega predavanja
/
publ.:
nadaljevati z napori za ureditev razmer
;
uspešno, vztrajno nadaljevati z raziskovanjem
/
elipt.
po premolku je nadaljeval: Jutri bodo odšli
●
če boš tako nadaljeval, boš kmalu obubožal
delal, živel, zapravljal
//
delati, da traja kaj dalje kljub težavam, nasprotovanju:
boj, delo so le nadaljevali
;
napad so nadaljevali in celo stopnjevali
/
nadaljevati polet kljub okvari
;
čeprav so ljudje jezno mrmrali, je nadaljeval pripovedovanje
/
publ.
kljub težavam je nadaljeval s poskusi
/
nadaljevati s starimi metodami
//
delati, da traja kaj dalje na drugačni, novi stopnji:
po maturi se je odločil, da bo nadaljeval šolanje
;
nadaljevati študij na filozofski fakulteti
/
ta smer nadaljuje romantiko
;
nadaljevati tradicijo velikih stilistov
2.
nav. ekspr.,
v zvezi s
s, z
izraža, da kaj sledi čemu:
začeli so s šalami, nadaljevali s prepirom in končali s pretepom
nadaljeváti se
1.
biti, obstajati dalje
a)
glede na čas:
sezona se nadaljuje
;
lepo vreme se nadaljuje
/
normalizacija, propadanje se nadaljuje
●
ekspr.
starši se nadaljujejo v otrocih
otroci imajo lastnosti svojih staršev
b)
glede na prostor:
močvirje se nadaljuje proti severu
/
hiša se nadaljuje v prizidek
2.
biti objavljan v časopisu, reviji po delih od določene številke
dalje:
podlistek, roman se nadaljuje
/
nadaljevati se v več številkah (časopisa, revije)
/
članek se nadaljuje na zadnji strani
/
kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta
se bo nadaljevalo
nadaljeváje
star.
:
nadaljevaje svojo pot, je užival razgled
;
pogledal jo je, prijazno nadaljevaje: Da, našli smo primeren kraj
nadaljujóč
-a -e:
nadaljujoč pogovor, so vstopili v dvorano
nadáljnji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
ki traja dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju:
odločiti se za nadaljnji boj
;
nadaljnja vožnja bo, upamo, udobnejša
/
njegova nadaljnja usoda je neznana
/
omejiti nadaljnje naraščanje cen
//
ki traja dalje na drugačni, novi stopnji:
odločiti se za nadaljnji študij
;
na nadaljnji stopnji se bodo naučili tudi to
/
uvrstiti se v nadaljnje tekmovanje
/
publ.
za vsa nadaljnja, podrobnejša pojasnila se obrnite nanj
2.
navadno v zvezi z
vsak, vsi
naslednji
,
sledeči
:
z vsakim nadaljnjim dogodkom se napetost stopnjuje
;
prvi obrok je tisoč evrov, vsi nadaljnji pa sto
;
nadaljnja poglavja so zanimivejša
;
sam.:
vse nadaljnje je nebistveno
;
pog.
taka dejanja brez nadaljnjega obsojamo
ne da bi pomišljali, zahtevali novih dokazov
;
pog.
to je brez nadaljnjega pravilno
zanesljivo, nedvomno
;
publ.
cesta bo do nadaljnjega zaprta
dokler ne bo odlok preklican
;
publ.
v nadaljnjem bomo uporabljali samo kratico
v svojem tekstu, govoru od tu dalje
nàdángel
-a
m
(
ȁ-á
)
rel.
angel višjega reda:
nadangel Mihael
;
angeli in nadangeli
nadánji
-a -e
prid.
(
ā
)
zastar.
ki je, živi na dnu:
nadanje ribe
/
nadanja voda
talna voda
nadárbina
-e
ž
(
ȃ
)
rel.
za trajno ustanovljena cerkvena služba, zvezana z dohodki, zlasti iz
nepremičnin:
podeliti, ustanoviti nadarbino
/
cerkvena nadarbina
//
dohodki in premoženje, zvezani s tako službo:
nizke, visoke nadarbine
;
hiše, zemljišča in druge nadarbine
nadárbinar
-ja
m
(
ȃ
)
rel.
uživalec nadarbine:
nadárbinski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nadarbino:
nadarbinski dohodki
/
nadarbinsko zemljišče
nadaríti
-ím
dov.
, nadáril
(
ī í
)
zastar.
obdariti
,
nagraditi
:
cesar ga je nadaril s konjem
/
narava ga je bogato nadarila s talenti
nadárjen
-a -o
prid.
(
ȃ
)
sposoben hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje,
spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti:
nadarjen učenec
;
on je glasbeno, pesniško zelo nadarjen
;
nenavadno nadarjen
;
nadarjen za jezike, matematiko
/
nadpovprečno, povprečno nadarjen človek
/
ekspr.
biti nadarjen z diplomatskimi sposobnostmi
imeti (velike) diplomatske sposobnosti
●
ekspr.
za to, da ga je spravila v slabo voljo, je bila nenavadno
nadarjena
velikokrat mu je pokvarila veselo razpoloženje
nadárjenec
-nca
m
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
nadarjen človek:
hiter napredek nadarjencev
;
nadarjenec za glasbo
nadárjenost
-i
ž
(
ȃ
)
sposobnost hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje,
spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti:
kazati nadarjenost
;
glasbena, tehnična nadarjenost
;
nadpovprečna nadarjenost
;
nadarjenost za šah
nadàv
in
nadáv -áva
m
(
ȁ á; ȃ
)
zastar.
znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena;
ara
3
:
nadávek
-vka
m
(
ȃ
)
zastar.
1.
znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena;
ara
3
:
nadavek za vola
2.
dodatek
,
nameček
:
nadavek k davku
/
na koncu pa še nekaj lepega za nadavek
nàdbesedílen
-lna -o
prid.
(
ȁ-ȋ
)
nanašajoč se na nadbesedilo:
grafični nadbesedilni sistem
;
uporaba nadbesedilnih povezav
nàdbesedílo
-a
m
(
ȁ-ȋ
)
rač.
besedilo, v katerem so nadpovezave na druga besedila:
klikanje po nadbesedilih
;
jezik za označevanje nadbesedila
;
protokol za prenos nadbesedila
nadcésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je, se nahaja nad cesto:
načrt za nadcestne objekte
/
nadcestna železnica
nadzemna železnica
nàdčásen
-sna -o
prid.
(
ȁ-á
)
knjiž.
nadčasoven
:
nadčasne vrednote
/
nadčasna lepota, resnica
brezčasna
nàdčásnost
-i
ž
(
ȁ-á
)
knjiž.
nadčasovnost
:
nadčasnost umetniškega dela
nàdčasôven
-vna -o
prid.
(
ȁ-ō
)
1.
ki po pomembnosti, veljavnosti presega določen čas:
nadčasovni pomen drame
;
nadčasovne umetnine, vrednote
2.
knjiž.
brezčasen
:
nadčasovna resničnost
nàdčasôvnost
-i
ž
(
ȁ-ō
)
lastnost, značilnost nadčasovnega:
nadčasovnost umetnine
/
knjiž.
vsa ta dela so prešla v nadčasovnost
brezčasnost
nàdčlovéčnost
-i
ž
(
ȁ-ẹ́
)
knjiž.
lastnost, značilnost nadčloveka:
filozofija o nadčlovečnosti
nàdčlôvek
-éka
m
ed. in dv.
(
ȁ-ó ȁ-ẹ́
)
1.
po Nietzscheju
človek, ki po moči, volji, duhu presega (navadnega) človeka:
drama je zasnovana na etičnem problemu nadčloveka
/
teorija o nadčloveku
2.
ekspr.
kdor je sposobnejši, popolnejši od povprečnega človeka:
v človeku prihodnosti vidi nadčloveka
;
Napoleona prikazuje kot nadčloveka;
prim.
nadljudje
nàdčlovéški
-a -o
prid.
(
ȁ-ẹ́
)
1.
nanašajoč se na nadčloveka:
nadčloveške lastnosti, značilnosti
/
v drami prikazuje pisatelj nadčloveške like, osebe
2.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo veliki meri, visoki stopnji:
premagovati težave z nadčloveškim naporom
;
nadčloveški pogum
;
to delo terja nadčloveške moči
nàdčlovéško
prisl.
:
nadčloveško se truditi
nàdčlovéštvo
-a
s
(
ȁ-ẹ̑
)
knjiž.
1.
nadljudje
:
nadčlovek in nadčloveštvo sploh
2.
lastnost, značilnost nadčloveka:
verovati v človekovo nadčloveštvo
nàdčúten
-tna -o
prid.
(
ȁ-ū
)
knjiž.
ki presega področje čutno zaznavnega:
nadčutni svet
/
nadčutno bistvo česa
nàdčútnost
-i
ž
(
ȁ-ū
)
knjiž.
lastnost, stanje nadčutnega:
zamakniti se v nadčutnost
;
nadčutnost lepote, misli
//
kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati:
vedno bolj je težil k nadčutnosti
nàddávkar
-ja
m
(
ȁ-ā
)
nekdaj
uslužbenec davčnega urada, za stopnjo višji od davkarja:
njegov oče je bil naddavkar
nàddržáva
-e
ž
(
ȁ-ȃ
)
organizirana politična skupnost, ki presega okvir posamezne države:
centralizirana naddržava
;
evropska naddržava
nàddržáven
-vna -o
prid.
(
ȁ-á
)
knjiž.
ki presega okvir države:
naddržavna organizacija
nàdduhôvnik
-a
m
(
ȁ-ó
)
rel.,
nekdaj
naslov za duhovnika, ki je nadrejen duhovnikom določenega območja:
zadnji salzburški nadduhovnik v Panoniji
nadebúden
-dna -o
prid.
(
ú ū
)
nadobuden
:
to je delo mladega, nadebudnega umetnika
/
naš nadebudni sinko
;
naša nadebudna mladina
nadebúdnež
-a
m
(
ȗ
)
nadobudnež
:
podjetni nadebudneži
nadebúdnica
-e
ž
(
ȗ
)
nadobudnica
:
za službo se je prijavila dvajsetletna nadebudnica
nadêja
in
nádeja -e
ž
(
ȇ; ȃ
)
star.
upanje
,
pričakovanje
:
nadeja se ji je izpolnila, uresničila
;
gojiti nadeje
;
vzbujati prazne, velike nadeje
/
živi v nadeji, da bo ozdravel
nadêjati se
-am se
in
nádejati se -am se
nedov.
(
ȇ; ȃ
)
knjiž.
1.
upati, obetati si:
nadejati se daril, uspeha
;
nadejati se dobre kupčije,
star.
dobri kupčiji
;
ni se nadejati, da se bodo razmere same uredile
;
trdno se nadejati
//
prepričan biti, misliti:
nadejam se, da se to ni zgodilo z vašo vednostjo
;
nisem lagal in, nadejam se, tudi ne bom
2.
pričakovati
,
predvidevati
:
nadeja se, da se bo stvar slabo končala
/
prišli so, ko se jih ni nihče nadejal
nadejajóč se
-a -e:
nadejajoč se slabega vremena, so odpotovali domov
nadélati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
alp.
nezavarovano, nezaznamovano smer utrditi, napraviti (lažje) prehodno:
pot čez steno je treba šele nadelati
/
kamin sta nadelala z vrvmi
/
stare poti so na novo markirali in nadelali
popravili
nadélati se
ekspr.
z delanjem doseči veliko mero:
za danes smo se nadelali
;
v teh dneh se je nadelal kot že zlepa ne
nadélan
-a -o
1.
deležnik od nadelati:
prehod čez prelaz je nadelan in dobro zavarovan
;
slabo nadelana pot
2.
pog.,
ekspr.
pijan
:
nekoliko je že nadelan
;
domov so prišli do mrtvega nadelani
nadeláva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od nadelati ali nadelovati:
za nadelavo poti potrebujejo nekaj dni
nadelávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
alp.
nadelovati
:
ves teden so nadelavali stezo v steno
●
ekspr.
začel ga je nadelavati z motiko
tepsti, pretepati
nadelováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
alp.
nezavarovano, nezaznamovano smer utrjevati, delati (lažje) prehodno:
nadelovati stezo v steno
●
ekspr.
nadelovati koga s palico
tepsti, pretepati
nadepôln
-a -o
[
nadepou̯n
]
prid.
(
ȏ ó
)
star.
poln upanja, pričakovanja:
črnogledi starci in nadepolni mladeniči
;
nadepoln se je vračal domov
/
nadepolna doba, mladost
/
umrl je nadepoln umetnik
nadarjen, veliko obetajoč
nadéti
-dénem
dov.
, nadêni nadeníte
(
ẹ́
)
1.
napraviti, da pride kaj na določeno mesto:
nadeti konju ostroge, uzdo
/
knjiž.:
paznik mu je nadel lisice
nataknil
;
na glavo so ji nadeli venček iz rož
dali, položili
;
nadel si je masko
;
nadel si je najboljšo obleko
oblekel je
;
pren.,
knjiž.
nadel si je krinko poštenega človeka
//
knjiž.
naložiti
:
na krožnik si je nadel precej mesa
;
vso prtljago so nadeli na osla
/
nadeli so dva voza sena
2.
gastr.
narediti, pripraviti jed z nadevom:
nadeti telečja prsa
nadét
-a -o:
nadeta maska
;
visoko nadet voz
nadèv
-éva
m
(
ȅ ẹ́
)
gastr.
mešanica živil
a)
ki se daje, maže med plasti testa:
pripraviti nadev
;
sladek, slan nadev
/
čokoladni, makov, sirov nadev
b)
s katero se kaj polni:
narediti nadev za v paprike
;
klobasa z nadevom iz riža in drobovine
nadévati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ẹ́
)
1.
delati, da pride kaj na določeno mesto:
nadevati konju sedlo, uzdo
;
vitez si je nadeval oklep in šlem
/
orožniki so ujetnikom nadevali lisice
natikali
;
pren.,
knjiž.
nadeva si krinko učenosti
//
knjiž.
nalagati
1
:
nadevati jed na krožnik
/
nadevati seno na voz
2.
nedov. in dov.
,
gastr.
delati, pripravljati jed z nadevom:
nadevati jajce, papriko
;
palačinke nadevamo pred serviranjem
//
dajati, nalagati živilo v plasteh:
zmes nadevamo v pekač in damo v pečico
●
star.
nadeval ga je z gorjačo
tepel, pretepal
;
star.
nadeva ga z grdimi besedami
ošteva, zmerja
nadévati se
knjiž.,
ekspr.
naglo, pohlepno jesti:
otroci so se nadevali s potico
●
ekspr.
vsak dan se nadeva v gostilni
veliko pije (alkoholne pijače)
nadévan
-a -o:
nadevana paprika
;
nadevana jajčka
;
s skuto nadevani štruklji
nadévek
-vka
m
(
ẹ̑
)
1.
kar je dano na kaj, pridano (k) čemu:
stavba ima številne nadevke, prizidke in stebriče
/
konice čolna so okrašene s koščenimi nadevki
2.
star.
vzdevek
,
psovka
:
obsula ga je z vsemi mogočimi nadevki
nadglavíšče
-a
s
(
í
)
geogr.
najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem;
zenit
:
sonce je v nadglavišču
nadglédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
nadzornik
:
postal je nadglednik
/
pristaniški nadglednik
nàdgozdár
-ja
m
(
ȁ-á
)
nekdaj
višji gozdarski uslužbenec:
postavljen je za nadgozdarja
nadgradítev
-tve
ž
(
ȋ
)
rač.
zamenjava dela programske ali strojne opreme z novejšo, zmogljivejšo:
ponujati nadgraditve
;
varnostne programske nadgraditve
;
nadgraditev z novimi funkcijami
nadgradíti
-ím
dov.
, nadgrádil
(
ī í
)
1.
zgraditi, dozidati nad čim:
na stolpnici bodo nadgradili dve nadstropji
/
nadgraditi hišo
;
pren.,
knjiž.
literarno predlogo je gledališko nadgradil
2.
zamenjati ali dopolniti dele kakega sistema z novejšimi,
zmogljivejšimi:
nadgraditi cestninski sistem
;
nadgraditi sistem umetnega zasneževanja z novo tehnologijo
//
rač.
zamenjati dele programske ali strojne opreme z novejšo,
zmogljivejšo:
program so nadgradili z novo različico
;
nadgraditi spletno stran
nadgrajèn
-êna -o:
nadgrajeni prostor so že opremili
♦
vet.
nadgrajena žival
žival, ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega
nadgradljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
rač.
ki se da nadgraditi:
nadgradljiv pomnilnik, operacijski sistem
;
strežnik je programsko nadgradljiv
nàdgrádnja
-e
ž
(
ȁ-ā
)
1.
knjiž.
nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih:
duhovna nadgradnja družbe
;
estetska, idejna, politična nadgradnja
/
publ.
na trden scenarij je lahko postavil dobro režijsko nadgradnjo
♦
soc.
družbena nadgradnja
organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na
družbeni biti
2.
glagolnik od nadgraditi:
nadgradnja hiše
;
dovoljenje za nadgradnjo
3.
navt.
del ladje nad (glavnim) krovom:
izstrelek je poškodoval nadgradnjo podmornice
/
v sredini ladje je večja nadgradnja
nadgrajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
graditi, zidati nad čim:
nadgrajevati stare objekte
/
nadgrajevati obrambni zid z dodatnimi zaščitami
2.
dodajati nove elemente, sestavine, ki razširjajo, dopolnjujejo že
dano, znano:
revija bo nadgrajevala svoje tematske sklope
/
nadgrajevati pridobljeno znanje
3.
rač.
zamenjevati ali dopolnjevati dele kakega sistema z novejšimi,
zmogljivejšimi:
operaterji nadgrajujejo svoja omrežja glede na količno prenesenih
podatkov
//
zamenjevati dele programske ali strojne opreme z novejšo,
zmogljivejšo:
sproti nadgrajevati računalnike
nadgróben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je, se nahaja nad grobom:
nadgrobna kapela
//
star.
nagroben
:
nadgrobni kamen, spomenik
nadhòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
mostu podoben objekt za prehod pešcev nad cesto, železniško progo:
zgraditi nadhod nad avtocesto
;
nadhodi in podhodi
nadigráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
publ.
z boljšo igro doseči premoč:
v začetku srečanja so gostje nadigrali domačine
;
mladi šahist je nadigral velemojstra
nadíh
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
rahel barvni odtenek:
sencam je dal slikar moder nadih
;
listje že dobiva rdeč nadih
;
cvet z rožnatim nadihom
;
na licih je imela nadih rdečice
/
vlažen nadih na šipah
2.
rahla zvočna ali čustvena obarvanost:
oddaljenost je dajala melodiji otožen nadih
;
njegove besede so imele posmehljiv nadih
/
s takimi dodatki dajemo oblekam modni nadih
poudarek
;
afera je dobila političen nadih
prizvok
/
z oslabljenim pomenom:
pogledala ga je z nadihom groze
;
v njegovem glasu je bilo opaziti nadih škodoželjnosti
nadíhati
-am
dov.
(
í ȋ
)
z dihanjem priti do česa, navadno zraka:
nadihati toplega zraka pod odejo
nadíhati se
1.
nav. ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po (svežem) zraku:
šli so ven, da bi se nadihali in razgibali
/
želi si nadihati se svežega zraka
2.
z dihanjem zajeti razmeroma veliko količino česa:
nadihati se dima, smrada
nadíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
rahlo obarvati:
jeza ji je nadihnila lica z rdečico
nadíhnjen
-a -o:
rdečkasto nadihnjen cvet
nadímati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ī ȋ
)
zastar.
dvigati
,
napenjati
:
veter ji je nadimal plašč
/
prsi so se jim nadimale od navdušenja
nàdindividuálen
-lna -o
prid.
(
ȁ-ȃ
)
nadoseben
:
nadindividualni interesi, principi
/
te umetnine so nadindividualne in nadčasovne
/
nadindividualna, kolektivna zavest
nadír
-ja
m
(
ī
)
geogr.
najnižja točka nebesne krogle navpično pod opazovalcem, podnožišče:
zenit in nadir
nadírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
ekspr.
grobo, glasno oštevati:
za vsako malenkost ga nadira
;
vsak dan jo nadira in zmerja
nadišáviti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
narediti kaj dišeče:
nadišaviti perilo
;
skrbno se je obril in nadišavil
nadišávljen
-a -o:
nadišavljeno dekle
;
bil je nadišavljen s kolonjsko vodo
nadivjáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
s tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:
tu je dovolj prostora, da se bodo otroci lahko nadivjali
//
zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju:
na veselici so se naplesali in nadivjali
nàdizkústven
-a -o
prid.
(
ȁ-ȗ
)
knjiž.
ki presega izkustveno dojemanje, spoznavanje:
nadizkustvena resničnost, teorija
/
nadizkustven odnos do stvarnosti
ki ne upošteva izkustva
nàdjàz
-áza
m
(
ȁ-ȁ ȁ-ȃ
)
psih.,
po Freudu
nezavedna, družbena plast življenja človeka:
jaz in nadjaz
nàdjógi
-ja
m
(
ȁ-ọ̑
)
blazina, ki se da na vzmetnico:
nadjogi in odeja
nadkolénka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.
nogavica, ki sega nad kolena:
gumijaste nadkolenke
nadkolénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki sega nad kolena:
nadkolenski škornji
nadkomôlčen
-čna -o
[
natkomou̯čən
]
prid.
(
ȏ
)
nadlakten
:
nadkomolčna kost, mišica
nadkòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
mont.
prostor v rudniku, izkopan med dvema horizontoma poševno navzgor:
delati, zavarovati nadkope
;
vznožje strmega nadkopa
;
nadkopi in podkopi
nadkríliti
-im
dov.
(
í ī
)
knjiž.
prekositi
,
preseči
2
:
s svojo lepoto je nadkrilila okolico
;
v marljivosti je vse nadkrilil
nadkriljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
prekašati
,
presegati
:
po razumnosti in izkušnjah ga nadkriljuje
;
s svojim znanjem jih zelo nadkriljuje
nadkríti
-kríjem
dov.
, nadkrìl
tudi
nadkríl
(
í ȋ
)
knjiž.
pokriti
,
zavarovati
:
nadkriti hodnik
/
zaradi močne svetlobe si je nadkrila oči z roko
nadkrít
-a -o:
nadkrite stopnice
nàdkrôvje
-a
s
(
ȁ-ȏ
)
navt.
del ladje nad (glavnim) krovom;
nadgradnja
:
stene nadkrovja so bile uničene
nadláhet
-htí
tudi
-hti
ž
(
ȃ
)
nav. mn.
nadlaket
2
:
zagorele nadlahti
nadláhten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nadlakten
:
nadlahtna kost
;
nadlahtne mišice
nadláhtje
-a
s
(
ȃ
)
star.
nadlaket
2
:
tesno se je oklenila njegovega nadlahtja
nadláhtnica
-e
ž
(
ȃ
)
anat.
kost v nadlakti:
zlomiti si nadlahtnico
;
nadlahtnica in podlahtnica
nàdlák
-a
m
(
ȁ-ȃ
)
lak, ki se nanaša kot zaščitna prevleka na polakirane nohte:
nohte je zaščitila z nadlakom
nadláket
1
-kta
m
(
ȃ
)
del roke med komolcem in ramo:
prijel jo je za nadlaket
;
nadlaket in podlaket
nadláket
2
-ktí
tudi
-kti
ž
(
ȃ
)
del roke med komolcem in ramo:
rokavice ji segajo do nadlakti
;
zgrabil ga je za nadlaket
nadlákten
-tna -o
(
ȃ
)
pridevnik od nadlaket:
nadlaktna kost
;
nadlaktne mišice
nadláktnica
-e
ž
(
ȃ
)
anat.
nadlahtnica
:
zlom desne nadlaktnice
nadlánka
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
trša in daljša dlaka pri živali, ki sega čez spodnjo, mehkejšo:
letni kožuh ima krajšo nadlanko
;
nadlanka rjave, temne barve
nàdledvíčen
-čna -o
prid.
(
ȁ-ȋ
)
anat.,
v zvezi
nadledvična žleza
parna žleza z notranjim izločanjem ob zgornjem delu ledvic:
hormon nadledvične žleze
nadléga
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
navadno v zvezi
delati nadlego, biti v nadlego, za nadlego
s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati
svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje:
dela jim nadlego
;
ne bo jim v nadlego
;
ekspr.
samo za nadlego je pri hiši
/
pooseb.,
slabš.
že spet je tu ta nadlega
●
to delo ji je v nadlego
ga ne opravlja rada
;
starost mu je v nadlego
staranje mu povzroča neprijetnosti, težave
;
ekspr.
danes je sam sebi v nadlego
je slabe volje, nerazpoložen
2.
star.
neprijetnost
,
težava
:
orožniki so jim delali hude nadlege
/
brez nadlege so prišli mimo straž
nadlegoválec
-lca
[
nadlegovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor koga nadleguje:
otresti se nadlegovalca
/
nadlegovalec žensk
nadlegovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nadlegovati:
ni se zmenil za njegovo nadlegovanje
;
z nadlegovanjem doseči kaj
nadlegováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s času, položaju neprimernimi zahtevami, dejanji povzročati komu
neprijetnosti, slabo voljo:
nadlegovati gosta, mimoidoče
;
nadlegovati z vprašanji, željami
;
pisno, vsiljivo nadlegovati
/
vsako žensko nadleguje
/
star.
Turki so neprestano nadlegovali deželo
napadali, ropali
/
komarji, muhe nadlegujejo živino
/
kot vljudnostna fraza
oprostite, da vas nadlegujem
//
nav. ekspr.
s svojim obstajanjem, pojavljanjem povzročati komu neprijetnosti,
slabo voljo:
dolgovi ga nadlegujejo
;
razne bolezni nadlegujejo trto
●
ekspr.
ta misel ga že dolgo nadleguje
vznemirja, muči
;
ekspr.
pri hoji ga nadleguje sapa
težko diha
;
ekspr.
starost ga je nadlegovala
povzročala neprijetnosti, težave
2.
vztrajno, vsiljivo prositi:
snubci nadlegujejo očeta za hčer
;
nadlegovati sosede za denar
;
nadlegoval ga je toliko časa, da mu je ustregel
//
vztrajno, vsiljivo spraševati:
novinarji so ga nadlegovali o dogodku
;
kar naprej ga nadleguje, kje je bil snoči
nadletávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
letati nad čim, preletavati:
ameriška letala so več dni nadletavala nasprotnikovo ozemlje
nadléžen
-žna -o
prid.
, nadléžnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki s času, položaju neprimernimi zahtevami, dejanji povzroča komu
neprijetnosti, slabo voljo:
nadležen novinar, prosilec
;
ta moški je zelo nadležen
;
včasih je ni mogel pričakati, zdaj pa mu je bila nadležna
/
s svojo preveliko zgovornostjo je bil vsem nadležen
/
nadležne muhe
//
nav. ekspr.
ki s svojim obstajanjem, pojavljanjem povzroča komu neprijetnosti,
slabo voljo:
znebiti se nadležnega dolga
;
bolezen ni nevarna, je pa dolgotrajna in nadležna
;
spraševanje mu je nadležno
/
nadležna megla
nadléžno
prisl.
:
nadležno spraševati
nadléžnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
nadležen človek:
odkrižati se, rešiti se nadležneža
nadléžnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
nadležna ženska:
skril se je pred nadležnico
/
roji nadležnic so vznemirili živino
nadléžnik
-a
m
(
ẹ̄
)
star.
nadležen človek:
izogniti se nadležniku
nadléžnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost nadležnega človeka:
vsi so se ga izogibali zaradi njegove nadležnosti
/
star.:
samo za nadležnost je
za nadlego
;
s plačanjem dolga se je rešil še ene nadležnosti
težave, nadloge
nadlíšček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
bot.
rastlina z nasprotno stoječimi listi in majhnimi belimi ali
rdečkastimi cveti, Circaea:
cveti nadliščka
2.
knjiž.
mandragora
:
zdraviti z nadliščkom
nàdljudjé
-ljudí
m
mn.,
daj.
nàdljudém,
tož.
nàdljudí,
mest.
nàdljudéh,
or.
nàdljudmí
(
ȁ-ȇ
)
množina od nadčlovek:
heroji, ki jih postavlja na oder, so navadni ljudje, ne nadljudje
;
sami sebi se dozdevajo nadljudje
/
ekspr.
ljudstvo gospodov in nadljudi;
prim.
nadčlovek
nadlóga
-e
ž
(
ọ̑
)
kar je za koga zelo neprijetno, težavno:
revmatizem je njena stara nadloga
;
rešiti se nadlog
;
reka jim dela ob deževju hude nadloge
;
pomagati v stiskah in nadlogah
;
vojska, davki in druge nadloge
/
ekspr.
to je nadloga vseh nadlog
zelo velika, huda
/
pooseb.:,
slabš.
že spet je tu ta nadloga
;
kot psovka
izgini že, nadloga
●
preg.
kdor ne uboga, ga tepe nadloga
zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega
nàdlogár
-ja
m
(
ȁ-á
)
nekdaj
višji gozdarski uslužbenec:
sekanje je nadziral grajski nadlogar
nadlóžen
-žna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
star.
onemogel
,
slab
:
star je in nadložen
;
nadložna starka
nadlóžnik
-a
m
(
ọ̑
)
star.
onemogel, slab človek:
streči nadložnikom
nadlóžnost
-i
ž
(
ọ́
)
star.
onemoglost
,
slabost
:
težko je prenašal svojo nadložnost
/
zadele so ga razne nadložnosti
težave, nadloge
nàdméra
-e
ž
(
ȁ-ẹ́
)
gozd.
količina lesa, ki se pri prvem merjenju doda določeni, dogovorjeni
količini zaradi osušitve, kala:
nadmera pri deskah, hlodih
/
nadmera znaša deset centimetrov
nàdmóč
-í
ž
(
ȁ-ọ̑
)
knjiž.
premoč
:
gospodarska, politična, vojaška nadmoč
/
ekspr.:
bil je prepričan o svoji nadmoči
;
imeti občutek nadmoči nad soljudmi
nadmôčen
-čna -o
prid.
(
ó
)
knjiž.
ki je v premoči:
boriti se s številčno nadmočnim nasprotnikom
/
njegove šahovske figure so nadmočne
močnejše
/
ekspr.
težave premaguje z nadmočno voljo
zelo veliko, izredno
nadmôčno
prisl.
:
nadmočno zmagati
nadmôčnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
lastnost človeka, ki je v premoči:
nasprotnikova nadmočnost jih je vznemirjala
/
občutek nadmočnosti
velike moči
nadmodríti
-ím
dov.
, nadmódril; nadmodrèn
(
ī í
)
knjiž.
prekositi, preseči v modrosti, zvitosti:
mislil je, da ga kmečki človek ne more nadmodriti
;
nadmodriti hočejo drug drugega
nàdmójster
-tra
m
(
ȁ-ọ́
)
nekdaj
kdor nadzoruje in dopolnjuje delo mojstrov v proizvodnji:
nadmojster v tkalnici
nadmôrski
-a -o
prid.
(
ó
)
geogr.,
v zvezi
nadmorska višina
višina kakega kraja nad morsko gladino:
določati, meriti nadmorsko višino
;
kraji z isto nadmorsko višino
/
jezero leži v nadmorski višini nad dva tisoč metrov
nàdnacionálen
-lna -o
prid.
(
ȁ-ȃ
)
nadnaroden
:
umetnina nadnacionalnega pomena
/
nadnacionalna poezija
;
mednarodna komisija ima nadnacionalne pristojnosti
naddržavne
nàdnacionálka
-e
ž
(
ȁ-ȃ
)
podjetje, ki s svojim poslovanjem presega okvir države:
večina današnjih nadnacionalk se je rodila v garažah, študentskih
sobah in majhnih delavnicah
;
bančna, farmacevtska nadnacionalka
nàdnapís
-a
m
(
ȁ-ȋ
)
1.
kar je napisano nad čim, navadno kot naslov:
vsaka slika mora imeti podnapis, tabela pa nadnapis
2.
prevod umetniškega besedila na prikazovalniku na zgornjem robu odrske
odprtine:
predstava bo v francoščini z nadnapisi v slovenščini
nàdnaráva
-e
ž
(
ȁ-ȃ
)
v krščanstvu
kar je, obstaja nad naravnim, izkustvenim:
v tej dobi je bil človeški duh usmerjen le v nadnaravo
;
razmerje med naravo in nadnaravo
nàdnaráven
-vna -o
prid.
(
ȁ-á
)
1.
v krščanstvu
ki je, obstaja nad naravnim, izkustvenim:
nadnaravni svet
;
nadnaravne sile, sposobnosti
/
nadnaravna bitja
/
verovati v nadnaravno življenje
//
ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni:
nadnaravni pojavi
;
nadnaravna moč
2.
ekspr.
zelo velik izreden:
nadnaravna lepota, moč
/
kip nadnaravne velikosti
nàdnarávnost
-i
ž
(
ȁ-á
)
v krščanstvu
lastnost, značilnost nadnaravnega:
nadnaravnost sil
/
nadnaravnost pojavov
/
nadnaravnost in duhovnost
nàdnároden
-dna -o
prid.
(
ȁ-á
)
ki presega okvir naroda, narodnosti:
nadnarodna umetnost
/
nadnarodno sodelovanje
nàdnaslòv
-ôva
m
(
ȁ-ȍ ȁ-ó
)
publ.
prvi, glavni naslov, navadno v časopisu:
odgovor na vprašanje, postavljeno v nadnaslovu
;
članek z zelo poudarjenim nadnaslovom
nàdnatúren
-rna -o
prid.
(
ȁ-ȗ
)
knjiž.
nadnaraven
:
nadnaturni svet
/
nadnaturni pojavi
/
ekspr.
premagoval se je z nadnaturno močjo
zelo veliko, izredno
nàdnormálen
-lna -o
prid.
(
ȁ-ȃ
)
ki presega normalno, običajno mero, stopnjo:
nadnormalen prirastek prebivalstva
nàdobíst
-i
ž
(
ȁ-ȋ
)
anat.
nadledvična žleza:
delovanje nadobisti
nàdobísten
-tna -o
prid.
(
ȁ-ȋ
)
anat.,
v zvezi
nadobistna žleza
nadledvična žleza:
nàdobístnica
-e
ž
(
ȁ-ȋ
)
anat.
nadledvična žleza:
hormon nadobistnice
nadobláčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je, se nahaja nad oblaki:
nadoblačna sinjina, svetloba
;
pren.,
ekspr.
živi v nadoblačnih višavah
nàdoblást
-í
in
-i
ž
(
ȁ-ȃ
)
knjiž.
(politična in gospodarska) oblast, ki je kaki oblasti nadrejena:
priznati mongolsko nadoblast
/
biti pod nadoblastjo Frankov
/
priti pod tujo nadoblast
oblast
;
pren.,
ekspr.
nadoblast dogmatičnih idej
●
knjiž.
slaba stran njenega značaja ima nadoblast nad dobro stranjo
prevladuje, je močnejša
;
knjiž.,
ekspr.
na vsakem koraku mu je kazala svojo nadoblast
da odloča, ukazuje ona
nadobúden
-dna -o
prid.
(
ú ū
)
knjiž.
nadarjen, veliko obetajoč:
umrl je mlad, nadobuden umetnik
/
ekspr.:
v zibelki se je na vse grlo drl njun nadobudni potomec
;
njihov nadobudni sinko je pri izpitu spet padel
;
pren.,
ekspr.
nadobudno pomladansko sonce
nadobúdnež
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.,
ekspr.
nadarjen, veliko obetajoč moški:
nadobudnež se je dobro izkazal
;
slikarski nadobudneži
nadobúdnica
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.,
ekspr.
nadarjena, veliko obetajoča ženska:
sosedova nadobudnica
/
filmska nadobudnica
nadobúdnik
-a
m
(
ȗ
)
star.
nadarjen, veliko obetajoč moški:
razočarati se nad nadobudniki
nadočésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je, se nahaja nad očmi:
nadočesni lok, obok
nadóčnik
-a
m
(
ọ̑
)
lov.
odrastek na jelenjem rogovju, ki je prvi nad očesom:
desni nadočnik se je odlomil
nadojíti
-ím
dov.
, nadójil
(
ī í
)
1.
z dojenjem nahraniti:
otroka je previla in nadojila
2.
nar. vzhodno
namolsti
:
nadojiti veliko mleka
nadoknáditi
-im
dov.
(
á ȃ
)
napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji
ustreza prejšnjemu;
nadomestiti
:
primanjkljaj so hitro nadoknadili
;
nadoknaditi zamujeno
/
kdo bo nadoknadil škodo
plačal, povrnil
//
zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega:
ker s poklicnim delom ni zadovoljen, skuša to drugače nadoknaditi
nadôknica
in
nadóknica -e
ž
(
ȏ; ọ̑
)
nav. mn.,
zastar.
naoknica
:
odpreti, zapreti nadoknice
;
lesene, nove nadoknice
nadolgočásiti
-im
[
nadou̯gočasiti
]
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
v veliki meri povzročiti komu dolgčas:
zelo jo je nadolgočasil
nadolgočásiti se
v dolgočasenju doseči veliko mero:
ob tej knjigi se je pošteno nadolgočasil
nadoméstek
-tka
m
(
ẹ̑
)
navadno s prilastkom
izdelek, snov, ki prevzame, ima funkcijo česa pristnega, prvotnejšega,
boljšega:
sintetični nadomestek
/
nadomestek za surovine
/
kavni nadomestek
pražena zrna ječmena, rži
♦
ekon.
denarni nadomestek
kar prevzame, ima funkcijo plačilnega sredstva, a ni splošno
veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti; denar, katerega
dejanska snovna vrednost ne ustreza njegovi nominalni vrednosti
//
nav. ekspr.
nadomestilo
:
prevod je navadno le skromen nadomestek originala
/
dati kaj za nadomestek
/
izplačati nadomestek
nadomésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste:
nadomestna dejavnost
/
nadomestni deli
;
nadomestne surovine
/
nadomestno stanovanje
//
ki začasno prevzame funkcijo, delo koga drugega:
nadomestna igralka
/
svojo nadomestno mater je imel kar rad
♦
jezikosl.
nadomestna osnova
osnova, ki z drugo, glede na izvor različno osnovo sestavlja
enotno sklanjatev, spregatev
;
pravn.
nadomestna kazen
kazen, pri kateri se neizterljiva, neplačana denarna kazen
spremeni v zaporno
;
nadomestna stvar
stvar, ki se da nadomestiti z drugo stvarjo iste vrste, da se
izpolni določena obveznost
;
nadomestne volitve
volitve zaradi izjemne, neredne izpraznitve poslanskega mesta
;
ptt
nadomestna izročitev
izročitev pisma, pošiljke kakemu sorodniku, družinskemu članu
naslovljenca, ker je naslovljenec odsoten
2.
bot.
ki zraste iz starega tkiva:
nadomestni poganjek, popek
;
nadomestne korenine
nadomestílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nadomesten
:
nadomestilna dejavnost
nadomestílo
-a
s
(
í
)
1.
kar prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste:
najti, poiskati si nadomestilo
;
lepota je slabo nadomestilo poštenosti
/
zabava ne more biti nadomestilo za ustvarjalno življenje
/
ekspr.
kar hitro je našel nadomestilo za pobeglo ženo
/
to ji je dal v nadomestilo za storjeno škodo
/
delati poskuse z nadomestilom
z nadomestki
2.
znesek, ki se da, dobi za kaj drugega, pričakovanega:
nadomestilo znaša pet tisoč evrov
;
izplačati nadomestilo
;
nadomestilo v obliki kredita
/
denarno, finančno nadomestilo
♦
pravn.
nadomestilo za osebni dohodek
znesek, ki se dobi za čas bolezenskega, letnega dopusta, začasne
brezposelnosti
;
nadomestilo za ločeno življenje
znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije
dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec
nadomestítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od nadomestiti:
nadomestitev obolelih delavcev z zdravimi
/
zahtevati odškodnino za nadomestitev škode
plačilo, povračilo
nadomestíti
-ím
tudi
nadoméstiti -im
dov.
, nadomésti; nadoméstil
(
ī í; ẹ̄ ẹ̑
)
1.
prevzeti, dobiti položaj, funkcijo
a)
koga drugega:
pri tem delu stroj ne more nadomestiti človeka
;
on bo nadomestil obolelo delavko
b)
česa drugega iste vrste:
železobetonski most je nadomestil lesenega
/
nobena knjiga ne more nadomestiti žive izkušnje
;
v tem filmu skuša slika nadomestiti besedilo
//
navadno v zvezi s
s, z
napraviti, da kaj drugega prevzame, dobi položaj, funkcijo česa:
nadomestiti tujo besedo z domačo
;
nadomestiti naravno hrano z umetno
/
pri marsikaterem delu so človeka nadomestili s strojem
/
umrlega še dolgo ne bomo mogli nadomestiti
/
teta mu je nadomestila mater
/
dve deski sta mu nadomestili posteljo
2.
napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji
ustreza prejšnjemu:
s transfuzijami so bolniku nadomestili kri
/
primanjkljaj v blagajni so hitro nadomestili
;
nadomestiti zamujeno
/
povzročeno škodo mu bo seveda nadomestil
plačal, povrnil
//
zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega:
kdor ni deležen ljubezni, skuša to kako drugače nadomestiti
/
izgubo je nadomestil
//
dodati manjkajoče:
nadomestiti zalogo v trgovini
nadomeščèn
-êna -o
tudi
nadoméščen -a -o:
manjkajoče šipe so nadomeščene z lepenko
nadomestljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da nadomestiti:
ta izguba je nadomestljiva
/
ekspr.
vsak človek je nadomestljiv
nadoméstnik
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega;
namestnik
:
zanj potrebujemo nadomestnika
nadomestováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
nadomeščati
:
nadomestuj me, dokler se ne vrnem
/
pokvarjene dele nadomestovati z novimi
/
dve deski sta mu nadomestovali posteljo
/
nadomestovati izgubo
nadoméščanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od nadomeščati:
nadomeščanje obolelega delavca
/
nadomeščanje starih strojev z novimi
/
umetna snov za nadomeščanje stekla
/
nadomeščanje zamud
nadoméščati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
začasno imeti položaj, funkcijo
a)
koga drugega:
nadomeščati direktorja, predsednika
;
nadomeščati obolelega igralca, učitelja
/
nadomeščal ga je v vseh zadevah
/
stroj ne more nadomeščati človeka
b)
česa drugega iste vrste:
začasno bo ta stranska cesta nadomeščala glavno
/
prevodi ne morejo enakovredno nadomeščati izvirnikov
;
v tem stavku nedoločnik nadomešča predmetni odvisnik
;
umetne snovi vse bolj nadomeščajo naravne
/
žig nadomešča znamko
//
navadno v zvezi s
s, z
delati, da kaj drugega prevzame, dobiva položaj, funkcijo česa:
nadomeščati obrabljene dele z novimi
;
to rusko črko nadomeščamo z znakom j
/
le kako bodo nadomeščali padle in ranjene
/
stric mu je nadomeščal očeta
2.
delati, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza
prejšnjemu:
s transfuzijami so mu nadomeščali odtekajočo kri
/
pomanjkljivo znanje je nadomeščal s pridnostjo in vztrajnostjo
/
nadomeščati izgube
nadométen
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
elektr.
ki je, se nahaja nad ometom:
nadometna vtičnica
;
nadometno stikalo
/
nadometna inštalacija
inštalacija z vodniki nad ometom
nàdosében
-bna -o
prid.
(
ȁ-ẹ̑
)
ki presega posamezniku lastno, osebno:
vodijo ga nadosebni interesi
;
nadosebne sile, vrednote
;
pesmi z nadosebno tematiko
/
njegova umetnost je nadosebna in nadčasovna
nadovezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.,
v zvezi z
na
naslanjati
,
navezovati
:
svojo pripoved nadovezuje pisatelj na stara izročila
nàdpalúbje
tudi
nàdpálubje -a
s
(
ȁ-ȗ; ȁ-ȃ
)
navt.
del ladje nad (glavnim) krovom;
nadgradnja
:
izstrelek je uničil del nadpalubja
nàdpastír
-ja
m
(
ȁ-í
)
vznes.,
v krščanskem okolju
škof
,
nadškof
:
visoki nadpastir je večkrat sam prepotoval škofijo
;
pritožil se je svojemu nadpastirju
nàdpastírski
-a -o
prid.
(
ȁ-í
)
nanašajoč se na nadpastirje:
nadpastirski blagoslov
/
nadpastirski prstan
nàdpáznik
-a
m
(
ȁ-ȃ
)
do 1945
vodja skupine paznikov v jetnišnici ali kaznilnici:
za vse kaznjence je skrbelo deset paznikov pod vodstvom enega
nadpaznika
nadpís
-a
m
(
ȋ
)
kar je napisano nad čim:
nadpisi so bili napisani z okroglo pisavo
;
četrti spev ima nadpis: andante
//
zastar.
napis
:
knjižica obsega različne pesmi, nadpise, poučne sestavke
;
nagrobni nadpis
/
pismo ni imelo ne nadpisa ne podpisa
naslova
nadpísati
in
nadpisáti
-píšem
dov.
(
í; á í
)
1.
napisati zgoraj, nad črto:
besedilo lahko nadpišete, podpišete ali prečrtate
2.
napisati znak nad osnovno črko:
diakritični znak bo treba nadpisati
nàdplánski
-a -o
prid.
(
ȁ-ȃ
)
publ.
ki presega plan:
nadplanska količina žita
♦
ekon.
nadplanski dobiček
prva leta po 1945
dobiček, ki ga doseže podjetje z znižanjem s planom določenih
stroškov
nàdpolovíčen
-čna -o
prid.
(
ȁ-ȋ
)
ki presega polovico:
kandidat je dobil nadpolovično večino glasov
nàdpoménka
-e
ž
(
ȁ-ẹ̑
)
jezikosl.
beseda, katere širši pomen izraža nadrejeni pojem v razmerju do besed
z ožjim pomenom:
z nadpomenkami uvrščamo pojme v skupine sorodnih pojmov
;
nadpomenka in podpomenka
nàdporóčnik
-a
m
(
ȁ-ọ̑
)
v avstrijskem in nemškem okolju
poročnik
1
,
kapetan
:
ukaz nadporočnika
nàdpovezáva
-e
ž
(
ȁ-ȃ
)
element računalniškega dokumenta, ki omogoča premik v drug dokument
ali na drugo mesto v istem dokumentu;
povezava
:
vstaviti nadpovezavo
;
iskanje nadpovezav
nàdpovpréčen
-čna -o
prid.
(
ȁ-ẹ̑
)
ki po meri, stopnji presega večino istovrstnega:
nadpovprečna teža, višina novorojenčka
/
nadpovprečna nadarjenost, sposobnost, volja učencev
/
nadpovprečen hektarski donos pšenice
//
nav. ekspr.
ki po lastnostih, kakovosti presega večino istovrstnega:
to je nadpovprečen človek
;
film je delo nadpovprečnega režiserja
/
nadpovprečna pesem
;
nadpovprečno umetniško delo
nàdpovpréčno
prisl.
:
nadpovprečno inteligenten človek
;
nadpovprečno razvit otrok
;
sam.:
take razmere ne omogočajo nič nadpovprečnega
nàdpovpréčje
-a
s
(
ȁ-ẹ̑
)
stanje nadpovprečnega:
doseči kakovostno nadpovprečje
/
ekspr.
tudi ta film se je dvignil v nadpovprečje
nàdpovpréčnež
-a
m
(
ȁ-ẹ̑
)
ekspr.
nadpovprečen človek:
štejejo ga med nadpovprečneže
nàdpovpréčnik
-a
m
(
ȁ-ẹ̑
)
star.
nadpovprečen človek:
ni bil nadpovprečnik
nàdpovpréčnost
-i
ž
(
ȁ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nadpovprečnega:
vsi so priznavali njegovo nadpovprečnost
/
ekspr.
umetniška nadpovprečnost literarnega teksta
nadprážnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
tram, preklada nad vrati:
okrašen nadpražnik
nàdpreglèd
-éda
m
(
ȁ-ȅ ȁ-ẹ́
)
zdravstvena in administrativna kontrola bolnika, pri kateri se
ugotavlja upravičenost do nadaljnjega bolniškega staleža:
pri nadpregledu so mu podaljšali bolniški dopust še za en mesec
//
v stari Avstriji
pregled pri zdravniku specialistu glede na ugotovitev naborne
komisije:
pri nadpregledu je bil določen za službo brez orožja
nàdprijèm
-éma
m
(
ȁ-ȅ ȁ-ẹ́
)
šport.
prijem, navadno za drog, pri kateren sta palca rok na notranji strani:
nadprijem in podprijem
nàdpriróden
-dna -o
prid.
(
ȁ-ọ̑
)
nadnaraven
:
nadprirodne sile
/
pojave, ki si jih ni znal razložiti, je človek imel za nadprirodne
nàdpritísk
-a
m
(
ȁ-ȋ
)
teh.
nadtlak
:
v kotlu nastane nadpritisk
;
visok nadpritisk
nàdprodúkcija
-e
ž
(
ȁ-ú
)
ekon.
proizvodnja, ki presega kupno moč trga:
nadprodukcija je povzročila veliko gospodarsko krizo
;
nadprodukcija gumija, premoga
;
pren.,
ekspr.
nadprodukcija prebivalstva
nàdproizvódnja
-e
ž
(
ȁ-ọ̑
)
publ.
nadprodukcija
,
hiperprodukcija
:
zaradi nadproizvodnje je nastala svetovna kriza
nàdprostóren
-rna -o
prid.
(
ȁ-ọ̄
)
ki po pomembnosti, veljavnosti presega določen prostor:
nadčasoven in nadprostoren pojav
nàdpŕt
-a
m
(
ȁ-ȓ ȁ-r̄
)
prt, ki se pogrne po drugem, večjem prtu, navadno za dekoracijo:
na prt je položil kavno rjav nadprt
nadrájsati
-am
dov.
(
ȃ
)
pog.,
ekspr.
postati deležen česa neprijetnega, neugodnega:
spet bodo nadrajsali
nadrásel
-sla -o
tudi
nadrástel -tla -o
[
nadrasəu̯; nadrastəu̯
]
prid.
(
á
)
bot.,
v zvezi
nadrasla plodnica
plodnica, ki leži nad drugimi cvetnimi deli ali prosto v vrčastem
cvetišču:
nadrástiti
-im
dov.
(
á ā
)
knjiž.
razdražiti
,
razvneti
:
kaj ga je tako nadrastilo
/
nadrastiti psa na ovce
naščuvati
nàdrazréden
-dna -o
prid.
(
ȁ-ẹ̑
)
ki presega okvir družbenih razredov:
nadrazredni značaj splošne volilne pravice
;
nadrazredno poslanstvo umetnosti
/
nadrazredna družba
brezrazredna družba
nàdrazrédnost
-i
ž
(
ȁ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nadrazrednega:
kritizirali so namišljeno nadrazrednost inteligence
nàdrazúmski
-a -o
prid.
(
ȁ-ȗ
)
ki presega razumsko dojemanje, spoznavanje:
nadrazumska logika glasbe
;
trdil je, da so nekatere resnice nadrazumske
nadráženost
-i
ž
(
á
)
lastnost, stanje nadraženega:
nadraženost tkiva
/
spolna nadraženost
nadražíti
in
nadrážiti -im,
in
nadrážiti -im
dov.
(
ī á; á ā
)
1.
z draženjem povzročiti reakcijo:
nadražiti vime, da daje več mleka
2.
knjiž.
razjeziti
,
razdražiti
:
pazi, da ga ne boš nadražil
/
nadražiti čebele, psa
3.
zastar.
nahujskati
,
naščuvati
:
nadražili so ga zoper mene
nadrážen
-a -o:
nadražen pes
;
spolno nadražen
nadrdráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
reči
,
povedati
:
še marsikaj ti bo nadrdrala o meni
nadrdráti se
ekspr.
naučiti se mehanično, brez razumevanja:
odgovarjal je hitro in natančno, kakor se je doma nadrdral
nàdreálen
-lna -o
prid.
(
ȁ-ȃ
)
knjiž.
ki presega področje realnega, stvarnega:
nadrealen prostor in čas
/
prikazovanje nadrealnega sveta
/
mesto je v romanu predstavljeno kot nadkrajevna, nadčasovna,
skratka: nadrealna celota
nàdrealíst
-a
m
(
ȁ-ȋ
)
predstavnik nadrealizma:
dadaisti in nadrealisti
nàdrealístičen
-čna -o
prid.
(
ȁ-í
)
nanašajoč se na nadrealizem:
francoski nadrealistični pesnik
;
nadrealistično slikarstvo
/
nadrealistični film, tekst
nàdrealízem
-zma
m
(
ȁ-ī
)
umetnostna smer v prvi polovici 20. stoletja, ki teži k preseganju
resničnega in logično-razumskega s pomočjo vizij, halucinacij in
nehotnih asociacij:
ta slikarska tehnika se je pojavila v dadaizmu in nadrealizmu
;
poetični nadrealizem
;
ekspresionizem in nadrealizem
nàdreálnost
-i
ž
(
ȁ-ȃ
)
knjiž.
lastnost, stanje nadrealnega:
nadrealnost vizije
/
glavno osebo je pisatelj prestavil v nadrealnost
nadréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
nadrejen
,
vodilen
:
pri tem skladatelju je harmonija nadredni element
♦
jezikosl.
nadredni stavek
glavni ali odvisni stavek podredja, od katerega je odvisen drug
stavek
nadredíti
-ím
dov.
, nadrédil
(
ī í
)
narediti, da ima kdo v odnosu do koga višji, vodilen položaj:
nadredili so ga večji skupini delavcev
//
dati prednost čemu iste vrste:
tuji besedi nadrediti domačo
nadrejèn
-êna -o:
nadrejen položaj
;
imeti nadrejeno vlogo
♦
jezikosl.
nadrejeni sinonim
;
sam.:
trudil se je za naklonjenost nadrejenih
nadrédnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
knjiž.
nadrejenost
,
vodilnost
:
nadrednost njegovega položaja ga je odvračala od tega sklepa
♦
jezikosl.
nadrednost glavnega stavka
nadrêjati
-am
nedov.
(
é
)
delati, da ima kdo v odnosu do koga višji, vodilen položaj:
nadrejati posameznike
//
dajati prednost čemu iste vrste:
nadrejati bolj rabljene besede
nadrejênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, stanje nadrejenega človeka:
tovariševa nadrejenost mu je jemala voljo do dela
/
težko je prenašal njeno nadrejenost v službi
nàdresníčen
-čna -o
prid.
(
ȁ-ī
)
knjiž.
ki presega področje resničnega:
nadresnični svet
/
pesnik je skušal naravi iztrgati njeno nadresnično bistvo
;
sam.:,
ekspr.
slikovitost pokrajine ima v sebi nekaj svojskega, nadresničnega
nàdresníčnost
-i
ž
(
ȁ-ī
)
knjiž.
lastnost, stanje nadresničnega:
proučevati resničnost in nadresničnost v literarnem delu
/
poetična nadresničnost
nadréti
1
-dêrem
dov.
, naderíte; nadŕl
(
ẹ́ é
)
ekspr.
grobo, glasno ošteti:
brez vzroka ga je nadrla
;
nadrl je vse od kraja
/
grdo, surovo nadreti
nadréti
2
-dêrem
tudi
-drèm
dov.
,
stil.
naderó; naderíte; nadŕl
(
ẹ́ é, ȅ
)
ekspr.
zelo hitro, množično in neurejeno priti kam:
na trg je nadrlo polno ljudi
nadrevíti
-ím
dov.
, nadrêvi
in
nadrévi; nadrévil
(
ī í
)
star.
napoditi
,
nagnati
:
vsakega smo nadrevili, ki se je približal hiši
/
hlapca je kar kmalu nadrevil
nadŕgniti
-em
dov.
,
tudi
nadrgníla
(
ŕ ȓ
)
z drgnjenjem spraviti na kaj:
meso nadrgniti s soljo
;
nadrgniti se s kremo
nadróben
-bna -o
prid.
, nadróbnejši
(
ọ̑
)
ki zajema, upošteva vse podrobnosti;
podroben
:
nadroben načrt, opis
;
nadrobna analiza, ocena
/
zastavljati nadrobna vprašanja
●
knjiž.
nadrobna trgovina
trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših
količinah; trgovina na drobno
nadróbno
prisl.
:
nadrobno naštevati, opisovati, poročati
nadrobíti
-ím
dov.
, nadróbil
(
ī í
)
1.
z drobljenjem priti do določene količine česa:
nadrobila je polno skledo žgancev
/
nadrobiti si kruh v kavo
/
nadrobiti ptičkom drobtin
2.
ekspr.
reči, povedati veliko živahnega, lahkotnega:
nadrobil ji je veliko lepih besed, zgodbic
/
veliko sta si nadrobila tiste ure
//
reči, povedati sploh:
nadrobiti laži, praznih marenj
;
vse je verjela, kar ji je nadrobil
nadrobljèn
-êna -o:
v mleko nadrobljen kruh
;
v časopisu je nadrobljenih veliko zanimivih novic
nadróbnost
-i
ž
(
ọ̑
)
kar za označitev česa ni bistveno, pomembno;
podrobnost
:
povedal je nekaj nadrobnosti o poteku dela
;
prezrl ni niti najmanjše nadrobnosti
;
spuščati se v nadrobnosti
;
dogodek je opisal z vsemi nadrobnostmi
/
ekspr.
stvar pozna v nadrobnosti
zelo dobro, popolnoma
nadŕsati
-am
dov.
(
ȓ
)
pog.,
ekspr.
postati deležen česa neprijetnega, neugodnega:
hudo je nadrsal
nadŕsati se
ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po drsanju:
otroci so se nadrsali in nasankali
nàdsnôven
-vna -o
prid.
(
ȁ-ō
)
knjiž.
ki presega področje snovnega, tvarnega:
nadsnovni pomen zgodovine
/
odkriti nadsnovno resnico
nàdstándard
-a
m
(
ȁ-ȃ
)
standard, ki presega navadno, običajno, ustaljeno raven:
zagotavljati nadstandard
;
šolski nadstandard
/
obdavčiti nadstandard
nàdstándarden
-dna -o
prid.
(
ȁ-ȃ
)
ki presega navadno, običajno, ustaljeno raven:
nadstandardna restavracija
;
nadstandardna storitev
;
nadstandardno zdravstveno zavarovanje
;
novo zgrajena stanovanja se na trgu praviloma prodajajo kot
nadstandardna
nàdstávba
-e
ž
(
ȁ-ȃ
)
knjiž.
nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih:
proučevati ekonomsko podlago in njeno nadstavbo
/
duhovna, ideološka, kulturna, politična nadstavba družbe
;
idejna nadstavba umetniškega dela
♦
soc.
družbena nadstavba
organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na
družbeni biti
nàdstránkarski
-a -o
prid.
(
ȁ-ȃ
)
ki obstaja, deluje neodvisno od političnih strank:
nadstrankarski list
;
nadstrankarsko društvo, gibanje
/
zagovarjal je nadstrankarsko stališče
nadstréšek
-ška
m
(
ẹ̑
)
streha nad kakim delom stavbe ali pred njim, navadno manjša:
postaviti, zgraditi nadstrešek
;
stati pod nadstreškom
;
lesen, železen nadstrešek
/
balkonski, vhodni nadstrešek
//
streha nad čim sploh:
krmišče je pokrito z nadstreškom
;
nadstrešek nad kipom
nadstréšje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe;
napušč
:
hiša ima slamnato streho s širokim nadstrešjem
/
zložiti deske pod nadstrešje
2.
streha
,
ostrešje
:
zgraditi nadstrešje nad zidovi
/
nadstrešje nad parkirnim prostorom
nadstréšnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
grad.
na vse strani odprt prostor s streho na opornikih, nosilcih:
graditi, postaviti nadstrešnico
;
zastekliti nadstrešnico
/
nadstrešnica za kolesa, mopede
nadstrópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nadstropje:
pritlične in nadstropne hiše
/
nadstropni avtobus
;
nadstropna ležišča
/
nadstropna kurjava
kurjava za prostore v nadstropju
nadstrópje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
del stavbe med dvema stropoma od pritličja navzgor:
stavba ima klet, pritličje in dve nadstropji
;
prvo nadstropje
;
terasa v nadstropju
/
hiša je zidana v dve nadstropji
je dvonadstropna
/
pod zemljo bodo tri nadstropja
etaže
2.
del prostora, ki je razdeljen z vodoravnimi ploskvami:
ležišča v več nadstropjih
nadstrópnica
-e
ž
(
ọ̑
)
nadstropna hiša:
stanuje v nadstropnici
nàdstváren
-rna -o
prid.
(
ȁ-á ȁ-ā
)
knjiž.
ki presega področje stvarnega, konkretnega:
razpoznavati v umetnini nadstvarno simboliko
/
izsanjano nadstvarno življenje
nàdstvárnost
-i
ž
(
ȁ-á
)
knjiž.
lastnost, stanje nadstvarnega:
nadstvarnost poezije
/
pesniška metamorfoza stvarnosti v nadstvarnost
nàdsvéten
-tna -o
prid.
(
ȁ-ẹ̑
)
knjiž.,
v nekaterih idealističnih filozofijah
ki je, obstaja nad svetom, nad zemeljsko stvarnostjo:
nadsvetna resničnost
/
nadsvetni etični cilji
nàdsvetlôba
-e
ž
(
ȁ-ó
)
arhit.
1.
odprtina nad vrati, navadno zastekljena:
hodnik je osvetljen skozi nadsvetlobo
;
vrata z nadsvetlobo
//
odprtina v strehi, navadno zastekljena, skozi katero prihaja
svetloba:
nadsvetlobe v hali
;
cerkvena ladja z nadsvetlobo po vsej dolžini
2.
zgornji del okna, ki se odpira posebej na vodoravni osi:
odpreti nadsvetlobo
;
zračiti sobo skozi nadsvetlobo
nàdsvetlôben
-bna -o
prid.
(
ȁ-ó ȁ-ō
)
fiz.
ki ima večjo hitrost kot svetloba v vakuumu:
nadsvetlobna hitrost
nàdsvétnik
-a
m
(
ȁ-ẹ̑
)
v stari Avstriji in stari Jugoslaviji
višji svetnik:
sejo je vodil sodni nadsvetnik
nàdsvetôven
-vna -o
prid.
(
ȁ-ō
)
knjiž.
1.
v nekaterih idealističnih filozofijah
ki je, obstaja nad svetom, nad zemeljsko stvarnostjo:
verujejo v eno samo nadsvetovno, nadnaravno silo
/
priznavati obstoj nadsvetovnega bitja
2.
ki presega določen čas in prostor v svetu:
nadsvetovni dogodek
/
to je usmerjeno nekam v nadsvetovno dimenzijo
nàdškòf
-ôfa
tudi
-ófa
m
,
im. mn.
nàdškôfi
tudi
nàdškófi
in
nàdškôfje
tudi
nàdškófje
(
ȁ-ȍ ȁ-ó, ȁ-ọ́
)
predstojnik nadškofije:
postal je nadškof
;
pariški nadškof
nàdškofíja
-e
ž
(
ȁ-i
)
naslov za pomembnejšo škofijo:
ljubljanska škofija je postala nadškofija
nàdškofíjski
-a -o
prid.
(
ȁ-ȋ
)
nanašajoč se na nadškofijo:
nadškofijski arhiv
;
te zadeve ureja nadškofijski ordinariat
/
nadškofijski dvorec
nàdškofôvski
-a -o
prid.
(
ȁ-ó
)
nanašajoč se na nadškofe:
nadškofovska služba
nàdštevílen
-lna -o
prid.
(
ȁ-ȋ
)
ki presega določeno, običajno število:
odseljevanje nadštevilnega prebivalstva
♦
lit.
nadštevilni zlog
zlog, ki je v nekaterih verzih dodan osnovni metrični shemi
nadtálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je, se nahaja nad tlemi:
nadtalne stene stanovanjskih in gospodarskih poslopij
/
nadtalna železnica
nadzemna železnica
nàdtlák
-a
m
(
ȁ-ȃ
)
teh.
tlak, navadno v strojni napravi, ki je višji od zunanjega:
v cevi nastane nadtlak
;
manometer kaže visok nadtlak
nàdtváren
-rna -o
prid.
(
ȁ-ā
)
knjiž.
ki presega področje tvarnega, snovnega:
nadtvarni svet
;
nadtvarne sile
/
nadtvarne vrednote
/
ekspr.
nadtvarna lepota
zelo velika, izredna
nàdučítelj
-a
m
(
ȁ-ȋ
)
nekdaj
šolski upravitelj:
dobili so novega nadučitelja
nadúdlati se
-am se
dov.
(
ȗ
)
šol. žarg.
naučiti se mehanično, brez razumevanja:
nič ne razmišlja, ampak se kar vse nadudla
nadúha
-e
ž
(
ȗ
)
bolezen z napadi krčevitega dušenja:
naduha ga muči
;
ima hudo naduho
/
napad naduhe
♦
med.
srčna naduha
nadúhati se
-am se
dov.
(
ū ȗ
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po duhanju:
ni se mogla naduhati omamnega vonja rož
nàdúra
-e
ž
(
ȁ-ū
)
delovna ura, ki presega redni delovni čas:
ima veliko nadur
/
delati, plačevati nadure
nàdúren
-rna -o
prid.
(
ȁ-ȗ
)
ki presega redni delovni čas:
nadurno delo
/
nadurni zaslužek
nàdúrno
prisl.
:
veliko delavcev dela nadurno
nadúšen
-šna -o
prid.
(
ȗ
)
nar. štajersko
nadušljiv
:
nadušen človek
/
nadušni napad
napad naduhe
nadúšljiv
-a -o
prid.
(
ȗ
)
ki ima naduho:
nadušljiv človek
;
nadušljiv konj
/
nadušljiv glas, kašelj
;
pren.,
ekspr.
nadušljiv vlak
;
nadušljive orgle
nadúšljivo
prisl.
:
nadušljivo dihati
nadúšljivec
-vca
m
(
ȗ
)
kdor ima naduho:
nadušljivci se hitro zasopejo
/
ekspr.
pusti pri miru te stare nadušljivce
nadút
-a -o
prid.
(
ȗ
)
ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do
drugih:
biti, postati nadut
;
nadut in surov človek;
prim.
naduti
nadútež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
nadut človek:
ta nadutež nas niti ne pogleda
;
ošaben nadutež
nadúti
-dújem
dov.
(
ú ū
)
zastar.,
navadno kot deležnik na -l
napihniti
,
napeti
1
:
veter je nadul jadra
nadút
-a -o:
nadut trup konja;
prim.
nadut
nadútost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost nadutega človeka:
ne marajo ga zaradi njegove nadutosti in oholosti
nàdvárstven
-a -o
prid.
(
ȁ-ȃ
)
pravn.,
v zvezi
nadvarstveno sodišče
, nekdaj
sodišče, ki nadzoruje izpolnjevanje dolžnosti varuhov, skrbnikov:
nadvláda
-e
ž
(
ȃ
)
vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki:
obdržati nadvlado nad šibkejšimi
;
gospodarska, politična nadvlada
;
težnja po nadvladi
;
pren.,
ekspr.
nadvlada srca nad razumom
nadvládanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od nadvladati:
nadvladanje države nad sosednjo državo
/
kljub prizadevanju ni prišlo do nadvladanja njegovega stališča
prevlade
nadvládati
-am
dov.
(
ā
)
doseči vodilen, gospodujoč položaj:
mesto je nadvladalo nad sosednjimi mesti
/
nobena misel v razpravi ni nadvladala
prevladala
/
knjiž.
s težavo je nadvladal jezo
obvladal, premagal
nadvládje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
nadvlada
:
nadvladje imperialističnih držav nad drugimi državami
/
nadvladje oblike nad vsebino
nadvladováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
imeti vodilen, gospodujoč položaj:
nadvladuje jih s svojo veljavnostjo in močjo
/
na sliki nadvladuje črna barva
prevladuje
/
knjiž.
komaj je nadvladoval razburjenost
obvladoval, premagoval
nadvôden
-dna -o
prid.
(
ó
)
ki je, se nahaja nad vodo, vodno gladino:
nadvodni del ladje, rastline
//
navt.
ki se giblje na vodi, vodni gladini:
nadvodne vojne ladje
/
nadvodna vožnja podmornice
nadvódje
-a
s
(
ọ̑
)
navt.
razdalja med robom glavnega krova in znamenjem, do katerega se sme
natovorjena ladja potopiti:
določiti nadvodje
/
potrdilo o nadvodju
nàdvójvoda
-e
in
-a
m
(
ȁ-ọ̑
)
zlasti pri Habsburžanih
plemič, za stopnjo višji od vojvode:
graški, tirolski, toskanski nadvojvoda
;
kip, palača nadvojvode
;
umor nadvojvode Franca Ferdinanda junija 1914
/
avstrijski, habsburški nadvojvoda
nàdvójvodinja
-e
ž
(
ȁ-ọ̑
)
žena nadvojvode:
avstrijska, ruska nadvojvodinja
nadvòz
-ôza
m
(
ȍ ó
)
mostu podoben objekt za prehod vozil nad cesto, železniško progo:
graditi nadvoze in podvoze
;
čakal ga je pod železniškim nadvozom
/
ustavili so se na širokem nadvozu pred tovarno
nadvózen
in
nadvôzen -zna -o
prid.
(
ọ̄; ó
)
nanašajoč se na nadvoz:
nadvozna pot
/
odstraniti opornik nadvoznega mostu
nadvráten
-tna -o
prid.
(
ā
)
ki je, se nahaja nad vrati:
v nadvratni lok portala so vklesana znamenja
;
iz nadvratne line se je oglasil zvonček
/
osnutek za nadvratni relief
♦
um.
nadvratno čelo
ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
nadvrátnik
-a
m
(
ȃ
)
arhit.
kamnita preklada nad vrati:
v nadvratnik vklesani znaki
nàdvrédnost
-i
ž
(
ȁ-ẹ́
)
1.
knjiž.
večja vrednost, večvrednost:
dokazovati nadvrednost česa
2.
ekon.
presežna vrednost:
prilaščati si nadvrednost skupnega dela
nàdvsakdánji
-a -e
prid.
(
ȁ-á
)
knjiž.
ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno;
izreden
:
nadvsakdanje vrednote
/
nadvsakdanji človek, delavec
nadvsè
prisl.
(
ȅ
)
ekspr.
izraža najvišjo mero, stopnjo:
nadvse rada pleše
;
to ga je nadvse zanimalo
/
znašel se je v nadvse smešnem položaju;
prim.
nad
nàdzavarovánje
-a
s
(
ȁ-ȃ
)
zavarovalno stanje, ko je zavarovalna vsota višja od vrednosti
zavarovane stvari:
pri nadzavarovanju cenilec ugotavlja dejansko vrednost nepremičnine
nadzêmeljski
tudi
nadzémeljski -a -o
[
nadzeməljski
]
prid.
(
ē; ẹ̑
)
1.
ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino:
nadzemeljski deli rastlin
//
ki je, se nahaja na zemeljski površini:
nadzemeljske in podzemeljske reke
2.
v krščanstvu
ki je, obstaja nad zemeljsko stvarnostjo:
nadzemeljski svet
/
nadzemeljska bitja
/
verovati v nadzemeljsko življenje
●
ekspr.
nadzemeljska sreča
zelo velika
nadzémen
-mna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino:
nadzemni deli rastlin
/
nadzemni kabel, vod
;
nadzemna železnica
//
ki je, se nahaja na zemeljski površini:
nadzemni tok reke
nadzémski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino:
nadzemski deli rastlin
/
nadzemska železnica
2.
ki ni na zemlji, ne pripada zemeljski stvarnosti:
pred njimi se je odprl neskončen nadzemski svet
/
ekspr.
v sanjah se sprehaja po nadzemskih pokrajinah
nenavadnih, čudovitih
/
ekspr.
to je nadzemska sreča
zelo velika
3.
v krščanstvu
ki je, obstaja nad zemeljsko stvarnostjo:
nadzemski svet
;
nadzemske sile
/
nadzemska bitja
/
verovati v nadzemsko življenje
nàdzgodovínski
-a -o
prid.
(
ȁ-ȋ
)
knjiž.
ki po pomenu presega okvir zgodovinskega:
nadzgodovinska etika
/
pomen napredka civilizacije je nadzgodovinski
trajen
nadzídati
tudi
nadzidáti -am
dov.
(
í á í
)
sezidati, dozidati nad čim:
na take temelje lahko nadzidaš pet nadstropij
/
nadzidati hišo za dve nadstropji
nadzídan
-a -o:
nadzidani deli stavbe
;
hiša je nadzidana
nadzidáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od nadzidati:
predvidena je nadzidava hotela
;
na izbiro imajo dozidavo ali nadzidavo
nadzidávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zidati, dozidavati nad čim:
nadzidavati nadstropje
/
nadzidavati stare stavbe
nadzídek
-dka
m
(
ȋ
)
1.
zgoraj dodan del zidu, zlasti za okras:
plezati na nadzidke
;
grad z zobčastimi nadzidki
2.
izboklina na zidu;
strešica
,
polička
:
golobi so posedali na nadzidkih
;
vrata z nadzidkom v slogu Ludovika XIV.
;
pren.,
ekspr.
modre oči pod nadzidkom tankih obrvi
3.
pozneje dograjen zgornji del stavbe:
z nadzidkom bi pridobil precej prostora
nadzíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od nadzirati:
nadziranje poslovanja
/
nadziranje učencev pri pouku
/
nadziranje proge
nadzirátelj
-a
m
(
ȃ
)
nadzornik
:
tržni nadziratelj
nadzírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti
določene dejavnosti:
nadzirati delo, poslovanje
;
nadzirati izvajanje davčnih predpisov
/
nadzirati stroje
//
z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa:
nadzirati mejo
;
cesto nadzirajo z letali
2.
prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga:
nadzirati otroke
/
mlajše učence je treba pri pisanju nalog nadzirati
3.
publ.
obvladovati, imeti v oblasti:
kapital nadzira velik del proizvodnje
;
nadzirati industrijske investicije
//
imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja
akcija:
nasprotnikove čete nadzirajo most, ozemlje
nadzíran
-a -o:
dekle je bilo strogo nadzirano
nadzirljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
nav. ekspr.
ki se da nadzirati:
tudi ta dejavnost je nadzirljiva
nadzòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
1.
sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa,
zlasti določene dejavnosti:
poostriti nadzor nad prodajo
;
nadzor poslovanja
/
imeti, opravljati nadzor
/
politični nadzor
//
opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa:
nadzor nasprotnikovega ozemlja
/
nadzor nad živili
2.
prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga;
nadzorstvo
:
nadzor nad kom
/
dijaki so v domu pod strogim nadzorom
/
policijski nadzor
3.
publ.
prevlada
,
oblast
1
:
pridobili so si popoln nadzor nad tržiščem
nadzóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nadzor:
premajhna nadzorna učinkovitost
/
nadzorni odbor
navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje
društvenega poslovanja
;
nadzorni organ
;
nadzorna komisija
;
nadzorna služba
nadzórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj
česa, zlasti določene dejavnosti:
cestninska, komunalna nadzornica
/
državna nadzornica za varstvo osebnih podatkov
;
naravovarstvena nadzornica krajinskega parka
♦
šol.
šolska nadzornica
nekdaj
ženska, ki poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol
nadzórnik
-a
m
(
ọ̑
)
kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa,
zlasti določene dejavnosti:
nadzornik je pregledal poslovanje v trgovini
/
cestni, pristaniški nadzornik
;
policijski, sodni, tržni nadzornik
;
nadzornik gozdov
♦
šol.
šolski nadzornik
nekdaj
kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol
;
žel.
nadzornik proge
uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju proge
nadzórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nadzornike:
nadzorniška služba
/
nadzorniško poročilo
nadzórništvo
-a
s
(
ọ̑
)
navadno s prilastkom
organ, urad, ki opravlja nadzorstvo:
komunalno, spomeniško nadzorništvo
;
krajevno nadzorništvo
;
rečno nadzorništvo
;
vodja nadzorništva
//
inšpektorat
:
obrtno, tržno nadzorništvo
;
nadzorništvo za delo
//
nadzorstvo
:
poostriti nadzorništvo
;
nadzorništvo bank, občin
;
nadzorništvo v pristanišču
nadzoroválec
-lca
[
nadzorovau̯ca
tudi
nadzorovalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor nadzoruje:
učitelj ga je postavil za nadzorovalca v odmorih
/
nadzorovalec proizvodnega procesa
nadzoroválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nadzorovanje:
nadzorovalno delo
/
nadzorovalna komisija
/
nadzorovalna letala
nadzorovánec
-nca
m
(
á
)
knjiž.
kdor je nadzorovan:
nadzorovalci in nadzorovanci
nadzorovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nadzorovati:
nadzorovanje finančnega poslovanja
/
nadzorovanje meje
/
nadzorovanje učencev
/
nadzorovanje rojstev
nadzorováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti
določene dejavnosti:
nadzorovati delo, poslovanje
;
izvajanje sanitarnih in tržnih predpisov so strogo nadzorovali
/
nadzorovati stroje
//
z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa:
nadzorovati mejo
;
cesto nadzorujejo z letali
2.
prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga:
nadzorovati učence, uslužbence
;
strogo nadzorovati
/
pri učenju ga je treba še vedno nadzorovati
3.
publ.
obvladovati, imeti v oblasti:
njihov kapital nadzoruje precejšen del industrije
//
imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja
akcija:
nasprotnikove čete še vedno nadzorujejo velik del ozemlja
nadzorován
-a -o:
učenci so v domu strogo nadzorovani
;
nadzorovano ozemlje
nadzórstven
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nadzorstvo:
nadzorstveni organi
;
nadzorstvena služba
;
nadzorstveno poročilo
♦
pravn.
nadzorstvena pravica
pravica pristojnega upravnega organa, da v primerih, določenih z
zakonom, odpravi ali razveljavi dokončno upravno odločbo
nadzórstvo
-a
s
(
ọ̑
)
1.
sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa,
zlasti določene dejavnosti:
nadzorstvo nad poslovanjem
/
imeti, opravljati nadzorstvo
/
družbeno nadzorstvo
//
s prilastkom
organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje:
občinsko nadzorstvo je podjetju poslalo opozorilo
/
določbe tržnega nadzorstva
inšpekcije
;
devizno nadzorstvo
nekdaj
devizna inšpekcija
;
gostišče so prijavili sanitarnemu nadzorstvu
sanitarni inšpekciji
2.
opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa:
nadzorstvo meje
/
letala imajo nadzorstvo nad cesto in mostom
3.
prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga:
zaupali so mu nadzorstvo učencev
/
bil je pod strogim nadzorstvom
strogo so ga nadzorovali
/
policijsko nadzorstvo
;
jemati zdravila pod zdravniškim nadzorstvom
♦
šol.
imeti nadzorstvo
skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
4.
publ.
prevlada
,
oblast
1
:
doseči, imeti nadzorstvo nad tržiščem
●
publ.
šofer je izgubil nadzorstvo nad krmilom
ni mogel več usmerjati, voditi vozila
nadzráčen
-čna -o
prid.
(
á ā
)
ki je, se nahaja nad ozračjem:
raketa je ponesla satelit v nadzračni prostor
nadzvézden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je, se nahaja nad zvezdami:
nadzvezdni prostor
/
vznes.
sanjati o nadzvezdni domovini
nàdzvóčen
-čna -o
prid.
(
ȁ-ọ̄ ȁ-ọ̑
)
1.
ki ima večjo hitrost kot zvok:
nadzvočna hitrost
/
nadzvočna letala
2.
fiz.
ki ima tako visoko frekvenco, da ni zaznaven s sluhom:
netopir ustvarja v grlu močne nadzvočne glasove
/
nadzvočna frekvenca
nadživéti
-ím
dov.
, nadžível
(
ẹ́ í
)
knjiž.
doseči večjo starost kot kdo drug:
nadživeti svoje vrstnike
●
knjiž.
knjiga bo nadživela svoj čas
bo ostala zanimiva, aktualna
nàdžupàn
-ána
m
(
ȁ-ȁ ȁ-á
)
nekdaj
župan velikega mesta, občine:
imenovali so novega župana in nadžupana
nàdžúpnik
-a
m
(
ȁ-ȗ
)
rel.
naslov za predstojnika župnije, navadno pomembnejše:
postal je nadžupnik
;
ptujski nadžupnik
naeléktrenje
in
naelektrênje -a
s
(
ẹ̑; é
)
glagolnik od naelektriti:
naelektrenje delcev
naeléktrenost
in
naelektrênost -i
ž
(
ẹ̑; é
)
elektr.
lastnost, stanje naelektrenega:
naelektrenost predmeta
/
ekspr.
naelektrenost vzdušja v družini
naeléktriti
-im
tudi
naelektríti -ím
dov.
, naeléktri; naeléktril
(
ẹ̑; ī í
)
elektr.
narediti kaj električno:
naelektriti steklo
;
od česanja so se lasje zelo naelektrili
/
naelektriti kondenzator
napolniti
naeléktren
-a -o
in
naelektrèn -êna -o:
naelektreni delci
;
elektroskop je naelektren
;
negativno
s presežkom
, pozitivno naelektren
s primanjkljajem elektronov
●
ekspr.
ozračje, razpoloženje v dvorani je bilo zelo naelektreno
napeto
naelektrizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
ekspr.
močno vznemiriti, razvneti:
znal je množice naelektrizirati
naênkrat
stil.
naenkràt
prisl.
(
é; ȁ
)
1.
izraža trenutnost:
naenkrat je bil čisto siv od prahu
/
zdaj je bilo naenkrat dovolj kruha pri hiši
/
ekspr.
kar naenkrat zasliši grozen krik
//
izraža nepričakovanost:
naenkrat, da sam ni vedel kako, se je znašel pred tovornjakom
;
naenkrat je začel govoriti popolnoma drugače
2.
izraža istočasnost:
prišli sta obe naenkrat
;
učenci so odgovorili vsi naenkrat
/
preskakuje po tri stopnice naenkrat
hkrati
naênkraten
-tna -o
prid.
(
é
)
knjiž.
nenaden
,
nepričakovan
:
naenkratna pooblačitev
;
naenkratnih sprememb se boji
nafárbati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
nalagati
2
,
prevarati
:
nikar ne misli, da me boš nafarbal
naflíkati
-am
dov.
(
ī
)
pog.,
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
zaradi slabih ocen ga je oče naflikal z jermenom
nafrfráti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
opazno, pozornost vzbujajoče se počesati, nakodrati:
skrbno se je nafrfrala in naličila
nafrfrán
tudi
nafŕfran -a -o:
nafrfrani lasje
;
nafrfrane mestne gospodične
nafrfúliti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
opazno, pozornost vzbujajoče se obleči, počesati:
vsa se je nafrfulila in našemila
nafrfúljen
-a -o:
nafrfuljeni lasje
;
bil je ves nafrfuljen
nafrfúljenka
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
opazno, pozornost vzbujajoče oblečena, počesana ženska:
v avtobus je vstopila mlada nafrfuljenka
nafrfúljenost
-i
ž
(
ȗ
)
ekspr.
značilnost človeka, ki je opazno, pozornost vzbujajoče oblečen,
počesan:
zelo ga je motila njena nafrfuljenost
/
nafrfuljenost pričeske
nafŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
ekspr.
nakodrati
,
naviti
:
nafrkati lase
;
sama se tako nafrka
nafŕkan
-a -o:
nafrkani lasje
;
nafrkana pričeska
nafrkóčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
nar. vzhodno
nakodrati
,
naviti
:
nafrkočiti lase
;
danes se je lepo nafrkočila
nafŕliti
-im
dov.
(
ŕ r̄
)
ekspr.,
zastar.
nakodrati
,
naviti
:
nafrliti lase
náfta
-e
ž
(
ȃ
)
oljnata, vnetljiva tekočina naravnega izvora, ki se uporablja zlasti
za pridobivanje tekočih goriv:
črpati nafto
;
nahajališče, vrelec nafte
;
rafinerija nafte
;
nafta kot surovina za bencin, petrolej
/
surova nafta
//
iz nafte pridobljeno tekoče gorivo
a)
za motorje,
strojn.
plinsko olje
:
ta avtobus porabi na sto kilometrov dvajset litrov nafte
/
ladja na nafto
b)
za kurjavo;
kurilno olje
:
naliti nafto v gorilnik
/
peč na nafto
naftalín
-a
m
(
ȋ
)
bela kristalna snov ostrega vonja, ki se pridobiva iz premogovega
katrana:
naftalin ščiti volnene izdelke, krzno pred molji
;
ta obleka diši po naftalinu
●
ekspr.
potegniti, vzeti koga iz naftalina
narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti
naftalínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na naftalin:
naftalinska raztopina
/
naftalinski vonj
2.
slabš.
nesodoben
,
zastarel
:
tudi dobra predstava ni mogla oživiti tega naftalinskega teksta
/
naftalinsko meščanstvo
náftar
-ja
m
(
ȃ
)
publ.
podjetje, ki pridobiva, čisti, prodaja nafto:
naftarji napovedujejo podražitev nafte
/
Petrol, Ina in drugi naftarji
//
kdor je zaposlen v takem podjetju:
naftarji in ladjarji
náften
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nafto:
a)
naftni vrelci
;
naftna ležišča, območja
/
naftna družba
;
naftna industrija
/
naftno polje
naftno območje z vrtalnimi stolpi za črpanje nafte
♦
kem.
naftni derivati
b)
naftni motor
/
naftna lokomotiva
c)
naftni gorilnik
náftin
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od nafta:
naftina kalorična vrednost
náftnik
-a
m
(
ȃ
)
publ.
lastnik naftne družbe, industrije:
visoki dobički naftnikov
naftól
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
kristalna snov, izvedena iz naftalina z zamenjavo enega ali več atomov
vodika s hidroksilnimi skupinami:
barvati tkanine z naftoli
naftonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
ki vsebuje, daje nafto:
naftonosna zemeljska plast
/
naftonosne vrtine
naftonosílka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
ladja za prevoz nafte, tekočih goriv;
tanker
:
plovba naftonosilke
naftovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za odvajanje,
pretakanje nafte:
napeljati naftovod
naftovóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na naftovod:
naftovodna črpalka
/
naftovodno omrežje
nág
-a -o
stil.
-ó
prid.
(
ȃ á
)
ki je brez obleke:
nag kopalec, otrok
;
biti nag
//
ekspr.
gol
3
,
nepokrit
:
naga roka
/
do pasu nag
;
hodi napol nag
;
pren.
nag pas zemlje
●
knjiž.
od nagih strasti razbrazdan obraz
telesnih, nasladnih
nági
-a -o
sam.
:
nagi in oblečeni
;
ekspr.
po nagi ga je našeškal
po goli zadnjici
;
ekspr.
do nagega jih je razkrinkal
popolnoma, čisto
;
sleči se do nagega
nagáčati
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
gačiti
:
nagačati ptice
nagačeválec
-lca
[
nagačevau̯ca
tudi
nagačevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor polni, oblikuje kožo ubite živali tako, da se doseže naravna
oblika živali:
orla je dal nagačiti izkušenemu nagačevalcu
nagáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
napolniti, izoblikovati kožo ubite živali tako, da se doseže naravna
oblika živali:
nagačiti fazana, mačko
;
medveda je nagačil muzejski preparator
nagáčen
-a -o:
nagačena veverica
nagáditi
-im
dov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
razjeziti
,
razdražiti
:
kdo te je tako nagadil
nagáden
-a -o:
domov je prišel zelo nagaden
nagájanje
in
nagajánje -a
s
(
á; ȃ
)
glagolnik od nagajati:
bila je le šala, nedolžno nagajanje
/
bojimo se nagajanja sosedov
nagájati
tudi
nagajáti -am,
tudi
nagájati -am
nedov.
(
á á á; á
)
1.
povzročati neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo:
nagajati med poukom
;
nagajati z ropotanjem, ščipanjem
/
otroci radi nagajajo
/
nav. ekspr.:
nagajali so mu, da je prišel prepozno
;
nagajajo mu s sosedovo hčerko
šalijo se, ker jo ima rad, ker ga ima rada
//
ekspr.
ovirati koga pri uresničevanju njegovih načrtov, zahtev:
občina mu nagaja
;
rad bi gradil, pa mu nagaja sosed
;
nagajati z neutemeljenimi pritožbami
/
dež, vreme jim nagaja
2.
ekspr.
biti v stanju, položaju, ki ne omogoča pravilnega, normalnega
opravljanja določene naloge:
dovodna cev večkrat nagaja
;
stroji so nagajali, vendar so jih kmalu popravili
/
elektrika, vžig nagaja
/
oči, živci mu nagajajo
●
ekspr.
zadnje čase mu zdravje nagaja
ni več popolnoma zdrav
nagajív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo:
živ in nagajiv otrok
//
ki izraža šaljivost:
nagajiva pesem
/
nagajiv pogled, smeh
nagajívo
prisl.
:
nagajivo pomežikovati
nagajívček
-čka
m
(
ȋ
)
ljubk.
manjšalnica od nagajivec:
njegova hčerka je velik nagajivček
nagajívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor (rad) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo:
nagnati, opomniti nagajivca
;
on je velik nagajivec
/
ekspr.
veter nagajivec
nagajívka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska, ki (rada) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za
šalo:
nagajivka ni mogla mirovati, molčati
;
mala nagajivka se je prisrčno zasmejala
/
ekspr.
njihova papiga je velika nagajivka
2.
knjiž.
pesem nagajive, šaljive vsebine, navadno kratka:
napisati, povedati nagajivko
;
ljubezenska nagajivka
;
nagajivke in zbadljivke
nagajívost
-i
ž
(
í
)
lastnost nagajivega človeka:
videl je nagajivost v njenih očeh
;
otroška nagajivost
/
prestrašil ga je iz nagajivosti
/
ekspr.
sama nagajivost ga je
//
nav. mn.
nagajivo dejanje:
jeziti se, smejati se zaradi njegovih nagajivosti
;
šolarske nagajivosti
nagájka
-e
ž
(
ȃ
)
v ruskem okolju,
nekdaj
korobač
,
bič
1
:
udariti z nagajko
/
kozaška nagajka
nagána
-e
ž
(
ȃ
)
vet.
afriška nalezljiva bolezen živali, katere povzročitelja prenaša muha
cece:
nagánjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od naganjati:
upreti se pretiranemu naganjanju k delu
nagánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
a)
da kdo zapusti določen kraj, prostor:
naganjati otroke iz sobe
/
naganjati kokoši z vrta
b)
da kdo kam gre, pride:
naganjati otroke na igrišče
/
naganjati živino v hlev
/
ekspr.:
domačine so naganjali v prve bojne vrste
;
naganja jo k zdravniku
sili jo, ji prigovarja, naj gre
c)
da kdo kaj stori:
vsak dan ga naganja k učenju
/
naganja jih delat, pospravljat, spat
●
ekspr.
naganjati komu strah v kosti
strašiti ga, vznemirjati
;
ekspr.
vse je tako smešno, da me kar naprej naganja smeh
sili
nagaráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
z garanjem priti do česa:
komaj nagara za otroke in za davke
nagaráti se
v garanju doseči veliko, preveliko mero:
danes smo se nagarali
/
ta dva sta se nagarala v življenju
nagárbati
-am
dov.
(
ȃ
)
pog.,
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
nagarbal ga je
nagátiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
napolniti
,
natlačiti
:
nahrbtnik je nagatil z vsem potrebnim
/
nagatiti vzorce v izložbena okna
//
zamašiti
,
zapreti
:
množica je nagatila ulico pred dvorcem
2.
nagačiti
:
veverico so dali nagatiti
nagáčen
in
nagáten -a -o:
nagačen krokodil
;
s prejo, žagovino nagačene igrače
nágec
-gca
m
(
ȃ
)
ekspr.
nag, neoblečen človek:
naborna komisija je pregledovala nagce
/
kopališča za nagce
nudiste
●
ekspr.
nagec se mu vidi
del telesa, ki je navadno pokrit
nágel
-gla -o
[
nagəu̯
]
prid.
, náglejši
(
á
)
1.
ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času;
hiter
:
ta konj je nagel
;
nagel kot blisk, kot misel
//
ki ima veliko hitrost:
nagla hoja, ježa
/
star.
iti naglih korakov mimo
;
z naglim korakom vstopiti
/
biti nagel v kretnjah
/
industrijski razvoj ni dovolj nagel
/
nagel tempo
;
publ.
nagla pot k splošnemu napredku je odprta
/
nagla jetika
hitra jetika
2.
opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo;
hiter
:
nagla peka
3.
nav. ekspr.
ki nastopi v razmeroma kratkem času;
hiter
:
želi si nagle obogatitve
;
nagla zaostritev spora
/
potrebna je nagla odločitev, rešitev
/
nagla odjuga je povzročila poplavo
/
njegov nagli odhod je vse presenetil
nepričakovani, nenadni
/
nagla smrt
4.
nav. ekspr.,
navadno v povedni rabi
ki reagira hitro in navadno nepremišljeno:
potrpi z njim, saj veš, kako nagel človek je
;
trmast in nagel
/
nagel v sodbi
/
ne zamerite vsake nagle besede
nepremišljene, izrečene v razburjenju
●
pog.
je nagle jeze
se hitro razjezi, razburi
;
ekspr.
samo nagle pete so ga rešile
s hitrim tekom, begom se je rešil
♦
pravn.
naglo sodišče
izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno
kazen ali oprostitev
náglo
1.
prislov od nagel:
čas naglo beži
;
naglo govoriti, stopati
;
izvoz naglo narašča
;
naglo se razvijati, spreminjati
/
pobočja se naglo spuščajo v dolino
strmo, na kratki razdalji
2.
izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja;
hitro
:
odgovarjati morate naglo, toda točno
;
naglo pokličite zdravnika, sicer bo umrl
;
naglo, naglo, da ne bo prepozno
//
izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času:
ko se vrne oče, bo tega naglo konec
;
ogenj so naglo pogasili
;
ne misli se še tako naglo umakniti v pokoj
;
njemu ne zmanjka tako naglo besed
/
naglo odskočiti, ustaviti, se zgoditi
;
sam.:
umreti na naglem
na hitro;
prim.
nanaglo
nágelj
-na
[
nagəlj
]
m
(
á
)
1.
okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi,
rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti:
na oknih so cveteli nageljni
;
gojiti, zalivati nageljne
;
odtrgal je nagelj in si ga zataknil v gumbnico
;
beli, rdeči nageljni
/
šopek nageljnov
/
gorenjski nagelj
z razvejenim visečim steblom in živo rdečimi cveti
;
vrtni nagelj
2.
v zvezi
turški nagelj
okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih,
bot.
brkati nagelj:
vrtnice in turški nageljni
♦
bot.
brkati nagelj
okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih
socvetjih, Dianthus barbatus
;
navadni nagelj
okrasna rastlina z maloštevilnimi rožnatimi ali škrlatnimi cveti v
socvetjih, Dianthus carthusianorum
;
vrtn.
šabo nagelj
vrtni nagelj z velikimi, živobarvnimi cveti
nágeljček
-čka
[
nagəljčək
]
m
(
ā
)
nav. ekspr.
manjšalnica od nagelj:
dala mu je nageljček
/
šopek nageljčkov
nágeljnast
-a -o
[
nagəljnast
]
prid.
(
á
)
podoben nageljnu:
nageljnast cvet
/
knjiž.
nageljnasta usta
živo rdeča
nágeljnov
-a -o
[
nagəljnov-
]
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na nagelj:
nageljnov cvet
♦
vrtn.
nageljnova črnoba
glivična bolezen nageljna, ki se kaže kot belkaste, rjavkaste pege
s sajasto prevleko
2.
nav. mn.,
v zvezi
nageljnova žbica
posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava:
cimet in nageljnove žbice
nagíb
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od nagniti:
povzročiti nagib ladje z obremenitvijo na eni strani
;
nagib telesa v levo
/
pozdravila sta se z nagibom glave
2.
nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino:
izmeriti, izračunati nagib
;
nagib ceste, strmine
;
streha z velikim nagibom
/
bočni nagib
/
spuščati se po nagibu
po strmini
3.
kar povzroča kako dejanje, ravnanje:
prvi nagib za umor je bil denar
;
raziskovati notranje, zunanje nagibe za to dejanje
;
iz kakšnih nagibov si se odločil za ta študij
/
osebni, socialni nagibi
;
pustolovski, samomorilni nagibi
/
to je naredila iz lastnega nagiba
●
knjiž.
ima močen nagib do literarnega ustvarjanja
nagnjenje, dar
nagíbanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od nagibati:
raziskovati nagibanje tal
/
nagibanje čez okno
/
pri njem je opazno nagibanje k pustolovstvu
nagíbati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ī
)
1.
spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno:
veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran
;
steber se nagiba v levo
;
ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo
/
nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla
//
spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno:
nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla
;
zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba
/
težki sneg je nagibal veje do tal
upogibal
/
ekspr.
hrast nagiba veje na vse strani
širi, razprostira
2.
knjiž.
biti vzrok za kako dejanje, ravnanje:
ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim
;
motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov
/
ljubezen ga nagiba k dobremu
//
nagovarjati
,
prigovarjati
:
prijatelji so ga nagibali, naj se poroči
/
voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran
so jih skušali pridobiti
●
ekspr.
pridno nagibajo kozarce
pijejo, navadno vino
;
ekspr.
tehtnica se nagiba v njihovo korist
imajo boljši, ugodnejši položaj
nagibati se
1.
sklanjati se:
nagibati se nad vodo, skozi okno
2.
v zvezi s
k
izražati
,
kazati
:
a)
hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti:
nagiba se k branju, filozofiranju
;
že kot otrok se je nagibal h glasbi
/
nagibati se k pitju
/
nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu
;
nagiba se k samomoru
;
otrok se nagiba k površnosti
je nekoliko površen
;
pisateljica se nagiba v idiličnost
rada opisuje idilično življenje
b)
podobne, enake nazore, ideje, stališča:
nagibal se je h komunistični partiji
;
nagiba se k naprednemu taboru
/
k takemu stališču se nagiba večina držav
//
imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja:
nagibati se k angini, tuberkulozi
;
nagibati se h krvavitvam
/
nagibati se k debelosti
3.
ekspr.
bližati se koncu:
dan se že nagiba
/
jesen se je nagibala v zimo
●
ekspr.
krivulja njegove slave se je začela nagibati
postaja manj slaven
;
ekspr.
nagiba se k sladkarijam
rad jih ima, je
;
ekspr.
z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom
ljubeznivo, skrbno mu je stregla
nagíben
-bna -o
prid.
(
ī
)
ki se da nagniti:
nagibni kotel
;
stol ima nagibno naslonjalo
;
nagibna okna
nágica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
naga, neoblečena ženska:
v tem filmu je veliko nagic
nagízdati
-am
dov.
(
ī ȋ
)
star.
olepšati
,
nalepotičiti
:
za sprejem so ga nagizdali, da se je ves svetil
;
nagizdala se je njemu na ljubo
nagízdan
-a -o:
nagizdan lepotec
naglàs
1
-ása
m
(
ȁ á
)
1.
jezikosl.
izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti sosednjim zlogom:
naglas je na zadnjem zlogu
;
naglas se v rodilniku premakne
;
mesto naglasa
/
premični, stalni naglas
/
besedni naglas
;
stavčni naglas
stavčni poudarek
♦
jezikosl.
dinamični
ali
ekspiratorni naglas
izstopanje glasu po jakosti nasproti soseščini
;
tonemski naglas
izstopanje glasu po pomenskorazločevalni višini, poteku tona
nasproti soseščini
//
grafično znamenje za označevanje tega:
napisati, postaviti naglas
;
naglas v obliki poševne črtice
2.
ed.
v izreki jezika opazne tuje prvine:
govoriti z dolenjskim naglasom
;
angleščina s francoskim, tujim naglasom
//
s prilastkom,
z oslabljenim pomenom
izraža vsebino, kot jo določa prilastek:
vprašati z ironičnim, trdim naglasom
3.
knjiž.,
s prilastkom
kar sploh izstopa iz okolja:
slike z ekspresionističnim naglasom
;
proza brez individualnega naglasa
naglás
2
in
na glás
prisl.
(
ȃ
)
zelo dobro slišno:
naglas peti, se zasmejati, zavpiti
;
povej naglas, da te vsi slišijo
;
govori bolj naglas, ne tako tiho
//
slišno sploh:
naglas brati
●
naglas misliti
govoriti sam s seboj
;
ekspr.
svojega mnenja si ne upa naglas povedati
pred drugimi, javno
naglásek
-ska
m
(
ȃ
)
zastar.
naglas
1
:
naglasek je na zadnjem zlogu
/
govoriti slovensko s češkim naglaskom
naglásen
-sna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na naglas:
naglasno mesto
/
naglasno znamenje
♦
jezikosl.
mešani, nepremični naglasni tip
;
lit.
naglasni metrični sistem
naglasíti
-ím
dov.
, naglásil
(
ī í
)
1.
izgovoriti izrazito, z naglasom:
naglasil je vsako besedo
;
pravilno naglasiti
/
jezno naglasiti zadnje besede
2.
publ.
z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost;
poudariti
:
govornik je naglasil gostoljubnost prebivalcev
;
v pismu je posebej naglasil, da se ne boji posledic
/
naglasiti pomembnost volitev
/
s tem je bedo prizora še bolj naglasil
naglašèn
-êna -o:
liričnost je posebno naglašena v drugem delu skladbe
;
naglašeno je bilo, da so ljudje pošteni
♦
jezikosl.
kratko naglašeni samoglasnik
naglašeni kratki samoglasnik
naglasoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za naglasoslovje:
naglasoslovec je v razpravi proučil aktualna vprašanja slovenskega
pravorečja
naglasoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
jezikosl.
veda o naglasu:
naglasoslôvka
-e
ž
(
ȏ
)
strokovnjakinja za naglasoslovje:
naglasoslovka se trenutno posveča problematiki govorjenih knjižnih
besedil
naglášanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od naglašati:
prepoznal jo je po dolenjskem, srbskem naglašanju
/
naglašanje lastne pomembnosti
naglášati
-am
nedov.
(
á
)
1.
izgovarjati izrazito, z naglasom:
besede pravilno naglaša
;
beseda se naglaša na drugem zlogu
/
dolenjsko, srbsko naglašati
2.
publ.
z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost;
poudarjati
:
povsod je naglašal svoje zasluge
;
naglašal je, da zanj stvar ni urejena
/
članek naglaša pomembnost odkritja
/
stisnjene ustnice so še bolj naglašale trdoto obraza
naglaševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od naglaševati:
naglaševanje nedoločnika, rodilnika
/
tonemsko naglaševanje
/
jezno, patetično naglaševanje besed
/
naglaševanje njegovih zaslug ni v skladu z resnico
naglaševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
izgovarjati izrazito, z naglasom:
naglaševati samoglasnike, zloge
;
pravilno naglaševati
/
jezno, odločno naglaševati svoje besede
♦
jezikosl.
tonemsko naglaševati
izgovarjati s tonemskim naglasom
2.
publ.
z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost;
poudarjati
:
naglaševati načelo enakosti
;
večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje
/
tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost
naglašujóč
-a -e:
govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo
naglaševán
-a -o:
tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela
naglávek
-vka
m
(
ȃ
)
knjiž.
pokrivalo
:
nosi čipkast naglavek
nagláven
1
-vna -o
prid.
(
ā
)
ki je za na glavo:
naglavni nakit
;
pisane naglavne rute
/
naglavna svetilka
svetilka, ki se nosi na glavi
;
naglavna uš
nagláven
2
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
star.,
navadno v zvezi z
greh
velik
,
hud
:
to je naglavni greh našega časa
naglavíčki
prisl.
(
ȋ
)
nar. vzhodno
z glavo navzdol, na glavo:
naglavički pasti, zvrniti se
naglávje
-a
s
(
ȃ
)
kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila:
bela naglavja redovnic
naglávka
-e
ž
(
ȃ
)
bot.
rastlina z belimi ali rožnatimi cveti v klasih, Cephalanthera:
dolgolistna, rdeča naglavka
naglédati se
-am se
dov.
, naglêj se
in
naglèj se naglêjte se,
stil.
naglédi se naglédite se
(
ẹ́ ẹ̑
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po gledanju, ogledovanju:
ne more se je nagledati
/
ko se nagleda ene podobe, se zagleda v drugo
nagléžnjica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
arheol.
okras za na noge, navadno v obliki obroča;
nanožnica
:
uhani, nagležnjice in zapestnice
náglica
-e
ž
(
ā
)
1.
sorazmerno velika hitrost pri opravljanju kakega dela:
naglica povzroča napake
;
zakaj taka naglica, saj bomo vse pravočasno naredili
●
naglica ni nikjer dobra
ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka
2.
nav. ekspr.,
v prislovni rabi,
s predlogom
izraža veliko hitrost:
to je treba delati brez naglice
;
delati z mrzlično, neverjetno naglico
;
dogodki se vrstijo z bliskovito, filmsko naglico
/
v naglici se obleči
;
v naglici je pozajtrkoval in odšel
//
v prislovni rabi,
v zvezi z
v
izraža, da je pomanjkanje časa vzrok čemu:
v naglici je delo le napol končal
;
v naglici je pozabil zapreti vrata
3.
ekspr.
hitrost
1
:
voziti z vratolomno naglico
;
naglica vetra
náglič
-a
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
nagel, nepremišljen človek:
oprosti mu, saj veš, da je naglič
2.
zastar.
brzovlak
:
potovati z nagličem
nágličen
-čna -o
prid.
(
ā
)
star.
hiter
:
slišal se je samo njegov naglični dih
/
naglična vožnja
náglično
prisl.
:
naglično napraviti
nágliti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
1.
hiteti
:
nagliti proti domu
/
nagliti z delom
;
ne se tako nagliti
2.
biti prehiter, zgoden:
včasih nagli, včasih kasni
naglo...
prvi del zloženk,
star.
nanašajoč se na nagel:
naglokril
naglódati
-am
tudi
-glójem,
tudi
naglôdati -am
dov.
, naglódaj naglódajte
tudi
naglóji naglójite
tudi
naglôdaj naglôdajte
tudi
naglodájte;
tudi
naglodála
(
ọ́; ó
)
z glodanjem načeti, poškodovati:
zajec je naglodal drevesca
nágloma
prisl.
(
ā
)
knjiž.
1.
hitro
,
na hitro
:
nagloma se odločiti
;
vihar se nagloma poleže
2.
nepričakovano
,
nenadoma
:
nagloma odpotovati, umreti
náglost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost, značilnost naglega;
hitrost
2
:
naglost njihovega razvoja je presenetljiva
/
grajal je njihovo nedoslednost in naglost
/
potrebna je večja naglost v delovanju
//
star.,
v prislovni rabi,
s predlogom
naglo
:
z naglostjo se obleči
/
v naglosti je pozabil tudi klobuk
v naglici
2.
zastar.
hitrost
1
,
brzina
:
sto kilometrov na uro je kar precejšnja naglost
naglúh
-a -o
prid.
(
ȗ ú
)
zastar.
naglušen
:
bil je nagluh
naglúšen
-šna -o
prid.
(
ú ū
)
nekoliko gluh:
star je že in naglušen
;
precej naglušna ženska
/
naglušno uho
naglúšnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, stanje naglušnega:
zdravnik je ugotovil močno naglušnost
/
poklicna, prirojena, starostna naglušnost
nagnáti
-žênem
dov.
,
stil.
naženó
(
á é
)
narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
a)
da kdo zapusti določen kraj, prostor:
oče ga je nagnal iz hiše, od doma
;
kmalu so jih nagnali
/
nagnali so jo z brcami in zmerjanjem
/
psa naženi s palico
b)
da kdo kam gre, pride:
otroke so nagnali domov
/
nagnati ovce v stajo
/
ni hotel iti, morali so ga nagnati
c)
da kdo kaj stori:
ne bi se učil, če ga oče ne bi nagnal
;
ekspr.
k pisanju ga je nagnala notranja stiska
/
nagnati koga delat, spat
●
ekspr.
nagnali so ga iz službe
odpovedali so mu službo
;
ekspr.
ženo in sina je nagnal
dosegel je, da sta ga zapustila, se odselila
;
ekspr.
to mu je nagnalo strah v kosti
prestrašilo ga, vznemirilo
;
ekspr.
nagnal ga je z nevednežem
rekel mu je, da je nevednež
♦
med.
bolnika je nagnalo na blato, vodo
moral si je izprazniti črevesje, mehur
nagnéčen
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
nagneten
,
natlačen
:
stali so nagnečeni na hodniku
nagnêsti
-gnêtem
dov.
, nagnêtel
in
nagnétel nagnêtla,
stil.
nagnèl nagnêla
(
é
)
povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru:
ujetnike so nagnetli v vagone
;
mladina se takoj nagnete na plesišče
/
veter je nagnetel oblake nad dolino
;
dogodki so se nagnetli, da so jim komaj sledili
nagnetèn
-êna -o:
vlak je bil nagneten z vojaki
;
ob ograji nagnetena množica se je poslavljala
nagnétati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
ekspr.
grmaditi
,
kopičiti
:
v razpravi nagneta preveč podatkov
;
za goro se nagnetajo sovražne čete
nagníl
-a -o
[
nagniu̯
]
prid.
(
ȋ ī
)
knjiž.
nagnit
:
nagnila jabolka
nagníti
1
-gníjem
dov.
(
í ī
)
navadno kot deležnik na -l
1.
postati nekoliko gnil:
sadje je že nagnilo
2.
ekspr.
postati nekoliko pokvarjen, malovreden, slab:
moralno si nagnil
nagnít
-a -o:
nagnit les
;
nagnite češnje
;
nagnita družba
;
nagnito življenje
nagníti
2
in
nágniti -em,
tudi
nágniti -em
dov.
(
ī á; á
)
1.
spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno:
veter je nevarno nagnil ladjo
;
izpodžagano drevo se je zelo nagnilo
/
nagniti na bok, naprej, nazaj
/
mož je nagnil kozarec in pil
;
v zadregi je nagnila glavo
sklonila
//
spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno:
nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili
;
zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila
/
pod težo snega so se veje nagnile
upognile
2.
biti vzrok za kako dejanje, ravnanje:
kaj te je nagnilo k tej odločitvi
;
take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja
;
sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote
//
knjiž.
nagovoriti
,
pregovoriti
:
nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme
nagníti se
in
nágniti se,
tudi
nágniti se
1.
skloniti se:
nagnila se je k bolnikovemu licu
;
nagnil se je nad vodo
;
nagniti se skozi okno
2.
ekspr.
približati se koncu:
dan se je že nagnil
/
poletje se hitro nagne v jesen
/
sonce se je nagnilo h goram
kmalu bo zašlo
●
ekspr.
tehtnico bo spet nagnil sebi v prid
naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno
;
vznes.
nagni svoje uho k našim prošnjam
dobrohotno sprejmi naše prošnje
;
ekspr.
na žalost in jezo sta nagnila še enkrat
(iz)pila (alkoholno pijačo)
;
ekspr.
krivulja njegove slave se je nagnila
ni več tako slaven
;
ekspr.
tehtnica se še ni nagnila
ni še jasno, odločeno
;
evfem.
nagnil se je v prerani grob
umrl je
nágnjen
-a -o
1.
deležnik od nagniti:
nagnjen stolp
;
tam je svet nekoliko nagnjen
;
ladja je bila nagnjena na bok
;
nagnjen naprej, nazaj
2.
v povedni rabi,
v zvezi s
k
izraža
a)
z glagolskim samostalnikom
hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti:
nagnjen je k branju, filozofiranju, lenarjenju
/
ekspr.
k pijači je nagnjen že od mladega
/
nagnjena je k ljubosumnosti
je ljubosumna
b)
možnost hitrejšega, pogostnejšega obolenja:
nagnjen je k angini, pljučnici
/
h kapi nagnjeni ljudje
nagnítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost nagnitega:
nagnitost grozdja, zelenjave
/
ekspr.
nagnitost carskega režima
;
njegova zahrbtnost in notranja nagnitost
nágnjenje
-a
s
(
á
)
1.
duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro
nastopi kako duševno ali telesno stanje:
to nagnjenje je podedovala po očetu
;
dedno nagnjenje k bolezni
;
nagnjenje k otožnosti
/
duševno, telesno nagnjenje
//
navadno s prilastkom
duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja
človekovo hotenje, voljo:
kazati gospodovalna nagnjenja
;
obvladovati (svoja) slaba nagnjenja
;
ekspr.
to so čisto človeška nagnjenja
/
erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje
2.
hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti:
čutiti, imeti nagnjenje do stroke
;
nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju
/
nagnjenje k pitju
/
nagnjenje k ljubosumnosti
/
knjiž.
pisateljevo nagnjenje h groteski
/
imeti nagnjenje za glasbo
dar, nadarjenost
3.
naklonjenost
,
ljubezen
:
do nje čuti posebno nagnjenje
;
v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje
4.
publ.
razmeroma velika možnost (česa):
čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in
nevihtam
nágnjenost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost nagnjenega:
nagnjenost čela, ploskve
/
nagnjenost k varčevanju, razuzdanemu življenju
/
nagnjenost k določenim boleznim
/
spolna nagnjenost do oseb istega spola
nagnòj
-ôja
in
nagnój -a
m
(
ȍ ó; ọ̑
)
bot.
grm ali drevo z rumenimi metuljastimi cveti v grozdih, Laburnum:
nagnoj je že vzcvetel
;
vejica nagnoja
nagnojíti
-ím
dov.
, nagnójil
(
ī í
)
pognojiti
:
njivo so že nagnojili
nagnúsen
-sna -o
prid.
(
ú ū
)
ekspr.
gnusen
:
nagnusna gosenica, stenica
;
nagnusna rana
/
izmij si obraz, ker si videti nagnusen
/
nagnusno ravnanje
nagnúsnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
človek, ki vzbuja gnus:
s takim nagnusnežem nočem imeti stikov
nagnúsnik
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
človek, ki vzbuja gnus:
ta nagnusnik bi pojedel tudi krastačo
nagnúsnost
-i
ž
(
ú
)
ekspr.
gnusnost
:
nagnusnost zločina
/
kdo je naredil to nagnusnost
nagóbčnik
-a
m
(
ọ̑
)
priprava v obliki mreže, ki se da živali na gobec, da ne more gristi,
jesti:
natakniti kravi, psu nagobčnik
;
pasji, volovski nagobčnik
●
ekspr.
preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik
mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje
nagobezdáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nizko
reči
,
povedati
:
kar je nagobezdal o njem, je vse laž
nagóda
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
1.
dogodek
,
pripetljaj
:
spominja se nagode, pri kateri so bili trije ubiti
/
o vsakem sosedu ve kako nagodo
/
čudna, neverjetna nagoda
naključje
2.
dejanje, ravnanje, navadno neprimerno:
zmeraj je pripravljen za kako nagodo
/
ta šala je njegova zadnja nagoda
nagódba
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
pogodba
,
dogovor
:
podpisati nagodbo
;
mednarodna nagodba
/
skleniti nagodbo
♦
zgod.
hrvaško-ogrska nagodba
dogovor iz leta 1868, s katerim sta Hrvaška in Ogrska uredili
medsebojne državnopravne odnose
nagódek
-dka
m
(
ọ̑
)
star.
dogodek
,
pripetljaj
:
aktualni dnevni nagodki
/
zabaval jih je s pripovedovanjem svojih nagodkov
nagodíti
-ím
dov.
, nagódil
(
ī í
)
zastar.
narediti
:
nehote sem to nagodil
/
grdo so mu jo nagodili
;
v šoli večkrat kakšno nagodi
nagodíti se
nav. 3. os.,
zastar.
zgoditi se, pripetiti se:
marsikaj se lahko še nagodi
nagódoma
prisl.
(
ọ̑
)
knjiž.
po naključju, slučajno:
jamo so odkrili čisto nagodoma
nagôltati se
-am se
[
nagou̯tati se
]
dov.
(
ó
)
ekspr.
najesti se:
nagoltali so se pečenke in slaščic
nagomílati
-am
dov.
(
ȋ
)
ekspr.
nakopičiti
,
nagrmaditi
:
nagomilati kup lesa
;
na morskem dnu so se nagomilale hišice mrtvih polžev
nagomíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
nakopičiti
,
nagrmaditi
:
nagomiliti kup drv, predmetov
;
skale so se nagomilile na dnu brezna
/
pred vrati se je nagomililo veliko radovednežev
nagnetlo
nagòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju,
stanju:
obnašanje živali vodijo nagoni
;
predati, prepustiti se nagonu
;
živalski nagoni v človeku
/
plodilni, spolni nagon
;
živalski nagon po obrambi, samoohranitvi
/
narediti kaj po nagonu
2.
knjiž.
želja
,
sla
:
imeti morilski, razdiralni nagon
;
nagon uveljavljanja
/
vzbudil se mu je nagon po bogastvu
/
stvariteljski nagon
/
ljubezen mu je bila močen nagon
gibalo
nagónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nagon:
čutiti, imeti nagonski odpor do česa
;
nagonski strah
;
nagonsko dejanje, življenje
/
z nagonsko kretnjo si je zapel ovratnik
/
človekov nagonski svet
/
to je nagonski človek
nagónsko
prisl.
:
nagonsko čutiti, sovražiti
;
nagonsko je planil pokonci
nagónskost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost nagonskega:
nagonskost gibov
/
človekova nagonskost
nagónstvo
-a
s
(
ọ̑
)
zastar.
nagonskost
:
nagonstvo prvotnih ljudstev
nagoréti
-ím
dov.
, nagôrel
(
ẹ́ í
)
nekoliko ogoreti:
ob požaru so nosilni tramovi le nagoreli
/
počakaj, da premog nagori
začne goreti
nagornják
-a
m
(
á
)
1.
nar. vzhodno
lastnik vinograda, vinogradnik:
bil je sin nagornjaka
2.
zgod.,
v fevdalizmu
zakupnik vinograda po gorskem pravu:
nágost
-i
ž
(
á
)
nagota
:
nagost telesa
nagósti
-gódem
dov.
,
nam.
nagóst
in
nagòst
(
ọ́
)
zagosti
:
hudo mu je nagodel
;
spet ti jo hoče nagosti
nagostíti
-ím
dov.
, nagóstil; nagoščèn
(
ī í
)
knjiž.,
zastar.
pogostiti
,
postreči
:
lepo jih je nagostila
nagostíti se
nav. ekspr.
dobro se najesti in napiti:
nagostili in nazabavali so se
nagóstnost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
pogostnost
,
gostota
:
nagostnost organskih delcev v plasteh usedlin
nagósto
in
na gósto
prisl.
,
piše se narazen
(
ọ̑
)
izraža razvrščenost v majhnih medsebojnih presledkih:
tam stojijo hiše bolj na gosto
;
na gosto posajene rože
/
na gosto popisana stran
stran, na kateri so besede, vrste tesno skupaj
;
z zvezdami na gosto posuto nebo
/
dež pada na gosto
;
krogle so švigale zelo na gosto
●
nar.
nagosto odhajati od doma
pogosto
//
izraža razvrščanje v majhnih medsebojnih presledkih:
na gosto saditi
;
žito na gosto sejati
/
na gosto popisati list
nagôta
-e
ž
(
ó
)
1.
lastnost, značilnost nagega:
sramovati se nagote
/
nagota telesa
/
ekspr.
nagota zemlje
//
ekspr.
kar je nago, golo:
zagrniti nagoto
2.
knjiž.
neprikritost
,
očitnost
:
v tem dogodku se kaže nagota njihove nezavednosti
●
ekspr.
videl je družbo v vsej njeni nagoti
kot v resnici je
nagovárjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nagovarjati:
nagovarjanje mimoidočih
;
nagovarjanje z imenom
/
nagovarjanje h kaznivemu dejanju
nagovárjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z besedo, stavkom začenjati pogovor:
domov grede je nagovarjal tega in onega
;
spoštljivo koga nagovarjati
/
nagovarja ga z gospod
2.
s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj
stori:
hujskali so jih in nagovarjali k dezerterstvu
;
nagovarjali so ga, naj se jim pridruži
nagôvor
-a
m
(
ȏ
)
beseda, stavek, s katerim se začne pogovor:
izreči nagovor
;
nagovor v angleščini
/
vljudnostni nagovor
;
kolega, gospod in drugi nagovori
//
govor, navadno krajši, v katerem govornik pozdravi navzoče:
nagovoru so sledile zdravice
;
v zaključnem nagovoru ob razglasitvi nagrad je poudaril izvirnost
nagrajenih del
nagôvoren
-rna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na nagovor:
nagovorna oblika lirskega teksta
nagovoríti
-ím
dov.
, nagovóril;
nam.
nagovôrit
in
nagovorít
(
ī í
)
1.
z besedo, stavkom začeti pogovor:
nagovoriti neznanca na cesti
;
ni si ga upal nagovoriti
;
prijazno koga nagovoriti
;
nagovorila ga je po francosko
;
nagovoriti koga kakor dobrega znanca
/
nagovoril ga je z gospod
/
nagovoril je vse navzoče
pozdravil
2.
s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj
stori:
nagovorila ga je, da je šel z njo
;
nagovoriti koga k čemu
●
knjiž.
veliko mi je nagovoril o njej
povedal
nagovoríti se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju:
po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti
;
nagovoriti se o čem
nagovorjèn
-êna -o:
biti nagovorjen
;
sam.:
nagovorjeni ni odgovoril
nagovorjênec
-nca
m
(
é
)
kdor je nagovorjen, ogovorjen:
nagovorjenec je za hip pomolčal, nato pa spregovoril
nagovorjênka
-e
ž
(
é
)
ženska, ki je nagovorjena, ogovorjena:
nagovorjenka se je nasmehnila in spregovorila
nagrábek
-bka
m
(
ȃ
)
kar se nagrabi:
nagrabek sena
nagrabíti
in
nagrábiti -im,
in
nagrábiti -im
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
z grabljenjem priti do določene količine česa:
ves dan so grabili, pa so le malo nagrabili
;
nagrabiti voz listja
//
ekspr.
s pohlepnim prisvajanjem priti do določene količine česa:
nagrabiti bogastvo, denar
;
nagrabil si je veliko premoženje
nagrábljen
-a -o:
nagrabljeno seno je namočil dež
;
nagrabljen denar
nagráda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški
dosežek, za plemenito dejanje:
izročiti, odkloniti nagrado
;
mednarodna, občinska nagrada
;
na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado
;
nagrada za režijo, tekst
;
dobitnik nagrade
/
dati nagrado
nagraditi
/
za nagrado je dobil teden dni dopusta
/
častna, odkupna nagrada
;
filmska, literarna nagrada
/
Nobelova, Prešernova nagrada
;
velika nagrada
pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih
najvišje priznanje za zmago
//
kar se dobi, če se izpolni določen pogoj:
izžrebati, razpisati nagrado
;
denarna, knjižna, praktična nagrada
/
pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado
/
tolažilna nagrada
/
publ.
najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi
2.
plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno
razmerje:
določiti, odobriti nagrado blagajniku društva
;
nagrada za nadurno delo
/
enkratna, mesečna nagrada
/
zastar.
nagrada se plačuje od tiskarske pole
honorar
nagráden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nagrado:
nagradni natečaj, razpis
;
nagradna križanka, uganka
;
nagradno tekmovanje
/
nagradno žrebanje
/
nagradni dopust
;
nagradno potovanje
/
nagradni kupon
nagradítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od nagraditi:
dobiti čestitke ob nagraditvi
/
nagraditev najboljših del
nagradíti
-ím
dov.
, nagrádil
(
ī í
)
1.
dati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški
dosežek, za plemenito dejanje:
nagraditi najzaslužnejše umetnike, znanstvenike
;
žirija ga je nagradila za odlično igro
;
rešitelja je bogato nagradil
/
nagraditi film, knjigo
/
nagradili so ga z dopustom
/
ekspr.
nagraditi s ploskanjem
//
dati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj:
nagraditi izžrebane gledalce, kupce
/
nagraditi s knjigo, televizorjem
/
nagraditi z izletom, s pozornostjo
2.
dati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na
redno delovno razmerje:
nagraditi dolgoletnega tajnika društva
●
ekspr.
življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo
to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi
nagrajèn
-êna -o:
nagrajeni umetnik
;
nagrajeno delo
/
ekspr.
njegovi napori so bili nagrajeni z velikim uspehom
nagrájanje
-a
s
(
á
)
knjiž.
nagrajevanje
:
nagrajanje umetnikov
nagrájati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
nagrajevati
:
nagrajati umetnike, znanstvenike
;
bogato, velikodušno nagrajati
/
nagrajati s ploskanjem
nagrajênec
-nca
m
(
é
)
kdor dobi nagrado:
čestitati nagrajencu
;
razglasiti nagrajence
/
nagrajenci natečaja, tekmovanja
/
Nobelov, Prešernov nagrajenec
/
ta film je letošnji nagrajenec
nagrajênka
-e
ž
(
é
)
ženska, ki dobi nagrado:
čestitati nagrajenki
/
Nobelova nagrajenka za literaturo
nagrajevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nagrajevati:
nagrajevanje znanstvenikov
/
kriteriji za nagrajevanje umetniških del
/
nagrajevanje po delu, učinku
nagrajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški
dosežek, za plemenito dejanje:
nagrajevati najboljše umetnike, znanstvenike
/
nagrajevati filme, knjige
/
nagrajevati z visokimi nagradami
/
ekspr.
nagrajevati s ploskanjem
//
dajati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj:
nagrajevati kupce
/
nagrajevati pravilne odgovore, rešitve
/
nagrajevati z izleti
2.
dajati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano
na redno delovno razmerje:
nagrajevati funkcionarje, poslance
/
publ.
nagrajevati po učinku
plačevati
nagrajeván
-a -o:
to delo ni primerno nagrajevano
nagrávžen
-žna -o
prid.
(
á ā
)
nižje pog.
ogaben
,
gnusen
:
umazana, nagravžna voda
/
nagravžno dejanje
nagrbánčenost
-i
ž
(
ȃ
)
značilnost nagrbančenega:
nagrbančenost kože
nagrbánčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti gube, zlasti na koži:
zamišljeno je nagrbančila čelo
;
v starosti se koža nagrbanči
/
zaradi suše so se kaktusi nagrbančili
nagrbánčen
-a -o:
nagrbančen obraz
;
koža je bila nagrbančena kakor jabolko spomladi
nagŕbati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
star.
nagrbančiti
:
nagrbati čelo
;
prsti so se nagrbali od luga
nagŕban
-a -o:
starka je nagrbana kot suha hruška
;
nagrbana lica
nagŕbiti
-im
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
dati čemu navzgor ukrivljeno obliko:
nagrbiti hrbet
;
mačka se je nagrbila
2.
star.
nagrbančiti
:
nagrbiti čelo
/
strah mu je nagrbil kožo
nagŕbljen
-a -o:
nagrbljen hrbet
;
nagrbljen obraz
nagrdíti
-ím
dov.
, nagŕdil
(
ī í
)
knjiž.
skaziti
,
iznakaziti
:
bolezen ji je nagrdila obraz
nagrebéniti
-im
in
nagrebeníti -ím
dov.
, nagrebénil
(
ẹ̄ ẹ̑; ī í
)
1.
dati čemu obliko grebena, grebenov:
veter je nagrebenil morje
;
valovi so se nagrebenili
2.
nagrbiti
:
pes je nagrebenil hrbet in jezno zarenčal
nagrêbsti
-grêbem
dov.
, nagrébel nagrêbla; nagrêben
(
é
)
z grebenjem priti do določene količine česa:
nagrebla je pest kamenčkov
/
nagrebsti kup žerjavice
nagreníti
-grénem
dov.
(
ī ẹ́
)
knjiž.,
zastar.
nagrebsti
,
nagrabiti
:
nagreniti žerjavico na kup
nagrísti
-grízem
dov.
(
í
)
1.
z grizenjem načeti:
nagristi jabolko
;
miši so nagrizle zelje
2.
ekspr.
povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano:
kemikalije lahko nagrizejo kovino
●
ekspr.
spomenike je že nagrizel zob časa
zaradi starosti začenjajo razpadati
nagrízen
-a -o:
nagrizena čokolada
;
od črvov nagrizena vrata
nagrizováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z grizenjem načenjati:
miši nagrizujejo sadje
2.
ekspr.
povzročati, da postane kaj deloma poškodovano:
žveplena kislina nagrizuje železne kotle
nágrlin
-a
m
(
á
)
nar.
nagelj
:
gojiti, trgati nagrline
/
šopek rdečih nagrlinov
nagrmáditi
-im
dov.
(
ā ȃ
)
z grmadenjem spraviti skupaj:
kamenje v dolini so nagrmadili hudourniki
;
pren.,
ekspr.
nagrmaditi goro dokazov
;
nagrmaditi si bogastva
nagrmáditi se
priti kam, pojaviti se kje v veliki količini:
v skladiščih se nagrmadijo zaloge blaga
/
ob kiosku se je nagrmadilo veliko ljudi
;
pren.,
ekspr.
težke skrbi so se nagrmadile nanjo
nagrmáden
-a -o:
na bregu nagrmadene ledene plošče
;
soba je nagrmadena z dragocenim pohištvom
nagrméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
zelo glasno, hrupno priti:
v hišo so nagrmeli vojaki
nagrméti se
reči, povedati veliko takega, kar človeka vznemirja, razburja:
dovolj sem se nagrmel proti takemu ravnanju
nagrníti
in
nagŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
nar.
nagrebsti
,
nasuti
:
nagrni še malo zemlje k roži
/
nagrnila je skledo fižola z mize
nagrníti se
in
nagŕniti se
knjiž.
zgrniti se:
vsi so se nagrnili na prvo predstavo
;
nagrniti se k vratom
nagróben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je na grobu:
nagrobni kamen, spomenik
;
nagrobna plošča
/
nagrobni govor je imel rektor univerze
/
nagrobni napis
besedilo mrtvemu na nagrobniku
nagróbnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
knjiž.
žalostinka
:
vojaki so umrlemu zapeli nagrobnico
●
star.
ko je duhovnik govoril nagrobnico, so ženske zajokale
nagrobni govor
2.
zastar.
roža, rastlina, s katero se krasi grob:
na grobovih so odcvetele nagrobnice
nagróbnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
spomenik na grobu:
postaviti nagrobnik očetu
;
sklesati nagrobnik
;
kamnit, marmornat nagrobnik
;
pren.,
ekspr.
v tej zbirki je pesnik postavil nagrobnik svoji ljubezni
2.
knjiž.
nagrobni napis:
sestaviti nagrobnik
nagromáditi
-im
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
nagrmaditi
:
reka je nagromadila kup vejevja
/
na trgu se je nagromadilo mnogo ljudstva
nagubánčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti gube, zlasti na koži:
nagubančiti čelo
;
koža na vratu se mu je nagubančila
nagubánčen
-a -o:
nagubančen obraz
nagúbanost
-i
ž
(
ū
)
značilnost nagubanega:
nagubanost kože
/
zmerna nagubanost zaves
nagúbati
-am
dov.
(
ū
)
narediti gube:
skrbi so mu nagubale obraz
/
nagubati blago, zavese
/
pri sedenju se ji obleka naguba
zmečka
nagúban
-a -o:
nagubana koža
;
nagubano čelo
;
rada nosi nagubana krila
♦
geogr.
nagubano gorovje
gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja
nagúliti se
-im se
dov.
, nagúlila se
in
nagulíla se
(
ú
)
šol. žarg.
naučiti se mehanično, brez razumevanja:
zgodovino se je nagulil, ker bo vprašan
/
naguliti se na pamet
/
si se že nagulil za izpit
naučil, naštudiral
nahahljáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po hahljanju:
nahahljati se v veseli družbi
nahajalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer je večja, za izkoriščanje primerna količina
rudnine:
najti, odkriti nahajališče
;
premogova, rudna nahajališča
;
nahajališče živega srebra
/
nahajališče nafte, plina
/
odpreti, pripraviti nahajališče
/
debelina, nagib nahajališča
plasti, sloja
//
publ.
kraj, prostor, kjer je, obstaja kaj sploh:
odkriti nahajališče amfor, fosilov
/
na zemljevidu je zaznamoval svoje trenutno nahajališče
/
nahajališče narcis, rakov
/
znana nahajališča iz neolitika
najdišča
nahájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nahajati:
iskanje in nahajanje novih izraznih možnosti
/
zanikati nahajanje tujcev v mestu
nahájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
publ.
imeti
:
v tem dejstvu nahaja neizpodbitne dokaze
;
ta človek nahaja zelo dober odziv v družbi
/
tam zmeraj nahaja zveste poslušalce
//
večkrat najti:
na bojišču je nahajal najrazličnejše orožje
;
iskati in nahajati
/
kritika nahaja v drami tudi motiv upora
odkriva, vidi
nahájati se
publ.,
s prislovnim določilom
biti sem:
v knjigi se nahajajo napake
;
v gorah nahajamo sneg
/
predsednik se nahaja v pisarni
/
nahajam se pred odločilnim obdobjem
nahajajóč
-a -e:
braniti mesto, nahajajoče se v nasprotnikovem obroču
náhija
-e
ž
(
á
)
v fevdalni Turčiji
manjša upravna enota:
beograjska nahija
nahítro
in
na hítro
prisl.
,
piše se narazen
(
ī
)
izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času:
ko je šla mimo, ga je na hitro pogledala
;
na hitro pojesti
//
izraža, da se dejanje zgodi nepričakovano ali v nepričakovano
kratkem času:
na hitro se odločiti, poročiti
;
na hitro umreti
//
nav. ekspr.
izraža, da je dejanje zaradi prehitrega delanja, opravljanja manj
kvalitetno:
na hitro izdelati
;
nalogo sem samo na hitro pregledal
;
na hitro pripravljen nastop
nahítroma
prisl.
(
ȋ
)
na hitro
:
nahitroma narejeno delo
nahladíti se
-ím se
dov.
, nahládil se; nahlajèn
(
ī í
)
nekoliko se prehladiti:
spet se je nahladil in začel kašljati
nahlastáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
1.
nadihati se:
komaj se je nahlastal svežega zraka
2.
najesti se:
merjasec se je nahlastal želoda
náhod
-óda
in
-a
m
(
á ọ́, á
)
vnetje nosne sluznice, pri katerem se močneje izloča sluz ali gnoj:
dobiti, imeti nahod
♦
med.
seneni nahod
bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni
prah
;
vet.
nalezljivi nahod kuncev
nalezljivo vnetje nosne sluznice kuncev
nahóden
-dna -o
prid.
(
ọ́ ọ̑
)
ki ima nahod:
nahoden človek
;
ničesar ne voha, ker je nahoden
/
ekspr.
nahoden nos
nahodíti se
-hódim se
dov.
, nahójen
(
ī ọ́
)
1.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po hoji:
ko se nahodi, spet sede k pisalni mizi
/
hitro si se nahodila
2.
v hoji, hojenju doseči veliko, preveliko mero:
zelo smo se nahodili
;
za danes si se dovolj nahodil
/
od goric do sem se kar nahodiš
●
ekspr.
ta se je pa nahodil po sodiščih
imel je veliko opraviti s sodišči
nahódnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor ima (pogosto) nahod:
kašljavec in nahodnež
nahódnost
-i
ž
(
ọ́
)
stanje nahodnega človeka:
zaradi nahodnosti ni zaznaval vonja
nahraníti
1
in
nahrániti -im
dov.
(
ī á ā
)
privarčevati
:
v treh letih je kar precej nahranil
;
nahraniti si potrebno vsoto denarja
nahraníti
2
in
nahrániti -im,
in
nahrániti -im
dov.
(
ī á ā; á ā
)
s hranjenjem napraviti koga sitega:
mati je nahranila otroka
;
nahraniti lačnega
;
nahraniti se s kruhom, mlekom
;
pren.,
ekspr.
nahraniti koga z obljubami
●
knjiž.
skrbeti mora za več ljudi, kakor jih morejo nahraniti njegove
stare roke
jih more preživljati, vzdrževati
nahrápati
-am
dov.
(
ȃ
)
zastar.
ohrapaviti
:
nahrapati površino
nahŕbten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
ki se nosi, prenaša na hrbtu:
nahrbtna škropilnica
;
nahrbtna šolska torba
nahŕbtnik
-a
m
(
ȓ
)
vreči podobna priprava z naramnicami za prenašanje na hrbtu:
odložiti, zavezati nahrbtnik
;
zložiti v nahrbtnik
nahŕbtnikar
-ja
m
(
ȓ
)
popotnik, turist z nahrbtnikom:
mafijci pustijo nahrbtnikarje pri miru, saj jim tistih nekaj
ukradenih dolarjev ne bi dosti pomagalo
;
potovati kot nahrbtnikar
nahrulíti
in
nahrúliti -im
dov.
(
ī ú
)
grobo, glasno ozmerjati, ošteti:
odposlance je nahrulil in nagnal
;
nahrulil jo je, zakaj ni prišla
;
nahruliti koga kot psa
zelo
nahruméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
zelo glasno, hrupno priti:
voda je nahrumela v dolino
/
v dvorano so nahrumeli poslušalci
nahruméti se
reči, povedati veliko takega, kar koga vznemirja:
upam, da si se že nahrumel
nahúditi
-im
tudi
nahudíti -ím
dov.
, nahúdil
(
ú ȗ; ī í
)
star.
narediti, storiti kaj hudega:
to ti je ona nahudila
/
tudi zima jim ne more nič nahuditi
nahúditi se
,
tudi
nahudíti se
razjeziti se:
oče se je zelo nahudil nad njim
nahújskati
-am
dov.
(
ȗ
)
spodbuditi k dejanjem, slabim, škodljivim za družbo:
nahujskati ljudi proti komu
;
nahujskali so vojake k uporu
nahújskan
-a -o:
nahujskani kmetje
;
to je storil, ker je bil nahujskan
nahúkati
-am
dov.
(
ȗ
)
s hukanjem ogreti:
nahukati premrle prste
●
ekspr.
dosti se je nahukal to zimo
velikokrat ga je zeblo
nahúkniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
zastar.
z izdihom zraka orositi, ovlažiti:
nahukniti zrcalo
nahvalíti
in
nahváliti -im
dov.
(
ī á
)
izraziti dovolj, veliko hvale, priznanja:
ne morejo ga nahvaliti
;
ti se nahvalijo med seboj
naigráti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po igranju:
na travniku so se otroci naskakali in naigrali
/
ekspr.
ko se bo naigrala s teboj, te bo zapustila
/
noče več kartati, se je že naigral
naíva
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
likovna umetnost, ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne
upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami:
njegovo slikarstvo je nekakšna mešanica nadrealizma, kubizma in
ruske naive
;
mojstri klasične naive
;
slika v stilu naive
naívec
-vca
m
(
ȋ
)
um.
slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva
realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami:
hrvaški, slovenski naivci
;
skulpture, slike naivcev
/
slikar naivec
naíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki (rad) verjame, zaupa zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti:
izkoriščati, varati naivne ljudi
;
naivna šestnajstletnica, študentka
/
fant je preveč naiven, da bi mislil na lastno korist
/
ekspr.
ne bodi naiven. S takimi dokazi me ne boš prepričal
/
otroško naiven
//
nav. ekspr.
ki izraža tako vero, zaupanje:
vprašati z naivnim glasom
/
narediti nedolžen, naiven obraz
/
naivna odkritosrčnost, zaupljivost
2.
nav. ekspr.
ki temelji na površnem, premajhnem poznavanju (slabih, negativnih
strani) življenja, resničnosti:
ta nauk je naiven
;
naivna predstava, trditev
/
zgodbe o bogovih so se jim zdele naivne
/
naivna zvijača
♦
filoz.
naivni realizem
spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in
zaznavami te realnosti
;
ped.
naivni realist
otrok v dobi med sedmim in devetim letom
;
um.
naivni slikar, umetnik
slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva
realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami
;
naivna umetnost
umetnost, ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne
upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami
naívno
prisl.
:
naivno govoriti, verjeti
;
naivno odkrit človek
naívka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
gled.
igralka, ki igra vloge naivnih ženskih značajev:
naivka in karakterna igralka
/
igrati naivko
2.
naivna ženska:
goljuf je imel uspeh zlasti pri naivkah
3.
um.
slikarka, umetnica, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva
realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami:
razstava naivke
naívnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
naiven človek:
to more verjeti samo kak naivnež
;
biti velik naivnež
/
bili so naivneži, zato so jih kmalu odkrili
naívnica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
naivna ženska:
to more verjeti samo kaka naivnica
naívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost naivnega:
ta izjava kaže njegovo naivnost
;
dekliška, otroška naivnost
/
v svoji naivnosti je vse verjela
/
ekspr.
slika je polna prisrčne naivnosti
/
ekspr.
posoditi komu toliko denarja na lepe besede je velika naivnost
naizúst
in
na izúst
prisl.
(
ȗ
)
star.
na pamet:
učiti se, znati naizust
/
zastar.
prej je le tako naizust govoril
naj
1
vez.
1.
v pripovednih odvisnih stavkih
za uvajanje stavka, ki z izražanjem želje ali zahteve dopolnjuje
nadrednega
a)
glede na predmet:
nagovarjajo me, naj se umaknem
;
pusti ga, naj vpije
/
mama pravi, (da) naj spotoma obiščem teto
b)
glede na prilastek:
mnenja smo, naj odstopi
;
dal mi je znamenje, naj ga počakam
2.
pog.,
v namernih odvisnih stavkih
za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka;
da
2
:
fanta skrij, naj ga nihče ne vidi
;
pojdi k sestri, naj ti zašije srajco
3.
nav. ekspr.,
v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen
za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka
uresniči:
naj bo tako ali drugače, naprej moramo
;
naj se je tudi spozabil, jaz ga ne obsojam
;
kupil ga bom, naj stane, kar hoče
;
stori svojo dolžnost, pa naj se svet podre
;
naj bi me stokrat vprašal, ne bi mu povedal
4.
ekspr.,
v pogojnih odvisnih stavkih
za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka:
naj le ona odide, brž bo vse drugače
;
naj te kdo sliši, pa bo zamera
/
naj bi meni to rekel, jaz bi mu že pokazal
5.
v ločnem priredju
za vezanje stavkov ali stavčnih členov, ki kažejo na možnost izbire:
naj bo blago dobro ali slabo, kupil ga bom;
prim.
najsibo
naj
2
členica
I.
s povednim naklonom
1.
3. os.
za izražanje
a)
želje, omiljenega ukaza:
ime naj mu bo Janez
;
naj ga nikar več ne čaka
;
priče naj se javijo na policiji
;
vse naj ostane, kakor je
;
dobitnik nagrade naj pošlje svoj naslov
/
ob spominu na umrle
naj mu bo lahka domača zemlja
/
kot vzklik
vrag naj ga vzame
b)
ne popolnoma prostovoljne privolitve:
pa naj bo po tvojem
;
naj gre, če že hoče
/
elipt.
grdo te gledajo. Naj me
c)
v vprašalnih stavkih
ugibanja, omahovanja:
kaj naj naredimo
;
naj res verjamemo
;
kje naj vzamem denar
/
ali naj grem ali ne
;
kako naj vem, kaj namerava
;
zastar.
kaj naj storiš
2.
1. os.
za izražanje
a)
nujnosti, želje:
to je potrebno, če naj se izognemo posledicam
;
naj ti povem, kako se je to zgodilo
;
publ.
predvsem naj omenim pisateljevo doslednost
b)
publ.,
z oslabljenim pomenom
pojasnila, utemeljitve:
skakalec je padel. A naj povem, da je veter precej močen
II.
s pogojnim naklonom
za izražanje
a)
želje, omiljenega ukaza:
pokazal nam je pot, po kateri naj bi hodili
;
politiki naj bi uresničevali želje ljudstva
;
denar za vodovod naj bi zbrali uporabniki sami
/
šola naj bi začela delovati že jeseni
;
po tem sporazumu naj bi velesile zmanjšale oborožitev
b)
namena, namere:
ustanovili so zvezo, ki naj bi dušila revolucionarna gibanja
;
ta šola naj bi vzgajala gradbene strokovnjake
c)
domneve:
taka izjava naj bi bila dana na nekem sestanku
;
ta proces naj bi povzročale neke glivice
●
ekspr.
kaj, kar vsakega naj bi se bal
izraža močno zanikanje
;
pog.
no, naj grem, je rekla
zdaj moram iti
;
ekspr.
prav mu je, pa naj bi bil pazil
izraža zadovoljstvo, privoščljivost
;
ekspr.
kako naj bi ga poznal, ko ga še nisem nikoli videl
izraža močno zanikanje
;
ekspr.
naj le kdo kaj reče
izraža močno zavrnitev
;
sam.:,
knjiž.
nad vsakim prizadevanjem visi neki naj
nàj...
tudi
náj...
predpona v sestavljenkah
(
ȁ; ȃ
)
za tvorbo presežnikov iz primernikov:
najhitrejši konji
;
najlepše se ti zahvalim
/
zdaj je gozd najbolj zelen
;
postavil se je najbolj spredaj
/
izbrala je samo najlepše
//
s samostalniškim izrazom
za izražanje najvišje stopnje zaželene lastnosti, kakovosti tega,
kar je pomen osnovne besede:
najdestinacija
in
naj destinacija, najpopevka
in
naj popevka
//
ekspr.,
s pridevniškim ali prislovnim izrazom, ki nima primernika
za izražanje najvišje stopnje:
najprvi, najzadnji, najnazadnje
;
sam.:,
ekspr.
hotela je imeti najdražje, najlepše obleke, vse samo naj, naj
najáda
-e
ž
(
ȃ
)
v grški mitologiji
nimfa, ki živi v vodi:
kipi najad
;
najade in tritoni
najáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od najaviti:
priti brez predhodne najave
/
najave za nočne pristanke letal
najáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti, da je prihod koga vnaprej znan:
odprl je vrata in ga najavil
;
glasno najaviti gosta
;
najavil se mu je že teden dni prej
//
narediti, da postane kaj vnaprej znano:
na seji je najavil svoj odstop
;
najaviti zanimivo predavanje
najávljen
-a -o:
ni ga sprejel, ker ni bil najavljen
najávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od najavljati:
najavljanje programa
najávljati
-am
nedov.
(
á
)
delati, da postane prihod koga vnaprej znan:
najprej so jih najavljali pri tajnici
//
delati, da postane kaj vnaprej znano:
napovedovalec je najavljal spored
;
pren.,
knjiž.
pomlad se je že najavljala
nàjbrž
tudi
nájbrž
člen.
(
ȁ; ȃ
)
1.
izraža precejšnjo verjetnost:
pozvonilo je, najbrž je poštar
;
truden si in najbrž tudi lačen
;
podobnih primerov je najbrž še veliko
;
govoril je zmedeno, da najbrž sam ni vedel kaj
/
vrne se kmalu, če nocoj ne, pa jutri, najbrž
//
izraža približnost povedanega:
do tja je najbrž tri ure vožnje
2.
izraža (zadržano) pritrjevanje:
boš prišel jutri? Najbrž
;
on bo opravil najboljše od vseh. Najbrž res
3.
poudarja nasprotno trditev:
kdo me bo ustrahoval, najbrž ti, ki te nič ni
nàjbrže
tudi
nájbrže
člen.
(
ȁ; ȃ
)
star.
najbrž
:
najbrže je res tako, kakor praviš
;
kako je umrl, ne vemo in najbrže nikoli ne bomo izvedeli
nájdba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
najdeni predmet, zlasti iz starejšega zgodovinskega obdobja:
datirati, proučevati najdbo
;
dragocena, zanimiva najdba
/
antična, neolitska najdba
/
arheološka najdba
♦
arheol.
depojska najdba
2.
glagolnik od najti:
prijaviti, sporočiti najdbo
;
najdba bronaste sekire
;
najdba zaklada
/
star.
najdba kraške jame
odkritje
nájdenček
-čka
m
(
ȃ
)
najden otrok, ki so ga neznani starši izpostavili, zapustili:
posvojiti najdenčka
/
ko je bil star dvajset let, je zvedel, da je najdenček
nájdenec
-nca
m
(
ȃ
)
knjiž.
najdenček
:
dati najdenca v rejo
//
kdor je najden:
najdenec je izjavil, da je prebil na otoku pet let
najdenína
-e
ž
(
í
)
1.
nagrada za najdeni in lastniku vrnjeni predmet:
dati, izplačati najdenino
2.
knjiž.
najdba
:
o njihovem življenju sklepajo le po najdeninah
/
arheološke najdenine
/
dragoceno najdenino je vrnil lastniku
najdeníšnica
-e
ž
(
ȋ
)
zavod za najdenčke:
misijonarke vodijo bolnišnico in najdenišnico
nájdenje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od najti;
najdba
:
najdenje ukradene umetnine
/
najdenje pravilne rešitve
/
najdenje lastnega jaza
//
knjiž.
ugotovitev
,
odkritje
:
razlagati človeško psiho, njene blodnje in najdenja
nájdenka
-e
ž
(
ȃ
)
najden otrok ženskega spola, ki so ga neznani starši izpostavili,
zapustili:
posvojiti najdenko
najdévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od najdevati:
neutrudno iskanje in najdevanje nove likovne govorice
najdévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
večkrat najti:
pogosto je na cesti najdeval letake
/
režiser najdeva v sodobnem svetu nasilje in brezperspektivnost
ugotavlja, odkriva
/
najdevati se pred kinom
najdíšče
-a
s
(
í
)
1.
arheol.
kraj, prostor, kjer se najde predmet, zlasti iz starejšega
zgodovinskega obdobja:
poimenovati kulturo po najdišču
;
karta najdišč
/
neolitsko, slovansko najdišče
/
arheološko najdišče
2.
knjiž.
kraj, prostor, kjer se najde kaj sploh:
najdišče gob, medu
/
rudno najdišče
nahajališče
/
najdišče starih besed
najdíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na najdišče:
najdiščni prostor
/
najdiščni podatek
najdítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor najde kaj izgubljenega, pozabljenega:
najditelj je izročil uro lastniku
;
najditelj aktovke, psa
/
publ.
pošten najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi
najdíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki najde kaj izgubljenega, pozabljenega:
poklicala ga je poštena najditeljica denarnice
najédati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
povzročati, da postane kaj deloma poškodovano:
rja najeda kovino
;
raztopina najeda tkanino
;
pren.,
ekspr.
dvomi ga najedajo
;
vojna najeda njegovo zdravje
najédkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
z jedkanjem načeti, poškodovati:
v vodi raztopljene snovi so najedkale kovinske dele
/
najedkati kliše
izjedkati
najèm
-éma
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od najeti:
pogajati se o najemu ladje, prostorov
/
pooblastilo za najem posojila
/
dati, vzeti hišo v najem
;
imeti gostilno, posestvo v najemu
najemálec
-lca
[
najemau̯ca
in
najemalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
najemnik
:
najemalec se je sprl z lastnikom hiše
najémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od najemati:
najemanje hiš
/
najemanje posojil
/
najemanje delavcev
najémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
delati, da kaj za plačilo prehaja v začasno uporabo koga:
turisti najraje najemajo sobe ob morju
/
po vsej vasi je najemal vozove, pa jih ni dobil
/
najemati posojila
//
večkrat dobiti koga, da za plačilo opravlja, opravi določeno delo,
nalogo:
delavce najemajo samo ob žetvi in trgatvi
najémen
-mna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na najem, najemanje:
določiti najemno dobo
;
ima samo najemno pravico
/
najemna pogodba
/
najemne sobe, zgradbe
/
najemni delavec
najémnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska ali ustanova, ki kaj najame:
najemnica stanovanja
/
najemnica gostilne, hotela, lokala
/
občina je postala najemnica obeh stavb
najémnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor kaj najame:
ker najemnik ni plačal najemnine, mu je lastnik odpovedal stanovanje
;
najemnik stanovanja
/
najemnik gostilne, kmetije
2.
kdor za plačilo opravlja, opravi določeno delo, nalogo:
ob žetvi so si pomagali z najemniki
//
v nekaterih državah
vojak, ki za plačilo stopi v vojsko:
pehoto so v glavnem sestavljali najemniki
;
redni vojaki in najemniki
/
vojaški najemnik
najemnína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za začasno uporabo česa:
najemnina je majhna, visoka
;
plačati, zvišati najemnino
;
letna, mesečna najemnina
;
najemnina za avto, stanovanje
/
najemnina za kmetijo
♦
ekon.
ekonomska najemnina
ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek
najemnínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na najemnino:
najemninski obrok
/
najemninski spor
najémniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na najemnike:
najemniška hiša, soba
;
najemniška zemlja
/
pehotna najemniška oprema
;
najemniška plača
/
najemniška vojska
/
najemniško razmerje
najémništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
stanje, življenje najemnikov:
odkupil je posestvo in se rešil najemništva
/
ukiniti vojaško najemništvo
najemodajálec
-lca
[
najemodajau̯ca
in
najemodajalca
]
m
(
ȃ
)
publ.
kdor da kaj v najem:
najemodajalec in najemojemalec moreta sporazumno spremeniti pogodbo
najemojemálec
-lca
[
najemojemau̯ca
in
najemojemalca
]
m
(
ȃ
)
publ.
kdor kaj najame;
najemnik
:
najemojemalec je dolžen plačati najemnino do petega v mesecu
najémščina
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
najemnina
:
redno plačevati najemščino
/
od gostilne dobiva visoko najemščino
/
imeti prostor v najemščini
v najemu
najésti
-jém
dov.
,
2. mn.
najéste,
3. mn.
najedó
tudi
najêjo; najêj
in
najèj najêjte; najédel najédla,
stil.
najèl najéla
(
ẹ́
)
povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano:
rja je najedla ograjo
najésti se
1.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, jedi:
najedli so se in odšli
;
najesti se kruha, žgancev
;
zelo, do sitega se najesti
/
pog.:
zasluži toliko, da se lahko vsak dan naje
;
v tej restavraciji so se skoraj zastonj najedli
so malo plačali za hrano
2.
ekspr.
naveličati se:
vsi so se ga že najedli, ker je preveč vsiljiv
/
najesti se glasbe, vedno istih zgodb
najéti
-jámem
stil.
nájmem
dov.
, najêmi najemíte,
stil.
nájmi najmíte; najél;
nam.
najét
in
najèt
(
ẹ́ á, á
)
napraviti, da kaj za plačilo preide v začasno uporabo koga:
najeti hišo, stanovanje
;
najeti ladjo, letalo
;
klub je najel telovadnico za dve uri tedensko
/
najeti zemljo
/
najeti posojilo
//
dobiti koga, da za plačilo opravlja, opravi določeno delo, nalogo:
najeti delavca, godca
;
najeti odvetnika
;
najel ga je za dva meseca
;
kriči, kot bi ga kdo najel
zelo
najét
-a -o:
najet delavec
;
najeta soba
/
najeti vojak
v nekaterih državah
vojak, ki za plačilo stopi v vojsko
najétje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
glagolnik od najeti:
preklicati najetje apartmaja
/
pogoji za najetje posojila
/
imeti težave z najetjem voznika
najézdnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
najezdnik
najézdnik
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
žuželke, ki ležejo jajčeca v ličinke drugih žuželk in jih tako
izkoriščajo kot gostitelje, Ichneumonidae:
različne vrste najezdnikov
;
ličinke najezdnikov v bubah in gosenicah
/
lesni najezdnik
najezíti se
-ím se
dov.
, najézil se
(
ī í
)
v jezi, jezenju doseči veliko, preveliko mero:
največ se je najezil nad najstarejšim
/
ko so se najezili, so se začeli dogovarjati
najéženost
tudi
naježênost -i
ž
(
ẹ̑; é
)
značilnost, stanje naježenega:
naježenost dlake
;
naježenost od mraza, strahu
/
ekspr.
njegova naježenost jo je prizadela
najéžiti
-im
tudi
naježíti -ím
dov.
, najéži; najéžil
(
ẹ̄ ẹ̑; ī í
)
postaviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu:
pes naježi dlako in pokaže zobe
/
naježiti obrvi
namrščiti
najéžiti se
,
tudi
naježíti se
1.
postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu:
mački se je naježila dlaka
;
ekspr.
od strahu so se mu naježili lasje
/
mačka se je naježila in zapuhala
;
pren.,
ekspr.
dolge sulice vojakov so se naježile proti sovražniku
2.
ekspr.
izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo:
ob teh besedah se je ves naježil
/
kaj si se tako naježila proti njemu
najéžen
-a -o
tudi
naježèn -êna -o:
naježen pes
;
dlako ima vso naježeno
;
prisl.:
gledal je naježeno in sovražno
nájga
-e
ž
(
ȃ
)
nar. vzhodno
ostanek vina (v sodu):
tudi najgo so že popili
;
motna najga
//
ostanek česa tekočega sploh:
kuhar ima v kotlu samo še najgo
nájin
-a -o
zaim.
(
ȃ
)
1.
izraža svojino dvojice oseb, za katerih eno ima govoreči sebe:
najin dom
/
najini srci
2.
izraža splošno pripadnost tej dvojici:
najin strah se ni uresničil
//
izraža razmerje med to dvojico in okolico:
najina sreča
3.
izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice:
najin otrok
;
najini starši
/
najin prijatelj
4.
izraža izhajanje od te dvojice:
najin prispevek skupnosti
//
izraža medsebojnost:
najino srečanje
5.
pog.
izraža (stalno) povezanost s to dvojico:
kdaj odpelje najin vlak;
prim.
moj
,
naš
nájlon
-a
m
(
ȃ
)
1.
tekst.
poliamidno vlakno ameriškega izvora:
proizvodnja najlona
//
tkanina iz teh vlaken:
plašč iz najlona
2.
poliamidno vlakno sploh:
vrv iz najlona
;
v prid. rabi:
najlon nogavice
nájlonka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nav. mn.,
pog.
najlon nogavica:
obula si je najlonke
;
par najlonk
2.
alp. žarg.
najlonska plezalna vrv:
zvil je najlonko in jo spravil v nahrbtnik
nájlonski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na najlon:
najlonsko vlakno
/
najlonska mreža, tkanina
/
najlonske nogavice
nàjmanj
tudi
nájmanj
in
nàjmànj
tudi
nájmànj
prisl.
(
ȁ; ȃ; ȁ-ȁ; ȃ-ȁ
)
1.
izraža najmanjšo stopnjo;
ant.
najbolj
:
biti najmanj lep
;
on je bil pri nesreči najmanj poškodovan
;
govoriti najmanj razločno
;
za tako vreme je obleka, ki je je najmanj škoda
/
za sina je najmanj skrbel
/
ekspr.
žaliti nisem hotel nikogar, najmanj pa tebe
●
ekspr.
napade, kadar najmanj pričakuješ
nenadoma, nepričakovano
2.
izraža najmanjšo količino ali mero;
ant.
največ
:
najmanj mikrobov je našel med ledeniki
/
najmanj zapraviš, če kupuješ dobro blago
//
v členkovni rabi
izraža omejevanje na najmanjšo količino ali mero:
zbralo se jih je najmanj dvesto
;
izvoz bo dosegel najmanj lansko višino
;
cene so zrasle za najmanj deset odstotkov
/
najmanj, kar te lahko čaka, je, da boš plačal globo
;
drži se, kot da je najmanj general;
prim.
malo
,
manj
nàjmanjkrat
tudi
nájmanjkrat
in
nàjmànjkrat
tudi
nájmànjkrat
prisl.
(
ȁ; ȃ; ȁ-ȁ; ȃ-ȁ
)
izraža najmanj ponovitev:
ti med vsemi najmanjkrat prideš domov
nàjnaprêj
tudi
nájnaprêj
prisl.
(
ȁ-ē; ȃ-ē
)
star.
najbolj spredaj:
najnaprej so šli otroci
nàjnapŕvo
tudi
nájnapŕvo
prisl.
(
ȁ-ȓ; ȃ-ȓ
)
star.
najprej
:
najnaprvo naj povem, zakaj sem prišel
nàjnazádnje
tudi
nájnazádnje
prisl.
(
ȁ-ȃ; ȃ-ȃ
)
ekspr.
nazadnje
:
sem pride pomlad najnazadnje
najókati
tudi
najokáti -am,
in
najókati
tudi
najokáti -jóčem
dov.
, najókajte
tudi
najokájte
in
najóčite
(
ọ́ á ọ́
)
knjiž.
z jokanjem povzročiti nastanek česa:
po bajki so studence najokale vile
najókati se
tudi
najokáti se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po jokanju:
pustite jo, da se najoka
;
ni se še najokal za njo
nàjpopréd
tudi
nájpopréd
prisl.
(
ȁ-ẹ̑; ȃ-ẹ̑
)
zastar.
najprej
:
najpopred ga morava poiskati
nàjpoprêj
tudi
nájpoprêj
prisl.
(
ȁ-ȇ; ȃ-ȇ
)
ekspr.
najprej
:
najpoprej bova uredila račune
/
najpoprej je treba jesti, potem šele lahko modruješ
nàjpréd
tudi
nájpréd
prisl.
(
ȁ-ẹ̑; ȃ-ẹ̑
)
zastar.
najprej
:
najpred premisli, potem se odloči
nàjprej
tudi
nájprej
in
nàjprêj
tudi
nájprêj
prisl.
(
ȁ; ȃ; ȁ-ȇ; ȃ-ȇ
)
1.
izraža, da je povedano v zapovrstnosti dogajanja na začetku:
najprej premisli, potem začni delati
;
najprej se upira, nazadnje se vda
/
najprej moram blago videti, potem bom lahko izbiral
2.
izraža, da se dejanje zgodi v zelo kratkem času:
naroči jed, ki bo najprej pripravljena
/
v členkovni rabi
še najprej ga pomiriš s prijaznostjo
nàjpŕvi
tudi
nájpŕvi -a -o
prid.
(
ȁ-ȓ; ȃ-ȓ
)
ekspr.
prvi
:
vstopil boš najprvi
/
snaga je najprva
nàjpŕvo
tudi
nájpŕvo
prisl.
(
ȁ-ȓ; ȃ-ȓ
)
najprej
:
najprvo nalije sebi, potem drugim
nàjsi
in
najsi
vez.
(
ȁ
)
knjiž.
1.
v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen
za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka
uresniči;
čeprav
:
vsak dan gre na sprehod, najsi še tako lije
;
najsi je ta trditev resnična, primerna ni
//
za omejevanje:
to pomembno, najsi dolgotrajno delo je rodilo uspeh
2.
v ločnem priredju
za vezanje stavkov ali stavčnih členov, ki kažejo na možnost izbire;
ali
2
,
naj
1
:
najsi bogatin najsi revež, vsak mora umreti
;
v tem pogledu so si vse ženske enake, najsi živijo v mestu ali na
deželi
nàjsibó
in
najsibó
in
nàj si bó
in
naj si bó
vez.
(
ȁ-ọ́; ọ́
)
knjiž.
1.
v ločnem priredju,
v zvezi z
najsibo, ali
za vezanje stavkov ali stavčnih členov
a)
ki se vsebinsko izključujejo;
ali
2
:
v mestu so gostovale najsibo poklicne najsibo ljubiteljske
gledališke skupine
/
s podrednim veznikom
živijo skromno, najsibo da nimajo denarja, najsibo ker so varčni
b)
ki kažejo na možnost izbire:
izvedba je brezhibna, najsibo v koncertni dvorani najsibo v operi
;
kupim si lesorez, najsibo holandski ali pa japonski
2.
v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen
za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka
uresniči;
čeprav
:
najsibo še tako spreten, tega ne zmore
//
za omejevanje:
spanje, najsibo kratko, poživi človeka
nájstnica
-e
ž
(
ā
)
publ.
od enajst, dvanajst do osemnajst, devetnajst let staro dekle:
najstnica v kratkem krilu
nájstnik
-a
m
(
ā
)
kdor je star od enajst, dvanajst do osemnajst, devetnajst let:
najstnik vznemirja starše
;
glasba, moda, zabave najstnikov
;
izzivalno vedenje najstnikov
nájstniški
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na najstnike:
najstniško vedenje
/
najstniška leta
nájstništvo
-a
s
(
ā
)
publ.
lastnosti ali ravnanje, značilno za najstnike:
nekoliko me moti njegovo najstništvo
nájstvo
-a
s
(
ȃ
)
filoz.
kar naj bo, kar naj bi bilo:
bit in najstvo
/
estetsko, etično najstvo
/
njegovemu članku pripisuje vsa mogoča najstva
hotenja, namene
nájti
nájdem
dov.
, nášel nášla,
stil.
nájdel nájdla
(
á
)
1.
nehote, navadno nepričakovano priti do česa:
najti denarnico na cesti
;
na obleki je našla krvave madeže
/
v leksikonu je našel več napak
/
v gostilni je našla moža z neko mlado žensko
/
star.
v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca
spozna
//
hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega:
skrijem se ti, da me ne najdeš
;
najti izgubljeno stvar
;
hišni ključ je nazadnje našel v žepu
/
pes je našel sled
izvohal
/
najti prehod čez gorovje
;
elipt.
živina najde sama domov
2.
s širokim pomenskim obsegom
biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
a)
če osebek tega nima:
najti delo, stanovanje
;
divjad ne najde hrane v visokem snegu
/
nav. ekspr.:
za to opravilo težko najdem primerne ljudi
dobim
;
našla (si) je moža
/
najti gobe, jagode
;
najti nafto, premog, železno rudo
;
pren.
bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
b)
če osebku to še ni znano:
najti ustreznejšo metodo
;
našli so način, kako naj delo hitreje napreduje
;
pojavu je treba najti vzrok
/
najti formulo, pravilo, zakonitost
/
na obrazih ljudi je našel odgovor
/
pog.
če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval
doženem, ugotovim
3.
biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
a)
s povpraševanjem, poizvedovanjem:
Rdeči križ ji je pomagal najti sina
/
ljudje so sami našli požigalca
;
našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil
/
knjiž.
njena slutnja je našla pravega človeka
b)
z gledanjem:
v množici na trgu je našel svojega prijatelja
/
najti besedo v slovarju
;
najti točko A v načrtu
/
pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
c)
s tipanjem:
v temi je s težavo našel vrata
;
ne najdem žile
4.
navadno s prislovnim določilom
izraža navzočnost v prostoru ali času:
lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče
;
naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini
;
v članku najdemo nekatere neresnične trditve
/
publ.:
malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu
raznarodovalnemu pritisku
malo narodov je
;
tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev
tu so plemena
//
nav. 2. os.
izraža, da je kaj kje na razpolago:
vedno me najdeš doma med peto in šesto uro
;
metlo najdete za vrati
/
pog.
v tej trgovini najdete vse
lahko kupite
/
ekspr.
tudi zate bi se kaj našlo
5.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik:
najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom
;
najti rešitev
rešiti (se)
;
v kajenju najde užitek
uživa
/
publ.:
članek je našel precej odmeva med bralci
o njem so govorili, razpravljali
;
predlog zakona ni našel soglasja med poslanci
vsi se niso strinjali z njim
;
oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji
njuna dela so bila tam objavljena
●
ekspr.
vedno se najde kdo, ki godrnja
vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje
;
ekspr.
ob tem ne najdem besed
od osuplosti nad tem ne morem nič reči
;
ekspr.
fant, da mu ne najdeš para
dober; postaven
;
ekspr.
večjih pijancev ne najdeš
ni
;
vznes.
v tujini je našel zadnji dom, grob
je umrl
;
najti isti, skupni jezik,
publ.
skupni imenovalec
imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju
;
ekspr.
le kaj najde na njem
izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena
;
star.
v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led
je izvedel, se poučil
;
preg.
lepa beseda lepo mesto najde
;
preg.
kdor išče, najde
;
preg.
tudi slepa kura včasih zrno najde
tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
nájti se
1.
knjiž.
spoznati svoje bistvo, svoja nagnjenja:
na univerzi se je našel in spoznal, kam vodi njegova pot
/
pisatelj se je našel šele v zadnjem romanu
2.
pog.
sestati se, sniti se:
najdemo se pred kinom
/
komaj je dvakrat počilo, že smo se vsi našli za skalo
nájden
-a -o:
najdene bankovce je vrnil lastniku
;
muzej hrani najdena okostja
/
urad za najdene predmete
najúžinati se
-am se
dov.
(
ú
)
nar.
najesti se pri kosilu;
nakositi se
:
najužinal sem se in napil
nàjveč
tudi
nájveč
in
nàjvèč
tudi
nájvèč
prisl.
(
ȁ; ȃ; ȁ-ȅ; ȃ-ȅ
)
1.
izraža največjo količino ali mero:
največ hrupa delajo motorji
;
on ima največ zaslug
;
ekspr.
napravili bomo še več, največ, kar je mogoče
/
v največ primerih ti bolniki ozdravijo
;
zima z največ snega
//
v členkovni rabi
izraža omejevanje na najvišjo količino ali mero:
banka daje kredit največ za eno leto
;
s hriba pridem v največ pol ure
/
zamudil bi se pet, največ deset minut
kvečjemu
2.
v členkovni rabi
večinoma
,
po večini
:
za kuho rabi največ aluminijasto posodo
;
hodi največ z mladimi;
prim.
več
,
veliko
nàjvečkrat
tudi
nájvečkrat
in
nàjvèčkrat
tudi
nájvèčkrat
prisl.
(
ȁ; ȃ; ȁ-ȅ; ȃ-ȅ
)
izraža največ ponovitev:
med učenci je bil največkrat pohvaljen
/
to so največkrat od drugod prevzete ideje
večinoma, po večini
nàjzádnji
tudi
nájzádnji -a -e
prid.
(
ȁ-ȃ; ȃ-ȃ
)
ekspr.
zadnji
:
on je bil najzadnji na vrhu
/
ne bova na plesu najzadnja
●
ekspr.
ravnali so z njim kakor z najzadnjim hlapcem
brezobzirno, ponižujoče
nàk
[
-k
izgovorjen v grlu
]
člen.
(
ȁ
)
1.
izraža močno zanikanje, zavrnitev:
nak, to pa ne gre
;
da bi njega poslušal – nak
;
ne boš ga tepel. Nak
/
mornarski poklic, nak, to ni zame
2.
izraža nejevoljo:
stokrat ji ukaži, naj pobriše, nak, stokrat ti pozabi
;
nak, tak fant, pa tako otročji
3.
izraža podkrepitev trditve:
nak, take svatbe pa še ni bilo
nàka
[
-k-
izgovorjen v grlu
]
člen.
(
ȁ
)
1.
izraža močno zanikanje, zavrnitev;
nak
:
naka, za vojaka nisem
;
ne boš šel z menoj, naka
;
ali veš, kje je oče? Naka, ne vem
2.
izraža podkrepitev trditve:
naka, tako razposajeni pa še niste bili
nakacáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
namazati
,
napackati
:
barve je kar nakacal na papir
/
ekspr.
nakacati medu, smetane na kruh
na debelo namazati
nakáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
razjeziti
,
razdražiti
:
kdo te je tako nakačil
/
nakačiti koga proti komu
nahujskati, naščuvati
2.
nar.
zelo nabrusiti, naostriti:
nakačiti britev
nakadíti
-ím
dov.
, nakádil
(
ī í
)
1.
s kajenjem priti do določene količine dima:
sedel je v dimu, ki ga je čez dan nakadil
2.
nekoliko okaditi:
to meso ste samo nakadili, ne pa prekadili
nakadíti se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po kajenju:
gostje so se nakadili
;
za dolgo se je nakadil cigaret
nakajèn
-êna -o
1.
deležnik od nakaditi:
nakajene jetrne klobase
2.
pog.,
ekspr.
pijan
:
gostje so že nakajeni
;
domov je prišel precej nakajen
nakálati
1
-am
dov.
(
ȃ
)
nasekati
:
nakalati drva, les
nakaláti
2
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nar. zahodno
s kalanjem priti do določene količine vode:
nakalal je polno korito
/
nakalati vodo pri vodnjaku
nakalítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od nakaliti:
nakalitev krompirja
nakalíti
-ím
dov.
, nakálil
(
ī í
)
agr.
z ustrezno temperaturo in vlažnostjo povzročiti kaljenje pred setvijo,
sajenjem:
krompir zmeraj nakalijo
;
nakaliti oves
nakána
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
namen, načrt, navadno slab, skriven:
opustiti, priznati svojo nakano
;
podtikajo mu hudobne nakane
;
zahrbtne nakane
/
delati nakane
/
nakana, da bi zbežal iz taborišča, se ni posrečila
/
star.
ob vinu je pozabil na vse dobre nakane
namene
nakániti
-im,
tudi
nakaníti
in
nakániti -im
dov.
(
á ā; ī á ā
)
1.
star.
skleniti, odločiti se:
nakanil je odpotovati
;
nakanili so, da še enkrat vse preiščejo
;
elipt.
uspelo mu je izvršiti, kar je nakanil
//
nameniti
,
določiti
:
mirno je sprejemal vse, kar mu je nakanila usoda
2.
zastar.
zagosti
:
bo že videl, kakšno mu nakanim
/
nakaniti komu težave
nakápati
1
-am
in
-ljem
dov.
(
ā ȃ
)
s kapanjem spraviti kam:
nakapati čistilno sredstvo na madež
;
nakapati pet kapljic zdravila
nakápati se
1.
s kapanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini:
na tla se je nakapala lužica krvi
●
ekspr.
vsak mesec se mu nakapa lep kupček denarja
ga dobi, zasluži
2.
ekspr.
v presledkih drug za drugim priti:
do prihoda vlaka se je nakapalo še nekaj ljudi
nakápati
2
-am
in
-ljem
nedov.
(
ȃ
)
1.
zastar.
nakopavati
:
s tem si nakapa njihovo nejevoljo
2.
nar. vzhodno
nalagati
1
,
nakladati
:
nakapati gnoj na voz
nakapljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
s kapljanjem spraviti kam:
nakapljati zdravilo na žličko
;
na spodnji rob pisma je nakapljal malo voska
nakapljáti se
1.
s kapljanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini:
ta vosek se je nakapljal od sveč
;
čez noč se je nakapljal poln lonec vode
●
ekspr.
denar sproti zapravijo, če se jim ga kaj nakaplja
če ga kaj dobijo, zaslužijo
2.
ekspr.
v presledkih drug za drugim priti:
v gostilno so se počasi nakapljali vsi stari znanci
nakàr
vez.
(
ȁ
)
knjiž.,
v vezalnem priredju
potem
1
,
nato
:
izpraznil je kozarec, nakar je spregovoril
/
publ.
izpil je čaj in si napravil posteljo. Nakar je legel in zaspal
/
kolovoz pelje mimo štirih hiš, nakar zavije v hrib
nakáza
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov;
spaček
:
roditi nakazo
;
žrebe je dvoglava nakaza
/
kot psovka
izgini, nakaza
;
pren.
stavba je arhitektonska nakaza
2.
skaženost
,
iznakaženost
:
neprimerni čevlji povzročajo nakazo stopal
/
nakaza na obrazu zaradi črnih koz
nakázati
tudi
nakazáti -kážem
dov.
(
á á á
)
1.
dati pisno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za
naročnikov račun:
podjetje je zahtevani znesek že nakazalo
/
nakazati denar po pošti, preko banke
/
naročnino nakažite na naš transakcijski račun
2.
na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj:
nakazal je nekaj možnosti sodelovanja
;
govornik je probleme samo nakazal, razčlenil jih pa ni
/
namen uvoda je zlasti nakazati vsebino govora
/
publ.
na kongresu so nakazali celo vrsto pomembnih problemov
so jih obravnavali, so govorili o njih
//
narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah:
pokrajino na sliki navadno samo nakaže
/
skalovje je nakazal s kamenjem in mahom
3.
z določenim znakom, znamenjem opozoriti na kaj:
nakazati spremembo smeri
/
motorist je z roko nakazal smer
/
nakazati pomene besed s črkami
♦
lov.
žival nakaže zadetek
iz značilnega giba se vidi, da je bila zadeta
4.
dati podatke, informacije, iz katerih se da kaj predvidevati:
ti dosežki so nakazali nadaljnji razvoj panoge
/
nakazati rešitev matematične naloge
nakázan
-a -o:
v predavanju nakazane probleme so v debati podrobno obdelali
;
tretji korak je samo nakazan
;
prejeti nakazano vsoto denarja
nakázen
1
-zni
ž
(
ȃ
)
star.
pošast
,
spaka
:
videl je grozno nakazen
/
grbasta nakazen
nakázen
2
-zna -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
skažen
,
iznakažen
:
nakazen otrok
/
nakazen obraz
//
grd
,
neprikupen
:
nakazen starec
/
nakazna stenska ura
pokvarjena
nakázno
prisl.
:
kače so nakazno gomazele
nakazílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nakazilo:
nakazilni stroški
/
nakazilni nalog
nakazílo
-a
s
(
í
)
1.
pisno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za
naročnikov račun:
izdati, prejeti nakazilo
♦
fin.
bančno nakazilo
;
nakazilo v inozemstvo
;
nalog za nakazilo
2.
glagolnik od nakazati:
nakazilo naročnine, zneska
nakáziti
-im
tudi
nakazíti -ím
dov.
, nakázil
(
ā ȃ; ī í
)
skaziti
,
iznakaziti
:
kdo te je tako nakazil
;
bolezen ji je nakazila obraz
nakážen
-a -o
tudi
nakažèn -êna -o:
imeti nakažen obraz
;
žrtve so bile zelo nakažene
nakáznica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
obrazec, s katerim se nakazuje denar po pošti ali banki:
izpolniti, kupiti nakaznico
;
sporočilo naslovniku na hrbtni strani nakaznice
/
denarna nakaznica
/
izplačati (denarno) nakaznico
;
poslati denar po nakaznici
♦
ptt
brzojavna, poštna nakaznica
2.
navadno s prilastkom,
zlasti v vojnem času
dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi določeno količino kakega
blaga:
razdeljevati nakaznice
;
blago se je dobilo samo na nakaznice
/
krušne, živilske nakaznice
nakázniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nakaznica 1:
nakazniška brzojavka
nakáznost
-i
ž
(
ā
)
knjiž.
skaženost
,
iznakaženost
:
prizadet je zaradi svoje nakaznosti
/
moralna nakaznost
nakazoválec
-lca
[
nakazovau̯ca
in
nakazovalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj nakazuje:
nakazovalec pokojnin
/
knjiž.
ta pesnik je nakazovalec novih izraznih možnosti
2.
agr.
rastlina, po kateri se presojajo tla in podnebje:
njivski plevel je nakazovalec vodnih razmer v tleh
;
nakazovalec zakisanosti
nakazoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nakazovanje:
nakazovalna služba
/
knjiž.
naključja so včasih v življenju bolj nakazovalna, kot si moremo
misliti
nakazoválka
-e
[
nakazovau̯ka
in
nakazovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj nakazuje:
nakazovalka pokojnin
nakazovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nakazovati:
nakazovanje pokojnin
/
luč za nakazovanje smeri
/
to je le nakazovanje problemov, ne pa njihovo reševanje
nakazováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati pisno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za
naročnikov račun:
nakazovati redne obroke
/
nakazovati denar po pošti, preko banke
/
nakazovati članarino na transakcijski račun
2.
na splošno, v obrisih govoriti o čem, predstavljati kaj:
govornik je nakazoval različne možnosti za sodelovanje med društvi
/
razprava nakazuje vrsto resnih problemov
//
delati, predstavljati kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah:
pokrajino je na slikah samo nakazoval
/
dvorec nakazujeta dva stebra
/
slika nakazuje možnosti sestave posameznih delov
na sliki so vidne
3.
z določenim znakom, znamenjem opozarjati na kaj:
nakazovati spremembo smeri
/
nakazovati smer z roko
;
s prstom mu je nakazoval, naj molči
/
nakazovati pomene besed s črkami ali številkami
//
biti znak, znamenje za kaj:
poševna črta nakazuje pomenski odmik
4.
dajati podatke, informacije, iz katerih se da kaj predvidevati:
nakazovati potek, razvoj dogajanja
;
nakazovati rešitve problemov
/
publ.:
srečanja predsednikov so nakazovala nove možnosti za vsestranski
gospodarski razvoj
;
že dalj časa se nakazuje potreba po temeljiti reorganizaciji dela
se kaže, je
nakáženost
tudi
nakažênost -i
ž
(
ȃ; é
)
zastar.
skaženost
,
iznakaženost
:
telesna nakaženost
nakíčen
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
pretirano, navadno neokusno olepšan, nalepotičen:
nakičeni gizdalini
/
naslov je napisal z nakičenimi črkami
nakíčeno
prisl.
:
govoriti nakičeno;
prim.
nakititi
nakíčenost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
pretirana, neokusna okrašenost:
ne mara nikakršne nakičenosti
;
nakičenost slike, stavbe
nakídati
-am
dov.
(
í ȋ
)
s kidanjem spraviti kam:
nakidati gnoj na voz
/
voz si preveč nakidal
naložil
/
brezoseb.
nakidalo je snega do streh
nametlo
nakípel
-pla -o
[
nakipəu̯
]
prid.
(
í
)
ekspr.,
zastar.
otekel
,
nabrekel
:
meso ob rani je bilo nakiplo
nakipéti
-ím
dov.
,
tudi
nakípel
(
ẹ́ í
)
ekspr.
postati večji po obsegu;
narasti
:
zaradi deževja je reka nakipela
/
vode so nakipele v hudournik
nakípniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
nar. vzhodno
vziti
2
,
narasti
:
testo noče nakipniti
/
blazinice pod očmi so mu zelo nakipnile
otekle, nabreknile
nakísati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti kaj kislo:
raztopino nakisamo s kislino
nakísati se
1.
postati nekoliko kisel, kiselkast:
mleko se je nakisalo
2.
ekspr.
najokati se:
pusti jo, da se nakisa
nakísan
-a -o:
nakisano mleko
nakísel
-sla -o
[
nakisəu̯
]
prid.
(
í
)
knjiž.
nekoliko kisel, kiselkast:
nakislo mleko
nakísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
postati nekoliko kisel, kiselkast:
pustiti jagode, da nakisnejo
;
vino je nakisnilo
nakít
-a
m
(
ȋ
)
okrasni predmeti za nošenje na telesu:
imeti, nositi nakit
;
bahati se z nakitom
;
modni nakit
;
skrinjica za nakit
/
pravi nakit
iz dragih kovin in dragih kamnov
/
nadeli so si bojni nakit
;
pren.,
ekspr.
retorični nakit
nakíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nakit:
nakitni predmeti
/
nakitna skrinjica
nakítiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
star.
olepšati
,
okrasiti
:
nakitile so nevesto
;
lepo se je nakitila
/
nakititi smrečico
nakíten
-a -o:
s prstani nakitena roka;
prim.
nakičen
nakítje
-a
s
(
ȋ
)
1.
star.
nakit
:
nadeti si nakitje
2.
okrasni predmeti, okrasje:
razstavljeno stekleno nakitje
naklàd
-áda
m
(
ȁ á
)
1.
star.
tovor
,
breme
:
ladja z ljudmi in nakladom se je potopila
/
teža naklada
/
imela je velik naklad čipk okoli vratu
2.
zastar.
naklada
:
knjiga je izšla v majhnem nakladu
3.
nekdaj
dodatni, povečani davek:
bil je oproščen tega naklada
nakláda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
navadno s prilastkom
celotno število izvodov ene izdaje kakega tiskanega dela, publikacije:
knjiga je bila kljub visoki nakladi hitro razprodana
;
časopis z nizko naklado
;
naklada revije pada, raste
/
ponatisniti knjigo v omejeni nakladi
/
naklada pet tisoč izvodov
/
vsa naklada je razprodana
vsi izvodi ene izdaje kake tiskane knjige, publikacije
/
naklada znamk
2.
čeb.
leseni okvir, obod, s katerim se poveča, spremeni prostornina panja:
dati sate v naklado
/
panj z nakladami
3.
nekdaj
dodatni, povečani davek:
naložiti, zvišati naklade
/
deželne, vojaške naklade
♦
arhit.
kamnita plošča, člen med kapitelom stebra in lokom, steno nad njim
nakladáč
-a
m
(
á
)
1.
delavec, ki naklada:
pristaniški nakladač
2.
ekspr.
kdor govori veliko, obširno, a vsebinsko prazno:
ni bil nakladač, ki bi govoril tjavendan
;
on je čisto navaden demagoški nakladač
;
lažnivci in nakladači
3.
grad.
nakladalnik
:
kupiti nov nakladač
;
nakladači in buldožerji
nakladálec
-lca
[
nakladau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
delavec, ki naklada:
nakladalci in šoferji
/
jamski nakladalec
2.
grad.
nakladalnik
:
nakladalec se je pokvaril
nakladálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nakladanje:
nakladalni stroj
;
nakladalna naprava
/
nakladalna postaja
;
nakladalna rampa
/
nakladalna norma
♦
agr.
nakladalna prikolica
navadno enoosna prikolica z visokimi stranicami za mehanizirano
nakladanje, razkladanje poljskih pridelkov, sena
;
čeb.
nakladalni panj
nakladni panj
;
navt.
nakladalna soha
soha na jamboru ali posebnem stebru, ki se uporablja za
natovarjanje in raztovarjanje tovora
;
žel.
nakladalni profil
naprava, postavljena na tir, za ugotavljanje višine, širine
naloženega tovora
nakladalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se naklada:
ta kraj ni primeren za nakladališče
/
nakladališče lesa
/
postaja brez nakladališč
nakladálka
-e
ž
(
ȃ
)
traktorski priključek za nakladanje, prevažanje sena, krme:
nakladalko je mogoče sneti in ponovno priključiti na katerikoli
traktor
;
nakladalka za seno
nakladálnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor ali naprava za nakladanje:
zgraditi sušilnico in nakladalnico
nakladálnik
-a
m
(
ȃ
)
grad.
stroj za nakladanje in prekladanje zemeljskega materiala:
bagri, dumperji in nakladalniki
♦
agr.
nakladalnik
naprava za nakladanje gnoja na vozilo
;
mont.
valjčni nakladalnik
naprava s premičnima valjema za nakladanje, sipanje premoga na
tekoči trak
nakládanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nakladati:
nakladanje hlodov, peska
;
nakladanje živine
;
prostor za nakladanje
/
nakladanje ladij, vagonov
/
njegova naloga je nakladanje peči
/
nakladanje novih dajatev
/
ekspr.:
nakladanje o ljubezni, spoštovanju in demokraciji
;
to je čisto navadno nakladanje
;
dovolj nakladanja!
nakládati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje,
prenese:
nakladati hlode, živino
;
preveč si nakladaš, ne boš prinesel daleč
/
nakladati ladjo, vagon
//
delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se
vzdrži ogenj:
samo drva sem nakladal
;
premalo naklada, ogenj bo ugasnil
//
navadno s prislovnim določilom
zlagati
,
dajati
:
nakladati drva v skladovnico
/
nakladati knjige drugo na drugo
/
ekspr.
kar naprej si je nakladal na krožnik
2.
delati, da je kdo dolžen opraviti kaj:
nakladali so mu veliko dolžnosti
;
preveč mu nakladaš, saj ne bo utegnil vsega opraviti
/
nakladati dajatve
3.
ekspr.
veliko, obširno, a vsebinsko prazno govoriti:
že spet naklada
;
kamorkoli pride, začne nakladati
/
kot poziv:
ne nakladaj, govori jasno
;
nehaj že nakladati!
nakláden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na nakladanje:
nakladna postaja
2.
nanašajoč se na naklado:
nakladne številke literature za otroke
;
najbolj nakladne knjige
/
nakladni rekord, uspeh
;
nakladna revija
revija, katere obstoj je odvisen od naklade
;
nakladno pisanje
pisanje, ki ima za cilj visoko naklado
♦
čeb.
nakladni panj
panj iz naklad
nakladíšče
-a
s
(
í
)
nakladališče
:
pristaniška nakladišča
nakládnica
-e
ž
(
ȃ
)
trg.
listina, s katero se potrjuje sprejem blaga za prevoz po morju in
njegova izročitev naslovniku;
konosament
:
izpolniti nakladnico
naklájen
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nar. vzhodno
naložen
,
napolnjen
:
žepe ima naklajene z jabolki
naklánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
podarjati
,
poklanjati
:
naklanjati bogata darila
/
gospe mu naklanjajo prijazne nasmeške
/
naklanja jim veliko ljubezen, pozornost
izkazuje, posveča
//
preskrbovati
,
omogočati
:
zaslužek naklanjajo rajši tujcem kot domačinom
2.
star.
nagibati
,
siliti
:
ljubezen do otrok ga naklanja k takim dejanjem
/
k ljubezni do svojcev človeka naklanja narava
naklánjati se
star.
sklanjati se, nagibati se:
za njegovim hrbtom se je naklanjal k njej
/
drevesa se naklanjajo nizko nad pot
//
bližati se čemu, končevati se:
dan se že naklanja k večeru
nakláti
-kóljem
dov.
, nakôlji nakoljíte
(
á ọ́
)
1.
nekoliko razklati:
debela polena je razklal, drobnejša pa samo naklal
;
na čereh se je ladja naklala
2.
nasekati
,
nacepiti
:
naklati drv, trsk
naklatíti
in
naklátiti -im,
tudi
naklátiti -im
dov.
(
ī á; á
)
1.
s klatenjem priti do določene količine česa:
naklatiti košaro hrušk, sliv
2.
slabš.
reči
,
povedati
:
naklatil jim je vseh mogočih neumnosti
naklatíti se
in
naklátiti se,
tudi
naklátiti se
ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po potepanju, pohajkovanju:
ko se je naklatil po gozdu, je odšel še na polje
/
dovolj si se že naklatil po svetu
●
ekspr.
naklatili so se od vseh strani
so prišli
naklejíti
-ím
tudi
naklêjiti -im
dov.
, naklêjil
(
ī í; ȇ
)
premazati s klejem:
naklejiti deske, lepenko
naklèp
-épa
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
namen, načrt, navadno slab, skriven:
obtožili so ga naklepa, da je hotel umoriti soseda
;
dokazali so mu hudoben naklep
;
maščevalni, zločinski naklep
/
delati naklepe
/
star.
imeti dober naklep
namen
/
njegovi naklepi so spodleteli
;
izvršiti svoj naklep
♦
pravn.
naklep
duševni proces, pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga
izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice
;
eventualni naklep
pri katerem se storilec zaveda možne prepovedane posledice
naklépanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od naklepati:
naklepanje maščevanja, upora
/
naklepanje, da je tatove morda kdo videl, se ni potrdilo
domneva
naklépati
1
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
snovati, pripravljati, navadno kaj slabega:
naklepati izdajo, umor
;
ugibali so, kaj naklepa nasprotnik
;
nekaj hudega naklepajo proti njim
/
le kaj naklepajo z ujetnikom
mislijo, nameravajo storiti
//
misliti
,
premišljevati
:
naklepal je, kaj naj stori
naklepáti
2
-klépljem
dov.
, naklêplji naklepljíte; naklêpal
(
á ẹ́
)
1.
sklepati
2
:
naklepati koso
2.
ekspr.
reči
,
povedati
:
naklepal ji je veliko neumnosti
●
ekspr.
pošteno ga je naklepal
natepel, pretepel
;
ekspr.
koliko kilometrov si naklepal
prevozil
naklépen
-pna -o
prid.
(
ẹ̑
)
pravn.
pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče
njegove prepovedane posledice:
naklepni uboj, umor
/
naklepno kaznivo dejanje
naklépno
prisl.
:
naklepno povzročiti škodo
naklepetáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
ekspr.
reči, povedati veliko, navadno nepomembnega:
kaj vse so ji naklepetale o njem
/
naklepetati novic o domačih
naklepetáti se
nagovoriti se:
dovolj sva se naklepetala
naklepíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
nav. 3. os.,
nar.
zgoditi se, pripetiti se:
Naj se nameri in naklepiči, da nam spet pošljejo .. tistega oficirja
(F. Finžgar)
naklépnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
pravn.
značilnost naklepnega:
naklepnost tega kaznivega dejanja je dokazana
naklépoma
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
naklepno
:
naklepoma ubiti koga
nakléstiti
-im
dov.
, nakléščen
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
s kleščenjem priti do določene količine česa, navadno vej:
naklestiti kup vej
/
naklestili so smrečja za nastil
2.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
oče ga je spet naklestil
;
naklestiti s palico
/
vojaki so naklestili nasprotnikovo četo
premagali
nakléti se
-kôlnem se
[
nakou̯nem se
]
dov.
, nakolníte se
tudi
nakôlnite se; naklél se;
nam.
naklét se
in
naklèt se
(
ẹ́ ó
)
ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po preklinjanju:
pošteno se je naklel
/
ko se je naklel, se je pomiril
nakljúb
1
prisl.
(
ȗ
)
izraža, da je dejanje namerno drugačno, kot se želi, pričakuje:
delati komu nakljub
/
ekspr.
kakor nakljub se je zgodilo prav to, česar ni hotel
/
ekspr.
uspeti vsem oviram nakljub
nakljúb
2
predl.
(
ȗ
)
z dajalnikom
kljub
:
nakljub mrazu hodi brez klobuka
nakljúčba
-e
ž
(
ȗ
)
zastar.
naključje
:
čudna, srečna naključba
/
srečala sta se po naključbi
nakljúčen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno
nepovezanih dejanj, dejstev;
slučajen
:
ta razlog ni naključen, ampak globoko utemeljen
;
vsaka podobnost z resničnimi dogodki je samo naključna
/
naključni gost, opazovalec
;
naključna najdba
♦
fiz.
naključna napaka
napaka zaradi človeške nenatančnosti
;
pravn.
naključna škoda
škoda, ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti
nakljúčno
prisl.
:
zgodba se razvija naključno
;
naključno priti mimo
po naključju
;
sam.:
v tem ne vidim nič naključnega
nakljúčiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
nav. 3. os.,
star.
odločiti
,
določiti
:
oče je naključil drugače
/
usoda je to naključila
nakljúčiti se
knjiž.
zgoditi se, pripetiti se:
naključil se je čuden dogodek
;
naključilo se je nekaj slabega
;
mogoče se naključi, da ga kje srečaš
/
naključila se mu je sreča, o kateri še sanjal ni
doživel je srečo
nakljúčje
-a
s
(
ȗ
)
kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno
nepovezanih dejanj, dejstev:
nič ne smemo prepustiti naključju
/
pomagalo mu je naključje
;
ekspr.
igra naključja
/
v povedni rabi:
ni naključje, da je nanj pozabil
;
ekspr.
rešitev je čisto naključje
;
to je čudno, neverjetno, srečno naključje
●
ekspr.
naključje je hotelo drugače
nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega
//
v prislovni rabi,
v zvezi
po naključju
nenačrtno
,
nehote
:
po naključju srečati znanca
;
samo po naključju je preživel nesrečo
;
ekspr.
to je zvedel po golem naključju
nakljúčnost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost naključnega:
naključnost tega dejanja je očitna
;
moti me naključnost izbora, razporeditve
;
naključnost in zakonitost
/
njegov uspeh ni rezultat naključnosti
naključja
nakljúvati
-am
in
-kljújem
tudi
nakljuváti -kljúvam
in
-kljújem
dov.
, nakljúval
tudi
nakljuvál
(
ú; á ú
)
s kljuvanjem načeti, poškodovati:
fazani so nakljuvali krompir in peso
/
nakljuvati jajčeca
♦
arhit.
nakljuvati omet
v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet
náklo
-a
s
(
á
)
star.
nakovalo
:
udarjati s kladivom po naklu
naklòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od nakloniti:
odzdravila je z naklonom glave
;
predstaviti se z vljudnim naklonom
priklonom
2.
nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino:
meriti, spreminjati naklon
;
proga ima majhen naklon
;
naklon strmine
/
prečni, vzdolžni naklon
3.
jezikosl.
slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega
dejanja, stanja:
v katerem naklonu je ta glagolska oblika
/
pogojni, povedni, velelni naklon
naklonílo
-a
s
(
í
)
star.
dar
,
darilo
:
dati, zavrniti naklonilo
naklonína
-e
ž
(
ī
)
1.
nagib
,
naklon
:
določiti naklonino vzpenjače
;
povprečna naklonina stene je 80°
2.
pobočje
,
strmina
:
vsa naklonina se je bleščala v soncu
;
zdrsnil je po zaledeneli naklonini
naklonítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od nakloniti:
naklonitev premoženja
2.
star.
dar
,
darilo
:
bogate kraljeve naklonitve templju
nakloníti
-klónim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
knjiž.
podariti
,
pokloniti
:
naklonil ji je lepo darilo
;
nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje
dal, prepustil
/
vso svojo ljubezen je naklonila otrokom
//
preskrbeti
,
omogočiti
:
naklonil mu je dobro službo
/
nikoli mi ni nič naklonil
/
usoda jim je naklonila zmago
zmagali so
2.
star.
nagniti
2
,
prisiliti
:
k delu ga je naklonila velika potreba
;
nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil
3.
zastar.
povzročiti
,
prizadejati
:
ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil
;
nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti
●
knjiž.
samo malo časa mi še nakloni
poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa
;
zastar.
sramežljivo je naklonila glavo
sklonila
nakloníti se
zastar.
skloniti se, nagniti se:
naklonila se je skozi okno
;
nakloniti se h komu
/
češnja se je naklonila na dvorišče
//
prikloniti se:
nakloni se, preden odideš
;
igralec se je publiki globoko naklonil
nakloníti si
star.
pridobiti si naklonjenost:
zelo se je trudil, pa si je ni mogel nakloniti
/
nakloniti si občinstvo
naklónjen
-a -o
1.
deležnik od nakloniti:
zahvaliti se za naklonjeno knjigo
/
ljubeči pogled je bil naklonjen možu
/
stranska ploskev je precej naklonjena k osnovni
nagnjena
2.
navadno v povedni rabi,
navadno z dajalnikom
ki ima, kaže pozitiven odnos do koga:
predstojnik mu je naklonjen
;
naklonjeni so naši ureditvi
;
očetovsko, prijateljsko mi je naklonjen
/
javno mnenje jim ni naklonjeno
/
sreča, usoda nam je naklonjena
naklónjenec
-nca
m
(
ọ́
)
knjiž.
kdor je komu naklonjen:
na dvoru ima veliko prijateljev in naklonjencev
naklónjenost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
pozitiven odnos do koga:
čutiti, izkazovati, uživati naklonjenost
;
pridobiti si naklonjenost občinstva, visoke osebnosti
;
obsipa ga z dokazi naklonjenosti
/
na novo gibanje gleda z vso naklonjenostjo
novemu gibanju je naklonjen
2.
zastar.
nagnjenje
:
za noben poklic ne čuti posebne naklonjenosti
/
dedne bolezenske naklonjenosti
naklónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na naklon 2:
naklonska igla je kazala 90°
♦
geom.
naklonski kot
kot, ki ga oklepa dana premica ali ravnina z osnovno premico ali
ravnino
;
jezikosl.
naklonski glagol
glagol, ki izraža odnos do drugega glagola
naknáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
pisar.
ki se zgodi, opravi po določenem dejanju;
poznejši
,
dodaten
:
naknadni vpis
;
vnaprejšnja in naknadna kalkulacija
/
naknadni kredit
naknádno
prisl.
:
naknadno odobriti, plačati
nakóckati
-am
dov.
(
ọ̑
)
narezati na kocke:
nakockati jabolko, repo
nakóckan
-a -o:
zelenjavi dodamo še nakockan krompir
nakódrati
-am
dov.
(
ọ̑
)
narediti, izoblikovati kodre:
nakodrati lase
/
trajno nakodrati
;
pren.,
ekspr.
veter je nakodral gladino morja
;
nakodrati ustnice v nasmeh
nakódran
-a -o:
nakodrani lasje
;
rastlina z nakodranimi listi
podobnimi kodrom
;
nakodrano morje
nakolénčič
-a
m
(
ẹ̑
)
etn.
deček, navadno trileten, ki ga v novem domu dajo nevesti na kolena:
nakolénka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.
priprava za zavarovanje kolen:
natakniti si nakolenke
;
gozdarji so pri sečnji uporabljali nakolenke
nakolíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo
a)
za zaznamovanje na zemljišču:
ves travnik so nakoličili
b)
za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju:
nakoličiti in privezati trte
nakolíti
-ím
in
-kólim
dov.
, nakólil
in
nakôlil
(
ī í, ọ́
)
postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo za oporo zlasti vinski
trti, sadnemu drevju:
nakoliti trte
/
ves vinograd so na novo nakolili
nákolski
-a -o
[
nakou̯ski
]
prid.
(
á
)
nar.,
v zvezi
nakolski fižol
fižol z ovijajočim se steblom;
visoki fižol
:
nakolski fižol že cvete
nakopáti
-kópljem
tudi
-ám
dov.
, nakôplji nakopljíte
tudi
nakôpaj nakopájte; nakôpal
(
á ọ́, ȃ
)
1.
s kopanjem priti do določene količine česa:
nakopati dovolj premoga
;
nakopali so tisoč ton rude
/
nekaj krompirja so že nakopali
2.
ekspr.,
z dajalnikom
povzročiti, da pride kdo v neugoden položaj:
otrok ji je nakopal veliko bridkosti, skrbi
;
brzdaj jezik, da si ne nakoplješ nesreče, hudih nevšečnosti
/
s svojim ravnanjem si je nakopal veliko nasprotnikov
●
ekspr.
nakopal si je številno družino
skrbeti mora za številno družino
;
ekspr.
nakopati si prehlad
prehladiti se
nakópati se
tudi
nakopáti se -am se
in
-ljem se
dov.
(
ọ́ á ọ́
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po kopanju:
za danes sva se nakopala in naplavala
nakopávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.,
z dajalnikom
povzročati, da pride kdo v neugoden položaj:
nakopavati nesrečo drugim
;
skrbi si nakopava
/
čemu bi si nakopaval njegovo jezo
/
nakopavati si nasprotnike
●
ekspr.
noče si nakopavati žene na svoja ramena
prevzemati nase skrbi za ženo
nakopíčenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od nakopičiti:
nakopičenje podzemeljskih plinov
/
nakopičenje dogodkov
nakopíčenost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost nakopičenega:
nakopičenost predmetov
/
nakopičenost dogodkov ga utruja
nakopíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
spraviti na kup:
hudourniki so nakopičili skale
;
nad poljem so se nakopičili oblaki
/
nakopičiti blago v skladiščih
/
nakopičiti gnoj na voz
//
napraviti, da je česa kje v veliki količini:
nakopičiti denar
/
rastline nakopičijo kalij v svojih celicah
/
nakopičil je še preveč dokazov
nakopíčen
-a -o:
v gibajočem se telesu nakopičena energija
;
v sestavku je nakopičenih veliko neprimernih izrazov
nakosíti
-ím
dov.
, nakósil
(
ī í
)
s košenjem priti do določene količine česa, navadno trave, detelje:
nakositi voz detelje
;
letos so dosti nakosili
/
nakositi krme za živino
nakošèn
-êna -o:
sveže nakošena detelja
nakósiti se
-im se
dov.
(
ọ́
)
najesti se pri kosilu:
ustavili so se v gostilni in se nakosili
nakosmatíti
-ím
dov.
, nakosmátil
(
ī í
)
narediti kaj kosmato:
blago so nakosmatili na obeh straneh
;
nakosmatiti usnje
nakosmatèn
-êna -o:
nakosmatena tkanina
nakošátiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti kaj košato, bujno razraščeno:
pes je jezno nakošatil rep
nakošátiti se
ekspr.
opazno, pozornost vzbujajoče se obleči:
poglej, kako se je nakošatila
;
pren.
umetnost se je nakošatila z lažnim bliščem
nakotíti
-ím
dov.
, nakótil
(
ī í
)
s kotenjem priti do določenega števila mladičev:
zajklja je v enem letu nakotila petnajst mladih
nakotíti se
nav. ekspr.
razmnožiti se, namnožiti se:
podgane so se zelo nakotile
;
ta zalega se je nakotila po vseh kotih
nakòv
-ôva
m
(
ȍ ō
)
knjiž.,
zastar.
okov(je)
:
kovček je bil okovan z rumenimi nakovi
nakoválce
-a
s
(
ā
)
manjšalnica od nakovalo:
udarjati s kladivcem po nakovalcu
♦
anat.
slušna koščica med kladivcem in stremencem
nakoválo
-a
s
(
á
)
kovinski podstavek, na katerem se kuje:
udarjati s kladivom na nakovalo, po nakovalu
/
kleparsko, kovaško nakovalo
●
ekspr.
znašel se je med kladivom in nakovalom
v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
nakováti
-kújem
dov.
, nakovál
(
á ú
)
1.
s kovanjem priti do določene količine česa:
nakovati denar, kovance
●
ekspr.
iz afere so nakovali veliko denarja
pridobili
2.
s kovanjem spraviti na kaj:
nakovati nov obroč na kolo
/
nakovati čevlje z žeblji
nakracáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
nerazločno, grdo napisati:
v levi kot je nakracal datum
;
komaj nakraca svoje ime
/
vse, kar nakraca, mu objavijo
sestavi, napiše
nakracljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nakracati
:
nakracljati nalogo
nakrásti
-krádem
dov.
,
stil.
nakràl nakrála
(
á ȃ
)
s krajo priti do česa:
nakradli so veliko dragocenosti, nakita
nakràt
prisl.
(
ȁ
)
star.
naenkrat
,
nepričakovano
:
nakrat je stal pred njim
/
nakrat so zrasle iz tal visoke gore
/
zastar.
vstala sta oba nakrat
hkrati
nakrátko
in
na krátko
prisl.
,
piše se narazen
(
á
)
1.
izraža, da se dejanje dogaja
a)
malo časa:
na kratko se ozreti, se zasmejati
b)
sorazmerno hitro:
na kratko dihati
/
na kratko odpraviti človeka, zadevo
2.
izraža, da je omenjeno povedano zgoščeno, v omejenem obsegu:
na kratko opisati, razložiti
;
na kratko mu je povedal
/
v členkovni rabi
na kratko (povedano), nisi pripravljen;
prim.
kratek
nakŕcati
-am
dov.
(
r̄
)
naložiti, natovoriti (na ladjo):
nakrcati premog
/
nakrcati čoln, ladjo
nakrémžiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
narediti gube, poteze kot pri joku:
nakremžiti obraz, usta
;
zasmehljivo je nakremžila ustnice
;
otrok se je nakremžil
nakrémžen
-a -o:
nakremžen obraz
/
ekspr.
že ves dan je nakremžen
siten, slabe volje
nakreníti
-krénem
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
premakniti (iz normalne lege):
sveder se je zlomil, ker si ga nakrenil
/
nakreniti komu roko
/
nakrenil je glavo proti vratom
obrnil
2.
star.
ukreniti
,
narediti
:
ne ve, kako naj nakrene, da bo prav
/
usoda je tako nakrenila
;
vse se je srečno nakrenilo
izšlo
nakresáti
-kréšem
dov.
, nakrêši nakrešíte; nakrêsal
(
á ẹ́
)
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
oče te bo spet nakresal
;
nakresala ga je s polenom
/
nakresati nasprotnika
premagati
nakresáti se
napiti se (alkoholne pijače):
nakresal se je žganja
/
pog.
spet se ga je nakresal
nakresán
-a -o:
nakresan človek
;
bili so že precej nakresani
nakrétiti
-im,
in
nakretíti
in
nakrétiti -im
dov.
(
ẹ̄; ī ẹ́
)
star.
povzročiti
,
narediti
:
nakretil mu je veliko sitnosti
;
kdo ve, kaj ti še lahko nakreti
nakrétiti se
,
in
nakretíti se
in
nakrétiti se
zgoditi se, pripetiti se:
to se lahko vsakemu nakreti
;
brezoseb.
žal mi je, da se je tako nakretilo
nakŕhati
-am
dov.
(
ŕ r̄
)
s krhanjem načeti, poškodovati:
mraz in veter sta nakrhala kamnite gmote
;
topovske krogle so zelo nakrhale zidove
//
ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti:
vojna je nakrhala veliko ljudi
;
njuno sožitje se je nakrhalo
nakŕhan
-a -o:
njegov ponos je zelo nakrhan
;
nakrhana disciplina
nakrhljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
narezati na krhlje:
sadeže olupimo in nakrhljamo
nakričáti se
-ím se
dov.
(
á í
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po kričanju:
v gozdu so se natekali in nakričali
/
ko se je nakričal, se je umiril
nakríšpati
-am
dov.
(
ȋ
)
nižje pog.
natepsti
,
pretepsti
:
ne hodi k njemu, spet te bo nakrišpal
;
pošteno so ga nakrišpali
nakrivíti
-ím
dov.
, nakrívil
(
ī í
)
nekoliko ukriviti:
vsako drugo bodico je nakrivil
/
usta je nakrivil v čuden nasmeh
skrivil
nakrívljen
-a -o
tudi
nakrivljèn -êna -o:
nakrivljena ograja
nakrížem
prisl.
(
ī
)
zastar.
navzkriž
:
nakrižem prerezan hlebec kruha
nakŕmiti
-im
dov.
,
tudi
nakrmíte;
tudi
nakrmíla
(
ŕ
)
s krmljenjem nasititi:
nakrmiti kokoši, konje
//
ekspr.
nahraniti
2
:
dobro so ga nakrmili
;
nakrmiti s slaščicami
nakrohotáti se
-ám se
in
-óčem se
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po krohotanju:
na zabavi so se pošteno nakrohotali
nakrókati se
-am se
dov.
(
ọ̑
)
ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po krokanju:
ali se še niste nakrokali
/
za letos sva se nakrokala
nakrušíti
in
nakrúšiti -im,
in
nakrúšiti -im
dov.
(
ī ú; ú ū
)
s krušenjem načeti, poškodovati:
nakrušiti omet, zid
;
ob padcu se je lonec nakrušil
nakúhati
-am
dov.
(
ú ȗ
)
1.
s kuhanjem priti do določene količine česa:
nakuhati in nacvreti različnih dobrot
;
nakuhala je jedi za tri dni
/
nakuhati deset kozarcev marmelade
/
letos so nakuhali veliko žganja
2.
ekspr.
povzročiti neprijetnost, težave:
kaj si spet nakuhal
;
pazi se, da ti kakšne ne nakuha
nakúhati se
povečati svojo prostornino zaradi kuhanja:
riž se je zelo nakuhal
/
bela moka se ne nakuha tako kot ajdova
nakúkati
-am
dov.
(
ū ȗ
)
po ljudskem verovanju
s kukanjem našteti, odmeriti:
kukavica mu je nakukala petnajst let
;
ekspr.
kukavica ji je nakukala veliko otrok
nakúp
-a
m
(
ȗ
)
1.
glagolnik od nakupiti:
po nakupu živeža je srečala prijateljico
;
nakup obleke, ozimnice
;
imeti popust pri nakupu živil
/
odobriti sredstva za nakup strojev
/
iti po nakupih
nakupovat
//
kar je nakupljeno:
plačati, porabiti nakup
/
mesečni nakup
2.
glagolnik od kupiti:
odobriti nakup avtomobila
;
ponuditi, priporočiti komu kaj v nakup
;
imeti prednost pri nakupu
/
nepravilen nakup tega nogometaša
/
nakup in uporaba licence
/
državna prodaja oziroma nakup valut
/
ugodni nakupi
;
nakupi v tujini
;
v podjetju je odgovoren za nakupe
nabavo
/
ekspr.
kako ti ugaja moj novi nakup
nakúpen
-pna -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na nakup ali nakupovanje:
nakupne navade ljudi
/
nakupni dan
/
nakupni stroški
/
nakupna cena
;
nakupna knjižica
knjižica za vpisovanje nakupov
nakupíti
in
nakúpiti -im
dov.
(
ī ú
)
s kupovanjem priti do česa:
nakupiti živež in obleko
;
šla je nakupit nekaj drobnarij
;
nakupiti kaj na črno
nezakonito, skrivaj
/
moko in druga živila nakupijo na začetku meseca
nakúpljen
-a -o:
nese polno košaro nakupljenih stvari
nakupoválec
-lca
[
nakupovau̯ca
tudi
nakupovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor nakupuje:
zmedo so povzročili nakupovalci
;
nakupovalci živeža
/
to je bivši nakupovalec sadja, živine
nakupoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nakupovanje:
nakupovalna mreža, torba
/
nakupovalni dan
/
nakupovalno središče
veliko omejeno območje z različnimi trgovinami, poslovalnicami,
restavracijami
/
ekspr.
nakupovalna mrzlica
nakupovalíšče
-a
s
(
í
)
nakupovalno središče
:
odpreti nakupovališče
;
v največjem slovenskem nakupovališču so odprli več novih trgovin
;
predmestno nakupovališče
;
mreža nakupovališč
nakupoválka
-e
[
nakupovau̯ka
tudi
nakupovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki nakupuje:
nakupovalka je dolgo izbirala blago
nakupovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nakupovati:
nakupovanje blaga
;
nakupovanje in preprodajanje
/
nakupovanje obleke in perila mu je v veliko breme
nakupováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s kupovanjem prihajati do česa:
nakupovati živež
/
navadno nakupuje mati
;
šla je nakupovat
//
večkrat, navadno v večjih količinah kupovati:
nakupovati blago
nakuríti
in
nakúriti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
ekspr.
nahujskati
,
naščuvati
:
nakurila ga je proti sosedu
;
druge je nakuril nanj
//
zelo razjeziti, razdražiti:
kdo vas je tako nakuril
2.
zastar.
zagosti
:
pazi, da ti kakšne ne nakuri
3.
star.
natepsti
,
pretepsti
:
nakuril ga je z bičem
;
molči, da te še enkrat ne nakurim
nakúrjen
-a -o:
kaj si tako nakurjen
;
danes je zelo nakurjen proti njej
nakváčkati
-am
dov.
(
ȃ
)
s kvačkanjem priti do določenega števila kvačkanih izdelkov:
letos je nakvačkala veliko prtičkov
/
nakvačkati obrobo
nakvásiti
-im
dov.
(
á ā
)
slabš.
reči, povedati veliko vsebinsko praznega, nespametnega:
kaj si mu spet nakvasil
;
nakvasiti neumnosti
/
nakvasili so jim, da so delo že opravili
nakvíšku
prisl.
(
ȋ
)
star.
kvišku
,
navzgor
:
plamen buhne nakvišku
;
roke, iztegnjene nakvišku
nalagáč
-a
m
(
á
)
nakladalec
:
šofer in nalagači
naláganje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nalágati:
pomagati pri nalaganju opeke, sena
;
nalaganje tovora na ladjo
/
nalaganje ladje
/
javil se je za nalaganje peči
/
nalaganje datotek, glasbe, slik
;
nalaganje spletnih strani
/
nalaganje denarja, prihrankov v banko
nalágati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje,
prenese:
nalagati deske, živino
;
nalagati na mulo, nosila, voz
;
nalagati si drv v naročje
/
nalagati ladjo, vagon
//
delati, da pride kaj kam z določenim namenom sploh:
knjige nalaga kar na mizo in na tla
/
nalagati hrano na krožnik
/
ekspr.
slikar je temperamentno nalagal barve drugo poleg druge
/
nalagati drva v skladovnico
zlagati
//
delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se
vzdrži ogenj:
premalo premoga nalaga, zato je hladno
/
nalagati na ogenj
;
nalagati v peč
;
ne nalagaj več
●
slabš.
družba se je ravno nalagala v avto
vstopala
2.
prenašati program, datoteko s pomnilniške naprave, omrežja v
pomnilnik, na trdi disk računalnika, mobilnega telefona ali obratno:
nalagati slike, zasebne datoteke na strežnik
/
nalagati datoteko s spleta na računalnik
;
nalagati glasbo na mobilni telefon
/
računalnik nalaga programe
prihaja v stanje, zlasti ob zagonu, ko je mogoče uporaba programov
/
pog.
računalnik se nalaga
se zaganja
3.
uporabljati denar za povečanje premoženja:
nalagati denar v vrednostne papirje
;
varno nalagati kapital
/
nalagati denar v banko, na sinovo ime
//
ekon.
uporabljati del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje
in povečevanje osnovnih sredstev in zalog:
nalagati denar v industrijo, trgovino
4.
nav. ekspr.
delati, da je kdo dolžen opraviti kaj:
nalagati komu delo, dolžnosti
;
to jim nalaga veliko odgovornost
/
nalagati podjetjem težka bremena
5.
pog.,
ekspr.
tvesti
:
kaj vse jim je nalagal
/
nalagati o poštenju
nalagáti
2
-lážem
dov.
(
á á
)
z laganjem zavesti v zmoto:
nalagati prijatelja
;
ekspr.
debelo nas je nalagal
/
nalagati samega sebe
nalagáti se
knjiž.,
zastar.
zlagati se:
nisem se nalagal
naláhen
-hna -o
prid.
(
ȃ
)
star.
lahen
,
rahel
:
začutiti nalahen udarec
/
nalahen posmeh
naláhko
in
na láhko
prisl.
,
piše se narazen
(
ȃ
)
1.
izraža, da se dejanje dogaja brez občutka teže:
na lahko dihati
;
na lahko in previdno stopati po brvi
//
izraža, da se dejanje dogaja brez sile, trdote:
na lahko odpreti vrata, položiti otroka na posteljo
;
na lahko stisniti roko
;
na lahko udariti
2.
izraža, da se dejanje dogaja brez velikega truda, prizadevanja:
na lahko je prišel do bogastva
3.
ekspr.
lahkomiselno
,
neresno
:
na lahko govoriti o resnih rečeh
;
službo jemlje precej na lahko
4.
ekspr.
izraža, da se dejanje dogaja v majhni stopnji, meri:
na lahko zardeti
/
na lahko odzdraviti, pokimati
naláhno
in
na láhno
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
na lahko
,
na rahlo
:
nalahno se dotakniti
;
nalahno odpreti vrata
;
nalahno udariti
/
voda nalahno pljuska
;
začelo je nalahno snežiti
;
nalahno zibajoče se veje
nalájati
-am
dov.
(
ȃ
)
oblajati
:
pes ga je nalajal
//
nizko
ozmerjati
:
nalajal ga je, ker je prišel pozno domov
nalàšč
tudi
nálašč
prisl.
(
ȁ; ȃ
)
1.
izraža, da se dejanje zgodi zaradi kljubovanja:
nalašč mu nagaja
;
nalašč siliš v nevarnost
;
ekspr.
ne grem, nalašč ne
/
ekspr.
povprašal je po mojstru, pa ga kot nalašč ni
2.
izraža, da se dejanje zgodi zaradi določenega namena:
nalašč se je obrnil stran, da ne bi pozdravil
;
ne zameri, nisem se nalašč zadel
;
v členkovni rabi
soba je prav nalašč za vas pripravljena
/
temperaturo v jamah so ugotavljali z nalašč za to izdelanimi
toplomeri
/
v členkovni rabi:
ta ženska je kakor nalašč zanj ustvarjena
;
kot nalašč si mi prišel na pot
●
pog.
daj mi pismo, da ne boš nalašč za to hodil na pošto
samo zaradi tega
naléči
-léžem
dov.
, nalézi nalézite; nalégel nalêgla;
nam.
naléč
in
nalèč
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.,
s prislovnim določilom
pojaviti se, razprostreti se na površini:
oblaki so nalegli nizko na vrhove
;
umazana reka je prestopila bregove in nalegla na travnike
/
v nižini je nalegla soparica
//
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
mrak je že nalegel, ko so dospeli do vrha
;
ko naleže noč, se odpravi na potep
ko se znoči
/
na pokrajino je nalegla tišina
;
pren.
strah mu je nalegel v srce
nalégati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
knjiž.,
s prislovnim določilom
pojavljati se, razprostirati se na površini:
na mesto je začela nalegati megla
/
iz dimnika spet nalega črn dim
se vali proti tlom
/
pričele so nalegati prve slane
padati
//
z oslabljenim pomenom
izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik:
mrak, noč že nalega
/
na zemljo nalega mir
;
pren.
na srce ji nalega potrtost
;
na obraze je začela nalegati skrb
2.
teh.
biti drug na drugem tako, da se ena ploskev dotika, stika z drugo:
tram nalega (na) zid
;
kaj dobro, slabo nalega na podlago
nalépek
-pka
m
(
ẹ̑
)
kar se nalepi:
z nalepki okrasiti, spremeniti kaj
/
kontrolni kuponi so brez ustreznih nalepkov
;
nalepki na škatlicah za vžigalice
nalepke
;
pren.,
ekspr.
kritik mu je nalepil različne nalepke
nalépen
-pna -o
prid.
(
ẹ̑
)
na katerega se kaj nalepi:
nalepni pano
;
nalepna tabla
nalepíti
in
nalépiti -im,
tudi
nalépiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑
)
z lepljenjem pritrditi na kaj:
nalepiti kolek, znamko
;
nalepiti tapete na zid
/
ekspr.
k poročilu je nalepil še svoje osebne vtise
dodal, pripisal
nalepíti se
in
nalépiti se,
tudi
nalépiti se
s prislovnim določilom
zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago:
kri se je nalepila na rano
●
knjiž.,
ekspr.
pogled se ji je nalepil na obraz mrliča
nepremično ga je gledala
nalépljen
-a -o:
nalepljeni brki
;
ta element je pesmi nalepljen od zunaj
;
mesec in oblak sta videti kot nalepljena na nebu
nalépka
-e
ž
(
ẹ̑
)
listek za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je nalepljen:
odstraniti nalepko s škatlice
;
opremiti blago z nalepkami
;
nalepke na steklenicah
;
pren.
dajal mu je grde nalepke
//
kar se nalepi za okras:
hotelske nalepke
;
nalepke za avtomobile
nalépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
z lepljenjem pritrjevati na kaj:
nalepljati znamke
;
pren.
ob vsaki priložnosti mu je nalepljal žaljive vzdevke
nalépnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
listek za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je nalepljen:
nalepiti nalepnico na stekleničko z zdravili
;
zbirati nalepnice vžigaličnih škatlic
/
nalepnica z naslovom naročnika
♦
ptt
listek s tiskano označbo načina odpošiljanja, ki se nalepi na
pošiljko
nalepotíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
okrasiti, olepšati z lepotilnimi sredstvi in nakitom:
nalepotičiti obraz
;
vsak dan se nalepotiči
;
zna se okusno nalepotičiti
;
nalepotičiti si obraz
nalepotíčen
-a -o:
nalepotičena dekleta
;
njena zunanjost je preveč nalepotičena
nalésti se
-lézem se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
dobiti (nalezljivo) bolezen:
nalezel se je davice, ošpic
/
ekspr.
pošteno sem se nalezel prehlada
zelo sem se prehladil
2.
ekspr.
postati deležen česa, dobiti kaj:
v gozdu se je nalezla klopov
;
mrčesa so se nalezli od vojakov
3.
postati deležen stanja, lastnosti, kot ga določa samostalnik:
nalesti se malodušnosti, panike
;
vsi so se nalezli njene dobre volje
;
drug od drugega so se nalezli sitnosti
;
sčasoma se je nalezla tudi njegovih slabosti
/
nalesti se tujih navad, tuje miselnosti
●
ekspr.
nalesti se dolgov
(zelo) se zadolžiti
;
pog.,
ekspr.
rada se ga naleze
se opijani
;
ekspr.
prepeva jim popevke, ki se jih je nalezel po svetu
ki jih je slišal, se jih naučil
nalésti
nalesti se:
nalesti bolezen
/
zastar.
nalesti klope
nalèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od naleteti:
preprečevati nalet snega in ledu s streh
/
te rastline se razmnožujejo z naletom semen
2.
publ.
nenaden, silovit nastop, pojav česa na določenem kraju:
nalet burje
/
naleti sovražnih letal
//
nenaden, kratkotrajen, navadno silovit napad:
v enem samem naletu so strli sovražnikov odpor
/
v letalskem naletu so pobili veliko ljudi
3.
avt.,
žel.
trčenje, trk vozečega vozila v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri:
vožnja tik za tovornjakom se je končala z naletom
;
v preteklem letu je bilo veliko naletov
;
trčenja, naleti in iztirjenja vlakov
;
nalet od spredaj, zadaj
4.
šport.
del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča:
skakalnica ima prekratek nalet
;
popraviti, skrajšati, zgraditi nalet
;
nalet, doskočišče in iztek
//
startno mesto, s katerega se skakalec spusti:
tekmovalci so skakali z najvišjega naleta
nalétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
zastar.
naletavati
:
sneg naleta že od jutra
nalétati se
-am se
dov.
,
tudi
naletájte se;
tudi
naletála se
(
ẹ́
)
pog.
s tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:
na travniku so se otroci do sitega naletali
●
ekspr.
danes sem se pa naletal po uradih
imel sem veliko opravkov po uradih
naletávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od naletavati:
bojijo se vetra in naletavanja snega
naletávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
nav. 3. os.
padati iz oblakov v obliki snežink:
sneg naletava že ves dan
;
naletavale so posamezne snežinke
;
brezoseb.:
spet naletava
;
vso noč je po malem naletavalo
;
naletava v kosmih
2.
večkrat naleteti:
naletavati na ovire
/
na to naletavamo zlasti v romanih
naletavajóč
-a -e:
naletavajoči sneg
naléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na nalet:
naletna moč
/
zvišati naletni stolp (skakalnice)
;
urediti naletne proge in doskočišča
♦
čeb.
naletna deska
deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele
naletéti
-ím
dov.
, nalêtel
(
ẹ́ í
)
1.
v zvezi z
na
nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga:
v mestu je naletel na prijatelja
;
celo tam smo naleteli na Slovenca
/
na take ljudi še nisem naletel
//
nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj:
po dolgi hoji naletijo na sončno jaso
;
pod hribom je naletel na mlin,
zastar.
mlin
/
pred mestom so naleteli na zasedo
/
ladja je naletela na čeri
;
vlak je naletel na mino
zadel, zapeljal
/
v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna
2.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik:
naleteti na ovire, težave
/
naleteli so na močen odpor nasprotnika
;
naleteti na dober, lep sprejem
biti dobro, lepo sprejet
/
povsod so naleteli na razumevanje in podporo
;
publ.
resolucija je naletela na širok odmev
3.
avt.,
žel.
trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v
isti smeri:
kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj
/
vlak je naletel
/
avtomobil je naletel na drog
●
star.
take te še nisem naletel
videl, našel
;
na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa
hrustanec je
;
ekspr.
hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega
ni se mu posrečilo
;
ekspr.
danes boš pri direktorju slabo naletel
ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ
naletéti se
1.
z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu:
na gnojne kraste so se naletele muhe
;
okrog luči se je naletelo veliko vešč
2.
s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini:
s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja
;
s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah
3.
pog.,
ekspr.
s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu:
v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi
/
vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati
naletíšče
-a
s
(
í
)
šport.
del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča;
nalet
,
zaletišče
:
naletišče in doskočišče
nalezljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se prenaša z osebe na osebo:
garje so nalezljive
/
nalezljiva bolezen
/
njen smeh je zelo nalezljiv
/
ekspr.
nalezljive ideje
nalezljívo
prisl.
:
nalezljivo se je smejala
nalezljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost nalezljivega:
nalezljivost otroške paralize
/
nalezljivost smeha
naležáti se
-ím se
dov.
(
á í
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po ležanju:
med nalivom se je naležal in naspal
/
ekspr.
malo razgibavanja ne škodi, naležali smo se že
nalíčen
1
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
s katerim se pokriva, zakriva lice, obraz:
nalična tančica
●
nalična stran
prednja, prava stran
nalíčen
2
-čna -o
prid.
(
ī
)
star.
podoben
,
soroden
:
naličen pojav
;
moj zaključek je naličen njegovemu
nalíčiti
1
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
nanesti ličilo na obraz:
naličiti obrvi, ustnice
;
skrbno se naličiti
;
naličiti si trepalnice
/
naličiti igralko pred nastopom
;
naličiti se v črnca
/
naličiti obraz
2.
knjiž.
okrasiti
,
olepšati
:
naličiti darila s cvetlicami
nalíčen
-a -o:
rdeče naličene ustnice
;
naličena ženska
nalíčiti
2
-im
dov.
(
í ȋ
)
star.,
z dajalnikom
biti podoben, spominjati na kaj:
ta slog naliči baroku
;
v vsem naliči svoji materi
nalíčje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
1.
maska
,
krinka
:
nadeti (si), sneti (si) naličje
;
naličje z dolgim nosom
/
ta pisatelj je snel družbi naličje
;
to je le njegovo naličje, ne pa bistvo
2.
tančica
,
pajčolan
:
nevesta z naličjem
;
gosto, prozorno naličje
/
nekatere osebe v romanu je zastrl z naličjem romantike
♦
etn.
prt, tkanina, s katero se pokrije mrliču obraz
3.
podoba
,
videz
,
zunanjost
:
evropsko naličje mesta
;
naličje pokrajine se je spremenilo
nalíčkati
1
-am
dov.
(
ȋ
)
z ličkanjem priti do določene količine koruze:
danes smo veliko naličkali
nalíčkati
2
-am
dov.
(
ȋ
)
ekspr.
naličiti
1
,
nalepotičiti
:
hotele so kar najbolj naličkati svoje otroke
/
za ples se je naličkala in načičkala
nalíčkan
-a -o:
rdeče naličkane ustnice
;
prišla je vsa naličkana in načičkana
nalíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
maska
,
krinka
:
nadeti (si), nositi naličnico
/
prekriti jezo z naličnico ravnodušja
//
del plinske maske, respiratorja, ki pokriva obraz, del obraza:
naličnica se mora dobro pritisniti k obrazu
;
gumijasta naličnica
/
naličnica in filter maske
2.
naličnik
:
šlem z naličnico
nalíčnik
-a
m
(
ȋ
)
nekdaj
premični del šlema, ki zakriva, varuje obraz, z odprtinama za oči:
vitez je dvignil, spustil naličnik
/
odprt, zaprt naličnik
;
pren.,
knjiž.
na obraz si je potegnil naličnik poštenja
nalíjati
-am
nedov.
(
í
)
star.
nalivati
:
nalijati mleko v lonec
/
nalijati kozarce
;
nalijati se z vinom
nalík
predl.
(
ȋ
)
zastar.,
z dajalnikom
za izražanje podobnosti;
kakor
2
,
kot
2
:
izginiti nalik megli
nalíka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
podobnost
,
sorodnost
:
gre za naliko med starostjo in zimo
;
ugotovil je nalike v motivih obeh komedij
/
razlagati kaj po naliki z zakoni matematike
/
vihar je nalika teh njegovih čustev
prispodoba
♦
jezikosl.
uravnava jezikovne prvine po podobnem vzorcu; analogija
nalikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.,
z dajalnikom
biti podoben, soroden:
prostor je nalikoval dvorani
;
v tej obleki je nalikovala vaški učiteljici
;
njegov eh je nalikoval vzdihu
nalímati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.
nalepiti
,
naklejiti
:
nalimati plakat, znamko
●
pog.,
ekspr.
pa te je spet nalimal
prevaral, ukanil
nalístati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
narezati na lističe:
nalistati jabolka, peso
nalíšpanka
-e
ž
(
ȋ
)
star.
nalepotičena ženska:
gosposka nališpanka
nalíšpanost
-i
ž
(
ȋ
)
star.
lastnost nalepotičene ženske:
nališpanost žensk
/
praznična nališpanost prostorov
nalíšpati
-am
dov.
(
ȋ
)
zastar.
okrasiti
,
olepšati
:
konje so nališpali s pisanimi trakovi
/
svoj govor je zelo nališpal
nalíšpati se
ekspr.
olepšati se, nalepotičiti se:
nališpala se je za ples
nalíšpan
-a -o:
nališpane ženske
;
praznično nališpana
nalítek
-tka
m
(
ȋ
)
teh.
plast kovine, ki se z litjem doda na osnovo iz druge kovine:
nalíti
-líjem
dov.
(
í
)
1.
z vlivanjem spraviti v kaj:
naliti čaja, čaj
;
nalila jim je juho na krožnike
/
gostu je nalila skodelico kave
;
nalil si je še malo vina
;
pren.
to mu je nalilo nove odločnosti
;
bolečine naliti komu v srce
●
ekspr.
nalil mu je čistega vina
povedal nu je resnico brez olepšavanja
2.
napolniti s tekočino:
znova je vsem nalil kozarce
;
naliti do roba
;
naliti kozarce s šampanjcem
//
ekspr.
v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo):
nalili so ga z žganjem
;
zelo koga naliti
/
naliti otroka z mlekom
nalíti se
ekspr.
napiti se (alkoholne pijače):
naliti se žganja
/
pog.
spet se ga je nalil
nalít
-a -o:
naliti kozarci
;
bili so zelo naliti
;
juha je že nalita
nalív
-a
m
(
ȋ
)
močen, navadno kratkotrajen dež:
naliv je ponehal
;
pog.
ujel nas je naliv
;
jesenski, pomladanski nalivi
;
pogosti nalivi so povzročali poplave
/
v tem nalivu ne moremo nikamor oditi
/
naliv dežja
//
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina česa ponavljajočega se v krajšem obdobju:
pričakala ga je z nalivom besed
;
naliv nepričakovanih čestitk ga je zmedel
/
naliv groze in obupa
♦
gastr.
tekočina z dodatki za prelivanje vloženega sadja, zelenjave
nalívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od nalivati:
nalivanje vina
/
nalivanje kozarcev z vinom
/
nalivanje z žganjem
nalívati
-am
nedov.
,
tudi
nalivájte;
tudi
nalivála
(
í
)
1.
spravljati kam kaj tekočega:
nalivati mleko, olje v posodo
;
nalivala si je kave
2.
polniti s tekočino:
gostom je nalival kozarce
;
nalivati do roba
;
nalivati kozarce s pivom
//
ekspr.
v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo):
prijatelji so ga nalivali z vinom
nalívati se
ekspr.
veliko piti (alkoholne pijače):
večkrat so se nalivali v gostilni
/
kar naprej se naliva z limonado
nalívek
-vka
m
(
ȋ
)
knjiž.
pijača, ki se pripravi tako, da se polijejo (zdravilne) rastline z
vročo vodo;
oparek
,
poparek
:
nalivek iz kuminovega semena
nalíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki je za nalivanje:
nalivna odprtina
2.
v zvezi
nalivno pero
priprava za pisanje, ki se polni s črnilom:
ima novo nalivno pero
;
pisati z nalivnim peresom
/
zlato nalivno pero
nalívka
-e
ž
(
ȋ
)
v ruskem okolju
žgana pijača, navadno iz jagod:
piti nalivko
nalívnik
-a
m
(
ȋ
)
nalivno pero:
pisati z nalivnikom
nalízati se
tudi
nalizáti se -lížem se
dov.
(
í á í
)
1.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po lizanju česa, navadno sladkega:
nalizati se medu, sladoleda
2.
slabš.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po poljubljanju:
ali se nista še nalizala
/
dolgo se nista mogli nalizati in najokati
nehati poljubljati
naljubíti se
in
naljúbiti se -im se
dov.
(
ī ū
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po ljubezni, navadno spolni:
ob karnevalu so se napili, naplesali in naljubili
;
ni se utegnil naljubiti s svojo zaročenko
/
ko se je je naljubil, jo je zapustil
nálog
-a
m
(
á
)
1.
publ.
naročilo, ukaz za izvršitev, opravljanje kakega dejanja:
izvršiti, napisati, upoštevati nalog
/
pisni, ustni nalog
;
nalog za napad
povelje
/
po čigavem nalogu dela
♦
adm.
delovni nalog
pisni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela
;
izdati, podpisati delovni nalog
;
potni nalog
dokument, s katerim se kdo pooblašča za določeno službeno
potovanje
;
fin.
plačilni nalog
dokument, s katerim določena pravna oseba odreja naslovniku
plačilo neporavnanega računa; pisno naročilo komu, da izplača
naslovniku ali prenese na njegov račun določen znesek z
naročnikovega računa
;
prenosni nalog
pisno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročnika
na račun naslovnika
;
pravn.
sodni nalog
dokument, s katerim sodišče, navadno na osnovi verodostojnega
dokumenta, odreja izvršitev določenega dejanja
;
sodni nalog za aretacijo
;
žel.
križni nalog
dokument, s katerim se obveščata vlakovodja in strojevodja, da je
po voznem redu predvideno križanje preloženo ali da se določa
križanje, ki ni predvideno po voznem redu
2.
zastar.
naloga
,
dolžnost
:
njegov nalog je izvrševati ukaze
;
prišel je z nalogom, da napravi red
/
za svoj nalog si je odbral dva pogumna tovariša
nalóga
tudi
náloga -e
ž
(
ọ̑; á
)
navadno s prilastkom
1.
kar mora kdo storiti, opravljati
a)
glede na voljo, zahtevo koga:
vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili,
ekspr.
zaupali
;
igralec je dobro opravil svojo nalogo
;
dobil je nalogo pojasniti položaj
/
za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem
b)
glede na lastno voljo, željo:
odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo
;
zastavil sem si zanimivo, težko nalogo
/
vznes.
to je moja življenjska naloga
c)
glede na poklic, položaj, mesto:
izpolnjevati svoje delovne, službene naloge
;
seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika
/
on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo
/
naloga borca je uničevanje nasprotnika
č)
glede na določene okoliščine:
naloga je bila zanj pretežka
;
publ.
iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge
;
ni bil kos svoji nalogi
;
publ.
sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo
//
kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen:
razpravljati o nalogah gledališča, organizacije
;
šola ima izobraževalne in vzgojne naloge
;
koža opravlja različne naloge
;
naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti
/
naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije
●
publ.
vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja
je uspešno vodil podjetje
2.
pisni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev,
dokaz določenega znanja:
napisati, popravljati, redovati nalogo
/
aritmetična naloga
;
diplomska, magistrska, maturitetna naloga
;
matematična naloga
//
šol.
podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba
izračunati, vstaviti, kar se zahteva:
druga, tretja (matematična) naloga je težka
;
rešitve nalog so na koncu knjige
/
izračunati, rešiti nalogo
/
uporabna naloga
besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi
katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva
♦
geom.
konstrukcijska naloga
naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem
;
igr.
miselna, ugankarska naloga
besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem
ugotoviti, odkriti, kar se zahteva
;
šol.
domača naloga
pisne obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma
;
klavzurna naloga
nadzorovani pisni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti
;
kontrolna naloga
;
šolska naloga
v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz,
preveritev določenega znanja
nalogodajálec
-lca
[
nalogodajau̯ca
in
nalogodajalca
]
m
(
ȃ
)
publ.
kdor da nalog, ukaz za izvršitev, opravljanje dejanja:
nalogodajalci in izvrševalci vojnih zločinov
♦
fin.
kdor da pisno naročilo komu, naj plača določen znesek naslovniku
na naročnikov račun
nalókati se
-am se
dov.
(
ọ̄
)
slabš.
napiti se:
nalokati se mleka, vode
;
nalokali so se vina, žganja
/
pog.
preveč se ga je nalokal
●
slabš.
še vedno se niso nalokali krvi
niso nehali moriti, ubijati
nalòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od nalomiti:
nalom kosti
/
nikoli si ni opomogel od prvega življenjskega naloma
nalomíti
-lómim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
z lomljenjem priti do določene količine česa:
nalomiti dračje, veje
;
nalomi pet kosov kruha
/
nalomiti kamion kamenja
2.
delno zlomiti:
veter je nalomil več debel
;
lepenka se je ob pribijanju nalomila
;
nalomiti si kost
;
pren.,
ekspr.
glas se ji je nalomil
;
notranje se nalomiti
nalómljen
-a -o:
zlomiti nalomljeni trs
;
njeno življenje je nalomljeno
;
duševno nalomljeni ljudje
nalómljenost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost nalomljenega:
nalomljenost stebla
/
ekspr.
ubitost in nalomljenost življenja
nalóščiti
-im
dov.
(
ọ̄
)
dati površini lesk z mazanjem in drgnjenjem:
naloščiti parket, škornje
nalovíti
-ím
dov.
, nalôvil
(
ī í
)
z lovljenjem priti do določene količine česa:
naloviti veliko divjadi, rib
;
za hrano si krt nalovi črvov in žuželk
●
ekspr.
spotoma je nalovil to in ono
izvedel
;
komaj je nalovil dovolj sape, zraka
je nadihal
nalóžba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
uporaba denarja za povečanje premoženja:
nakup obveznic je bila zanesljiva naložba
;
povečati naložbe
;
milijonska naložba
;
naložba v gostinski obrat, zemljo
/
investicijska naložba
;
pren.
študij je draga naložba
//
za to namenjeni, uporabljeni denar:
višina naložb
//
kar se doseže, ustvari s tem denarjem:
stroški, vrednost naložb
;
dobiček od naložb
2.
nav. mn.,
ekon.
uporaba dela na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in
povečevanje osnovnih sredstev in zalog:
povečati, ustaviti naložbe
;
naložbe v industrijo, kmetijstvo, turizem
;
sredstva za naložbe
/
bruto naložba
ki obsega tudi nadomestilo za amortizacijo
;
dolgoročne, gospodarske, negospodarske naložbe
;
javna naložba
v objekt za splošne družbene potrebe
;
neto naložba
ki ne obsega nadomestila za amortizacijo
nalóžben
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
investicijski
:
naložbeni načrt
♦
fin.
naložbeni krediti
nalóžbenica
-e
ž
(
ọ̑
)
ekon.
oseba, ustanova, organizirana skupnost, ki uporabi del na novo
proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih
sredstev in zalog:
občina je naložbenica v nove projekte
;
vodilna tuja naložbenica
nalóžbenik
-a
m
(
ọ̑
)
ekon.
kdor uporablja del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za
obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog:
domači, tuji naložbenik
;
zasebni naložbenik
;
lastnik je resen naložbenik in bo začel sanacijo v najkrajšem možnem
času
nalóžek
-žka
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kar se naloži (k čemu, na kaj):
dati na kruh topel naložek
naložítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od naložiti:
hitra naložitev blaga
/
norma naložitve vagona
/
naložitev denarja v banko
/
velike naložitve v industrijo
naložbe
naložíti
-ím
dov.
, nalóžil
(
ī í
)
1.
napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se
prepelje, prenese:
naložiti les, tovor, živino
;
naložiti na mulo, nosila, voz
;
naložiti si drv v naročje
/
naložiti ladjo, vagon
//
napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh:
knjige je naložil kar na mizo
/
preveč krompirja si si naložil na krožnik
/
naložiti perilo v omaro
zložiti
//
napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se
vzdrži ogenj:
naloži še kako poleno
/
naložiti na ogenj
;
naložiti v peč
;
naloži, da bo topleje
/
naložiti ogenj
podkuriti, zakuriti
2.
napraviti, da pride program, datoteka s pomnilniške naprave, omrežja v
pomnilnik, na trdi disk računalnika, mobilnega telefona ali obratno:
naložiti datoteke, fotografije na strežnik
;
naložiti program v pomnilnik
/
naložiti aplikacijo, datoteko, podatke s spleta, strežnika na
računalnik
3.
uporabiti denar za povečanje premoženja:
naložiti denar v obveznice
;
naložiti denar v hišo, zemljo
/
naložiti denar na bančni račun, v banko
vložiti
//
ekon.
uporabiti del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje
in povečevanje osnovnih sredstev in zalog:
naložiti denar v industrijo, turizem
;
naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo
/
naložiti denar v vojsko
4.
nav. ekspr.
napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj:
naložili so mu veliko dela, dolžnosti
;
preveč skrbi si je naložil
/
naložiti davke, globo
/
naložiti kazen
/
star.
naložil je tlačanom, da se morajo klanjati
ukazal jim je, zahteval od njih
/
pog.
še ta umor so mu naložili
prisodili, pripisali
5.
pog.,
ekspr.
natvesti
:
kaj vse jim je naložil
;
naložil jima je, da bi z njima rad napravil intervju
●
slabš.
hitro so se naložili v avto in odpeljali
so vstopili
;
pog.
oče mu jih je naložil
ga je natepel, pretepel
;
ekspr.
naložila si je osmi križ
osemdeset let je (bila) stara
;
pog.
naložili so mu pet let
obsodili so ga na pet let zapora
;
pog.,
ekspr.
preveč si ga je naložil
se je napil
naložèn
-êna -o:
tovornjak, naložen z zaboji
/
uporaba naloženih aplikacij
/
denar je bil dobro naložen
/
odslužiti naloženo kazen
;
odboru je naložena skrb za proslavo
nalúckati se
-am se
dov.
(
ȗ
)
pog.,
ekspr.
napiti se (alkoholne pijače):
preveč se je naluckal
;
od veselja se ga je naluckal
nalúknjati
-am
dov.
(
ȗ
)
narediti luknjo, luknje:
naluknjati desko
nalúknjan
-a -o:
žleb je trhel in naluknjan
nalupíti
in
nalúpiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
z lupljenjem priti do določene količine česa:
nalupiti krompir za kosilo
;
nalupiti jabolka za kompot
2.
deloma olupiti:
nalupiti deblo
naluščíti
in
nalúščiti -im
dov.
(
ī ú
)
z luščenjem priti do določene količine česa:
naluščiti grah za juho
namagnétiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
narediti kaj magnetno:
namagnetiti in razmagnetiti železo
namàh
tudi
namáh
in
na màh
tudi
na máh
prisl.
(
ȁ; ȃ
)
1.
v trenutku, v hipu:
namah razumeti položaj, se strezniti, utihniti
;
prejšnji način je zavrgel, pa ne namah
/
kar namah se mu razkrije resnica
2.
ekspr.
hkrati
:
zavpila sta oba namah
/
gospodarske skrbi in toliko drugih opravkov, vse namah je navalilo
nanj
namáhati
-am,
in
namáhati
tudi
namaháti -am
dov.
(
á; á á á
)
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
napadalca je pošteno namahal
;
namahati s palico, šibo
/
domače moštvo bodo spet namahali
premagali
●
ekspr.
namahali so za dva voza trave
nakosili so
namáhniti
-em,
in
namahníti
in
namáhniti -em
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
1.
star.
nekoliko zamahniti:
srdito namahne na izzivalca
2.
zastar.
naleteti
:
namahne (na) moža na klopi
;
ko se je namahnil na medveda, se mu puška ni hotela sprožiti
namáka
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
namakanje
:
namaka naj traja več ur
namakálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki se uporablja za namakanje:
namakalna voda
/
začetek namakalnih del
/
izkopati namakalne jarke in kanale
;
zgraditi velik namakalni sistem
;
namakalne naprave
/
namakalno poljedelstvo
namákanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od namakati:
namakanje perila
/
rad ima namakanje v morski vodi
/
namakanje polj, travnikov
;
umetno namakanje in osuševanje
namákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
imeti kaj potopljeno v tekočini, navadno z določenim namenom:
namakati konopljo, lan
;
namakati perilo v lugu
;
v skledi se namaka fižol
;
namakal si je noge v topli vodi
;
ekspr.
mlin namaka svoja kolesa v reki
2.
dovajati vodo, zlasti obdelovalnim zemljiščem:
namakati riževa polja
/
zemljo umetno namakajo
/
dež obilno namaka gozdove
;
vso ravnino namaka reka
;
brezoseb.
letos je precej namakalo
deževalo
3.
pomakati
:
namakati kruh v kavo, vino
●
ekspr.
te bregove namaka Nil
tod teče
;
ekspr.
pogostokrat namaka pero v črnilo
piše
;
ekspr.
namakati roke v človeško kri
moriti, ubijati
;
pog.,
ekspr.
ribiči so skoraj ves dan namakali trnke
lovili (ribe)
;
ekspr.
ženske so samo namakale ustnice v vino
so malo (s)pile
namákati se
pog.,
ekspr.
kopati se:
rad se namaka
;
namakati se v morju
namákan
-a -o:
namakana polja
namakníti
in
namákniti -em
dov.
(
ī á
)
nav. ekspr.
dodati
,
primakniti
:
košaro grozdja jim je še namaknil
namálati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
naslikati
:
namalati pokrajino
;
namalati na zid
/
namalati sliko
namálan
-a -o:
namalani svetniki
;
sedijo kot namalani
mirno
●
nižje pog.
od njih boš dobil vraga namalanega
nič
namastíti
-ím
dov.
, namástil; namaščèn
(
ī í
)
narediti kaj mastno:
mastna koža namasti gladke površine
//
namazati z mastjo, maščobo:
namastiti pekač
;
vijake je pred privijanjem namastil z oljem
;
roke si namasti večkrat na dan
namašíti
-ím
dov.
, namášil
(
ī í
)
slabš.
spraviti v kaj:
namašiti dračja v štedilnik
/
ljudi so namašili v živinske vagone
so natlačili
namaškaráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
obleči v maškaro:
otroka je namaškarala vsako leto
;
za pusta so se namaškarali
//
slabš.
neprimerno, smešno obleči:
otroka je na hitro namaškarala
;
zakaj si se tako namaškaral
namàz
-áza
m
(
ȁ á
)
1.
gastr.
kar se namaže, navadno na kruh:
zmleta slanina je izvrsten namaz
;
gost, redek namaz
/
jajčni, skutni namaz
/
delati namaze
2.
plast snovi, ki je namazana na čem:
ta namaz vsebuje strupene snovi
;
zaščititi drevesa z apnenim namazom
;
bitumenski, cementni, oljni namaz
namázati
-mážem
dov.
, namázala
in
namazála
(
á ȃ
)
1.
nanesti na kaj tanko plast mastne ali tekoče snovi:
namazati čevlje, tla z loščilom
;
na debelo namazati
/
namazati kožo, ustnice
;
ekspr.
obrvi si je namazala s črno barvo
/
namazati kruh z maslom, pašteto
/
namazati nadev na testo
2.
dati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil:
namazati ležaje, osi
/
namazal je vrata, da ne bi cvilila
tečaje pri vratih
3.
slabš.
narisati
,
naslikati
:
namazala je nekaj portretov in tihožitij
/
parole so namazali z velikimi črkami
napisali
4.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
namazal je oba lažnivca
;
tatove so pošteno namazali
/
naši nogometaši so goste spet namazali
premagali
;
v odbojki jih namažemo kot nič
//
prevarati
,
ukaniti
:
še njega je namazal s ponarejenimi mumijami
;
z delnicami te misli namazati
●
pog.,
ekspr.
namažite mu jih še petnajst
dajte mu še petnajst udarcev
;
ekspr.
namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo
natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh
;
ekspr.
namazati si pete
pripraviti se na beg; pobegniti
namázan
-a -o:
stroj je namazan
;
črn je, kot bi bil s sajami namazan
;
namazana ženska
našminkana, naličena
;
na tanko namazan kruh
●
ekspr.
ima dobro namazan jezik
izraža se spretno, z lahkoto
;
ekspr.
biti z vsemi mažami namazan
zvit, prebrisan
;
ekspr.
življenje mu je z medom namazano
dobro se mu godi
;
vse mu gre kot namazano
uspešno, brez zapletljajev
namazíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
star.
namazati, vtreti v kožo:
namaziliti koga z dragocenimi olji
;
dal si je namaziliti lase
//
balzamirati
:
namaziliti mrliča
naméček
-čka
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kar se doda k določeni, dogovorjeni količini:
menjam, če daste kaj namečka
;
pri vsakem sodu je zahteval pet litrov namečka
/
dajal mu je hrano, stanovanje in še kak nameček v denarju
//
v prislovni rabi,
v zvezi z
za
izraža dodajanje, stopnjevanje:
lepo ga je pogostil, za nameček pa mu je dal stotak
/
nevljuden je, za nameček pa še len
;
še pil boš za nameček, a
namehúriti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
narediti, povzročiti mehurje:
veter je namehuril obešeno perilo
;
zaradi vlage se je obloga namehurila
namémba
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
namen
:
njegova namemba je bila očitna
;
hudobna namemba
/
namemba življenja
//
namenitev
:
namemba premoženja človekoljubni ustanovi
●
star.
nihče ne uide svoji namembi
usodi, smrti
namémben
-bna -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
knjiž.
do katerega naj kaj pride, pripotuje:
namembno letališče je bilo zaprto
♦
adm.
namembni kraj
kraj, v katerega je pošiljka namenjena
;
žel.
odhodna in namembna postaja
2.
namenski
:
namembne parcele
namémbnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
publ.
namenskost
:
spraševati po namembnosti
;
namembnost potovanja
♦
urb.
namembnost lokala, zemljišča
določitev namena lokalu, zemljišču glede na ustreznost, razmere
namèn
-éna
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja:
njegov namen je očiten
;
namen se izpolni
;
kazati svoje namene
;
opustiti svoj namen, svoje namene
;
razkrinkali smo njegove resnične namene
;
pošten, slab, sovražen, zloben namen
/
ni moj namen, nimam namena govoriti o tem
;
imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje
;
brez namena se je ozrl
;
publ.
govori z namenom, da bi te zmotil
;
namen avtorja je prikazati veličino dobe
/
dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni
/
to je rekel, storil z dobrim namenom
;
prekršek brez namena
nehoten
//
kar se hoče doseči s to usmerjenostjo:
doseči (zaželeni) namen
;
prizadevati si za določen namen
/
to je namen mojega življenja
/
pesem je dosegla namen
/
publ.
v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija
/
knjiž.
ima visoke namene
cilje
2.
navadno s prilastkom
kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja:
vsaka stvar ima svoj namen
;
namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja
;
namen športa
;
namen socialnega zavarovanja
/
razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu
/
ekspr.
ta umetnost je sama sebi namen
/
knjiž.
bojuje se za svoj namen
bistvo
//
v prislovni rabi
poudarja področje, kot ga določa prilastek:
uporabljati konje v gospodarske namene
;
uporaba vode v tehnične namene
/
priprava za različne namene
●
namen posvečuje sredstvo
po Machiavelliju
za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo
;
ekspr.
fant ima resne namene
hoče, želi se poročiti
;
publ.
predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu
v uporabo
namenílnik
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
glagolska oblika na -t ali -č ob glagolih premikanja:
raba namenilnika
namenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od nameniti:
namenitev premoženja humani ustanovi
nameníti
in
naméniti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
izraža namen osebka
a)
da kdo kaj dobi:
darilo sem namenil prijatelju
/
oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu
/
prav njega so ji namenili za moža
b)
navadno v zvezi z
za
da kdo kaj postane:
doma so ga namenili za zdravnika
/
ekspr.
prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega
/
star.
oče ga je namenil vojaški karieri
2.
skleniti
,
odločiti
:
a)
da se komu kaj da:
založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež
;
občina je namenila podjetju velike kredite
/
osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
b)
navadno v zvezi z
za
da se kaj uporabi za kaj:
za rekreacijo so namenili sto evrov
/
poslopje so prvotno namenili za urad
/
jutrišnji dan smo namenili počitku
c)
da bo kdo česa deležen:
upornikom je namenil izgon, smrt
/
zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet
/
ekspr.:
ne vem, koliko let mi je namenila usoda
;
usoda mu je namenila težko življenje
3.
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik:
namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel
;
nameniti komu pomilovalen pogled
/
vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
●
knjiž.
nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva
pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure
nameníti se
in
naméniti se
navadno z nedoločnikom
1.
izraža namen osebka, da uresniči dejanje:
namenil se je prodati hišo
;
trdno se je namenil vztrajati do konca
;
namenil se je, da ostane doma
/
namenil se je postati zdravnik
/
kakor se je namenil, tako je tudi storil
;
pojdiva, kamor sva se namenila
//
elipt.,
s prislovnim določilom
izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje
določilo:
namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti
2.
elipt.,
s prislovnim določilom
oditi, odpraviti se:
po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba
;
še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli
;
hitro so se namenili za tovariši
naménjen
-a -o
1.
deležnik od nameniti:
njemu namenjeni strel je zgrešil
;
fant je bil namenjen mizarstvu
;
ravno k njemu sem namenjen
;
ladja, namenjena v Italijo, se je potopila
;
našla je možu namenjeno pismo
;
poročilo je namenjeno najožjemu krogu
;
to ni namenjeno javnosti
2.
ekspr.,
v povedni rabi
izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive
okoliščine:
ta poklic mi je bil menda namenjen
;
namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja)
;
tako mu je bilo pač namenjeno
;
če mi je namenjeno, se bom rešil
3.
star.
namemben
,
predviden
:
pripeljati tovor na namenjeno postajo
/
zavil sem v namenjeni kraj
naménjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
izraža namen osebka, da kdo kaj dobi:
oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu
/
namenjali so mu jo za nevesto
2.
večkrat skleniti, odločiti
a)
da se komu kaj da:
zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež
b)
navadno v zvezi z
za
da se kaj uporabi za kaj:
potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj
3.
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik:
potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu
4.
zastar.
nameravati
:
tudi o tem sem namenjal govoriti
;
že nekaj dni se namenja prebeliti sobo
/
storil je, kar je namenjal
●
knjiž.,
ekspr.
le kaj mi namenja današnji dan
kaj se bo danes zgodilo
;
knjiž.
njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom
določa, opredeljuje za drugačne opravke
naménoma
prisl.
(
ẹ̄
)
izraža, da se dejanje (z)godi zaradi določenega namena:
njegovo delo je namenoma zamolčal
;
namenoma zaostati, se zmotiti
/
namenoma so jih ločili, da bi jih oslabili
naménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je za točno določen namen:
namenske raziskave
/
namenska zemljišča
♦
fin.
namenski kredit, sklad
;
namensko varčevanje
varčevanje za določeni namen, ki ga organizira navadno banka
naménskost
-i
ž
(
ẹ̑
)
publ.
lastnost, značilnost namenskega:
spraševati po namenskosti in uporabnosti
;
namenskost umetniškega dela
naméra
-e
ž
(
ẹ̑
)
duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja v bližnji
prihodnosti:
naše namere so poštene, skromne
;
kakšne namere imajo
;
svojo namero je opravičeval z lakoto
;
hotel je kupiti knjigo, pa je opustil to namero
;
o naši nameri, namerah je bil poučen
;
kljub trdni nameri ni šel k sosedu
/
moja namera je govoriti resnico
/
knjiž.
to ga je v njegovi nameri še utrdilo
/
namera članka, dejanja je jasna
namen, cilj
//
uresničitev dejanja te usmerjenosti:
odloži to namero in ostani še en dan
;
obramba je preprečila vse namere napadalcev
namerávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z nedoločnikom
izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi kakega dejanja v
bližnji prihodnosti:
nameravajo graditi hišo
;
nameravate že iti, odpotovati
;
nameraval je napisati pismo, pa ga ni utegnil
/
s pritožbo namerava doseči znižanje kazni
;
z govorjenjem nas nameravajo samo premotiti
/
nameravam biti odločen in odkrit
/
elipt.:
nasprotnik nekaj namerava
;
vsi so vedeli, kaj namerava, vendar niso mogli narediti ničesar
;
dosegel je, kar je nameraval
//
elipt.,
s prislovnim določilom
izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi gibanja, kot ga
nakazuje določilo:
domov, na trg, v mesto nameravam šele zvečer
;
le kam nameravajo
/
drugo leto nameravam na šoferski tečaj
namerávan
-a -o:
razpravljati o nameravanem napadu
;
ugovarjati zoper nameravano zvišanje cen
/
odpovedati nameravano prireditev
napovedano, predvideno
/
narediti načrt za nameravano hišo
naméren
-rna -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki se (z)godi zaradi določenega namena:
namerno izzivanje
;
njegovo delovanje je očitno namerno
;
vzročen in nameren
/
namerni prekršek
;
namerna nejasnost, počasnost
/
knjiž.
slučajno odkritje jih je spodbudilo k namernemu raziskovanju
načrtnemu, premišljenemu
♦
jezikosl.
namerni odvisnik
odvisni stavek, ki izraža namen dejanja nadrednega stavka
namérno
prisl.
:
to vprašanje bomo namerno pustili ob strani
;
ustrelil ga je namerno, ne po naključju
namériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z merjenjem priti do določene količine česa:
nameriti pet metrov blaga
/
merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov
/
včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu
/
nameril ji je dva kilograma moke
natehtal
2.
z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za
njegovo uspešno uporabo:
nameril je v črno piko in sprožil
;
nameriti v desno, levo od cilja
//
s takim dejanjem zagroziti, zapretiti:
nameril je orožje vanj in zahteval denar
;
vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali
/
že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila
//
nav. ekspr.
narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer;
naravnati
,
usmeriti
:
nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj
;
astronomi so namerili teleskope proti Marsu
;
žaromet se je nameril proti letalu
/
z oslabljenim pomenom:
nameriti korake proti komu
;
na moža je namerila hud pogled
3.
star.,
v zvezi z
na
srečati
,
najti
:
na tako trmoglavega človeka še nisem nameril
/
zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih
namériti se
star.
1.
nameniti se, odločiti se:
nameril se je obiskati znanca
;
namerila se je, da se bo poročila
/
elipt.:
kaj si se nameril
;
nameril se je v tujino
2.
zgoditi se, pripetiti se:
čudna stvar se mi je namerila
;
če bi se namerilo, da zamudim, me počakaj
namérjen
-a -o:
slabo namerjen strel
;
dobro namerjeno vprašanje
;
blago je pošteno namerjeno
namérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
z merjenjem prihajati do določene količine česa:
namerjal je po dva metra blaga
/
najnižje temperature so namerjali v januarju
2.
z ocenjevanjem lege, oddaljenosti cilja dajati orožju položaj,
potreben za njegovo uspešno uporabo:
strojnico je namerjal na spodnji rob skale
;
dolgo, slabo namerjati
//
s takim dejanjem groziti, pretiti:
namerjati orožje na koga, proti komu
/
namerjal je bodalo proti njenim prsim
//
nav. ekspr.
delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer;
naravnavati
,
usmerjati
:
namerjali so teleobjektive na ognjenik
/
z oslabljenim pomenom
namerjal je korake proti mestu
3.
star.
nameravati
:
namerjajo zidati hišo
;
nisem te namerjal žaliti
/
elipt.:
kaj torej namerjaš
;
najstarejša se je namerjala v tujino
namérnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
knjiž.
lastnost, značilnost namernega:
namernost dejanja je dokazana
namesíti
in
namésiti -im
dov.
, naméšen
tudi
namésen
(
ī ẹ́
)
z mesenjem priti do določene količine česa, navadno testa:
namesiti testa za pet potic
;
iz te moke se malo namesi
naméstek
-tka
m
(
ẹ̑
)
star.
nadomestilo
:
najti, poiskati si namestek
/
denarni namestek za kaj
namésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
ki je namestnik koga:
namestni predstojnik samostana
●
namestni učitelj
nekdaj
učitelj pripravnik, suplent
//
nadomesten
:
vojaška enota je poslala po namestne konje
namésti
1
-médem
in
-métem
in
namêsti -mêdem
in
-mêtem
dov.
,
stil.
namèl naméla
in
namêla
(
ẹ́; é
)
z medenjem priti do določene količine masla:
veliko je namedla
/
namesti maslo
namêsti
2
-mêtem
tudi
-mêdem
dov.
, namêtel
in
namétel namêtla
tudi
namêdel
in
namédel namêdla,
stil.
namèl namêla
(
é
)
1.
brezoseb.
z močnim sneženjem nabrati se v določeni količini:
nametlo je snega, da ni bilo mogoče priti v vas
2.
z nošenjem, prinašanjem spraviti skupaj:
burja na tem mestu namete visoke kupe snega
/
veter je nametel listje po celem parku
je nanosil
3.
s pometanjem priti do določene količine česa:
izpod postelje je nametla polno smetišnico smeti in prahu
namestítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od namestiti:
namestitev gredi, motorja
;
pravilna, trdna namestitev
/
namestitev novih naselij
;
namestitev tovarne
/
poskrbeti za namestitev beguncev, gostov
/
razpravljati o namestitvi novih učiteljev, uslužbencev
2.
star.
služba
,
zaposlitev
:
prositi za namestitev
;
namestitev na šoli, pri pošti
/
biti brez namestitve
;
dobiti, iskati namestitev
/
stalna, začasna namestitev
3.
publ.
položaj, v katerem je kaj kje:
namestitev listov na steblu je vretenčasta
namestíti
-ím
tudi
naméstiti -im
dov.
, namésti; naméstil
(
ī í; ẹ̄ ẹ̑
)
1.
narediti, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj:
namestiti anteno na streho
;
namestiti strelovod
/
namestiti stroje v delavnico
/
tovarna je del proizvodnje namestila drugam
//
knjiž.
zgraditi
,
postaviti
:
namestiti novo tovarno blizu reke
2.
publ.
napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas;
nastaniti
:
namestiti goste v prvem nadstropju
;
začasno se je namestil v hotelu
3.
v nekaterih državah
narediti, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim,
stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni
fizično:
namestiti novega učitelja, uradnika
/
namestiti za čuvaja
4.
zastar.
nadomestiti
:
namestiti izrabljene dele z novimi
/
namestiti sirotam mater
namestíti se
,
tudi
naméstiti se
s prislovnim določilom
spraviti se kam v določen telesni položaj:
namestiti se na postelji, v naslanjaču
;
namestili so se v kotu in kartali
;
udobno se namestiti
/
ekspr.
namestiti se s komolci na ograjo
nasloniti se
nameščèn
-êna -o
in
naméščen -a -o
1.
deležnik od namestiti:
na strehi avtomobila nameščen zvočnik
;
tiskarski obrat je nameščen v sosednjem poslopju
;
stalno, začasno nameščeni učitelj
;
trdno, počez nameščen
2.
z oslabljenim pomenom
ki je, se nahaja kje v določenem položaju:
pritlično nameščeni cveti
namestítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na namestitev:
namestitvene težave
/
namestitveni dekret
naméstnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki ima začasno položaj, funkcijo koga drugega:
išče namestnico za obolelo pevko
//
navadno s prilastkom
ženska, ki ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega
drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja:
namestnica direktorja, generalnega sekretarja, predsednika
;
namestnica ravnatelja
;
namestnica glavne medicinske sestre
naméstnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega:
dokler se ne vrnem, bo on moj namestnik
/
očetov namestnik
/
po odhodu tega pevca dolgo časa niso našli primernega namestnika
naslednika
//
navadno s prilastkom
kdor ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega
vodilnega uslužbenca, funkcionarja:
izvolili so predsednika in tri namestnike
/
namestnik javnega tožilca
;
namestnik komandanta brigade
2.
v nekaterih državah
od vladarja, vlade imenovani predstojnik višje upravne enote:
kralj je odstavil, zamenjal namestnika
/
cesarjev namestnik
//
v monarhističnih državah
kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti,
bolezni ne more vladati:
določiti mladoletnemu kralju namestnika
♦
rel.
božji namestnik
kdor v odnosu do koga zastopa božjo avtoriteto, zlasti duhovnik
;
zgod.
(deželni) namestnik
v stari Avstriji
od vladarja imenovani predsednik deželne vlade
naméstniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na namestnike ali namestništvo:
namestniški položaj
/
namestniško uradništvo
naméstništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
položaj, funkcija namestnika:
odpovedati se namestništvu
;
dobro plačano namestništvo
2.
v nekaterih državah
urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote:
poslati prošnjo namestništvu
♦
zgod.
(deželno) namestništvo
v stari Avstriji
deželna vlada
//
v monarhističnih državah
začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi
mladoletnosti, bolezni ne more vladati:
mladoletni vladar z namestništvom
/
kraljevo namestništvo
namésto
predl.
(
ẹ̑
)
z rodilnikom
za izražanje zamenjave:
napisati pismo namesto matere
;
pojdi tja namesto mene
;
namesto petih sta samo dva
/
noče v službo, namesto tega rajši prekupčuje
/
namesto dvajset napiši deset
/
namesto danes pridi jutri
;
namesto po cesti vozi po pločniku
;
znesti se nad tovarišem namesto nad tekmecem
//
v členkovni rabi,
v zvezi z
da
za izražanje nasprotja s prej povedanim:
namesto da bi delal, postopa
namestováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
nadomeščati
:
zagrinjalo je namestovalo vrata
/
pri tem delu je hlapec namestoval gospodarja
naméšati
tudi
namešáti -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
z mešanjem priti do česa:
pleskar je namešal barvo za beljenje
;
namešati pijačo
/
namešati blato in grušč
//
z mešanjem spraviti kam:
namešati strup med jed
;
v vino je namešal vode
naméšan
-a -o:
z blatom namešan grušč
naméščanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od nameščati:
nameščanje antene, jader, strojev
/
nameščanje učiteljev, uradnikov
naméščati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
delati, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj:
nameščati televizijsko anteno na streho
;
nameščati jadra
/
nameščati stroje v spodnje prostore
2.
publ.
delati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas;
nastanjevati
:
nameščati goste po zasebnih sobah
3.
v nekaterih državah
delati, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim,
stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni
fizično:
nameščati učitelje, uradnike
;
nameščati in odpuščati
4.
zastar.
nadomeščati
:
jutri me bo on nameščal
/
praznoto je začelo nameščati prijetno pričakovanje
naméščati se
s prislovnim določilom
spravljati se kam v določen telesni položaj:
koliko časa se pa nameščaš na postelji
naméščenec
-nca
m
(
ẹ̑
)
v nekaterih državah
kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim)
dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično:
odpustiti, prestaviti nameščenca
;
delavci in nameščenci
/
vodilni nameščenci
naméščenje
-a
s
(
ẹ̑
)
star.
služba
,
zaposlitev
:
dobiti nameščenje v sosednjem mestu
naméščenka
-e
ž
(
ẹ̑
)
v nekaterih državah
ženska, ki je v delovnem razmerju z vnaprej določenim, stalnim
(mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni
fizično:
trgovec je svoji nameščenki odpovedal službo
naméščenski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na nameščence:
nameščenski sloj
;
nameščensko razmerje
/
delavski in nameščenski sindikati
naméščenstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
nameščenci
:
delavstvo in nameščenstvo
/
javno nameščenstvo
namèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
kar namete, nanese veter:
visoki snežni nameti
;
razmetavati namete listja
nametáti
-méčem
dov.
, namêči namečíte; namêtal
(
á ẹ́
)
1.
z metanjem spraviti kam:
otroku nameče igrače in gre
;
iz podstrešja je nametal seno za konje
;
nametati na kup
;
nametali so poln pod snopja
/
nametati kamenje, prst v jamo
/
nametati omet na zid
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
hitro, nepopolno napisati, narisati:
nametati misli na papir
;
na platno je nametal nekaj spačenih figur
●
ekspr.
nametal je obleko nase in zbežal
hitro se je oblekel
;
ekspr.
spet bi ti rad nametal peska v oči
ti prikril resnico
;
pog.,
ekspr.
nametal mu jih je po grbi, da je ves črn
natepel, pretepel ga je
nametán
-a -o:
na papirju je nekaj bežno nametanih stavkov
;
kup nametanih cunj
/
ekspr.
poslopja so nametana brez reda
nametávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z metanjem spravljati kam:
nametavati in odmetavati sneg
/
nametavati krompir
pri sajenju metati, polagati v jamice
namežíkati
-am
[
naməžikati
in
namežikati
]
dov.
(
ī
)
star.
pomežikniti
,
namežikniti
:
ko je zagledal snubača, je čudno namežikal
;
pred odhodom mu je veselo namežikala
namežíkniti
-em
[
naməžikniti
in
namežikniti
]
dov.
(
í ȋ
)
pomežikniti
:
žena mu je znova namežiknila
;
hudomušno, pomenljivo, prebrisano namežikniti
;
sporazumno si namežiknejo in odidejo
namežikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
pomežikovati
,
mežikati
:
ženski sta si pomenljivo namežikovali za njegovim hrbtom
/
rad namežikuje dekletom
/
pes leno namežikuje na pragu
mežika
namíg
-a
m
(
ȋ
)
1.
hoteno prikrito izražena misel, opozorilo:
dobiti, preslišati, prezreti namig
;
koristni, zlobni namigi
;
zabolel ga je namig na njegovo nesrečo
;
namigi in sumničenja
2.
gib, s katerim se izrazi določena zahteva, želja, hotenje:
na predsednikov namig je prestrigel vrvico
;
opazil je njen namig z roko
/
z namigom glave mu je pokazal vrata
namigávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od namigavati:
njenega namigavanja ni razumel
/
nehaj s tem namigavanjem na njegovo preteklost
;
skrito, zlobno namigavanje
namigávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
hoteno prikrito omenjati, opozarjati:
nekaj namigava
;
zlobno je namigaval na njeno preteklost
2.
z gibi izražati:
namigavala sta zdaj temu, zdaj onemu dekletu
/
zna zapeljivo namigavati z očmi
pomežikovati
namigljáj
in
namígljaj -a
m
(
ȃ; ȋ
)
star.
namig
:
kaj misliš s tem namigljajem
;
niti najmanjšega namigljaja ni bilo o čem takem
namigljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ekspr.
ki (rad) namiguje:
ne mara namigljivih ljudi
/
namigljivo govorjenje
namígniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
hoteno prikrito omeniti, opozoriti:
že večkrat je namignil, da se s tem ne strinja
;
v odgovoru so namignili na možnost mirne rešitve spora
;
na potovanje ni niti namignil
2.
z gibom izraziti:
namignila mu je, naj gre za njo
;
namigniti z očmi, s prstom
namigovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od namigovati:
trezno presoditi vsakršno namigovanje
;
koliko je resnice v teh namigovanjih
;
opravljiva, zlobna namigovanja
namigováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
hoteno prikrito omenjati, opozarjati:
kaj spet nekaj namiguješ
;
namigovati na moralne spodrsljaje
;
že davno je skrivaj namigoval na to
2.
z gibi izražati:
ves čas že namiguje deklici, naj odide
;
namigovati z očmi, rokami
namigujóč
-a -e:
hotel mu je škoditi, namigujoč v govoru na njegov prestopek
;
namigujoče govorjenje
namigúša
-e
ž
(
ú
)
knjiž.
koketa
,
spogledljivka
:
kaj se družiš s to namigušo
/
ozmerjal jo je z namigušo
namíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
z mazanjem, drgnjenjem nanesti milo na kaj:
namiliti otroku glavo
;
namočiti in namiliti perilo
/
brivec ga je namilil po licih in bradi
namíljen
-a -o:
čistiti umazanijo z namiljeno krpo
;
perilo je že namiljeno
namilováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
star.
prenehati ljubkovati, božati:
ko ju je namilovala, ju je položila spat
namíslek
-a
[
namislək
]
m
(
ȋ
)
star.
domislek
,
zamisel
:
tvoj namislek je nevaren
/
če nimate drugega namisleka, pojdimo na sprehod
namísliti
-im
dov.
, namíšljen
(
í ȋ
)
knjiž.
z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti;
izmisliti si
:
svoj govor je namislila med potjo
/
resnice, ki so jih narodi namislili v dolgih stoletjih
namísliti se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po razmišljanju:
ko je ostala sama, se je lahko vsaj namislila in naveselila nad
tem, kar je doživela
/
v teh dneh se je namislil in namolčal
namísliti si
1.
nar. vzhodno
v mislih izoblikovati, ustvariti, kar ne ustreza resnici;
izmisliti si
:
ženske so si to o tebi gotovo namislile
2.
star.
zamisliti si, predstaviti si:
risba je taka, kakor si si jo namislil;
prim.
namišljen
namíšljati
-am
nedov.
(
í
)
knjiž.,
zastar.
dodatno, zraven si izmišljati:
pri pripovedovanju je namišljal vedno več in več
namíšljati si
star.
misliti si, predstavljati si:
ni vse tako, kot si namišljaš
;
bolezen si namišlja preveč strašno
/
motijo se, ko si vse to namišljajo o meni
si izmišljajo
namíšljen
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki v resničnosti ne obstaja:
boj med stvarnim in namišljenim svetom
/
uveljavil je svoje dejanske in namišljene pravice
;
bila je resnična žalitev, ne namišljena
2.
v mislih izoblikovan, ustvarjen in ne ustrezen resnici:
namišljen bolnik
;
srečal je svojega namišljenega sovražnika
/
namišljen napad;
prim.
namisliti
namíšljenost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost namišljenega:
namišljenost bolezni
/
ne zna razlikovati med namišljenostjo in stvarnostjo
namízen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki je za na mizo:
namizno okrasje
/
namizni koledar, prt
;
namizna svetilka
//
namenjen za uporabo pri jedi, jedenju:
namizni prt
/
namizni pribor
pribor, s katerim se jemljejo jedi na krožnik
;
namizna posoda
posoda, v kateri se prinašajo jedi na mizo in jemljejo iz nje na
krožnik
2.
ki je boljše, izbrane vrste:
namizno grozdje, sadje
;
namizno olje
;
pijejo samo belo namizno vino
3.
v zvezi
namizna igra
družabna igra, ki se igra na mizi:
namizne in druge igre
♦
gost.
namizni grelec
priprava za ogrevanje jedi in pijače
;
šport.
namizni tenis
namízje
-a
s
(
ȋ
)
1.
navidezna delovna površina grafičnega uporabniškega vmesnika na
računalniškem zaslonu z ikonami:
shraniti datoteko na namizje
;
premikati se z miško po namizju
;
različica slovenskega namizja
;
ozadje namizja, za namizje
;
ikone, bližnjice in mape na namizju
/
dostop do namizja na daljavo
prek strežnika
/
računalniško namizje
2.
star.
jedilni pribor in servis:
krožniki, solnica in drugo namizje
namíznik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.,
zastar.
namizni prt:
na mizo pogrni bel, čist namiznik
namíznoténiški
-a -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
nanašajoč se na namizni tenis:
namiznoteniški turnir
/
namiznoteniški igralci
namíznozaložníški
-a -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
ki je namenjen za pripravo besedil za tiskanje z uporabo osebnega
računalnika:
ponudba namiznozaložniških programov
;
namiznozaložniška dejavnost
namlátek
-tka
m
(
ȃ
)
zastar.
kar se namlati:
letos se z namlatkom ne morejo pohvaliti
namlatíti
in
namlátiti -im
dov.
,
prvi pomen tudi
namláčen
(
ī á
)
1.
z mlatenjem priti do določene količine česa, navadno žita:
namlatiti deset mernikov pšenice
/
letos smo veliko namlatili
2.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
namlatil ga je, da ni mogel vstati
/
zavezniki so namlatili fašiste
premagali
●
ekspr.
take jim je namlatil, da niso za nikamor
jim je povedal
namléti
-méljem
dov.
, namêlji nameljíte
(
ẹ́
)
1.
z mletjem priti do določene količine česa:
namleli so veliko moke
/
namleti sadje za žganje
2.
slabš.
reči
,
povedati
:
namlela mu je vse mogoče reči
namnožítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od namnožiti:
preprečevati preveliko namnožitev divjadi
namnožíti
-ím
dov.
, namnóžil
(
ī í
)
narediti kaj številnejše:
namnožiti čredo
;
bakterije se hitro namnožijo
/
knjižnica se je z novimi knjigami precej namnožila
//
narediti kaj večje:
svoje premoženje so v nekaj letih zelo namnožili
/
delo se mu je tako namnožilo, da mu ni več kos
namóčenost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
lastnost, stanje namočenega:
namočenost zemlje
namočíti
-móčim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
dati v tekočino, navadno z določenim namenom:
fižol preberemo in ga namočimo
;
namočiti umazano perilo
;
namočiti za nekaj ur v raztopino
;
namočiti v špiritu
//
pomočiti
:
najprej je namočil le prst, potem šele celo roko
;
namočiti pero v črnilo
2.
narediti kaj mokro, navadno z vodo:
dež je namočil zemljo
;
namočiti robec
;
namočiti kruh z vinom
;
brezoseb.
to nas je namočilo
namočíti se
ekspr.
(s)kopati se:
letos se še nisem namočil v morju
namóčen
-a -o:
v mleku namočen kruh
;
perilo je že namočeno
;
polja so dobro namočena
●
ekspr.
bili so premraženi in namočeni
mokri, premočeni
;
ekspr.
sledilo je izrazito namočeno leto, obdobje
mokro, vlažno
namòk
-ôka
in
-óka
m
(
ȍ ó, ọ́
)
usnj.
namočene kože, namenjene za predelavo v usnje:
v usnjarni potrebujejo dnevno dvajset ton namoka
namolčáti se
-ím se
[
namou̯čati se
]
dov.
, namôlči se namôlčal se
(
á í
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po molčanju:
dovolj si se namolčal, povej nam kaj
;
v samoti se je namolčal in odpočil
namolíti
-mólim
dov.
(
ī ọ́
)
v krščanskem okolju
zmoliti določeno (večje) število molitev:
ni več vedela, koliko (očenašev) je namolila
namolíti se
ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po molitvi:
težko je čakal, da so se namolili
/
v samostanu se je namolila za vse življenje
namôlsti
-môlzem
[
namou̯sti
]
dov.
(
ó
)
1.
z molžo priti do določene količine mleka:
namolsti malo, veliko mleka
;
mleko, ki ga namolzejo zjutraj, prodajo
2.
ekspr.
priti do česa, dobiti:
na ta račun lahko še kje kaj namolzemo
/
to si namolzel iz zraka
si si izmislil
namôlzen
-a -o:
količina namolzenega mleka
;
mleko je bilo namolzeno zvečer
namótati
-am
tudi
namotáti -ám
dov.
(
ọ̄; á ȃ
)
knjiž.
naviti
:
namotati prejo
;
koščke vrvic je namotal v klobčič
namotávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od namotavati:
namotavanje in odmotavanje vrvi
namotávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
navijati
:
namotavati žico na boben
namótek
-tka
m
(
ọ̑
)
zastar.
navitek
:
namotek preje
namráziti se
-im se
tudi
namrazíti se -ím se
dov.
, namrázil se; namrážen
tudi
namražèn
in
namrázen
tudi
namrazèn
(
ā ȃ; ī í
)
občutiti mraz v veliki, preveliki meri:
rad bi se pogrel, zelo sem se namrazil
/
za danes si se dovolj namrazil, ostani na toplem
namŕdati
-am
dov.
(
ȓ
)
namrdniti
:
namrdati obraz
;
porogljivo je namrdala ustnice
namrdávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
namrdovati se:
kaj se spet namrdavaš
namŕdniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
ekspr.,
navadno v zvezi z
obraz, ustnice
narediti nenaravne, spačene gube, poteze:
namrdniti obraz
;
porogljivo je namrdnila ustnice
namŕdniti se
s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati,
izraziti odklonilen odnos do česa:
ob teh besedah se je namrdnil
;
zaničljivo se namrdniti
namrdováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ekspr.,
navadno v zvezi z
obraz, ustnice
delati nenaravne, spačene gube, poteze:
namrdovati ustnice
namrdováti se
s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, kazati,
izražati odklonilen odnos do česa:
kaj se pačiš in namrduješ
/
namrdovati se z obrazom
nàmreč
tudi
námreč
člen.
(
ȁ; ȃ
)
1.
izraža dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega:
midva, namreč žena in jaz, se nikoli ne pričkava
;
starše obišče enkrat na leto, namreč na materin god
;
tam, namreč pri sosedovih, je vse po starem
/
posestvo je bilo brez dolga, brez vknjiženega namreč
;
nadzorni svet ima veliko vlogo, namreč kar se tiče odgovornosti
2.
za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega:
število tekmovalcev je omejeno, nastopa jih namreč lahko samo
dvajset
;
vseh se polašča nervoza: zdaj namreč gre za velike stvari
/
avto imam v garaži. Namreč, ko sem ga pustil zunaj, so vlomili
vanj
namréžiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zamrežiti
:
namrežiti okna
●
knjiž.
namrežili so polno ovir
postavili, napravili (v obliki mreže)
namréžen
-a -o:
namrežena okna
;
morje je bilo mirno, samo rahlo namreženo
mrežasto vzvalovljeno
namrgóditi
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
narediti gube, poteze kot pri nezadovoljstvu, nejevolji:
namrgoditi čelo, obraz
namrgóditi se
s takimi gubami, potezami izraziti nezadovoljstvo, nejevoljo:
ob pogledu nanj se je namrgodila
;
užaljeno se namrgoditi
namrgóden
-a -o:
namrgoden obraz
;
ves namrgoden sedi za mizo
namŕščiti
-im
dov.
(
ŕ r̄
)
narediti gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti,
jezi:
namrščiti čelo
;
nejevoljno je namrščila obraz
//
z gubanjem kože spraviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu:
nič ni rekel, samo obrvi je namrščil
namŕščiti se
s takimi gubami, potezami izraziti napetost, zaskrbljenost, jezo:
kaj si se tako namrščila
;
jezno se namrščiti
namŕščen
-a -o:
namrščen obraz
;
vsak dan pride domov ves namrščen
;
prisl.:
namrščeno gledati
namŕzniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
nekoliko zmrzniti, navadno na površini:
ne more hoditi, ker so mu prsti namrznili
;
sadje je čez noč namrznilo
namŕzniti se
nar.
namraziti se:
Ni videti tako mrzlo, pa se človek le namrzne, ako je dolgo zunaj
(M. Kranjec)
namúčiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
povzročiti komu veliko bolečin, neprijetnosti, težav:
namučil jo je s svojim molkom
;
ne hodi več k njim, dovolj so te namučili
namúčiti se
zelo, dolgo se mučiti:
namučil se boš s tem orodjem
;
veliko se je namučil, da je preživel družino
/
najbolj se je namučila z najmlajšim
/
to se je namučil z razglabljanjem
veliko, intenzivno je razglabljal
namúliti
-im
dov.
, namulíla
tudi
namúlila
(
ú ū
)
1.
z muljenjem priti do določene količine česa:
krava je namulila poln gobec zelenja
2.
nar. dolenjsko
napuliti, natrgati v šopih:
pod smreko je namulil suhe trave
namúliti se
ekspr.
z muljenjem se nasititi:
voli so se namulili sveže trave
namúliti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
pokazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom:
spet se je namulila
namúzati se
-am se
dov.
(
ū
)
namuzniti se:
v odgovor se je samo namuzal
/
obrazi so se na tihem namuzali
namúzniti se
-em se
dov.
(
ú ȗ
)
s prikritim smehom, z določenim izrazom pokazati hudomušen odnos do
česa:
moški so se ob tej novici namuznili
;
skrivaj, veselo, zadovoljno se namuzniti
nanáglo
in
na náglo
prisl.
,
piše se narazen
(
ā
)
1.
nepričakovano
,
nenadoma
:
bolezen se je na naglo poslabšala
;
zgodilo se je tako na naglo, da se ni znašel
2.
hitro
,
na hitro
:
na naglo si ogledati razstavo
;
na naglo preiskati stanovanje
nanágloma
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
1.
nepričakovano
,
nenadoma
:
nanagloma odpotovati
;
nanagloma zboleti in umreti
;
kar nanagloma so govorice potihnile
2.
hitro
,
na hitro
:
nanagloma si pridobiti premoženje
;
vse se je zgodilo tako nanagloma
nanašálec
-lca
[
nanašau̯ca
in
nanašalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
priprava za nanašanje:
prodati nanašalec lepila
;
nanašalec barv, zlata
nanášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nanašati:
določen je za nanašanje drv
/
nanašanje blata in peska v strugo se je tako ustavilo
/
nanašanje barve, kleja
nanášati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z nošenjem, prenašanjem spravljati kam:
nanašati drva v kuhinjo
/
čebele nanašajo med
;
ptice so pridno nanašale za gnezda
//
z delovanjem povzročati, da kaj kam pride, se kje nabere:
voda stalno nanaša prod in pesek
;
veter je nanašal sneg na hodnik
2.
delati, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna
količina česa:
nanašati ličilo na obraz
;
preparat nanašamo na kožo s čopičem
;
oljnate barve nanaša na steno v plasteh
;
lak se je lepo nanašal
3.
vrisavati na papir, sliko:
na vodoravno os je nanašal podatke za čas, na navpično pa za pritisk
nanášati se
v zvezi z
na
biti v zvezi, povezanosti s čim:
opisani dogodki se nanašajo na ta kraj
;
razprava se posredno nanaša na to problematiko
nanašajóč
-a -e:
nanašajoč temne barve na platno, je ustvaril vzdušje nevihte
;
odstavek, nanašajoč se na tretjo točko sporazuma
;
nanašajoč se na mizo
;
na draginjo nanašajoča se šala
nandú
tudi
nándu -ja
m
(
ȗ; ȃ
)
zool.
noju podobna južnoameriška ptica, Rhea americana:
jajce nanduja
nanések
-ska
m
(
ẹ̑
)
kar je naneseno:
cesta je polna naneskov
/
očistiti jezik tujih naneskov in naplavin
nanêsti
-nêsem
dov.
, nanésel nanêsla
(
é
)
1.
z nošenjem, prenašanjem spraviti kam:
nanesti drva v kuhinjo
;
mravlje so nanesle visok kup iglic
;
nanesli so skupaj stole iz vse hiše
/
s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo
/
sinice so si nanesle novo gnezdo
naredile
//
z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere:
kamenje in pesek je nanesla voda
;
veter nanese kupe listja, snega
/
hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel
brez reda, načrta
2.
narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna
količina česa:
nanesti kremo, ličilo na obraz
;
s čopičem nanesti barvo na platno
3.
vrisati na papir, sliko:
na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost
/
nanesti razdalje v merilu
4.
z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc:
letos so kokoši malo nanesle
/
pure so ji nanesle več jajc kot kokoši
5.
s prislovnim določilom
dati, prinesti denar, dobiček:
kopanje premoga v tem kraju malo nanese
/
na leto obresti precej nanesejo
//
z oslabljenim pomenom
izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo:
razprava je nanesla deset strani
;
vse skupaj nanese petnajst dni
6.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega
dejanja, stanja:
slučaj je nanesel, da sta se srečala
;
naključje je tako naneslo
/
pogovor je nanesel tudi nanj
;
brezoseb.
včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese
nanesèn
tudi
nanešèn -êna -o:
zemlja tu je nanesena
;
ličilo je preveč na debelo naneseno
nanízanka
-e
ž
(
ȋ
)
publ.
televizijski film, igra v nadaljevanjih, sestavljena iz samostojnih,
samo okvirno, snovno povezanih zgodb:
gledati, predvajati nanizanko
;
nanizanka sedmih zgodb
nanízati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
spraviti drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na
vrvico, žico:
nanizati obročke, zlatnike
/
nanizati na vrvico
2.
knjiž.
narediti, da je, pride kaj drugo za drugim:
režiser je nanizal prizore v drugačnem redu
/
nanizati zvoke v melodijo
//
publ.
povedati, navesti kaj drugo za drugim:
nanizati nekaj dejstev, podatkov
;
nanizati svoje potne vtise
/
v članku je nanizal nekaj večjih napak
/
okrog tega dogodka je avtor nanizal vrsto zanimivih oseb
nanízan
-a -o:
na vrvico nanizani biseri
;
iz nanizanih dejstev je razviden potek dogodkov
/
knjiž.:
v ozadju so nanizani gorski vrhovi
;
hiše, nanizane v kolobar
nanizávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
nizati
:
nanizavati bisere na ogrlico
/
motivi so se nanizavali drug na drugega
nánking
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
gosta, močna bombažna tkanina, tkana v platneni vezavi, navadno
rjavkasto rumene barve:
podloga iz nankinga
/
kupil je nanking za hlače, obleko
/
bel, rdeč nanking
nánkingast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
tekst.
ki je iz nankinga:
nankingasta podloga
/
nankingaste hlače
náno...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na milijardinko:
nanoamper, nanofarad
nánodélec
-lca
m
(
ȃ-ẹ̄
)
delec, velik od ene milijardinke do ene milijoninke metra:
razbiti snov na nanodelce
;
magnetni nanodelci
;
srebrni nanodelci
;
uporaba nanodelcev
nanométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
dolžinska mera, milijardinka metra:
nekaj nanometrov široka reža med dvema električnima poloma
;
virus meri 10 nanometrov [10 nm]
/
kubični, kvadratni nanometer
nanométrski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na nanometer:
proučevanje materialov nanometrskih razsežnosti zahteva uporabo
visokoločljivostne mikroskopije
;
procesor, narejen v 45-nanometrski tehnologiji
;
delci nanometrskih velikosti
/
nanometrska natančnost
nanoréti se
-ím se
dov.
, nanôrel se
(
ẹ́ í
)
ekspr.
1.
z divjim, razposajenim tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo,
željo po gibanju:
čez počitnice so se otroci nanoreli in nakričali
2.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju:
za pusta se nanorijo in naplešejo
●
ekspr.
ker se mlad ni nanorel, je star znorel
ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti
lahkomiselno, lahkoživo živeti
nanòs
-ôsa
m
(
ȍ ó
)
kar nanese veter, voda:
nanose sproti odstranjujejo z bagri
;
obilni nanosi hudournikov
;
nanosi peska
/
gruščnati, prodni nanos
;
ledeniški, rečni nanosi
//
kar je naneseno sploh:
barvni nanos
;
nanos laka se hitro suši
/
enakomeren nanos malte
/
nanos zemlje
nanosíti
-nósim
dov.
, nanóšen
(
ī ọ́
)
z nošenjem spraviti kam:
nanositi vodo v škaf
;
od kod so ti to nanosili
/
nanosil ji je drv
;
ekspr.
nanosila je na mizo vse, kar je imela
nanósnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
naočniki, ki se pritrdijo na nos;
ščipalnik
:
natakniti, popraviti si nanosnik
;
pogledati izza nanosnika
;
nanosnik na vrvici
nánotehnologíja
-e
ž
(
ȃ-ȋ
)
tehnologija, ki se ukvarja z raziskovanjem, ustvarjanjem miniaturnih
predmetov v razsežnostih milijardink metra:
nanotehnologija pomeni revolucijo tudi pri odkrivanju in zdravljenju
bolezni
;
razvoj nanotehnologije
;
industrijska uporaba nanotehnologije
nanováčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
z novačenjem priti do česa:
vojake so nanovačili med kmečkim prebivalstvom
/
ekspr.
na hitro so nanovačili nekaj strokovnjakov
nabrali, zbrali
nanôvo
in
na nôvo
prisl.
,
piše se narazen
(
ȏ
)
1.
izraža ponovitev dejanja:
na novo izdati knjigo
;
na novo prepleskati okna
;
na novo vzcveteti
/
na novo opremiti, preurediti stanovanje
/
treba je začeti na novo
znova
2.
izraža, da je opravljeno novo dejanje:
tovarna je na novo sprejela deset delavcev
/
na novo ustanovljeno podjetje
;
na novo zavzete dežele
nánoznánost
-i
ž
(
ȃ-á
)
znanost o stvareh, pojavih v razsežnostih milijardink metra:
študij nanoznanosti in nanotehnologije
;
dosežki na področju nanoznanosti
nanóžnica
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.,
arheol.
1.
okras za na noge, navadno v obliki obroča:
natakniti nanožnice
;
tanke bronaste nanožnice
2.
del oklepa, ki varuje noge:
ščit, nanožnice in železne rokavice
naobedováti se
-újem se
in
naobédovati se -ujem se
dov.
(
á ȗ; ẹ̑
)
najesti se pri obedu:
pustite jih, da se v miru naobedujejo
naoblačíti se
-ím se
dov.
, naobláčil se
(
ī í
)
knjiž.
pooblačiti se:
proti večeru se je nebo naoblačilo
/
lice se mu je nenadoma naoblačilo
naobrázba
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
izobrazba
:
pridobiti si naobrazbo
;
povsod se baha s svojo naobrazbo
/
glasbena naobrazba
/
pravica do naobrazbe
naobráziti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
zastar.
izobraziti
:
svoje otroke hoče naobraziti
naobrážen
-a -o:
ima zelo naobraženega prijatelja
/
literarno naobraženi ljudje
naobráženost
-i
ž
(
ȃ
)
zastar.
izobraženost
:
hvalili so njeno naobraženost
/
vsestranska naobraženost
naóčarka
-e
ž
(
ọ̑
)
velika, zelo strupena azijska kača;
kobra
:
napadla ga je naočarka
naóčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.
1.
plašnica
:
konj z naočnicami
2.
zastar.
očala
:
nositi, obrisati si naočnice
naóčnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
monokel
:
natakniti si naočnik
naóčnikar
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
knjiž.
kdor nosi očala:
med študenti je precej naočnikarjev
2.
star.
optik
:
izučiti se za naočnikarja
naóčniki
-ov
m
mn.
(
ọ̑
)
knjiž.
očala
:
imeti, nositi naočnike
/
brez naočnikov ne vidi brati
/
varovalni, zaščitni naočniki
/
ekspr.
na umetnost gleda skozi moralistične, politične naočnike
naogljíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
metal.
dodati jeklu ogljik:
pred kaljenjem jeklo naogljičijo
naôknica
in
naóknica -e
ž
(
ȏ; ọ̑
)
nav. mn.
priprava na zunanji strani okna za zatemnjevanje, zapiranje okenske
odprtine:
natakniti, obesiti naoknice na podboj
;
odpreti, zapreti naoknice
;
lesene, zeleno pobarvane naoknice
naokóli
prisl.
(
ọ̑
)
okoli
1
:
naokoli pogledati
;
greš lahko po bližnjici ali naokoli
;
več ur naokoli ni hiš
;
vsi naokoli so ostrmeli
/
vse naokoli je umazano od saj
vsenaokoli
●
pog.
teden je brž naokoli
brž mine
;
pog.
naokoli govoriti
ne o jedru stvari
;
pog.
pridite kaj naokoli
na obisk;
prim.
vsenaokoli
naokróg
prisl.
(
ọ̑
)
okrog
2
:
naokrog se ozirati
;
tipati v temi naokrog
;
tam naokrog ni gostilne
/
vse naokrog je zeleno
vsenaokrog
●
pog.
od takrat še ni leto naokrog
ni minilo
;
pog.
prišla sem malo naokrog
na obisk;
prim.
vsenaokrog
naóljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
namazati z oljem:
naoljiti ključavnico, ležaj
;
očistiti in naoljiti šivalni stroj
/
naoljiti čevlje
;
naoljiti si kožo pred sončenjem
//
prepojiti z oljem:
naoljiti papir, usnje
naóljen
-a -o:
naoljeni strojni deli
;
lase ima preveč naoljene
naonegáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
star.
narediti, storiti, navadno kaj neprimernega, nedopustnega:
sin je spet nekaj naonegavil
;
lepo reč ji je naonegavil
naópak
prisl.
(
ọ̑
)
zastar.
narobe
,
napak
:
naopak razumljeni nauki
/
ne očitam ti, naopak, zadovoljen sem s teboj
narobe, nasprotno
naostríti
-ím
dov.
, naóstril
(
ī í
)
narediti ostro:
naostriti osti, strgalo
/
naostriti svinčnik
ošiliti
naostrèn
-êna -o:
naostren srp
●
ekspr.
biti naostren proti čemu
(zelo) nasprotovati čemu, ne strinjati se s čim
nápa
1
-e
ž
(
á
)
1.
grad.
naprava nad štedilnikom za odvajanje sopare ali prečiščevanje zraka:
montirati, postaviti napo
;
bakrena, jeklena napa
/
napa s filtrom
/
kuhinjska napa
2.
nar. zahodno
strehi podoben nadzidek nad odprtim ognjiščem za odvajanje dima:
pobeliti, sezidati napo
/
postaviti lonec na napo
polico na napi
/
sušiti meso pod napo
nápa
2
-e
ž
(
ā
)
usnj.
tanko, mehko usnje, obdelano na pravi strani:
strojiti napo
;
čevlji, rokavice iz nape
/
oblačilna, rokavičarska napa
;
v prid. rabi:
napa usnje
napaberkováti
-újem
in
napáberkovati -ujem
dov.
(
á ȗ; á
)
s paberkovanjem priti do določene količine plodov, sadežev:
napaberkovali so še nekaj grozdja
//
ekspr.
priti do česa s priložnostnim, nesistematičnim zbiranjem:
te narečne besede je napaberkoval na Goriškem
;
to je le napaberkoval iz romana
/
napaberkoval je še deset prostovoljcev
napaberkován
in
napáberkovan -a -o:
skopi, napaberkovani podatki
napacáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
slabš.
narisati
,
naslikati
:
napacal je še nekaj takih slik
/
napis so napacali z zeleno barvo
●
slabš.
končno si le napacal nalogo
naredil, napisal
napackáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
slabš.
1.
narisati
,
naslikati
:
slike, ki jih on napacka, niso dosti vredne
●
slabš.
pokaži, kaj si napackal
naredil, napisal
2.
namazati
,
nabarvati
:
lica si je na debelo napackal z rdečo barvo
napáčen
in
nápačen -čna -o
prid.
(
ȃ; ȃ
)
1.
ki ni v skladu
a)
z določenim pravilom, normo:
dati besedi napačen naglas
;
napačna pisava, tvorba besede
/
napačna vzgoja
b)
z določenim ciljem, položajem:
narediti napačno potezo
;
iti v napačno smer
/
iti na napačen avtobus
;
zavrteti napačno telefonsko številko
c)
z resničnostjo, dejstvi:
napačen datum, naslov
;
dati napačne podatke
;
račun, rezultat je napačen
;
napačna diagnoza, informacija
//
nav. ekspr.
ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa:
njihov nazor je napačen
;
boriti se za napačno stvar
/
o zadevi ima napačno mnenje
2.
ekspr.,
z nikalnico
ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri:
fant ni napačen, le hitro se razjezi
;
na pogled ni napačna
/
ni napačnega obraza, napačne postave
/
hišo sem si ogledal, ni napačna
●
ekspr.
nimajo ga za napačnega človeka
ga cenijo
;
ekspr.
na napačnem koncu se česa lotiti
napačno
;
pog.,
ekspr.
obrnil si se na napačen naslov
v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
;
ekspr.
prikazovati kaj v napačni luči
napačno, neresnično
;
ekspr.
hoditi po napačnih potih
ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno
;
ekspr.
v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli
moti se
napáčno
in
nápačno
1.
prislov od napačen:
napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti
2.
ekspr.,
v povedni rabi,
z nikalnico
izraža primernost, koristnost česa:
ne bo napačno, če greš z njimi
;
ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet
;
sam.:
nič napačnega ni naredil
napáčnost
in
nápačnost -i
ž
(
ȃ; ȃ
)
lastnost, značilnost napačnega:
napačnost razlage
/
dokazovati napačnost filozofskega nazora
/
marsikatero napačnost bi mu lažje odpustil kot lažnivost
slabo lastnost, napako
napàd
-áda
m
(
ȁ á
)
1.
oborožena vojaška akcija z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove
sile:
napad se je začel v zgodnjih jutranjih urah
;
izvesti, napraviti napad
;
odbiti nasprotnikov napad
;
pričakujejo ponoven napad
;
v silovitem napadu so sodelovale tudi tankovske enote
;
napad na mesto
;
dati ukaz za napad
;
zaščita pred napadom
/
bočni, čelni napad
;
artilerijski, bombni napad
;
ofenziva se je začela z letalskim napadom
/
iti, preiti v napad
/
kot povelje
prva četa, v napad
//
vdor vojaških sil ene države v drugo:
nemški napad na Jugoslavijo
;
napad brez vojne napovedi
2.
nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali
komu škodovati:
preprečiti napad
;
zavarovati proti napadu
;
oborožen, roparski napad
;
napad na banko, vlak
;
časopisi so poročali o napadu
/
fizični napad
/
ekspr.
vandalski napad na spomenik
3.
nav. ekspr.
oster, grob, žaljiv nastop proti komu:
ta izjava je napad name
;
napade v tisku je vztrajno zavračal
;
ekspr.
žolčen napad
;
napadi in polemike
/
napad na čast, ugled
;
napad na osebno svobodo
●
ekspr.
napad je najboljša obramba
s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi
očitali njegove
4.
nagel, razmeroma silovit nastop določenih bolezenskih znakov:
napad nastopi, se pojavi
;
dobiti napad
;
ima hude napade glavobola, kašlja
;
napad z bolečinami v prsih
/
dobil je močen srčni napad
;
napad mrzlice
//
ekspr.,
z rodilnikom
nagel, silovit pojav čustvenega stanja, kot ga določa samostalnik:
napad jeze, malodušja
/
trpela je zaradi njegovih napadov ljubosumnosti
5.
šport.
faza športne igre, ko si nasprotnik prizadeva izboljšati rezultat:
napadi so se kar vrstili
;
povezovati obrambo in napad
;
hitri napadi gostov
/
preiti v napad
;
ekipa je bila ves čas v napadu
/
napad na vrata
//
šport. žarg.
igralci za napad pri nekaterih igrah z žogo:
napad je premalo streljal
;
že v prvi tretjini je trener zamenjal celoten napad
♦
med.
astmatični, epileptični napadi
;
obrt.
napad
neposredno gašenje požara
;
psiht.
napad histerije
;
voj.
fingirati napad
;
izoliran napad
z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota
napadálec
-lca
[
napadau̯ca
tudi
napadalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor koga napade:
napadalec plane iz zasede
;
braniti se napadalca
;
bežati pred napadalci
;
napadalec in napadenec
/
fašistični napadalec
;
imperialistični napadalci in zavojevalci
2.
nav. ekspr.
kdor nastopa proti čemu:
bil je napadalec krivičnih družbenih razmer
3.
šport.
igralec pri nekaterih igrah z žogo, ki igra zlasti v napadu:
napadalec strelja
/
srednji napadalec
igralec v sredini napadalne vrste pri nekaterih igrah z žogo
napadálen
-lna -o
prid.
, napadálnejši
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na napad, napadanje:
izdelati napadalni načrt
/
napadalni oddelki
/
napadalno in obrambno orožje
/
napadalna vojna
2.
nav. ekspr.
ki (rad) napada:
napadalen človek je
;
samci so napadalnejši od samic
/
bolezenska nagnjenost k napadalnim dejanjem
;
njegovo napadalno vedenje jih je žalilo
3.
ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga:
napadalen človek
;
napadalen govor
♦
šport.
napadalna vrsta
igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu
napadálno
prisl.
:
igrali so zelo napadalno
napadálka
-e
[
napadau̯ka
tudi
napadalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki koga napade:
napadalka ji je iztrgala torbico iz rok
/
kače so lahko tudi napadalke
2.
šport.
igralka pri nekaterih igrah z žogo, ki igra zlasti v napadu:
dobro uigrane napadalke
napadálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost napadalnega človeka:
svoje napadalnosti ni prikrival
;
krotiti otrokovo napadalnost
/
napadalnost zveri
/
napadalnost imperializma
/
ekspr.
družbenokritična napadalnost pesmi
napadálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na napadalce ali napadanje:
napadalska besnost
/
napadalski oddelki
napadalni oddelki
napádanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od napadati:
nasprotnikovo napadanje
/
čelno napadanje
/
časopisi so poročali o pogostnem napadanju na sprehajalce
/
ekspr.
njegov govor je bil napadanje naprednih idej
napádati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
opravljati oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti
nasprotnikove sile:
napadati mesto, utrdbo
;
znova so začeli napadati
/
bočno, čelno napadati
/
napadati zavezniške države
2.
opravljati nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti,
doseči ali komu škodovati:
napadali so ljudi in jih ropali
/
napadati banke, trgovine
/
fizično napadati
3.
nav. ekspr.
ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu:
žalili so ga in napadali
;
napadati koga v tisku
;
napadal ga je z žaljivimi izrazi
/
napadati čast, ugled
;
napadati vodstvo, zakone
4.
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik:
bolezen, slabost ga napada
/
pogosto ga napada hud kašelj
/
dvomi ga napadajo
/
železo napada rja
5.
šport.
biti v fazi športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva
izboljšati rezultat:
v drugem polčasu so gostje ves čas napadali
napadajóč
-a -e:
napadajoča zver
;
sam.:
odbiti napadajoče
napáden
-dna -o
prid.
(
ā
)
1.
voj.
nanašajoč se na napad:
napadni načrti
/
napadna cona
prostor, zemljišče, omejeno z namišljenimi linijami, na katerem
napada določena vojaška enota
2.
zastar.
opazen
:
razlika med narečjema je napadna
napádenec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor je napaden:
napadenec se brani
;
ranjeni napadenec
/
zagovarjal je napadenca
napádenka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki je napadena:
napadenka je ostala nepoškodovana
napadljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) napada:
biti napadljiv
//
knjiž.
ki izraža, kaže napadalnost:
to je pripomnil v napadljivi želji, da bi ga spravil v zadrego
napádnik
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
napadalec
:
uiti napadnikom
napadoválec
-lca
[
napadovau̯ca
in
napadovalca
]
m
(
ȃ
)
zastar.
napadalec
:
braniti se pred napadovalcem
napajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na napajanje:
hlevi z modernimi napajalnimi napravami
/
napajalna korita
/
napajalni vodovod
♦
elektr.
napajalna transformatorska postaja
;
strojn.
napajalna voda
voda, ki jo črpalka potiska v parni kotel
napajalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se napajajo živali:
gnati živino na napajališče
/
cementno napajališče ob cesti
napajálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
posoda, priprava za napajanje živali:
napajalnik za krave
;
napajalniki in krmilniki
2.
električna naprava, ki dovaja električno energijo enemu ali več
napravam, navadno s pretvarjanjem ene oblike električne energije v
drugo ali kake druge vrste energije v električno:
priključiti napajalnik
;
vgrajeni, zunanji napajalnik
;
napajalniki za prenosnike
;
priključek, prostor, vhod za napajalnik
;
ventilatorji za hlajenje zmogljivih napajalnikov v računalnikih
;
napajalnik in ohišje računalnika
/
avtomobilski napajalnik za mobilni telefon
/
električni napajalnik
♦
agr.
avtomatski napajalnik
;
metal.
napajalnik
naprava za dovajanje tekoče kovine v ulitek
;
žel.
napajalnik
naprava za dovajanje vode v lokomotivo
napájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od napajati:
skrbeti za krmljenje in napajanje živine
;
posoda za napajanje
/
napajanje parnih kotlov
/
napajanje z električno energijo
;
zunanje napajanje
pri katerem je vir napajanja zunaj naprave
napájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
dajati živali vodo:
napajati krave, ovce
;
napajajo dvakrat na dan
/
gnati živino napajat
;
napajati se na potoku, pri studencu
2.
nav. ekspr.
v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo):
sam ne pije, druge pa napaja
;
napajala sta jo z vinom in žganjem
/
gostili in napajali so jih ves teden
3.
nav. ekspr.
dajati, dovajati čemu vodo:
izvir je tako močen, da bi lahko napajal celo mesto
;
dolino napaja široka reka
/
cvetlice je napajala samo rosa
4.
dovajati gorivo, vodo, potrebno za delovanje, obratovanje:
napajati parni kotel
;
letalo se napaja pred poletom
/
napajati toplarno s plinom
oskrbovati
//
elektr.
dovajati električno energijo:
elektromotor napajajo baterije
;
jedrska elektrarna bo napajala celotno mestno omrežje
;
napajati oddajnik
/
naprave se hitro napajajo
●
knjiž.,
ekspr.
napaja jih močna vera v lastne sile in sposobnosti
jim daje moč, energijo
♦
metal.
napajati ulitek
dovajati v livno votlino tekočo litino, da ne nastane lunker
napájati se
knjiž.,
ekspr.
zajemati, dobivati iz česa:
realizem se je napajal pri vrelcu resničnega življenja
/
že stoletja se mladi rod ob pravljicah napaja z lepoto in
fantazijo
//
naslajati se, uživati:
kako se napaja duša ob teh glasovih
;
željne oči so se napajale ob veseli otroški igri
nápak
prisl.
(
ȃ
)
star.
izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo;
narobe
,
napačno
:
napak meriti, zapisati
;
dobro pleza, nikoli ne stopi napak
;
napak je storil, ko je odgovarjal
/
če je kaj napak, popravi
//
v povedni rabi,
z nikalnico
izraža primernost, koristnost česa:
ta misel ni napak
;
ne bi bilo napak zate, če bi to storil
●
ekspr.
fant ni napak
ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri
;
ekspr.
ne godi se mu napak
godi se mu dobro
;
pog.
napak mu hodi, ker nima šol
povzroča težave
;
v prid. rabi:,
star.
staviti na napak karte
napáka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kar ni v skladu
a)
z določenim pravilom, določeno normo:
narediti, popraviti napako
;
huda, majhna, velika napaka
;
njegova naloga je brez napak
;
napake časnikarskega jezika
/
jezikovna, metodološka, pravopisna, slovnična napaka
/
glavna napaka tega filma je razvlečenost
b)
z resničnostjo, dejstvi:
v knjigi je dosti napak in celo potvorb
;
napaka v datumu
/
narediti napako pri seštevanju
c)
z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo:
napaka v materialu
/
tovarniška napaka
nastala pri izdelavi, proizvodnji
;
blago, izdelki z napako
//
navadno s prilastkom
lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem,
delovanjem organizma:
daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake
;
organska, telesna napaka
;
napaka od rojstva
/
ima govorno napako, jeclja
motnjo
/
bradavice in druge lepotne napake
2.
navadno s prilastkom
slaba, nezaželena lastnost, značilnost koga, zlasti v moralnem
pogledu:
njegova največja napaka je lažnivost
;
vsak človek ima kako napako
;
majhne napake drugih vidi, svojih velikih pa ne
/
pijančevanje, nasilnost in druge njegove napake
3.
dejanje, ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem, položajem:
izkoristil je nasprotnikovo napako in zmagal
;
s tem dejanjem je naredil napako
;
zagrešiti hudo, usodno napako
/
politična, strateška, taktična napaka
4.
teh.
razlika med dejansko, zaželeno in izmerjeno, dobljeno vrednostjo
količine:
približno oceniti napako
;
napaka pri merjenju, osvetlitvi ni velika
;
spodnja, zgornja meja napake
●
ekspr.
na napakah se učimo
če kdo pri kakem delu, opravilu naredi napako, bo drugič bolj
pazil, da bo pravilno ravnal
♦
anat.
napaka leče
;
fiz.
absolutna napaka
razlika med dejansko in izmerjeno količino
;
relativna napaka
količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen
navadno v odstotkih
;
mat.
absolutna napaka
razlika med pravo in približno vrednostjo
;
relativna napaka
količnik med absolutno napako in približno vrednostjo
;
med.
srčna napaka
nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk
;
šport.
osebna napaka
pri košarki
nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca
;
tisk.
tiskarska napaka
napákica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od napaka:
spis je brez najmanjše napakice
/
lepotna napakica
/
ker jo ljubi, ga njene napakice ne motijo
napálm
-a
m
(
ȃ
)
kem.
lahko vnetljiva zmes iz bencina in aluminijevih soli, ki gori z močnim
plamenom:
polniti zažigalne bombe z napalmom
/
opekline od napalma
;
v prid. rabi:,
voj.
napalm bomba
napálmski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na napalm:
napalmska zmes
/
letala so bombardirala vasi z napalmskimi bombami
napalm bombami
napápcati se
-am se
dov.
(
ā
)
otr.
najesti se:
no, si se napapcal
napárati
1
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
s paranjem priti do določene količine česa:
naparala je kup cunj
2.
nar.
prevarati
,
ukaniti
:
Ne boš me, Nace, več naparal za domačijo
(I. Zorec)
napárati
2
-am
dov.
(
ā
)
nar.
položiti na mrtvaški oder:
Najprej so očeta naparali, kakor so videli pri materi
(Prežihov)
naparfumírati
-am
dov.
(
ȋ
)
nadišaviti s parfumom:
za ples jo je sfrizirala in naparfumirala
;
preveč se naparfumira
naparfumíran
-a -o:
zelo je naparfumirana
napáriti
-im
in
naparíti -ím
dov.
, napáril
(
á ȃ; ī í
)
fiz.
prevleči s tanko plastjo snovi, ki se izloča iz plinske faze:
napariti kovinsko plast na steklo
;
napariti v vakuumu
napárjen
-a -o
in
naparjèn -êna -o:
naparjeno kovinsko ogledalo
napást
-i
ž
(
ȃ
)
zastar.
1.
skušnjava
:
spravljati v napast
2.
nesreča
,
neprijetnost
:
vojne napasti
napásti
1
-pádem
dov.
,
stil.
napàl napála
(
á ā
)
1.
narediti oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti
nasprotnikove sile:
nasprotnik je napadel ob peti uri
;
napasti z vsemi silami
/
letala so napadla mesto
/
bočno napasti
;
napasti iz zasede
;
napasti v hrbet
/
napasti brez vojne napovedi
2.
narediti nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti,
doseči ali komu škodovati:
nekdo ga je napadel
;
napadli so jih z orožjem
/
napasti banko
/
fizično napasti
3.
nav. ekspr.
ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu:
s to izjavo je napadel mene
;
napasti koga v javnosti, tisku
;
uradno so ga napadli
4.
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nagel nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
napadla ga je bolezen, slabost
;
zaspanost ga napade
/
napadel jo je hud kašelj
/
nemir ga napade
/
jabolka je napadla plesen
5.
šport.
začeti fazo športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva
izboljšati rezultat:
ko so dobili žogo, so napadli
/
napadel je s hitrimi udarci
6.
zastar.
zapasti
1
:
napadlo je pol metra snega
●
ekspr.
napadel me je, naj mu posodim tisočak
prosil
;
ekspr.
z velikim tekom je napadla zrezek
ga je začela jesti
napáden
-a -o:
napaden človek
;
napadena postojanka
;
sam.:
napadenega so odpeljali v bolnišnico
napásti
2
-pásem
dov.
(
á
)
1.
s pašo, pasenjem nasititi:
preden gre v šolo, mora še kravo napasti
;
živina se je dobro napasla
/
v gozdu se prašiči napasejo žira in želoda
2.
ekspr.
nahraniti
2
:
goste so dobro napasli in napojili
;
pojdi v kuhinjo, da te napasejo
3.
ekspr.
potešiti
,
zadovoljiti
:
pritekla je na prag, da napase svojo radovednost
/
napasel je svojo strast
●
ekspr.
rad bi se napasel ob njenih solzah
užival ob njenem trpljenju, solzah
//
v zvezi z
oči
nagledati se:
otroci so si napasli oči nad bleščečimi izložbami
napásen
-a -o:
konji so napaseni
;
napasena častihlepnost
napástnik
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
napadalec
:
s streli so ugnali napastnike
/
ne poslušaj teh napastnikov
skušnjavcev
napastováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
napadati, lotevati se:
skrb ga napastuje
/
brez uspeha ga je napastovala
zapeljevala
napêči
-pêčem
dov.
,
tudi
napekó; napêci napecíte; napékel napêkla
(
é
)
s pečenjem priti do določene količine česa:
napekli in nakuhali so veliko dobrot
;
napeči kruha za tri dni
napeháti
-ám
[
napəhati
]
dov.
(
á ȃ
)
s pehanjem, porivanjem spraviti kam:
napehaj sena iz skednja
napeljáti
-péljem
tudi
-ám
dov.
, napêlji napeljíte; napêljal
(
á ẹ̄, ȃ
)
1.
z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno
mesto:
napeljati nitko skozi zanke
;
žico je slabo napeljal
/
vrv je napeljal od drevesa do drevesa
/
napeljati nove vezalke v čevlje
//
načrtno namestiti žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti
v stavbah:
napeljati elektriko
;
centralno kurjavo in vodovod so že napeljali
/
napeljati luč na podstrešje
2.
narediti, da kaj prehaja na določeno mesto:
napeljati studenčnico v rezervoar
;
napeljati vodo na travnik, v jezero
;
pren.
prizadevali so si, da bi napeljali debato v mirnejšo strugo
//
nav. ekspr.,
navadno v zvezi s
pogovor
usmeriti
,
obrniti
:
pogovor je kmalu napeljal na umetnost
;
namenoma je napeljal pogovor drugam
;
napeljati pogovor proč od politike
/
želel je napeljati pogovor z njim
začeti se pogovarjati
3.
nav. ekspr.
navadno s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost,
da kaj stori:
napeljali so ga, da se jim je pridružil
;
ni ga bilo težko napeljati k akciji
;
napeljati koga na umor
/
knjiž.
to spoznanje jo je napeljalo na vrnitev
pripeljalo, privedlo do vrnitve
4.
navoziti
:
napeljati peska na cesto
;
na dvorišče so mu napeljali skladovnico drv
●
ekspr.
napeljati vodo na svoj mlin
reči, narediti v svojo korist
;
ekspr.
vso stvar je kar dobro napeljal
pripravil za uresničitev
napelján
-a -o:
skozi zid napeljan kabel
●
ekspr.
za pobeg so imeli vse dobro napeljano
so imeli vse možnosti za uresničitev
napeljáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
načrtna namestitev žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v
stavbah:
končati napeljavo
;
napeljava centralne kurjave, klimatskih naprav, telefona
♦
elektr.
dvovodna napeljava
ki je iz dveh vodov
//
navadno s prilastkom
sistem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah:
napeljava v tej hiši je že zastarela
/
cevna, kabelska napeljava
;
električna, plinska, telefonska, vodovodna napeljava
;
kanalizacijska, toplovodna napeljava
/
podzemna, stropna napeljava
2.
glagolnik od napeljati 3:
to je bila zavestna napeljava v zmoto
napeljávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od napeljavati:
napeljavanje elektrike
napeljávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
napeljevati
:
napeljavati kabel
/
napeljavajo elektriko in telefon
/
skušal jo je razvedriti in je zato pogovor napeljaval na druge
stvari
/
napeljavala ga je, naj ji pove kaj več o sebi
napeljeválec
-lca
[
napeljevau̯ca
tudi
napeljevalca
]
m
(
ȃ
)
pravn.
kdor koga naklepno napelje h kaznivemu dejanju:
zaslišati napeljevalca
napeljeválka
-e
[
napeljevau̯ka
tudi
napeljevalka
]
ž
(
ȃ
)
pravn.
ženska, ki koga naklepno napelje h kaznivemu dejanju:
obsodili so morilca in napeljevalko
napeljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od napeljevati:
napeljevanje vrvi, žice
/
napeljevanje elektrike, plina
/
napeljevanje pogovora na politična vprašanja
/
napeljevanje na nezvestobo
napeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno
mesto:
napeljevati žico skozi cev
//
načrtno nameščati žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti
v stavbah:
začeli so napeljevati elektriko in vodovod
2.
delati, da kaj prehaja na določeno mesto:
napeljevati vodo v kanale
●
ekspr.
napeljevati vodo na svoj mlin
govoriti, delati v svojo korist
//
nav. ekspr.,
navadno v zvezi s
pogovor
usmerjati
,
obračati
:
napeljevala je pogovor nanj
3.
nav. ekspr.
navadno s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost,
da kaj stori:
napeljeval jih je, naj ga zapustijo
;
vsi so jo napeljevali k temu
napenjáč
-a
m
(
á
)
napenjalec
:
šotor je dvignil, uravnal in napel vrvice z napenjači
napenjálec
-lca
[
napenjau̯ca
in
napenjalca
]
m
(
ȃ
)
priprava za napenjanje, nategovanje:
napenjalec za smuči, šotorske vrvi
napenjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se kaj napenja, nateguje:
napenjalna priprava, vzmet
;
napenjalna vrv
♦
strojn.
napenjalno kolo
napenjálo
-a
s
(
á
)
strojn.
priprava za naravnavanje napetosti gibajočega se jermena, gibajoče se
niti:
napénjanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od napenjati:
a)
napenjanje strune, vrvi
/
napenjanje tkanine na okvir
b)
napenjanje lic
c)
uživanje nezrelega sadja povzroča napenjanje in druge prebavne
motnje
;
čaj proti napenjanju
č)
napenjanje oči
/
umsko napenjanje
/
biti utrujen zaradi dolgotrajnega napenjanja
d)
njegovo napenjanje pred tovariši je bilo prav smešno
napénjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati
a)
da doseže kaj največjo možno dolžino:
napenjati struno, vrv, žico
/
napenjal je vrat, da bi videl čez druge
iztegoval je
b)
da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub:
napenjati pregrinjalo, rjuho
//
s takim potegovanjem dajati, spravljati kam:
napenjati platno na les, v okvir
;
vse dopoldne so napenjali streho nad šotor
;
napenjati nove strune na violino
2.
dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
veter je napenjal jadra
;
zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal
/
ekspr.
napenjal je lica in debelo gledal
3.
nav. ekspr.
delati, da postaja kaj po obsegu večje:
obilna hrana mu napenja želodec
;
po drevju se napenja brstje
//
nav. 3. os.
povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri:
fižol napenja
;
brezoseb.:
po sadju ga rado napenja
;
živino napenja
4.
spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel:
napenjati fračo, lok
;
napenjal je petelina na puški in meril
5.
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s samostalnikom
izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik:
napenjati mišice
;
v temi je napenjal oči
/
napenja zadnje moči, sile
;
napenjati spomin
●
ekspr.
napenjati možgane
intenzivno razmišljati
♦
anat.
napenjati glasilke
napénjati se
ekspr.
1.
knjiž.
dvigati se, naraščati:
reke se napenjajo in ponekod že prestopajo bregove
//
vzpenjati se:
cesta se je ves čas napenjala
;
pot se napenja v breg
2.
opravljati kako delo z veliko truda, napora:
vse dneve se napenja z učenjem
;
pri delu se čez mero napenja
//
truditi se, prizadevati si:
brezuspešno se je napenjal, da bi jim stvar prikril
3.
bahati se, postavljati se:
pred njo se rad napenja
;
kaj se napenjaš, saj vemo, kako je
napenjajóč
-a -e:
obstal je, napenjajoč oči v temo
;
napenjajoča jed, krma
napéra
-e
ž
(
ẹ̑
)
obrt.
podolgovato oblikovan kos lesa, ki veže pesto s platiščem:
vtaknil je roko med napere
/
knjiž.
napere motornega kolesa
špice
napérek
-rka
m
(
ẹ̑
)
obrt.
napera
:
kolo z lesenimi naperki
/
knjiž.
naperki motornega kolesa
špice
napériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
obrniti orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti:
naperiti bajonete proti demonstrantom
;
naperil je puško vanj
/
ekspr.
naperiti ogenj na nasprotnikovo patruljo
začeti streljati
;
pren.,
ekspr.
puščico svoje satire je naperil proti lizunstvu in podkupljivosti
2.
knjiž.
naravnati
,
usmeriti
:
daljnogled je naperil proti hribom
/
ekspr.:
govor je naperil proti svojim nasprotnikom
;
svojo kritično misel je naperil proti individualističnim težnjam
posameznikov
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom:
naperil je korak proti njemu
;
pogled je naperila naravnost vanj
;
naperiti očitke, tožbo proti komu
napérjen
-a -o:
napad v časopisu je bil naperjen nanj
;
vstopil je z naperjeno brzostrelko
;
proti frazarjenju naperjena komedija
napérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
obračati orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti:
naperjati puške v demonstrante
2.
knjiž.
naravnavati
,
usmerjati
:
naperjati daljnogled proti čemu
/
ekspr.:
rad je naperjal zbadljive besede proti njemu
;
naperjati javno mnenje proti takim vzgojnim metodam
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom:
naperjati korak proti komu
;
naperjati pogled v koga
napérjenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
usmerjenost
,
naravnanost
:
življenjska naperjenost
naperúšiti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
našopiriti se:
kokoši so se naperušile
/
ekspr.
ves se je naperušil in ga srepo pogledal
napétež
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
skrajnež
,
prenapetež
:
samo napeteži so se zgražali nad tem
napéti
1
-pnèm
dov.
, napél;
nam.
napét
in
napèt
(
ẹ́ ȅ
)
1.
z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti
a)
da doseže kaj največjo mogočo dolžino:
napeti jermen, struno, vajeti, vrvico
;
pren.,
ekspr.
napeti kredit do skrajnih možnosti
b)
da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub:
napeti pregrinjalo, rjuho
//
s takim potegovanjem dati, spraviti kam:
napeti platno na les, v okvir
;
napeti streho nad šotor
;
napel je nove strune na kitaro
/
napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico
napeljali, zgradili
;
pren.,
ekspr.
njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti
;
učne načrte so preveč napeli
2.
dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
veter je napel jadra
;
zajel je sapo in napel lica
;
zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel
/
napeti prsi
izbočiti
3.
nav. ekspr.
narediti, da postane kaj po obsegu večje:
brsti so se že napeli
;
izdatna hrana mu je napela želodec
;
pri petju so se mu napele žile na sencih
//
nav. 3. os.
povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri:
sveža krma je kravo napela
;
brezoseb.
konje je napelo
4.
spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel:
napel je brzostrelko in sprožil
;
napeti lok
5.
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s samostalnikom
izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik:
napeti mišice
;
čeprav je napel ušesa, ni nič slišal
/
napeti misli, spomin
/
vso voljo je napel, da bi ostal miren
●
knjiž.,
ekspr.
doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero
nisem preveč zahteval
;
ekspr.
zdaj bomo napeli drugačne strune
zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo
;
slabš.
napeti šobo
z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost
;
ekspr.
tudi njega smo napeli za denar
smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal
;
ekspr.
pri njem bo treba vajeti bolj napeti
biti bolj strog, zahteven do njega
♦
anat.
napeti glasilke
;
navt.
napeti jadro
napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja
njegove sile
napéti se
1.
povečati obseg zaradi vpijanja vlage:
les se je napel
;
pšenični zdrob se v mleku napne
/
vrata so se napela
ukrivila zaradi vpijanja vlage
2.
knjiž.,
ekspr.
dvigniti se, narasti:
ob nevihti so se vsi studenci napeli
/
reke se spomladi napnejo v poplave
//
vzpeti se:
cesta se tam nekoliko napne
3.
ekspr.
pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč:
še enkrat so se napeli in voz se je premaknil
//
uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil:
napel se je, da bi slišal, o čem govorijo
;
zadržal je dih in se napel kakor struna
4.
ekspr.
postati čustveno vznemirjen:
čutil je, da se je ves napel
;
vse v njej se je napelo
5.
ekspr.
pobahati se, postaviti se:
v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi
napét
-a -o
1.
deležnik od napeti:
napet lok
;
ošinil ga je z napetim pogledom
;
toga, napeta drža
;
napete strune
;
napeta lica
;
napeto razmišljanje
;
poslušati z napetimi ušesi
;
bil je živčno napet in razdražen
;
trebuh ima napet kot boben
;
biti napet kot struna
2.
nav. ekspr.
ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti:
napeti odnosi med državama
;
napeta situacija
;
pogovori so potekali v napetem ozračju
3.
ekspr.
ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti:
napet film
;
brati napet roman
;
tekma postaja napeta
;
pog.
zgodba je napeta kot marela
zelo
;
prisl.:
napeto čakati, gledati, poslušati
;
sam.:
najraje bere kaj napetega
napéti
2
-pôjem
dov.
, napój napójte
tudi
napôj napôjte; napél
(
ẹ́ ó
)
ekspr.
reči
,
povedati
:
napela mu je vse mogoče neumnosti
;
pog.
pošteno mu jih je napel
napéti se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po petju:
na tovariškem srečanju smo se napeli in naplesali
napétje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
glagolnik od napeti napnem:
to je storil s skrajnim napetjem vseh mišic
/
napetje moči in volje
2.
zastar.
napetost
:
duševno napetje
;
čakati v velikem napetju
napetnájstiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
prevarati
,
ogoljufati
:
pri kupčiji so ga zelo napetnajstili
;
napetnajstil ga je za precejšnjo vsoto
napétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
obrt.
tanjša ploščica, navadno iz gume, plastike, ki se pritrdi na peto
čevlja:
zamenjati napetnike
napetolíčen
-čna -o
prid.
(
ī ȋ
)
1.
ki ima napeta lica:
napetoličen otrok
/
napetoličen obraz
2.
star.
vznesen, a vsebinsko prazen:
vzbujati navdušenje z napetoličnimi besedami
;
napetoličen patos
napétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
stanje razvnetosti, vznemirjenosti:
napetost popušča, se stopnjuje
;
nastala napetost je povzročala nove spore
;
ekspr.
napetost visi v zraku
;
ublažiti napetost
;
naraščajoča napetost v odnosih med državama
;
publ.:
mednarodni položaj ustvarja ozračje napetosti
;
prispevati k popuščanju napetosti v svetu
//
nav. mn.
dogodki, pojavi, ki kažejo tako stanje:
napetosti na meji so trajale več mesecev
;
izogibati se napetostim
2.
stanje velike čustvene vznemirjenosti:
polašča se je napetost
;
živeti v nenehni napetosti
;
njegov glas je izražal notranjo napetost
;
psihična, živčna napetost in utrujenost
;
držati ljudi v napetosti
/
ustvarjalna napetost
3.
lastnost, stanje napetega:
zmanjšati napetost niti
;
napetost vrvi
/
ekspr.
napetost lic
/
ekspr.
napetost mišic
/
ekspr.
napetost zgodbe ga je pritegnila
4.
elektr.
količina, ki določa tok med točkama, povezanima z vodnikom:
napetost narašča
;
meriti napetost
;
napetost dvesto dvajset voltov
;
razlike v napetosti
/
enosmerna napetost
ki ima stalno isto smer
;
gonilna napetost
ki povzroča v električnem krogu električni tok
;
inducirana napetost
;
izmenična napetost
katere smer se periodično spreminja
;
medfazna napetost
napetost med faznima vodnikoma
;
nizka
ki je nižja kot 1000 voltov
, visoka napetost
ki je višja kot 1000 voltov
;
vžigalna napetost
ki povzroči iskro v vžigalni svečki
;
merilnik napetosti
voltmeter
/
električna napetost
♦
fiz.
mehanska napetost
na površinsko enoto preračunana sila, ki deluje v snovi na izbrano
ploskev
;
površinska napetost
na dolžinsko enoto preračunana sila, ki deluje na izbrano črto na
površini tekočine
;
med.
mišična napetost
stanje mišice, ki se kaže, izraža kot upor pri njenem raztezanju
;
teh.
dopustna napetost
napétosten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na napetost:
napetostni znaki pri človeku
;
napetostno stanje
♦
elektr.
napetostni impulz
;
napetostni stabilizator
naprava za doseganje stalnosti napetosti
napèv
in
napév -éva
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
melodija, ki se poje:
napev je vsem ugajal
;
napev si je zapomnil, besedilo je pa pozabil
;
otožen, vesel napev
;
pren.,
knjiž.
govorni napev slovenskega jezika
//
knjiž.
arija
:
žvižgal si je znan napev iz Traviate
napévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
nar. vzhodno
peti prvi del besedila, na katerega drugi odgovarjajo ali ga
nadaljujejo:
duhovnik je napeval litanije
napéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na napev:
napevne besede
/
pesem je zelo napevna
napháti
-phám
stil.
-pšèm
dov.
(
á ȃ, ȅ
)
1.
s phanjem priti do določene količine česa:
naphali so veliko ječmenove kaše
2.
s pehanjem, porivanjem spraviti kam:
naphati seno iz senika
/
knjiž.
veter je naphal velike zamete
napihal, nanesel
//
star.
napolniti
,
natlačiti
:
naphati kozolec s snopi
/
pleteno ograjo naphajo s prstjo
nabijejo
napháti se
ekspr.
zelo se najesti:
naphati se mesa
/
naphati se z mesom
naphán
-a -o:
sloj naphane ilovice
;
debela, naphana listnica
;
s puhom naphane pernice
napíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
nabosti
,
natakniti
:
napičiti na kol, ost
napíh
-a
m
(
ȋ
)
med.
povečanje pljuč zaradi bolezenske razširitve pljučnih mehurčkov;
emfizem
:
umrla je za pljučnim napihom
napíhati
-am
dov.
,
tudi
napihájte;
tudi
napihála
(
í
)
1.
s pihanjem spraviti kam:
burja napiha sneg v špranje
;
veter je napihal na nebo črne oblake
2.
pog.
s pihanjem doseči določeno stopnjo vsebnosti alkohola v izdihnjenem
zraku pri preizkusu z alkotestom:
voznik je napihal precej preveč, zato so ga policisti pospremili v
prostore za treznjenje
;
napihati nad dovoljeno mejo alkohola v krvi
napihávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
napihovati
:
napihavati balon
/
obleka se ji v vetru napihava
/
nimate vzroka, da bi se napihavali
napihljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da napihniti:
napihljive igrače
/
napihljiva blazina
napíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
napolniti kaj z zrakom, da postane po obsegu večje:
napihniti balon, ležalno blazino
;
napihniti z usti
2.
dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
veter ji je napihnil krilo
;
napihniti lica
;
zračnice so se na soncu napihnile
/
voda je napihnila truplo
/
pločevina konzerve se je napihnila
izbočila
/
pivo ga je napihnilo
/
sveža detelja je kravo napihnila
napela
3.
ekspr.
dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici:
napihniti incident, problem
;
novico so pograbili in jo precej napihnili
/
ko je opisoval dogodek, ga je zelo napihnil
4.
ekspr.
povzročiti, da postane kdo domišljav, prevzeten:
bogastvo jih je napihnilo
;
pohvala ga je napihnila
●
ekspr.
umetno napihniti cene
zvišati
napíhniti se
ekspr.
1.
postati domišljav, prevzeten:
zaradi imenitnega življenja ob njem se je precej napihnila
2.
postati jezen, užaljen:
zakaj si se napihnil, saj nisem nič hudega rekel
;
ob njegovih besedah se je zelo napihnila
napíhnjen
-a -o
1.
deležnik od napihniti:
napihnjen balon
;
od pijače napihnjen obraz
;
rastlina z napihnjenimi stroki
2.
ekspr.
domišljav
,
prevzeten
:
zaradi doseženega uspeha je ves napihnjen
;
napihnjen kot puran
3.
ekspr.
vznesen, a vsebinsko prazen:
rad je uporabljal napihnjene besede
napíhnjenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
domišljav, prevzeten človek:
je velik napihnjenec
napíhnjenka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
domišljava, prevzetna ženska:
je prava napihnjenka
napíhnjenost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
stanje, lastnost napihnjenega:
napihnjenost balona
/
napihnjenost lic
/
ekspr.
napihnjenost rezultatov je očitna
♦
med.
bolezenska napihnjenost tkiva z zrakom
2.
ekspr.
domišljavost
,
prevzetnost
:
meščanska napihnjenost
;
to početje je prazna napihnjenost
/
v svoji napihnjenosti je pomoč odklonil
napihoválka
-e
[
napihovau̯ka
tudi
napihovalka
]
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
ribe, ki se zlasti ob nevarnosti napolnijo z zrakom ali vodo in dobijo
kroglasto obliko, Tetraodontidae:
zelena napihovalka
napihovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od napihovati:
napihovanje balona
/
napihovanje nevarnosti, uspehov
/
tu ti napihovanje nič ne pomaga
/
napihovanje sira
napihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
napolnjevati kaj z zrakom, da postane po obsegu večje:
napihovati balon, blazino
;
napihovati z usti
2.
dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
veter je napihoval zastave, zavese
;
napihovati lica
/
truplo se je v vodi napihovalo
/
sveža krma kravo napihuje
napenja
3.
ekspr.
dajati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici:
napihovati napake, zasluge
/
stvar so tako napihovali, da se je spremenila v pravo senzacijo
4.
ekspr.
povzročati, da postane kdo domišljav, prevzeten:
bogastvo ga je napihovalo
;
uspeh ga je čedalje bolj napihoval
napihováti se
ekspr.
1.
postajati domišljav, prevzeten:
zadnje čase se zelo napihuje
//
bahati se, postavljati se:
pred njo se je rad napihoval
;
celo napihuje se s tem dejanjem
2.
biti jezen, užaljen:
zakaj se napihuješ, saj nisem nič hudega mislil s tem
●
spet se napihuje kot žaba
je zelo domišljav, prevzeten
;
ekspr.
če se še tako napihuje, tega dela ne bo dokončal do roka
se trudi, si prizadeva
♦
agr.
sir se napihuje
površina sira se izboči zaradi plinov, ki jih povzročajo
tehnološko neustrezni mikroorganizmi
napíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
s slovesnimi besedami in alkoholno pijačo čestitati, pozdravljati:
napijati nevesti, slavljencu
;
pred odhodom so prijatelju iskreno napijali
;
napijati s šampanjcem
;
napijata si na zdravje
/
star.
napijati zmagi
2.
nav. ekspr.
z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo
pijan:
vso noč so ga napijali
//
dajati piti v veliki količini:
v bolnišnici so ga napijali s čajem
●
star.
napija si pogum
s pitjem postaja pogumnejši
napíjati se
nav. ekspr.
s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postajati pijan:
napijal se je in preganjal žalost
;
cele noči so se napijali po gostilnah
//
sprejemati vase tekočino:
pred kletmi so se napijale posode za vino
napíkati
-am
dov.
(
ī ȋ
)
narediti določeno število vbodov, vbodljajev:
napikati salamo, testo
napíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
s piljenjem narediti raze, zareze:
napiliti jekleno ploščo
/
železno palico je tako napilil, da se je prelomila
napíliti se
šol. žarg.
dobro naučiti se:
pred izpitom se je napilil vse od kraja
/
zgodovino se je dobro napilil
napíljen
-a -o:
naboj je na koncu napiljen
;
dobro napiljen
♦
bot.
napiljeni list
napírati se
-am se
nedov.
(
ī ȋ
)
knjiž.,
zastar.
prizadevati si, truditi se:
napiral se je, da bi si vse zapomnil
napís
-a
m
(
ȋ
)
1.
krajše besedilo, ki daje pojasnilo, informacijo o določeni stvari:
prebrati napis na vratih
;
slikati napise
;
napis na kovancu, medalji
;
napis v cirilici
;
napis z velikimi črkami
;
tabla z napisom v domačem in tujem jeziku
;
napisi in parole
/
opozorilni, reklamni napisi
♦
arheol.
lapidarni napis
vklesan v kamen
//
predmet, navadno tabla, s takim besedilom:
izdelovati napise
;
obnoviti, odstraniti napis
;
čez trg so bili razpeti napisi, ki so vabili na ogled razstave
/
neonski napis
iz ustrezno oblikovanih neonskih cevi
;
svetlobni napis
2.
v zvezi
nagrobni napis
besedilo mrtvemu na nagrobniku:
prebiral je nagrobne napise na pokopališču
;
plošča z zlatim nagrobnim napisom
3.
zastar.
naslov
:
napis na pismu
napísati
in
napisáti -píšem
dov.
, napíšite
(
í á í
)
s svinčnikom, peresom, kredo narediti črke, številke, navadno na
gladki površini:
napisati veliki A
/
napisal je še datum in naslov
;
napisati enačbo na tablo
;
napisati ime z velikimi črkami
;
hitro, grdo, nečitljivo napisati
;
telefonsko številko si je napisal v notes
;
napisati s kredo, nalivnim peresom
;
lastnoročno napisati kaj
/
napisati na stroj
natipkati
//
tako izdelati besedilo:
napisati članek
;
napisala mu je dolgo pismo
;
napisati poročilo, prošnjo, testament
/
napisati spis v francoščini
/
nič ni napisal, kdaj pride
sporočil
/
napisati račun, recept
//
narediti, ustvariti umetniško, znanstveno delo:
napisati dramo
;
to pesem je napisal v mladosti
;
napisal je več razprav
/
napisati glasbo za film
●
publ.
napisati vlogo igralcu na kožo
napisati dramski tekst tako, da ustreza igralskim sposobnostim,
značaju določenega igralca
napísan
-a -o:
članek, napisan v dveh jezikih
;
nerazločno napisane črke
;
poljudno napisana povest
●
vznes.
ta zgodovina je napisana s krvjo
v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo
ubitih, mrtvih
;
sam.:
seznanjati se z napisanim o književnosti
napísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na napis:
napisne črke
/
napisna deska, tabla
/
napisna akcija
zlasti med narodnoosvobodilnim bojem
akcija članov, pristašev Osvobodilne fronte in Komunistične
partije, v kateri so na okupiranem ozemlju pisali po stenah znake,
parole narodnoosvobodilnega gibanja
♦
um.
napisni trak
trak z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih
napísnica
-e
ž
(
ȋ
)
ploščica, list za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je
pritrjen:
pritrditi napisnice k rastlinam
;
aluminijasta napisnica
napisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
šol.
pisati
:
napisovati besede, števila
napítati
-am
dov.
(
ī
)
s pitanjem nasititi:
napitala je gosi in vrgla kokošim zrnje
//
slabš.
nahraniti, nasititi sploh:
napitali so ga in oblekli
;
pren.,
ekspr.
napital ga je z lažmi in obljubami
napítek
-tka
m
(
ȋ
)
1.
tekočina, pripravljena za pitje:
pripraviti, zmešati napitek
;
ponuditi komu hladen, vroč napitek
/
alkoholni napitek
;
vitaminski napitek
;
pren.,
ekspr.
ljubezenski napitek
2.
nar. vzhodno
napitnica
:
peti napitke
napíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na napivanje:
napitna pijača
/
napitna pesem
napitnica
napíti
-píjem
dov.
(
í
)
1.
s slovesnimi besedami in alkoholno pijačo čestitati, pozdraviti:
starešina je napil ženinu in nevesti
;
napil je odhajajočemu prijatelju
;
napili so mu z vinom
/
napil je na zdravje gostov
2.
nav. ekspr.
z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo
pijan:
zvečer so ga v gostilni napili
napíti se
1.
s pitjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po pijači:
dolgo so trpeli žejo, pri studencu so se pa napili
;
napiti se kave, mleka
2.
nav. ekspr.
s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postati pijan:
spet se je napil
/
pog.
zelo so se ga napili
●
ekspr.
do mrtvega se je napil
zelo
//
sprejeti vase tekočino:
deske so se napile vlage, vode
;
pren.,
ekspr.
napiti se sreče, veselja
napít
-a -o:
ekspr.
zdaj ste, upam, siti in napiti
●
ekspr.
cesta je bila čisto napita
razmočena
napítnica
-e
ž
(
ȋ
)
slovesne besede, izrečene ob napivanju:
spregovoriti slavljencu napitnico
;
odgovoriti na napitnico
//
pesem, ki se poje ob napivanju:
prvo napitnico so zapeli ženinu in nevesti
napítničar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor pove, govori napitnico:
napitničar ga je zelo slavil
napitnína
-e
ž
(
ī
)
manjša vsota denarja, ki se doda plačilu za storjeno uslugo:
dati natakarju napitnino
;
dobiti, sprejeti napitnino
napívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od napivati:
napivanja ni bilo konca
napívati
-am
nedov.
(
í
)
s slovesnimi besedami in alkoholno pijačo čestitati, pozdravljati:
napivali so jubilantu
/
napivati na zdravje
/
star.
napivati uspehom
napízditi
-im
dov.
(
ī ȋ
)
vulg.
zelo grobo, glasno ozmerjati, ošteti:
ne moreš kar napizditi človeka, če ni nič kriv
napláčati
in
naplačáti -am
dov.
(
á á á
)
knjiž.
1.
plačati znesek ali del zneska naprej:
naplačati za hišo
2.
poplačati
:
naplačal ga je za njegovo delo
/
prijaznost mu je obilno naplačal
naplačílo
-a
s
(
í
)
znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena:
dati, dobiti naplačilo
;
naplačilo za hišo
/
vplačati določen znesek kot naplačilo
naplačník
-a
m
(
í
)
kdor da naplačilo:
seznam naplačnikov
naplahtáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.
nalagati
2
,
prevarati
:
naplahtati koga
;
ekspr.
včeraj so ga grdo naplahtali
naplastíti
-ím
in
naplástiti -im
dov.
, naplástil; naplastèn
in
naplaščèn
in
naplásten
(
ī í; ā ȃ
)
zložiti v plasti:
naplastiti les, seno
napláti
-póljem
dov.
, napôlji napoljíte; naplál
in
naplàl
(
á ọ́
)
s planjem spraviti v kaj:
naplati vodo v sod
/
naplati čeber vode
naplàv
in
napláv -áva
m
(
ȁ á; ȃ
)
knjiž.
kar naplavi (tekoča) voda;
naplavina
:
breg, posut z naplavom
/
veliki morski naplavi
napláva
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.,
zastar.
kar naplavi (tekoča) voda;
naplavina
:
naplave peska
naplávati se
-am se
dov.
(
ȃ
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po plavanju:
na morju so se naplavali in nasončili
napláven
-vna -o
prid.
(
ā
)
naplavinski
:
zemljišče je ležalo na naplavnem svetu
naplavína
-e
ž
(
í
)
plast peska, proda, zemlje, nastala zaradi naplavljanja, nanašanja
(tekoče) vode:
pristanišče zasipajo naplavine
;
blatna, ilovnata naplavina
;
rodovitna naplavina
;
globlje v naplavinah ležijo ostanki rimske metropole
;
starejše plasti so prekrite z naplavino
/
gorske doline in prostrane naplavine
/
morska, rečna naplavina
;
naplavina hudournika
;
pren.,
ekspr.
boriti se z naplavino preteklosti
♦
geol.
holocenska, pleistocenska naplavina
//
kar naplavi (tekoča) voda:
na bregu je bilo polno vej, odpadkov in drugih naplavin
;
pren.,
ekspr.
noče biti naplavina na bregu življenja
naplavínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na naplavino:
naplavinska zemlja
;
naplavinska tla
/
rodovitne naplavinske ravnine
naplavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od naplaviti:
naplavitev peska, zemlje
napláviti
-im
tudi
naplavíti -ím
dov.
, naplávil
(
ā ȃ; ī í
)
s tokom prinesti, spraviti kam, zlasti na breg, obalo:
reka je naplavila deske, veje
;
na obali so našli truplo, ki so ga naplavili valovi
;
deževje, neurje je naplavilo veliko peska
/
nižavje sta naplavili reki Evfrat in Tigris
//
ekspr.
zanesti
,
prinesti
:
življenje ga je naplavilo v ta neprijazni kraj
;
povojna leta so naplavila nova vprašanja
;
brezoseb.
naplavilo ga je v njemu tuj svet
/
v debati se je naplavilo veliko snovi
nabralo
naplávljen
-a -o
tudi
naplavljèn -êna -o:
naplavljen prod
;
rodovitna naplavljena prst, zemlja
;
bil je kot naplavljen
naplávljati
-am
nedov.
(
á
)
s tokom prinašati, spravljati kam, zlasti na breg, obalo:
reka naplavlja les
;
valovi naplavljajo morsko travo
naplávljenec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor je naplavljen:
na bregu so našli naplavljenca
;
pren.,
ekspr.
te ljudi bi lahko imenovali naplavljence na bregu življenja
naplávšati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
nalagati
2
,
prevarati
:
naplavšati prijatelja
;
ekspr.
pošteno jih je naplavšal
napleníti
in
napléniti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
s plenjenjem priti do česa:
okrasje so naplenili v mestu
;
naplenili in naropali so veliko dragocenosti
naplésati se
in
naplesáti se -pléšem se
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po plesu:
v družbi se je naplesala in naveselila
napléskati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
narisati, napisati, navadno s čopičem:
napleskati številke s črno barvo
;
napleskati rdečo zvezdo na zid
napléskan
-a -o:
z velikimi črkami napleskan napis
naplêsti
-plêtem
dov.
, naplêtel
in
naplétel naplêtla,
stil.
naplèl naplêla
(
é
)
1.
s pletenjem priti do določenega števila pletenih izdelkov:
napletla je dve jopici, kapo in šal
;
naplesti za vso družino
;
letos je veliko napletla
/
nogavico je napletla do stopala
spletla
/
naplesti več vencev
2.
ekspr.
naskrivaj pripraviti, narediti komu, navadno kaj neprijetnega:
napletel jim je že marsikaj hudega
;
ne vedo, kdo jim je to napletel
//
z oslabljenim pomenom
narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik:
naplesti nove spletke
;
ni mogel razumeti, kako se mu je napletla ta nesreča
/
naplesti komu maščevanje
3.
ekspr.
reči, povedati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega:
nekaj mu je napletel o njem
/
v zvezi s tem je napletel še druge zgodbe
/
pogovor je napletel na bližajoči se praznik
usmeril, obrnil
●
ekspr.
znova jih je hotel naplesti
prevarati, ukaniti
4.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
zelo so ga napletli
;
naplesti z bičem
naplèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.,
zastar.
naklep
:
znano mu je bilo, kakšen naplet so skovali proti njim
♦
etn.
del nevestinega pokrivala belokranjske ljudske noše iz pisanih
svilenih trakov, ki se v loku prepletajo od senca do senca
naplétanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od napletati:
napletanje stikov z dekleti
naplétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega:
nekaj hudega mu napletajo
;
zanimalo ga je, kaj napletajo proti njemu
/
le kaj napletajo s tem upornikom
nameravajo storiti
//
z oslabljenim pomenom
delati, da se uresniči, kar določa samostalnik:
napletal je prijateljstvo z njo
;
napletati spletke
/
vsak dan je napletal pot k njim
je hodil
2.
govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega:
ne verjame mu vsega, kar napleta
;
znova je nekaj napletala o njem
/
večkrat je napletala pri njem sebi v korist
govorila
/
napletati besedo, pogovor na politiko
usmerjati, obračati
3.
tepsti
,
pretepati
:
napletal je konja z bičem
;
napletali so ga po hrbtu
●
star.
vztrajno ga je napletala
pregovarjala, prepričevala
napleteníčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
slabš.
reči, povedati veliko, s številnimi podrobnostmi:
za danes si nam dovolj napleteničil
naplodíti
-ím
dov.
, naplódil; naplojèn
(
ī í
)
nizko
s spolnim razmnoževanjem priti do veliko potomcev:
naplodili so veliko otrok
naplôskati
-am
dov.
(
ȏ
)
ekspr.
slišno, plosko natepsti:
otroka je naploskal po zadnjici
napóčiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
1.
nekoliko počiti:
na soncu je hlod napočil
2.
knjiž.
začeti se, nastopiti:
za naš kraj je napočil nov čas
;
čakala je, kdaj bo napočil težko pričakovani trenutek
/
komaj so čakali, da napoči mir
●
knjiž.
krenili smo na pot, preden je napočil dan
preden se je zdanilo
napóčen
-a -o:
napočen kozarec
;
zvon je bil že napočen
napodíti
-ím
dov.
, napódil
(
ī í
)
nav. ekspr.
1.
narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
a)
da kdo zapusti določen kraj, prostor:
napodili so ga iz vasi
;
če še enkrat pride, ga bomo napodili
/
napoditi z brco, palico
b)
da kdo kam gre, pride:
otroke je napodil domov
/
slabš.
napodila ga je po kruh
poslala
2.
z glagolskim samostalnikom
narediti, povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik:
napoditi v beg
;
konja je napodil v galop
●
ekspr.
napodili so ga iz službe
odpovedali so mu službo
;
napoditi učenca v klop
reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu
negativno oceno
napogníti
-pógnem
tudi
-pôgnem
dov.
(
ī ọ́, ó
)
nekoliko upogniti:
napogniti vejo
napòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
v srednjem veku
čudodelna, zdravilna pijača:
variti napoj
/
ljubezenski napoj
;
življenjski napoj
s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje
;
pren.,
knjiž.
iskati v knjigah življenjski napoj
//
knjiž.
napitek, pijača sploh:
izpiti, naliti napoj
;
kozarec hladnega napoja
♦
vet.
krepilna tekoča hrana za bolno ali oslabelo živino
napojíti
-ím
dov.
, napójil
(
ī í
)
1.
dati živali vodo:
hitro je napojil konja
;
živino je treba še napojiti
;
jelen se ob jezeru napoji in napase
;
pren.,
ekspr.
njegove besede so ji napojile srce s pelinom
2.
nav. ekspr.
v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo):
napojila ga je z vinom
;
preveč so ga napojili
/
svoje goste hočejo kar najbolje nahraniti in napojiti
3.
nav. ekspr.
dati, dovesti čemu vodo:
glino najprej napojijo, da postane mehka
/
dež je napojil suho zemljo
/
deske so se napojile z vlago
napojèn
-êna -o:
živina je že napojena
napojnína
-e
ž
(
ī
)
zastar.
napitnina
napòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
glagolnik od napokati:
napok lesa, površine
napóka
-e
ž
(
ọ̑
)
manjša razpoka, navadno na površini:
deska ima precej napok
;
napoke v ledu
napókati
-am
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
nekoliko razpokati:
beton, gumi je v vročini napokal
/
ko vzhajano testo napoka, ga razvaljamo
napókan
-a -o:
napokan zid
;
ustnice ima napokane zaradi vetra
napókati se
-am se
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
pog.,
ekspr.
najesti se:
napokati se mesa, žgancev
;
preveč sem se napokal
napoklína
-e
ž
(
í
)
manjša razpoka, navadno na površini;
napoka
:
razpoke in napokline v kamninah, železu
napôl
in
na pôl
[
napou̯
]
prisl.
(
ȏ
)
1.
izraža približno polovično mero:
napol prazen voz
;
napol volnena obleka
;
voz je napol pod streho
/
napol izpraznjen kozarec
;
napol odprte oči
/
govoriti napol za šalo, napol zares
2.
izraža ne polno mero, stopnjo:
napol avtomatična puška
;
napol se vzdigniti
3.
nav. ekspr.
izraža precejšnje
a)
oddaljevanje od polne mere:
napol kuhan, pismen, zrel
;
vrnil se je napol živ
/
samo napol me poslušaš
b)
približevanje polni meri:
napol divji, nag, slep
;
napol fevdalne razmere
;
napol prazen vlak
;
prodati napol zastonj
/
morala ga je napol nesti
●
pog.,
ekspr.
vse naredi samo napol
ne dokonča, opravi površno
;
pog.
samo napol ga poznam
ne dobro, nekoliko
;
ekspr.
bil je napol mrtev od strahu
zelo se je bal
;
v prid. rabi:
saj je še napol otrok
;
napol tema
;
napol spanje;
prim.
pol
2
napóleon
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
napoleondor
:
plačati šest napoleonov
napoleondór
-a
in
-ja
m
(
ọ̑
)
num.
francoski zlatnik, kovan v času Napoleona I. in Napoleona III.:
deset napoleondorov
napóleonovka
tudi
napoleónovka -e
ž
(
ọ̑; ọ̑
)
agr.
češnja z rumenimi, z ene strani rdečkasto obarvanimi sadovi:
obirati napoleonovke
napóleonovski
tudi
napoleónovski -a -o
prid.
(
ọ̑; ọ̑
)
tak kot pri Napoleonu:
napoleonovski značaj
;
napoleonovsko vedenje
napóleonski
tudi
napoleónski -a -o
prid.
(
ọ̑; ọ̑
)
nanašajoč se na Napoleona:
napoleonski zakoni
;
napoleonska vladavina
;
napoleonske vojne
/
napoleonski značaj
;
napoleonske poteze
napolitánka
-e
ž
(
ȃ
)
pecivo iz oblatov v več plasteh z nadevom:
postreči z napolitankami
;
škatla napolitank
/
čokoladne, lešnikove, sadne napolitanke
napolitánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Napoli:
napolitanske pesmi
♦
gastr.
špageti na napolitanski način
špageti z napolitansko omako
;
napolitanska omaka
paradižnikova omaka, potresena s parmezanom
napolnítev
-tve
[
napou̯nitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
glagolnik od napolniti:
napolnitev sodov z vinom
/
napolnitev baterije
napolníti
in
napôlniti -im
[
napou̯niti
]
dov.
(
ī ó
)
1.
dati v kaj v tolikšni meri, da postane polno:
napolniti košaro z jabolki
;
napolniti sode z vinom, steklenico z vodo
;
s plinom napolniti
;
s silo napolniti kaj
/
napolnil si je pipo in kadil
//
narediti, da pride kaj kam:
vsak teden napolni vaze s cvetjem
/
ekspr.
v hribih si je napolnil pljuča s svežim zrakom
/
napolniti program s kvalitetnimi deli
/
napolniti orožje z naboji
nabiti
2.
povzročiti, da postane kak kraj, prostor poln, zaseden:
študentje so napolnili predavalnico
;
množica je napolnila trg
3.
nav. ekspr.
pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo:
sobo je napolnil oster krik
;
prostor je napolnila močna svetloba
//
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa osebek:
dvorano je napolnil molk
;
hrup je napolnil vse mesto
/
pesn.
srce ji je napolnila žalost
●
ekspr.
napolnil si je baterije
dobil, pridobil si je novih moči, energije
;
ekspr.
afera je napolnila stolpce časopisov
veliko so pisali o njej
;
ekspr.
dvorano so napolnili do zadnjega kotička
popolnoma, čisto
;
ekspr.
lica so se mu napolnila
postala so okrogla; zredil se je
;
ekspr.
pošteno si je napolnil želodec
zelo se je najedel
♦
elektr.
napolniti akumulator, baterijo
narediti, da pride v akumulator, baterijo toliko električne
energije, kolikor je lahko sprejme
;
napolniti kondenzator
narediti, da pride v kondenzator toliko elektrine, kolikor je
lahko sprejme
napolníti se
in
napôlniti se
postati poln:
zaradi deževja so se struge napolnile do vrha
/
soba se je v trenutku napolnila
/
ekspr.
oči so se ji napolnile s solzami
;
pren.,
ekspr.
mera trpljenja se je napolnila
napôlnjen
-a -o:
s plinom napolnjen balon
;
napolnjena dvorana
;
do polovice napolnjena vreča
napolnjeváti
-újem
[
napou̯njevati
]
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno:
napolnjevati prazne posode
;
s silo napolnjevati kaj
//
delati, da prihaja kaj kam:
nosači napolnjujejo ladjo s tovorom
2.
povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden:
gledalci so le počasi napolnjevali dvorano
3.
nav. ekspr.
biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo:
sobo napolnjuje močna svetloba
/
dolino je nekoč napolnjeval led
;
glavo mu napolnjujejo težke misli
//
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa osebek:
dvorano je napolnjevala tišina
;
mračni prostor jih je napolnjeval s tesnobo
/
zavest, da ji je pomagal, ga je napolnjevala s srečo
4.
ekspr.
dajati čemu vsebino, smisel:
delo mu napolnjuje življenje
napomáditi
-im
dov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
nanesti dišeče mazilo, navadno na lase:
napomaditi si brke, lase
napomagánje
-a
s
(
ȃ
)
star.
klicanje na pomoč:
ljudje so brž pritekli, ko so zaslišali njeno napomaganje;
prim.
pomaganje
2
napomének
-nka
m
(
ẹ̑
)
zastar.
pripomba
,
omemba
:
preslišal je napomenek, da je fant že odpotoval
napomínjati
-am
nedov.
(
í
)
zastar.
pripominjati
,
omenjati
:
nadalje napominja pisec, da je našel to rastlino tudi drugod
/
vest ga napominja na bližajočo se nesrečo
opozarja
napòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
1.
glagolnik od napeti:
z velikim naponom rok in ramen je odstranil oviro
/
napon moči, volje
/
obraz mu je posivel od napona
napora
;
ta roman pomeni avtorjev napon prikazati vsaj v izseku našo
sedanjost
prizadevanje
2.
napetost
:
duševni napon
;
takega notranjega napona igralec ni mogel ustvariti
/
sam dogodek je imel v sebi močen dramatičen napon
/
v njegovih potezah se kaže velik psihični napon
♦
med.
mišični napon
mišična napetost
napóna
-e
ž
(
ọ̑
)
navt.
vrv, napeta med dvema jamboroma, med jamborom in premcem ali krmo:
napónski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od napon:
naponska moč
napòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
velika uporaba, pritegnitev človekovih moči za opravljanje česa:
hud napor obremenjuje srce
;
premlad je še, da bi vzdržal tak napor
;
za tako delo je potreben velik napor
;
ekspr.
z nadčloveškim naporom je opravljal naloženo delo
;
delati kaj brez napora
;
omagal je od napora
/
duševni, telesni napor
/
publ.
podvojiti napore za izpolnitev določenih nalog
prizadevanja
//
nav. mn.
naloga, opravilo, za katero je potrebna velika uporaba, pritegnitev
človekovih moči:
čakajo nas veliki napori
;
ekspr.
premagovati maksimalne napore
;
biti pripravljen na napore
/
prenašati napore
●
publ.
naši narodi so dali velikanske napore za osvoboditev
so zelo veliko storili, žrtvovali zanjo
napóren
-rna -o
prid.
, napórnejši
(
ọ́ ọ̄
)
za katerega je potreben velik napor:
naporen trening
;
naporna pot, tura
;
ima zelo naporno službo
;
vožnja v megli je izredno naporna
;
naporno delo
/
pog.,
ekspr.
imel je naporen dan za seboj
/
celodnevna vožnja je bila zelo naporna
utrujajoča
napórno
prisl.
:
naporno delati
;
gubal je čelo in naporno premišljal
napórnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost napornega:
napornost nočne službe
napósled
tudi
napôsled
prisl.
(
ọ̑; ȏ
)
knjiž.
nazadnje
:
društvo je životarilo in naposled zamrlo
/
v členkovni rabi
tukaj naposled ne gre za prekršek, ampak za nekaj hujšega
naposlúšati se
-am se,
in
naposlúšati se
tudi
naposlušáti se -am se
dov.
(
ú; ú á ú
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po poslušanju:
znal je tako zanimivo pripovedovati, da se ga niso mogli naposlušati
/
ekspr.
zdaj smo se pa že naposlušali tvojega tarnanja
naveličali poslušati
napósodo
in
na pósodo
prisl.
(
ọ̑
)
izraža izročitev v začasno uporabo z obveznostjo, da se to vrne:
čoln, denar dobiti naposodo
/
iti k sosedom (prosit) naposodo
/
dati naposodo
posoditi
;
vzeti naposodo
izposoditi si
napošév
prisl.
(
ẹ̑
)
star.
postrani
,
poševno
:
razpoka gre napošev čez steno
;
napošev odrezano blago
;
napošev padajoči žarki
napóta
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
navadno v zvezi
delati napoto, biti v napoto, za napoto
s prisotnostjo povzročati, da kdo ne more opravljati svojega dela ali
da ga opravlja težje, počasneje:
glej, da jim ne boš delal napote
;
nikomur noče biti v napoto
;
ekspr.
samo za napoto je pri hiši
/
knjige mu delajo samo napoto
/
plašč mu bo pri hoji v napoto
ga bo oviral pri gibanju
●
ekspr.
stopite stran, da ne bo napote
da ne boste ovirali drugih
;
ekspr.
včasih sem sam sebi v napoto
slabe volje, nerazpoložen
;
pog.,
ekspr.
vse mu hodi v napoto
povzroča težave; mu je odveč
2.
star.
ovira
,
zapreka
:
odstraniti napoto s ceste
;
naleteti na napoto
napótek
-tka
m
(
ọ̑
)
1.
nav. mn.
kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo v določenih okoliščinah
ravna, dela:
pomagati komu z nasveti in napotki
;
v knjigi je veliko koristnih napotkov za ureditev stanovanja
/
dati, dobiti napotke za delo
/
režijski napotki za uprizoritev
;
napotki za turiste
2.
zastar.
ovira
,
zapreka
:
odstraniti napotke
napóten
1
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na napotitev:
napotno diagnozo bo potrdil ali ovrgel histološki izvid odvzetega
tkiva
/
napotni zdravnik
zdravnik, ki pacienta napoti na nadaljnje preiskave, zdravljenje
♦
med.
napotni zdravnik
zdravnik, pri katerem zavarovana oseba uveljavlja pravice do
storitev na podlagi napotnice
napóten
2
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
star.
ki je v napoto:
tekal je med njimi vsem napoten
napóti
prisl.
(
ọ́
)
v povedni rabi
izraža, da je kaj, kdo ovira pri gibanju:
umakni se od vrat, da ne boš napoti
;
pri plezanju mu je nahrbtnik napoti
/
ekspr.
toliko nas je v hiši, da smo drug drugemu napoti
zelo veliko nas je
;
pren.,
ekspr.
uničil je vsakogar, ki mu je bil, stal napoti
●
ekspr.
včasih sem sam sebi napoti
slabe volje, nerazpoložen
;
star.
zelo mu bo napoti, če vas bo srečal
neprijetno, neljubo
napotílo
-a
s
(
í
)
1.
nav. mn.
kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo v določenih okoliščinah
ravna, dela:
dati, dobiti napotila
;
delovno napotilo
;
napotila za izdelavo pravilnika
/
pisateljeve misli so dragoceno napotilo za življenje
/
metodološka napotila
♦
pravn.
zakonsko napotilo
besedilo, pripomba v zakonu, ki uporabnika zakona opozarja še na
druge predpise, s katerimi se urejajo zadeve na določenem področju
2.
star.
napotitev
:
napotilo bolnika v zdravilišče
napotítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od napotiti:
napotitev v bolnišnico ga je vznemirila
napotíti
in
napótiti -im,
tudi
napotíti -ím
tudi
napótiti -im
dov.
, napóti; napótil
(
ī ọ́; ī í; ọ̑
)
1.
pokazati pot, smer:
napotili so ga proti severu
;
kažipot jih je napotil na grad
;
napotiti na glavno cesto
2.
dati komu v določenih okoliščinah pojasnilo, nasvet, kam naj gre:
ker niso imeli nobene proste sobe več, so ga napotili v drug hotel
/
zdravnik je napotil bolnika v bolnišnico
3.
knjiž.
povzročiti, da kdo kaj naredi:
k uboju ga je napotila ljubosumnost
;
objava v časopisu ga je napotila k taki odločitvi
/
ekspr.
kaj te je napotilo k meni
pripeljalo, privedlo
napotíti se
in
napótiti se,
tudi
napotíti se,
tudi
napótiti se
oditi, odpraviti se:
napotil se je v mesto
;
po dolgem času se je spet napotil domov
napótje
-a
s
(
ọ̑
)
napota
:
delati napotje
;
vsem je v napotje
/
star.
odstraniti kamenje in drugo napotje
ovire, zapreke
napótnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
listina, s katero se kdo kam pošilja:
izdati, izpolniti napotnico
;
priti v hotel z napotnico potovalne agencije
/
napotnica v vzgojno posvetovalnico
;
napotnica za bolnišnico, laboratorijski pregled, specialista
2.
knjiž.,
zastar.
napotek
,
napotilo
:
tvoji nauki so slaba napotnica za življenje
napótovati
1
-ujem
nedov.
(
ọ̑
)
knjiž.
biti v napoto, ovirati:
nikomur ne bom napotoval
;
slabo vreme nama je napotovalo
;
plašč mu je pri hoji napotoval
/
ekspr.
izobrazba mu gotovo ne bo napotovala
napotováti
2
-újem
in
napótovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ọ̑
)
star.
kazati pot, smer:
napotovati ljudi proti glavnemu trgu
//
dajati komu v določenih okoliščinah pojasnilo, nasvet, kam naj gre:
turiste so napotovali v druge hotele
/
napotovati ljudi v tovarne
/
zastar.
napotovati mladino k samostojnemu delu
navajati
napotováti se
,
in
napótovati se
zastar.
odhajati, odpravljati se:
napotovati se proti domu
napôved
-i
ž
(
ȏ
)
1.
glagolnik od napovedati:
napoved dobre letine
;
napoved nesreče
/
napoved programa
2.
kar kdo napove:
njegove napovedi so se začele uresničevati
;
sestavljati napovedi
;
črnogleda napoved o usodi gledališča
/
napovedi za koncertno sezono so dobre
/
davčna napoved
izjava davčnega zavezanca o višini davčne osnove
;
vremenska napoved
♦
ekon.
carinska napoved
pisna izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega
carini
;
igr.
športna napoved
igra na srečo, pri kateri se napovedujejo izidi nogometnih tekem
določenega ligaškega tekmovanja
;
rad.
napoved
(kratka) predstavitev oddaje, ki bo na sporedu
;
napoved časa
sporočilo točnega časa
;
voj.
vojna napoved
napovédati
-povém
dov.
(
ẹ́
)
1.
narediti, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan:
napovedati goste
;
založba je napovedala izid knjige
;
predstavo so napovedali po radiu
;
napovedali so se jim za nedeljo
/
napovedal ga je z zvenečimi besedami
najavil
2.
vnaprej povedati, določiti potek, pojavitev česa:
izida boja ni mogoče zanesljivo napovedati
;
kar je napovedal, se je uresničilo
/
ozrl se je v nebo in napovedal nevihto
/
napovedati mu srečo
3.
z glagolskim samostalnikom
povedati, izraziti svojo odločenost za izvršitev dejanja, kot ga
določa samostalnik:
napovedati boj korupciji
;
železničarji so napovedali stavko
;
društvi sta si napovedali tekmovanje
/
ekspr.
napovedati mu večno sovraštvo
4.
ekspr.
reči
,
povedati
:
veliko hvale in lepega je znala napovedati o novem znancu
;
napovedala je več, kakor sem želel vedeti
●
pog.,
ekspr.
napovedati jih komu
ošteti ga
♦
igr.
napovedati igro pri taroku
prevzeti vodstvo igre
;
rad.
napovedati
prebrati napoved
;
šah.
napovedati šah
;
voj.
napovedati vojno
napovédan
-a -o:
napovedani gostje
;
dan pred napovedano poroko
;
napovedane spremembe, volitve
;
priti ob napovedani uri
napôveden
-dna -o
prid.
(
ȏ
)
knjiž.
nanašajoč se na napoved:
omenjeni pregled je zanesljiv in ima visoko napovedno vrednost
♦
jezikosl.
napovedni stavek
stavek, ki uvaja, spremlja premi govor
napovedljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da napovedati:
nova odkritja niso napovedljiva
napovedljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost napovedljivega:
politična in gospodarska nestanovitnost vodita k čedalje težji
napovedljivosti dolgoročnih gibanj obrestnih mer
;
napovedljivost vremena
napôvednik
1
-a
m
(
ȏ
)
kratka predstavitev česa napovedanega:
festivalski, koncertni, turistični napovednik
;
promocijski napovednik
/
projekt je še v izdelavi, zato si je za zdaj mogoče ogledati le
napovednik
//
kratka radijska, televizijska predstavitev napovedanih oddaj:
filmski, glasbeni, športni napovednik
;
napovednik kulturne oddaje
/
napovednik programa
♦
film.
iz učinkovitih kadrov celovečernega filma sestavljen kratek film,
ki opozarja na njegovo predvajanje
napovedník
2
-a
m
(
í
)
knjiž.
znanilec
,
napovedovalec
:
napovednik njegovega prihoda
napovedoválec
-lca
[
napovedovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor se poklicno ukvarja z napovedovanjem radijskega, televizijskega
sporeda, branjem oddaj:
zaposlen je kot napovedovalec
;
dober, znan napovedovalec
;
glas napovedovalca
/
razpisati mesto televizijskega napovedovalca
//
kdor na prireditvi napoveduje, komentira program:
duhovit napovedovalec
2.
kdor vnaprej pripoveduje, določa potek, pojavitev česa:
napovedovalci boljših dni
/
napovedovalec usode
napovedoválka
-e
[
napovedovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki se poklicno ukvarja z napovedovanjem radijskega,
televizijskega sporeda, branjem oddaj:
zaposlena je kot napovedovalka
2.
ženska, ki vnaprej pripoveduje, določa potek, pojavitev česa:
napovedovalka lepših dni
/
napovedovalka usode
napovedoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
rad.
akustično izoliran prostor za napovedovanje oddaj in branje poročil:
napovedovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od napovedovati:
napovedovanje novih družbenih odnosov
/
njegova napovedovanja so se uresničila
/
napovedovanje časa, vremena
/
napovedovanje usode
/
radijsko in televizijsko napovedovanje
napovedováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan:
klici navdušene množice so ga že od daleč napovedovali
;
založba napoveduje izid knjige že za letošnje leto
;
napovedujejo se nam znanci iz zamejstva
/
napovedoval se je sončen dan
2.
vnaprej pripovedovati, določati potek, pojavitev česa:
napovedovati izid tekme
/
stari ljudje so napovedovali hudo zimo
/
igralki napovedujejo še velike uspehe
/
napovedovati bodočnost, usodo z dlani
3.
rad.
brati napoved, napovedi:
napovedovati program, posamezne točke
/
v premoru je napovedovalec napovedoval reklame
napram
predl.
,
pisar.,
z dajalnikom
do
3
,
proti
2
,
nasproti
2
:
odnos napram podrejenim
/
uvoz je napram lani narastel
v primeri z lani
napráskati
-am
dov.
(
á
)
s praskanjem priti do določene količine česa:
otrok je iz zidu napraskal nekaj kamenčkov
/
ekspr.
le toliko denarja smo lahko napraskali
dobili, zbrali
●
ekspr.
učenec je nazadnje le napraskal nalogo
napisal, sestavil
naprašênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od naprašiti:
naprašenje sadnega drevja
naprašíti
-ím
dov.
, naprášil
(
ī í
)
narediti kaj posuto s prahom:
z neprevidnim pometanjem je naprašila pohištvo
;
tkanine se pri uporabi naprašijo ali drugače umažejo
/
kokoši naprašimo s sredstvom proti mrčesu
posujemo
;
lica si je nalahno naprašila s pudrom
napudrala
naprašèn
-êna -o:
naprašene knjige
napráti
-pêrem
dov.
, naprál
(
á é
)
ekspr.
zelo namočiti, zmočiti:
kljub dežnikom nas je dež pošteno napral
;
brezoseb.
v hribih jih je spet napralo
napráva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
predmet, navadno večji, iz več sestavnih delov, ki omogoča, olajšuje,
opravlja delo:
naprava dobro deluje
;
namestiti, pregledati, urediti naprave
;
opremiti objekt s potrebnimi napravami
;
ravnati z napravo po navodilih
;
avtomatizirana, komplicirana naprava
;
električna naprava
;
deli naprave
;
izkoriščenost naprave je zadovoljiva
/
čistilna, drobilna, hladilna, kontrolna, merilna, namakalna
naprava
;
klimatska naprava
ki uravnava temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem
prostoru
;
športne naprave
;
naprava za črpanje, ogrevanje
;
letališče ima naprave za nočno letenje
2.
izdelava
,
zgraditev
:
oskrbeti napravo spominske plošče
;
odločili so se za napravo vodovoda
3.
zastar.
ustanova
,
institucija
:
dobrodelne, kulturne naprave
4.
zastar.
oprava
,
obleka
:
po napravi je bilo mogoče soditi, da je iz mesta
5.
zastar.
(gospodarsko) poslopje, stavba:
naprave pri tej kmetiji so že slabe
naprávica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od naprava:
na razstavi je bilo precej domiselnih napravic
;
premer te napravice je le nekaj milimetrov
napráviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
s širokim pomenskim obsegom
z delom omogočiti nastanek česa:
napraviti cesto
;
čevljar je napravil čevlje
;
napraviti načrt, program
;
za to pecivo napravite krhko testo
;
pog.:
napraviti kosilo
skuhati, pripraviti
;
napraviti si hišo
zgraditi, sezidati
/
napraviti posteljo
postlati, urediti
;
napraviti tabor
postaviti
/
iz jabolk napraviti marmelado
pridobiti
/
napraviti steljo za zimo
nagrabiti, pripraviti
;
nar.
napravili bomo stroje, pa bo delo lažje
kupili, priskrbeli
/
napraviti balkonu streho
//
z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa:
napraviti globoke brazde v les
;
napraviti črto
potegniti
;
napraviti si kodre
/
napraviti ogenj
zanetiti
;
napraviti red v stanovanju
/
močna burja je napravila zamete
//
dati čemu kako lastnost, značilnost:
napraviti goro dostopno
;
ta frizura jo napravi mlajšo
;
napraviti koga nesposobnega za delo
;
vino ga je napravilo zaspanega
/
napraviti komu veselje, žalost
2.
z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
a)
opravila, dela;
narediti
:
to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali
;
oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star
;
uspešno, temeljito napraviti kaj
b)
dejanja;
storiti
:
kaj si pa napravil, da je vse umazano
;
zamudil je, to je napravil že večkrat
;
napraviti kaj iz lahkomiselnosti
/
napravi, kot misliš, da je prav
;
napravil je po vesti
/
napraviti napako, prestopek
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
napraviti gib, korak
;
napraviti izlet
;
napraviti dober vtis
;
na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
3.
dokončati
:
omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
4.
navadno z dajalnikom
povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega:
kaj ti je napravil, da jokaš
;
kaj si si pa napravil, da si ves krvav
//
navadno s prislovom
z dejanjem pokazati do česa določen odnos:
grdo si napravil s knjigo
/
tako ne smeš napraviti z njo
5.
napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke;
obleči
1
:
napraviti otroka
;
počakaj, moram se še napraviti
;
hitro, lepo se napraviti
6.
zastar.
pregovoriti
,
prepričati
:
napravil ga je, da je povedal skrivnost
;
napravili so ga, da je šel domov
●
ekspr.
napraviti kariero
uspeti
;
ekspr.
napraviti konec molku, smehu
povzročiti, da preneha molk, smeh
;
ekspr.
napraviti kozla za vrtnarja
dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake
popolnoma neprimerno
;
ekspr.
napraviti križ čez kaj
odpovedati se čemu; obupati nad čim
;
ekspr.
napraviti dolg obraz
z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost
;
pog.
napravil ji je otroka
povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela
;
ekspr.
napraviti piko na i
z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati
;
napraviti komu prostor
umakniti se mu
;
v svoji hiši bom že sam napravil red
stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam
;
pog.
s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov
prevozil
;
ekspr.
bolezen in zgaranost sta napravili svoje
povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt
;
pog.
vso pot je napravil peš
prehodil
;
ekspr.
ne vem, kaj se da tu napraviti
izraža zelo slab, brezupen položaj
♦
lov.
napraviti dvojec
izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo
žival
;
rel.
napraviti križ
;
voj.
napraviti izpad
napráviti se
1.
nastati, pojaviti se:
bula se mu je napravila na vratu
;
na vodi se je napravil led
;
od dolge hoje so se mu napravili žulji
/
napravila se je huda zima
/
napravil se je dan
zdanilo se je
//
nav. ekspr.
postati zelo dober, lep, močen:
fant se je napravil
;
v teh nekaj letih se je zares napravila
2.
pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja:
napraviti se bolnega,
zastar.
bolan
;
napraviti se gluhega
;
napravil se je, da spi
;
napravil se je, kot da je ni videl
3.
star.
odpraviti se, nameniti se:
napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto
;
napraviti se domov
;
hitro so se napravili za ubežniki
●
pog.
vreme se bo napravilo
izboljšalo, ustalilo
;
pog.
počakaj, se bo že kako napravilo
uredilo
;
zastar.
napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor
zgodilo, primerilo
naprávljen
-a -o:
kres je že napravljen
;
napravljen iz brona, lesa
;
športno napravljen moški
;
napravljen v črno, za gledališče
;
ocena, napravljena na podlagi gradiva
;
lepo napravljena ženska
;
vse je v redu napravljeno
naprávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od napravljati:
napravljanje drv
/
napravljanje ji je vzelo precej časa
naprávljati
-am
nedov.
,
stil.
napravljájte;
stil.
napravljála
(
á
)
1.
s širokim pomenskim obsegom
z delom omogočati nastajanje česa;
delati
:
napravljati most
;
pog.
napravljati kosilo
kuhati, pripravljati
;
njena mati napravlja najboljšo potico
peče
/
napravljati sok iz grozdja
pridobivati
/
napravljati gostijo
prirejati, pripravljati
/
napravljal je drva
//
z določeno aktivnostjo, dejanjem dosegati nastanek česa:
napravljati luknje v led
;
napravljati si kodre
/
napravljati red v stanovanju
/
napravljati ropot
;
na tem mestu voda napravlja vrtince
/
napravljati komu skrbi, veselje
2.
delati, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke;
oblačiti
:
napravljati otroka
;
se že napravlja
;
lepo, skrbno se napravljati
/
napravljati konja za jahanje
3.
zastar.
pregovarjati
,
prepričevati
:
napravljali so ga, da bi šel domov
naprávljati se
star.
odpravljati se, odhajati:
napravljati se iz hiše, od doma, na pot
;
ljudje so se napravljali v Ameriko
//
pripravljati se:
napravljati se za odhod
;
napravlja se, da bi vstal
●
pog.
k dežju, nevihti se napravlja
deževalo bo, nevihta bo
napréči
-préžem
dov.
, naprézi naprézite
in
naprezíte; naprégel naprégla;
nam.
napréč
in
naprèč
(
ẹ́
)
pripeti vprežno žival in ji nadeti vprežno opremo:
ukazal je napreči
;
napreči konja
/
napregli so kočijo
●
ekspr.
napreči vse sile
zelo se potruditi, si prizadevati
napréžen
-a -o
1.
deležnik od napreči:
naprežen voz
;
konj je že naprežen
2.
ekspr.
obremenjen z delom:
ob praznikih niso bili tako napreženi
;
bila je preveč naprežena v delo
naprédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
prehod z nižje stopnje na višjo glede na kakovost, pozitivne
lastnosti:
nasprotovati napredku
;
pospeševati, zavirati napredek
;
prizadevati si za napredek
;
duhovni, kulturni napredek
;
gospodarski, tehnični napredek
;
napredek človeštva, naroda
;
napredek kemije, znanosti
;
napredek šolstva
;
napredek v proizvodnji
/
publ.
javno izpovedovati vero v družbeni napredek
;
ekspr.
poganjati kolesa napredka
;
publ.
sile napredka
ljudje, ki si prizadevajo za (družbeni) napredek
//
kar je posledica takega prehoda:
učenec je v tem letu dosegel viden napredek
;
pri naših tekmovalcih je opaziti velik napredek
;
na festivalu se je pokazal napredek naše kinematografije
napréden
-dna -o
prid.
, naprédnejši
(
ẹ̄
)
1.
ki je, dela v skladu z razvojem družbe iz nižje družbene ureditve v
višjo:
napreden politik
;
podpirati delavska in napredna gibanja
/
napreden duh knjige
;
napredne ideje, težnje
/
napreden družbeni sistem
/
od 1894 do 1918
Narodna napredna stranka
2.
ki upošteva novejše tehnične, strokovne pridobitve:
napreden kmet
/
napredne delovne metode
;
napredno gospodarjenje
♦
ekon.
gospodarsko napredna dežela
dežela z visokim narodnim dohodkom na prebivalca, visoko stopnjo
gospodarske rasti
naprédno
prisl.
:
napredno misliti
;
napredno usmerjena inteligenca
naprednják
-a
m
(
á
)
1.
ekspr.
kdor ima napredne nazore:
bil je naprednjak in revolucionar
2.
nekdaj
član, pristaš Narodne napredne stranke;
liberalec
:
slovenski naprednjaki in klerikalci
naprednjákar
-ja
m
(
ȃ
)
slabš.
naprednjak
:
slovenski naprednjakarji
naprednjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na naprednjake:
naprednjaški nazori
/
naprednjaško mesto
naprednjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
napredna miselnost:
naprednjaštvo je značilno za večino članov
/
slovensko naprednjaštvo
naprednjaki
naprédnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
napredni nazori, napredna miselnost:
volivci so na volitvah izkazali svojo naprednost
;
naprednost mladine
;
naprednost v kulturi
//
lastnost, značilnost naprednega:
naprednost določb, stališč
napredovánje
tudi
naprédovanje -a
s
(
ȃ; ẹ̑
)
glagolnik od napredovati:
napredovanje človeštva
/
napredovanje učencev
/
napredovanje bolezni
/
napredovanje gradbenih del
/
predlagati koga za napredovanje
/
napredovanje čet proti nasprotnikovemu položaju
napredováti
-újem
tudi
naprédovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ẹ̑
)
1.
prehajati z nižje stopnje na višjo
a)
glede na kakovost, pozitivne lastnosti:
človeštvo neprestano napreduje
/
gospodarsko, kulturno napredovati
/
napredovati na vseh področjih
/
slovenski jezik je v tistem času precej napredoval
;
znanost hitro napreduje
/
dojenček lepo napreduje
raste, se razvija
;
učenci dobro napredujejo
si dobro pridobivajo znanje
b)
glede na količino, intenzivnost:
bolezen napreduje
;
bilateralni odnosi so v preteklem letu zelo napredovali
2.
uspešno potekati:
vidimo, da delo napreduje
/
gradnja napreduje po načrtu
;
celjenje napreduje normalno
/
ekspr.
knjiga, ki jo je začel pisati pred leti, le počasi napreduje
3.
nedov. in dov.
pomikati se od izhodišča proti cilju:
napredovali smo pet kilometrov na dan
;
zaradi slabega vremena smo le počasi napredovali
;
v strmini je težko napredoval
/
nasprotnik je napredoval le v začetku, nato pa se je moral začeti
umikati
je pridobival območje napadenega
4.
dov.
preiti, biti povišan z nižjega službenega mesta na višje:
ali je že napredoval
;
napredovati v službi
/
napredoval je v oficirja
●
zaradi spremenjenega načina gospodarjenja gozd vedno bolj
napreduje
se vedno bolj širi, razrašča
;
v slovenščini je toliko napredoval, da je lahko bral časopise
slovenščine se je toliko naučil
;
kdor ne napreduje, nazaduje
kdor vztraja pri doseženem, zaradi napredovanja drugih zaostaja
♦
šah.
kmet napreduje le pri prvi potezi za dve polji
se pomakne naprej
;
šol.
napredovati
doseči uspeh, ki omogoča vstop v višji razred
napredujóč
-a -e:
napredujoč uradnik
;
napredujoča bolezen
;
napredujoča kultura
naprédoval
-a -o:
napredovali aids, rak
;
lokalno napredovali tumor
naprédovan
-a -o:
lokalno napredovani rak prostate
;
bolnik z napredovanim stadijem bolezni
;
napredovana demenca
napréganje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od napregati:
pomagal mu je pri napreganju
naprégati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
pripenjati vprežno žival in ji nadevati vprežno opremo:
napregati konja
/
napregati voz
naprêj
prisl.
(
ē
)
1.
izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na
osebek;
ant.
nazaj
:
nagniti se naprej
;
hoditi z naprej sklonjenim telesom
;
nekoliko naprej štrleče ustnice
/
pasti z obrazom naprej
//
izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri:
stopiti za korak naprej
;
zapelji malo naprej od križišča
/
vožnja naprej
/
zna šteti naprej in nazaj
//
v medmetni rabi
izraža
a)
poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti:
le naprej
;
kar naprej, prosim
;
na trkanje se oglasi iz sobe: naprej
;
naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
b)
ukaz za odhod:
naprej, gremo
/
po dva naprej
2.
izraža gibanje ali smer pred drugim:
splezaj naprej, mi bomo za teboj
;
stopiti, svetiti naprej
;
pog.:
spustiti žensko naprej
dati ji prednost
;
ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej
preden je bil na vrsti
//
izraža položaj pred drugim:
skupina je že daleč naprej
/
kilometer naprej je odcep
;
nekaj korakov naprej se je ozrl
/
pog.
v tehniki smo bolj naprej kot oni
smo bolj napredovali
3.
izraža usmerjenost v prihodnost:
zaupen pogled naprej
/
dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej
/
naprej bodimo drugačni
v bodoče, v prihodnje
4.
izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati:
del zneska se plača naprej
;
naprej pripravljena resolucija
/
ekspr.
naprej ve, kaj se bo zgodilo
;
za dež ve dva dni naprej
;
pog.
že naprej se veselim počitnic
zdaj
/
kot vljudnostna fraza
za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo
5.
izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja:
države se še naprej oborožujejo
;
obrne se in spi naprej
;
nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej
/
to je samo naprej razvita oblika
6.
pog.,
v zvezi
iti, priti naprej
napredovati, razvijati se:
človeštvo gre naprej
;
znanost gre hitro naprej
/
kljub zdravljenju gre bolezen naprej
/
z zidanjem smo prišli le malo naprej
7.
z oslabljenim pomenom
izraža izhajanje od določenega časa, mesta:
urnik velja od danes naprej
;
družbeni razvoj od osamosvojitve naprej
/
pog.:
dati, poslati poročilo, prošnjo naprej
oddati, odposlati
;
ali je danes pošta že šla naprej
bila odposlana
;
tega ni treba naprej povedati, praviti
;
kolesa nima več, ga je prodal naprej
(pre)prodal
●
pog.
take primere bo zdravnik dal naprej sodišču
naznanil, sporočil
;
ekspr.
zmaga je že naprej dobljena
izraža prepričanost o zmagi
;
šol. žarg.
iti naprej
obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop
v višji razred
;
evfem.
šlo je naprej
imela je spontani splav
;
pog.
njegova ura gre naprej
prehiteva
;
ekspr.
zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj
ga ni bilo mogoče premakniti
;
šol. žarg.
jemati naprej
obravnavati novo snov
;
ekspr.
treba je misliti tudi naprej
ravnati tako, da je koristno za prihodnost
;
ekspr.
kar naprej in naprej me nadleguje
neprenehoma
;
pog.
kar sliši, nese naprej
pove drugim; ovadi
;
peti naprej
pri dvoglasnem ali večglasnem petju
peti vodilno melodijo
;
pog.
vsak si poskuša pomagati naprej
doseči boljši materialni položaj
;
pog.
zmeraj se rine naprej
hoče biti prvi, upoštevan
;
evfem.
ženska je spravila naprej
imela je hoteni splav
;
šol. žarg.
ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej
v naslednji letnik
;
ekspr.
ne ve ne naprej ne nazaj
kaj bi napravil
;
ekspr.
niti za korak naprej ne misli
v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti
;
ekspr.
v kmetijstvu je storjen velik korak naprej
kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo
;
ekspr.
iz hiše bo šel samo z nogami naprej
mrtev
;
in tako naprej [itn.]
izraža dodajanje
♦
šah.
dati naprej figuro
od začetka igrati brez nje
;
šol.
učitelj bere naprej, učenci za njim
;
šport.
premet naprej
;
voj.
četa, naprej, marš
izraža povelje za začetek korakanja;
prim.
vnaprej
,
zanaprej
naprêjščina
-e
ž
(
ē
)
zastar.
predujem
,
naplačilo
:
dati, dobiti naprejščino
/
naprejščina na plačo
naprêjšnji
-a -e
prid.
(
ē
)
knjiž.
vnaprejšnji
:
naprejšnja določitev, odpoved
;
naprejšnje plačilo
naprêsti
-prêdem
in
naprésti -prédem
dov.
,
stil.
naprèl naprêla
in
napréla
(
é; ẹ́
)
1.
s predenjem priti do določene količine preje:
danes je le malo napredla
;
napresti vreteno preje
//
spresti
:
pajki so povsod napredli mreže
;
pren.
dobro misel si napredel
2.
ekspr.,
z dajalnikom
povzročiti neprijetnosti, težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem:
kolegi so mu napredli burko
;
pog.
grdo mu jo je napredla
napréšati
-am
dov.
(
ẹ́
)
pog.
s stiskanjem priti do določene količine mošta:
naprešati pet sodov vina
;
letos so veliko naprešali
naprézanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od naprezati:
brez naprezanja tega ni mogel prebrati
/
glas ji je zvenel rezko zaradi naprezanja
;
naprezanje sluha, vida, živcev
naprézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
napregati
:
kmet je naprezal konje
/
naprezati voz
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s samostalnikom
izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik:
čakal je in ves čas naprezal oči in ušesa
/
naprezati sluh, spomin
naprézati se
ekspr.
opravljati kako delo z veliko truda, napora:
vsak dan se mora naprezati
;
naprezati se na polju, pri gospodinjstvu
/
igralcem se ni bilo treba preveč naprezati, da so jih premagali
napréženost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje napreženega:
napreženost konj
/
ekspr.
skrajna napreženost čustev
naprídigati
-am
dov.
(
í
)
ekspr.
reči, povedati veliko, navadno neprijetnega:
kdo ve, kaj vse bi nam še rad napridigal
naprídigati se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po dajanju naukov:
ko se je napridigal, je zadovoljen odšel
napródaj
in
na pródaj
prisl.
(
ọ̑
)
navadno v povedni rabi
izraža, da je kaj namenjeno za prodajo:
hiša je naprodaj
;
imeti posestvo naprodaj
/
gnati kravo naprodaj
prodat
;
prinesti pridelke naprodaj
/
star.
nabirati gobe, sekati drva za naprodaj
za prodajo
●
pog.,
ekspr.
nositi glavo, kožo naprodaj
izpostavljati se smrtnim nevarnostim
napródajen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
namenjen za prodajo:
naprodajno blago
naprosíti
-prósim
dov.
, napróšen
(
ī ọ́
)
1.
s prošnjami doseči, da je kdo pripravljen kaj storiti:
naprosil ga je, da mu je pomagal pri košnji
/
naprosil jo je za ples
2.
s prošnjami priti do določene količine česa:
po hišah sta naprosila nekaj hrane
napróšati
-am
nedov.
(
ọ́
)
pisar.
prositi
:
naročnike naprošamo, da čim prej poravnajo naročnino
napróti
prisl.
(
ọ̑
)
izraža usmerjenost pri premikanju h komu ali čemu s prijaznim namenom:
iti, prihajati komu naproti
;
pren.,
knjiž.
pridi, stopi mu malo naproti, pa se bosta kmalu dogovorila
●
knjiž.
rad pride vsakemu naproti
mu skuša ustreči
;
star.
učitelj in učenec si ne smeta stati naproti kot nasprotnika
nasproti
naprožíti
in
napróžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel;
napeti
1
:
naprožiti orožje
;
naprožil je in pomeril
/
naprožiti vzmet
napróžen
-a -o:
naprožena puška
/
ekspr.
bil je zelo naprožen
napet, vznemirjen
napŕsen
-sna -o
prid.
(
ȓ
)
ki je za na prsi:
naprsna igla, zaponka
/
vzeti pero iz naprsnega žepa suknjiča
iz žepa na prsnem delu suknjiča
napŕsje
-a
s
(
ȓ
)
knjiž.
del oblačila, ki pokriva prsi:
naprsje s čipkami
napŕskati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
s prskanjem nanesti na kaj:
naprskati barvo na platno
napŕskan
-a -o:
konj pepelnate barve, naprskan s črnimi lisami
napŕsnica
-e
ž
(
ȓ
)
arheol.
manjša okrasna kovinska plošča na prsnem delu oklepa ali oblačila:
bronasta naprsnica
napŕsnik
-a
m
(
ȓ
)
1.
del oblačila, ki pokriva prsi:
kupiti predpasnik z naprsnikom
2.
nekdaj
modni dodatek k boljši moški obleki za na prsi:
bel naškrobljen naprsnik
napŕstec
-tca
m
(
ȓ
)
bot.
zdravilna rastlina z visokim steblom in svetlo rumenimi, rjasto
rjavimi ali rdečimi zvončastimi cveti v grozdih, Digitalis:
dlakasti, rdeči naprstec
napŕstek
-tka
m
(
ȓ
)
zastar.
naprstnik
:
šivanka in naprstek
napŕstnik
-a
m
(
ȓ
)
tulcu podobna, navadno kovinska priprava, ki ščiti prst pri šivanju:
natakniti si naprstnik
;
šivanke in naprstniki
/
v pravljicah
dali so mi iz naprstnika jesti, iz rešeta piti
//
ekspr.,
z rodilnikom
zelo majhna količina:
nimam niti za naprstnik mleka
napršíti
-ím
dov.
, napŕšil
(
ī í
)
1.
s pršenjem spraviti v kaj:
nekaj laka napršimo v pokrovček in ga nato nanašamo s čopičem
2.
s pršenjem nanesti na kaj:
napršiti lak na lase
napŕtati
-am
dov.
(
r̄
)
naprtiti
:
naprtala je oba nahrbtnika
/
naprtati komu dajatve
napŕtiti
-im
dov.
(
ŕ r̄
)
1.
nadeti na hrbet:
naprtiti nahrbtnik, vrečo
2.
ekspr.
napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj:
naprtili so mu odgovorno delo
;
to predavanje bodo naprtili njemu
/
naprtiti komu dajatve, povračilo stroškov
//
napraviti, da je kdo dolžen skrbeti za koga:
naprtili so ji otroka
;
naprtil si je številno družino
//
napraviti, da je kdo v določenem stanju:
z lahkomiselnim ravnanjem so mu naprtili bolezen
;
naprtiti komu pomanjkanje
;
s tem dejanjem si je naprtil krivdo za neuspeh
3.
ekspr.
pripisati
,
prisoditi
:
naprtili so mu najslabše lastnosti
/
naprtiti komu tatvino, zločin
naprtováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ekspr.
1.
delati, da je kdo dolžen opraviti kaj:
naprtovati komu preveč dela
2.
pripisovati
,
prisojati
:
naprtoval jim je najslabše lastnosti
/
tajil je to dejanje in ga naprtoval drugim
napŕvo
prisl.
(
ȓ
)
zastar.
1.
najprej
:
naprvo se opre na roke, potem vstane
/
naprvo pazi, kam streljaš
2.
prvič
:
saj ne igram naprvo
napúdrati
-am
dov.
(
ȗ
)
nanesti puder, navadno na obraz:
napudrati brado, lica, vrat
;
napudrati se s temnejšim pudrom po nosu
;
počesala se je in rahlo napudrala
napúdran
-a -o:
bila je zelo napudrana
napúh
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
domišljavost
,
prevzetnost
:
napuh ga žene
;
navzeti se napuha
;
napuha mu ni mogla očitati
/
napuh človeškega duha
/
biti poln napuha
biti zelo domišljav, prevzeten
/
v svojem napuhu je zavrnil njihovo pomoč
napúhati
-am
dov.
(
ū
)
s puhanjem priti do določene količine česa:
napuhal je precej dima, dimnih kolobarčkov
napúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
1.
napihniti
,
napeti
1
:
veter je napuhnil jadra
2.
narediti koga domišljavega, prevzetnega:
številni uspehi so ga napuhnili
;
zaradi te pohvale se je še bolj napuhnil
napúhnjen
-a -o:
napuhnjen gospod
;
postavil se je v svojo neposnemljivo napuhnjeno držo
napúhnjenec
-nca
m
(
ȗ
)
zastar.
domišljavec
,
prevzetnež
:
on je velik napuhnjenec
napúhnjenka
-e
ž
(
ȗ
)
zastar.
domišljavka
,
prevzetnica
:
priznal je, da je napuhnjenka
napúhnjenost
-i
ž
(
ȗ
)
zastar.
domišljavost
,
prevzetnost
:
iz njegovih oči je gledala napuhnjenost
napúkati
-am
dov.
(
ū
)
nar.
napuliti
:
v vrtu je napukal redkvic
napulíti
in
napúliti -im
dov.
(
ī ú
)
s puljenjem priti do določene količine česa:
napuliti korenje za prašiče
/
napulil je nekaj sena in legel
napúmpati
-am
dov.
(
ȗ
)
pog.
1.
načrpati
:
napumpati zrak v zračnico
●
pog.
napumpati koga za denar
izprositi denar pri kom
2.
napolniti z (zračno) tlačilko:
napumpati gumo
/
napumpati kolo
/
ekspr.
napumpati mišice
napúpcati se
-am se
dov.
(
ȗ
)
otr.
napiti se:
si se že napupcala
napúst
-a
m
(
ȗ
)
zastar.
napušč
,
pristrešek
:
hiša ima širok napust
napústek
-tka
m
(
ȗ
)
knjiž.
napušč
,
pristrešek
:
napustek pri hiši
/
stati pod napustkom
♦
gozd.
količina, ki se pri prvem merjenju lesa doda k določeni količini
zaradi osušitve, kala
napustíti
-ím
dov.
, napústil
(
ī í
)
1.
narediti kaj bolj ohlapno:
napustiti krilo
/
zastar.
napustiti vajeti
popustiti
2.
napraviti, da sega kaj čez določeno ravnino:
napustiti podplate pri čevljih
●
nar. štajersko
šel je v mlin in napustil vodo
spustil na mlinsko kolo
napuščèn
-êna -o:
okna so krasili napuščeni robovi
napúšč
-a
m
(
ȗ
)
1.
del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe:
hiša ima širok, velik napušč
;
napušč hiše, hleva
/
odpeljati voz izpod napušča
;
postaviti, zložiti pod napušč
2.
knjiž.
strešica
,
polička
:
napušč pod oknom teče okrog in okrog poslopja
/
kaminski napušč
♦
alp.
(skalni) napušč
ozka prečna izboklina v steni
napúšen
-šna -o
prid.
(
ū
)
zastar.
domišljav
,
prevzeten
:
napušen človek
narabútati
-am
dov.
(
ȗ
)
pog.
natrgati, nabrati na tujem:
jedli so jabolka, ki so jih narabutali v sosedovem sadovnjaku
;
narabutati nekaj grozdja, repe
narácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
pripovedovanje
,
pripoved
:
zaradi zunanjih načinov prikazovanja je naracija v filmski umetnosti
izgubila svoj pomen
;
zgodba je podana z mojstrsko naracijo
/
imeti dar naracije
naračúnati
-am
dov.
(
ȗ
)
z računanjem priti do določenega števila, rezultata:
koliko si naračunal
/
naračunala je, da so ji dolžni še pet tisoč evrov
/
ogoljufal ga je pri meri in mu naračunal več, kot je vzel
upošteval v računu
naradováti se
-újem se
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
naveseliti se:
na izletu so se naradovali
naráhlece
[
narahləce
]
prisl.
(
ȃ
)
ekspr.
zelo na rahlo:
vrata narahlece zaškripajo
narahljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nekoliko zrahljati:
narahljati zemljo
/
narahljala mu je obvezo
narahlján
-a -o:
mehka, narahljana blazina
;
narahljana zemlja
naráhlo
in
na ráhlo
prisl.
,
piše se narazen
(
ȃ
)
1.
izraža stanje brez tesne in trdne zveze:
kamenje leži na strmini zelo na rahlo
/
na rahlo zvezane roke
2.
izraža, da se dejanje dogaja brez sile, trdote:
na rahlo odpreti, potrkati
;
na rahlo objeti, poljubiti
/
na rahlo zarisan vzorec
3.
izraža, da se dejanje dogaja v majhni stopnji, meri:
na rahlo prši
;
na rahlo zardeti
/
na rahlo se pokloniti
narájmati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
najti
,
zalotiti
:
če te narajmam pod njenim oknom, bo hudo
narámen
-mna -o
prid.
(
ȃ
)
ki se nosi, prenaša na ramenih:
naramni koš
;
zavezala si je naramno ruto
/
naramni našitki
narámka
-e
ž
(
ȃ
)
v ruskem okolju
epoleta
:
generalska naramka
narámnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
mn.
trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila:
kupiti nove naramnice
;
elastične naramnice
//
nav. mn.
traku podoben del oblačila za čez rame:
naramnica modrčka se ji je strgala
;
predpasnik na naramnice
;
večerna obleka z ozkimi naramnicami
2.
nav. mn.
trak iz tkanine, usnja, ki omogoča nošenje kake priprave na hrbtu:
nahrbtnik s podloženimi naramnicami
/
vtakniti roko v naramnico
narámnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
epoleta
:
uniforma z generalskimi naramniki
2.
krušnjak
:
na hrbtu je nosil naramnik
3.
trak iz usnja za čez ramo:
nadeti si naramnik za revolver
narásel
-sla -o
tudi
narástel -tla -o
[
narasəu̯; narastəu̯
]
prid.
(
ā á
)
1.
ki je večji kot prej po
a)
obsegu:
narasli potok je preplavil brv
;
narasla masa
;
šumenje narasle reke
b)
številu:
naraslo prebivalstvo
2.
ki je višje stopnje kot prej
a)
glede na intenzivnost, jakost:
narasli hrup
b)
glede na količino:
narasli dolgovi
c)
glede na možni razpon:
med tako naraslim številom umetnikov je težko najti velike;
prim.
narasti
naràst
1
-ásta
m
(
ȁ á
)
povečanje
,
porast
:
stopnja narasta zaposlenih
narást
2
-í
in
-i
ž
(
ȃ
)
zastar.
povečanje
,
porast
:
narast vrednosti zemljišč
/
velika narast svetovnega gibanja za mir
narástati
-am
nedov.
(
ā
)
zastar.
naraščati
:
zaradi dežja potok hitro narasta
/
družba je začela narastati
narástek
-tka
m
(
ȃ
)
1.
glagolnik od narasti:
narastek sladoledne zmesi
/
narastek članov
povečanje števila
/
narastek števila rešitev
povečanje
//
kar je na novo zraslo:
pobarvati narastek (las)
2.
gastr.
močnata jed iz jajc, sladkorja, maščobe in dodatkov:
jesti, pripraviti narastek
/
biskvitni, krompirjev, rižev narastek
narásti
-rástem
tudi
-rásem
dov.
, narásel
in
narástel; naráščen
(
á
)
1.
postati večji po
a)
obsegu:
matici je zadek zelo narasel
/
jajca in sladkor umešamo, da vse skupaj naraste
;
testo je lepo naraslo
/
zaradi deževja je reka narasla
/
publ.
roman je narasel na štiri knjige
ima, obsega
b)
številu:
nesreče, vlomi naraščajo
;
mestno prebivalstvo naraste za več tisoč na leto
2.
doseči višjo stopnjo
a)
glede na intenzivnost, jakost:
napetost, sovražnost med njimi je narasla
;
pritisk in temperatura v posodi sta narasla
;
ob tekmovanjih zanimanje za šport naraste
/
veter je proti večeru narasel
/
ekspr.
glas mu je preteče narasel
začel je glasneje govoriti
/
šum je narasel v hrup
b)
glede na količino:
njegovi dolgovi so narasli
;
tabela kaže, za koliko je proizvodnja narasla
c)
glede na možni razpon:
cene so čez mero narasle
;
vrednost zlata je narasla
/
število zaposlenih je naraslo
3.
zrasti
:
mladičem je perje že naraslo
;
raku so namesto polomljenih klešč narasle nove
/
odkar ga ni videla, mu je brada zelo narasla
/
zastar.
narasel je velik fant
●
zaradi deževja je gladina jezera narasla
se je dvignila
;
ekspr.
odkar je v tej službi, ji je greben zelo narasel
postala je domišljava, prevzetna;
prim.
narasel
naraščáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
živalski potomci, mladiči:
vzgojiti zdrav naraščaj
;
skrb za naraščaj
/
pasji naraščaj
;
plemenski naraščaj
2.
šalj.
otroci
:
ves dan se je podil z naraščajem po travniku
●
ekspr.
spet pričakuje naraščaj
otroka
3.
navadno s prilastkom
mladi ljudje, ki se pripravljajo za določeno dejavnost, poklic:
izobraževati, usposabljati naraščaj
;
igralski, obrtniški naraščaj
;
vzgoja učiteljskega naraščaja
naraščájnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
star.
mlada ženska, ki se pripravlja za določeno dejavnost, poklic:
kot country pevka je bila izbrana za najboljšo naraščajnico minulega
leta
2.
nekdaj
ženska, ki je vključena v telovadno društvo in je stara do osemnajst
let:
nastop naraščajnic
naraščájnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
star.
mlad človek, ki se pripravlja za določeno dejavnost, poklic:
v zavodu imajo nekaj nadarjenih naraščajnikov
;
gledališki, lovski naraščajnik
2.
nekdaj
kdor je vključen v telovadno društvo in je star do osemnajst let:
nastop naraščajnikov
naráščanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od naraščati:
s strahom opazujejo naraščanje reke
/
naraščanje in upadanje rojstev, smrtnih žrtev
/
naglo naraščanje prometa
/
naraščanje industrijske proizvodnje
naráščati
-am
nedov.
(
á
)
1.
postajati večji po
a)
obsegu:
oteklina narašča
/
mesta naraščajo, vasi pa se praznijo
b)
številu:
prometne nesreče naraščajo
;
prebivalstvo na svetu naglo narašča
/
mladinsko prestopništvo narašča iz leta v leto
2.
dosegati višjo stopnjo
a)
glede na intenzivnost, jakost:
pritisk v kotlu že narašča
;
temperatura narašča
/
hrup, šum je naraščal in upadal
/
svetloba za grebenom je naraščala
/
napetost, negotovost, strah narašča
;
naš ugled v svetu narašča
;
zanimanje za pridelovanje sadja zadnja leta narašča
/
oblačnost narašča
b)
glede na količino:
dohodki, dolgovi naraščajo
;
proizvodnja narašča
c)
glede na možni razpon:
kvaliteta narašča
;
vrednost nepremičnin narašča
/
število zamujenih ur narašča
♦
jezikosl.
raba besede narašča
beseda se uporablja glede na kak sinonim čedalje pogosteje
;
mat.
funkcija narašča
z večanjem neodvisne spremenljivke se veča tudi odvisna
spremenljivka
naráščati se
nar.
1.
jeziti se, razburjati se:
najmanj je prizadet, pa se najbolj narašča
/
pes se je vse bolj naraščal
(jezno) lajal
2.
postavljati se, ponašati se:
nikar se tako ne naraščaj pred nama
;
začel se je naraščati, češ naj le pride medved
naraščajóč
-a -e:
prikrivali so svoj naraščajoči bes
;
naraščajoči mrak, strah
;
naraščajoča draginja
;
toži o naraščajoči gluhosti
;
naraščajoče potrebe, zahteve
naratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
pripoveden
:
narativni elementi balade
♦
jezikosl.
narativni sedanjik
pripovedni sedanjik
naratívnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
pripovednost
:
v nekaterih pesmih prevladuje narativnost nad izpovedno dinamiko
/
pisateljeva narativnost
naratologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o pripovedovanju, pripovedi:
izbrana poglavja iz naratologije
;
izrazje sodobne naratologije
//
pripovedovanje, pripoved:
prijem iz filmske naratologije
naratolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na naratologijo:
naratološki postopek
;
naratološka analiza
naráv
-i
ž
(
ȃ
)
star.
narava
,
čud
:
vsi so poznali njegovo moč in narav
;
njena narav je nestanovitna
/
biti dobre, vesele naravi
naráva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo:
opazovati, raziskovati naravo in njene pojave
;
nekatere elemente najdemo v naravi proste
;
upoštevati zakonitosti v razvoju narave
;
zakoni narave
;
nauk o naravi
;
ekspr.
človekov boj z naravo
/
spomladi se vsa narava prebuja
;
jesenska narava
/
neživa
voda, zemlja, zrak, nebesna telesa
, živa narava
živali, rastline, človek
//
nav. ekspr.
ta svet kot ustvarjalec, vir česa:
preživljali so se s tem, kar jim je dala narava
;
narava mu je podarila same lepe lastnosti
;
čuda narave
;
te čeri in soteske so delo narave
;
vznes.
darovi matere narave
;
naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave
2.
del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil:
kvariti, spreminjati naravo
;
otroci naj bodo čim več v naravi
;
divja, nedotaknjena narava
;
lepote narave
;
ljubitelj narave
;
izlet v naravo
;
urediti si prostor za bivanje v naravi
/
spomenik se lepo vrašča v naravo
v naravno okolje
/
ekspr.
v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava
;
uživati naravo
/
slikati naravo
;
pesnik jemlje prispodobe iz narave
3.
kar označuje, loči kaj od drugega:
značilnosti človeške narave
/
opredeliti naravo poezije
;
preiskati naravo virusov
/
prodreti v naravo stvari
//
kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste:
govoriti o naravi določene bolezni
;
upoštevati naravo dela
;
ugotoviti naravo poškodbe
/
z oslabljenim pomenom:
predavanje je bilo bolj informativne narave
;
vzrok za spor je politične narave
4.
navadno s prilastkom
skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje:
bila sta različne narave
;
ekspr.
pokazal je svojo pravo naravo
/
biti dobre, nasilne, razdražljive narave
/
po naravi je blag, miroljuben
;
to je v njegovi naravi
/
ekspr.
on je umetniška narava
5.
navadno s prilastkom
skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka:
zaradi svoje narave je zmogel tak napor
;
biti močne, slabotne narave
;
imeti trdno,
ekspr.
železno naravo
●
ekspr.
igra narave
nenavaden, izjemen pojav v naravi
;
plačati v naravi
ne z denarjem
;
dajatev v naravi
v pridelkih
;
preg.
volk dlako menja, a narave nikdar
človek ne more zatajiti svojega bistva
♦
filoz.
filozofija narave
filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega
stališča
;
šol.
spoznavanje narave in družbe
nekdaj
učni predmet o tem v osnovni šoli
;
šola v naravi
večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih
predmetov in spoznavanju narave
narávar
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
naravoslovec
:
raziskovanja naravarjev
naráven
-vna -o
prid.
, narávnejši
(
á
)
1.
nanašajoč se na naravo:
a)
naravni pojavi, zakoni
;
delovanje naravnih sil
/
naravne lepote dežele
;
naravne zanimivosti
/
naravni park
večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni,
kulturni pomen
;
naravni rezervat
manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju
;
naravni spomenik
primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali
redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen
b)
naravni energetski viri
;
naravne dobrine
;
naravna bogastva
/
naravni asfalt, cement, plin
;
naravni magnet
;
naravna svetloba
svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa
;
naravna svila
svila iz kokonov sviloprejke
;
naravno gnojilo
;
naravna in umetna jezera
;
blago iz naravnih vlaken
c)
naravni nauki
2.
tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil:
pustiti soku naraven okus
;
naravna barva lesa
;
okolica jezera je še popolnoma naravna
/
naravno vino
vino brez dodatkov
3.
tak kot v resnici, v naravi:
ohraniti naravni videz predmeta
;
kip pesnika v naravni velikosti
/
pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju
//
ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren:
glava naj bo v naravnem položaju
;
naravna drža telesa
/
način življenja naj bo čim bolj naraven
/
naravne potrebe človeka po gibanju
4.
ki je v skladu z zakoni narave:
naravni potek, razvoj, red
;
porušiti naravno ravnovesje
/
naravno kisanje, vrenje
/
umreti naravne smrti
//
ki se glede na stanje, položaj pričakuje:
naraven razvoj bolezni, dogodkov
;
to je naravna posledica njegovega ravnanja
;
njegova reakcija je popolnoma naravna
/
stvari so se mu zdele čisto naravne
razumljive
5.
ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja:
všeč so mu taki naravni ljudje
;
vedno je naraven
;
dekle je zelo naravno in preprosto
//
preprost
,
neprisiljen
,
neizumetničen
:
njegov govor je naraven
;
naravne kretnje
;
naravno vedenje
/
igralka je presenetila s svojo naravno igro
6.
dan, prirojen človeku:
imeti naravni čut za pravičnost
;
naravni dar za glasbo
;
naravna inteligenca
/
ekspr.
naravna pamet
/
naravni nagon
♦
biol.
naravni izbor
ali
naravna selekcija
ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo
prilagoditev danim razmeram
;
ekon.
naravni prirastek prebivalstva
število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem
razdobju rodi, kot umre
;
filoz.
naravna luč
v sholastični filozofiji
naravne razumske, spoznavne sposobnosti
;
gastr.
naravni zrezek
ocvrt zrezek, ki ni paniran
;
geogr.
naravni most
ob podoru preostali strop nad votlino
;
gozd.
naravni gozd
gozd naravnega nastanka
;
jezikosl.
naravni jezik
jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe
;
naravni spol
;
kem.
naravna barvila
;
mat.
naravni logaritem
logaritem z osnovo e
;
naravno število
število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.
;
med.
naravna imunost
imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen
bolezenski mikrob
;
petr.
(naravni) katran
oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike
;
pravn.
naravna domneva
domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja
;
naravno pravo
nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato
nedotakljive, neodvzemljive
narávno
1.
prislov od naraven:
govoriti, živeti naravno
;
stvar poteka naravno
;
naravno skodrani lasje
2.
knjiž.,
v povedni rabi
izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov;
razumljivo
:
naravno je, da je to storil
;
to je tako naravno, da bolj ne more biti
;
elipt.
čisto naravno, da so hišo prodali
;
sam.:
njegova odločitev je nekaj popolnoma naravnega
naravnálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
s katerim se kaj naravnava:
naravnalna matica
;
naravnalna ročica
naravnánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od naravnati:
naravnanje sklepa
/
naravnanje daljnogleda
naravnánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, stanje naravnanega:
naravnanost aparata
/
naravnanost ure
/
takratna duhovna naravnanost
;
idejna in tematska naravnanost pisateljevega sveta
/
s skepso je prežeta celotna naravnanost njegove duševnosti
naravnáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj:
naravnati merilno vrvico
;
pred ogledalom si je naravnal kravato
;
vstala je in si naravnala ruto
/
naravnati izpahnjeno nogo
2.
narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje:
naravnal je fotografski aparat in začel slikati
;
naravnati tehtnico
/
naravnati klimatske naprave na toplo
;
naravnati ostrino slike
;
prižgal je tranzistor in naravnal postajo
3.
narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer:
naravnati daljnogled na vrhove planin
/
naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju
/
z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu
/
dvignil je puško in jo naravnal na cilj
nameril
/
z oslabljenim pomenom
naravnal je pogled k njej
//
napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino:
naravnati misli, pogovor na to vprašanje
;
naravnati pozornost na kaj
/
naravnati politiko v drugačno smer
●
naravnala je svoj korak z njegovim
uravnala, uskladila
;
ekspr.
naravnal je oči k njej
pogledal jo je
;
opoldne je naravnala uro
naredila, da je kazala točno poldne
naravnáti se
nar. gorenjsko
nameniti se, oditi:
naravnal se je spat
;
naravnali so se k njemu, proti domu
naravnán
-a -o
1.
deležnik od naravnati:
natančno naravnana ostrina
;
ura je bila navita in naravnana
2.
ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini;
usmerjen
:
duhovno naravnan človek
;
kaznovanje naj bo pozitivno naravnano
/
k cilju naravnano obnašanje
naravnáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od naravnati:
naravnava izpahnjenega členka
/
naravnava slike na televizijskem sprejemniku
/
naravnava daljnogleda na določene objekte
2.
knjiž.
trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj;
dispozicija
:
pretiravati z nespremenljivostjo dednih naravnav
;
otrok prinese na svet svojo človeško naravo z določenimi naravnavami
//
usmerjenost
,
naravnanost
:
dati življenju določeno naravnavo
;
različna domišljijska naravnava ljudi
naravnávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od naravnavati:
naravnavanje zvinjenih sklepov
/
naravnavanje ventilov
/
sistem za naravnavanje objektiva
naravnávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj:
naravnaval je gube na zavesi
;
naravnava si ruto
/
naravnavati izpahnjeno nogo
2.
delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje:
naravnavati kosilnico
/
naravnavati gumb za glasnost
/
naravnavati širino brazde
3.
delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer:
naravnavati daljnogled proti oddaljeni skupini ljudi
/
naravnavati top
namerjati
//
delati, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino:
naravnavati pogovor na to vprašanje
;
k temu cilju je naravnavala vse svoje želje
●
ekspr.
ljudem so se postopoma naravnavala hrbtišča
postajali so bolj samostojni, odločnejši
narávnopráven
-vna -o
prid.
(
ā-ā
)
nanašajoč se na naravno pravo:
naravnopravno načelo
narávnost
1
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost naravnega:
dekoracija vzbuja vtis naravnosti
/
naravnost interpretacije
/
zanj sta značilni preprostost in naravnost
narávnost
2
prisl.
(
á
)
1.
izraža gibanje ali položaj v ravni črti brez odmikanja:
naravnost iztegnjena roka
;
na križišču peljite naravnost, ne na desno ne na levo
/
gledati, svetiti naravnost v oči
//
izraža gibanje ali smer po najkrajši poti in brez postankov:
iti naravnost domov
/
ekspr.
drveti naravnost v pogubo
;
stopati naravnost proti cilju
//
neposredno
,
direktno
:
blago dobiva naravnost iz tovarne
;
pošlji ga naravnost k zdravniku
/
v členkovni rabi
ni mu treba kar naravnost verjeti
brez pomišljanja
2.
v členkovni rabi
brez prikrivanja, odkrito:
spregovori z njim naravnost
;
vprašaj naravnost, zakaj ne mara priti
;
kar naravnost povej, da se bojiš
/
naravnost nas v govoru ni imenoval
;
tega naravnost ne trdim
3.
izraža odsotnost kakršnekoli omejitve:
otrok je priletel naravnost pod kolesa
;
zadel ga je naravnost v oko
//
pog.,
v členkovni rabi
poudarja trditev:
bil si naravnost imeniten
;
to bi bila naravnost sramota
//
poudarja intenzivnost dejanja;
kar
2
:
začeli so ga naravnost sovražiti
●
zastar.
ni bila naravnost bolna, zdrava pa tudi ne
ravno
narávnosten
-tna -o
prid.
(
á
)
zastar.
1.
neposreden
,
direkten
:
naravnosten dotik
/
imeti naravnostne dokaze
/
mož je bil naravnosten, odkrit
2.
ki vodi naravnost:
iti po naravnostni poti
naravoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za naravoslovje:
raziskovanja naravoslovcev
naravoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na proučevanje narave:
naravoslovno raziskovanje
/
naravoslovne vede
;
naravoslovna znanost
naravoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
naravoslovne vede:
razvoj naravoslovja
/
fakulteta za naravoslovje in tehnologijo
naravoslôvski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
star.
naravosloven
:
naravoslovsko raziskovanje
/
naravoslovske vede
naravovárstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na varstvo narave:
naravovarstveni ukrepi
/
turistični in naravovarstveni delavci
naravovárstvenica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki si poklicno ali ljubiteljsko prizadeva za varstvo narave:
kot zaprisežena naravovarstvenica se je odločila, da bo gladovno
stavkala
;
botaničarka in naravovarstvenica
naravovárstvenik
-a
m
(
ȃ
)
kdor si poklicno ali ljubiteljsko prizadeva za varstvo narave:
naravovarstveniki se zavzemajo za ohranitev tradicionalnega
kmetovanja
;
nasprotovanje naravovarstvenikov
naravovárstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, prizadevanje za varstvo narave:
ukvarjati se z naravovarstvom
;
naloge naravovarstva
;
predstavniki društva za naravovarstvo
naravoznánstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
naravosloven
:
naravoznanstvena dognanja
/
naravoznanstvene knjige
naravoznánstvo
-a
s
(
ȃ
)
naravoslovje
:
naravoznanstvo in tehnika
nárazen
in
narázen
prisl.
(
ȃ; ȃ
)
izraža medsebojno ločenost ali ločevanje;
ant.
skupaj
:
držati prste, stopala narazen
;
potegniti zavese narazen
;
ob strelu so ljudje skočili narazen
;
hiši stojita precej narazen
●
po nazorih sta si daleč narazen
njuni nazori so zelo različni
;
pog.
dajati stroj narazen
razstavljati ga (na dele)
;
iti narazen
pog.
suha klada gre nerada narazen
se nerada razkolje
;
ekspr.
v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti
narazen
niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih
;
pog.
po dveh letih zakona sta šla narazen
sta se razvezala
;
lesti narazen
pog.
blago leze narazen
postaja vedno tanjše, se na več mestih trga
;
ekspr.
lica mu lezejo narazen od zadovoljstva
poteze obraza kažejo, da je zadovoljen
;
ekspr.
posestvo, premoženje leze narazen
se manjša, propada
;
pog.
toliko jé, da kar narazen leze
se zelo debeli
;
pog.
spraviti pretepače narazen
ločiti, razgnati
;
pog.
živeti narazen
ločeno
♦
jezikosl.
nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen
narcís
-a
m
(
ȋ
)
1.
bot.
rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, navadno belimi
ali rumenimi cveti, Narcissus:
beli, ozkolistni narcis
;
mnogocvetni narcis
vrtna rastlina z manjšimi belimi ali rumenkastimi cveti v socvetju,
Narcissus polyanthus
2.
knjiž.
moški, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto:
malomeščanski narcis
/
ekspr.
pesnik ni bil nikoli egocentričen narcis
narcísa
-e
ž
(
ȋ
)
rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, navadno belimi
ali rumenimi cveti:
trgati narcise
;
šopek narcis
narcísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na narciso:
narcisni vonj
/
narcisna polja
narcisízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote:
opisovati narcisizem junaka
/
pisateljski narcisizem
narcisoíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto:
domišljav, narcisoiden moški
;
je egocentričen in narcisoiden
/
narcisoiden odnos do življenja
narcisoídnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost človeka, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo
lepoto:
za njeno zunanjo narcisoidnostjo se skriva egocentričnost
/
narcisoidnost gledališkega izraza
narcísovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
tak, kot pri moškem, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto:
narcisovska domišljavost, zagledanost vase
narcístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
knjiž.
ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto:
narcističen človek
;
narcistično bitje
/
narcistično čustvo
narcízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote:
mladostni narcizem
nárda
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
olje, mazilo iz korenin indijske rastline:
vonj narde in galbana
nardečíti
-ím
dov.
, nardéči
in
nardêči; nardéčil
(
ī í
)
prekriti z rdečilom:
nardečiti ustnice
nardečèn
-êna -o:
nardečena lica
narebríčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
teh.
narediti, da ima kaj podolgovate vzboklinice, rebra:
narebričiti gladko površino
/
narebričiti glave vijakov
narebríti
-ím
dov.
, narébril
(
ī í
)
narediti, da ima kaj podolgovate vzbokline, rebra:
narebriti desko
narebrèn
-êna -o
in
narébren -a -o:
narebrena lončena posoda
naréčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na narečje:
narečna beseda, oblika
;
narečne posebnosti
/
govoril je brez narečnih primesi
/
narečna razčlenjenost slovenskega jezika
naréčno
prisl.
:
narečno obarvan izgovor
naréčje
-a
s
(
ẹ̑
)
jezikosl.
od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na
delu narodnega ozemlja:
raziskovati narečja
;
gorenjsko narečje
/
socialno narečje
govor kakega družbenega sloja
narečjeslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za narečjeslovje;
dialektolog
:
slovenski narečjeslovci
narečjeslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na narečjeslovce ali narečjeslovje;
dialektološki
:
izdelava narečjeslovnega atlasa
;
narečjeslovne razprave
narečjeslôvje
-a
s
(
ȏ
)
jezikosl.
veda o narečjih;
dialektologija
:
slovensko narečjeslovje
narečjeslôvka
-e
ž
(
ȏ
)
strokovnjakinja za narečjeslovje;
dialektologinja
:
s terminologijo se ukvarja kot narečjeslovka
naréčnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost narečnega:
tako naglašanje ima prizvok narečnosti
naréd
--
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.,
v povedni rabi
pripravljen
:
vedno so nared, da nastopijo
;
sani so nared za vožnjo
;
četa čaka nared za napad
/
v pol ure bom nared
napravljen, oblečen
;
do maja bo most nared
narejen, popravljen
;
čolnov še nima nared
/
vse je nared, lahko odpeljemo
je v redu
narédba
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
star.
odredba
,
odlok
,
ukaz
:
izdati naredbo
;
cerkvene, cesarske naredbe
/
gozdna naredba
zakon o gozdovih
2.
nar. zahodno
naprava
,
priprava
:
naredbe za spravljanje sena
narédben
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od naredba:
naredbena obveza
naredbodajálec
-lca
[
naredbodajau̯ca
in
naredbodajalca
]
m
(
ȃ
)
pravn.
kdor daje odredbe, odloke, ukaze;
odredbodajalec
:
naredbodajalec za izvršitev finančnega načrta sklada
/
bil je glavni naredbodajalec za zasedeno ozemlje
naredbodájen
-jna -o
prid.
(
ā
)
pravn.
ki daje odredbe, odloke, ukaze;
odredbodajen
:
naredbodajna oblast
naredíti
-ím
dov.
, narédil
(
ī í
)
1.
s širokim pomenskim obsegom
z delom omogočiti nastanek česa:
narediti avtomobilsko cesto, nov stroj
;
narediti čevlje, obleko
;
narediti načrt
;
narediti nalogo
napisati
;
narediti potico
speči
;
pog.
narediti kosilo
skuhati, pripraviti
;
narediti kaj z brušenjem, dolbenjem
;
narediti si hišo
zgraditi, sezidati
/
narediti šotor
postaviti
/
iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir
pridobijo
/
narediti stopnicam ograjo
//
z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa:
narediti globoke brazde
;
narediti črto
potegniti
;
narediti dekletu kodre
/
narediti ogenj
zanetiti
;
narediti red
;
star.
narediti luč
prižgati
/
deroča voda je naredila globoke jame
;
krogla je naredila vdolbino v zid
;
narediti vrtince
/
rože so že naredile popke
pognale
/
toča je naredila dosti škode
//
dati čemu kako lastnost, značilnost:
narediti deželo neodvisno
;
narediti rezilo ostro
;
narediti gradivo za bralce zanimivo
/
bogastvo je naredilo moža ošabnega
;
ta misel me je naredila sentimentalnega
;
življenje me je naredilo takega
/
narediti komu skrbi, veselje, žalost
//
pog.,
v zvezi z
za
izbrati, nameniti za kaj:
naredil ga je za dediča
/
naredili so ga za direktorja
izvolili
2.
z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
a)
opravila, dela:
narediti izpit, agrarno reformo
;
pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega
;
naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost
;
ne more vsega sama narediti
;
narediti kaj dobro, uspešno, temeljito
;
narediti brez ugovarjanja, z veseljem
b)
dejanja:
zamudil je, to je naredil že večkrat
;
narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj
;
ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi
/
narobe si naredil, da jih nisi povabil
/
le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet
ukrenil
;
zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji
/
v življenju je naredil dosti dobrega
;
v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
narediti gib, korak, kretnjo
;
narediti izlet v hribe
;
narediti malo potrebo
;
narediti požirek
/
narediti dolg
ne plačati denarnih obveznosti
3.
dokončati
,
končati
:
kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil
;
stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil
;
plačali boste, ko bom naredil
4.
navadno z dajalnikom
povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega:
kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo
;
fant mu je gotovo nekaj naredil
;
pazi, da si kaj ne narediš
/
mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo
zgodilo, pripetilo
//
navadno s prislovom
z dejanjem pokazati do česa določen odnos:
grdo si naredil s knjigami
●
nar.
nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila
je ne začarala
;
ekspr.
narediti kariero
uspeti
;
ekspr.
narediti konec molku, smehu
povzročiti, da preneha molk, smeh
;
ekspr.
narediti križ čez kaj
odpovedati se čemu; obupati nad čim
;
pog.,
ekspr.
kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil
če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil
;
ekspr.
narediti dolg obraz
z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost
;
pog.
iz fanta je naredil dobrega pevca
vzgojil
;
ekspr.
narediti piko na i
z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati
;
pog.
narediti iz muhe slona
močno pretirati
;
pog.
ta zna iz nič narediti
je zelo spreten, sposoben, domiseln
;
pog.
že spet je naredil v hlače
opravil veliko, malo potrebo v hlače
;
pog.,
ekspr.
prav, pa narediva na pol
plačajva vsak polovico (zneska)
;
obleka naredi človeka
kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis
;
sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi
okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni iz zimskega v
zgodnjepomladno ali obratno
;
preg.
ena lastovka ne naredi pomladi
iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
♦
gastr.
narediti marinado
;
kozm.
narediti masko
;
rel.
narediti križ
;
voj.
narediti kamuflažo
naredíti se
1.
nastati, pojaviti se:
bula se mu je naredila na vratu
;
led se je naredil na ribniku
/
naredil se je dan
zdanilo se je
;
naredila se je noč, tema
/
lepo vreme se je naredilo
//
nav. ekspr.
postati zelo dober, lep, močen:
fant se je naredil
;
le poglej, kako se je v tem letu naredila
2.
pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja:
narediti se bolnega,
zastar.
bolan
;
narediti se gluhega, nevidnega, veselega
;
naredil se je, kakor da spi
;
naredil se je, kot da misli oditi
●
črno se mi je naredilo pred očmi
zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi
črne lise, ploskve
;
ekspr.
fant se je naredil po očetu
postal je tak kot oče
;
pog.
iz vina se je naredil kis
vino se je skisalo
;
pog.
vesel sem, da se je tako naredilo
končalo, zgodilo
;
ekspr.
le kaj se bo iz tega naredilo
nastalo, se razvilo
narejèn
-êna -o
1.
deležnik od narediti:
grad je bil narejen v srednjem veku
;
narejen iz kamna, lesa
;
na roke narejen
;
narejen po predlogi
;
narejen v romanskem slogu
;
malomarno, natančno, umetno narejen
2.
ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja:
narejen nasmeh
;
narejena dobrodušnost
;
odgovoril je z narejeno strogostjo
/
narejeno vedenje
;
prisl.:
narejeno se nasmehniti
;
narejeno mirno govoriti
;
sam.:
v njegovem vedenju ni nič narejenega
narédko
in
na rédko
prisl.
,
piše se narazen
(
ẹ̄
)
1.
izraža razvrščenost v velikih medsebojnih presledkih:
drevesa stojijo na redko
;
ekspr.
na redko posejane zvezde
/
sneg naletava le še na redko
/
na redko obljudeni kraji
2.
izraža pojavljanje v velikih časovnih presledkih:
na redko kliče zdravnika
;
kukavice se oglašajo bolj na redko
narédnik
in
nárednik -a
m
(
ẹ̑; á
)
v stari Jugoslaviji
podoficirski čin, za stopnjo višji od podnarednika, ali nosilec tega
čina:
napredoval je v narednika
/
orožniški narednik
narédniški
in
náredniški -a -o
prid.
(
ẹ̑; á
)
nanašajoč se na narednike:
naredniški čin
;
naredniška uniforma
/
naredniški dril
narêjanje
-a
s
(
é
)
glagolnik od narejati:
narejanje obleke
/
v njenih očeh ni bilo nobene laži in nikakršnega narejanja
narêjati
-am
nedov.
(
é
)
star.
delati
,
napravljati
:
narejati ogenj
;
takrat so narejali zelo majhna okna
;
znal je narejati pisma
pisati, sestavljati
/
črne oči jo narejajo mikavno
/
golazen nareja škodo
;
sonce nareja sence
narêjati se
delati se:
žulji se mu narejajo
/
nareja se veselega
;
no, kaj bi se narejal
/
vreme se nareja
se izboljšuje
narejênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost narejenega:
govoril je brez narejenosti
;
težko je reči, kje je meja med njegovo narejenostjo in pristnostjo
;
bil je nasprotnik vsake zlaganosti in narejenosti
/
narejenost vedenja
nárek
1
tudi
narék -éka
m
(
á ẹ́; ẹ̑
)
etn.
1.
obredna pesem, ki slavi umrlega in izraža žalost ob njegovi smrti:
peti narek
2.
narekanje
:
opustiti narek
/
žena umrlega je sama vodila narek
narèk
2
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
govorjenje besedila, namenjenega za dobeseden zapis:
pisati po nareku
;
hiter, počasen narek
/
za šolsko nalogo so pisali narek
/
brati narek
●
publ.
ta poezija je nastala po nareku časa
okusu, miselnosti
narékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od narekati
1
:
poslušati narekanje
;
narekanje pri mrličih
/
v narekanju se je spominjala njegove dobrote in ljubezni
v nareku
narékati
1
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
etn.
izražati žalost za umrlim z obredno pesmijo:
jokala je na grobu in narekala
;
narekati za bratom
/
narekati umrlemu očetu
narékati
2
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
narekovati
2
,
diktirati
:
narekala mu je stavek za stavkom
/
dela, kakor mu narekajo okoliščine
narékavica
-e
ž
(
ẹ̑
)
etn.
ženska, ki nareka, narica:
najeti narekavice
;
tožba narekavic
narekováj
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
ločilo, ki označuje premi govor, citate, naslove ali daje besedam
poseben pomen:
napisati dvopičje in narekovaj
;
postaviti stavek med narekovaje
;
dati besede v narekovaj
/
dvojni, enojni narekovaj
●
ekspr.
to je prijatelj v narekovajih
to ni prijatelj
narekoválec
-lca
[
narekovau̯ca
tudi
narekovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor narekuje, diktira:
narekovalec in zapisovalec
narekoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na narekovanje:
narekovalna hitrost
/
narekovalni aparat
diktafon
narekovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od narekováti:
razlagi sledi narekovanje glavnih misli
;
pisanje po narekovanju
po nareku
narékovati
1
-ujem
in
narekováti -újem
nedov.
(
ẹ̑; á ȗ
)
etn.
narekati
1
,
naricati
:
ženske so jokale in narekovale
narekováti
2
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis:
narekovati strojepiski, učencem
;
narekovati pismo, zapisnik
/
pog.
narekovati (dopis) v stroj
sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju
2.
predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen:
narekovati pogoje premirja
/
narekujejo cene, ker so edino tovrstno podjetje
;
Pariz še vedno narekuje modo
//
nav. 3. os.
izraža nujnost, potrebnost česa glede na kaj:
dolžnost, spoštovanje, vest nam narekuje tako ravnanje
;
publ.
navedena dejstva narekujejo odločno ukrepanje
●
delo mu je narekovala bolečina ob sinovi smrti
delo je napisal zaradi bolečine
narekováti se
knjiž.
napovedovati se, kazati se:
na vzhodu se je narekovala luna
narepénčiti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
zaradi vznemirjenja se postaviti v napeto, pokončno držo, našopiriti
perje, naježiti dlako:
maček, petelin se je narepenčil
/
ekspr.
če mu je kdo kaj ukazal, se je narepenčil
2.
ekspr.
postati domišljav, prevzeten:
kako se je narepenčil, gospodar bi rad postal
narézati
-réžem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z rezanjem narediti kose, dele:
narezati kruh, potico
/
narezati na koščke, rezine
//
z rezanjem priti do določene količine česa:
narezati cepiče
;
vrtnar je narezal košaro cvetja
;
narezati meso za golaž
//
z rezanjem narediti, izoblikovati:
narezati krhlje, lističe
2.
nekoliko prerezati:
narezati deblo, steblo
/
žilo je samo narezal, da je kri počasi odtekala
♦
teh.
narezati navoj
z rezanjem narediti, oblikovati ga na steblu
narézan
-a -o:
saditi narezan ali cel krompir
;
kruh je že narezan
;
na debelo, na drobno narezan
/
ima narezane podplate
z rebri, vzboklinami
narézek
-zka
m
(
ẹ̑
)
na tanke rezine narezano prekajeno meso ali mesni izdelki, sir, jajca
in dodatki:
pripraviti narezek
;
postreči s pecivom in narezkom
/
najraje ima narezek z ljubljansko salamo
narézkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
strojn.
z rezkanjem narediti, izoblikovati:
narezkali so sto kolesc
narezljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
z rezljanjem narediti, izoblikovati:
prodajala sta, kar sta čez zimo narezljala – cokle, kuhalnice,
sklede
//
narediti majhne, goste zareze:
narezljati papir za okras
narezlján
-a -o:
bonboni so zaviti v rdeč narezljan papir
;
les je bil poslikan in narezljan
narezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z rezanjem delati kose, dele:
suho meso, salamo narezujejo sproti
/
narezovati na tanke rezine
2.
delati zarezo, zareze:
narezovati robove deske, mize
narežáti se
-ím se
dov.
, narêži se
in
naréži se; narêžal se
in
naréžal se
(
á í
)
slabš.
nasmejati se:
narežati se do solz
nargíla
-e
ž
(
ȋ
)
v orientalskem okolju
pipa, pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo:
kupiti nargilo
/
kaditi nargilo
nargilé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
v orientalskem okolju
pipa, pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo:
starec z velikim nargilejem
/
kaditi iz nargileja
naríbati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z ribanjem narediti majhne kose, dele:
kumare olupimo in naribamo
/
naribati na lističe, rezance
/
naribati malo parmezana na špagete
2.
pog.
zdrgniti
,
nadrgniti
:
naribali so ga s snegom
;
naribati si uhlje
naricálka
in
naricáljka -e
ž
(
ȃ
)
etn.
1.
ženska, ki narica:
gledati, poslušati naricalko
;
žalovanje naricalk
2.
obredna pesem, ki slavi umrlega in izraža žalost ob njegovi smrti:
peti naricalke
;
pren.,
publ.
ne meniti se za naricalke kritikov
narícanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od naricati:
pretresljivo naricanje
/
naricanje ob mrliču
narícati
-am
nedov.
(
ȋ
)
etn.
izražati žalost za umrlim z obredno pesmijo:
vila je roke nad očetovim truplom in naricala
/
naricati za umrlim bratom
naríniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
z rinjenjem spraviti kaj kam:
vodni tok narine k bregu kopice ledu
;
pritisk v zemeljski skorji je narinil plasti eno na drugo
naríniti se
težko, s silo priti kam, navadno v množici ljudi:
potniki so se narinili v avtobus
/
v dvorano se je narinilo veliko radovednežev
narínjen
-a -o:
narinjene plasti
narís
-a
m
(
ȋ
)
1.
knjiž.
risba
,
skica
:
na robu karte so bile opombe in naris naših položajev
2.
geom.
projekcija predmeta navadno na navpično ravnino:
naris in tloris
/
mere so podane v narisu
narísati
-ríšem
dov.
(
ȋ
)
1.
s črtami upodobiti:
narisati hišo, otroka
;
narisati na papir, tablo
;
lepo, realistično narisati
;
stala sta, kot bi ju kdo narisal
zelo mirno
//
s črtami narediti:
narisati diagram, razpredelnico
♦
geom.
narisati krog, kvadrat
načrtati
2.
star.
opisati
,
orisati
:
v romanu je narisal le nekatere izvirne značaje
;
tako so mi ga narisali znanci
narísan
-a -o:
z ogljem narisana roka
;
shematično narisan diagram
narísek
-ska
m
(
ȋ
)
1.
zastar.
skica
:
besedilo dopolnjuje več nariskov
2.
obrt.
z znaki podan opis vzorca za kvačkanje, pletenje:
primerjati narisek z izdelkom
/
kvačkati po narisku
narísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
geom.,
v zvezi
narisna ravnina
navadno navpična projekcijska ravnina:
narisna in tlorisna ravnina
naríti
-ríjem
dov.
, naríl
in
narìl
(
í ȋ
)
z ritjem narediti:
krt je naril krtine po vsem travniku
/
svinja je veliko narila
narív
-a
m
(
ȋ
)
geol.
plast starejših geoloških plasti nad mlajšimi:
nariv triadnih plasti na kredne apnence
;
prelomi in narivi
narívati
-am
nedov.
(
í
)
z rinjenjem spravljati kaj kam:
narivati vozičke na podstavke
;
zemeljski skladi so se narivali drug na drugega
/
narivati skale v dolge pregrade
nárkič
-a
m
(
ȃ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
narkoman
:
narkič je razbil šipo in vlomil v avto
;
zdravljenje narkičev
nárko...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na ukvarjanje z mamili, zlasti z uživanjem,
razpečevanjem:
narkotest
in
narko test, narkomafija
in
narko mafija, narkoscena
in
narko scena
narkolepsíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
nevrološka bolezen z motnjo spanja, ki se kaže v napadih nepremagljive
potrebe po spanju sredi dneva:
narkolepsija ni ozdravljiva, vendar je s poživili in z antidepresivi
njene simptome mogoče ublažiti
;
zdravljenje narkolepsije
nárkomáfija
in
nárko máfija
-e
ž
(
ȃ-á
)
tajna teroristična, kriminalna organizacija, ki se ukvarja z ilegalno
trgovino z mamili:
boj proti narkomafiji
;
obračun z narkomafijo
narkomán
-a
m
(
ȃ
)
kdor je zasvojen z mamili:
zanj pravijo, da je narkoman
;
zdravljenje narkomanov
/
ozdravljen narkoman
narkomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
zasvojenost z mamili:
zdraviti se zaradi narkomanije
/
prizadevanja za omejitev narkomanije
narkománka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki je zasvojena z mamili:
zanjo pravijo, da je narkomanka
;
postala je narkomanka
;
mlada narkomanka
/
ozdravljena narkomanka
narkománski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na narkomane:
policija je odkrila narkomansko skupino
/
narkomanska brezbrižnost
narkománstvo
-a
s
(
ȃ
)
zasvojenost z mamili:
dolgotrajno uživanje mamil vodi v narkomanstvo
/
v članku pisec obravnava trgovino z mamili in narkomanstvo
nárkoscéna
-e
in
nárko scéna
-e
ž
(
ȃ-ẹ̑
)
pog.
področje udejstvovanja in uveljavljanja ilegalne trgovine z mamili:
narkoscena je zlasti zaživela v nočnih lokalih, kjer je bilo mogoče
mamila naročiti skupaj s pijačo
nárkotést
-a
in
nárko tést
-a
m
(
ȃ-ẹ̑
)
preveritev vsebnosti narkotikov v organizmu:
narkotest je potrdil, da je oseba pod vplivom narkotikov
narkótičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na narkotike ali narkozo:
narkotično sredstvo
/
rastlina ima narkotično moč
/
narkotično delovanje
/
biti v narkotičnem stanju
narkótično
prisl.
:
snov deluje narkotično
narkótik
-a
m
(
ọ́
)
1.
sredstvo, ki povzroča ugodje in lajša bolečine;
mamilo
:
uživati narkotike
;
zastrupiti se z narkotikom
;
močen narkotik
;
naravni, umetni narkotiki
;
učinkovanje narkotika
2.
med.
sredstvo za narkozo, omamilo:
inhalacijski narkotik
narkotizêr
-ja
m
(
ȇ
)
med.
anestezist
:
bolnik odgovarja na vprašanja narkotizerja
narkotizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
dati narkozo, omamiti:
narkotizirati bolnika z etrom
narkotizíran
-a -o:
narkotiziran bolnik
;
spi, kakor bi bil narkotiziran
narkóza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
umetno povzročena neobčutljivost telesa, omama:
pri operacijah uporabljati narkozo
/
prebuditi se iz narkoze
;
bolnik leži v narkozi
/
dati narkozo
/
maska za narkozo
narkózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na narkozo:
narkozna globina
/
narkozna sredstva
narkotična sredstva
naróbe
prisl.
(
ọ̑
)
1.
izraža položaj ali smer, ki je drugačna kot normalna:
obrniti kažipote narobe
;
obuti nogavico narobe
/
obračati kolo na desno in narobe
;
narobe obrnjen portret
s hrbtno stranjo spredaj; z glavo navzdol
;
blago se lika in šiva narobe
na narobni strani
;
sedel je na stol narobe
tako, da je bil obrnjen proti naslonjalu
;
vrteti film narobe
nazaj
♦
bot.
narobe srčasti list
srčasti list, zožen ob peclju
2.
izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo;
ant.
prav
:
narobe se lotiti stvari
;
narobe narediti, odgovoriti
;
ravnali bi zelo narobe, če bi vztrajali
;
ekspr.
učijo te ravno narobe, kakor je prav
/
narobe si razumel moje pojasnilo
/
ekspr.,
v povedni rabi:
račun je narobe
;
to je narobe, da ga nisi pozdravil
;
z nikalnico
ne bi bilo narobe, če bi ga poklicali
izraža primernost, koristnost česa
●
ekspr.
če ga ni pravi čas domov, je že narobe
so doma v skrbeh; so nejevoljni
;
ekspr.
ni se pripeljal, morda je kaj narobe
je bolan; ima težave
;
pog.
med sosedi je marsikaj narobe
je v marsičem nesoglasje
;
iron.
v njegovi glavi je nekaj narobe
njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške
;
ekspr.
tam je vse narobe
godijo se neprijetne, težke reči
;
star.
pa dajte tisti denar, če vam ni narobe
če morete; če se strinjate
;
ekspr.
z njim je nekaj narobe
ni popolnoma zdrav; nima urejenega razmerja do okolice
;
ekspr.
danes je s teboj nekaj narobe
imaš skrbi; nisi dobre volje
;
pog.
vse nam gre, hodi narobe
povzroča težave
;
pog.
narobe je stopil in si zvil nogo
neprimerno, neprevidno
3.
ekspr.
nasprotno
,
obratno
:
prej so se ga ogibali, zdaj je narobe
;
zlog izgovarja kratko, pa je ravno narobe prav
;
hlev ima prevelika okna, hiša pa narobe
;
življenje je boj, pa tudi narobe se sme reči: boj je življenje
/
oblika je povezana z vsebino in narobe
//
uvaja novo trditev namesto prej zanikane:
ni dolgočasno, narobe, še zabavno je
;
dela ni konec, mi smo, narobe, prepričani, da se šele začne
;
v prid. rabi,
nav. ekspr.:
narobe junak
;
to je narobe znanost
;
takšen red je pravi narobe svet
naróbečen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nar. severovzhodno,
z nikalnico
ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri;
napačen
:
njegovi sinovi niso narobečni fantje
naróben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
v zvezi
narobna stran
stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran:
primerjati lice in narobno stran
;
narobna stran tkanine, usnja
/
volnene tkanine likamo na narobni strani
2.
knjiž.
obrnjen
,
obraten
1
:
gledati narobno sliko obraza v vodi
;
kronološko zaporedje je lahko tudi narobno od navedenega
//
napačen
,
nepravi
:
prijeti za narobni konec noža
/
zavil je v narobno smer
naróbešnji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
nar. vzhodnoštajersko
napačen
,
nepravi
:
narobešnje mišljenje
/
prijeti bič na narobešnji strani
narobíti
in
naróbiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
teh.
narediti rob:
narobiti pločevino
naróčaj
tudi
naročáj -a
m
(
ọ̑; ȃ
)
knjiž.
naročje
:
vzeti otroka v naročaj
;
držati, imeti kaj v naročaju
/
naročaj drv
;
konjem je prinesel naročaj sena
naróčanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od naročati:
naročanje blaga, knjig
naróčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
izražati želje, zahteve
a)
da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev:
naročati blago pri proizvajalcu
;
naročati gradbena dela
/
naročati večerjo v restavraciji
;
pog.,
ekspr.
naročal je liter za litrom
/
pog.
čevlje (si) vedno naroča pri čevljarju
si daje delati
b)
navadno s predmetnim odvisnim stavkom
da kdo kaj uresniči, opravi:
naročal mu je, naj pazi na hišo
;
naročam vam, da jo prijazno sprejmete
2.
določati čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti:
naročati stranke
;
za ta mesec pacientov ne naročamo več
naróčati se
v zvezi z
na
postajati (stalni) odjemalec, kupec:
naročati se na časopise, revije
naróčba
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
naročilo
:
vabilo na naročbo Novic
/
še pomnim vašo naročbo
naróčen
1
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
ki se nosi v naročju:
naročni otroci
/
naročni pes
hišni pes
narôčen
2
in
naróčen -čna -o
prid.
(
ō; ọ̄
)
zastar.
ročen
2
:
naročna torbica, ura
naročeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
naročati
:
naročevati jedi, pijačo
/
naročeval mu je, naj piše s poti
/
naročevati se na časopise
naročílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na naročilo:
naročilni zahtevki
♦
adm.
naročilna knjiga
knjiga, v katero se vpisujejo naročila
naročílnica
-e
ž
(
ȋ
)
adm.
listina, s katero naročnik naroča dobavitelju blago ali izvajalcu
storitev:
izpolniti naročilnico
;
blok naročilnic
naročílo
-a
s
(
í
)
1.
izrazitev želje, zahteve, da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali
opravi določeno storitev:
podjetje ne more izpolniti vseh naročil
;
naročilo za izdelavo načrta
;
obročno odplačilo se začne z mesecem naročila
/
dati, dobiti naročilo
/
napisati članek po naročilu glavnega urednika
//
izražena želja, zahteva, ki naj jo kdo uresniči, opravi:
njegovo naročilo, naj si v nesreči pomagajo, so pozabili
;
poslal mu je denar z naročilom, naj mu kupi knjigo
//
v prislovni rabi,
v zvezi
po naročilu
izraža omejitev kake dejavnosti na naročene izdelke:
delamo samo po naročilu
;
čevlji, obleka po naročilu
/
jedi po naročilu
jedi, ki se pripravijo sorazmerno hitro, če jih gost naroči
2.
kar se naroča:
zmanjšati obseg naročil
/
naročila proti plačilu v gotovini
♦
gost.
jesti po naročilu
jedi po naročilu
;
pravn.
naročilo
pogodba o opravljanju poslov za drugega; mandat
naročítelj
-a
m
(
ȋ
)
star.
naročnik
2
:
naslov naročitelja
naročíti
-ím
dov.
, naróčil
(
ī í
)
1.
izraziti željo, zahtevo
a)
da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev:
podjetje je naročilo za deset milijonov blaga
;
naročiti stroje iz tovarne
;
naročiti gradbena dela pri najboljšem ponudniku
;
pisno, ustno naročiti
;
naročiti po telefonu
/
gostje pridejo, naročijo in plačajo
;
naročiti skodelico kave
;
naročiti (si) sadni sok
;
elipt.,
pog.
naročiti dva deci
/
pog.
naročiti čevlje pri čevljarju
dati delati
;
naročiti opremo v tujini
;
naročiti telefonski pogovor
sporočiti telefonistu, s katerim naročnikom se želi govoriti
;
naročiti sobo v hotelu
rezervirati
b)
da kdo kam pride zaradi kakega opravila:
naročiti delavce za popravilo hiše
/
naročil je taksi, da ga je peljal na postajo
c)
navadno s predmetnim odvisnim stavkom
da kdo kaj uresniči, opravi:
tovarišem je naročil, naj molčijo
;
naroči mu, naj se pravočasno pripravi
/
naročili so jim ubogati
/
pog.
naročil mu je pozdrave za domače
naj pozdravi domače
2.
določiti čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti:
naročiti pacienta za ponoven pregled
;
zdravnik ga je naročil čez dva meseca
;
krojač me je naročil za sredo
/
naročil sem jo pri okulistu
●
pog.
pri mojem bratu so naročili
bratova žena je noseča
;
kakor bi ga naročil, je stopil v hišo
v najbolj primernem, pravem času
;
vreme je, kot bi ga naročil
zelo lepo, ugodno
naročíti se
v zvezi z
na
postati (stalni) odjemalec, kupec:
naročiti se na časopis, revijo
;
na zbirko se lahko naročite vnaprej
naročèn
-êna -o:
naročen film
;
biti naročen na časopis
;
naročen sem pri zdravniku
;
naročene knjige
;
naročeno blago
;
vreme je kakor naročeno
;
sam.:
natakar je prinesel naročeno
naróčje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
prednji del telesa v sedečem položaju od trebuha do kolen:
pramen svetlobe osvetljuje naročje sedeči figuri
;
položiti glavo v materino naročje
;
sesti komu v naročje
;
v naročju je držala odprto knjigo
;
prazno naročje
;
pren.
spustiti krsto zemlji v naročje
//
vznes.
varstvo
,
zavetje
:
domovina, vrnil se bom v tvoje naročje
/
z oslabljenim pomenom
hiteti v naročje gora
2.
s predlogom
prostor med eno ali obema upognjenima rokama in prednjim delom telesa:
drva so ji začela padati iz naročja
;
vzeti otroka v naročje
;
držati, nesti v naročju
;
hodila je po sobi z dojenčkom v naročju
3.
z rodilnikom
količina, ki gre med upognjeni roki in prednji del telesa:
prinesti dve naročji drv
;
vreči živini naročje sena
;
ekspr.
natrgal je celo naročje rož
●
ekspr.
metati se komu v naročje
naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati pridobiti
ljubezensko naklonjenost koga
;
šalj.
biti v Abrahamovem naročju
mrtev, na onem svetu
;
knjiž.
biti v Morfejevem naročju
spati
;
to mu je padlo v naročje kot zrela hruška
to je dobil brez prizadevanja, truda
naróčnica
1
-e
ž
(
ọ̑
)
arheol.
zapestnici podoben okrasni predmet, ki se nosi na lakti ali nadlakti:
nad komolcem je imela srebrno naročnico
;
uhani, prstani, zapestnice in naročnice
naročníca
2
-e
ž
(
í
)
1.
ženska, ki naroča kako blago, storitev:
nagrado je dobila kot tisoča naročnica knjige
;
naročnica oglasa
2.
ženska, ki se vnaprej naroči na kaj:
dolgoletna naročnica revije
naróčnik
1
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
valjast predmet za gretje rok, navadno iz krzna;
muf
,
rokovnik
2
:
roke je vtaknila v kožuhovinast naročnik
naročník
2
-a
m
(
í
)
1.
kdor naroča kako blago, storitev:
naročniki prejmejo blago takoj po vplačilu
;
zadovoljiti naročnike
;
napraviti pogodbo z naročnikom
;
naročnik gradbenega objekta, (malega) oglasa
/
radijski, telefonski, televizijski naročniki
2.
kdor se vnaprej naroči na kaj:
naročniki imajo popust
;
pridobivati naročnike za časopis
/
stalni naročniki revije
naročnína
-e
ž
(
ī
)
znesek, ki se plača za naročeno blago, storitev:
nakazati, pobirati, poravnati, zvišati naročnino
/
časopisna, radijska, telefonska naročnina
;
letna, mesečna naročnina
naročnínski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od naročnina:
naročninski oddelek
naročníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na naročnike:
naročniške ugodnosti, želje
♦
ptt
naročniški vod
vod od centrale do telefonskega naročnika
;
zal.
naročniška cena
cena za naročnike
národ
-a
stil.
-óda
m
(
á, ọ́
)
1.
skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko,
jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest:
ljudstvo se je izoblikovalo v narod
;
izkoriščani, neodvisni narodi
/
češki, slovenski narod
;
evropski, azijski narodi
/
postali smo svoboden narod
s svojo državo
;
vezi manjšine z matičnim narodom
;
pravica narodov do samoodločbe
/
Smrt fašizmu – svobodo narodu
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih
dopisov
;
Osvobodilna fronta (slovenskega naroda)
slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila
1941
//
s prilastkom
taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost:
Grki so pomorski narod
/
ekspr.:
narod hlapcev, poštenjakov
;
narod pesnikov in mislecev
//
skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost,
podoben jezik, običaji;
ljudstvo
:
vpadi barbarskih narodov
/
nomadski, pastirski narodi
/
preseljevanje narodov v 6. stoletju
2.
v nekaterih družbenih ureditvah
večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji:
narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali
;
pesmi je nabral med narodom
/
izrazi so vzeti iz naroda
/
nizki, preprosti narod
3.
ed.,
nižje pog.
ljudje
,
ljudstvo
:
poglej, koliko naroda je prišlo
/
tepla sta se, narod pa se je zabaval
gledalci, opazovalci
4.
publ.
država
:
odnosi med narodi
●
Organizacija združenih narodov
organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti
sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
;
ekspr.
staro Avstrijo so imenovali ječo narodov
državo, v kateri so nekateri narodi zatirani
;
publ.
pomlad narodov
leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje
narodne pravice
;
publ.
vrata narodov
naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva,
zlasti iz Azije v Evropo
;
red zaslug za narod z zlato zvezdo
v socializmu
visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške
zasluge
♦
antr.
hamitski, semitski narodi
;
pravn.
zbor narodov
od 1953 do 1974
zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov
Jugoslavije
;
zgod.
Društvo narodov
po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila
držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in
ohraniti mir na svetu
národen
-dna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na narod:
a)
njihov narodni obstoj je ogrožen
;
narodne meje
;
narodno ozemlje
/
narodni buditelj, voditelj
;
narodni izdajalec
/
slovenska narodna himna, zastava
/
narodna nesreča, sramota
;
narodna osvoboditev
/
svet za narodno obrambo
/
narodni muzej
;
narodno in pokrajinsko gledališče
/
Narodna galerija
;
Narodna in univerzitetna knjižnica
;
od 1894 do 1918
Narodna napredna stranka
b)
narodni boji v 19. stoletju
;
narodni praznik
;
voditi narodno politiko
;
boriti se za narodne pravice
/
biti vzgojen v narodnem duhu
;
narodni ponos
;
narodna zavest
c)
pouk v narodnem jeziku
v materinščini
;
narodna cerkev
cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda
;
narodna država
država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega
naroda in imajo vse pravice
;
narodna jed
jed, značilna za kak narod, kako območje
;
narodna manjšina
;
narodno vprašanje
vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda
2.
navadno v povedni rabi
narodno zaveden:
zlasti nižja inteligenca je bila narodna
3.
ljudski
:
narodni običaji
/
narodne pesmi, pripovedke
;
narodno blago
/
godci in drugi narodni umetniki
/
narodna noša
obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev
;
narodne vezenine
;
narodno-zabavna glasba
zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
/
pisal je narodne igre
/
narodna prosveta
●
narodni heroj
kdor ima red narodnega heroja
;
red narodnega heroja
v socializmu
visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju
s sovražnikom
;
narodni park
večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne
lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen
;
Narodna banka Jugoslavije
nekdaj
centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike
Jugoslavije
;
knjiž.
njegove pesmi so postale narodna lastnina
pozna, ceni jih ves narod
;
na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast
oblast narodnoosvobodilnih odborov
;
narodno vozilo
glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko
vozilo
♦
ekon.
narodni dohodek
novo ustvarjena vrednost v družbeni skupnosti v določenem
razdobju, izražena v denarju
;
narodno gospodarstvo
gospodarstvo določene države
;
zgod.
narodni davek
davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni
fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem
;
(narodni) radikal
pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v
kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja
;
Narodni svet
najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki
slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918
;
narodna garda
v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev
revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev
reda in miru na Slovenskem leta 1848
;
narodna straža
v revoluciji 1848
oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem;
ob razpadu Avstro-Ogrske
pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem
národno
prisl.
:
narodno mešano ozemlje
;
narodno mlačen, zaveden človek
;
sam.:
biti navdušen za narodno
národič
-a
m
(
á
)
ekspr.
manjšalnica od narod:
to je narodič z visoko kulturo
/
mali evropski narodiči
narodíti
-ím
dov.
, naródil
(
ī í
)
zastar.
roditi
:
narodila je veliko otrok
;
narodil se je v kmečki hiši
narôjen
tudi
narojèn -êna -o:
1.
deležnik od naroditi:
ljudje smo narojeni v ta svet
2.
izvoren
,
podedovan
:
narojeni pesniški dar
;
narojena danost
naródnik
tudi
národnik -a
m
(
ọ̑; á
)
v carski Rusiji, v drugi polovici 19. stoletja
pristaš narodništva:
narodniki in dekabristi
naródniški
tudi
národniški -a -o
prid.
(
ọ̑; á
)
nanašajoč se na narodnike ali narodništvo:
narodniško gibanje
/
narodniški socializem
/
narodniški pisatelj
naródništvo
tudi
národništvo -a
s
(
ọ̑; á
)
v carski Rusiji, v drugi polovici 19. stoletja
politično in literarno gibanje, ki vidi nosilca družbenega razvoja v
ruski vaški skupnosti:
pristaš narodništva
/
navdušiti se za narodništvo
narodnják
-a
m
(
á
)
1.
kdor z mišljenjem, ravnanjem (zelo) kaže narodno pripadnost,
zavednost:
bil je goreč, zaveden narodnjak
;
narodnjaki in nemškutarji
//
zgod.,
v drugi polovici 19. stoletja
pristaš narodno usmerjenega slovenskega meščanskega tabora:
volilni shod narodnjakov
2.
pog.,
ekspr.
kdor izvaja, posluša narodno-zabavno glasbo:
rad posluša narodnjake
narodnjákar
-ja
m
(
ȃ
)
slabš.
kdor z mišljenjem, ravnanjem kaže navadno navidezno, pretirano narodno
pripadnost, zavednost:
zanesenjaški narodnjakarji
narodnjákarstvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
mišljenje, ravnanje, s katerim se (zelo) kaže navidezna, pretirana
narodna pripadnost, zavednost:
napadal, smešil je njihovo narodnjakarstvo
narodnjákinja
-e
ž
(
á
)
1.
ženska, ki z mišljenjem, ravnanjem (zelo) kaže narodno pripadnost,
zavednost:
goreča narodnjakinja
2.
pog.,
ekspr.
ženska, ki izvaja, posluša narodno-zabavno glasbo:
čeprav je po duši narodnjakinja, se rada zabava na rokovskih
koncertih
narodnjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na narodnjake ali narodnjaštvo:
narodnjaške fraze
/
narodnjaški list
narodnjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
mišljenje, ravnanje, s katerim se (zelo) kaže narodna pripadnost,
zavednost:
ostal je zvest svojemu narodnjaštvu
;
lažno rodoljubje in plitvo narodnjaštvo
2.
knjiž.
narodništvo
národno...
prvi del zloženk
(
á
)
nanašajoč se na naroden:
narodnokulturen, narodnoosvobodilen
národnobudíteljski
-a -o
prid.
(
á-ȋ
)
nanašajoč se na narodne buditelje:
narodnobuditeljska in narodnoobrambna prizadevanja
národnogospodárski
-a -o
prid.
(
á-á
)
nanašajoč se na narodno gospodarstvo:
narodnogospodarski sistem
/
narodnogospodarske potrebe
národnokultúren
-rna -o
prid.
(
á-ȗ
)
nanašajoč se na kulturo naroda:
narodnokulturna organizacija, ustanova
/
narodnokulturno delo
národnoobrámben
-bna -o
prid.
(
á-ȃ
)
nanašajoč se na obrambo, ohranitev naroda:
narodnoobrambna organizacija
;
narodnoobrambno društvo
/
narodnoobrambni članki
národnoosvobodílen
-lna -o
prid.
(
á-ȋ
)
nanašajoč se na narodno osvoboditev:
narodnoosvobodilna gibanja v Afriki
//
nanašajoč se na osvoboditev jugoslovanskih narodov med drugo
svetovno vojno:
krepitev narodnoosvobodilnega gibanja po italijanski kapitulaciji
/
narodnoosvobodilni boj
;
narodnoosvobodilni odbor
osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja
jugoslovanskih narodov
;
Slovenski narodnoosvobodilni svet [SNOS]
najvišje predstavniško telo slovenskega narodnoosvobodilnega
gibanja
;
Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije
národnoprosvéten
-tna -o
prid.
(
á-ẹ̑
)
nanašajoč se na narodno prosveto:
narodnoprosvetne organizacije
/
narodnoprosvetno delo
národnoradikálen
-lna -o
prid.
(
á-ȃ
)
nanašajoč se na narodne radikale:
bil je pristaš narodnoradikalne stranke
národnost
-i
ž
(
á
)
1.
pripadnost določenemu narodu:
sramovati se, zavedati se svoje narodnosti
/
biti slovenske, srbske narodnosti
/
ekspr.
utrjevati narodnost
narodno zavest
//
knjiž.
značilnosti kulture, zavesti določenega naroda, ljudstva:
narodnost v arhitekturi
2.
polit.
narodna manjšina:
pripadniki italijanske, madžarske narodnosti v Sloveniji
;
narodi in narodnosti
3.
etnična skupnost sploh:
pripadniki drugih narodnosti
;
ekspr.
mešanica narodnosti
/
buržoazija vladajoče narodnosti
vladajočega naroda
národnosten
-tna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na narodnost:
narodnostna osveščenost, zavest
/
narodnostna vzgoja
/
narodnostna nasprotja
;
narodnostno zatiranje
/
narodnostni boji
;
narodnostna politika
//
naroden
:
slovenska narodnostna skupnost
/
državne in narodnostne meje
/
narodnostna manjšina
národnostno
prisl.
:
narodnostno mešano ozemlje
;
narodnostno neopredeljen
národnostnik
-a
m
(
á
)
pog.
poslanec madžarske, italijanske narodne skupnosti v slovenskem
parlamentu:
narodnostnika sta glasovala za novelo zakona
národnovzgójen
-jna -o
prid.
(
á-ọ̑
)
nanašajoč se na vzgojo v narodnem duhu:
narodnovzgojno delo
/
narodnovzgojne organizacije
narodo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na narod:
narodoljub, narodopisen
narodopísec
-sca
m
(
ȋ
)
strokovnjak za narodopisje:
strokovno posvetovanje narodopiscev
narodopísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na narodopisje:
narodopisna razstava
/
narodopisni muzej
;
narodopisno blago
dokumenti ljudske kulture
narodopísje
-a
s
(
ȋ
)
veda o materialni, družbeni in duhovni kulturi posameznih ljudstev,
narodov:
razvoj narodopisja
/
Inštitut za slovensko narodopisje
narodoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
etnografski
,
etnološki
,
narodopisen
:
narodoslovna razprava
narodotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
ki ima sposobnost ustvarjati, vzdrževati narodno zavest, občutek
pripadnosti določenemu narodu:
narodotvorna politika
;
narodotvorna zavest
;
narodotvorna vloga slovenskega jezika
národov
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na narod:
narodov blagor
;
narodova prihodnost
;
narodova volja
/
narodov voditelj
narodni
/
ta pisatelj dobro pozna narodovo življenje
življenje socialno nižjih družbenih slojev
narógati se
-am se
dov.
(
ọ̄
)
knjiž.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po roganju:
ni se mu mogel narogati
narogovíliti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po rogoviljenju:
nakričali so se in narogovilili
narojênost
-i
ž
(
é
)
dejstvo, da je kdo kje rojen:
narodnost ni samo narojenost in celo ne samo kulturna narejenost,
temveč je tudi razsežnost duha
nárok
-a
m
(
á
)
pravn.
sodelovanje strank s sodiščem, razpisano v postopku za določen čas in
kraj:
odložiti, opraviti narok
;
vabiti stranke na narok
;
narok za glavno razpravo bo v sredo
/
dražbeni, poravnalni narok
narokávec
-vca
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
knjiž.
narokavnik
:
klotasti narokavci
narokávnik
-a
m
(
ȃ
)
nav. mn.
iz blaga narejen, do komolca segajoč ščitnik za rokav:
natikati si narokavnike
/
v pisarni je sedel v črnih narokavnikih
narókvica
-e
ž
(
ọ̑
)
arheol.
zapestnici podoben okrasni predmet, ki se nosi na lakti ali nadlakti:
v grobu so našli prstane, ogrlice in narokvice
narópati
-am
dov.
(
ọ̑
)
z ropanjem priti do česa:
te dragocenosti so naropali po gradovih
;
veliko so naropali
/
ekspr.
blagajnik je naropal petdeset tisoč evrov
pridobil z goljufijo, poneverbo
nárt
-a
m
(
ȃ
)
anat.
del noge pod gležnjem:
stopil mu je na nart
/
boli ga v nartu
nárteks
-a
m
(
ȃ
)
arhit.
pokrito preddverje pri bizantinskih, starokrščanskih ali drugih
cerkvah:
nárten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nart:
nartne kosti
/
nartni del čevlja
;
nartni jermen pri sandalih
nártnica
-e
ž
(
ȃ
)
anat.
vsaka od sedmih kosti v nartu:
počena nartnica
nártnik
-a
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
majhne, na Malajskih in Filipinskih otokih živeče polopice z zelo
velikimi očmi in zelo podaljšanimi nartnimi kostmi, Tarsioidae:
loriji, lemurji, makiji in nartniki
narúšiti
-im,
in
narušíti
in
narúšiti -im
dov.
(
ú ȗ; ī ú
)
nekoliko porušiti, razrušiti:
potres je narušil stare stavbe
;
opuščen kozolec se je narušil
//
publ.
nekoliko pokvariti, poslabšati:
narušiti ravnotežje sil
;
zdravje se mu je narušilo
narúšen
-a -o:
narušen zid
;
narušeno zdravje
narvál
tudi
nárval -a
m
(
ȃ; ȃ
)
zool.
kit, ki ima en zob podaljšan v obliki roga, Monodon monocerus:
oglašanje narvalov
/
rog narvala
nasàd
-áda
m
(
ȁ á
)
1.
zemljišče, na katerem rastejo rastline v določeni razvrstitvi:
iti skozi nasad
/
hmeljev, oljčni nasad
;
nasad bombaža, krompirja, vinske trte
;
riževa polja in tobačni nasadi
/
intenzivni, poskusni nasadi
;
javni nasad
park
;
plantažni, terasasti nasad
//
rastline, ki rastejo v taki razvrstitvi:
pobočje je pokrival bukov nasad
;
neznanci so poškodovali nasade v parku
/
obnavljati, redčiti nasad
/
cesta z nasadi
2.
agr.
jajca, ki se istočasno valijo:
pokazal mu je, kje je nasad
/
kupiti jajca za nasad
/
nasad jajc
3.
etn.
snopi, položeni v dveh vzporednih vrstah, ki se istočasno mlatijo:
na podu so napravili nasad
;
mlatijo že osmi nasad
/
zlagati snope v nasad
/
nasad snopja
♦
agr.
mešani nasad
v katerem raste več vrst rastlin, rastlinskih sort
;
biol.
nasad bakterij
kultura
nasáden
1
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nanašajoč se na nasad:
nasadno sadjarstvo
/
nasadna rastlina
nasáden
2
-dna -o
prid.
(
ā
)
teh.
namenjen za nasajanje, natikanje:
nasadni ključ
;
nasadna ročica
nasadílo
-a
s
(
í
)
teh.
1.
priprava, ki nosi vratno, okensko krilo in omogoča odpiranje,
zapiranje:
izdelovati nasadila
;
premer nasadila
/
francosko, šarnirsko nasadilo
2.
koničasti konec orodja, na katerega se pritrdi ročaj:
nasadíšče
-a
s
(
í
)
anat.,
v zvezi
nasadišče mišice
mesto na kosti, kjer se mišica končuje:
nasadítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od nasaditi:
nasaditev sadnega drevja
/
nasaditev vinogradov
/
nasaditev na konico
nasadíti
-ím
dov.
, nasádil
(
ī í
)
1.
spraviti, pritrditi orodje na ročaj:
nasaditi cepin, sekiro, vile
/
vojaki so nasadili bajonete na puške
//
namestiti vrata, okno na tečaje:
nasaditi oknico, vrata
/
nasaditi kolo
2.
postaviti sadike v zemljo, kjer bodo rastle:
nasaditi drevesa
;
letos so nasadili precej krompirja
/
nasaditi vrt z okrasnim grmičevjem
;
pren.,
ekspr.
v poročilo je nasadil samih rožic
3.
ekspr.
nabosti
,
natakniti
:
vzel je vilice in nasadil pečenko
;
nasaditi na konico noža
;
poskušal je nasaditi ribo z ostmi
;
nasadil se je na koničasto rogovilo
/
podivjani bik se je zaletel proti njemu in ga nasadil na roge
//
dati
,
namestiti
:
nasaditi čepico na kljuko
;
nasadil si je klobuk na glavo in odšel
/
kipu so odbili glavo in mu nasadili drugo
4.
agr.
dati valiti:
nasadili so dvajset jajc
/
nasaditi kokoš
●
ekspr.
žena mu je nasadila roge
imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi
nasajèn
-êna -o
1.
deležnik od nasaditi:
z drevjem nasajen vrt
;
krompir je že nasajen
;
sekira, nasajena na dolgo toporišče
;
majavo nasajena pila
;
pokrivalo je imela postrani nasajeno
/
na kratke noge nasajeno telo
;
oblaki so bili kakor nasajeni na vrhove visokih smrek
2.
pog.,
ekspr.
nerazpoložen
,
razdražljiv
:
biti nasajen
;
ni vedela, zaradi česa je nasajen
●
ekspr.
glavo ima na pravem mestu nasajeno
zna pametno, premišljeno ravnati
;
ekspr.
danes je nekam kratko nasajen
slabe volje, odrezav
nasájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od nasajati:
spomladansko nasajanje rastlin
/
nasajanje jajc
nasájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
spravljati, pritrjevati orodje na ročaj:
nasajati sekiro, vile
//
nameščati vrata, okno na tečaje:
nasajati vrata
/
pomagal mu je dvigniti voz in nasajati kolo
2.
postavljati sadike v zemljo, kjer bodo rastle:
nasajati sadno drevje, vinsko trto
/
nasajali so nove vinograde
3.
ekspr.
nabadati
,
natikati
:
nasajati meso na vilice
//
dajati
,
nameščati
:
mati je nasajala otroku kapo na glavo
●
ekspr.
žena mu je nasajala roge
imela je spolne odnose z drugimi moškimi
4.
agr.
dajati valiti:
nasajati jajca kokošim
/
nasajati kokoš na gnezdo
5.
etn.
zlagati snope v nasad:
snope so nasajali po vsem podu
nasajênost
-i
ž
(
é
)
pog.
nerazpoloženost
,
razdražljivost
:
te besede je izrekel brez nasajenosti
/
v nasajenosti ji je marsikaj izrekel
nasamáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
nižje pog.
prevarati
,
ukaniti
:
pazi, da te ne bodo nasamarili
nasánjati
-am
dov.
(
á
)
ustvariti, izoblikovati v sanjah, sanjarijah:
ženska, ki jo je nasanjala njegova ljubezen
;
nasanjati si različne podobe
nasánjati se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po sanjanju, sanjarjenju:
tam se je lahko o tem nasanjal
;
pren.,
ekspr.
srce se še ni nasanjalo
nasánkati
-am
dov.
(
ȃ
)
pog.,
ekspr.
1.
postati deležen česa neprijetnega, neugodnega:
nasankali smo
;
nisi zadnji, ki je nasankal zaradi tega
2.
prevarati
,
ukaniti
:
pošteno si me nasankal
;
nasankali so se, ker so mu verjeli
nasánkati se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po sankanju:
letos smo se nasankali in nasmučali
nasében
-bna -o
prid.
(
ẹ̑
)
filoz.
ki obstaja neodvisno od človeške zavesti:
nasebna obstojnost biti
♦
geom.
nasebna senca
senca na ploskvi, skozi katero naj bi svetlobni žarki izstopali
nasébnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
filoz.
lastnost, značilnost nasebnega:
nasebnost stvari
naséči
-séčem
dov.
, naséci nasecíte; nasékel nasékla
(
ẹ́
)
nar.
nakositi
:
naseči travo za prašiče
/
zaradi suše se je seno slabo naseklo
nasédanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od nasedati:
nasedanje ladij
/
naivno nasedanje govoricam
nasédati
-am
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
med plutjem prihajati na oviro, ki onemogoča nadaljnje premikanje:
na tem kraju ladje pogostokrat nasedajo
2.
nav. ekspr.
dajati se prevarati, ukaniti:
nasedati klevetam
;
mladi ljudje s podeželja nasedajo miku mesta
;
nasedati prevarantom
nasedéti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po sedenju:
pohitimo, se bomo že še nasedeli
/
ekspr.
v ječi se bodo nasedeli
nasedlína
-e
ž
(
í
)
metal.
kar se prime na steno plavža:
odstraniti nasedlino
nasejáti
-sêjem
dov.
, nasêj
in
nasèj; nasejál
(
á ȇ
)
dati seme v zemljo, kjer bo vzklilo:
nasejali so nekaj ajde
;
nasejati žito
;
radiča se je dosti nasejalo
/
semena nasejati
;
pren.,
ekspr.
nasejati malodušje in nezaupanje med ljudi
naseján
-a -o:
žito je nasejano
/
ekspr.
gosto nasejane hiše
nasèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
teh.
vzporedni grebeni na pili:
pila z gostim nasekom
/
dvojni nasek
križajoča se naseka
nasékanec
-nca
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
večji žebelj za okovanje cokel:
nasékati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
s sekanjem priti do določene količine česa:
nasekati drva za zimo
/
nasekali so dva kubična metra kamenja
2.
s sekanjem narediti zarezo, zareze:
nasekati bruno
♦
teh.
nasekati pilo
narediti vzporedne grebene na pili
3.
pog.,
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
otroke je velikokrat nasekal
;
pošteno koga nasekati
//
premagati
:
nasekati nasprotnika
/
na tekmovanju je vse nasekal
nasékati se
pog.,
ekspr.
napiti se (alkoholne pijače):
včeraj so se ga nasekali
nasékan
-a -o:
biti zelo nasekan
;
nasekana drva
nasekávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s sekanjem delati zarezo, zareze:
sekal je veje in hkrati nasekaval skorjo
♦
teh.
nasekavati pile
2.
zastar.
sekati
:
dolgo je nasekaval hrast, preden je ta padel
nasekljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
s sekljanjem narediti (zelo) majhne, drobne dele:
nasekljati čebulo, česen
/
nasekljati peteršilj za juho
2.
nav. ekspr.
s sekljanjem delati majhne zareze, zarezice:
nasekljati površje palice
nasekováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s sekanjem delati zarezo, zareze:
nasekovati led
♦
teh.
nasekovati pilo
nasélbina
tudi
naselbína -e
ž
(
ẹ̑; í
)
1.
arheol.
naselje prvotnih prebivalcev, navadno manjše:
graditi, utrditi naselbino
;
naselbina z obrambnim nasipom
/
koliščarska
ali
mostiščarska, rimska, srednjeveška naselbina
2.
star.
zaselek
,
naselje
:
rodil se je v sosednji naselbini
;
mestna, poljedelska naselbina
/
počitniška naselbina
3.
v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti,
države;
kolonija
:
naselbina jugoslovanskih izseljencev
nasélbinski
in
naselbínski -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȋ
)
1.
nanašajoč se na naselbina 1:
arheologi so odkrili nove naselbinske ostanke, sledove
2.
urb.
nanašajoč se na naselje:
naselbinska enota
;
naselbinsko jedro mesta
/
naselbinske in arhitekturne značilnosti pokrajine
/
to mesto je dobro ohranjen naselbinski spomenik
nasélek
-lka
m
(
ẹ̑
)
zaselek
,
naselje
:
hribovski naselek
naselíšče
-a
s
(
í
)
1.
knjiž.
kraj, prostor naselitve:
določiti naselišče
;
meje naselišča
2.
star.
zaselek
,
naselje
:
imenovala mu je vasi, naselišča v dolini
naselítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od naseliti:
gosta naselitev prebivalstva
;
stalna naselitev
/
naselitev praznih hiš, nenaseljenega ozemlja
naselíti
-sélim
dov.
(
ī ẹ́
)
napraviti, da kdo pride kam prebivat, živet:
naseliti koga na nenaseljenem ozemlju
;
begunce so naselili po vaseh
;
začasno naseliti
/
naseliti divjad v lovišče, ribe v akvarij
//
z naselitvijo napraviti, da so na kakem ozemlju, v kakem kraju
prebivalci:
prazna območja so naselili s tujimi kmeti
;
deželo bi bilo treba gosteje naseliti
/
evropski vzhod so naselili Slovani
z naselitvijo zavzeli, zasedli
naselíti se
priti kam prebivat, živet:
naseliti se na deželi, ob reki
;
začasno, za stalno se naseliti
/
tod so se naselila germanska plemena
/
po kotih so se naselili pajki
/
plesen se naseli na liste in plodove
;
pren.,
ekspr.
v hišo se je naselila bolezen, skrb
;
v njegovem srcu se je naselil mir
naséljen
-a -o:
ozemlje je bilo naseljeno že v ledeni dobi
;
gosto, strnjeno naseljeno območje
;
stalno naseljen
naselítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na naselitev:
naselitvena zgodovina
/
naselitvene možnosti na kakem prostoru
♦
urb.
naselitveni prostor
;
zgod.
naselitveni tok
nasélje
-a
s
,
rod. mn.
nasélij
tudi
nasélj
(
ẹ̑
)
del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto:
to naselje ima dvesto, pet tisoč prebivalcev
;
naselje se naglo razvija, širi
;
elektrificirati naselje
;
hribovsko, primorsko, srednjeveško naselje
;
raztreseno, strnjeno naselje
/
skozi naselje je vozil počasneje
;
hoditi po naselju
;
ceste, ulice v naselju
/
mestno, vaško naselje
/
mesta in naselja
/
ekspr.
celo naselje že govori o tem
vsi prebivalci naselja
//
navadno s prilastkom
skupina zgradb v takem delu glede na določeno značilnost:
barakarsko, cigansko, divje, industrijsko, olimpijsko,
stanovanjsko naselje
/
Savsko, študentsko naselje (v Ljubljani)
♦
arheol.
koliščarsko
ali
mostiščarsko naselje
koliščarska
ali
mostiščarska naselbina
;
rib.
ribje naselje
večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi
na istem prostoru, kraju
;
urb.
spalno naselje
naselje, katerega prebivalci so večinoma zaposleni zunaj kraja
bivanja
naséljenec
-nca
m
(
ẹ́
)
kdor se naseli na kakem nenaseljenem, redko naseljenem območju:
naseljenci so gojili govedo in krčili gozdove
;
izgnali so tuje naseljence
;
prvi naseljenec si je postavil kočo ob reki
/
z novimi naseljenci se je mesto gospodarsko zelo okrepilo
♦
agr.
naseljenci
mikroorganizmi, ki živijo v mleku
naséljenost
-i
ž
(
ẹ́
)
značilnost naseljenega:
na agrarnih območjih naseljenost upada
;
gosta, redka naseljenost
;
naseljenost ozemlja, območja
/
gostota naseljenosti
število prebivalcev na km
2
naséljenski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na naseljence:
naseljenske vasi
/
naseljensko delo
naseljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na naseljevanje:
velika naseljevalna akcija
/
naseljevalni načrti
naseljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od naseljevati:
naseljevanje tujcev med domačine
/
naseljevanje kozorogov
naseljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da kdo pride kam prebivat, živet:
izgnance naseljujejo po odročnih krajih
;
naseljujejo jih samo začasno
/
naseljevati fazane, jerebice na to območje
//
z naseljevanjem delati, da so na kakem ozemlju, v kakem kraju
prebivalci:
naseljevati nenaseljene kraje
;
obmejna območja so naseljevali z ljudmi iz notranjosti
/
večino otoka naseljujejo domačini
zavzemajo, zasedajo
naseljeváti se
prihajati kam prebivat, živet:
na tem ozemlju so se naseljevala različna plemena
/
ob jezeru se naseljujejo ptice
;
pren.,
ekspr.
ob branju te knjige se v bralca naseljuje nelagodnost
naseljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da naseliti:
naseljivo območje
/
iskanje naseljivih planetov
nasélnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
naseljenec
:
prvi, stari, tuji naselniki
nasesáti se
-ám se
[
nasəsati se
in
nasesati se
]
dov.
(
á ȃ
)
s sesanjem se nasititi:
tele se je že nasesalo
;
stenica se nasesa krvi
;
pren.,
ekspr.
nasesati se resnice, svetlobe
nasésti
-sédem
dov.
,
stil.
nasèl naséla;
nam.
nasést
in
nasèst
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
med plutjem priti na oviro, ki onemogoča nadaljnje premikanje:
jadrnica je nasedla na čereh
;
ladja je nasedla s premcem
/
kit je nasedel na plitvini
2.
nav. ekspr.
dati se prevarati, ukaniti:
dijak jima je nasedel
;
nasesti govoricam, obljubam, tuji propagandi
;
na to zvijačo vam ne bom več nasedel
;
zelo naivno so nasedli zgovornemu trgovcu
nasévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
sejati
1
:
nasevati bob, žito
nasíčati
-am
nedov.
(
ī
)
1.
delati kaj (zelo) polno česa:
rezek vonj nasiča ves prostor
;
neprijeten duh nasiča zrak
;
ozračje se je nasičalo z dimom
2.
zastar.
nasičevati
:
nasičati lačne ljudi
nasíčati se
ekspr.
zadovoljevati se:
ljubosumno srce se ji je nasičalo ob maščevanju
nasíčenje
-a
s
(
ȋ
)
1.
glagolnik od nasititi:
za nasičenje ne potrebuje veliko hrane
/
nasičenje nagonov
2.
stanje nasičenega:
vlažnost zraka je dosegla mejo nasičenja
●
ekspr.
takih zgledov je v knjigi do nasičenja
zelo veliko
nasíčenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, stanje nasičenega:
nasičenost tržišča
;
nasičenost zraka z bencinskimi hlapi, vlago
;
doseči mejo nasičenosti
/
knjiž.,
ekspr.
njegove želje ne poznajo nasičenosti
;
doživljajska nasičenost
●
ekspr.
plesati do nasičenosti
zelo veliko
nasičeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, jedi:
odtrguje si od ust, da lahko nasičuje druge
;
nasičevati se s kruhom
;
pren.
njegova domišljija se nasičuje z branjem
2.
delati kaj (zelo) polno česa:
prijetne vonjave so nasičevale ozračje
;
zrak se je nasičeval z gostim dimom
nasílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki v odnosu do koga uporablja silo, pritisk za uresničevanje svoje
volje, zahteve:
nasilen človek
;
kadar je pijan, je zelo nasilen
;
nasilno, teroristično gibanje
/
biti nasilen do žensk
/
človek nasilne narave
//
ki se uresničuje z uporabo sile, pritiska:
nasilna kolektivizacija
;
nasilno dejanje, ravnanje
;
nasilno potujčevanje
/
nasilna sprememba družbene ureditve
2.
nav. ekspr.
ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi
česa:
nasilni posegi v knjižni jezik
/
taka razlaga je očitno nasilna
●
publ.
umreti nasilne smrti
umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja
;
ekspr.
morje je postajalo vse bolj nasilno
razburkano, nemirno
♦
les.
biološko nasilno drevo
drevo, ki raste, se širi na škodo drugih dreves
nasílno
prisl.
:
nasilno odpeljati, odvzeti
;
nasilno odpreti vrata
s silo, na neustrezen način
nasílje
-a
s
(
ȋ
)
dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska:
nasilje raste, se širi
;
tam vlada nasilje
;
upirati se nasilju
;
biti kaznovan zaradi nasilja
;
z nasiljem kaj doseči
;
brezobzirno, duhovno, ekonomsko nasilje
;
žrtve fašističnega nasilja
;
nasilje nad delom prebivalstva
/
delati komu nasilje
/
knjiž.
odmiranje države kot aparata nasilja
//
nasilno dejanje, ravnanje:
bil je prepričan, da se bodo začela nasilja
;
krvava nasilja
;
to je telesno nasilje
//
ekspr.
dejanje ali ravnanje, ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi
značilnostmi, zakonitostmi česa:
nasilje nad jezikom
/
nasilje nad naravo
nasiljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nasiljevati:
njegovo zalezovanje in nasiljevanje ji je že presedalo
/
ta zgodba je nasiljevanje resničnosti, življenja
nasiljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
knjiž.
v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje
volje, zahteve;
biti nasilen
:
tu ne sme nihče nikogar nasiljevati
/
nasiljeval ga je na vse mogoče načine, da bi izdal skrivališče
/
reklama človeka nasiljuje
/
nasiljevati koga z obiski, vprašanji
nadlegovati
2.
publ.
ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi
česa:
s stanovanjskimi bloki nasiljujejo stare, arhitekturno skladne
predele mesta
/
ta umetnik nasiljuje naravo
/
nasiljevati svoja čustva
proti lastni volji jih kazati drugačna, kot so v resnici
nasílnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
nasilen človek:
vsi so se bali nasilneža
;
brezobziren, surov nasilnež
/
ta otrok je velik nasilnež
/
nasilnežu je uspelo upor zadušiti
tiranu, oblastniku
nasílnica
-e
ž
(
ȋ
)
nasilna ženska:
policija je nasilnico aretirala
;
lažnivka in nasilnica
nasílnik
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
nasilen človek:
nasilnik grozi, da bo razbil vrata
;
kaznovati, zvezati nasilnika
;
zvečer ni bil nihče varen pred nasilniki
/
boj zoper tuje, vladajoče nasilnike
tirane, oblastnike
nasílniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nasilnike:
nasilniška tolpa
;
nasilniško dejanje, ravnanje
/
nasilniški vladar
;
nasilniška oblast
nasílništvo
-a
s
(
ȋ
)
lastnost ali ravnanje nasilnega človeka:
njegovo nasilništvo presega vse meje
/
obdobje carskega nasilništva
tiranstva, oblastništva
nasílnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost nasilnega:
bali so se ga zaradi njegove nasilnosti
/
te nasilnosti ne bomo kar tako pozabili
nasilnega dejanja, ravnanja
/
ekspr.
nasilnost take razlage je očitna
nasíloma
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
nasilno
:
nasiloma odvleči, uveljaviti
;
nasiloma zavirati napredek
/
misel se nasiloma vrine v zavest
s silo, proti volji
nasilováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
knjiž.
v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje
volje, zahteve;
biti nasilen
:
nasilovati prijatelje
;
ob zaostritvi odnosov se je nasilovalo od obeh strani
2.
publ.
ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi
česa:
te teorije nasilujejo resničnost, življenje
nasílstvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
nasilje
:
uveljaviti se z brezobzirnim nasilstvom
/
nasilstvo nad umetniškim delom
/
ekspr.
žrtve njegovih nasilstev so bile zlasti mladoletnice
posilstev
/
ne sme nas prevzeti sebičnost ali nasilstvo
nasilnost
nasíp
-a
m
(
ȋ
)
nasut in utrjen pas zemljišča:
če bi nasip popustil, bi prišlo do katastrofe
;
graditi, utrjevati, zviševati nasipe
;
višina, vznožje nasipa
;
nasipi in rovi
/
cestni, železniški nasip
;
reka izpodkopava obrambne nasipe
nasipálnik
-a
m
(
ȃ
)
nar. vzhodno
lijaku podobna priprava, v katero se kaj stresa, zlasti pri
preprostejšem mlinu;
grot
:
nasuti žito v nasipalnik
nasípanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od nasipati:
nadziral je nasipanje ovsa
/
nasipanje terena
/
pesek za nasipanje cest
nasípati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
spravljati kam kaj sipkega, drobnega:
nasipati grah v lonec
;
odnašali so zemljo in jo nasipali na drugem, nižjem koncu njive
/
reke poplavljajo in nasipajo
/
ekspr.
žvenk cekinov, ki so si jih nasipali v žepe
2.
delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim:
nasipati cesto
;
kamenje je pregrobo, da bi z njim nasipali pot
//
z nasipanjem delati kaj višje:
nasipati tla
nasípan
-a -o:
hoditi po beli, nasipani cesti
nasuti
nasipávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nasipavati:
nasipavanje cest
/
potrebno je dodatno nasipavanje zemlje
/
ta ravnina je rezultat nasipavanja reke
nasipávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
polniti kaj s čim sipkim, drobnim:
nasipavala mu je brento
/
reka nanaša in nasipava kamenje
2.
delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim:
nasipavati ceste
//
z nasipavanjem delati kaj višje:
tu bo treba še nasipavati
nasípen
-pna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je za nasipanje:
dovoz nasipnega materiala
♦
teh.
nasipna teža
teža 1 m
3
sipkega materiala
nasipína
-e
ž
(
í
)
plast peska, proda, mivke, nastala zaradi nasipanja (tekoče) vode,
vetra:
ravnina je prekrita z nasipino
;
prodna nasipina
;
nekaj metrov visoka nasipina
/
v strugi je več nasipin
/
prečkati nasipino
nasípnica
-e
ž
(
ȋ
)
agr.
podolgovati posodi podoben del sejalnika, trosilnika za nasipanje
semena, gnojila:
nasíten
-tna -o
prid.
(
í ī
)
ki že v manjši količini nasiti:
nasitna jed
/
kosilo je bilo nasitno
nasítiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
zadovoljiti komu potrebo, željo po hrani, jedi:
nasititi otroka
;
nasititi se sira
;
nasititi se s krompirjem, ribami
;
ekspr.
nasititi si želodec
/
ekspr.
besede nikogar ne nasitijo
;
pren.
vse je storil, da bi nasitil svojo častihlepnost
;
nasititi si radovednost
nasítiti se
ekspr.
naveličati se:
dekleta se je že nasitil
/
teh pesmi se nikoli ne nasitiš
nasíčen
-a -o
1.
deležnik od nasititi:
nasičeni in napojeni gostje
;
ekspr.
nasičena lakomnost, radovednost
;
biti nasičen življenja
2.
ki ima česa v zelo veliki meri:
s frazami nasičen članek
;
z dimom, vlago, vonji nasičen zrak
/
tržišče postaja nasičeno
♦
kem.
nasičeni ogljikovodik
spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj
vezani z eno vezjo
;
nasičena raztopina
raztopina, v kateri se določena snov ne more več raztapljati
;
teh.
nasičena barva
barva, ki ima tako sestavo, da učinkuje izrazito, polno
nasitljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se da (hitro) nasititi:
nasitljiv otrok
;
pren.
težko je zadostiti njegovi nikoli nasitljivi radovednosti
2.
nasiten
:
nasitljiva hrana
nasitljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost nasitljivega:
hranilna vrednost in nasitljivost mlečnih izdelkov
naskákati se
in
naskakáti se -skáčem se,
stil.
naskákati se -am se
dov.
, naskáčite se,
tudi
naskákaj se,
tudi
naskakájte se
(
á á á; á
)
s skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:
otroci so se naskakali in naigrali
naskakoválec
-lca
[
naskakovau̯ca
tudi
naskakovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj naskakuje:
naskakovalci in oblegovalci
/
ekspr.
naskakovalci Mangarta
naskakoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki je za naskakovanje:
naskakovalne naprave
/
naskakovalne čete
2.
zastar.
napadalen
:
postajal je vedno bolj ošaben in naskakovalen
naskakovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od naskakovati:
armada je opustila naskakovanje
/
naskakovanje svetovnega rekorda
/
naskakovanje ženskih src
naskakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati naskok:
nasprotnik je začel znova naskakovati
;
naskakovali so mesta, sovražnikove položaje
;
naskakovati z boka, z vseh strani
//
nav. ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo:
alpinisti naskakujejo goro s severne strani
/
naskakovati državni rekord
/
naskakovati ženska srca
●
ekspr.
znanstveniki so dolgo naskakovali ta problem
so si prizadevali, da bi ga rešili
2.
ekspr.
grobo, žaljivo nastopati proti komu:
zaradi tega so ga vsi naskakovali
/
naskakovati članek
naskakujóč
-a -e:
naskakujoča množica
;
sam.:
nekdo od naskakujočih je kriknil
naskálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
vrtn.
ki raste na skalah:
naskalne in vodne rastline
naskóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
knjiž.
nanašajoč se na naskok:
naskočna četa
/
naskočno vpitje
2.
zastar.
razgiban
,
živahen
:
bil je bister in naskočen
naskočíti
-skóčim
dov.
(
ī ọ̑
)
1.
narediti naskok:
vojaki so znova naskočili
;
naskočiti nasprotnikovo armado
;
naskočiti mesto, okope
;
naskočiti z boka
/
ekspr.
naskočil je fanta in ga udarjal s pestmi
//
nav. ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo:
naskočiti najvišji vrh v pogorju
/
napovedal je, da bo znova naskočil svetovni rekord
/
skrbi so ga naskočile
●
šalj.
poželjivo je naskočil zrezek
ga je začel jesti
2.
ekspr.
grobo, žaljivo nastopiti proti komu:
naskočiti koga v tisku
/
naskočiti vodstvo
naskòk
-óka
in
-ôka
m
(
ȍ ọ́, ó
)
1.
nenaden silovit vojaški napad iz neposredne bližine, zlasti na
posamezen vojaški objekt, manjšo skupino nasprotnikovih vojaških sil:
naskoki so se ponavljali vse dopoldne
;
odbiti, pričakovati naskok
;
popustiti naskokom nasprotnikove vojske
;
naskok na trdnjavo
/
pripraviti se na naskok
;
preiti, pognati se v naskok
/
vojaki so v naskoku zavzeli bunker
;
pren.,
ekspr.
napovedati naskok na svetovni rekord
;
alpinisti so v naskoku osvojili vrh
♦
šport.
naskok na telovadno orodje
2.
šport.
boljši (začetni) položaj pri tekmovanju;
prednost
:
imeti, obdržati naskok
;
v drugem krogu je naskok še povečal
/
vodi z desetimi metri naskoka
;
ekipa si je priborila pet točk naskoka
/
zmagati z enominutnim naskokom
;
pren.,
publ.
imeti precejšen naskok v vesoljskih raziskavah
naskopáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
s skoparjenjem priti do določene količine česa, zlasti denarja:
naskopariti veliko denarja, celo premoženje
;
v teh letih je precej naskoparil
naskrív
prisl.
(
ȋ
)
star.
skrivaj
,
naskrivaj
:
naskriv izginiti
;
naskriv poizvedovati, pošiljati poročila
naskrivàj
in
na skrivàj
prisl.
(
ȁ
)
1.
izraža, da se dejanje dogaja okolici neopazno:
naskrivaj oditi
;
naskrivaj prisluškovati, se zbirati
/
naskrivaj se ozreti
2.
izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito;
na tihem
:
naskrivaj mu je žal, da se ni bolj potrudil
naskrívoma
prisl.
(
ȋ
)
star.
skrivaj
,
naskrivaj
:
naskrivoma se vrniti
/
naskrivoma pogledovati
nasláda
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
1.
zelo prijeten, ugoden občutek zaradi zadovoljevanja kakega nagnjenja,
želje:
čutiti, vzbujati naslado
;
z naslado piti črno kavo
;
duhovna, spolna naslada
;
naslada ob bolečini, opolzkem govorjenju
;
poželenje in naslada
/
pogovor z njo mi je v naslado
/
živeti v nasladi
2.
kar vzbuja tak občutek:
odpovedati se nasladam
;
dobrote in naslade sveta
nasláden
-dna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na naslado:
nasladne misli, predstave
/
nasladen občutek
/
zabave nasladnih meščanov
/
mislila je, da je lepa, elegantna in nasladna
/
piti v nasladnih požirkih
nasládno
prisl.
:
nasladno se smejati
nasladílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
1.
sredstvo, navadno brez hranilne vrednosti, ki vzbuja zelo prijeten,
ugoden občutek, zlasti telesni;
mamilo
,
poživilo
:
odpovedati se uživanju nasladil
;
alkohol, kava, tobak in druga nasladila
2.
snov, ki daje hrani sladek okus;
sladilo
:
jedem dodajamo dišave, začimbe ali nasladila
nasladíti se
-ím se
dov.
, nasládil se; naslajèn
(
ī í
)
star.
naužiti se, razveseliti se:
nasladiti se z dobrim vinom
/
nasladiti se pri dekletu
nasladkáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
(nekoliko) sladkati, osladiti:
nasladkati sok
nasladkáti se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po sladkem:
kupil si je bonbone, da bi se nasladkal
;
pren.,
ekspr.
nasladkati se lepih lic dekleta
nasládnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor se (rad) naslaja:
nenasiten nasladnež
nasládnica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
ženska, ki se (rada) naslaja:
ona je velika nasladnica
/
knjiž.
noč je preživel pri neki nasladnici
vlačugi, prostitutki
nasládnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
kdor se (rad) naslaja:
on je velik nasladnik
nasládnost
-i
ž
(
ā
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost nasladnega:
nasladnost dotika, pogleda
/
krotiti svojo nasladnost
/
predal se je nasladnosti občutka, da je dobrodošel
;
živeti v izobilju in nasladnosti
naslága
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
plast
3
,
sloj
:
naslaga ilovice, maščobe
;
debelina naslage
/
idejna naslaga romana
naslájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od naslajati se:
spolno naslajanje
;
naslajanje ob tujih slabostih
/
z naslajanjem se česa spominjati
z naslado
naslájati se
-am se
nedov.
(
á
)
nav. ekspr.
imeti, doživljati zelo prijeten, ugoden občutek zaradi zadovoljevanja
kakega nagnjenja, želje:
naslaja se ob njeni lepoti, sramežljivosti, zadregi
;
naslajati se ob misli na bogastvo, zmago
;
spolno se naslajati
/
naslajati se nad lepoto pokrajine
/
naslajati se s pornografskimi revijami
/
naslajati se s pijačo
naslanjáč
-a
m
(
á
)
udoben stol z naslonjalom za hrbet in roke, navadno oblazinjen:
sedeti v naslanjaču
;
mehek, širok naslanjač
●
ekspr.
obdržal je predsedniški naslanjač
mesto, položaj
♦
zool.
vsak od dveh sekalcev za zgornjima glodačema pri zajcih
naslanjálo
-a
s
(
á
)
naslonjalo
,
naslonilo
:
stol z visokim naslanjalom
naslánjanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od naslanjati:
pri naslanjanju lestve bi kmalu izgubil ravnotežje
/
roman kaže naslanjanje na ekspresionizem
naslánjati
-am
nedov.
(
ā
)
dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z
dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj:
naslanjati deske na steno
/
ne naslanjajte koles na zid
/
naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani
;
naslanjati brado, komolce na mizo
;
pren.
mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo
naslánjati se
1.
biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom
nekaj teže prenaša na kaj:
naslanjati se z rokami na mizo
;
naslanjati se na ograjo, steno
/
na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico
2.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
biti v prostorsko neposrednem stiku s čim:
jezero se na severu naslanja na hribe
;
zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje
/
ti prostori se naslanjajo na vežo
//
biti, nahajati se na kakem območju, navadno na večji površini:
mesto se naslanja na južno stran hriba
3.
publ.,
s prislovnim določilom
biti odvisen:
njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha
;
optimizem se naslanja na povečanje izvoza
;
gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga
/
naslanjati se na zgodovinske vire
4.
publ.,
navadno v zvezi z
na
imeti, dobivati pomoč, podporo:
ta stranka se naslanja na delavce
/
naslanjati se na lastne sile
●
ekspr.
drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal
ni delal; je pogosto počival
♦
jezikosl.
predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj
v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto
naslanjáje
star.
:
naslanjaje se na brata, je prišepal do doma
naslanjajóč
-a -e:
spal je, naslanjajoč glavo na mizo
;
naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke
naslávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od naslavljati:
naslavljanje poštnih pošiljk
/
opustiti naslavljanje poglavij
/
naslavljanje nadrejenih oseb
;
spoštljivo naslavljanje
naslávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
pisati naslov prejemnika pošiljke:
naslavljati pošiljke
/
vsa pisma je naslavljal na brata
2.
publ.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost:
naslavljati očitke meščanstvu
;
naslavljati kritike, pohvale na predsednika
3.
knjiž.
dajati naslov:
naslavljati pesmi, poglavja
/
naslavljati slike z abstraktnimi naslovi
4.
knjiž.
v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov:
naslavljali so ga (z) gospod predsednik
;
naslavljati koga z doktorjem
naslédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
stvar glede na tisto, iz česar izhaja;
posledica
:
to dejanje bo imelo hude, neprijetne nasledke
;
nesreča je bila nasledek neprevidnosti
;
nihče ni vedel, kaj bo nasledek temu
;
vzrok in nasledek
/
to ima lahko za nasledek velike spremembe
/
publ.
neoromantika s svojimi koreninami v romantiki in svojimi nasledki
v ekspresionizmu
vplivi, nadaljevanji
//
rezultat
,
dosežek
:
ta knjiga je nasledek vztrajnega dela
/
iron.
nasledki njunega prijateljstva so se videli čez devet mesecev
//
publ.
sklep
,
zaključek
:
iz povedanega sledi nekaj zanimivih nasledkov
nasledíti
-ím
dov.
, naslédi
in
naslêdi; naslédil
(
ī í
)
1.
knjiž.
neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo;
zamenjati
,
slediti
:
ne ve se, kdo bo nasledil kralja, mojstra, predsednika
/
naslediti koga na vodilnem mestu
/
po očetu je nasledil urejeno gospodarstvo
2.
publ.
priti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem:
uničene freske je nasledil mozaik
/
pohvalo je nasledila še večja prizadevnost
3.
knjiž.
podedovati
:
naslediti očetovo premoženje
/
barvo oči je nasledila po materi
♦
pravn.
neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene
pravice
naslédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ženska, ki neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo:
naslednica je kupljeno hišo popravila
;
naslednica ravnateljice, upravnice
/
knjiž.
naslednica prestola
prestolonaslednica
//
pravn.
ženska ali država, ustanova, ki neposredno po kom drugem pridobi
njegovo premoženje ali določene pravice:
bila je edina zakonita naslednica
/
pravna naslednica
/
države naslednice nekdanje SFRJ
2.
država, ustanova, ki je glede na prostor, čas, vrstni red po čem
drugem iste vrste:
ta organizacija je naslednica predvojne
/
Jugoslavija je bila ena od naslednic Avstro-Ogrske
/
avtomatizacija je naslednica mehanizacije
/
knjiž.
zima ni dala svoji naslednici, da bi ogrela ljudi
naslédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo:
imenovati, izvoliti naslednika
;
izbrati za naslednika
;
direktorjev, predsednikov naslednik
;
predhodnik in naslednik
/
knjiž.
naslednik prestola
prestolonaslednik
/
ekspr.
duhovni naslednik
/
prepustiti grunt nasledniku
//
pravn.
kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali
določene pravice:
naslednik je podedovano posestvo prodal
;
zakoniti naslednik
;
dedič, kupec in drugi nasledniki
/
v nekaterih državah
podjetje XY in nasledniki
/
pravni naslednik
2.
kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste:
Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili
/
roman je naslednik epa
/
Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske
♦
mat.
naslednik števila
število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem
številu
3.
potomec
:
njegovi nasledniki še živijo
;
predniki in nasledniki
naslédnji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki je glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem iste
vrste:
takrat ga ni bilo, na naslednjem sestanku je pa spet bil
;
peto rebro je zdrobljeno, naslednji dve pa zlomljeni
/
letos ne morem, naslednje leto pa gotovo
drugo, prihodnje
2.
publ.,
pri uvajanju naštevanja
ta
1
,
tak(le)
,
takšen
:
dnevni red je naslednji
;
pismo ima naslednjo vsebino
;
odgovorite na naslednja vprašanja
;
sam.:
naj vstopi naslednji
;
publ.
v naslednjem bom skušal svoje trditve utemeljiti
v svojem tekstu, govoru od tu dalje
naslédnjič
prisl.
(
ẹ̑
)
ob naslednji priložnosti:
prvi in drugi dan jo samo pozdravi, naslednjič pa se ji že pridruži
nasledovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nasledovati:
nasledovanje nesreče nesreči
/
nasledovanje posesti
/
nasledovanje vzornika
♦
pravn.
oporočno nasledovanje
na podlagi oporoke
nasledováti
-újem
nedov. in dov.
(
á ȗ
)
star.
1.
z dajalnikom
prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem
drugem;
slediti
:
uvodu nasledujejo kratki opisi običajev
/
pomladi je nasledovalo suho poletje
/
zmaga nasleduje zmagi
2.
neposredno po kom drugem imeti, prevzemati njegov položaj, funkcijo;
zamenjevati
,
slediti
:
umrlega direktorja je nasledoval sekretar
3.
dedovati
,
podedovati
:
nasledovati premoženje
/
po materi je nasledoval poštenost in dobro srce
;
ta bolezen se rada nasleduje
4.
ravnati se po kom, posnemati:
nasledovati svojega vzornika
/
nasledovati njegovo učenje
♦
pravn.
neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene
pravice
naslédstven
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na nasledstvo:
izgubiti nasledstvene pravice
/
nasledstveni zakon
;
nasledstvena vojna
♦
zgod.
nasledstvene države
države, nastale na ozemlju Avstro-Ogrske po letu 1918
naslédstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
pridobitev določenega položaja, funkcije neposredno po kom drugem:
pravica (do) nasledstva
;
boji za nasledstvo
/
priznali so njegovo nasledstvo
//
pravn.
pridobitev premoženja ali določenih pravic neposredno po kom drugem:
prvorojenčeva pravica nasledstva
;
dedovanje, menjava in druge oblike nasledstva
/
pravno nasledstvo
2.
knjiž.
nasledniki
:
nasledstvo se je odpovedalo svojim pravicam
3.
knjiž.
dednost
:
motivirati dejanja z nagoni, nasledstvom
naslepáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
oslepariti
:
nasleparil je starca
/
nasleparil je veliko denarja
s sleparjenjem pridobil
naslíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
upodobiti kaj z barvami, navadno umetniško:
naslikati osebo, pokrajino
;
naslikati na platno, steklo
;
naslikati z močnimi barvami
;
dal se je naslikati
/
naslikati avtoportret
/
ekspr.
fotograf jih je naslikal
fotografiral
2.
nav. ekspr.
opisati, orisati, navadno zelo živo, plastično:
pisatelj zna kmeta zelo dobro naslikati
;
materi je naslikal vso svojo žalost
●
pog.
kdaj se boš spet naslikal pri nas
prišel k nam, nas obiskal
naslíkati si
predstavljati si, zamisliti si:
v resnici je potekalo vse drugače, kot si je naslikal
;
preveč idealno si ga je naslikal
naslíkan
-a -o:
naslikani liki
;
mojstrsko naslikan obraz
;
lepa je, kot bi bila naslikana
zelo
naslíšati se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
nav. ekspr.
1.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po poslušanju:
njenega lepega petja se ni mogel naslišati
2.
dolgo časa poslušati:
naslišal se je teh njenih zgodb
naslómba
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
naslonitev
:
naslomba na stare običaje
//
zastar.
pomoč
,
podpora
:
na mojo naslombo lahko zmeraj računaš
naslòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok:
usedel se je v naslanjač in položil roko na naslon
;
hrbtni, stranski naslon
/
sedlo z naslonom
//
ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok,
telesa:
z žametom pokrit naslon lože
2.
naslonitev
:
zavesten naslon na ljudsko umetnost
naslónek
-nka
m
(
ọ̑
)
knjiž.
naslonjalo, zlasti za roke:
sedel je v naslanjaču z rokami na naslonkih
naslonílo
-a
s
(
í
)
1.
del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok:
mehko, visoko naslonilo
;
naslonilo za hrbet, roke
;
stol brez naslonila
/
naslonilo stola, zofe
//
knjiž.
priprava za naslonitev česa sploh:
ker je bilo drv preveč, se je naslonilo zlomilo
/
železno naslonilo za drva
zglavnik
2.
ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok,
telesa:
rokavice je odložila na naslonilo
;
ložno naslonilo
♦
adm.
ploščica za valjem mehanskega pisalnega stroja, na katero se ob
vlaganju nasloni papir
naslonítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od nasloniti:
naslonitev dolge lestve jim je povzročila precej težav
/
vidna je naslonitev na ljudsko pesništvo
/
zagovarjati naslonitev na napredne sile
nasloníti
-slónim
stil.
-ím
dov.
, naslônil
stil.
naslónil
(
ī ọ́, í
)
1.
dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se
delom nekaj teže prenese na kaj:
nasloniti lestev na zid
;
nasloniti ob ograjo
prisloniti
/
naslonil je puško na okno in ustrelil
/
nasloniti komolce na mizo
;
nasloniti hrbet na vrata
;
nasloniti se na lopato, palico
;
z vso težo se je naslonil na prijatelja
;
nasloniti se na zid
●
knjiž.
ladja je naslonila bok ob pomol
se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu
2.
publ.,
navadno v zvezi z
na
napraviti, da je kaj odvisno:
trditve je naslonil na trdne dokaze
;
knjižni jezik se je naslonil na narečje
/
nasloniti akcijo na mlajše moči
nasloníti se
1.
vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče:
nasloniti se na folkloro
;
prevod se je oblikovno tesno naslonil na izvirnik
/
proizvodnja se je naslonila na uvoz
2.
s prislovnim določilom
poiskati, dobiti pomoč, podporo:
vodstvo se je naslonilo na preizkušene kadre
;
ko je bil v težavah, se je naslonil na prijatelje
/
nasloniti se na lastne moči
3.
ekspr.
uporabiti, izkoristiti kako območje bivanja, nahajanja za uspešno
opravljanje določene dejavnosti, naloge:
vojaki so se naslonili na gozdne višine in dolgo odbijali
nasprotnika
;
levo krilo vojske se je naslonilo na breg reke
●
ekspr.
grem se malo naslonit, ob desetih me pa pokličite
odpočit se, leč
naslonívši
star.
:
naslonivši se na steno, je začutil v hrbtu ostro bolečino
naslónjen
-a -o
1.
deležnik od nasloniti:
stal je, naslonjen na jablano, in govoril
;
novela je naslonjena na motiv iz ljudske pesmi
;
vas je naslonjena na položno pobočje
2.
nav. ekspr.
ki je v prostorsko neposrednem stiku s čim:
severni del Italije je široko naslonjen na evropsko celino
/
publ.
dežela je po reki naslonjena na morje
povezana, zvezana z morjem
naslonjáč
-a
m
(
á
)
naslanjač
:
sesti v naslonjač
;
mehek, usnjen naslonjač
naslonjáča
-e
ž
(
á
)
zastar.
1.
naslanjač
:
sesti v naslonjačo
2.
naslonjalo
,
naslonilo
:
naslonjača stola
naslonjálo
-a
s
(
á
)
del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok:
oblazinjeno, visoko naslonjalo
;
naslonjalo za hrbet, roke
/
naslonjalo kavča, sedeža
/
naslonjalo za roke na vratih avtomobila
/
pomično naslonjalo za noge
naslónjenost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, stanje naslonjenega:
zaradi naslonjenosti se je deska ukrivila
/
publ.
gospodarska naslonjenost podeželja na mesta
/
naslonjenost filma na literarno predlogo
naslónka
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
jezikosl.
breznaglasna beseda:
raba naslonk
//
breznaglasna beseda, ki se opira na naglašeno besedo pred seboj:
naslonke in proklitike
2.
knjiž.
naslonjalo, zlasti za roke:
naslanjač z odlomljeno naslonko
naslónski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od naslonka 1:
naslonska oblika zaimka
naslòv
-ôva
m
(
ȍ ó
)
1.
navedba imena, priimka in bivališča:
napisati, povedati svoj naslov
;
natančen, nečitljiv naslov
;
sporočiti na določen naslov
;
naslov na pismu, pošiljki
;
sprememba naslova
/
dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov
/
dati komu svoj naslov
;
pog.
vaš naslov, prosim
/
naslov podjetja, šole
//
kraj bivanja, prebivanja:
predstavil se je, naslova pa ni povedal
/
iskati koga na napačnem naslovu
2.
navadno s prilastkom
ime glasbenega, likovnega, literarnega dela:
naslov članka, filma, knjige, poglavja
;
naslov televizijske oddaje
;
pesem, slika brez naslova
;
dati, povedati naslov za šolsko nalogo
;
film z naslovom Na svoji zemlji
/
izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije
/
veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne
naslovi časopisnih člankov
/
drami je dal naslov Hlapci
;
revija ima, nosi naslov Sodobnost
/
publ.
delovni naslov dela
naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem
3.
s prilastkom
beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
a)
višjo, visoko stopnjo izobrazbe:
podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti
/
dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
b)
višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi,
organizaciji:
imeti pravico do naslova guverner, načelnik
/
dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov
;
ministrski, vladarski naslov
/
publ.
biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik
za znanstvenega svetnika
c)
publ.
visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni
disciplini, kulturni dejavnosti:
dobiti naslov najboljša filmska igralka
;
obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca
/
pomeriti se za državne naslove
naslove državnih prvakov
/
naslov heroja, udarnika
/
častni naslov
č)
vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi:
spoštljiv naslov
;
naslov za odraslega moškega
/
nagovoriti koga z naslovom gospod
4.
pravn.,
navadno v zvezi
pravni naslov
zakonska določba, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja
določena pravica:
dokazati, navesti pravni naslov
/
dedič na podlagi pravnega naslova zakona
/
izvršilni naslov
pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
//
publ.
sklad
,
fond
:
dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja
5.
zastar.
oznaka
,
vzdevek
:
vzdeli so mu naslov krasnoslovec
/
delu je dal naslov izvirna povest
podnaslov
●
publ.
braniti naslov prvaka
tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem
tekmovanju
;
ekspr.
obrnil si se na napačen naslov
v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
♦
biblio.
prejeti sto naslovov
sto različnih časopisov, knjig
;
ptt
brzojavni naslov
pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe
;
rač.
naslov celice
nekdaj
število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku
računalnika
;
šah.
mojstrski, velemojstrski naslov
naslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na naslov:
naslovne črke
/
naslovna novela, pesem
novela, pesem, po kateri ima zbirka naslov
;
naslovna stran
stran na začetku časopisa, knjige z naslovom, imenom avtorja,
založbe
;
naslovna vloga
vloga, po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov
♦
ptt
naslovna pošta
pošta, ki odda pošiljko določenemu prejemniku
naslovíti
-ím
dov.
, naslôvil
(
ī í
)
1.
napisati naslov prejemnika pošiljke:
nasloviti pismo
;
čitljivo, točno nasloviti
/
pošiljko je naslovil na očeta
2.
publ.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost:
nasloviti besede, zahvalo slavljencu
;
nasloviti govor, prošnjo, zahtevo na ljudstvo
;
nanje je naslovil kritiko, da so neodločni
/
članom društva je odbor naslovil posebno okrožnico
je poslal
3.
knjiž.
dati naslov:
avtor pesmi ni naslovil
/
film so naslovili Lucija
♦
rač.
nasloviti celico
nekdaj
s številom, simbolom označiti mesto pomnilne celice v pomnilniku
računalnika
4.
knjiž.
v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov:
naslovil ga je (z) gospod, z gospodom
naslovljèn
-êna -o
in
naslôvljen -a -o:
pravilno naslovljena pošiljka
;
prošnja, naslovljena na udeležence tekmovanja
naslôvje
-a
s
(
ȏ
)
skupina naslovov, naslovi:
pogled bralca najprej pritegnejo fotografije in naslovje
naslôvljenec
in
naslovljênec -nca
m
(
ȏ; é
)
1.
prejemnik pošiljke:
naslovljenec in odpošiljatelj
/
naslovljenec tega pisma ni znan
2.
publ.
oseba, ki ji je govor namenjen, posvečen:
naslovljenec se je zahvalil govorniku za prijazne besede
/
naslovljenec pesmi
naslôvljenka
in
naslovljênka -e
ž
(
ȏ; é
)
1.
prejemnica pošiljke:
naslovljenka je pismo prejela
2.
publ.
ženska, ki ji je govor namenjen, posvečen:
naslovljenka se je govorniku zahvalila za prijazne besede
/
naslovljenka pesnitve
naslovljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
rač.
iz katerega lahko procesor prebere ali vanj zapiše podatek:
digitalni naslovljivi vmesnik
;
osnovna naslovljiva enota
naslôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
1.
naslovljenka
:
izročiti pošiljko naslovnici
2.
naslovna stran:
oblikovati, urediti naslovnico
;
slika na naslovnici
♦
ptt
listek z naslovom, pritrjen na pošiljko, na katero ni mogoče
napisati naslova
naslôvnik
-a
m
(
ȏ
)
1.
prejemnik pošiljke:
naslovnik je pismo, pošiljko prejel
;
bivališče naslovnika
♦
jezikosl.
oseba, osebe, ki jim je jezikovno sporočilo namenjeno
2.
knjiž.
seznam naslovov:
njegovo ime je poiskal v naslovniku
naslúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
star.
prisluhniti
:
napeto je nasluhnil glasovom
/
brž ko je nasluhnil, da odhaja v tujino, je o tem obvestil ostale
slišal, izvedel
naslúšati
-am,
in
naslúšati
tudi
naslušáti -am
nedov.
(
ú; ú á ú
)
star.
poslušati
:
naslušal sem, od kod prihaja šum
/
pazljivo je naslušal vsako besedo
//
prisluškovati
:
potuhniva se, tukaj bom naslušal
naslúšati se
,
in
naslúšati se
tudi
naslušáti se
naslišati se:
ne more se je nagledati in naslušati
/
naslušal se je njenih neumnosti
naveličal poslušati
naslutíti
in
naslútiti -im
dov.
(
ī ú ū
)
nekoliko zaslutiti:
v njegovih pesmih je možno le tu in tam naslutiti njegovo osebno
življenje
nasmèh
in
nasméh -éha
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
izraz obraza, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje,
radost:
občudoval je njen nasmeh
;
hudomušen, ljubezniv, prijazen nasmeh
/
odgovoriti, pogledati z nasmehom
;
pozdraviti z nasmehom
/
ekspr.:
na obrazih vseh je zaigral nasmeh
;
ustnice so se mu razširile v prisrčen nasmeh
prisrčno se je nasmehnil
/
ekspr.
na vse strani je delila nasmehe
;
pri nasmehu so ga zabolele ustnice
nasmehávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
nasmehovati se:
nasmehavali so se in jim pomežikovali
nasmehljáj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
nasmeh
,
nasmešek
:
zadovoljen nasmehljaj mu je zaigral na licu
/
odgovoril je z mirnim nasmehljajem
nasmehljáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
nekoliko se nasmehniti:
nasmehljala se je otroku
;
prijazno, zlobno, žalostno se nasmehljati
nasmehlján
-a -o:
nasmehljan obraz
;
deklica mu je nasmehljana stekla naproti
nasmehljávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
nasmehovati se:
prijazno se mu je nasmehljavala
nasmehljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se (rad) nasmehuje:
bil je ironično nasmehljiv
/
poslušati z nasmehljivim zanimanjem
nasméhniti se
-em se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, pokazati zlasti
veselje, radost:
nasmehniti se domisleku, šali
;
ljubeznivo se mu je nasmehnila
;
veselo, zaničljivo, zlobno se nasmehniti
;
ekspr.
kislo se nasmehniti
/
nasmehnila se je z očmi
/
nasmehniti se v pozdrav
●
ekspr.
sreča se mu je nasmehnila
doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug
;
ekspr.
zmaga se jim je nasmehnila
bili so blizu zmage, zmagali so
nasméhoma
prisl.
(
ẹ̑
)
star.
z nasmehom:
nasmehoma je odgovorila, da ni nič hudega
nasmehováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti
veselje, radost:
nasmehovala se je plesalcu
;
zadovoljno, zlobno se nasmehovati
nasmejánost
-i
ž
(
á
)
stanje nasmejanega človeka:
nasmejanost otrok
nasmejáti se
-smêjem se
tudi
-ím se
stil.
-smêjam se
dov.
, nasmêj se
in
nasmèj se nasmêjte se
stil.
nasmêjaj se nasmejájte se; nasmejál se
stil.
nasmêjal se nasmejála se
(
á é, í, é
)
1.
nasmehniti se, zasmejati se:
glasno, široko, trpko se nasmejati
;
prijazno se mu je nasmejala
;
v zadregi se je nasmejal
/
ves obraz se ji je nasmejal
2.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po smejanju:
v družbi se je nasmejal
/
ekspr.
nasmejati se do solz
●
ekspr.
sreča se mu je nasmejala
doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug
nasmejáti
publ.
zadovoljiti komu potrebo, željo po smejanju:
film želi nasmejati gledalce
;
znal je nasmejati otroke
nasmeján
-a -o:
nasmejan obraz
;
bila je srečna in nasmejana
nasméšek
-ška
m
(
ẹ̑
)
manj poudarjen izraz obraza, navadno le rahlo raztegnjene ustnice, ki
kaže zlasti veselje, radost:
občudoval je njen nasmešek
;
droben, prijazen nasmešek
/
z nasmeškom mu je odgovorila na vprašanje
;
pozdravila ga je z nasmeškom
/
ekspr.:
okrog ust mu je zaigral nasmešek
;
obraz se mu je razlezel v nasmešek
/
ironični, vljudnostni nasmešek
//
ekspr.
tak izraz kot znak majhnega pomilovanja, posmeha:
to vzbuja nasmešek
/
z nasmeškom je poslušal njegovo hvalisanje
nasmešljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
ki se (rad) nasmehuje:
bil je flegmatičen in nasmešljiv
/
nasmešljiv pogled
nasmešljívo
prisl.
:
nasmešljivo se je začudil
nasmetíti
-ím
dov.
, nasmétil
(
ī í
)
narediti kaj smetno:
nasmetiti tla
;
otroci so nasmetili po sobi
nasmetèn
-êna -o:
soba je bila nasmetena s pepelom
nasmíhanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od nasmihati se:
veselo otrokovo nasmihanje
/
tega hinavskega nasmihanja ni mogel več prenašati
nasmíhati se
-am se
nedov.
(
ī ȋ
)
z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi
ustnicami, kazati zlasti veselje, radost:
nasmihata se drug drugemu
;
ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha
;
ob tej misli se je veselo nasmihal
/
njene ustnice so se nasmihale
;
ekspr.
rahlo se je nasmihal v duši
;
pesn.:
njive in gaji so se nasmihali
;
izza oblakov se mu nasmiha sonce
//
ekspr.
posmehovati se:
mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam
;
nasmiha se njeni govorici, zadregi
nasmihávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
nasmihati se:
veselo se ji je nasmihaval
/
zaničljivo se nasmihavati
nasmodíti
-ím
dov.
, nasmódil; nasmojèn
(
ī í
)
nekoliko osmoditi:
nasmoditi poleno
//
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
nasmoditi otroka
//
ekspr.
nalagati
2
:
nasmodil ga je, da bo gotovo prišel
/
spoznal je, da se je nasmodil
da se je prevaral, zmotil
nasmolíti
-ím
dov.
, nasmólil
(
ī í
)
namazati s smolo:
nasmoliti vrvico
nasmolíti se
ekspr.
prevarati se, zmotiti se:
šele nato je spoznal, da se je nasmolil
/
s tem avtobusom sem se hudirjevo nasmolil
nasmúčati se
-am se
dov.
(
ȗ
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po smučanju:
odšel je v hribe, da bi se nasmučal in odpočil
//
ekspr.
v smučanju doseči veliko, preveliko mero:
pravi, da se je dovolj nasmučal za svojo slavo
nasmúkati
-am
tudi
-smúčem
dov.
(
ú
)
1.
s smukanjem, trganjem priti do določene količine česa:
nasmukati veliko praproti
2.
ekspr.
nalagati
2
,
prevarati
:
hotel ga je nasmukati
;
pošteno jih je nasmukal
nasnovátelj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor koga naklepno napelje h kaznivemu dejanju;
napeljevalec
nasnováti
-snújem
dov.
, nasnovál
(
á ú
)
1.
knjiž.
sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki:
govor sta skupno nasnovala
;
nasnovati načrt
;
v tem času je nasnoval veliko pesmi
/
vse to je nasnovala le njegova domišljija
2.
naskrivaj pripraviti:
nasnovati prevaro, spletke, zaroto
/
vedel je za zlo, ki so ga nasnovali
3.
obrt.
narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju:
nasnovala je trideset petelj
nasnován
-a -o:
vse je bilo premišljeno nasnovano
nasnútek
-tka
m
(
ȗ
)
obrt.
začetna vrsta pri pletenju, kvačkanju:
deset centimetrov od nasnutka dodamo še pet petelj
nasnúti
-snújem
dov.
(
ú
)
obrt.
narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju:
za rokav nasnujete trideset petelj
nasnút
-a -o:
število nasnutih petelj
nasolíti
-ím
dov.
, nasólil
(
ī í
)
posuti, natreti s soljo, navadno zaradi konzerviranja:
nasolil je veliko kumaric
;
meso je razsekal in nato nasolil
nasoljèn
-êna -o:
nasoljene ikre
;
nasoljeno meso
nasoljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
posipati, natirati s soljo, navadno zaradi konzerviranja:
meso so nasoljevali in prekajevali
nasónčiti se
-im se
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po sončenju:
na morju so se nasončili in naplavali
nasôpsti se
-sôpem se
dov.
, nasópel se
in
nasôpel se nasôpla se
(
ó
)
knjiž.
nadihati se:
stopila je k oknu, da bi se nasopla svežega zraka
/
nasopsti se dima
/
zastar.
ustavil se je, da bi se nasopel
oddahnil
naspánčkati se
-am se
dov.
(
ȃ
)
otr.
naspati se:
no, si se naspančkal
naspánost
-i
ž
(
á
)
stanje naspanega človeka:
naspanost in spočitost
naspáti se
-spím se
dov.
, naspì se naspíte se; naspál se
(
á í
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po spanju:
ko so se spočili in naspali, so nadaljevali pot
;
dobro se naspati
naspán
-a -o:
bil je spočit in naspan
naspéti
-spèm
dov.
(
ẹ́ ȅ
)
1.
knjiž.,
zastar.
nasuti
:
naspeti kokošim koruze
2.
nar.
zgoditi se, pripetiti se:
kadar mu je kaj naspelo, se ni razjezil, samo dotaknil se ni ničesar
(M. Kranjec)
naspidíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
zelo, pretirano živahen, dejaven:
biti naspidiran
/
današnji svet je včasih kar preveč naspidiran
naspidírati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven:
glasba ga motivira in naspidira
nasplòh
člen.
(
ȍ
)
1.
izraža splošno veljavnost povedanega:
kažipot je nasploh tam, kjer je križišče
;
otrokom nasploh marsikaj spregledajo
/
knjige berejo redki in nasploh mlajši
;
to so nasploh znane besede
//
izraža približno ocenitev, ocenjevanje:
kaj mislite nasploh, načelno o tem
/
ne poznam ga, samo nasploh vem, da je priljubljen
/
letošnja letina, nasploh rečeno, zaostaja za lansko
2.
izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli;
sploh
:
pred očmi mu ni posameznik, ampak človek nasploh
;
govori o gospodarstvu nasploh in še posebej o kmetijstvu
/
gre za prepoved zbiranja večjih skupin in nasploh
naspôl
[
naspou̯
]
prisl.
(
ȏ
)
star.
1.
na pol, na polovico:
deliti si stroške naspol
/
njivo imata naspol
na spolovini
2.
napol
,
delno
:
naspol izpita pijača
nasprêjati
-am
dov.
(
ȇ
)
s pršenjem nanesti, zlasti kaj v obliki spreja, na kaj;
napršiti
:
po rekonstrukciji dlani so zdravniki celice darovane kože nasprejali
na prste
//
narisati, napisati, zlasti grafit, s sprejem na kaj:
na zid policijske postaje so nasprejali več napisov
nasprótek
-tka
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega;
nasprotje
:
življenje in smrt sta si nasprotka
;
v delu je polno nasprotkov
/
druge osebe v drami so moralni in idejni nasprotek glavnemu junaku
naspróten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani
omejuje vmesni prostor:
priplavati na nasprotni breg
;
z nasprotnega hriba so prihajali glasovi
;
slika visi na nasprotni steni
;
odšel je skozi nasprotna vrata
/
prijeti za nasprotni konec palice
/
pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci
bližnji, sosednji
/
zasukati kolo v nasprotno smer
;
nasprotna stran
/
pomagati si na nasprotni način
/
nasprotni gol
//
ki deluje ravno drugače kot izhodiščni:
odbiti nasprotni napad
;
prestreči nasprotni udarec
;
nasprotna sila
/
piha močen nasprotni veter
/
nasprotni promet
;
nasprotna vozila
2.
ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega:
oče in sin sta nasprotnega značaja
;
nasprotna ideologija
/
nasprotni predlog
;
nasprotna izjava
;
ekspr.
diametralno nasprotna trditev
;
dobivati nasprotna povelja
/
nasprotna prizadevanja
3.
katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen,
nesoglasen, neujemalen odnos:
nasprotni igralec
;
nasprotno moštvo
/
prestopil je v nasprotni tabor
;
nasprotna stranka
/
nasprotna igra
/
nasprotna vojska
4.
v povedni rabi
ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega:
kdo mi je nasproten
;
izjave prič so si nasprotne
;
to je nasprotno vsem našim prizadevanjem
●
publ.
poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne
obresti
drugače, sicer
♦
bot.
nasprotni listi
nasproti stoječi pari listov
;
geom.
nasprotni stranici
po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri
oglišča
;
mat.
nasprotna predznaka
plus in minus v odnosu drug do drugega
;
seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji
;
pravn.
nasprotna tožba
tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika
nasprótno
1.
prislov od nasproten:
nasprotno delovati
;
nasprotno usmerjeno gibanje
2.
v členkovni rabi
uvaja novo trditev namesto prej zanikane:
s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu
kolektivu
;
izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je
;
prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene
;
sam.:
dosegel je ravno nasprotno
;
prepričal sem ga o nasprotnem
naspróti
1
prisl.
(
ọ̑
)
1.
izraža usmerjenost h komu ali čemu pri gibanju, navadno s sovražnim
namenom:
sovražnik gre nasproti
;
veter piha nasproti
;
nasproti vozeči avtobus
//
izraža položaj, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega
prostora:
ob cesti stoji hiša, nasproti je spomenik
;
vojski si stojita nasproti
♦
geom.
nasproti ležeči stranici
2.
star.
izraža nasprotovanje, sovražnost:
zmeraj dela, ravna bratu nasproti
/
v povedni rabi:
vsi so ti nasproti
;
to ni resnici prav nič nasproti
3.
star.,
v členkovni rabi
uvaja novo trditev namesto prej zanikane;
nasprotno
:
ne bojim se ga, ravno nasproti, smejem se mu
/
vsi mu verjamejo, jaz pa sem, nasproti, prepričan, da laže
4.
naproti
:
otrok teče očetu nasproti
naspróti
2
predl.
(
ọ̑
)
I.
z dajalnikom
1.
za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu:
premakniti stol nasproti peči
//
za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu
vmesnega prostora:
stavba stoji nasproti cerkvi
;
okno nasproti vratom
/
stanuje meni nasproti
2.
za izražanje nasprotovanja, sovražnosti:
postavljati nasproti kritikom svojo razlago
;
znajti se nasproti dvojnemu nasprotniku
/
zločin nasproti narodu
proti
3.
za izražanje primerjave z drugačnim;
v primeri z
:
padanje cen nasproti decembru
;
ti si nasproti meni pritlikavec
/
razlika nasproti lani je očitna
//
za izražanje razmerja, navadno čustvenega;
do
3
:
budnost nasproti takim pojavom
;
politika Avstrije nasproti Slovencem
/
sočutje nasproti lačnim
;
nezaupljiv nasproti vsemu novemu
//
za izražanje omejitve na navedeno osebo:
nasproti meni se je tako izrazil
II.
z rodilnikom
za izražanje pomena kakor pod I, 1:
postaviti pisalni stroj nasproti okna
/
stanovati nasproti gostilne
nasprótje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od
določenega:
v njegovih trditvah je precej nasprotij
;
odpraviti, omiliti nasprotja
;
izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje
;
v stranki je prišlo do nasprotij
;
družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja
;
nasprotje med besedami in dejanji
;
nasprotje med mladimi in starimi
;
nasprotja v izpovedbah prič
;
knjiž.
Indija je dežela nasprotij
/
priti v nasprotje s predpisi, z zakonom
;
to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim
;
ekspr.
to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami
;
ravnati v nasprotju s predpisi
♦
soc.
enotnost nasprotij
načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh
in pojavih
2.
kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega:
njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji
;
nasprotje izrazu dober je slab
;
tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen:
sin je pravo nasprotje očeta
;
dekle je živo nasprotje svoje družine
●
evfem.
zaradi meje sta si prišla v nasprotje
sta se sprla
;
pog.,
ekspr.
tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem
popolnoma nasprotna
;
publ.
v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo
izgubila
v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila
;
nasprotja se privlačujejo
nasprotljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
nagnjenost k nasprotovanju:
fantova nasprotljivost in upornost
/
to je storil iz nasprotljivosti
nasprotovanja, kljubovanja
nasprótnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ženska, ki komu nasprotuje:
vedno je bila njegova nasprotnica
//
z rodilnikom
ženska, ki je, nastopa proti čemu:
je ostra nasprotnica smrtne kazni
;
nasprotnica vojne
2.
publ.
nasprotna igralka, tekmovalka, nasprotno moštvo:
do konca tekme niso uspele zatresti mreže nasprotnic
;
njena nasprotnica v finalu
nasprótnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kdor komu nasprotuje:
biti komu nasprotnik
;
dolgoletna nasprotnika sta se pobotala
;
dokazal je nasprotnikom, da ima prav
;
pri svojem delu ima veliko nasprotnikov
;
skušal je onemogočiti svojega političnega nasprotnika
;
nevaren,
ekspr.
zagrizen nasprotnik
;
izjava nasprotnika
/
nasprotnik v vojni
sovražnik
//
z rodilnikom
kdor je, nastopa proti čemu:
postal je velik nasprotnik alkohola
;
nasprotnik nemštva, samoodločbe narodov
/
vlada se je pokazala za nasprotnika revolucionarnih prizadevanj
2.
publ.
nasprotni igralec, tekmovalec, nasprotno moštvo:
nasprotnika sta se sporazumela za remi
;
naša enajstorica ni bila kos nasprotniku
;
premagati nasprotnika
;
boksarja sta si bila v tem boju enakopravna nasprotnika
nasprótnikov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nasprotnike:
zanikati nasprotnikove trditve
/
nasprotnikove teroristične akcije
♦
šport.
streljati na nasprotnikova vrata
nasprótniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nasprotnike:
nasprotniška mnenja, stališča
/
nasprotniška mornarica
nasprotnoiménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
v zvezah:
elektr.
nasprotnoimenski električni naboji
električni naboji, izmed katerih so eni pozitivni, drugi pa
negativni
;
fiz.
nasprotnoimenski magnetni pol
južni ali severni magnetni pol v odnosu do drugega
nasprotnosméren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
teh.
vzporeden z drugim, a nasprotno usmerjen:
nasprotnosmerna električna toka
/
nasprotnosmerni sili
nasprótnost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost nasprotnega:
nasprotnost interesov, pojavov
;
nasprotnost stališč
/
nasprotnosti med naprednimi prizadevanji
nasprotja
nasprotoválec
-lca
[
nasprotovau̯ca
tudi
nasprotovalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
nasprotnik
:
govornik je poskušal prepričati nasprotovalce
nasprotovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nasprotovati:
nasprotovanje predpisom, predlogom
;
idejno, politično nasprotovanje
/
kljub nasprotovanjem nadaljuje začeto delo
nasprotováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
biti, nastopati proti delu, mnenju, naziranju drugega:
oče mu nasprotuje pri tej odločitvi
;
vsi mu nasprotujejo
;
nasprotovati tovarišem
;
težko bo prodrl s svojim načrtom, ker mu vedno kdo nasprotuje
;
politično, strokovno nasprotovati
//
biti, nastopati proti čemu:
nasprotovati gradnji hidroelektrarne
/
nasprotovati predlogom, predpisom
2.
v čem bistvenem se popolnoma razlikovati od drugega:
ta odlok nasprotuje zakonu
;
zahteve ne nasprotujejo njegovim nazorom
/
novi izraz ne sme nasprotovati duhu slovenskega jezika
nasprotováti si
biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv:
izjave prič si nasprotujejo
nasprotujóč
-a -e:
v njem je nasprotujoč duh
;
nasprotujoči si nazori
;
nasprotujoče si izjave, trditve
;
navdajala so ga nasprotujoča si čustva
;
nasprotujoča si povelja, stališča
nasprótstvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
nasprotje
:
blažiti huda nasprotstva
;
družbeno nasprotstvo
/
nasprotstva med izjavami strank
/
pokazal je odkrito nasprotstvo
nasprotovanje
nasráti
-sérjem
dov.
, nasêrji naserjíte
(
á ẹ́
)
vulg.
izločiti določeno količino neprebavljenih delcev hrane:
nasŕkati se
-am se
dov.
(
ŕ ȓ
)
ekspr.
1.
napiti se (alkoholne pijače):
nasrkati se vina, žganja
/
pog.
preveč so se ga nasrkali
2.
naužiti se:
nasrkati se lepote
;
nasrkati se svežega zraka
3.
navzeti se:
nasrkati se revolucionarnih idej
nasŕkati
pog.
postati deležen česa neprijetnega, neugodnega:
če ne boste nehali, boste nasrkali
nasršéniti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
nasršiti
:
nasršeniti dlako
nasršéniti se
nasršiti se:
dlaka se mu je nasršenila
/
maček se je nasršenil
/
vprašal je in se ves nasršenil
nasršénjen
-a -o:
nasršenjeni brki
;
nasršenjena mačka
nasŕšenost
-i
ž
(
r̄
)
značilnost, stanje nasršenega:
nasršenost dlake
/
ekspr.
njegova vzkipljivost in nasršenost
nasŕšiti
-im
dov.
(
ŕ r̄
)
postaviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu:
maček je nasršil dlako
/
nasršiti obrvi
namrščiti
nasŕšiti se
1.
postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu:
psu se je nasršila dlaka
/
mačka se je nasršila
dobila nasršeno dlako
●
ekspr.
od strahu so se mu nasršili lasje
zelo se je prestrašil
2.
ekspr.
izraziti jezo, nejevoljo:
ob tej izjavi se je ves nasršil
nasŕšen
-a -o:
nasršeni brki
;
nasršen pogled
;
bil je nasršen na vse
;
prisl.:
nasršeno gledati
nastájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od nastajati:
omogočiti, povzročiti nastajanje česa
;
nastajanje novih držav
/
nastajanja škode ni bilo mogoče preprečiti
/
nastajanje kapnikov, kristalov
/
nastajanje razlik, sprememb
;
rezultat, stanje nastajanja
♦
filoz.
prehajanje iz ene oblike bivanja v drugo
nastájati
-am
nedov.
(
ā
)
nav. 3. os.
izraža začenjanje, začetek obstajanja, bivanja:
v tistem obdobju so nastajale nove države
/
denarni fondi nastajajo iz različnih virov
;
pri takem ravnanju nastaja velika škoda
/
dan nastaja
dani se
/
publ.
nastaja vprašanje, če je taka rešitev res najboljša
je vprašanje
♦
meteor.
nastaja območje visokega zračnega pritiska
//
s prislovnim določilom
izraža, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega procesa,
dogajanja:
kosti nastajajo iz hrustanca
;
snovi, ki nastajajo pri vrenju
;
klorofil nastaja pod vplivom svetlobe
/
pod kiparjevimi rokami nastaja umetnina
/
publ.:
zaradi njegove odločitve že nastajajo težave
;
z reorganizacijo gospodarstva so nastajale velike spremembe
nastajajóč
-a -e:
nastajajoč dan
;
nastajajoče države
;
nastajajoča škoda
;
nastajajoča umetnina
nastáli
-a -o
prid.
(
á
)
ki je rezultat določenega postopka, dogajanja:
iz hrustanca nastale kosti
;
oceniti nastalo škodo
/
z oslabljenim pomenom:
izkoristiti nastali položaj
;
v nastali gneči je izgubila torbico
;
priložnostno nastale pesmi;
prim.
nastati
nastánek
-nka
m
(
ȃ
)
začetek obstajanja, bivanja:
omogočiti, povzročiti nastanek česa
;
nastanek države, kapitalizma
;
čas, mesto nastanka
/
nastanek škode
//
začetek obstajanja česa kot rezultat določenega procesa, dogajanja:
pred nastankom življenja
/
ob nastanku njegovo delo ni našlo razumevanja
nastaníšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
kraj, prostor nastanitve, navadno vojakov:
sovražna patrulja je odkrila zasilna nastanišča
;
nastanišče za begunce
nastanítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od nastaniti:
začasna nastanitev brezdomcev
;
prostori za nastanitev
nastániti
-im,
tudi
nastaníti
in
nastániti -im
dov.
(
á ȃ; ī á ā
)
napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas:
nastaniti priseljence
;
nastaniti goste v hotelu, mestu
;
nastanil se je v gostilni
;
začasno se nastaniti
/
zastar.
nastanil se je na deželi
naselil se je
nastánjen
-a -o:
delavci so nastanjeni po barakah
;
v vasi je bila nastanjena cela četa
nastanítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nastanitev:
preskrbeti ustrezne nastanitvene prostore
/
nastanitveni načrt
/
publ.
povečati nastanitvene kapacitete
nastánjati
-am
nedov.
(
á
)
napravljati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas:
nastanjati goste
;
navadno se je nastanjal v gostilni
/
zastar.
ubežniki so se nastanjali na obrežju
so se naseljevali
nastanjeválec
-lca
[
nastanjevau̯ca
in
nastanjevalca
]
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
kdor skrbi za nastanitev:
nastanjevalci so imeli ob kongresu veliko dela
2.
voj.
vojak, častnik, ki skrbi za nastanitev vojakov, vojske:
nastanjevalci so določali stanovanja
;
glavni nastanjevalec
nastanjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nastanjevanje:
begunce je sprejemal nastanjevalni urad
/
nastanjevalna pogodba
nastanjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
napravljati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas:
begunce nastanjujejo po taboriščih
;
vsako leto se nastanjujejo v istem hotelu
nastáti
-stánem
dov.
(
á ȃ
)
nav. 3. os.
izraža začetek obstajanja, bivanja:
v tistem času je nastalo več novih držav
/
ob potresu je nastala velika škoda
/
kmalu bo nastal dan
se bo zdanilo
;
v tovarni je nastal požar
je začelo goreti
/
nenadoma nastane hrup in krik
;
mučen molk je nastal
;
po tem dogodku je nastalo med njima veliko sovraštvo
//
s prislovnim določilom
izraža, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega procesa,
dogajanja:
kosti so nastale iz hrustanca
;
te snovi nastanejo pri vrenju
/
roman je nastal v težkih okoliščinah
/
publ.
v zvezi s tem bodo nastale še neprijetnosti;
prim.
nastali
nastáti se
-stojím se
dov.
, nastój se nastójte se; nastál se;
nam.
nastàt se
in
nastát se
(
á í
)
ekspr.
v stanju, postajanju doseči veliko mero:
na straži se je nastal in namrazil
/
ko se je nastal in nagovoril, se je poslovil
nastáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
lov.
priprava za lovljenje (živali):
pregledati nastave
;
zajec se je ujel v nastavo
/
pasti v nastavo
2.
knjiž.
kar omogoča, da kdo koga prevara, mu škoduje:
bati se nastav
;
izognil se je vsem nastavam
;
zvijače in nastave
3.
nizko
ženska, ki se vsiljuje moškim in jih zapeljuje:
sosedova nastava ji je zapeljala fanta
;
ozirali so se za vaško nastavo
4.
zastar.
nastavitev
:
nastava gumba za glasnost
/
nastava dveh strokovnjakov
nastávar
-ja
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
nastavljavec
:
nastavarji in trgovci s kožuhovino
nastávek
-vka
m
(
ȃ
)
1.
odstranljivi del naprave, ki omogoča navadno večnamensko uporabo:
dokupiti nastavke
;
zamenjati nastavek
;
kovinski, plastični nastavek
;
sesalec z več nastavki
/
dimniški nastavek
priprava, ki usmerja tok dima v zaželeno smer in preprečuje vdor
vetra v dimnik
2.
teh.
izrastku podoben del na napravi za priključevanje drugih delov ali za
oporo:
odrezati, navariti nastavek
;
ulit nastavek
/
vpenjalni nastavek
;
nastavek s prirobnico
3.
posoda za sadje ali pecivo, z (visoko) nogo, navadno steklena:
naložiti sadje na nastavek
/
prinesla je dva nastavka peciva
4.
nav. ekspr.
zarodek, zasnova, navadno cveta:
nastavki so pozebli
;
nastavek cvetnega popja
/
slana lahko škodi dobremu nastavku
/
cvetni, listni nastavek
//
kar je komaj vidno, zaznavno:
nastavek brčic
/
nastavki zob
;
pren.
vse to so nastavki za razvoj v močno osebnost
♦
arhit.
oltarni nastavek
del nad oltarno mizo kot okras
;
gastr.
kvasni nastavek
zmes iz kvasa, vode in moke, ki se uporablja za kvašenje testa
;
glasb.
nastavek
položaj ustnic na ustniku pri igranju na pihalo, trobilo
;
(pevski) nastavek
usmerjenost zračnega toka pri tvorbi tona v goltni, ustni in nosni
votlini
;
jezikosl.
nastavek
položaj govorilnih organov, potreben za tvorbo kakega glasu
nastáven
-vna -o
prid.
(
ā
)
teh.
namenjen za nastavljanje:
nastavno kladivo
;
nastavni kotomer
nastavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od nastaviti:
nastavitev luči, žarometov
;
nastavitev ostrine slike
/
nastavitev učnega osebja
/
prošnja za nastavitev
nastáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
dati, postaviti kaj v položaj
a)
za prestrezanje, zadrževanje česa:
nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž
;
nastaviti kozarec pod pipo
;
nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka
/
nastaviti ustnice za poljub
/
nastavil je roko in prestregel udarec
/
nastavil je kozarec (na usta) in začel piti
/
ekspr.
ustavila se je in nastavila uho
prisluhnila
b)
za lovljenje (živali):
nastaviti pasti, zanke
/
nastaviti kaj za vabo
;
pren.,
ekspr.
nastavil ji je past
c)
da se hitro, dobro vidi:
knjigo mu je nastavil na mizo
/
na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl
dala, postavila
//
podstaviti, podtakniti:
nastaviti bombo
/
nastaviti različne ovire, zapreke
2.
teh.
narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da
a)
kaj pravilno, ustrezno deluje:
nastaviti zavore, žaromete
b)
se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini:
nastaviti dotok plina, vode
;
nastaviti gretje avtomobila
/
nastaviti svetlobo z gumbom
3.
nav. ekspr.
narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta:
žito je nastavilo klase
;
nastaviti popke, semena
/
grozdje je slabo nastavilo
/
rastlina je nastavila veliko cvetov
4.
pog.
zaposliti
:
nastaviti novega profesorja za matematiko
;
nastaviti več strokovnjakov
/
nastavili so jo za strojepisko
5.
zastar.
nadaljevati
:
pogovor sta nastavila drugi dan
/
nastaviti pot
●
vulg.
nastavila mu je
privolila je v spolni odnos z njim
;
nastaviti budilko na šesto uro
postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri
;
ekspr.
nastaviti ceno
določiti
;
ekspr.
nastaviti komu nogo
spotakniti ga
;
ekspr.
nastaviti nov sod
namestiti pipo na poln sod
♦
mat.
nastaviti enačbo
nastáviti se
nav. ekspr.
1.
priti, postaviti se v opazen, dobro viden položaj:
nastavil sem se pred hišo in ga čakal
/
prav nastavil sem se mu, pa me ni videl
/
slabš.
nastavila se mu je
z vedenjem, oblačenjem ga je poskusila zapeljati
2.
dopustiti delovanje česa na kaj:
nastaviti se soncu, vetru
;
nastaviti obraz vročini
/
ekspr.
nastaviti se nasprotnikovim kroglam
nastávljen
-a -o:
bil je nastavljen za profesorja
;
sod je nastavljen
;
nastavljena dlan
;
ujeti se v nastavljeno past
;
optika mora biti pravilno nastavljena
;
po sobi nastavljeno pohištvo
/
stvar je bila dobro nastavljena
zastavljena, zasnovana
nastavítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nastavitev:
nastavitveni odlok
♦
elektr.
nastavitveno območje
območje, v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih
veličin
nastavljáč
-a
m
(
á
)
nastavljavec
:
nastavljači in ribiči
nastavljálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
ki je za nastavljanje:
nastavljalni gumb pri televizijskem aparatu
♦
fot.
nastavljalna leča
leča pri zrcalnem fotografskem aparatu, s katero se naravna
ostrina slike na medlici
nastávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od nastavljati:
nastavljanje pasti
/
nastavljanje sončnim žarkom
/
nastavljanje glasnosti
;
nastavljanje gretja
/
nastavljanje učnega osebja
♦
mat.
nastavljanje enačb
nastávljati
-am
nedov.
,
stil.
nastavljájte;
stil.
nastavljála
(
á
)
1.
dajati, postavljati kaj v položaj
a)
za prestrezanje, zadrževanje česa:
nastavljati čeber pod kap
;
nastavljati dlan, roko
/
ko je nastavljal kozarec k ustom, so ga vsi opazovali
/
ekspr.
nastavljal je uho, da bi slišal njun pogovor
prisluškoval je
b)
za lovljenje (živali):
nastavljati mreže, pasti
/
nastavljati lisicam, zajcem
;
pren.,
ekspr.
nastavljati limanice
c)
da se hitro, dobro vidi:
vse je nastavljal predenj
//
podstavljati, podtikati:
nastavljati bombe, mine
/
nastavljati zapreke
2.
teh.
delati s pomočjo priprave za regulacijo, da
a)
kaj pravilno, ustrezno deluje:
nastavljati žaromete
/
nastavljati ostrino slike
b)
se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini:
nastavljati dotok plina
/
nastavljati gumb za glasnost
3.
nav. ekspr.
delati zarodek, zasnovo, navadno cveta:
trava nastavlja semena
/
češnja že nastavlja prve cvetove
4.
pog.
zaposlovati
:
nastavljati mlade strokovnjake
;
nastavljajo predvsem ženske
●
ekspr.
nastavljati komu nož na grlo
skušati prisiliti koga k čemu
;
ekspr.
žena mu nastavlja roge
ima spolne odnose z drugimi moškimi
;
ekspr.
jelen že nastavlja rogove
začenjajo mu rasti, poganjati
nastávljati se
nav. ekspr.
1.
prihajati, postavljati se v opazen, dobro viden položaj:
vedno se je nastavljal na drugi konec ulice
/
slabš.
to dekle se rado nastavlja
navadno z vedenjem, oblačenjem skuša zapeljevati moške
●
ekspr.
nastavlja se mu na pot
ovira ga pri kaki dejavnosti, delu
2.
dopuščati delovanje česa na kaj:
nastavljati se toploti, sončnim žarkom
;
nastavljati obraz vetru
nastavljávec
-vca
in
nastavljálec -lca
[
nastau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor nastavlja (živalim) pasti, zanke:
nastavljavec je prišel pogledat, če se je kaj ujelo
/
nastavljavec pasti, zank
//
nav. ekspr.
kdor kaj nastavlja sploh:
ujeli so nastavljavca bomb
nastávljenec
-nca
m
(
ȃ
)
nekdaj
kdor je zaposlen (z odločbo):
tri mesece je bil nastavljenec
nastávljenka
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
ženska, ki je zaposlena (z odločbo):
vodilna nastavljenka
nastavljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
teh.
ki se (lahko) nastavi:
klešče z nastavljivimi čeljustmi
;
nastavljiva zaslonka
nástelj
in
nástel -i
ž
(
á
)
nar. vzhodnoštajersko
stelja
:
pripravljati nastelj
nastélja
-e
ž
(
ẹ̄
)
nar.
stelja
:
pripraviti nasteljo
;
iti v gozd po nasteljo
/
listje za nasteljo
nastežáj
in
na stežáj
prisl.
(
ȃ
)
navadno v zvezi z
odpreti
kolikor mogoče široko, popolnoma:
okna in vrata nastežaj odpreti
;
nastežaj odprta klet, kuhinja
/
ekspr.
nastežaj odprte oči, usta
/
ekspr.
nastežaj zazehati, zijati
nástil
-íla
tudi
nástilj -ílja
[
prva oblika
nastiu̯
in
nastil
]
m
(
á í
)
nar.
stelja
:
preskrbeti, pripraviti nastil
;
iti po nastil
;
pripeljali so dva voza nastila
/
listje, slama za nastil
nastílja
-e
ž
(
ī
)
nar.
stelja
:
napravljati nastiljo za živino
nastíljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od nastiljati:
nastiljanje z listjem
nastíljati
-am
nedov.
(
í
)
1.
s polaganjem, trosenjem stelje pripravljati ležišče domačim živalim:
nastiljati živini
;
nastiljati z listjem
;
kidati in nastiljati
/
nastiljati praprot, slamo
2.
knjiž.
trositi
,
metati
:
zmagovalcem so nastiljali cvetje na pot
nastílje
-a
s
(
ȋ
)
nar.
stelja
:
prinesti nastilje v hlev
/
grabiti listje za nastilje
nastláti
-stéljem
dov.
, nastêlji nasteljíte
(
á ẹ́
)
1.
s polaganjem, trosenjem stelje pripraviti ležišče domačim živalim:
nastlati živini
;
nastlati z listjem
;
skidal sem že, zdaj moram še nastlati
2.
knjiž.
natrositi
,
nametati
:
nastlati cvetje na pot
/
listje je nastlalo vrtne steze
prekrilo
3.
slabš.
povzročiti, da pride na kak prostor več odpadnih predmetov:
obiskovalci so nastlali okolico razglednega stolpa
;
zakaj si tako nastlal sobo
nastlán
-a -o:
nastlana slama
;
pot je nastlana z listjem
;
igrišče je nastlano s papirčki in vrečkami
nastòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
1.
prikaz česa naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom:
pripraviti se za nastop
;
harmonikarski, pevski, telovadni nastop
;
nastop najboljših drsalcev, godalnega kvarteta
/
učenci so priredili nastop
/
pog.
nastop na radiu, televiziji
/
njen nastop v glavni vlogi je navdušil gledalce
/
orkester ima po tri nastope na teden
//
sodelovanje, dejavna navzočnost pri športni, kulturni prireditvi:
omogočiti najboljšim smučarjem nastop na olimpijadi
2.
prikaz mnenja, stališča javno, pred občinstvom:
predsednikov prvi nastop je prenašala televizija
;
njegovi nastopi na kongresih so vzbujali zanimanje
/
Prežihov književniški nastop
;
od prvih nastopov v revijah do samostojne pesniške zbirke je
minilo več let
/
publ.
uspešni nastopi naših podjetij na tujem tržišču
/
protestni nastopi študentov proti rasni diskriminaciji
//
nav. mn.,
ekspr.
izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov:
razšla sta se mirno, brez nastopov
/
mučila ga je s svojimi ljubosumnimi nastopi
/
knjiž.
še na misel mi ne pride, da bi ti delala nastope
neprijetnosti, težave
3.
navadno s prilastkom
vedenje
2
,
ravnanje
:
imeti dober, eleganten, simpatičen, uglajen nastop
;
s svojim nastopom navdušuje ljudi
/
ponosen je na svoj svetovljanski nastop
/
manjka mu prepričljivosti v nastopu
4.
z rodilnikom
izraža začenjanje česa:
označiti nastop dejanja, stanja
/
knjiž.:
nastop pomladi
začetek
;
pred nastopom življenja na zemlji
pred nastankom
;
z nastopom noči so postali vsi zaspani
ko se je znočilo
/
pisar.
nastop službe takoj, plača po dogovoru
♦
pravn.
dilatorne ovire za nastop kazni
;
šol.
imeti nastop
opravljati učno uro, pri kateri se ocenjuje pedagoška sposobnost,
strokovno znanje kandidata
;
vet.
nastop
poškodba noge ob zgornjem robu kopita, povzročena s kopitom ali
podkvijo druge noge
nastopáč
-a
m
(
á
)
knjiž.
domišljav človek, gizdalin:
bil je navaden svetovljanski nastopač
nastópanje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od nastopati:
uspešno nastopanje pevskega zbora
;
dovoljenje za nastopanje
/
prepoved javnega nastopanja
/
nastopanje proti diktaturi
/
nastopanje bolezenskih znakov
nastopáški
-a -o
prid.
(
á
)
knjiž.
domišljav
,
gizdalinski
:
on ni nastopaški človek
/
festivalsko dogajanje je bilo preveč nastopaško
nastopáštvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
domišljavost
,
gizdalinstvo
:
nastopaštvo jim je tuje
/
sram ga je bilo zaradi njihovega nastopaštva
nastópati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
1.
prikazovati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom:
na proslavi nastopajo gojenci glasbenih šol
;
nastopati kot solist
/
nastopati z deklamacijo
/
pog.
nastopati na televiziji
/
v glavni vlogi nastopa gost iz Zagreba
//
biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi:
nastopati na mednarodnih tekmovanjih
/
nastopati za reprezentanco, v reprezentanci
/
že več let nastopa v mestnem gledališču
se (poklicno) ukvarja z gledališko dejavnostjo
2.
navadno s prislovnim določilom
javno, pred občinstvom prikazovati mnenje, stališče:
nastopati na zborovanjih
/
nastopati v javnosti, pred poslušalci
/
nastopati proti diktaturi
//
v zvezi s
kot
opravljati kako funkcijo:
nastopati kot zastopnik društva
3.
nav. ekspr.
izraža navzočnost v prostoru ali času:
termin lahko nastopa na več področjih
;
osebe, ki nastopajo v romanu, je izoblikoval pisatelj po ljudeh iz
okolice
●
zastar.
morje vsakih dvanajst ur nastopa
narašča
;
zastar.
advokat nastopa svojo politično kariero
začenja
nastopajóč
-a -e:
nastopajoči igralci
;
nastopajoča megla
;
sam.:
kritika je poudarila tehnično raven nastopajočih
nastópek
-pka
m
(
ọ̑
)
zastar.
posledica
:
bolezen je imela hude nastopke
/
nihče ni pomislil, kakšni bodo nastopki tega dejanja
nastópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na nastop:
predsednikov nastopni govor
♦
šol.
nastopno predavanje
prvo javno predavanje kandidata za univerzitetnega predavatelja
2.
star.
naslednji
,
prihodnji
:
prišel bo nastopno nedeljo
/
za uvod je spregovoril nastopne besede: Srečen sem, da smo se spet
zbrali
te, take(le)
nastopíti
in
nastópiti -im
dov.
(
ī ọ́ ọ̑
)
1.
prikazati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom:
nastopili so vsi učenci
;
na prireditvi so nastopili znani umetniki
/
nastopiti z vajami na orodju
/
pog.
nastopiti na radiu, televiziji
/
nastopiti v vlogi Hamleta
//
biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi:
naša reprezentanca bo nastopila na olimpijadi
;
nastopiti na festivalu zabavne glasbe
/
nastopiti za državno reprezentanco
2.
navadno s prislovnim določilom
javno, pred občinstvom prikazati mnenje, stališče:
nastopiti na kongresu
;
na volitvah je nastopilo več strank
;
nastopiti s svojimi predlogi
;
avtoritativno nastopiti
/
knjiž.
nastopiti v obrambo domovine
/
nastopiti proti rasni diskriminaciji
//
v zvezi s
kot
opraviti kako funkcijo:
nastopiti kot branilec, priča
/
ekspr.
pred gosti je nastopila kot prava dama
3.
nav. ekspr.
izraža začenjanje
a)
obstajanja, stanja:
po nekaj dneh je nastopila kriza
;
megla, odjuga nastopi
/
smrt je nastopila zaradi strela v sence
/
knjiž.:
nastopili so deževni dnevi
so se začeli
;
nastopila je noč
znočilo se je
;
ni še nastopil pravi čas
prišel
b)
z glagolskim samostalnikom
opravljanja dela, dejavnosti:
nastopiti službo
;
elipt.
nastopil je prvega
začel delati, hoditi v službo
/
nastopiti dopust
/
nastopiti delo
/
svojo umetniško pot je nastopil na podeželskem odru
●
zastar.
sin je nastopil gospodarstvo (po očetu)
prevzel, nasledil
;
zastar.
nastopil je šestnajsto leto
stopil je v šestnajsto leto
♦
pravn.
nastopiti kazen
;
šol.
nastopiti v razredu
imeti nastop
nastopívši
zastar.
:
prvič nastopivši na odru, je doživel velik aplavz
;
nastopivši mraz je napravil veliko škode
nastrádati
-am
dov.
,
tudi
nastradála
(
á
)
pog.,
ekspr.
postati deležen česa neprijetnega, neugodnega:
tako dolgo ga boš lomil, da boš nastradal
nastrán
in
na strán
prisl.
,
piše se narazen
(
ȃ
)
evfem.,
navadno v zvezi
iti na stran
iti na malo ali veliko potrebo:
šel je na stran
●
evfem.
mudi se mi na stran
opraviti moram malo, veliko potrebo;
prim.
stran
1
nastréči
-stréžem
dov.
, nastrézi nastrézite
in
nastrezíte; nastrégel nastrégla
(
ẹ́
)
s prestrezanjem priti do česa:
nastreči deževnico
;
nastreči (si) roso v dlani
/
nastreči poln škaf vode
/
ekspr.
sončnih žarkov bom nastregel zate
nastrél
-a
m
(
ẹ̑
)
lov.
mesto, kraj, kjer je žival v trenutku, ko jo zadene, oplazi krogla ali
šibra:
lovec je odšel na nastrel
;
žival je obležala nedaleč od nastrela
nastrelíti
-ím
dov.
, nastréli
in
nastrêli; nastrélil
(
ī í
)
1.
s streljanjem priti do določene količine česa, navadno divjadi:
nastreliti veliko divjih rac
2.
zastar.
obstreliti
:
medveda je le nastrelil
nastreljèn
-êna -o:
nastreljena divjad
nastréljati
in
nastreljáti -am,
tudi
nastréljati -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́; ẹ́
)
1.
s streljanjem priti do določene količine česa, navadno divjadi:
nastreljati veliko fazanov, zajcev
2.
s streljanjem spraviti kam:
v tarčo je nastreljal veliko krogel
nastréljati se
in
nastreljáti se,
tudi
nastréljati se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po streljanju:
v zadnji lovski sezoni se je nastreljal
nastréšek
-ška
m
(
ẹ̑
)
1.
del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe;
napušč
:
širok nastrešek
;
nastrešek hiše
/
lastovka si spleta gnezdo pod nastreškom
;
pren.,
knjiž.
sedla je na klop pod gostim nastreškom češenj
2.
streha nad kakim delom stavbe ali pred njim, navadno manjša;
nadstrešek
:
zgraditi nastrešek
;
nastrešek ob vhodu
nastréšje
-a
s
(
ẹ̑
)
del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe;
napušč
:
hiša ima široko nastrešje
/
poriniti voz izpod nastrešja
;
postaviti pod nastrešje
nastŕgati
-am
tudi
-stŕžem
dov.
(
ŕ r̄
)
s strganjem priti do določene količine česa:
nastrgati hren
/
nastrgati z nožem
;
pren.,
ekspr.
na tem bregu komaj nastrga kak voziček krme
nastŕgan
-a -o:
posuti jed z nastrganim parmezanom
nastríči
-strížem
dov.
, nastrízi nastrízite; nastrígel nastrígla
(
í
)
s striženjem priti do določene količine česa:
nastriči papir, volno
/
za rese nastrižete dvajset centimetrov dolge niti
nastròj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
usmerjenost
,
naravnanost
:
dobro pozna nastroj svojih ljudi
;
nacionalistični nastroj meščanstva
/
neprijetni dogodek jim je pokvaril veseli nastroj
(veselo) razpoloženje
nastrojèn
-êna -o
prid.
(
ȅ é
)
knjiž.,
s prislovnim določilom
usmerjen
,
naravnan
:
konservativno nastrojeni ljudje
;
bojevito nastrojena mladina
/
logično nastrojeno opazovanje
/
danes je dobro, veselo nastrojen
(dobro, veselo) razpoložen
nastrojênje
-a
s
(
é
)
knjiž.
usmerjenost
,
naravnanost
:
idejno nastrojenje mlade generacije
/
biti v veselem nastrojenju
(veselem) razpoloženju
nastrojênost
-i
ž
(
é
)
knjiž.
usmerjenost
,
naravnanost
:
bojevita nastrojenost mladine
;
v delu se kaže pisateljeva pesimistična nastrojenost
;
šovinistična nastrojenost skrajnežev
/
vesela nastrojenost družbe se je z njegovim prihodom stopnjevala
(veselo) razpoloženje
nastŕžek
-žka
m
(
ȓ
)
knjiž.
kar se nastrga:
nastržek krede
nasúkati
-am
in
-súčem
dov.
,
tudi
nasukájte;
tudi
nasukála
(
ú
)
1.
s sukanjem spraviti na kaj:
nasukati malo vate na paličico
//
ekspr.
nakodrati
,
naviti
:
nasukati brke, lase
2.
ekspr.
ogoljufati
,
prevarati
:
pošteno so te nasukali
;
nasukali so ga za dediščino
nasúkan
-a -o
1.
deležnik od nasukati:
nasukani brki
;
nasukana preja
2.
ekspr.
zvit
,
prebrisan
:
fant je zelo nasukan
nasukljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nakodrati
,
naviti
:
nasukljati lase (v kodre)
nasuklján
-a -o:
nasukljani brki, kodri
nasušíti
-ím
dov.
, nasúšil
(
ī í
)
s sušenjem priti do določene količine česa:
nasušiti jabolka
;
nasušiti si dovolj zdravilnih zelišč
nasušèn
-êna -o:
vreča nasušenih gob
nasúti
-sújem
dov.
, nasúl
in
nasùl
(
ú ȗ
)
1.
spraviti kam kaj sipkega, drobnega:
nasuti grah v posodo
;
nasula je za pest soli
;
brezoseb.
snega je nasulo do gležnjev
;
pren.,
ekspr.
nasula jim je veliko novic o njem
●
ekspr.
nasuti komu peska v oči
zavestno prikriti, zamegliti komu resnico
2.
narediti kaj prekrito s čim sipkim, drobnim:
pot so že nasuli
;
na debelo nasuti s peskom
//
z nasipanjem narediti kaj višje:
zemljišče je treba na tem mestu še nasuti
nasút
-a -o:
s peskom nasuta pot
;
nasuta pregrada
nasutína
-e
ž
(
í
)
plast skal, kamenja, peska, nastala zaradi krušenja, nasipanja:
nekaj metrov visoka nasutina
;
nasutina ledenika
/
nasutina skal
/
s težavo so prečkali nasutino
nasútje
-a
s
(
ȗ
)
grad.
plast zdrobljenega gradbenega materiala za utrjevanje, izravnavanje:
nasutje za cesto
nasvaljkáti
-ám
in
nasváljkati -am
dov.
(
á ȃ; ȃ
)
s svaljkanjem priti do določene količine česa:
nasvaljkati dovolj svaljkov
●
ekspr.
vsak dan si brke počeše in nasvaljka
naviha, navije
nasvédrati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
ekspr.
nakodrati
,
naviti
:
nasvedrala ji je lase
;
nasvedrati lasuljo
nasvédran
-a -o:
gosti, nasvedrani lasje
nasvèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo, zlasti v neprijetnem,
neugodnem položaju, ravna, dela:
poslušati, upoštevati, zanemarjati nasvete
;
prositi, vprašati za nasvet
;
naredil je po njegovem nasvetu
;
pomagati z nasveti
;
dober, prijateljski nasvet
/
dati, dobiti nasvet
/
publ.
iskati nasvet pri zdravniku
iti k zdravniku
/
v reviji je tudi precej praktičnih nasvetov za gospodinje
/
pravni, strokovni nasveti
2.
zastar.
predlog
:
večina je odobrila njegov nasvet
nasvetováti
-újem
in
nasvétovati -ujem
dov.
(
á ȗ; ẹ́
)
1.
dati nasvet:
prijatelj mi je to nasvetoval
;
nasvetoval sem mu, naj gre k odvetniku
;
storil sem, kakor so mi nasvetovali
/
elipt.
zdravnik mu je nasvetoval planine
naj gre v planine
2.
zastar.
predlagati
:
nasvetovati koga za kako službo
;
državni pravdnik je nasvetoval za obtoženca osem let zapora
nasvídenje
in
na svídenje
medm.
(
ȋ
)
izraža pozdrav pri slovesu:
fantje, nasvidenje
;
iti moram, nasvidenje
/
vznes.,
v krščanskem okolju,
ob smrti
nasvidenje nad zvezdami
●
ekspr.
pa nasvidenje zvečer na zabavi
sestali, srečali se bomo spet na zabavi
nasvinjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
umazati
,
onesnažiti
:
otroci so vso sobo nasvinjali
nàš
náša -e
zaim.
(
ȁ á
)
1.
izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe:
naš avto, vrt
;
naša vas
;
to je naše
/
naše oči
//
izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina:
govorimo o našem slovstvu
/
silvestrovali smo v našem kulturnem domu
;
od naših športnikov smo več pričakovali
2.
izraža splošno pripadnost tej skupini:
naš namen
;
naša hvaležnost, skrb
;
naše veselje
//
izraža razmerje med to skupino in okolico:
naš razvoj
;
naš ugled je zrasel
3.
izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine:
naši otroci, predniki
;
naša teta
/
naši znanci
/
naš jezik, narod
/
naša domovina
/
nar.
naš ata so rekli
4.
izraža izhajanje od te skupine:
naš predlog
;
naše pismo poslancu
/
kot vljudnostna fraza ob smrti
naše sožalje
5.
pog.
izraža (stalno) povezanost s to skupino:
to je naš vlak
;
naše omizje
6.
ekspr.
izraža čustven odnos, navezanost:
naš Triglav
;
naše morje
/
dela za našo stvar
/
to je naš človek
privrženec, somišljenik
7.
knjiž.
izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo
skromnost:
junak našega romana je v sebi razdvojen
;
v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike
/
naša povest se začenja v krčmi
//
vznes.,
v vladarskih razglasih
moj
:
v desetem letu našega vladanja
8.
pri štetju let,
v zvezi
naše štetje
izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva:
naše štetje se razlikuje od mohamedanskega
/
našega štetja
ali
po našem štetju
;
pred našim štetjem
●
umetnost našega časa
sedanjega
;
v naših časih je bilo drugače
ko smo bili še mlajši
;
knjiž.
v našem primeru ne gre za krivdo
v primeru, ki ga obravnavamo
;
ekspr.
v mladosti je ves svet naš
se ne zavedamo nobene omejitve
;
pog.
danes boš naš
naš gost
;
pog.
tat bo kmalu naš
ga bomo kmalu ujeli
;
prisl.:,
pog.
govoriti po naše
v jeziku, ki je tu v rabi
;
sam.:
naši so zmagali
naši vojaki, športniki
;
ali boš kaj obiskal naše
moje sorodnike, svojce
;
tu ni nič našega
naše lastnine
;
hodi po našem
po našem svetu;
prim.
moj
,
najin
našáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
nav. slabš.
1.
narediti, da je kje veliko stvari, navadno odvečnih:
sobo je preveč našaril z drobnarijami
/
našariti govor s frazami in retoričnimi cvetkami
2.
neprimerno, pisano obleči:
otroke vedno tako našari
;
za obisk se je našarila od nog do glave
našárjen
-a -o:
neokusno našarjen prostor
;
s trakovi in pentljami našarjena suknja
;
pisano našarjena ženska
našárjenost
-i
ž
(
ȃ
)
nav. slabš.
lastnost, značilnost našarjenega:
našarjenost sobe ga je motila
naščepériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nav. ekspr.
postaviti v pokončen, štrleč položaj:
v mrazu so ptice naščeperile perje
/
voznik je naščeperil obrvi
namrščil
//
s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno,
košato:
petelinček je naščeperil rep
naščepériti se
dobiti pokončno, štrleče perje:
škorec se je naščeperil
naščepérjen
-a -o:
naščeperjena ptica
naščetíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
postaviti v položaj, kot so bodice pri ježu:
pes je močno zarenčal in naščetinil dlako
naščetíniti se
postaviti se v položaj, kot so bodice pri ježu:
mački se je naščetinila dlaka
/
pes se je naščetinil in zatulil kakor volk
dobil naščetinjeno dlako
●
ekspr.
od besa so se mu naščetinili brki
zelo se je razjezil
naščetínjen
-a -o:
je naščetinjen kakor jež
;
naščetinjena dlaka
naščúvati
-am
tudi
-újem
dov.
(
ú
)
povzročiti, da postane kdo napadalen, sovražno razpoložen:
naščuvati psa na neznanca
/
naščuvali so ga zoper mene
našemáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
neprimerno, smešno obleči;
našemiti
:
otroka vedno tako našemari
;
našemaril se je v čudno uniformo
;
našemarila se je kakor za svatbo
našemárjen
-a -o:
našemarjena ženska
;
vedno je našemarjena
našemárjenost
-i
ž
(
ȃ
)
našemljenost
:
smejali so se njegovi našemarjenosti
našémiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
obleči v (pustno) šemo:
otroka so našemili v paža
;
našemiti se v cunje
//
slabš.
neprimerno, smešno obleči:
nikar tako ne našemi otroka
našémljen
-a -o:
našemljeni otroci so hodili od hiše do hiše
;
vedno je nekoliko našemljena
našémljenec
-nca
m
(
ẹ̑
)
nav. slabš.
našemljen človek:
smejati se našemljencem
našémljenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
slabš.
stanje našemljenega človeka:
bil je smešen v svoji našemljenosti
našemúriti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
zastar.
neprimerno, smešno obleči;
našemiti
:
našemuriti otroka
našemúrjen
-a -o:
našemurjena ženska
našepetáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
ekspr.
reči, povedati tako, da ni vsem znano:
povedal ji je vse, kar so mu našepetali o njej
našepetáti se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po šepetanju:
ko se je našepetal z dekletom, je odšel domov
našepetávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
prišepetavati
:
nekaj mu našepetava
/
našepetavali so mu na uho, kakšna je
našéškati
-am
in
našêškati -am
dov.
(
ẹ̑; ȇ
)
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
mati ga je našeškala
;
pošteno so ga našeškali s palico
našešúriti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
ekspr.,
zastar.
okrasiti
,
olepšati
:
našešuriti klobuk s cvetlicami
našešúriti se
našopiriti se, naščeperiti se:
kokoš se je našešurila
našešúrjen
-a -o:
našešurjena kokoš
náši
in
nashi
-ja
[
náši
]
m
(
ȃ
)
azijska hruška, po obliki podobna jabolku:
krhlji našija
;
solata z našiji
našíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ošiliti
:
našiliti svinčnike
●
pes je našilil ušesa
prisluhnil z dvignjenimi uhlji
našínec
-nca
m
(
ȋ
)
zastar.
privrženec
,
somišljenik
:
zborovanja so se udeležili številni našinci
/
ponemčeni našinci
rojaki
našítek
-tka
m
(
ȋ
)
nav. mn.
našit okrasek na obleki, oblačilu:
ob vratu in na prsih so ji bluzo krasili bogato izvezeni našitki
;
obleka z žametnimi našitki
//
košček blaga z znaki čina na uniformi:
uniforma z zlatimi našitki na ramenih
/
generalski, častniški našitki
našíti
-šíjem
dov.
, našìl
(
í ȋ
)
s šivanjem pritrditi na kaj:
našiti aplikacije
;
našiti trak na obleko
/
prt je našila s pisanimi nitmi
našít
-a -o:
plašč z velikimi našitimi žepi
našív
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.
našitek
:
obleka z bogatimi našivi
/
častniški našivi
našívek
-vka
m
(
ȋ
)
nav. mn.
našitek
:
obleka z belimi našivki
naškóditi
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
nekoliko škoditi:
mislil je, kako bi mu lahko kaj naškodil
;
hrana nam je naškodila
/
to bi lahko naškodilo njegovemu talentu
naškrápljati
-am
nedov.
(
ȃ
)
brezoseb.,
nar. vzhodno
začenjati deževati:
že naškraplja
/
v osebni rabi
ves dan je naškrapljal dež
naškróbiti
-im
dov.
(
ọ̄
)
prepojiti s škrobovo raztopino, da se doseže večja trdota tkanine:
naškrobiti ovratnik, srajco
naškróbljen
-a -o:
obleka z belimi naškrobljenimi čipkami
našmínkati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.
naličiti
1
:
našminkati trepalnice
;
skrbno se našminkati
;
našminkati si ustnice
/
našminkati igralca pred nastopom
našmínkan
-a -o:
našminkane ustnice
;
našminkana ženska
;
opazno je našminkana
našóbiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̄
)
navadno v zvezi z
ustnice
potisniti naprej:
užaljeno je našobila ustnice
/
našobiti usta
;
otrok se je našobil
našóbiti se
s tako potisnjenimi ustnicami izraziti užaljenost, nejevoljo:
pogledala jo je in se našobila
;
zaničljivo se našobiti
našóbljen
-a -o:
našobljene ustnice
;
našobljena usta
našópati
-am
dov.
(
ọ̑
)
nižje pog.
1.
nagačiti
:
našopati medveda, orla
2.
zelo nahraniti, nakrmiti:
našopati kokoši, purane
/
nizko
tako so me našopali, da komaj diham
našopíriti
-im
dov.
(
í ȋ
)
postaviti v pokončen, štrleč položaj:
vrabčka sta našopirila perje
//
s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno,
košato:
petelin je našopiril rep
;
pren.,
ekspr.
pripoved je zelo našopiril
našopíriti se
1.
dobiti pokončno, štrleče perje:
ptica se je našopirila
●
ekspr.
le kdo mi bo ukazoval, se je našopirila
jezno, prezirljivo rekla
2.
ekspr.
opazno, pozornost vzbujajoče se obleči:
vsa se je našopirila, ko je šla v mesto
našopírjen
-a -o
1.
deležnik od našopiriti:
našopirjen pav
;
našopirjene fraze
2.
ekspr.
bahav
,
domišljav
:
druži se s tisto našopirjeno žensko
;
prisl.:
hodila je našopirjeno
našopírjenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost našopirjenega:
našopirjenost perja
/
ekspr.
našopirjenost v izražanju in vedenju
nášost
-i
ž
(
á
)
pripadnost, privrženost skupini, skupnosti, ki jo kdo dojema kot
svojo:
našost kandidatov ne sme imeti prednosti pred kvaliteto
/
poudarjanje našosti vojske
našpíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
pog.,
ekspr.
napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega:
to grdobijo ti je on našpičil
;
vsak dan kaj našpiči
/
našpičil (jih) je za tri mesece zapora
●
pog.
ob najmanjšem šumu je pes našpičil ušesa
prisluhnil z dvignjenimi uhlji
našpíčen
-a -o
1.
deležnik od našpičiti:
našpičena grdobija
2.
piker
,
zbadljiv
:
našpičen človek
/
ima zelo našpičen jezik
//
nerazpoložen
,
razdražljiv
:
kaj si danes tako našpičen
/
nekam našpičen je proti nji
našpíkati
-am
dov.
(
ī ȋ
)
pog.
napikati
,
nabosti
:
nezrela jabolka našpikamo z iglo
;
našpikati testo
●
pog.
našpikali so mu nekaj injekcij
dali so mu jih
našpônati
-am
dov.
(
ȏ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
1.
napeti, nategniti:
na ploščo je našponal vrv
2.
zvišati, dvigniti, povečati:
zaradi slabe svetlobe je našponal kontraste
;
našponati ceno
;
našponati ritem
//
izkoristiti, izrabiti vse razpoložljive možnosti:
našponali so urnik, kolikor se je dalo
3.
povzročiti visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti:
v polurnem nastopu je dodobra našponal slovensko mladino
4.
prevarati:
našponal jih je, da se je zaletel v podboj vrat, kar so mu vsi
verjeli
našpônan
-a -o:
našponan jermen
/
pričakovanja za drugi album so bila našponana
;
cene so zelo našponane
/
našponan program
;
bolj našponan urnik bi verjetno sploh ne bil več izvedljiv
naštéti
-štêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
s štetjem ugotoviti določeno število česa:
našteli so dva tisoč prebivalcev manj kot pri zadnjem štetju
;
v preteklem letu so našteli nad sto tisoč obiskovalcev galerije
je bilo
/
naštej do petdeset
štej, preštej
2.
v govoru, pisavi združiti v zaključeno zaporedje več istovrstnih
členov:
naštejte najpomembnejša dela Ivana Cankarja
;
naštel je igralce, ki utegnejo dobiti nagrado
;
lahko bi našteli še več podobnih primerov
/
poimensko našteti vse prijavljene
3.
pog.
dati, izročiti (s štetjem) določeno vsoto denarja:
kupec mu je takoj naštel denar
;
naštel mu je dva stotaka
/
našteti komu denar na roko
neposredno izplačati
●
ekspr.
ima le toliko prijateljev, da bi jih lahko na prste ene roke
naštel
zelo malo
;
pog.
našteti jih komu po hrbtu
natepsti ga
naštét
-a -o:
naštete pomanjkljivosti je treba odpraviti
;
sam.:
tudi on je bil med naštetimi
naštétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od našteti:
naštetje najpomembnejših del
našteválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na naštevanje:
naštevalna metoda
♦
jezikosl.
naštevalna skupina
na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v
slovarju za zgled
naštévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od naštevati:
naštevanje imen, problemov
naštévanka
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
poštevanka
:
učiti otroke naštevanko
naštévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
v govoru, pisavi združevati v zaključeno zaporedje več istovrstnih
členov:
našteva jim dela, ki jih je treba opraviti
;
podrobno je začel naštevati vse kraje, ki jih je videl
●
pog.,
ekspr.
naštevati jih komu
opominjati, oštevati ga
naštímati
-am
dov.
(
ī
)
nižje pog.
naravnati
,
uravnati
:
naštimati uro
●
nižje pog.
kaj si spet naštimal
napravil neprimernega, nedovoljenega
naštímati se
lepo, skrbno se obleči:
naštimala se je in odšla
naštudíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od naštudirati:
naštudiranje igralskih vlog
naštudírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
s študijem, z vajo pripraviti za podajanje, izvajanje na odru:
naštudirati igro pod vodstvom priznanega režiserja
;
naštudirati ljudske plese, skladbe za mladino
;
igralec je svojo vlogo dobro naštudiral
/
glasb. žarg.
zbor je naštudiral mlad dirigent
pripravil za nastop
2.
naučiti se:
naštudirati lekcijo
;
še dosti moram naštudirati
naštudíran
-a -o:
naštudirana igra, opera
naštúliti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
nav. ekspr.
dati čemu obliko štule:
naštuliti lase na tilniku
naštúliti se
neokusno, neprimerno se obleči:
naštulila se je kot šoja
naštúljen
-a -o
1.
deležnik od naštuliti:
naštuljeni lasje
2.
domišljav
,
prevzeten
:
naštuljen človek
/
naštuljen ton njegove kritike
našúntati
-am
dov.
(
ú
)
nižje pog.
nahujskati
,
naščuvati
:
našuntali so ga proti meni
;
našuntali so jo, da je to storila
našvŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
oče ga je zelo našvrkal
;
našvrkati z bičem, s palico
nát
-í
ž
(
ȃ
)
nar.
nadzemni deli repe, krompirja, korenja:
krompir ima lepo nat
;
repna nat
natákanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od natakati:
natakanje vina, vode
natákar
-ja
m
(
ȃ
)
gostinski delavec, ki se ukvarja s strežbo gostov:
plačati natakarju
;
poklicati natakarja
/
barski, ladijski natakar
;
plačilni natakar
ki obračunava storitve in prevzema plačila
natákarica
-e
ž
(
ȃ
)
gostinska delavka, ki se ukvarja s strežbo gostov:
plačati natakarici
;
prijazna natakarica
natákarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na natakarje:
natakarski frak
;
natakarska denarnica
/
natakarski poklic
natákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
spravljati kam kaj tekočega, zlasti pijačo:
natakati vino, žganje v kozarce
/
voda je curela in se natakala v kotanjo
natekala
2.
polniti s tekočino, zlasti s pijačo:
natakal je steklenico
;
natakati kozarce z vinom
;
pridno si natakajo in praznijo kozarce
natákati se
ekspr.
veliko piti (alkoholne pijače):
natakati se z vinom
/
kar naprej se nataka s kavo
nataknítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od natakniti:
nataknitev prstana
natakníti
in
natákniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
spraviti kaj na razmeroma oster, koničast predmet:
natakniti meso na raženj
;
natakniti na konico noža, na vilice
;
obleka se ji je nataknila na žebelj
/
razjarjen bik ga je nataknil na roge
/
nataknili so ga na kol
zlasti v srednjem veku
mučili so ga, usmrtili z nataknitvijo na ošiljen kol
2.
napraviti, da pride kaj na določeno mesto:
natakniti volu jarem na vrat
;
nataknil ji je prstan
;
natakniti otroku rokavice
;
natakniti si masko
;
ekspr.
nataknil si je očala na nos
/
paznik mu je nataknil lisice
3.
ekspr.
obleči, obuti, navadno hitro:
še čevlje nataknem, pa grem
;
natakniti si hlače, obleko
●
ekspr.
žena mu je nataknila roge
imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi
;
ekspr.
preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik
mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje
natáknjen
-a -o
1.
deležnik od natakniti:
na raženj nataknjen piščanec
2.
ekspr.
nerazpoložen
,
razdražljiv
:
pogosto je nataknjen
;
prisl.:
pusti me, je rekel nataknjeno
natáknjenost
-i
ž
(
á
)
ekspr.
nerazpoloženost
,
razdražljivost
:
nataknjenost ga je minila
;
v glasu mu je zvenela nataknjenost
natalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
število, ki pove, koliko (živih) otrok se rodi v letu na tisoč
prebivalcev, rodnost:
nataliteta pada, raste
;
dežela ima nizko, visoko nataliteto
;
nataliteta je večja kot mortaliteta
natalíti
-ím
dov.
, natálil
(
ī í
)
teh.
1.
s taljenjem priti do določene količine česa:
nataliti nekaj kositra
2.
nekoliko staliti:
vročina je natalila kontakte
natálnost
-i
ž
(
ȃ
)
nataliteta
,
rodnost
:
natalnost pada
natánčen
-čna -o
prid.
, natánčnejši
(
ȃ
)
1.
ki opravlja svoje delo, naloge v največji mogoči popolnosti:
natančen delavec, uslužbenec
;
učitelj je zelo natančen, pretirano natančen
;
ekspr.
ne bodi tako prekleto natančen
;
ta človek je natančen kot stroj
/
pri delu je natančen
//
narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti:
natančen merilni instrument
;
natančna tehtnica
;
za tako delo je potrebno natančno orodje
2.
ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti:
natančna analiza, preiskava
;
potrebna je natančnejša kontrola vseh naprav
;
natančno merjenje
/
natančno navodilo
/
natančnejša obrazložitev sodbe
3.
ki z največjo mogočo popolnostjo kaže, podaja resnično stanje:
natančnega časa, datuma se ne spominjam
;
napisati natančen naslov
;
natančen opis dogodka
;
imeti natančne podatke
/
natančen načrt
;
natančna risba
/
račun ni natančen
//
ki se ujema z originalom:
natančen prepis pogodbe
natánčno
1.
prislov od natančen:
natančno analizirati snov
;
natančno določiti, predpisati
;
predstava se prične natančno ob petih
točno ob petih
/
meriti čas na sekunde natančno
;
škodo so ocenili precej natančno
2.
v členkovni rabi
poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z
resničnostjo:
natančno tako sem povedal
;
zgodilo se je natančno desetega maja
/
dela potekajo natančno po načrtu
/
ponovil je vse do pike natančno
;
do minute natančno prihaja v službo
●
ekspr.
stvari ni treba jemati tako natančno
čisto tako, kot je rečeno ali zapisano
natánčnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
natančen človek:
natančnež bi odkril še kako pomanjkljivost
;
fant je pretiran natančnež
natánčnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost natančnega človeka:
všeč mi je njegova natančnost
/
učenje strojepisja zahteva natančnost in vztrajnost
;
pretirana natančnost pri delu
/
ekspr.
svoje delo opravlja z matematično natančnostjo
/
natančnost merjenja
;
natančnost zapisnika
natánek
-nka -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
natančen
:
v vseh stvareh je zelo natanek
/
spomniti se natankega datuma;
prim.
natanko
natánkati
-am
dov.
(
ȃ
)
pog.
natočiti gorivo:
črpalkar mu je natankal bencin in zamenjal olje
/
natankal je dvajset litrov
natánko
prisl.
(
ȃ
)
1.
ekspr.
izraža, da je upoštevano, zajeto vse, tudi podrobnosti:
natanko poučen o stanju
;
natanko razložiti
/
do sekunde natanko preračunan mrk
;
stvar si oglej malo bolj natanko
/
ne razumem vas natanko
čisto, popolnoma
●
pog.
tu nismo tako natanko
nismo tako strogi; ne pričakujemo tako velike obzirnosti,
pozornosti
;
ekspr.
stvari ni treba jemati tako natanko
čisto tako, kot je rečeno ali zapisano
2.
v členkovni rabi
poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z resničnostjo;
natančno
:
natanko to sem povedal
;
natanko tako se je zgodilo
;
stal bo natanko sredi sobe
/
slavnost poteka natanko po načrtu;
prim.
natanek
natečáj
-a
m
(
ȃ
)
javna objava, s katero se iščejo kandidati za prevzem določenega dela
ali za službo:
delo so oddali brez natečaja
;
natečaj za izvirna dramska dela
;
natečaj za sprejem študentov v prvi letnik
/
razpisati natečaj za delovno mesto
;
udeležiti se natečaja
;
sodelovati v natečaju
/
javni natečaj
natečájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na natečaj:
natečajni pogoji
/
natečajni osnutek za spomenik
;
razstava natečajnih del
/
natečajna komisija, žirija
natečájnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor se udeleži natečaja:
nekaj natečajnikov je že poslalo svoje osnutke
natéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
vsiljiv
,
nadležen
:
zelo natečen človek je
/
natečna zadeva
neprijetna
natêči
-têčem
dov.
, natêci natecíte; natékel natêkla
(
é
)
nekoliko oteči:
gleženj, prst mu je natekel
natêči se
priti kam, pojaviti se kje v določeni količini:
voda se je natekla v posodo
;
čez noč (se) je nateklo za dve vedri vode
/
ko so zajezili reko, se je nateklo globoko jezero
/
jarek se je natekel do vrha
napolnil
/
ekspr.:
v sklad se je nateklo premalo denarja
;
iz okoliških vasi se je nateklo mnogo ljudi
natèg
-éga
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
nategnitev
,
nategovanje
:
žica se je pretrgala zaradi natega
;
nateg kože, vrvi
2.
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
dejanje, s katerim kdo zavede koga v zmoto, zlasti z namenom, da se
okoristi:
ko kupci spoznajo, da gre zgolj za nateg, je prepozno
;
finančni, marketinški nateg
;
največji nateg desetletja, stoletja
/
to je čisti, navaden, popoln nateg!
3.
fiz.,
teh.
istočasno delovanje dveh enako velikih, narazen usmerjenih sil,
ležečih na isti premici:
povečati nateg
/
obremenitev na nateg
;
prožnost v nategu
natéga
-e
ž
(
ẹ̑
)
teh.
priprava v obliki cevi za izvlečenje, pretakanje tekočine:
odstraniti vodo z natego
;
steklena natega
/
izvleči polno natego vina
/
princip natege
nategnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od nategniti:
nategnitev zlomljenega uda
nategníti
in
natégniti -em
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
z vlečenjem povzročiti
a)
da doseže kaj večjo, največjo dolžino:
nategniti jermen, vrv
;
močno nategniti struno
napeti
/
nategniti elastiko
/
voznik je nategnil vajeti
/
nategniti kapo čez ušesa
;
nategnila je krilo čez kolena
potegnila
/
ekspr.
nategnil je korak, da bi pravočasno prišel
začel je delati daljše korake
b)
nav. ekspr.
da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub;
poravnati
,
zravnati
:
skušal je nategniti rokav
/
nategniti pregrinjalo na postelji
//
ekspr.
obleči, navadno malomarno, površno:
nategnil je suknjič in odšel
/
v naglici je nategnila nase krilo
2.
pog.
povzročiti, da traja kaj dalj časa;
podaljšati
,
potegniti
:
delovnik so nam nategnili še za dve uri
/
še pet minut bom nategnil predavanje
3.
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
nalagati
2
,
ogoljufati
,
prevarati
:
že spet ga je nategnil
;
nikar ne dovoli, da bi te nategnil
4.
star.
navzeti se, zlasti barve, vonja:
vino po pretakanju rado nategne
/
slivovka nategne barvo vina
●
ekspr.
nategniti harmoniko
zaigrati na harmoniko
;
ekspr.
nategniti otroku ušesa
kaznovati ga s potegljaji za uhelj
;
ekspr.
nategnil je ušesa, da bi slišal
prisluhnil
;
ekspr.
uzde, vajeti mu bo treba nategniti
biti bolj strog, zahteven do njega
nategníti se
in
natégniti se
ekspr.
razvleči se, raztegniti se:
odeja se je že nategnila
/
to krilo se rado nategne
natégnjen
-a -o:
nategnjena odeja
;
nategnjene vajeti
nategovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nategovati:
nategovanje elastike
/
nategovanje harmonike
/
pog.
nategovanje delovne dobe
/
pog.,
v sproščenem ožjem krogu:
nategovanje ljudi
;
umazana igra nategovanja in skrivanja
nategováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z vlečenjem povzročati
a)
da doseže kaj večjo, največjo dolžino:
nategovati vrv, žico
;
nategovati elastiko
/
voznik je krepko nategoval vajeti
/
nategovati kapo čez ušesa
vleči
/
ekspr.
ljudje v zadnji vrsti so nategovali vratove
iztegovali
b)
nav. ekspr.
da postaja kaj bolj ravno, gladko, brez gub;
poravnavati
,
zravnavati
:
nategovati rjuho
2.
pog.
povzročati, da traja kaj dalj časa:
nategoval je debato v nedogled
;
svojo pripoved je zelo nategoval
3.
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
goljufati
,
lagati
2
,
varati
:
nategoval ga je, da mu bo plačal
;
kar naprej jih nategujejo
4.
star.
navzemati se, zlasti barve, vonja:
vino rado nateguje
●
ekspr.
jug nateguje
piha
;
ekspr.
nategovati harmoniko
igrati na harmoniko
;
ekspr.
pri tem je kislo nategoval obraz
z mimiko na obrazu izražal razočaranje, žalost
;
ekspr.
nategovati ušesa
prisluškovati
;
ekspr.
nategovati žganje iz čutare
piti
;
ekspr.
nategovati podatke na lastno kopito
na silo jih prilagajati svojim razmeram, potrebam
nategováti se
ekspr.
zelo se truditi, si prizadevati:
vse življenje se že nateguje
;
nateguje se kot (črna) živina
natéhtati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
s tehtanjem priti do določene količine česa:
natehtati kilogram sladkorja
naték
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
etn.,
po ljudskem verovanju
bitje, ki povzroča, da človeku jed ne tekne;
netek
2
:
radi so poslušali pripovedovanje o vilah in nateku
2.
zastar.
vsiljiv, nadležen človek:
že spet je tu ta zoprni natek
natékati se
-am se
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
prihajati kam, pojavljati se kje v določeni količini:
v strugo se nateka vsa voda s pogorja
/
kri se je natekala v lužo
/
ekspr.
od kod se ti nateka toliko denarja
;
na trg se natekajo ljudje
;
pren.,
pesn.
v sobo se je natekal mrak
2.
dov.
s tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:
na travniku so se otroci natekali in nakričali
natékati
brezoseb.,
nar. vzhodno
zamakati
,
puščati
:
na več krajih nateka
/
v osebni rabi
streha spet nateka
natelováditi se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
s telovadbo zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:
otroci so se natelovadili in naskakali
/
ekspr.
pri spravljanju premoga so se pošteno natelovadili
so se utrudili
natépati
-am
stil.
-ljem
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
ekspr.
1.
jesti
:
fant je natepal kruh
/
pol leta so natepali samo krompir in polento
2.
zastar.
tepsti
,
pretepati
:
natepal ga je z debelo palico
●
ekspr.
ves dan so natepali prašno cesto
ves dan so hodili
natepávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
ekspr.
jesti
:
sedli so za mizo in začeli natepavati
/
natepavati koruzni močnik
/
dan na dan natepavajo kislo zelje in fižol
/
tako natepava, da manjka že pol hleba
;
natepavati se s kruhom
2.
ekspr.
tepsti
,
pretepati
:
zakadil se je vanj in ga začel natepavati
●
pog.
celo popoldne sva natepavala pingpong
igrala
natêpsti
-têpem
dov.
, natépel natêpla
(
é
)
dati komu udarce:
ker ni ubogal, ga je oče natepel
;
natepsti koga z bičem, palico
natêpsti se
ekspr.
priti kam, pojaviti se kje v velikem številu:
na trg so se natepli ljudje
;
v dvorano se je nateplo veliko otrok
/
nad dolino so se natepli gosti oblaki
natésnoma
prisl.
(
ẹ̑
)
star.
tesno, na tesno:
natesnoma zaprt
natéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
priprava za nategovanje, napenjanje:
nateza za jadro
natezálec
-lca
[
natezau̯ca
in
natezalca
]
m
(
ȃ
)
priprava za nategovanje, napenjanje:
kovinski natezalci za čevlje
natezálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je za nategovanje, napenjanje:
natezalna priprava
♦
zgod.
natezalno kolo
srednjeveška mučilna priprava za nategovanje
natezálka
-e
[
tudi
natezau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
obrt.,
navadno v zvezi
klešče natezalke
klešče za dajanje zgornjega dela čevlja na kopito:
naročiti klešče natezalke
natezálnica
-e
[
tudi
natezau̯nica
]
ž
(
ȃ
)
nekdaj
mučilna priprava za nategovanje:
dali, privezali so ga na natezalnico
;
pren.
kaznuje ga z natezalnico dvomov in upanj
natezálnik
-a
m
(
ȃ
)
priprava za nategovanje, napenjanje, zlasti žice:
napeti žico z natezalnikom
/
žični natezalnik
natezálo
-a
s
(
á
)
natezalnik
,
natezalec
:
uporaba natezala in drugih pripomočkov
natézanje
-a
s
(
ẹ̄
)
nategovanje
:
natezanje žice
/
natezanje in stiskanje
/
natezanje živcev
/
mišice so bile zaradi včerajšnjega natezanja vse razbolele
natézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
z vlečenjem povzročati, da doseže kaj večjo, največjo dolžino;
nategovati
:
natezati žico
/
natezati elastiko
/
ekspr.
natezal je svoj korak, da ga je komaj dohajala
delal je dolge korake
;
pren.,
ekspr.
s svojim ravnanjem ji je natezal živce
2.
nekdaj
mučiti na natezalnici:
jetnika so natezali tako dolgo, da je vse priznal
●
ekspr.
natezati ušesa
prisluškovati
natézati se
ekspr.
zelo se truditi, si prizadevati:
naj se je še tako natezal, dela ni mogel končati
//
pogajati se:
natezala sta se za plačilo
;
s kupcem sta se natezala brez konca in kraja
natezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
nategovati
:
natezavati vrv
/
natezavati tetivo
/
krivil je usta in natezaval ustnice
natézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na nateg:
natezna naprava
/
natezna deformacija
;
natezna napetost
napetost v trdni snovi pri nategu
;
natezna trdnost
največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se
pretrgalo
natezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
nategovati
:
zasajal je količke in natezoval vrvico
natìč
-íča
m
(
ȉ í
)
tanjši kol, okrog katerega se ovija visoki fižol:
prisekati natič
/
fižolov natič
♦
elektr.
na priključni vrvici montirani del konektorja
natíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
teh.
ki se natakne:
priviti matico z natičnim ključem
;
strojček ima natično ročico
natíčje
-a
s
(
ȋ
)
več natičev, natiči:
fižolovo natičje
natíhce
prisl.
(
ȋ
)
ekspr.
tiho
,
na tiho
:
natihce se smejati, zapreti
natíhcema
prisl.
(
ȋ
)
ekspr.
tiho
,
na tiho
:
natihcema stokati
natíhem
in
na tíhem
prisl.
,
piše se narazen
(
ȋ
)
1.
ekspr.
izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno:
to bi bilo treba opraviti na tihem
;
na tihem pisati pesmi, se poročiti
//
izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito:
na tihem si mora priznati, da je poražen
;
na tihem si želeti ljubezni
2.
zastar.
tiho
,
na tiho
:
na tihem zakleti
;
na tihem zapreti vrata
natího
in
na tího
prisl.
,
piše se narazen
(
ȋ
)
1.
izraža, da se dejanje dogaja malo slišno ali neslišno:
na tiho odpreti
;
po prstih in na tiho stopati
;
na tiho vprašati, zaječati
2.
ekspr.
izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno:
na tiho likvidirati podjetje
;
na tiho pokopati
//
izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito:
na tiho si je mislil svoje, naglas pa tega ni povedal
natíhoma
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
tiho
,
na tiho
:
natihoma se bližati, odpreti
;
natihoma odgovoriti
/
natihoma se shajati
;
kar natihoma je prodal in izginil
natík
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od natakniti ali natikati:
natik na kavelj, kol
2.
veja, okrog katere se ovija grah:
prisekati natik
3.
koničasti konec orodja, na katerega se pritrdi ročaj;
nasadilo
:
natik pri pili
/
lopata z dolgim natikom
toporiščem, ročajem
natikáč
-a
m
(
á
)
nav. mn.
obuvalo brez zadnjega zgornjega dela:
preobul se je v natikače
;
leseni, plastični natikači
♦
lov.
starejši srnjak z velikima rogovoma brez odrastkov, ki rad napada
natikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki se natakne:
klotasti natikalni rokavi
♦
teh.
natikalni ključi
natični ključi
natíkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od natikati:
natikanje mesa na vilice
natíkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
spravljati kaj na razmeroma oster, koničast predmet:
natikati meso na raženj, vilice
;
v gošči se je natikal na trnje
/
upornike so natikali na kole
zlasti v srednjem veku
mučili, usmrčevali z natikanjem na ošiljen kol
2.
delati, da pride kaj na določeno mesto:
natikati konjem uzde
;
počasi si je natikala rokavice
3.
ekspr.
oblačiti, obuvati, navadno hitro:
ko mu je natikala plašč, je pozvonilo
;
natikati si čevlje
natípkati
-am
dov.
(
ȋ
)
napisati na pisalni stroj:
natipkati dopis, govor
;
natipkati pet strani
/
natipkati v dveh kopijah
natípkan
-a -o:
tekst še ni natipkan
;
to je slabo natipkano
natíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od natirati
1
:
natiranje telesa s kremo
;
natiranje in masiranje
/
tudi natiranja in obkladki niso nič pomagali
natírati
1
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
z drgnjenjem nanašati tanko plast mastne ali tekoče snovi:
natirati tla z emulzijo
;
natirati z mazilom
/
natirati boleče mesto na nogi
natírati
2
-am
dov.
(
ȋ
)
ekspr.,
zastar.
nagnati
,
zapoditi
:
natirali so ga iz mesta
/
nemir ga je natiral iz okostenele vsakdanjosti
natís
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od natisniti:
omogočiti natis članka, knjige
;
to še ni primerno za natis
/
dati v natis
2.
navadno s prilastkom
tiskano delo, kot izide enkrat;
izdaja
:
izšel bo drugi natis romana
;
natis iz leta 1900
/
knjiga je doživela veliko natisov
je bila večkrat ponatisnjena
natísk
-a
m
(
ȋ
)
natis
:
natisk knjige
♦
filat.
z dodatnim, kasnejšim tiskanjem nastala sprememba besedila na
znamki
natískati
-am
dov.
(
í
)
natisniti
:
natiskati knjigo
/
dela mu še niso natiskali
natískan
-a -o:
natiskano delo
natísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s tiskanjem narediti več enakih izvodov, primerkov besedila:
natisniti več knjig
;
dati članek še posebej natisniti
/
kot del kolofona
natisnila tiskarna Ljudske pravice
//
objaviti
:
članka mu niso hoteli natisniti
/
mladinski list mu je natisnil najnovejšo pesem
/
svoje glavno delo je natisnil pred petimi leti
2.
ekspr.
na rahlo stisniti:
natisnil ji je roko
●
ekspr.
prestrašeni otroci so se natisnili v gručo
stisnili, nagnetli
natísnjen
-a -o:
članek je bil natisnjen v zborniku
;
knjiga je natisnjena na brezlesnem papirju
;
natisnjeno delo
natíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
navadno v zvezi
natiški fižol
fižol z ovijajočim se steblom;
visoki fižol
:
saditi natiški fižol
;
natiški in nizki fižol
natíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki je tak po naravi, izvoru:
nativni ljudje
;
nativna ljudstva
/
nativni govorec
naravni govorec
2.
ki ni umetno spremenjen:
iz vzorca naredimo nativni preparat
nativízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
filozofska smer, po kateri so nekatere predstave, nekateri pojmi
človeku prirojeni:
natkáti
-tkèm
dov.
(
á ȅ
)
1.
s tkanjem priti do določene količine česa:
natkati dovolj blaga, balo platna
2.
knjiž.
stkati
:
natkati platno
/
pajki so natkali mreže
/
z volnenimi nitmi so natkale različne prizore
;
pren.
zapisal je, kar so natkale misli
natkán
-a -o:
prt, natkan z zlatom in srebrom
natláčiti
-im,
in
natlačíti
in
natláčiti -im
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
s tlačenjem spraviti kam:
natlačiti cunje v vrečo
;
natlačili so mu seno, sneg za srajco
/
natlačiti knjige v omaro
/
natlačiti pipo (s tobakom)
//
nav. ekspr.
(zelo) napolniti:
kovček je tako natlačil, da ga ni mogel zapreti
;
natlačiti kozolec s snopjem
;
žepe si je natlačil z jabolki
//
ekspr.
povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru:
jetnike so natlačili v živinske vagone
;
natlačiti se v avtobus
;
v dvorano se je natlačilo polno ljudi
natláčen
-a -o:
natlačen koš
;
svisli so do vrha natlačene s senom
nató
prisl.
(
ọ̑
)
v vezalnem priredju
izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
a)
v času:
divji petelin je sklonil glavo, nato je zapel
/
sestre so bolnikom izmerile vročino. Takoj nato so vstopili
zdravniki
/
fantje so peli, potem vriskali, nato pa so šli vasovat
b)
v kraju:
na čelu so bili zastavonoše, nato so stopali tekmovalci
natočíti
-tóčim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
spraviti kam kaj tekočega, zlasti pijačo:
natočila mu je vino
;
natočiti žganje v kozarec
/
natočila mu je skodelico kave
2.
napolniti s tekočino, zlasti s pijačo:
natočiti kozarec, steklenico
;
natočiti do roba
●
natočiti veliko medu
pridelati, dobiti
;
ekspr.
natočil mu je čistega vina
povedal mu je resnico brez olepšavanja
natòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
knjiž.
zelo močen, povečan tok (vode):
natok Kolpe je razrušil in odplavil mlin
●
knjiž.
natok čustev, misli
naval
natolcevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od natolcevati:
to je le nesramno natolcevanje
;
ovreči lažne govorice in natolcevanja
natolceváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nav. ekspr.
pripovedovati izmišljene, slabe stvari o kom:
nikar ne natolcuj
/
ljudje radi natolcujejo
//
zastar.
obrekovati
,
opravljati
2
:
po vasi ju natolcujejo
natôlči
-tôlčem
[
natou̯či
]
dov.
, natôlci natôlcite
in
natolcíte; natôlkel natôlkla
(
ó
)
1.
s tolčenjem, udarjanjem priti do določene količine česa:
natolkli so orehe za potico
/
natolkel je pet jajc v ponev
ubil
2.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
sosedov fant ga je spet natolkel
/
domači klub je natolkel gostujoče moštvo
premagal
3.
ekspr.
nabiti
:
na podlago so natolkli plast gline
natôlkniti
-em
[
natou̯kniti
]
dov.
(
ó ȏ
)
star.
namigniti
:
nikoli ne pove naravnost, temveč samo natolkne
;
dobro sem vedel, na kaj je natolknila
náton
-a
m
(
á
)
nar. vzhodnoštajersko
prostor za sekanje, cepljenje drv:
na natonu za hišo je pletla košaro
natopírati
-am
dov.
(
ȋ
)
s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi narediti, da je
pričeska bolj visoka, bujna:
frizerka jo vselej natopira
/
natopirati lase
natopíran
-a -o:
visoko natopirana pričeska
natopíti
-ím
dov.
, natópil
(
ī í
)
1.
s topljenjem priti do določene količine česa:
natopiti nekaj voska na pisemsko ovojnico
2.
nekoliko raztopiti:
plamen je natopil vosek
;
asfalt se zaradi vročine natopi
3.
prepojiti
:
natopiti madež z bencinom
natóra
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
narava
:
opazovati natoro
nátosképtik
-a
m
(
ȃ-ẹ́
)
kdor ima odklonilen, skeptičen odnos do zveze NATO:
z argumenti so želeli umiriti natoskeptike
natovárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od natovarjati:
pomagati pri natovarjanju
;
natovarjanje premoga
/
dvigalo za natovarjanje
natovárjati
-am
nedov.
(
á
)
spravljati tovor, blago na prevozno sredstvo:
natovarjati opeko, pesek
/
natovarjali so mule in konje
/
ladja že natovarja les
nátovec
-vca
m
(
ȃ
)
1.
član, pripadnik vojske zveze NATO:
vojaki osvobodilne narodne vojske so natovcem izročili orožje
;
najsodobneje oboroženi natovci
;
sprejem natovcev
2.
privrženec zveze NATO ali vstopa vanjo:
natovec in natoskeptik
natovóriti
-im
tudi
natovoríti -ím
dov.
, natovóril
(
ọ̄ ọ̑; ī í
)
1.
spraviti tovor, blago na prevozno sredstvo:
natovoriti drva, seno
;
natovoriti pesek na tovornjak
/
natovoriti ladjo, voz
/
mulo so natovorili z minometalcem
/
ekspr.
natovorila mu je vso prtljago
/
ekspr.
domov je natovoril goro knjig
prinesel, pripeljal
2.
ekspr.
naložiti
,
naprtiti
:
natovoriti komu preveč dolžnosti, obveznosti
natovórjen
-a -o
tudi
natovorjèn -êna -o:
natovorjena ladja
nátovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Severnoatlantsko zvezo:
natovski vojaki
;
natovske države
;
operacija natovskih sil
;
natovska letala
;
natovsko oporišče
natŕcati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
star.
napolniti
,
natlačiti
:
natrcal je vse koše
;
natrcati si mošnjo z denarjem
natŕcan
-a -o:
natrcan kovček, nahrbtnik
natrebíti
in
natrébiti -im,
tudi
natrébiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́
)
s trebljenjem priti do določene količine česa:
natrebila je premalo solate
natréskati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
pog.,
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
oče ga je zaradi tega natreskal
;
natreskati po hrbtu
natréskati se
napiti se (alkoholne pijače):
včasih se natreska
/
vsi so se ga pošteno natreskali
natréskan
-a -o:
oba sta bila natreskana
;
biti natreskan kot čep
zelo
natrésti
-trésem
dov.
, natrésite
in
natresíte;
nam.
natrést
in
natrèst
(
ẹ́
)
spraviti kam določeno količino česa sipkega, drobnega:
natresti malo moke v vrečo
/
natresti poti s peskom
nasuti, posuti
/
publ.
natresli so jim polno mrežo golov
dali so jim veliko golov
;
pren.,
ekspr.
natresel jim je veliko zanimivih podatkov
●
ekspr.
natresti komu peska v oči
zavestno prikriti, zamegliti komu resnico
//
s tresenjem, navadno (sadnega) drevja, priti do določene količine
česa:
otroci so natresli veliko jabolk
natrésti se
ekspr.
priti kam, pojaviti se kje v velikem številu:
tja se je natresla vrsta neznanih ljudi
natrésen
-a -o:
po cesti natreseni listki
;
natreseno sadje
natréti
-trèm
tudi
-tárem
dov.
, natrì natríte; natŕl
(
ẹ́ ȅ, á
)
1.
z drgnjenjem nanesti tanko plast mastne ali tekoče snovi:
natreti komu čelo, lasišče, telo
;
natrli so ga z mazilom
;
tla natrejo z voskom
;
natreti se z alkoholom
●
ekspr.
natreti koga z leskovim oljem
natepsti, pretepsti ga
2.
nekoliko streti:
natreti lupino
;
zaradi nepazljivosti so se vsa jajca natrla
;
pren.,
ekspr.
ta nesreča jih ni natrla
3.
s trenjem priti do določene količine česa:
natreti dovolj orehov za potico
;
natrl si je lešnike
natréti se
ekspr.
priti kam, pojaviti se kje v velikem številu:
otroci so se natrli okrog njega
;
na trg se je natrlo ljudi
natŕt
-a -o:
s kremo natrte roke
;
natrto kolo
natŕganost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost natrganega:
natrganost obleke
/
ekspr.
hrapavost in natrganost verza kot izraz razklanosti sveta
natŕgati
-am
stil.
-tŕžem
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
s trganjem priti do določene količine česa:
natrgati košaro češenj, grozdja
;
natrgati zdravilna zelišča
;
natrgala si je šopek cvetja
/
iz obleke je natrgala veliko krp
/
natrgati na drobne koščke
2.
nekoliko raztrgati:
pes mu je natrgal rokav
;
blago se je natrgalo
/
ekspr.
nebo se je natrgalo in začelo je snežiti
natŕgan
-a -o:
popraviti natrgane jermene
;
natrgan papir
;
natrgano sadje
nátrij
-a
m
(
á
)
kem.
mehka, na zraku in v vodi neobstojna kovina srebrno bele barve,
element Na:
natrij v spojinah
nátrijev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na natrij:
natrijeve soli, spojine
/
natrijev aluminat, bikarbonat, hidroksid, klorid, sulfat
;
natrijevo milo
trdno, kosovno milo, ki se pridobiva iz maščob z natrijevim
hidroksidom
♦
teh.
natrijeva žarnica
žarnica, v kateri seva svetlobo ionizirana natrijeva para
natríléten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
agr.,
v zvezi
natriletno kolobarjenje
kolobarjenje, pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v
treh letih:
natŕkati se
-am se
dov.
(
r̄ ȓ
)
ekspr.
napiti se (alkoholne pijače):
danes se je znova natrkal
/
pog.
natrkati se ga
natŕkan
-a -o:
natrkani gostje so veselo prepevali
;
biti zelo natrkan
natrobezljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
reči, povedati veliko neresničnega, izmišljenega:
kdo ti je to natrobezljal
natrobíti
in
natróbiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
slabš.
reči, povedati veliko neresničnega, izmišljenega:
ne verjemite tega, kar vam je natrobil
/
natrobili so mu polna ušesa neumnosti
●
slabš.
natrobiti jih komu
zelo ga ošteti
nátron
-a
m
(
ȃ
)
natrijeva, zlasti alkalna spojina:
uporaba natrona
/
jedki natron
natrijev hidroksid
;
v prid. rabi:,
papir.
natron papir
alkalijski papir
nátronski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na natron:
natronski papir
/
natronske vreče
natrosíti
in
natrósiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
spraviti kam določeno količino česa sipkega, drobnega:
natrositi nekaj zrnja kokošim
;
pren.,
ekspr.
natrosila jim je novic o njem
●
ekspr.
natrositi komu peska v oči
zavestno prikriti, zamegliti komu resnico
natróšen
-a -o:
po tleh natrošeni listi
natŕpanost
-i
ž
(
r̄
)
nav. ekspr.
značilnost natrpanega:
natrpanost sobe
/
baročna preobloženost in natrpanost
natŕpati
-am
dov.
(
r̄
)
nav. ekspr.
napolniti
,
natlačiti
:
natrpati slamo v slamnjačo
/
knjige je natrpala v omaro
/
kovček si preveč natrpal
/
jetnike so natrpali v zatohle sobe
;
otroci so se natrpali okrog peči
natŕpan
-a -o:
stanovanje je preveč natrpano
/
program izleta je zelo natrpan
obsega veliko točk, ogledov
natrpávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nav. ekspr.
polniti
,
napolnjevati
:
natrpavati koš za košem
natrpážiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
napolniti
,
natlačiti
:
natrpažiti stanovanje s starim pohištvom
natrpéti se
-ím se
dov.
,
tudi
natŕpel se; natrpljèn
(
ẹ́ í
)
v trpljenju doseči veliko, preveliko mero:
med vojno so se natrpeli
/
natrpeti se žalitev
natupírati
-am
dov.
(
ȋ
)
s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi narediti, da je
pričeska bolj visoka, bujna:
frizerka jo je samo rahlo natupirala
/
zna dobro natupirati lase
natupíran
-a -o:
natupirani lasje
;
bila je grdo, visoko natupirana
natúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
knjiž.,
navadno s prilastkom
skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje;
narava
:
zelo različne nature sta
;
ekspr.
pokazal je svojo pravo naturo
/
biti borbene, občutljive nature
/
po naturi je razdražljiv
;
to je v njegovi naturi
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka:
zaradi svoje močne nature je lahko vzdržal napor
/
biti šibke, trdne, zdrave nature
3.
star.
od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo:
raziskovati naturo in njene pojave
/
natura se že prebuja
●
knjiž.
plačati v naturi
ne z denarjem
naturálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki se daje, dobiva v blagu:
naturalni prejemki, prispevki
;
naturalna dajatev
/
naturalna preskrba
♦
ekon.
naturalni denar
blago, ki služi kot plačilno sredstvo
;
naturalna menjava
neposredna menjava blaga za blago
;
naturalno gospodarstvo
gospodarstvo, v katerem se ne uporablja denar; gospodarstvo, za
katero je značilno, da proizvaja samo za lastno uporabo, ne za
tržišče
;
pravn.
naturalno stanovanje
nekdaj
stanovanje, ki nadomešča del plače
naturálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
izdelki, pridelki kot plačilno sredstvo:
denarni prispevki in naturalije
/
plačati v naturalijah
;
dajatve v naturalijah
naturalíst
-a
m
(
ȋ
)
predstavnik naturalizma:
francoski naturalisti
naturalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na naturaliste ali naturalizem:
naturalistični pisatelji
/
naturalistični roman
;
naturalistična drama
;
naturalistična slika
/
naturalistično prikazovanje
naturalístično
prisl.
:
življenje svojega kraja je opisoval naturalistično
naturalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od naturalizirati:
vložiti prošnjo za naturalizacijo
/
naturalizacija priseljencev
naturalízem
-zma
m
(
ī
)
evropska umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki si prizadeva
podajati resničnost po dognanjih naravoslovnih ved:
predstavniki naturalizma
/
francoski, slovenski naturalizem
♦
filoz.
naturalizem
filozofska smer, ki ima naravo za edino pravo bit in za osnovo
vsega dogajanja
;
ped.
pedagoški naturalizem
pedagoška smer, ki si prizadeva prilagajati vzgojo otrokovi naravi
naturalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
dati državljanstvo:
na njegovo prošnjo so ga naturalizirali
;
pren.,
knjiž.
naturalizirati ideje
naturalizírati se
knjiž.
prilagoditi se novemu okolju, udomačiti se:
po rodu je Jeseničan, a se je že naturaliziral v Mariboru
naturalizíran
-a -o:
naturalizirani državljani
;
v Parizu naturalizirani Slovenci
naturél
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
narava
,
značaj
:
to nasprotuje njenemu naturelu
;
pisateljev umetniški naturel
/
po svojem naturelu je miren
natúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
knjiž.
naraven
:
upoštevati naturne zakone
/
občudovati naturne lepote
/
kip v naturni velikosti
/
zelo naturen človek je
;
preseneča jih njena naturna preprostost
/
igralec je navdušil gledalce s svojo naturno igro
natúrno
prisl.
:
naturno živeti
/
v povedni rabi
kar se je zgodilo, je popolnoma naturno
natúrfilozofíja
-e
ž
(
ȗ-ȋ
)
filoz.
nemška filozofija narave ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja:
naturíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš naturizma:
ideje, težnje naturistov
//
nudist
:
društvo naturistov
/
plaža za naturiste
naturístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na naturiste ali naturizem:
naturistično gibanje
//
nudističen
:
naturistično društvo
/
naturistična kopališča
naturízem
-zma
m
(
ī
)
gibanje, ki se zavzema za čim bolj naravno življenje:
pristaši naturizma
//
nudizem
:
možnosti za razvoj naturizma
natúrnost
-i
ž
(
ȗ
)
knjiž.
naravnost
1
,
neprisiljenost
:
kulise vzbujajo vtis naturnosti
/
njena naturnost in preprostost jim je ugajala
/
občudovali so naturnost njegove igre
naturopát
-a
m
(
ȃ
)
kdor zdravi z naturopatijo:
obiskal je naturopata, ki ga je seznanil z zdravo prehrano
;
zdravnik in naturopat
naturopatíja
-e
ž
(
ȋ
)
metoda zdravljenja na osnovi predpostavljanja, da je v telesu
samozdravilna moč, ki vzpostavlja, vzdržuje in vrača zdravje:
zdravstvenih težav se naturopatija loteva celostno
;
osnove naturopatije
;
strokovnjak za naturopatijo
natúrščica
-e
ž
(
ȗ
)
nepoklicna, nešolana igralka, režiserka:
v filmu je v glavni vlogi debitirala naturščica
natúrščik
-a
m
(
ȗ
)
nepoklicni, nešolani igralec, režiser:
film je režiral naturščik, ki se obrti ni učil na pristojnih
institucijah
;
delati z naturščiki
natvésti
-tvézem
in
natvêsti -tvêzem
dov.
, natvézel; natvézen
(
ẹ́; é
)
1.
slabš.
reči, povedati veliko neresničnega, izmišljenega:
kdo ve, kaj vse so jim natvezli
;
o njej je natvezel toliko slabega
/
natvesti komu bajke, laži
2.
zastar.
navezati
,
privezati
:
natvesti čoln
;
iz previdnosti so se planinci natvezli
natvézati
-am
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
tvesti
:
ženske so mu nekaj natvezale
natvéziti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
natvesti
:
kdo ti je to natvezil
/
natveziti komu laži
naúčen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
zastar.
znanstven
,
strokoven
:
izdajati naučne knjige
/
naučni slovar
/
delati na naučnem področju
naučênost
-i
ž
(
é
)
dejstvo, da je kdo naučèn:
naučenost za delo
/
odgovarjal je gladko, brez najmanjšega videza naučenosti
naučíti
-ím
dov.
, naúčil
(
ī í
)
1.
s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega
dela, dejavnosti:
naučiti koga brati, pisati, šofirati
;
naučiti učence dobro recitirati
;
učitelj jih je veliko naučil
/
skušal ga je naučiti misliti
/
naučiti matematiko, zgodovino
2.
s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno
pozitivno lastnost:
naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti
;
naučiti otroke na red
/
naučil je psa, da mirno počaka
●
ekspr.
življenje človeka marsičesa nauči
čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren
;
šalj.
naučiti koga kozjih molitvic
s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati
;
ekspr.
naučiti koga pameti
navaditi pametno misliti, ravnati
naučíti se
s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega
dela, dejavnosti:
naučiti se brati
;
jezika se je naučil iz knjig
;
v mestu se je naučila kuhanja
/
od profesorja se je marsikaj naučil
//
z učenjem doseči znanje, razumevanje česa:
naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila
;
naučiti se na pamet
;
naučiti se vse za šolo
●
preg.
kar se Janezek nauči, to Janez zna
kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane
tudi v zrelih letih
naučèn
-êna -o:
naučen govor
;
naučena lekcija
;
naučen je na disciplino
;
odgovarjal je, kot bi bil naučen
naudáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
obrt.
speti z redkimi vbodi, navadno urezane dele oblačila:
naudariti z belim sukancem
náuk
-a
[
nau̯k
]
m
(
á
)
1.
s prilastkom
sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju:
priznati, sprejeti nov nauk
;
filozofski, naravoslovni, verski nauk
;
nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje
/
razvojni nauk
;
nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku
;
nauk o človeku
//
ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje:
Kopernikov heliocentrični nauk
;
to je dogmatični nauk Cerkve
2.
nav. ekspr.
pouk
,
nasvet
:
izpolniti, upoštevati nauke staršev
;
hvaležen mu je za ta nauk
/
dati komu dober, koristen nauk
;
deliti nauke vsem ljudem
/
ravnati se po naukih vzgojiteljev
/
lepi, zlati nauki
/
moralni nauk
/
ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost
3.
nav. mn.,
zastar.
šola
1
,
študij
:
dokončati nauke
/
obesiti nauke na kljuko
/
sprejeti koga v nauk
v uk
●
nar.
iti k nauku
popoldanskemu cerkvenemu opravilu
;
ekspr.
za svoje ravnanje je dobil pošten nauk
je bil ostro opomnjen, kaznovan
;
star.
oznanjevati, širiti, učiti krive nauke
kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo,
pravilno
♦
lit.
nauk
kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je
pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati
;
rel.
krščanski nauk
pouk o krščanskih resnicah
naúšnica
-e
ž
(
ȗ
)
nav. mn.
1.
naušnik
:
dati naušnice na ušesa
/
kapa z naušnicami
2.
knjiž.
uhan
:
naušnice z biseri
naúšnik
-a
m
(
ȗ
)
nav. mn.
predmet, ki ščiti ušesa pred mrazom:
pokriti si ušesa z naušniki
;
volneni naušniki
//
del pokrivala, ki se da zavihati:
kučma z velikimi naušniki
♦
teh.
priprava za glušenje, dušenje zvoka, ki pokriva ušesa
naužíti se
-žíjem se
dov.
(
í ȋ
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po čem:
naužiti se jesenske lepote
;
rad bi se naužil miru in svežega zraka
/
ekspr.
v svojem življenju se je naužil gorja
je občutil veliko gorja
náv
-a
m
(
ȃ
)
mitol.
bivališče umrlih:
bogovi so ga vzeli v nav
;
biti v navu
naváda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nav. mn.
kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko
a)
pri človeku:
spoznal sem njegove navade
;
težko je spremeniti vsakdanje navade
/
opustiti, pridobiti si določene navade
odvaditi, navaditi se česa
;
ekspr.
znebiti se slabih navad
/
privzgojiti otroku delovne navade
b)
nav. ekspr.
pri živali:
proučevati navade divjadi, medvedov
c)
ekspr.
na posameznih področjih človekove dejavnosti:
upoštevati plačilne navade
;
poznati navade tržišča
/
prometne navade
/
posnemati tuje slikarske navade
//
navadno s prilastkom
vedenje, obnašanje:
čudaške, uglajene navade
/
človek mestnih navad
/
po svojih navadah se zelo razlikujeta
2.
navadno v povedni rabi
izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost:
kajenje je njegova navada
;
hoja v hribe mu je (postala) navada
/
imel je navado, da je vsakega pozdravljal
/
govoril je mirno, kakor je njegova navada
//
izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost:
na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo
/
pitje kave mu je prešlo v navado
/
v navadi je, da se tako dela
/
proti svoji navadi me je danes poklical
3.
v prislovni rabi,
v zvezi
iz navade
izraža nagib, vzrok dejanja:
kaditi, piti iz navade
;
iz navade ugovarja
/
delinkvent, hudodelec iz navade
4.
nav. mn.,
navadno s prilastkom
kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni
človekovi dejavnosti, dogajanju:
zapisati pustne navade
;
mnoge stare navade izginjajo
;
navade ob poroki, žetvi
/
zbirati ljudske navade;
prim.
ponavadi
naváden
-dna -o
prid.
, navádnejši
(
ȃ
)
1.
ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje
vrste:
na cesti je to navaden pojav, prizor
;
to je bilo njegovo navadno opravilo
/
premakniti kaj iz navadne lege
/
ekspr.
otroku so dali zelo navadno ime
/
ekspr.
to so najbolj navadne misli
;
pogovarjali so se o navadnih stvareh
/
ekspr.
bil je čisto navaden dan
;
naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika
osnovnih
/
gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov
pogosta
/
nosil je navadno lovsko obleko
preprosto, enostavno
//
star.
vsakdanji
,
pogost
:
učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost
/
taka noša je bila navadna v mestih
2.
s širokim pomenskim obsegom
ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti,
značilnosti:
kupiti si navadne čevlje in gojzarje
;
navadni in patentni kozarci
;
knjiga je tiskana na navadnem papirju
;
avtomobil z navadno karoserijo
;
zamenjati navadno ključavnico s cilindrično
;
jesti navadno salamo
;
piti navadno vodo
/
ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi
ob delavnikih
/
vojsko je služil kot navadni vojak
;
podjetje zaposli več navadnih delavcev
nekvalificiranih
/
navadni kruh
industrijsko pečen pekovski kruh
;
navadne in vezane hranilne vloge
;
navadno leto
leto, ki ima 365 dni
3.
nav. ekspr.
ki je komu v navadi:
to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo
/
knjigo je položil na navadno mesto
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
tega navaden človek ne more razumeti
;
navadno medenino mu je hotel prodati za zlato
/
to zahteva že najnavadnejša vljudnost
//
izraža podkrepitev trditve:
čisto navaden blebetač je
;
to so navadne čenče
;
to je navadna goljufija
♦
bot.
navadni bljušč, dežen, volčin
;
navadna črnoglavka, krhlika, melisa
;
navadna zvezdica
njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti,
Stellaria media
;
ekon.
navadna reprodukcija
;
fiz.
navadni tlak
tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni
centimeter
;
navadna temperatura
temperatura približno od 18 do 20 °C
;
mat.
navadni
ali
Briggsov logaritem
logaritem z osnovo 10
;
navadni odvod
odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke
;
navadne obresti
obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici
;
ptt
navadni telefonski pogovor
telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali
vrste pogovora
;
navadna pošiljka
pošiljka, ki nima nobene posebne označbe
;
navadno pismo
;
zool.
navadni brizgač, prašiček
;
navadna čigra, koralnica
navádno
prisl.
:
navadno gre za praznike domov
;
to obleko nosi navadno v službo
;
ob tem času otroci navadno spijo
;
učenec je navadno točen
;
to je huda bolezen, navadno dolgotrajna
;
ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah
;
kakor navadno so se zbrali pri sosedu
;
sam.:
to je nekaj navadnega
navádica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od navada:
dobro je poznal njegove navadice
;
drobne, vsakdanje navadice
naváditi
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom
z vajo, ponavljanjem narediti, da kdo zna, je sposoben opravljati
določeno delo:
otroke je navadila kuhanja in šivanja
;
v šoli se je navadil brati, pisati
;
navaditi se plavati
/
navaditi koga pospraviti knjige
/
vola navaditi voziti
/
jezika se je že toliko navadil, da se lahko sporazumeva
naučil
/
psa moramo navaditi, da pride na klic
/
navadil ga je misliti
/
prijatelji so ga navadili piti
2.
povzročiti, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju,
okolju:
navaditi koga na mraz, močno svetlobo
;
navaditi se nove okolice, samote
;
navadil se je trpeti
;
navaditi se na ropot
/
ne morem se ga navaditi
;
sčasoma sta se navadila drug (na) drugega
//
s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno
pozitivno lastnost:
navaditi koga čistoče
;
kmalu ga je navadil na red
naváditi se
s ponavljanjem kakega dejanja, dela priti v stanje, ko postane to
potreba, navada:
navaditi se kaditi
;
navaditi se na mamila, pijačo
navájen
-a -o:
navajen je dela, trpljenja
;
vsega hudega navajen človek
;
navajen sem poti, zato bom šel naprej
poznam pot
;
tega smo že navajeni
;
navajen je, da hodi sam
;
navajeni so čakati
;
navajen je na mraz, podnebje
navádnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost navadnega:
navadnost pojava
/
navadnost pogovora
navájanje
1
-a
s
(
ā
)
glagolnik od navajati
1
:
navajanje dokazov, podatkov
/
dobesedno navajanje
navájanje
2
-a
s
(
ā
)
glagolnik od navajati
2
:
navajanje k delu, sožitju
/
navajanje otroka na čistočo, red
navájati
1
-am
nedov.
(
ā
)
1.
pripovedovati, zapisovati kaj, navadno z določenim namenom:
navajati imena, številke
;
na koncu članka navaja avtor vire, ki jih je upošteval
/
navajati dokaze
/
med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to panogo, navaja tudi sebe
/
navajati kaj v opravičilo
;
navajati za primer
//
dobesedno pripovedovati, zapisovati tuje besedilo:
kritik navaja za dokaz svoje trditve odlomke iz romana
/
dobesedno navajati
//
z oslabljenim pomenom
izraža navzočnost česa v čem:
naslednji člen navaja pravice in dolžnosti delavcev
;
obtožnica navaja več hudih prekrškov
2.
knjiž.
nagovarjati
,
napeljevati
:
navaja ga, naj gre študirat
;
vsi so ga navajali, naj se jim pridruži
●
publ.
to nas navaja k sklepu, da je ujetnik govoril resnico
iz tega sklepamo
navajajóč
-a -e:
navajajoč nove, tehtne razloge, jih je pregovoril
navájati
2
-am
nedov.
(
ā
)
1.
z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom
z vajo, ponavljanjem delati, da kdo zna, je sposoben opravljati
določeno delo:
dekleta so navajali gospodinjskih del
/
vole navajati voziti
2.
povzročati, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju,
okolju:
navajati koga na mraz, močno svetlobo
;
navajati se na življenje v mestu
;
počasi se navaja na svojo usodo
//
s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno
lastnost:
navajati mladino k samostojnosti
;
navajati otroke na red
/
z zgledom je navajal sina k resnicoljubnosti
navájenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost navajenega človeka:
občudoval je njegovo navajenost na disciplino
/
navajenost na pijačo, udobje
/
ta občutek harmoničnosti ni samo posledica navajenosti
navál
tudi
navàl -ála
m
(
ȃ; ȁ á
)
1.
pojav, da pride kam v razmeroma kratkem času hkrati veliko ljudi:
prvi naval bo kmalu mimo
;
nemogoče se je izogniti navalu v ordinacijah
;
naval potnikov ob koncu tedna je zelo velik
;
naval vlagateljev na denarni zavod
/
preprečiti naval na šolo
2.
nav. ekspr.,
z rodilnikom
nagel, razmeroma silovit nastop
a)
določenega delovanja:
naval valov
/
kostanji so se lomili pod silnim navalom nevihte, vetra
/
upirati se navalu spominov
b)
določenega čustva:
doživeti naval hrepenenja
;
to je storil v navalu ganjenosti, jeze, sovraštva
;
nenaden naval strasti
c)
določenih bolezenskih znakov;
napad
:
ima hud naval kašlja
;
pričakovati nov naval krčev
;
naval vročine je minil
●
ekspr.
luno je zakril naval oblakov
velika količina, množina oblakov
♦
med.
naval krvi
pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno
krvjo; kongestija
3.
ekspr.
napad
,
naskok
,
pritisk
:
vzdržati vse navale
;
naval nasprotnikovih čet
/
utrdba je padla v navalu brez večjih izgub
navalíti
-ím
dov.
, naválil
(
ī í
)
1.
z valjenjem, kotaljenjem spraviti kam:
pred žago so navalili nekaj hlodov
;
mrvo je navalil k drevesu
;
ob vznožju so ležale velike skale, ki so se navalile z višin
/
skalo so navalili na pot
zvalili
//
ekspr.
napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj:
skrb zanj je navalil drugim
;
preveč si mi navalil na rame
2.
nav. ekspr.
napasti
1
,
naskočiti
,
pritisniti
:
sovražnikove čete so navalile proti našim enotam
;
navaliti z vojsko na trdnjavo
;
nato so znova z vso silo navalili nanje
;
star.
čete so se od vseh strani navalile na mesto
/
navaliti iz zasede
/
policija je navalila na demonstrante
3.
ekspr.
hitro, neurejeno priti kam v velikem številu:
vsi so navalili k njemu
;
ljudje so navalili na blagajno
;
otroci so se z vpitjem navalili k vratom
/
novinarji so navalili nanj z vprašanji
;
pren.
misli, skrbi so znova navalile nanj
●
ekspr.
kupci so navalili na blago
ga kupovali v večjih količinah kot navadno
navaljèn
-êna -o:
kup navaljenih hlodov, skal
naváljati
-am
dov.
,
tudi
navaljájte;
tudi
navaljála
(
á
)
1.
z valjanjem priti do določene količine česa:
navaljala je veliko listov za rezance
2.
tisk.
z valjanjem nanesti barvo:
navaljati ofsetno ploščo
navaljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z valjenjem, kotaljenjem spravljati kam:
navaljevati skale na cesto
//
ekspr.
delati, da je kdo dolžen opraviti kaj:
delo so navaljevali drug drugemu
2.
nav. ekspr.
napadati
,
naskakovati
,
pritiskati
:
sovražnikove čete so navaljevale od vseh strani
/
navaljevati drug na drugega in se prerekati
3.
ekspr.
hitro, neurejeno prihajati kam v velikem številu:
stranke so neprestano navaljevale na urad
navár
-a
m
(
ȃ
)
metal.
kar je navarjeno na kaj:
rob navara
navaríti
-ím
dov.
, naváril
(
ī í
)
metal.
z varjenjem nanesti plast kovine z namenom, da se nadomesti obrabljena
površina ali izboljšajo njene lastnosti:
navariti več slojev izolacije
navážanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od navažati:
navažanje peska
navážati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z vožnjo spravljati kam:
navažati gnoj na njivo
návček
-čka
m
(
á
)
v krščanskem okolju
zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga:
zvoniti z navčkom
●
evfem.
kmalu mu bo zapel navček
kmalu bo umrl
;
ekspr.
takim prizadevanjem že poje navček
takih prizadevanj bo kmalu konec
navdahníti
in
navdáhniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
povzročiti, vzbuditi v kom kaj:
ta misel ga je navdahnila s skrbjo
;
obljube so ga navdahnile z upanjem
/
navdahniti komu misel, pogum
dati
2.
knjiž.
dati navdih;
navdihniti
:
njegove najboljše pesmi je navdahnila narava
;
pesnik se je navdahnil pri Danteju
navdáhnjen
-a -o
1.
deležnik od navdahniti:
navdahnjen z upanjem
2.
ekspr.
usmerjen
,
naravnan
:
umetniško navdahnjeni ljudje
/
lirsko navdahnjeni pesniki
3.
nadahnjen
:
rožnato navdahnjen cvet
navdáhnjenec
-nca
m
(
á
)
knjiž.
kdor je navdihnjen:
ustvarjalni navdahnjenci
/
gorečnost navdahnjencev
navdáhnjenje
-a
s
(
á
)
knjiž.
navdih
:
črpati, iskati navdahnjenje
;
pesniško navdahnjenje
;
vir navdahnjenja
navdáhnjenost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost navdahnjenega:
prevzela ga je mračna navdahnjenost
/
ekspr.
v vsem se je izražala njegova umetniška navdahnjenost
usmerjenost, naravnanost
navdájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
povzročati, vzbujati v kom kaj:
ta misel ga je navdajala z nemirom, upanjem
;
smrt jo navdaja z grozo
;
prijateljstvo in zaupanje ju navdaja s srečo
/
knjiž.
tvoje ravnanje me navdaja z začudenjem
//
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastopanje, trajanje duševnega stanja, kot ga določa
samostalnik:
ljudi je začelo navdajati upanje, veselje
;
vse je navdajala ena misel
/
navdajal jo je občutek hvaležnosti
navdán
prisl.
(
ȃ
)
star.
tjavendan
,
tjavdan
:
govoriti navdan
/
navdan živeti
navdáti
-ám
dov.
,
2. mn.
navdáste
in
navdáte; navdál
(
á
)
povzročiti, vzbuditi v kom kaj:
misel nanjo ga vselej navda z žalostjo
;
kar je videla, jo je navdalo z grozo
/
knjiž.
to srečanje mu je navdalo dušo z neznano strastjo
/
srce se ji je navdalo s ponosom
//
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik:
ljudi je navdal bes
;
navdala sta ga nežnost in sočutje
/
navdal jo je občutek hvaležnosti
navdíh
-a
m
(
ȋ
)
ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar:
črpati navdih iz narave
;
dati, dobiti navdih za kaj
;
iskati navdih
;
pisati z navdihom
;
nenaden, pesniški, umetniški navdih
/
publ.
do take odločitve je prišlo po navdihu večine
na pobudo, pod vplivom
//
neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od
razumskega razčlenjevanja:
prepustiti se navdihu
;
delati, ustvarjati po navdihu
;
to delo je bolj plod navdiha kot intelekta
♦
psih.
nenadno spoznanje
navdíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
dati navdih:
zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij
;
roman so navdihnile vojne grozote
;
navdihnil se je ob pogledu na umetnino
2.
knjiž.
povzročiti, vzbuditi v kom kaj;
navdahniti
:
dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo
;
njen odhod ga je navdihnil s skrbjo
/
navdihniti komu pogum, smisel za kaj
dati
navdíhnjen
-a -o:
biti navdihnjen
;
navdihnjen z upanjem
♦
rel.
ki je ali je nastal pod izrednim božjim vplivom
navdíhnjenec
-nca
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor je navdihnjen:
navdihnjencu teče pero samo od sebe
/
gorečnost navdihnjencev
navdíhnjenje
-a
s
(
ȋ
)
navdih
:
črpati navdihnjenje iz narave
;
dati, dobiti navdihnjenje za kaj
;
pesniško, preroško navdihnjenje
;
verzi, polni navdihnjenja
/
prepustiti se navdihnjenju
;
ustvarjati po navdihnjenju
navdihoválec
-lca
[
nau̯dihovau̯ca
tudi
nau̯dihovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor da navdih:
navdihovalec umetniškega dela
/
navdihovalci in organizatorji gibanja
pobudniki
/
obsodili so krivce in njihove navdihovalce
hujskače
navdihoválka
-e
[
nau̯dihovau̯ka
tudi
nau̯dihovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki da navdih:
navdihovalke pesnikov
navdihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati navdih:
pesnika navdihuje socialno čustvo
;
pisatelja je navdihovala vera v človeka
;
povest je navdihoval vojni čas
;
Goethe se je navdihoval pri Danteju
//
dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj:
tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro
2.
knjiž.
povzročati, vzbujati v kom kaj:
njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem
/
navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal
navdihujóč
-a -e:
navdihujoča moč lepote
navdílj
prisl.
(
ȋ
)
star.
neprenehoma
:
narava ustvarja navdilj iz starega novo
navdòl
[
nau̯dou̯
]
prisl.
(
ȍ
)
zastar.
navzdol
:
iti, spustiti se navdol
navdúšenec
-nca
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela:
bil je velik navdušenec
;
gledališki, športni navdušenci
;
skupina mladih navdušencev
/
boksarsko srečanje si je ogledalo veliko navdušencev
navdušenják
-a
m
(
á
)
knjiž.
navdušenec
:
bil je velik navdušenjak
;
kulturni navdušenjaki
navdúšenje
-a
s
(
ȗ
)
1.
veliko veselje, volja, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost:
za tako delo je potrebno navdušenje
;
fant kaže veliko navdušenje za učenje
/
svojega navdušenja za napredne ideje ni mogel dolgo skrivati
/
ekspr.
bojevati se z velikim navdušenjem
2.
zelo pozitiven čustveni odnos do česa:
izražati, kazati navdušenje nad čim
;
vzbuditi navdušenje
/
ekspr.
z obraza mu je sijalo navdušenje
//
izražanje takega odnosa:
navdušenje se dolgo ni moglo poleči
;
ekspr.:
mesto je kar kipelo od navdušenja
;
ob koncu predstave je izbruhnil pravi vulkan navdušenja
/
predajati se navdušenju
●
ekspr.
izrazil je navdušenje nad prebrano knjigo
rekel je, da mu je zelo všeč
navdúšenka
-e
ž
(
ȗ
)
nav. ekspr.
ženska, ki se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela:
modna, športna navdušenka
;
navdušenka nad filmom in glasbo
navdúšenost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, stanje navdušenega človeka:
občudovali so njegovo navdušenost za delo
/
kaže veliko navdušenost za šport
//
navdušenje
:
sprejeli so ga z veliko navdušenostjo
;
ekspr.
dvorano je zajel vihar navdušenosti
navduševálec
-lca
[
nau̯duševau̯ca
tudi
nau̯duševalca
]
m
(
ȃ
)
kdor navdušuje za kaj:
govornik je bil navduševalec množic
navduševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se navdušuje:
imeti navduševalen govor
;
navduševalne pesmi
/
knjiž.
odnos delavcev do knjižnice je navduševalen
navdušujoč
navduševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od navduševati:
navduševanje za boj, prostost
/
knjige so bile edini predmet njegovega navduševanja
navduševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
povzročati veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo,
dejavnost:
navduševati ljudi za planinstvo
;
znal je navduševati učence za vse, kar je lepo in dobro
;
navduševati se za napredne ideje
/
publ.
nova moda se navdušuje nad dolgimi oblekami
2.
vzbujati zelo pozitiven čustveni odnos do česa:
s svojim petjem je navduševal poslušalce
/
gore so ga vedno navduševale
;
obiskovalci se navdušujejo nad lepim razgledom in prijaznostjo
domačinov
navdušujóč
-a -e:
navdušujoč se za literaturo, je veliko bral
;
njegov predlog je navdušujoč
;
spregovoril je nekaj navdušujočih besed
navdúšiti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
1.
povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za
kako delo, dejavnost:
učitelj ga je navdušil za matematiko
;
znal je navdušiti ljudi za delo
;
navdušiti se za šport
2.
vzbuditi zelo pozitiven čustveni odnos do česa:
prva predstava gledalcev ni navdušila
;
po naravi je tak, da ga težko kaj navduši
;
že ob prvem srečanju se je navdušil za dekle
/
navdušiti se nad dosežki tehnike
navdúšen
-a -o:
navdušen planinec, športnik
;
navdušen pristaš nove umetniške smeri
;
zelo je navdušen za poezijo
;
poslušalci so bili navdušeni nad izvajalci
/
govoriti navdušene besede
;
prisl.:
navdušeno delati, govoriti, pozdravljati
;
predsednika so povsod navdušeno sprejeli
navdušljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se (hitro) navduši:
je navdušljiv človek
/
biti navdušljivega značaja
návečer
-a
m
(
ā
)
večer pred praznikom ali določenim dogodkom:
to je bil navečer pred poroko
/
na navečer tekmovanja;
prim.
večer
1
navečérjati se
-am se
dov.
(
ẹ̑
)
najesti se pri večerji:
pri nas se boš navečerjal
/
tu se lahko poceni navečerjaš
navédba
-e
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od navesti:
zahtevati navedbo kraja, vsebine
//
kar se ustno ali pisno posreduje drugim:
potrditi navedbo, navedbe
;
navedbe so resnične, točne
/
po njegovih navedbah je bilo drugače
♦
pravn.
navedbe obtožnice, prič
navédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
citat
:
izpustiti, preveriti navedek
;
navedki iz Cankarja
/
dobesedni navedek
2.
podatek
,
pojasnilo
:
biografski navedki
;
mesto poudarka, sklanjatev in drugi navedki o krajevnih imenih
navedênka
-e
ž
(
é
)
bibliografska enota, iz katere je avtor dobil podatke:
seznam navedenk
;
navedenke in bibliografija
navédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
knjiž.
narekovaj
:
postaviti besedo, stavek med navednice
návek
prisl.
(
á
)
nar. vzhodno
zmeraj
,
zmerom
:
navek ne bo živel
/
njeno trpljenje mi je za navek ostalo v spominu
nável
-vla
m
(
á
)
nar. vzhodno
v obliki polkrogle naloženo seno, slama;
kopica
1
:
vrsta navlov
/
spravljati seno v navle
navelíčanec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
naveličan človek:
s takim naveličancem je hudo
navelíčanje
-a
s
(
ȋ
)
naveličanost
:
v tem naveličanju moraš nekaj ukreniti
;
naveličanje in razočaranje
/
to sem storil iz naveličanja
/
ekspr.
igrali smo se do naveličanja
zelo dolgo
navelíčanost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje človeka
a)
ki se je česa naveličal:
naveličanost nad enoličnim delom
/
med poslušalci je opaziti naveličanost
/
govoriti z naveličanostjo
b)
ki je brez volje, zanimanja:
preprečevati naveličanost pri mladini
/
loteva se jih naveličanost
postajajo naveličani
navelíčati se
-am se
dov.
(
ȋ
)
1.
prenehati imeti, občutiti kot zanimivo
a)
osebo:
take družbe se je kmalu naveličal
;
vsi so se ga že naveličali
/
ekspr.:
naveličala se je svojega fanta
ne ljubi ga več
;
se te žena še ni naveličala
b)
stvar, predmet:
naveličala se je čevljev z visokimi petami
;
te obleke ne maram več, ker sem se je naveličal
/
jabolk, mesa se je že naveličal
c)
lastnost, značilnost:
takšne lepote se človek ne naveliča
/
naveličal sem se njene dobrote, trme
2.
z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom
izraža odpor osebka, da se dejanje nadaljuje:
naveličati se čakanja, dela, vožnje
;
otroci so se že naveličali igre
;
naveličal se je odgovarjati strankam, poslušati radio
/
naveličal se je življenja v mestu
/
naveličal se je, da bi vsak dan razlagal isto stvar
/
brala je, dokler se ni naveličala
dokler je hotela, želela
navelíčan
-a -o
1.
deležnik od naveličati se:
naveličan sem čakanja
;
so že naveličani dela
;
naveličan sem tega enoličnega življenja
2.
nav. ekspr.
ki je brez volje, zanimanja:
naveličan človek
;
tako naveličane ženske še nisem srečal
;
fant je do grla naveličan
/
vanj so strmeli sami naveličani obrazi
/
spregovoril je z naveličanim glasom
navèn
in
na vèn
[
navən
]
prisl.
(
ə̏
)
navzven
:
obleči suknjo z naven obrnjeno podlogo
;
vrata se odpirajo naven
navések
-ska
m
(
ẹ̑
)
star.
obesek
:
stekleni naveski na lestencu
;
zapestnica z naveski
naveselíti se
-ím se
dov.
, navesélil se
(
ī í
)
v veselju, veseljenju doseči veliko mero:
na izletu so se naveselili
;
ob prostih dnevih se je lahko naveselil z njo
naveseljáčiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po veseljačenju:
s prijatelji se je naveseljačil
navésiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
ekspr.
obesiti, navadno v veliki, preveliki meri:
navesiti okraske na novoletno jelko
;
kramarji so povsod navesili svoje blago
/
navesiti stene s slikami
//
slabš.
obleči, navadno kaj neprimernega:
vse, kar vidi, navesi nase
;
kakšne cunje si je pa danes navesila
2.
naložiti
,
naprtiti
:
navesiti komu preveč dolžnosti
navésiti se
zastar.
povesiti se:
težke fižolovke so se nekoliko navesile
navéšen
-a -o:
navešene slike
;
z zlatnino navešena dekleta
navêsti
-vêdem
dov.
, navêdel
in
navédel navêdla,
stil.
navèl navêla
(
é
)
1.
povedati, napisati kaj, navadno z določenim namenom:
navesti imena, naslove
;
navesti v prijavi zahtevane podatke
;
v članku ni navedel vseh virov
/
navesti priče
/
navesti kaj v ilustracijo, za ilustracijo
;
navesti kot primer
//
dobesedno povedati, napisati tuje besedilo:
navesti Prešernove verze
/
dobesedno navesti
2.
knjiž.
privesti
,
usmeriti
:
to ga je navedlo, da je začel gledati na stvari bolj kritično
/
dogodki v zadnjih dneh so ga navedli na misel, da je beg možen
/
navesti pogovor na umetnost
usmeriti, obrniti
//
nagovoriti
,
napeljati
:
ona ga je navedla na umor
navedèn
-êna -o:
navedeni podatki, viri
;
v nekaterih od navedenih dežel gojijo tudi tobak
/
prej naveden
ki je v dotakratnem besedilu že napisan
;
pisar.
zgoraj navedene priče
navéšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
ekspr.
obešati
:
navešati slike po stenah
/
navešati komu vzdevke
navéšati se
opirati se, naslanjati se:
vso pot se je navešal nanj
navéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
alp.
skupina alpinistov, ki pleza, navezana na isti vrvi:
voditi navezo
;
biti drugi v navezi
/
mešana naveza
iz oseb različnega spola
;
naveza v dvoje
/
smer so preplezali v dveh navezah
navézanje
-a
s
(
ẹ́
)
navezava
:
navezanje derez
/
navezanje malih narodov na velesile
navézanost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje navezanega:
čustvena, intimna navezanost
;
navezanost otrok na starše
;
navezanost posameznika na zemljo
/
zelo opazna je pesnikova navezanost na stvaritve drugih narodov
navézati
in
navezáti -véžem
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
z vezanjem namestiti, dati na kaj:
na klobuk so mu navezali trakove
;
navezati skakalcem padala
;
navezati tovor na osla
;
navezati si dereze, smuči
//
narediti, da je kdo privezan, pritrjen:
ko je prišel na cesto, je psa spet navezal
/
navezati ladjo k obali
privezati
//
alp.
namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri
plezanju:
na poti čez snežišče so planince navezali
;
v steni sta se alpinista navezala
2.
v zvezi z
na
narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom:
z dobroto ga je skušala navezati nase
;
navezali so jih nase s podkupninami
;
potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo
;
z leti se je navezal na zemljo
//
narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva:
fanta je kmalu navezala nase
;
čustveno sta se navezala drug na drugega
;
ekspr.
nanj se je navezala z vsem srcem
zelo ga ljubi
/
ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj
3.
publ.,
v zvezi z
na
narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa;
nasloniti
,
opreti
:
svoj jezik je navezala na jezik klasikov
;
misli je navezal na zadnje dogodke
/
govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej
pretrgal
nadaljeval
4.
publ.,
z glagolskim samostalnikom
narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik:
državi sta navezali diplomatske stike
;
navezati prijateljske odnose
/
v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore
●
star.
če nočeš ubogati, kar naveži culo
pojdi, odidi
navézan
-a -o:
navezani baloni
;
pes je navezan na dolg jermen
;
navezan na dom, zemljo
;
uporniki so bili navezani na preskrbo iz zraka
;
biti čustveno navezan na koga
navezáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od navezati:
jermeni za navezavo tovora
/
navezava diplomatskih in kulturnih stikov s tujino
navezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
navezovati
:
navezavati dereze
/
z ljubeznivostjo jih je navezaval nase
;
vedno močneje se je navezavala nanj
navézek
-zka
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
del besede, navadno končni, ki besedo pomensko spreminja, opredeljuje:
navézniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar.
nagniti
2
:
Nato je naveznil vrč in izpil do dna
(Prežihov)
navezoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki se navezuje na kaj:
navezovalni odnosi
;
navezovalno vedenje
/
navezovalna cesta
cesta, rezervirana za motorna vozila, ki povezuje kraj ali
področje z avtocesto ali obvoznico
navezovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od navezovati:
navezovanje z vrvjo
/
navezovanje prijateljskih odnosov s sosednjimi državami
;
navezovanje osebnih stikov
/
njuno medsebojno navezovanje
navezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z vezanjem nameščati, dajati na kaj:
navezovati okraske na novoletno jelko
;
navezovati si smuči
//
delati, da je kdo privezan, pritrjen:
navezovati psa na vrvico
//
alp.
nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri
plezanju:
v steni so jih navezovali
;
alpinisti se navezujejo
2.
v zvezi z
na
delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom:
s prijaznostjo jih je navezoval nase
;
začel se je navezovati na novo družbo in okolje
;
navezovati se na zemljo
//
delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva:
dekle ga vedno bolj navezuje nase
;
počasi se navezujeta drug na drugega
3.
publ.,
v zvezi z
na
delati, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa;
naslanjati
,
opirati
1
:
pesnik navezuje svoj ciklus pesmi na vojne balade
;
razprava se je navezovala na podano poročilo
4.
publ.,
z glagolskim samostalnikom
delati, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik:
navezovati stike z deželami v razvoju
/
rad navezuje nova znanstva
navídez
in
na vídez
prisl.
,
piše se narazen
(
ȋ
)
izraža omejitev na navideznost, zunanjost:
na videz verjame
;
on je na videz bolj odločen kakor v resnici
;
na videz prijateljski
;
na videz ima prav
/
v povedni rabi
vse to njeno veselje je le na videz
navídezen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je po videzu, na zunaj tak kot pravi, resničen:
navidezen mir, poraz
;
navidezna gotovost, harmonija
/
navidezna prijaznost
nepristna
/
navidezen napad
;
navidezna smrt
//
ki v resnici ni tak, kot se kaže:
navidezna velikost predmeta
;
njegova moč je samo navidezna
//
ki v resnici ne obstaja:
navidezna pot sonca okoli zemlje
♦
bot.
navidezni cvet
enemu samemu cvetu podobno socvetje
;
navidezni list
listu podoben ploščat poganjek
;
fiz.
navidezna slika
slika, ki nastane v presečišču podaljškov žarkov
navídezno
prisl.
:
navidezno se premikati
;
navidezno brezpomembna kretnja
;
navidezno začuden, zadovoljen
navídeznost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost navideznega:
navideznost demokracije
;
stvarnost in navideznost
/
nav. ekspr.:
kdor jo dobro pozna, tega njena navideznost ne zapelje
zunanji videz
;
varljiva navideznost
navigácija
-e
ž
(
á
)
1.
določanje položaja ladje, letala in vodenje le-teh v določeni smeri:
ukvarjati se z navigacijo
;
pripomočki, sredstva za navigacijo
/
navigacija v kanalu je težka
/
kopenska navigacija
na kopnem
;
vesoljska navigacija
//
veda o tem:
razvoj navigacije
/
astronomska navigacija
//
sistem satelitov, postaj in elektronskih pripomočkov, ki omogoča
določanje položaja vozil in njihovo vodenje v določeni smeri:
avtomobilska, cestna navigacija
;
vgrajena navigacija
elektronski pripomočki za navigacijo v vozilu
;
uporaba navigacije
;
sateliti so opremljeni z atomskimi urami, ki so ključnega pomena
za navigacijo
/
satelitska navigacija
;
sistem navigacije
2.
iskanje in izbira določene funkcije v menijih elektronskih naprav:
navigacija po meniju
;
uporabljati miško za enostavno navigacijo po spletnih straneh
navigacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na navigacijo:
navigacijski instrumenti
;
navigacijske luči, naprave
/
navigacijski inženir
/
opravljati navigacijska merjenja
/
navigacijski sistem letala
♦
navt.
navigacijski kompas
kompas s smernim aparatom
navigátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor je usposobljen za določanje položaja ladje, letala in vodenje
le-teh v določeni smeri:
letalski navigator
;
navigator na rušilcu
;
opravljati delo navigatorja
/
navigator vesoljske ladje
//
elektronski navigacijski pripomoček, ki od satelitov prejema podatke
za izračunavanje zemljepisne širine, dolžine, nadmorske višine in
lastne hitrosti:
navigatorji za motoriste, voznike
;
večina cestnih navigatorjev ima že naložen zemljevid Evrope
;
upravljanje z ročnim navigatorjem
/
vožnja z navigatorjem
/
satelitski navigator
2.
knjiž.
pomorščak
,
mornar
:
dogodivščine navigatorjev
navíhanček
-čka
m
(
í
)
ljubk.
manjšalnica od navihanec:
pridi sem, moj navihanček, da ti navijem ušesa
navíhanec
-nca
m
(
í
)
nav. ekspr.
kdor zna z domiselnostjo, hudomušnostjo presenetiti, prevarati,
navadno v nepomembni stvari:
navihanca ni oštela, ampak se mu je samo smejala
;
med otroki je on največji navihanec
;
le kaj je spet naredil, navihanec
navíhanka
-e
ž
(
í
)
nav. ekspr.
ženska, ki zna z domiselnostjo, hudomušnostjo presenetiti, prevarati,
navadno v nepomembni stvari:
navihanka se je prisrčno smejala njegovi zadregi
/
kukavica je prava navihanka
navíhanost
-i
ž
(
í
)
nav. ekspr.
lastnost navihanega človeka:
poznam njegovo navihanost
;
fantovska navihanost
//
nav. mn.
domiselno, hudomušno dejanje:
počenjati navihanosti
;
smejali so se njegovim navihanostim
navíhati
-am
dov.
(
í
)
1.
narediti, da je kaj nekoliko zvito, zavito:
navihati (si) brke
2.
zastar.
prevarati
,
ukaniti
:
spoznal je, da ga je spet navihala
navíhan
-a -o
1.
deležnik od navihati:
navihani brki
2.
ekspr.
ki zna z domiselnostjo, hudomušnostjo presenetiti, prevarati,
navadno v nepomembni stvari:
živahen in navihan otrok
;
videti je neumen in neroden, v resnici pa je zelo navihan
/
dekle z navihanimi očmi
;
prisl.:
navihano pogledovati, se smejati
navijáč
-a
m
(
á
)
1.
šport.
kdor ob tekmah s klici, ploskanjem spodbuja eno izmed moštev ali
posameznega tekmovalca:
navijači so navduševali domače moštvo
;
hokejski, nogometni navijači
//
ekspr.
(navdušen) privrženec:
bil je najdelavnejši navijač v njihovem društvu
2.
majhna, preprosta priprava valjaste oblike za navijanje, kodranje las;
navijalka
1
:
naviti lase na navijače
/
navijači za lase
navijáčica
-e
ž
(
á
)
1.
ženska, ki ob tekmah s klici, ploskanjem spodbuja eno izmed moštev ali
posameznega tekmovalca:
nogometna navijačica
;
strastna navijačica
//
ekspr.
navdušena privrženka:
moja največja navijačica me vedno spremlja na dirkah
2.
pripadnica organizirane skupine deklet, ki na tekmah z vzklikanjem,
petjem in plesom spodbuja eno izmed moštev:
skupina glasnih navijačic v oranžnih dresih je skušala publiko
spodbuditi, da bi pela in ploskala
navijálec
-lca
[
navijau̯ca
in
navijalca
]
m
(
ȃ
)
1.
delavec, ki navija:
zaposlen je kot navijalec v predilnici
;
navijalec papirja, žice
2.
ekspr.
kdor zvišuje, dviga cene:
kaznovati samovoljne navijalce cen
3.
majhna, preprosta priprava valjaste oblike za navijanje, kodranje las;
navijalka
1
:
vrečka za navijalce in glavnike
navijálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
ki je za navijanje:
navijalni stroj
;
električna navijalna priprava
navijálka
1
-e
ž
(
ȃ
)
majhna, preprosta priprava valjaste oblike za navijanje, kodranje las:
navijati (lase) na navijalke
;
kovinske, plastične navijalke
navijálka
2
-e
[
navijau̯ka
in
navijalka
]
ž
(
ȃ
)
delavka, ki navija:
navijalka v predilnici
navijálnica
-e
ž
(
ȃ
)
delavnica, obrat za navijanje:
obratovodja navijalnice
navijálnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
navijalni stroj:
navijalnik za papir
navijálo
-a
s
(
á
)
teh.
priprava za navijanje:
električno navijalo
;
navijalo za žico
navíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od navijati:
navijanje sukanca
;
stroj za navijanje čipk
/
navijanje ure je avtomatično
/
navijanje cen
/
burno navijanje gledalcev za domače moštvo
navijáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na navijač 1:
navijaški rekviziti
/
navijaško navdušenje
/
ekspr.
navijaške navade
navijáštvo
-a
s
(
á
)
1.
dejavnost navijačev:
navijaštvo se je pričelo razvijati v začetku 20. stoletja v ZDA
;
nogometno navijaštvo
2.
ekspr.
navdušena privrženost:
očitati komu navijaštvo
;
politično navijaštvo
;
pretirana gorečnost in navijaštvo lahko preideta v hujskaštvo
navíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa:
navijati vrv, žico
;
rahlo, trdno navijati
;
navijati na klobčič
/
navijati lase na navijalke
;
preja se navija na valj
2.
delati prožno pripravo napeto, navadno z vrtenjem, obračanjem ključa:
navijati pero, vzmet
//
dajati s tem določeni pripravi energijo za delovanje:
navijati uro
;
priprava se navija avtomatično
3.
pog.
naravnavati zvočno pripravo na (razmeroma) veliko jakost:
navija radio, da kar hrešči
/
ekspr.
kar naprej navija gramofon
ga uporablja, posluša
4.
ekspr.,
navadno v zvezi s
cena
zviševati
,
dvigati
:
brezobzirno navijati cene
5.
ekspr.
siliti, pregovarjati koga:
navijala ga je, dokler ji ni vsega povedal
/
navijati koga z vprašanji
nadlegovati
6.
šport.
ob tekmah s klici, ploskanjem spodbujati eno izmed moštev ali
posameznega tekmovalca:
navijati za domače nogometaše
7.
navduševati, potegovati se za kaj:
eni so navijali za izlet v gorski svet, drugi za na morje
●
ekspr.
navijati komu uro, ušesa
kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja
;
ekspr.
zvito navijajo svoje gospodarje
jih goljufajo, varajo
navírati
1
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
ekspr.
hitro, navadno v veliki količini pritekati:
voda navira
/
solze so ji začele navirati v oči
;
pren.
grenkoba mu je navirala v besede
navírati
2
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
nar.,
navadno v zvezi s
pogovor
usmerjati
,
obračati
:
navirati pogovor na preteklost
2.
knjiž.
siliti
,
izsiljevati
:
naviral ga je, naj mu izroči pismo
navisán
-a
m
(
ȃ
)
zdravilo proti bljuvanju, vrtoglavici:
pred vožnjo z avtobusom vedno vzame navisan
;
steklenička navisana
;
v prid. rabi:
navisan tableta
navítek
-tka
m
(
ȋ
)
kar je navito (na kaj):
navitek sukanca, žice
/
preja v navitkih
/
navijati, odvijati navitke
♦
tekst.
križni navitek
navíti
-víjem
dov.
(
í
)
1.
narediti, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog
česa:
naviti nit, prejo
;
naviti žico na tuljavo
/
navili so deset klobčičev volne
/
naviti lase na navijalke
;
pog.
danes si se pa lepo navila
imaš lepe kodre, lepo pričesko
2.
napraviti prožno pripravo napeto, navadno z vrtenjem, obračanjem
ključa:
naviti pero, vzmet
/
naviti strune
//
dati s tem določeni pripravi energijo za delovanje:
naviti budilko
;
igrača, ki se navije
3.
pog.
naravnati zvočno pripravo na (razmeroma) veliko jakost:
naviti radio do konca
/
navijejo gramofon in plešejo
4.
ekspr.,
navadno v zvezi s
cena
zvišati
,
dvigniti
:
trgovci so izkoristili pomanjkanje surovin in navili cene
/
naviti davke
5.
ekspr.
prisiliti, pregovoriti koga:
starca je končno le navil, da mu je izročil ključe
;
naviti koga za denar
●
ekspr.
moža si je navila okrog prsta
popolnoma si ga je podredila
;
ekspr.
naviti komu uro, ušesa
kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja
;
ekspr.
le pazi, da te spet ne navije
ogoljufa, prevara
navít
-a -o
1.
deležnik od naviti:
lepo naviti lasje
;
na cevko navita preja
;
ura ni navita
;
dela kakor navit
pridno, vztrajno
2.
ekspr.
prebrisan
,
zvit
:
naviti Kljukec
;
fant je zelo navit
navítje
-a
s
(
ȋ
)
elektr.
skupek vodnikov, ki tvorijo v stroju ali transformatorju električni
krog:
popraviti navitje generatorja
;
konci navitja
;
kotva z navitjem
/
bifilarno, kletkasto navitje
;
motorsko, statorsko navitje
;
primarno
na vhodni strani
, sekundarno navitje
na izhodni strani transformatorja
návje
-a
s
(
ȃ
)
1.
mitol.
bivališče umrlih:
oditi k svojim očetom v navje
2.
star.
pokopališče
:
cvetje na navju
/
Vodnikov grob je na ljubljanskem Navju
navkljúb
1
prisl.
(
ȗ
)
izraža, da je dejanje namerno drugačno, kot se želi, pričakuje:
delati komu navkljub
/
v členkovni rabi
to dela vsemu svetu navkljub
navkljúb
2
predl.
(
ȗ
)
z dajalnikom
kljub
:
navkljub težavam smo ohranili dobro voljo
navkréber
[
nau̯krebər
]
prisl.
(
ẹ̑
)
izraža gibanje po strmini navzgor:
lesti, voziti navkreber
navkrébrn
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki se (hitro) vzpenja:
navkrebrna cesta
navkríž
prisl.
(
í
)
star.
navzkriž
:
navkriž zložena drva
/
moje in tvoje misli so si navkriž
●
star.
navkriž mi hodi, da bi moral čakati
povzroča težave
navlačíti
in
navláčiti -im
dov.
(
ī á
)
z vlačenjem spraviti kam določeno količino česa:
navlačiti veliko vej
navláka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
nekoristne, odvečne stvari:
razna navlaka je ležala povsod
;
pospraviti navlako
;
pren.
take podrobnosti so le navlaka
;
prevodna navlaka
navlàšč
tudi
návlašč
prisl.
(
ȁ; ȃ
)
zastar.
nalašč
:
navlašč mu je knjigo obrnil narobe
navláženost
tudi
navlažênost -i
ž
(
ȃ; é
)
značilnost, stanje navlaženega:
navlaženost zemlje
navlážiti
-im
tudi
navlažíti -ím
dov.
, navlážil
(
á ȃ; ī í
)
narediti kaj vlažno, navadno z vodo:
navlažiti zemljo
;
navlažiti perilo pred likanjem
;
les se je navlažil
/
suh zrak je treba navlažiti
navlážen
-a -o
tudi
navlažèn -êna -o:
navlažena krpa
navléči
-vléčem
dov.
, navléci navlécite
in
navlecíte; navlékel navlékla
(
ẹ́
)
1.
z vlečenjem spraviti na kaj:
navleči prevleko
;
pren.,
ekspr.
na obraz je navlekel vljuden smehljaj
//
ekspr.
obleči
1
,
obuti
:
navleči hlače, jopico
;
v naglici je navlekel nase obleko
;
navleči si rokavice
;
sklonil se je, da bi si navlekel škornje
/
navleči si kapo na ušesa
2.
z vlečenjem spraviti kam določeno količino česa:
navleči vej
/
navlekla je vodo iz vodnjaka
3.
ekspr.
prinesti
,
pripeljati
:
v kuhinjo je navlekel goro knjig
;
pospravi ropotijo, ki si jo navlekel
//
privesti
,
pripeljati
:
v sobo je navlekel kup prijateljev
;
neznani ljudje so se navlekli v gostilno
●
ekspr.
pošteno so ga navlekli
prevarali, ukanili
navléči se
1.
ekspr.
napiti se (alkoholne pijače):
navlekli so se žganja
/
pog.
rad se ga navleče
2.
navzeti se:
les se navleče vlage
/
navleči se slabih navad
navléčen
-a -o:
na podstrešju je bilo vsekrižem navlečeno
;
malomarno navlečena obleka
navléka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
navlaka
:
vse to je le navleka
♦
med.
nogavici podobna prevleka za štrcelj
navòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
zastar.
navodilo
,
napotek
:
ravnati se po navodu
/
navod za cepljenje sadnega drevja
navodílo
-a
s
(
í
)
nav. mn.
kar pojasnjuje, določa, kako se kaj dela, s čim ravna:
delati po navodilih
;
podrobna, praktična navodila
;
navodila in odredbe
/
aparatu so priložena navodila v več tujih jezikih
/
dati, dobiti navodila za delo
♦
pravn.
instruktivno navodilo
navóhati
-am
dov.
(
ọ̑
)
zavohati
:
navohati smrad
/
navohati nesrečo
navòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
1.
teh.
grebeni spiralne oblike na površini valjastega telesa ali na površini
izvrtine:
navoj se je izrabil
;
stružiti, vrezati navoje
;
cevni navoji
;
stroj za rezkanje navojev
♦
strojn.
desni, dvojni, enojni navoj
;
metrski navoji
pri katerih so mere izražene v milimetrih
;
notranji
ki je na površini izvrtine
, zunanji navoj
ki je na površini palice, gredi, stebla, vretena
;
globina, korak, premer navoja
2.
glagolnik od navijati:
nalomljen ročaj je utrdil s petimi navoji
//
navitek
:
navoji bombažne preje
/
žica v navojih
navójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na navoj:
navojni del vijaka
/
navojni kaliber, rezkalnik
navójnica
-e
ž
(
ọ̑
)
teh.
priprava na zunanji strani okna, narejena iz dolgih, med seboj
povezanih deščic, ploščic;
roleta
:
dvigniti, spustiti navojnico
/
okenske navojnice
navojskováti se
-újem se
dov.
(
á ȗ
)
ekspr.
v vojskovanju doseči veliko, preveliko mero:
navojskovali so se
navolíti se
-vólim se
dov.
(
ī ọ́
)
nar. vzhodno
naveličati se:
navolila se ga je
/
otroci so se že navolili svojih igrač
navòr
1
-ôra
m
(
ȍ ó
)
fiz.
količina, ki meri vzrok za pospeševanje vrtenja ali spremembo oblike
telesa, vrtljivega okoli nepremične osi:
meriti navor
;
navor motorja
/
magnetni navor
na tuljavo s tokom, magnet v magnetnem polju
;
zagonski navor
ob pogonu stroja
navòr
2
tudi
návor -ôra
m
(
ȍ ó; á ó
)
knjiž.
vzvod
,
ročica
:
z navorom kaj dvigniti
;
železni navor
/
krmilni navor
ročica krmila
navoščíti
in
navóščiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
namazati z voskom:
navoščiti ključ
;
navoščiti tla
navòz
-ôza
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od navoziti:
navoz gradbenega materiala
2.
grad.
umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji
ali višji nivo:
zapeljati po navozu
/
navoz za popravilo ladij
navozíti
-vózim
dov.
(
ī ọ́
)
z vožnjo spraviti kam:
navoziti gramoz na cesto
;
navoziti gnoj na njivo
navozíti se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po vožnji:
če je kdo navdušen za vožnjo s kočijo, se bo tu lahko navozil
navóžen
-a -o:
navožen gradbeni material
navpíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
pravokoten na gladino mirujoče vode:
navpičen prerez, rov
;
navpična črta, os, ravnina, stena
;
navpična lega, smer
/
rastline potrebujejo čim bolj navpično svetlobo
;
ekspr.
bila je silna vročina in navpično sonce
♦
aer.
letalo za navpični vzlet
;
fiz.
navpični met
gibanje, pri katerem leti telo v navpični smeri
;
meteor.
navpični temperaturni gradient
sprememba temperature zraka v navpični smeri, navadno na 100 m
;
navpično gibanje zraka
2.
nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti:
navpično povezovanje organizacij
navpíčno
prislov od navpičen:
navpično stati
//
izraža gibanje ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode:
navpično se spuščati, štrleti
/
plamen je švignil navpično
;
sam.:
besedo napišite pod navpično sedem
navpíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
navpična črta:
narisati navpičnico
;
besede vpišite za drugo debelejšo navpičnico
;
pren.
jambori so bili edine navpičnice v brezkončni vodoravnosti morja
●
knjiž.
drog ne stoji čisto v navpičnici
v navpični smeri
;
ekspr.
plezanje je bilo težavno, ker je bilo polno navpičnic in previsov
navpičnih sten
♦
geod.
smer težnosti v določeni točki
navpíčnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost navpičnega:
navpičnost ravnine, stene
navpík
prisl.
(
ȋ
)
izraža gibanje ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode;
navpično
:
postaviti kol navpik
;
navpik štrleče skale
;
sonce stoji skoraj navpik nad nami
/
ekspr.
pasti navpik v prepad
/
plamen švigne navpik
;
noži s konicami navpik
●
nar.
zbežati po bregu navpik
strmo navzgor
návplij
-a
m
(
á
)
zool.
ličinka nižjih rakov s tremi pari členastih končin:
navprék
1
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
počez
,
povprek
:
steza gre čez sadovnjak navprek
;
navprek po zidu narisane črte
;
ekspr.
teči kar navprek
●
knjiž.
tu je navprek vzeto sto ljudi
tu je približno sto ljudi
2.
vsevprek
,
vsekrižem
:
govori navprek o vsem mogočem
/
vsi navprek so se oglašali
vprek
navprék
2
predl.
(
ẹ̑
)
knjiž.,
z dajalnikom
nasproti
2
:
na levi strani, njemu navprek, se je pokazala četa
navráčati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
napeljevati
,
usmerjati
:
navračati vodo v strugo
/
navračati razvoj v pravi tir
/
navračal je pogovor nanj
//
usmerjati
,
obračati
:
navračati ovce k čredi
/
pasel je in navračal živino
zavračal
navréči
-vŕžem
dov.
, navŕzi navŕzite
in
navrzíte; navŕgel navŕgla
(
ẹ́ ȓ
)
1.
dati kaj k določeni količini, vsoti:
navreči mernik pšenice
;
k plačilu navrže desetak
2.
nav. ekspr.
dodatno, mimogrede omeniti:
v pogovoru je navrgel nekaj zanimivih misli
;
navrgel je, da ga nihče ne zadržuje
/
publ.
govornik je navrgel nekaj problemov
3.
s prislovnim določilom
dati, prinesti denar, dobiček:
vstopnina je navrgla toliko, da so bili kriti vsi stroški
/
celoletne obresti so mu dosti navrgle
/
ekspr.
kupčija mu je navrgla lepe denarce
//
ekspr.
prinesti
,
povzročiti
:
ta tradicija je navrgla kraju svetovno slavo
/
posvetovanje je navrglo vrsto problemov
4.
zastar.
naložiti
:
navreči drva na ogenj
navréti
1
-vrèm
dov.
(
ẹ́ ȅ
)
ekspr.
1.
hitro, navadno v veliki količini priteči:
kri mu je navrela iz rane
/
solze so jim navrele (v oči)
;
pren.
na ustnice ji je navrelo njegovo ime
2.
priti kam, pojaviti se kje v velikem številu:
ljudje so navreli na ulice
navréti
2
-vrèm
dov.
, navŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
nar.,
navadno v zvezi s
pogovor
napeljati
,
usmeriti
:
navreti pogovor na davke
2.
nar. zahodno
napeti
1
,
naviti
:
navreti puško
;
navreti uro
navŕh
1
prisl.
(
ȓ
)
1.
izraža dodajanje:
dal mu je, kolikor je zahteval in še nekaj navrh
/
ekspr.
že tako je bil siten, za navrh ga je pa še zob bolel
//
nar.
potem
1
,
nato
:
leto navrh se je vrnil
2.
nar.
navzgor
:
postaviti zaboj s spodnjo stranjo navrh
/
hotel je navrh, da bi se oblekel
v gornje prostore
navŕh
2
predl.
(
ȓ
)
z rodilnikom
za izražanje premikanja na zgornjo stran česa:
zložiti obleko navrh knjig
/
v vezniški rabi
ni mi ustregel, navrh vsega me je celo ozmerjal
navŕhati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
nar.
naložiti, napolniti čez rob:
navrhati košaro, pehar
//
napolniti
:
navrhati posodo z vinom
navŕhan
-a -o:
navrhan krožnik juhe
;
navrhana košara hrušk
;
biti navrhan hrepenenja, ljubezni
navrhovátiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
star.
naložiti
,
nakopičiti
:
navrhovatiti kamenje na dvorišču
navrhováten
-a -o:
navrhovateni hlodi
navrískati se
-am se
dov.
,
tudi
navriskájte se;
tudi
navriskála se
(
í
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po vriskanju:
otroci so se navriskali
navrníti
in
navŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
knjiž.
napeljati
,
usmeriti
:
navrniti vodo na travnik, v jezero
/
navrniti misli k iskanju resnice
;
navrniti življenje v novo smer
/
navrniti pogovor na študij
//
usmeriti
,
obrniti
:
navrnil je konja v ogrado
/
navrniti živino iz detelje
zavrniti
navŕtanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od navrtati:
navrtanje deske
navŕtati
-am
dov.
(
r̄
)
1.
z vrtanjem narediti luknjo, luknje:
navrtati desko, sod
;
navrtati s svedrom
/
navrtal je preveč lukenj
2.
z vrtanjem načeti:
desko je samo navrtal
/
navrtali so mu čoln, da se je potopil
3.
publ.
z vrtanjem priti do česa:
navrtati nafto, vodo
/
navrtati nov vrelec
;
pren.,
ekspr.
navrtal je nov vir dohodkov
●
pog.
navrtati koga za denar
z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem pripraviti koga, da dá
denar
navŕtan
-a -o:
navrtana stena
navrtína
-e
ž
(
í
)
kar je navrtano v kaj:
navrtina v deblu
navŕžek
-žka
m
(
ȓ
)
nameček
:
pri tehtanju je dal velik navržek
/
za navržek ga je pa še ogoljufal
navsezádnje
člen.
(
ȃ
)
1.
nazadnje
:
po dolgem omahovanju se je navsezadnje odločil
;
tako dolgo ji je razlagal, da je navsezadnje razumela
/
zapravil je denar in navsezadnje še hišo
/
kar je storil, navsezadnje ni nič slabega
/
navsezadnje, kaj mi je mar za ljudi
izraža malomarno zavrnitev
2.
izraža omejevanje:
navsezadnje tudi on ni brez napak
;
upoštevati je treba politične, gospodarske in navsezadnje tudi
kulturne razmere
●
navsezadnje bo že povsod videl strahove
izraža omalovaževanje
navsezgódaj
prisl.
(
ọ̑
)
ekspr.
izraža, da se dejanje dogaja zelo zgodaj zjutraj:
jutri bom navsezgodaj odšel
;
odpeljali so se že navsezgodaj
/
drugi dan navsezgodaj je bil že na poti
navšév
prisl.
(
ẹ̑
)
nar.
postrani
,
poševno
:
navšev postavljena miza
navštríc
prisl.
(
ȋ
)
nar.
vštric
1
:
na sejmišču je s sosedom privezal vole navštric
navšvíc
prisl.
(
ȋ
)
star.
postrani navzgor:
brki mu štrlijo navšvic
návtičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na navtiko, pomorski:
navtična raziskovanja
/
navtični instrumenti
/
navtični oddelek pomorske šole
♦
aer.,
navt.
navtična milja
dolžinska mera, 1.852 m
;
navt.
navtični almanah
periodična publikacija s podatki in tablicami o nebesnih telesih
za določanje položaja ladje
;
navtična karta
karta, ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in
obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti
;
tur.
navtični turizem
návtik
-a
m
(
á
)
kdor je usposobljen za določanje položaja ladje in njeno vodenje:
mladi navtiki
//
strokovnjak za navtiko:
návtika
-e
ž
(
á
)
dejavnost, ki je v zvezi z določanjem položaja ladje in njenim
vodenjem, pomorstvo:
razvoj navtike
//
veda o tem:
navzád
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na
osebek;
nazaj
:
noga se giblje navzpred in navzad
;
glava omahne navzad
navzdígniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
zastar.
privzdigniti
:
pozdravil je in navzdignil klobuk
2.
nar. vzhodno
začeti peti:
navzdignil je z globokim glasom
/
navzdigniti pesem
●
ekspr.
tako ne bo šlo več naprej, je navzdignila
je rekla, spregovorila
navzdòl
[
nau̯zdou̯
]
prisl.
(
ȍ
)
izraža gibanje ali usmerjenost proti nižjemu kraju;
ant.
navzgor
:
pot gre zdaj navzgor, zdaj navzdol
;
spustiti se po klancu navzdol
/
pogled navzdol
;
vožnja navzdol
/
padla je z glavo navzdol
//
izraža gibanje ali usmerjenost proti nižji meri ali vrednosti:
voditi družbo od zgoraj navzdol
;
cene od sto evrov navzdol
●
pog.
navzdol je rad oblasten
nasproti nižjim po položaju
;
pog.
s fantom gre navzdol
moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši
;
pog.
iti z glasom navzdol
začeti govoriti, peti z nižjim glasom
;
ekspr.
pri hiši je takrat začelo iti navzdol
družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno
propadati
;
pog.
zaokrožiti račun navzdol
na nižjo polno številko
;
pog.
prišli so vsi od ravnatelja navzdol
ravnatelj in po položaju nižji od njega
navzdólnji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
usmerjen navzdol:
navzdolnje gube
♦
meteor.
navzdolnji zračni tok
navzdólnjik
tudi
navzdólnik -a
m
(
ọ̑
)
meteor.
navpični zračni tok, usmerjen navzdol:
območje navzdolnjika
navzdôlž
[
nau̯zdou̯ž
]
prisl.
(
ȏ
)
vzdolž
1
,
po dolgem
:
iti po njivi navzdolž
♦
šport.
konj navzdolž
telovadni konj, postavljen za preskoke vzdolž
navzdôlžen
-žna -o
[
nau̯zdou̯žən
]
prid.
(
ȏ
)
zastar.
vzdolžen
:
navzdolžni in prečni rovi
navzèm
-éma
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od navzeti se:
navzem duha
navzémati se
-am se
nedov.
(
ẹ̑
)
z rodilnikom
prihajati v stanje, ko postane osebek bogatejši za kako lastnost:
živila se ob neustreznem skladiščenju rada navzemajo neprijetnih
vonjev
/
navzemati se globokih čustev
;
tam so se navzemali tujega duha
;
tudi on se je navzemal njihove razburjenosti
navzémati
knjiž.
postajati bogatejši za kako lastnost;
dobivati
:
stvar navzema novo obliko
/
njegova bolezen navzema trajen značaj
navzéti se
-vzámem se
dov.
, navzêmi se navzemíte se; navzél se;
nam.
navzét se
in
navzèt se
(
ẹ́ á
)
z rodilnikom
priti v stanje, ko postane osebek bogatejši za kako lastnost:
les se je navzel vlage
;
mleko se je navzelo neprijetnega duha
/
voda se navzame različnih soli
/
navzeti se delavnosti, kljubovalnosti, novih nazorov
;
prijatelji so se navzeli njegovega mišljenja
;
kmalu so se navzeli njene dobre volje
navzéti
knjiž.
postati bogatejši za kako lastnost;
dobiti
:
načrt je navzel konkretno obliko
/
njene oči so navzele dobrohoten videz
navzgòr
prisl.
(
ȍ
)
izraža gibanje ali usmerjenost proti višjemu kraju;
ant.
navzdol
:
gledati navzgor
;
vse hiti po stopnicah navzgor in navzdol
;
vožnja ob reki navzgor
/
konj je obležal z nogami navzgor
//
izraža gibanje ali usmerjenost proti višji meri ali vrednosti:
navzgor in navzdol omejena možnost delovanja
;
vstopnice so od pet evrov navzgor
●
ekspr.
njegova pot gre navzgor
ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh
;
pog.
iti z glasom navzgor
začeti govoriti, peti z višjim glasom
;
pog.
pomagati si navzgor
na višji službeni ali družbeni položaj
;
pog.
navzgor se prilizovati
nasproti višjim po položaju
;
pog.
zaokrožiti cene, račun navzgor
na višjo polno številko
navzgórnji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
usmerjen navzgor:
navzgornji gib
♦
meteor.
navzgornji zračni tok
navzgórnjik
tudi
navzgórnik -a
m
(
ọ̑
)
meteor.
navpični zračni tok, usmerjen navzgor:
jadralno letalo je prišlo v območje navzgornjika
navzkríž
prisl.
(
í
)
1.
izraža položaj v obliki križa:
položiti roke navzkriž
;
navzkriž zložena drva
/
gledati navzkriž
škiliti
/
ekspr.
vino je kislo, da usta kar navzkriž vleče
zelo kislo
2.
izraža položaj v neurejeno križajočih se smereh;
križem
1
:
tekajo navzkriž in nekaj iščejo
/
ekspr.
sprašujejo ga vsi navzkriž
3.
pog.,
v povedni rabi,
v zvezi
biti, iti, priti navzkriž
izraža
a)
neskladje, nesoglasje:
interesi posameznikov so si večkrat navzkriž
;
v vseh pogledih so si navzkriž
;
v zakonu pride marsikdaj kaj navzkriž
/
ura na zvoniku gre za deset minut navzkriž
b)
spor:
zaradi dekleta sta si z materjo navzkriž
c)
nered:
prva leta je bilo tu vse navzkriž
vsenavzkriž
;
brez očeta bi šlo pri hiši vse navzkriž
vsenavzkriž
/
nobene besede, da ne bo kaj navzkriž
č)
motnjo, neprijetnost, težave:
to bo navzkriž, da ni vode
●
pog.
vse mi hodi navzkriž
povzroča težave
;
nar.
govorili so, navzkriž pa niso hodili
se obiskovali
;
star.
na poti mi je prišel navzkriž
sva se srečala;
prim.
vsenavzkriž
navzkrížem
prisl.
(
ī
)
navzkriž
:
navzkrižem zložena drva
/
vse se navzkrižem pozdravlja
križem;
prim.
vsenavzkrižem
navzkrížen
-žna -o
prid.
(
ī
)
1.
položen v obliki križa:
navzkrižna trama
/
navzkrižne naramnice
/
narediti navzkrižni črti
/
navzkrižno navijanje preje
2.
ki poteka v različnih, križajočih se smereh:
izogniti se navzkrižnim prevozom enakega blaga
;
navzkrižna ventilacija
/
navzkrižna kontrola
;
navzkrižno zasliševanje
/
navzkrižno pošiljanje darov je bilo pri njih v navadi
medsebojno
//
voj.,
v zvezi
navzkrižni ogenj
obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede:
začel se je navzkrižni ogenj
/
biti ubit v navzkrižnem ognju
/
priti v navzkrižni ogenj
;
pren.,
ekspr.
pisatelj je bil vse življenje v navzkrižnem ognju kritike
3.
nasprotujoč si, neskladen:
navzkrižni interesi, ukazi
;
navzkrižno mnenje
;
navzkrižna vprašanja
//
star.
različen
,
neenak
:
v letih sta si precej navzkrižna
;
navzkrižna starost
♦
bot.
navzkrižni listi
navzkriž stoječi pari listov
navzkrížno
prisl.
:
navzkrižno delovati, spraševati
;
navzkrižno postaviti
navzkrížje
-a
s
(
ȋ
)
nav. ekspr.
neskladje
,
nesoglasje
:
navzkrižja med strankama se povečujejo
;
družbena, politična navzkrižja
;
navzkrižje interesov, mnenj
;
navzkrižja v vzgoji
/
med njima prihaja do navzkrižij
prepirov, sporov
;
s starši je prišel v navzkrižje
navzkrížnost
-i
ž
(
ī
)
značilnost navzkrižnega:
navzkrižnost mnenj
/
razdor med njima je v zvezi z navzkrižnostjo njunih let
/
ekspr.
v tej družini prihaja pogosto do navzkrižnosti
prepirov, sporov
navzlíc
1
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
nakljub
1
:
delati komu navzlic
navzlíc
2
predl.
(
ȋ
)
knjiž.,
z dajalnikom
kljub
:
navzlic vsem razočaranjem je ostal idealist
/
navzlic temu da je bogata, ni ošabna
navznák
prisl.
(
ȃ
)
star.
vznak
:
pasti navznak
/
nagniti se navznak
nazaj
navznóter
[
nau̯znotər
]
prisl.
(
ọ̄
)
izraža gibanje ali usmerjenost na notranjo stran;
ant.
navzven
:
obračati kolena navzven in navznoter
;
okna se odpirajo navznoter
;
listi z navznoter zavihanimi robovi
//
knjiž.
izraža usmerjenost v človekov notranji svet:
obrniti pogled navznoter
;
navznoter usmerjene narave
navznótraj
prisl.
(
ọ́
)
navznoter
:
navznotraj upognjena stena
navzóč
tudi
navzòč -óča -e
prid.
(
ọ̄ ọ́; ȍ ọ́
)
ki je v določenem času na določenem mestu:
navzoči odborniki so predlog sprejeli
;
ekspr.
bil sem osebno navzoč
/
v povedni rabi,
z oslabljenim pomenom:
inšpektor je bil navzoč pri pouku matematike
;
na sestanku so bili navzoči skoraj vsi člani
//
publ.,
s prislovnim določilom
ki je, obstaja kje z določenim namenom:
bili so politično in vojaško navzoči na ozemlju druge države
/
mikrobi so povsod navzoči
●
publ.
v razpravi je bilo vprašanje socialnega razlikovanja nenehno
navzoče
veliko so govorili o tem
navzóči
-a -e
sam.
:
vsi navzoči so glasovali za resolucijo
;
delovni predsednik je pozdravil navzoče
navzóčen
-čna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
knjiž.
navzoč
:
navzočni člani
;
ob njegovem prihodu je bila navzočna vsa družina
;
biti navzočen na pogrebu, sestanku
/
dojemanje predmetov, ki so navzočni
navzóčnost
-i
ž
(
ọ́
)
dejstvo, da je kdo navzoč:
učiteljeva navzočnost jih je motila
;
ugotoviti navzočnost na seji
;
duhovna, materialna navzočnost
/
zaslišati obdolženca ob navzočnosti priče
/
publ.
čuti se vojaška navzočnost velesil na tem območju
/
potrditi navzočnost mikrobov
●
ekspr.
vsako leto enkrat jih počasti s svojo navzočnostjo
jih obišče, pride k njim
navzpréd
prisl.
(
ẹ̑
)
star.
izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na
osebek;
naprej
:
navzpred in navzad gibljiva priprava
;
od zadaj navzpred
navzvèn
[
nau̯zvən
]
prisl.
(
ə̏
)
izraža gibanje ali usmerjenost na zunanjo stran;
ant.
navznoter
:
obračati dlani navzven in navznoter
;
vrata se odpirajo navzven
;
navzven štrleči podočnjaki
/
kožuh z dlako navzven
;
zaprtost trga navzven
/
navzven sočutja ne pokaže
//
knjiž.
izraža usmerjenost v zunanji svet:
navzven obrnjen pogled
;
navzven usmerjene narave
nazabávati se
-am se
dov.
(
ȃ
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po zabavi:
ob gledanju predstave so se nazabavali
nazadnják
-a
m
(
á
)
1.
ekspr.
kdor ima nesodobne, zastarele nazore:
sosedje ga imajo za nazadnjaka
;
v teh stvareh je pravi nazadnjak
2.
knjiž.
desničar
,
konservativec
:
klerikalni nazadnjaki
nazadnjákar
-ja
m
(
ȃ
)
slabš.
nazadnjak
:
tak nazadnjakar je
nazadnjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na nazadnjake:
ima nazadnjaške nazore o vzgoji
;
nazadnjaške ideje
;
nazadnjaška miselnost
/
nazadnjaška stranka
/
boj med naprednimi in nazadnjaškimi silami
♦
biol.
nazadnjaški razvoj
razvoj, pri katerem postane ustroj telesa zaradi posebnega načina
življenja bolj preprost, kot je bil pri prednikih
nazadnjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
nazadnjaška miselnost:
boriti se proti nazadnjaštvu
;
kulturno, politično nazadnjaštvo
/
knjiž.
liberalizem in nazadnjaštvo
desničarstvo, konservativizem
nazádnje
člen.
(
ȃ
)
1.
izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja:
po dolgem omahovanju se je nazadnje odločil
;
luč pojema, nazadnje ugasne
/
ekspr.
nazadnje smo le dočakali rešitev
/
ekspr.
še celice se nazadnje privadiš
//
izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote:
prvi si ti, potem pride on in nazadnje še jaz
;
grozil je, da bo ubil vse, nazadnje pa še sebe
2.
izraža samoumevnost trditve:
hiša je nazadnje le hiša, če je še tako majhna
;
fant je nazadnje zadosti star, da se odloči
/
nazadnje, kaj se nas to tiče
izraža malomarno zavrnitev
●
ekspr.
nazadnje bo še mislil, da ga ne maramo
izraža možnost uresničitve
;
ekspr.
skladba preseneča zaradi iznajdljivosti in ne nazadnje zaradi
neposrednosti
poudarja pomembnost povedanega
;
nazadnje sem ga videl včeraj
zadnjikrat
;
ekspr.
smrt in žalost, to je za nazadnje
na to zdaj ni treba misliti
nazadovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nazadovati:
nazadovanje kmetijstva
/
gospodarsko, kulturno nazadovanje
/
nazadovanje v znanju
/
številčno nazadovanje prebivalstva
nazadováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
prehajati z višje stopnje na nižjo
a)
glede na kakovost, pozitivne lastnosti:
kmetijstvo je takrat nazadovalo
/
gospodarsko, kulturno nazadovati
/
učenci v znanju nazadujejo
b)
glede na količino, intenzivnost:
obisk gledališča nazaduje
;
prebivalstvo v hribovskih predelih številčno nazaduje
nazáj
prisl.
(
á
)
1.
izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na
osebek;
ant.
naprej
:
nagniti se, omahniti nazaj
;
pokazati z roko nazaj
/
nosi nazaj počesane lase
frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku
;
ženska z nazaj zavezano ruto
z vozlom na tilniku
/
nazaj zaviti rogovi
♦
šport.
premet nazaj
//
izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri:
umaknite se za korak nazaj
;
vožnja nazaj
/
zna šteti naprej in nazaj
//
v medmetni rabi
izraža
a)
poziv za oddaljevanje v tej smeri:
vsi nazaj
;
dva koraka nazaj
b)
star.
začudenje:
presneto nazaj
;
šment nazaj, kdaj si tako zrasla
2.
izraža gibanje ali smer proti izhodišču:
nazaj grede so nekaj popili
;
nesti, prignati nazaj
;
ekspr.:
kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
;
vreči sovražne čete nazaj
/
elipt.:
klicati koga nazaj
;
želeti si nazaj
/
dobiti ukradeno kolo nazaj
/
pot nazaj je zaprta
;
vožnja tja in nazaj
;
vlak za nazaj
/
pog.:
vsak čas bo nazaj
se bo vrnil
;
brzojaviti nazaj
brzojavno odgovoriti
;
udaril ga je nazaj
vrnil mu je udarec
/
brati nazaj
od desne proti levi
;
vrteti film nazaj
//
pog.
izraža položaj za drugim;
zadaj
:
skupina je še daleč nazaj
/
ta plemena so še zelo nazaj v razvoju
zaostala
3.
izraža usmerjenost v preteklost:
spomin sega nazaj do prvih let
;
umirjen pogled nazaj
;
daleč nazaj najpomembnejši dogodek
;
pog.:
sram me je pomisliti nazaj
;
nekaj let nazaj je še delal
pred nekaj leti
4.
pog.,
v zvezi
iti nazaj
nazadovati
:
v tistih krajih gre kmetijstvo nazaj
/
fant gre pri učenju nazaj
/
po teh zdravilih je šla bolezen nazaj
5.
nar.
spet
,
znova
:
zdaj bo nazaj vse dobro
;
kmalu je nazaj zaspal
●
nižje pog.
nazaj se držati pri delu
biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno
;
nižje pog.
nazaj se držati pri jedi, pri pijači
jesti, piti manj, kot si kdo želi
;
nižje pog.
pri prepiru se drži nazaj
se zadržuje
;
umrli hodi nazaj
po ljudskem verovanju
po smrti se pojavlja kot duh
;
pog.
ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali
ko smo se vračali
;
pog.
kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj
ne zamenjujejo, ne sprejemajo
;
ekspr.
povedal mu je nekaj krepkih nazaj
ostro odgovoril
;
pog.
nikoli mu ni rekla besede nazaj
mu ni odgovarjala, ugovarjala
;
šol. žarg.
profesor sprašuje nazaj
prejšnjo, staro snov
;
pog.
kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal
zelo je bil presenečen
;
pog.
vzeti besedo nazaj
preklicati obljubo, sklep, izjavo
;
ekspr.
ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva
nazadovanje
nazájšnji
-a -e
prid.
(
ā
)
knjiž.
usmerjen nazaj:
nazajšnja hoja
♦
avt.
nazajšnje ogledalo
vzvratno ogledalo
nazajtrkováti se
-újem se
dov.
(
á ȗ
)
najesti se pri zajtrku:
ni se še nazajtrkoval
nazál
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
glas, ki nastane, ko gre zračni tok tudi skozi nosno votlino;
nosnik
:
nazala m, n
nazálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.
nosen
1
:
nazalni glas
;
nazalni vokali
nazarénec
-nca
m
(
ẹ̑
)
1.
v muslimanskem in judovskem okolju,
nekdaj
kristjan
:
zbiranje nazarencev
2.
pripadnik verske ločine, katere nauk temelji samo na Bibliji in
poudarja, uči asketsko življenje:
biti nazarenec
;
stopiti v ločino nazarencev
3.
um.
predstavnik nazarenstva:
nazarénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na nazarence ali nazarenstvo:
nazarenska slikarska smer
/
kompozicija je narisana v nazarenskem slogu
2.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
pes se je z nazarenskim laježem zagnal vanj
;
nazarenska vročina
3.
v medmetni rabi
izraža podkrepitev, poudarek:
pokora nazarenska, še v grob me boš spravil
nazarénsko
prisl.
:
nazarensko jokati, trpeti
;
nazarensko bogat človek
;
biti nazarensko srečen
nazarénstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
um.
religiozna umetnostna smer v nemškem slikarstvu v začetku 19.
stoletja, ki ima za vzor umetnike zgodnje renesanse:
epigoni, predstavniki nazarenstva
názdar
in
na zdàr
medm.
(
ȃ; ȁ
)
zlasti med člani društva Sokol,
nekdaj
izraža pozdrav:
klicali so mi: nazdar
;
sam.:
pozdravimo goste s krepkim nazdar
nazdráviti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
s slovesnimi besedami in izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti
komu srečo, zdravje:
nazdravili so ženinu in nevesti
;
nazdraviti z vinom
/
nazdravili in trčili bomo kasneje
;
pren.,
ekspr.
na večerji daleč od doma je nazdravil tudi svoji domovini
nazdrávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od nazdravljati:
bilo je dosti pozdravljanja, nazdravljanja in hrupa
nazdrávljati
-am
nedov.
(
á
)
s slovesnimi besedami in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu
srečo, zdravje:
nazdravljati slavljencu
;
ljudje so jedli, pili in si nazdravljali
;
pren.,
ekspr.
nazdravljati domovini, svobodi
nazébsti
-zébem
dov.
,
nam.
nazébst
in
nazèbst; nazébljen
tudi
nazében
(
ẹ́
)
nekoliko pozebsti:
magnolija je nazebla
/
noge so jim nazeble
/
v vlažnem vremenu smo nazebli
smo se nekoliko prehladili
nazébel
-bla -o:
nazeble noge
nazídek
-dka
m
(
ȋ
)
knjiž.
nadzidek
:
nad oboki se dviga nazidek
;
mostovž z nazidki
/
golobi so posedali na nazidkih šole
/
podstrešni nazidek
nazijáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
grobo, glasno ošteti:
nazijala ga je, ker je zamudil
nazijáti se
nagledati se:
ali se še niste nazijali
nazíranje
-a
s
(
ī
)
knjiž.
gledanje
,
mnenje
,
nazor
:
biti enakega naziranja glede vzgoje
;
tako naziranje je popolnoma zgrešeno
;
sprejeti, zavreči določeno naziranje
;
togo, neživljenjsko naziranje
;
naziranje o umetnosti
/
estetsko, materialistično naziranje
;
svetovno naziranje
nazív
-a
m
(
ȋ
)
1.
s prilastkom
beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
a)
dejavnost, položaj v delovni organizaciji, na delovnem mestu:
ima naziv knjigovodja
/
poklicni, položajni nazivi
b)
višjo, visoko stopnjo izobrazbe;
naslov
:
podeliti naziv doktorja znanosti
/
dobiti, doseči doktorski naziv
c)
višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi,
organizaciji:
imeti pravico do naziva guverner, predsednik
/
dati, dobiti plemiški naziv
;
vladarski naziv
/
publ.
biti izvoljen v naziv znanstvenega svetnika
za znanstvenega svetnika
č)
vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi:
spoštljiv naziv
;
naziv za odraslega moškega
/
nagovoriti koga z nazivom gospod
2.
ime
:
napisati naziv podjetja
/
slovenski naziv kraja
/
naziv blaga
/
napisati naziv in naslov prejemnika
ime in priimek
nazívati
-am
nedov.
(
í
)
knjiž.
1.
naslavljati
,
nagovarjati
:
nazivali so ga gospod,
star.
z gospodom
2.
imenovati
,
reči
:
nazivali so ga filozof
;
ponekod nazivajo ta prostor hiša
/
nazivali so ga kar po imenu
klicali
nazíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
elektr.
določen, potreben za normalno delovanje določene naprave, priprave:
nazivni tok
;
nazivna moč, napetost
/
nazivna vrednost, zmogljivost
♦
avt.
nazivno število vrtljajev
;
strojn.
nazivna mera
imenska mera
naznačeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
na splošno, v obrisih govoriti o čem, predstavljati kaj;
nakazovati
:
naznačevati možnosti za sodelovanje
//
delati, predstavljati kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah:
ozadje na slikah je navadno le naznačeval
naznáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
knjiž.
na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj;
nakazati
:
skušala je le naznačiti nekaj dogodkov
;
v uvodu je naznačil namen srečanja
//
narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah:
pisatelj je svojega junaka le naznačil
2.
knjiž.
ukazati, zahtevati, kako naj bo;
določiti
:
naznačiti kraj sestanka
/
star.
naznačili so ga v drug kraj
3.
star.
dati pisno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za
naročnikov račun;
nakazati
:
naznačili so mu tristo goldinarjev
naznáčen
-a -o:
na rahlo naznačen vzorec
;
priti ob naznačeni uri
naznanílo
-a
s
(
í
)
1.
knjiž.
sporočilo
,
obvestilo
:
dobil je naznanilo, da je sosed umrl
/
poslali so mu naznanilo za davek
/
knjižno naznanilo
/
slišati je bilo hrup bobnov in zvonov v naznanilo njihovega
prihoda
2.
zastar.
spričevalo
:
vsi so že dobili šolska naznanila
naznaníti
in
naznániti -im
dov.
(
ī á ā
)
1.
narediti, da postane prihod koga vnaprej znan:
naznanili so gosta
;
prosim, naznanite me direktorju
najavite
/
psi so z lajanjem naznanili njihov prihod
//
vnaprej pokazati, opozoriti na nastop, pojavitev česa:
naznaniti nesrečo, nevarnost
/
temni oblaki so naznanili nevihto
;
pomlad se je že naznanila
2.
sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja:
znanec ga ni naznanil
;
naznaniti tatu
;
šel je in se sam naznanil
3.
knjiž.
sporočiti
,
povedati
:
naznaniti imena nastopajočih
;
naznanil je, da se bo poročil
;
naznanila mu je, kako se je to končalo
naznánjen
-a -o:
naznanjeni gostje
;
to je bilo naznanjeno v časopisu
naznánjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da postane prihod koga vnaprej znan:
naznanjati goste
;
prijatelji so se mu naznanjali po telefonu
/
petelini so s petjem naznanjali dan
//
vnaprej kazati, opozarjati na nastop, pojavitev česa:
naznanjati nesrečo, nevarnost
/
zvon je naznanjal, da nekje gori
;
svetloba se je naznanjala na obzorju
2.
sporočati pristojnemu organu storilce kaznivih dejanj:
ni hotel naznanjati ljudi oblastem
3.
knjiž.
sporočati
,
obveščati
:
naznanjam vam veselo novico
;
v pismu mu naznanja, da je stvar uspela
naznanjajóč
-a -e:
dobil je obvestilo, naznanjajoče dan njihovega prihoda
naznanjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
1.
naznanjati
,
napovedovati
:
naznanjevati goste
2.
izpovedovati
,
izražati
:
naznanjuje ji svojo ljubezen
;
naznanjevati svoje misli
naznanjujóč
-a -e:
žvižganje, naznanjujoče njihov prihod
naznótraj
in
na znótraj
prisl.
,
piše se narazen
(
ọ́
)
knjiž.
1.
znotraj, v notranjosti:
državo so razdvajala na znotraj družbena nasprotja, napadali pa so
jo tudi sovražniki
/
na znotraj vsa drhti, na zunaj pa je mirna
2.
navznoter
:
na znotraj zapognjena hrbtenica
/
na znotraj uprt pogled
nazobáti se
-zóbljem se
tudi
nazóbati se -am se
in
-zóbljem se
dov.
(
á ọ́; ọ̄
)
zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, zobanju:
kokoši so se že nazobale
//
nav. ekspr.
najesti se, navadno česa drobnega:
nazobati se češenj, grozdja
●
pog.,
ekspr.
v krčmi sta se ga nazobala
sta se napila (alkoholne pijače)
nazóbčati
-am
dov.
(
ọ̄
)
narediti zobce, zobčke:
nazobčati papir
nazóbčan
-a -o:
nazobčana znamka
;
nazobčano kolesce
♦
bot.
nazobčani list
nazóbčkati
-am
dov.
(
ọ̄
)
nazobčati
:
nazobčkati papir, znamke
nazóbčkan
-a -o:
nazobčkan papir
názor
-ôra
m
,
pod točko b) tudi
názora
(
á ō, á
)
navadno s prilastkom
skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb
a)
o svetu, družbi, človeku:
njegov nazor temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva
;
braniti, izpovedati svoj nazor, nazore
;
napredni, plemeniti, zastareli nazori
;
ekspr.
imeti pametne, trezne nazore
/
fevdalni, meščanski, svobodomiselni nazori
/
zagovarjal je nazor, da so ljudje enaki, enakopravni
b)
v zvezi
svetovni nazor
o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka:
svoj svetovni nazor je zgradil na evolucijski teoriji
;
idealistični, krščanski, marksistični, materialistični svetovni
nazor
/
znanstveni svetovni nazor
c)
v zvezi
življenjski nazor
o vprašanjih konkretnega, vsakdanjega življenja, ravnanja:
držati se svojega življenjskega nazora
č)
v zvezi s področjem kake vede, kakim delom stvarnosti:
razložiti, zagovarjati svoj estetski, filozofski, politični nazor
;
nazor o literaturi, narodu, zgodovini
/
po svojih nazorih je hegeljanec, marksist
;
antropocentrizem, etatizem, humanizem in drugi nazori
nazóren
-rna -o
prid.
, nazórnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki vsebuje elemente, ki povečujejo dojemljivost, razumljivost:
navesti nazoren primer za svojo trditev
;
nazorna razlaga
;
nazorno izražanje, podajanje, pripovedovanje
/
da bi bil bolj nazoren, si je pomagal s kretnjami
♦
šol.
nazorni pouk
pouk, pri katerem se učencem stvarno, jasno prikažejo stvari, ki
se obravnavajo
2.
s čuti zaznaven, resničen, stvaren:
nazorna predstava o čem
;
to je nazorna slika o razvojnih težnjah tovarne
/
nazorno mišljenje
nazórno
prisl.
:
nazorno govoriti o čem
;
razstava nazorno kaže rast tovarne
;
nazorno si predstavljati stvari
;
nazorno izražene misli
nazórnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost nazornega:
nazornost izražanja, pripovedovanja
/
nazornost razlage
/
predstava izgublja svojo nazornost
;
nazornost metafor je pesnik črpal iz ljudskega pesništva
/
čutna nazornost
nazórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nazor:
pesnikova nazorska opredeljenost
;
nazorske razlike
;
nazorska struktura študentov
/
nazorska načela dobe
/
nazorska skupina
;
nazorska smer
nazôvi...
predpona v sestavljenkah
(
ō
)
zastar.
tako imenovani, laži...:
nazovikritik, nazoviznanstven
nazúnaj
in
na zúnaj
prisl.
,
piše se narazen
(
ú
)
izraža stanje ali položaj, ki se kaže z zunanje strani:
tudi na zunaj sta si zelo podobna
;
že na zunaj kaže hiša revščino
/
na zunaj je miren, v sebi pa se komaj premaguje
na videz
nazváti
-zôvem
dov.
, nazvál
(
á ó
)
knjiž.
nasloviti
,
nagovoriti
:
nazval ga je tovariš
/
nazvati koga po imenu, z imenom
poklicati
nazvèn
[
nazvən
]
prisl.
(
ə̏
)
knjiž.
navzven
:
telo se boči nazven
nažágati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
z žaganjem priti do določene količine česa:
nažagal je drva za zimo
2.
z žaganjem načeti:
nažagati desko, vejo
nažágan
-a -o:
nažagana bruna
;
nažagana drva
nažéhtati se
-am se
dov.
(
ẹ̑
)
pog.,
slabš.
napiti se (alkoholne pijače):
nažehtati se vina
/
v gostilni so se ga nažehtali
nažéti
-žánjem
dov.
,
nam.
nažét
in
nažèt
(
ẹ́ á
)
z žetjem priti do določene količine česa, navadno žita:
naželi so dovolj pšenice
;
nažeti travo za zajce
nažgáti
-žgèm
dov.
, nažgál
(
á ȅ
)
1.
prižgati
:
nažgati cigareto
;
nažgali so sveče
/
nažgati pisane lampijone
2.
nar. severovzhodno
s kuhanjem priti do določene količine česa, navadno žganja:
popili so vse žganje, ki so ga nažgali doma
3.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
bal se je, da ga oče ne bi nažgal
;
nažgati koga s palico
/
pog.
nažgati nasprotnika
premagati
nažícati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.
z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:
nažicati cigarete pri prijatelju
/
nažicati soseda za kruh
nažíganje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od nažigati:
nažiganje cigarete
nažígati
-am
nedov.
(
ȋ ȋ
)
1.
prižigati
:
nažigati sveče
;
možje so si nažigali pipe
/
nažigati les, trske
2.
ekspr.
tepsti
,
pretepati
:
oče ga je nažigal s palico
;
nažigati žival z bičem
/
pog.
nažigati po sovražniku
streljati
nažírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
ekspr.
povzročati, da postane kaj deloma poškodovano:
stebre že nažira rja
;
pren.
neustrezne delovne razmere so ji nažirale zdravje
naživéti se
-ím se
dov.
, nažível se; nažívljen, naživét
(
ẹ́ í
)
ekspr.
v življenju doseči veliko mero:
naživel se je
nažlampáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
napiti se:
pes je stekel k obcestnemu jarku in se nažlampal
//
nizko
napiti se (alkoholne pijače):
nažlampati se čaja, mleka
;
nažlampati se vina
nažlébiti
-im
tudi
nažlebíti -ím
dov.
, nažlébil
(
ẹ̄ ẹ̑; ī í
)
nekoliko izžlebiti:
nažlebiti okvir
nažlébljen
-a -o
tudi
nažlebljèn -êna -o:
nažlebljen podstavek
nažókati
-am
dov.
(
ọ́ ọ̄
)
ekspr.
napolniti
,
natlačiti
:
nažokati vrečo
;
nažokal si je pipo
nažókati se
slabš.
najesti se:
nažokati se sliv
nažréti
-žrèm
dov.
, nažŕl
(
ẹ́ ȅ
)
ekspr.
povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano:
rja je nažrla ograjo
/
kaktus je nekaj nažrlo
nagrizlo
nažréti se
1.
ekspr.
najesti se:
krava se je nažrla sveže trave
/
nizko:
nažreti se mesa
;
nažreti se na sosedov račun
//
nizko
napiti se (alkoholne pijače):
včeraj so se nažrli vina
/
pog.
na smrt so se ga nažrli
2.
slabš.
naveličati se:
nažrla se je svojega fanta
/
nažreti se življenja v mestu
nažŕt
-a -o:
kabel z nažrto izolacijo
;
do sitega nažrti ljudje
nažŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
nizko
sitost
,
prenasičenost
:
ves zavaljen je in brez sape od same nažrtosti
nažulíti
in
nažúliti -im
dov.
(
ī ú
)
nekoliko ožuliti:
čevelj ga je nažulil
nažvížgati
-am
dov.
(
í
)
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
oče ga je pošteno nažvižgal
nè
1
člen.
,
neposredno pred osebno glagolsko obliko
ne
(
ȅ
)
I.
1.
s povedkom
zanika glagolsko dejanje:
ne grem
;
ne bodo ga ujeli
;
ne vem
;
ekspr.
take priložnosti nisem in ne bom imel več
/
o tem bi rajši ne govoril
;
ne bi ga rad srečal
/
pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom
ponovi:
nič ne pomaga tajiti
;
nas ne vpraša nihče
;
iz njega ne bo nikoli nič
;
nikoli več ga ne srečam
/
v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v
rodilniku:
sosedovi še nimajo avtomobila
;
tu ne prodajajo zelenjave
/
nedoločnikov predmet je
a)
v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena:
noče prodati posestva
;
ne mara delati nadlege
;
ne morem dobiti zveze
;
ne sme kaznovati otrok
b)
v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom:
ne bojim se povedati resnice
in
resnico
/
če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba
rodilnika
tega dela ne mislim prevzeti
c)
v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek:
ni naša naloga iskati krivce
;
napako obsojati ni težko
/
kadar izraža zanikani glagol
biti
nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku:
očeta ni doma
;
danes me ne bo na večerjo
;
vrnitve k staremu ni in ne more biti
/
tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom:
ne meri niti dva metra
;
še eno leto ni vzdržal
/
ne upoštevaje dejstva
;
ne daleč od hiše
nedaleč
//
z velelnim naklonom
izraža prepoved:
ne bodite malomarni
;
ne hodi po sredi ceste
/
v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi
za enkratno prepoved
zdaj ne hodi na sonce
/
od njega ne jemlji ničesar
ne vzemi ničesar
/
pog.,
z nedoločnikom:
le ne obupati
;
ne me strašiti
//
v zvezi z
naj
izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi:
naj se ne prenagli
/
oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride
2.
z drugim stavčnim členom
izraža nasprotje, izključevanje:
popustiti mora on, ne ona
;
ne meni, tebi bo žal
;
ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje
/
vrnil se je še ne deset minut potem
/
to je izjema, ne pravilo
/
elipt.
pametno ali ne, tako bom naredil
3.
poudarja nasprotni pomen:
vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče
;
ni slabo, kar si naredil
/
ne dosti vredno blago
;
ne nazadnje sem tudi jaz tukaj
;
obhajale so ga ne preveč prijetne misli
;
hitro ukrepa, pa ne nespametno
zelo pametno
4.
izraža popravek:
bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil
;
ura je pol devetih, ne, že skoraj devet
/
lahko spet prideš, samo ne jutri
//
izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo:
on mi je bil prijatelj, ne, oče
;
ne enkrat, desetkrat sem ti razložil
5.
v vprašalnih stavkih
izraža domnevo, ugibanje:
ali ni tisti mož tvoj stric
;
pog.
ga ne bi kozarček
/
recite, ali ne bi hoteli sodelovati
;
pa reci, če ni lep
//
v retoričnem vprašanju
poudarja nasprotno trditev:
kdo bi se ne jezil
;
ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte
;
kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem
/
elipt.
poznaš ga, kaj bi ga ne
;
saj še ni ura osem. O, kako da ne
/
si zadovoljen? Kako da ne
da, seveda
//
izraža ukaz, grajo:
presneti otrok, ali ne boš jedel
;
kaj te ni sram, da se potepaš
;
ali ne boš tiho
//
izraža nejevoljo, presenečenje:
kaj še nisi napisal naloge
;
ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk
//
elipt.
izraža pričakovanje pritrditve:
lepa stvar, ne
;
zdaj gremo pa domov, ali ne
;
to se ti je samo zareklo, ne res
/
pa ne, da iščeš mene
menda iščeš mene
II.
elipt.
1.
izraža zanikanje, zavrnitev;
ant.
da
1
:
si ti poklical? Ne
;
ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena
;
si že truden? Še ne
/
okrepljen:
ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne
;
nikakor ne, res ne, še malo ne
/
s povzetjem:
ne hodi tja, nikar ne
;
ne bom več pil, jaz že ne
;
ne vdamo se, za ves svet ne
/
s povzetjem na začetku:
ne, tega ne verjamem
;
oh ne, saj ni res
2.
zanika trditev prejšnjega stavka:
on zna govoriti, ti pa ne
;
še danes bo dež. Upam, da ne
//
zanika ves stavek:
moral bi delati, ne pa, da pohajaš
;
tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja
/
ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more
III.
1.
kot dodatna nikalnica
krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem:
ne popusti tudi za las ne
/
ne dam mu ne dinarja
;
ne kaplje ni polil
;
ne za hip se ni pomišljal
;
on ni ne mlad in tudi ne zdrav
/
o tem se mu še sanja ne
o tem nič ne ve
/
pog.:
ni ne bolan
;
ne laže pa ne
2.
kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih
za izražanje osebne prizadetosti:
ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade
;
boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre
boji se, da bi brat umrl
/
malo je manjkalo, da ga ni povozil
skoraj bi ga (bil) povozil
/
počakal bom, dokler ne pride
tako dolgo, da pride
//
v zvezi
razen če ne
izraža izvzemanje:
gremo v hribe, razen če se ne bojiš
;
pride, razen če se ne premisli
pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli
IV.
v vezniški rabi
1.
navadno v zvezi
ne samo, ne le – ampak tudi
za širjenje, stopnjevanje prej povedanega:
ni le svetoval, ampak tudi pomagal
/
če je nikalnica pred povedkom in ločena od
samo, le
, se rabi tožilnik ali rodilnik:
ne prodaja samo hišo
ali
hiše, ampak tudi vrt
;
nima samo brate
ali
bratov, temveč tudi sestre
/
če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik
ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo
2.
v zvezi
ne da bi
za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka:
planeš v sobo, ne da bi potrkal
/
predmet je v tožilniku
odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico
3.
za izvzemanje
a)
v zvezi
ne (drug) kakor
:
na hribu ni drugega kakor trnje
/
nič ni lepšega kakor zvestoba
b)
elipt.,
v zvezi
če ne
:
tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir
;
naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje
/
kaj sem hotel drugega, če ne molčati
;
kdo drug, če ne on, bi si to upal
samo on
/
stalo bo tisočak, če ne več
/
se bo že premislil. Pa če se ne
4.
elipt.,
v zvezi
če ne
za izražanje grožnje:
pridno se úči, če ne ...
;
tiho, če ne ...
V.
izraža začudenje, presenečenje:
ne, to je pa res imenitno
;
ne, da je kaj takega sploh mogoče
;
ne, kaj vse ti ne veš
;
ne, se je začudil
●
ekspr.
fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne
brez obotavljanja, urno
;
ekspr.
ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel
izraža začudenje, zavrnitev
;
ekspr.
da te ni sram
izraža začudenje, ogorčenje
;
ekspr.
take zime pa še ne
izraža močno začudenje
;
ekspr.
lep ali ne, meni je všeč
tak, kot je
;
sprašujete, ali se strinjam: da in ne
delno se strinjam, delno pa ne
;
ekspr.
vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne
se trdovratno upira, noče
;
ekspr.
če ne, pa ne
izraža sprijaznjenje z nastalim položajem
;
ekspr.
zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne
ti bo gotovo pogosto žal
;
elipt.
hvala! Ni za kaj
izraža vljudnostni odgovor pri zahvali
;
pog.
to ravno ne
izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva
;
ekspr.
le tega ne
izraža svarilo, prepoved
;
ekspr.
o tem ni da bi govoril
ni potrebno, ni vredno govoriti
;
ekspr.
da mi ne hodiš po travi
izraža prepoved
;
ekspr.
ne more pa ne more verjeti
poudarja zanikanje
;
ekspr.
da se je oženil? Kaj ne poveš
izraža začudenje, presenečenje
;
ekspr.
kaj vse ne pride na dan
izraža začudenje, presenečenje
;
ni rekel ne da ne ne
ni povedal svoje odločitve
;
ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla
zdi se mi, da nisi
;
pog.
če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel
mogoče, ne vem
;
ekspr.
verjemi ali ne, tako je bilo
izraža odločno trditev
;
ekspr.
ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne
izraža odločno zanikanje, zavrnitev
;
sam.:
omahovati med da in ne
;
odgovarja na kratko z da in ne
;
odločen ne
;
ekspr.
izreči svoj ne
odkloniti;
prim.
bi
,
biti
2
,
hoteti
,
imeti
nè
2
in
ne
vez.
(
ȅ
)
v vezalnem priredju
za vezanje zanikanih, navadno pojmovno sorodnih stavčnih členov ali
stavkov:
ne bo ga danes ne jutri
;
nima očeta ne matere
/
ni pozdravil ne odgovoril
;
nisem ga videl ne slišal
//
ekspr.,
v zvezi
ne – ne
za poudarjeno izključevanje pri vezanju takih stavčnih členov ali
stavkov:
ne zna ne brati ne pisati
;
ne jaz ne ti ne bova odgovarjala
/
ne eden ne drugi ni bil izvoljen
;
tega ni storil ne Janez ne Lojze
/
nisem ga ne videl ne slišal
/
ne zadrži ga ne dež ne burja ne mraz
/
pri naštevanju se piše tudi z vejico
po njej nima nič: ne ust, ne oči, ne nosu, ne las
●
ekspr.
ni rekel ne bev ne mev
prav nič
;
ekspr.
ni se bal ne biriča ne hudiča
nikogar se ni bal; vse si je upal
;
ekspr.
nadlog ni ne konca ne kraja
zelo dolgo trajajo, jih je veliko
;
ekspr.
zanjo ne mara ne malo ne dosti
prav nič
;
ekspr.
ne more ne naprej ne nazaj
ne more se premakniti; nima nobene možnosti
nè...
predpona v sestavljenkah
(
ȅ
)
za izražanje
a)
zanikanja tega, kar je pomen osnovne besede:
neameriški, nedelavec, nedeloven
b)
nasprotja tega, kar je pomen osnovne besede:
neblagoven, nedenaren, nedomačnost
c)
manjkanja, odsotnosti tega, kar je pomen osnovne besede:
neambiciozen, nedelaven, nedelavnost;
prim.
nepre...
nèadekváten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
neustrezen, neenakovreden, ne ujemajoč se:
neadekvaten izraz
/
neadekvatne metode
nèagráren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni agraren:
neagrarni proizvodi
;
neagrarna dežela
/
neagrarno prebivalstvo
nèakadémski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki ni akademski:
neakademski poklici
;
neakademska izobrazba
/
knjiž.
neakademska polemika
nèákcija
-e
ž
(
ȅ-á
)
kar je nasprotno, drugačno od akcije:
nevarnost akcije je velika, nevarnost neakcije pa še večja
nèaktíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki mu manjka aktivnosti, dejavnosti:
neaktiven član skupnosti
;
odbor je preveč neaktiven
♦
ekon.
neaktivni denar
denar, ki začasno ni v prometu
;
kem.
neaktivni plin
inertni plin
nèaktívnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost neaktivnega človeka:
neaktivnost članov
/
delo ni napredovalo zaradi njegove neaktivnosti
/
prepustil se je malodušnosti in neaktivnosti
nèaktuálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni aktualen:
obravnavana snov je neaktualna
/
dramska dela te vrste so bila takrat neaktualna
nèakutíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
jezikosl.
ki ni akutiran:
neakutiran samoglasnik
nèalkohólik
-a
m
(
ȅ-ọ́
)
kdor ni alkoholik:
vzel ga je za sostanovalca, ker je bil nealkoholik
;
vztrajen nealkoholik
;
alkoholiki in nealkoholiki
nèalteríran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
glasb.,
v zvezi
nealterirani ton
ton, ki ni kromatično zvišan ali znižan:
nèambiciózen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki mu manjka ambicioznosti, ambicij:
neambiciozni ljudje
/
neambiciozni načrti
nèamêriški
-a -o
prid.
(
ȅ-ȇ
)
ki ni ameriški:
neameriško okolje
/
neameriški film
neándertalec
-lca
[
neandertaləc
in
neandərtaləc
]
m
(
á
)
antr.
pripadnik izumrlega rodu človečnjakov iz mlajšega pleistocena:
najdišče neandertalcev
neándertalski
-a -o
[
neandertalski
in
neandərtalski
]
prid.
(
á
)
nanašajoč se na neandertalce:
neandertalsko najdišče
/
neandertalska rasa
/
neandertalski človek
nèangažíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni angažiran, ni vključen v kaj:
neangažirani člani društva
/
družbeno neangažirana umetnost
//
publ.,
v zvezi z
država
neuvrščen
,
nevezan
:
krepiti sodelovanje z neangažiranimi državami
nèangažíranje
-a
s
(
ȅ-ȋ
)
publ.
neangažiranost
:
njegovo neangažiranje pri delu
/
politika neangažiranja
neuvrščenosti, nevezanosti
nèangažíranost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost neangažiranega človeka:
družbena neangažiranost umetnikov
/
neangažiranost pri delu
/
svojo neangažiranost je opravičeval z nezaupanjem
/
publ.
politika nevtralnosti in neangažiranosti
neuvrščenosti, nevezanosti
neápeljski
-a -o
[
neapəljski
]
prid.
(
á
)
nanašajoč se na Neapelj:
neapeljske ulice
/
star.
neapeljska bolezen
sifilis
neápeljsko
prisl.
:
neapeljsko rumena barva
svetlo rumena barva
nèapetíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ne vzbuja apetita, teka:
miza je bila polna neapetitnih ostankov od večerje
nèartikulíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
jezikosl.
ki ni artikuliran:
artikulirani in neartikulirani glasovi
;
neartikuliran govor
nèasfaltíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni asfaltiran:
neasfaltirana cesta
nèatestíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki nima atesta:
neatestirani izdelek
;
neatestirana naprava
nèavtorizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni avtoriziran, ni potrjen:
neavtoriziran intervju, življenjepis
;
neavtorizirana izjava
;
neavtorizirana objava fotografije
/
neavtoriziran dostop do omrežja
;
pomembni podatki lahko hitro pridejo v roke neavtoriziranim osebam
nepooblaščenim
nèažúren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
adm.
ki ni ažuren:
neažurno knjigovodstvo
nèažúrnost
-i
ž
(
ȅ-ȗ
)
adm.
lastnost, značilnost neažurnega:
neažurnost evidence
;
neažurnost v poslovanju
nèbárvan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni barvan:
nebarvan pod
nèbárvast
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nasproten, drugačen od barvastega:
nebarvasto steklo
nèbárven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nasproten, drugačen od barvnega:
barvne in nebarvne kovine
nèbélec
-lca
m
(
ȅ-ẹ̑
)
kdor ni bele rase:
boj za enakopravnost belcev in nebelcev
nèbéljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni beljen:
nebeljeno platno
♦
teh.
nebeljena celuloza
nében
-bna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na nebo 5:
nebni del ustne votline
♦
anat.
nebni obok
sluznična guba med mehkim nebom in korenom jezika
;
nebna kost
parna kost trdega neba
;
jezikosl.
nebni glas
nebnik
;
nebni izgovor
izgovor z jezikom ob trdem nebu
2.
star.
nebesen
:
nebna sinjina
/
nebni obok
nèberljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nečitljiv
:
podpis je neberljiv
/
ekspr.
roman se ji je zdel dolgočasen, neberljiv
nébes
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
nebo, nebesni obok:
pooblačilo se je po vsem nebesu
;
sinji nebes
/
na vzhodnem nebesu se je že svitalo
2.
nebo
,
baldahin
:
prestol z nebesom
nebésa
-bés
s
mn.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
v krščanstvu
kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani:
pekel, vice in nebesa
/
iti v nebesa
/
pri omenjanju pokojnega
rajnki, Bog mu daj nebesa, je bil pravičen mož
/
ekspr.
prositi nebesa milosti
Boga
2.
ekspr.
velika sreča, ugodje, udobje:
obljubljal ji je nebesa
/
to so prava nebesa za plesalce
/
narediti si nebesa na zemlji
3.
knjiž.
navidezno usločena ploskev nad obzorjem;
nebo
:
oblaki so zatemnili nebesa
;
sinja nebesa
4.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
do nebes
izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
njihovo gorje kipi do nebes
/
hvaliti, povzdigovati koga do nebes
5.
v medmetni rabi,
v zvezi
sveta nebesa
izraža
a)
nejevoljo, nestrpnost:
sveta nebesa, boš tiho ali ne
b)
začudenje, navdušenje:
sveta nebesa, kako je lepo
●
ekspr.
z njihovim prihodom so se mu odprla nebesa
je postal zelo srečen, zadovoljen
;
ekspr.
ta bo šla gorka v nebesa
je zelo poštena, pravična, pobožna
;
ekspr.
kovati koga v deveta nebesa
zelo hvaliti, povzdigovati
;
ekspr.
biti v devetih, malih nebesih
zelo srečen
;
godi se mu kot v nebesih
zelo dobro
;
to je gotovo kakor bog v nebesih
to je res, resnično
;
preg.
(dobra) mera in vaga v nebesa pomaga
pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
♦
rel.
posmrtno osrečujoče stanje zveličanih
nèbeséden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki za izražanje ne uporablja besed:
nebesedni jezik
;
nebesedno sporazumevanje, sporočanje
//
ki ni v zvezi z besedo, besedami:
prepletanje besednih in nebesednih sestavin sporočila
nebésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na nebo 1:
nebesna sinjina
;
nebesno prostranstvo
/
sonce, planeti in druga nebesna telesa
/
nebesni obok
/
glavne nebesne strani
♦
astron.
nebesni ekvator
umišljen krog, ki deli nebesno kroglo na severno in južno polovico
;
severni nebesni tečaj
približno 1° od zvezde Severnice ležeča točka, okrog katere se
nebo navidezno vrti
;
nebesna krogla
umišljena krogla, na kateri so nebesna telesa
;
nebesna mehanika
veda o gibanju nebesnih teles
nebésno
prisl.
:
nebesno modra barva
svetlo modra
nebésje
-a
s
(
ẹ̑
)
zastar.
nebo, nebesni obok:
vse nebesje je žarelo
nebeščàn
in
nebeščán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
v krščanstvu
kdor po smrti biva v nebesih:
blaženost nebeščanov
/
moliti k nebeščanom za pomoč
//
v mnogoboštvu
bog
,
božanstvo
:
tako so odločili nesmrtni nebeščani
nebeščánka
-e
ž
(
ȃ
)
v krščanstvu
ženska, ki po smrti biva v nebesih:
bila je sprejeta med nebeščanke
nebéškati
-am
in
nebéškati se -am se
nedov.
(
ẹ̑
)
etn.
igrati se otroško igro, pri kateri se pomikajo kljukice po okleščeni
veji, zataknjeni v zemljo, navzgor ali navzdol:
otroci so radi nebeškali
nebéški
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
nanašajoč se na nebesa 1:
nebeški priprošnjik
/
nebeško in zemeljsko življenje
/
nebeški blagoslov
2.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
nebeška lepota, milina
/
nastal je nebeški mir
/
to so bili nebeški časi
zelo lepi
;
ta postelja je nebeška
mehka, udobna
;
kosilo je bilo nebeško
zelo dobro, okusno
3.
knjiž.
nebesen
:
nebeška zarja
/
nebeški obok
4.
v medmetni rabi
izraža
a)
nejevoljo, nestrpnost:
bog nebeški, že spet si se zmotil
;
mati nebeška, kaj nam je bilo treba tega
b)
strah, vznemirjenje:
bog nebeški, ali je kaj hudega
c)
začudenje, navdušenje:
mati nebeška, kako si le to zmogel
●
ekspr.
sam bog nebeški ve, kdaj bo to minilo
se ne ve
;
vznes.
nebeške luči
zvezde
♦
rel.
nebeški kruh
posvečena hostija
;
nebeška Mati
Kristusova mati
nebéško
prisl.
:
bilo je nebeško
;
nebeško lepo igra na citre
nebína
-e
ž
(
í
)
bot.
divja ali vrtna rastlina z raznobarvnimi cveti, Aster:
marjetice in nebine
/
alpska nebina
alpska rastlina z modrimi cveti, Aster alpinus
nèbístven
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni bistven:
nebistvene sestavine romana
;
nebistvena vprašanja
/
nebistvena razlika
nèbít
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od obstoja, obstajanja:
razmišljati o svoji biti ali nebiti
;
umik v nebit
nèbíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
knjiž.
nebistven
:
med njihovimi stališči so le nebitni razločki
/
vse se mu je zdelo nebitno
nèbítje
-a
s
(
ȅ-ī
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od bitja:
ljudje v njegovem romanu so živi, ne le eterična nebitja
//
kar je nasprotno, drugačno od obstoja, obstajanja:
izbirati med bitjem in nebitjem
nèbivajóč
tudi
nèbivajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki ne biva, ne obstaja:
merilo bivajočih in nebivajočih stvari
;
sam.:
zaznavanje nebivajočega
nèbívanje
-a
s
(
ȅ-í
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od bivanja, obstajanja:
odločiti se za bivanje ali nebivanje
;
pojem nebivanja
nèblág
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ ȅ-ā
)
knjiž.
1.
ki mu manjka dobrote, plemenitosti:
neblag človek
2.
neprijeten
,
neljub
:
s svojim pripovedovanjem mu je obudil neblage spomine
/
evfem.
iz kuhinje se je širil neblag duh
zoprn
nèblágo
prisl.
:
neblago dišati
;
neblago ravnati s kom
nèblagoglásen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki ni blagoglasen:
neblagoglasni verzi
;
neblagoglasna beseda
nèblagoglásje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
neubranost glasov:
blagoglasje in neblagoglasje
/
neblagoglasje verzov
nèblagoslovljèn
-êna -o
tudi
nèblagoslôvljen -a -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ȏ
)
rel.
ki ni blagoslovljen:
neblagoslovljen grob
;
neblagoslovljena zemlja
nèblagôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
nasproten, drugačen od blagovnega:
dohodki od neblagovnega prometa so se precej povečali
;
neblagovne storitve
/
neblagovna menjava, proizvodnja
♦
ekon.
neblagovno gospodarstvo
gospodarstvo, za katero je značilno, da ne proizvaja za tržišče
nèblókovski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni blokovski:
neblokovske države
/
neblokovska politika, usmerjenost
nébnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
anat.
vsak od dveh limfnih organov v žrelu:
vnetje nebnic
//
parna kost trdega neba:
čeljustnica in nebnici
nébnik
-a
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
soglasnik, tvorjen z jezikom ob trdem nebu:
razlika med nebnikom in mehkonebnikom
nebó
-á
s
(
ọ̑
)
1.
navidezno usločena ploskev nad obzorjem:
nebo je jasno
;
nebo žari
;
ekspr.
nebo visi nizko nad hišami
;
oblaki pokrivajo nebo
;
zvezda je padla z neba
;
dim se dviga proti nebu
;
gledal je v nebo, kakšno bo vreme
;
sonce je že visoko na nebu
;
modro, sinje, visoko nebo
;
nočno, zvezdno nebo
/
opazovati nebo s teleskopom
;
južno, polarno nebo
;
strani neba
/
obok neba
//
publ.
zračni prostor nad določenim ozemljem:
lovci so očistili nebo sovražnih letal
;
slovensko nebo
2.
v krščanstvu
kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani;
nebesa
:
pekel in nebo
/
priti v nebo
/
ekspr.
prositi nebo za milost
Boga
3.
publ.,
s prilastkom
področje kake dejavnosti:
politično nebo te države se je zvedrilo
/
z oslabljenim pomenom
uveljaviti se na filmskem nebu
pri filmu
4.
streha iz dragocene tkanine:
postelja, prestol z nebom
/
nositi nebo (pri procesiji)
5.
pregrada med ustno in nosno votlino iz mehkega tkiva in kosti:
pritisniti jezik na nebo
;
gnojno, vneto nebo
6.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
do neba, v nebo
zelo visoko:
gore se dvigajo, kipijo do neba, v nebo
/
prešerni vriski so se razlegali do neba
//
izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
gorje kipi do neba
/
ta zločin kriči v nebo
;
to je v nebo vpijoča krivica
/
hvaliti, povzdigovati koga do neba
●
vznes.
nebo je blagoslovilo njun zakon
imela sta dosti otrok; njun zakon je bil srečen
;
ekspr.
kovati koga v (tretje, sedmo) nebo
zelo ga hvaliti, povzdigovati
;
ekspr.
spati pod milim nebom
na prostem
;
ekspr.
gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče
kamor hoče
;
ekspr.
umreti pod tujim nebom
v tujini
;
pojavil se je, kakor bi padel z neba
nepričakovano, nenadoma
;
nihče ne pade učen z neba
vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
♦
anat.
mehko, trdo nebo
nebódigatréba
--
m
ed.
(
ọ́-ẹ́
)
1.
pog.,
ekspr.
nepriljubljen, nezaželen človek:
spoznal je, da jim je pravi nebodigatreba
;
poročila se je s tistim nebodigatreba
●
ekspr.
učiti se je moral vsega nebodigatreba
nepotrebnega
2.
evfem.
hudič
:
sam nebodigatreba ga je dobil v oblast
nebódijetréba
--
ž
ed.
(
ọ́-ẹ́
)
pog.,
ekspr.
nepriljubljena, nezaželena ženska:
čim prej so se hoteli odkrižati te nebodijetreba
nebódijihtréba
1
--
m
mn.
(
ọ́-ẹ́
)
pog.,
ekspr.
nepriljubljeni, nezaželeni ljudje:
nekateri nebodijihtreba so hoteli vedeti, koliko vsa stvar stane
;
v prid. rabi:
vznemirjali so ga nebodijihtreba komarji
nebódijihtréba
2
--
ž
mn.
(
ọ́-ẹ́
)
pog.,
ekspr.
nepriljubljene, nezaželene ženske:
te nebodijihtreba so ga kar naprej nadlegovale in motile pri delu
nèbogàt
-áta -o
prid.
(
ȅ-ȁ ȅ-ā
)
ki ni bogat:
poročila se je z nebogatim podeželskim zdravnikom
;
pren.
duhovno nebogat človek
//
evfem.
reven
,
siromašen
:
nevesta je bila iz nebogate hiše
neboglásnica
-e
ž
(
ȃ
)
bot.,
v zvezi
triglavska neboglasnica
blazinasta visokogorska rastlina s svetlo modrimi kratkopecljatimi
cveti, Eritrichium nanum:
nebogljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ é
)
1.
ki si ne more, ne zna pomagati:
nebogljen otrok
;
bila je videti nebogljena
;
nebogljen kot dojenček
/
umsko nebogljen
/
ekspr.
prvi nebogljeni koraki po dolgi bolezni
;
pren.,
ekspr.
jutranje nebogljeno sonce
2.
ekspr.
slab
,
neizdelan
:
prevod je nebogljen
/
nebogljena zbirka verzov
nebogljêno
prisl.
:
nebogljeno jokati
nebogljênče
-ta
s
(
é
)
knjiž.
nebogljenček
:
vzeti nebogljenče v naročje
nebogljênček
-čka
m
(
é
)
nav. ekspr.
majhen, nebogljen otrok:
mati je poljubila svojega nebogljenčka
;
sin je še pravi nebogljenček
;
pren.
v primeri z njegovo razgledanostjo je bil sam pravi nebogljenček
nebogljênec
-nca
m
(
é
)
kdor je nebogljen:
zbegan nebogljenec
//
knjiž.
nebogljenček
:
mati je stisnila nebogljenca k sebi
●
knjiž.
oskrbovati stare nebogljence
onemogle ljudi
nebogljênka
-e
ž
(
é
)
nav. ekspr.
nebogljena ženska:
tolažiti bolno nebogljenko
nebogljênost
-i
ž
(
é
)
lastnost nebogljenega človeka:
zavedati se svoje nebogljenosti
;
otroška nebogljenost
/
telesna in duševna nebogljenost
/
ekspr.
nebogljenost izražanja
nèbojèč
-éča -e
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
ki ni boječ:
neboječe dekle
/
ekspr.
človek neboječega značaja
nèbojevít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki mu manjka bojevitosti:
nebojevit človek
/
kljub svoji nebojeviti naravi je zelo odločno nastopil
nèbojevítost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost nebojevitega človeka:
vsi so vedeli za njegovo nebojevitost
nèbolèč
-éča -e
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
ki ni boleč:
neboleč udarec
;
neboleča bula
/
rešiti zadevo na neboleč način
♦
med.
neboleče bezgavke
nèboléče
prisl.
:
neboleče izdreti zob
nèbórben
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki mu manjka borbenosti:
nezavedni in neborbeni ljudje
/
neborbeno obravnavanje vprašanj
nèbórbenost
-i
ž
(
ȅ-ọ̑
)
lastnost neborbenega človeka:
že na obrazu se mu bere neborbenost
;
mlačnost in neborbenost
/
neborbenost tekmovalcev
neborè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
zastar.
revež
,
ubožec
:
velik nebore je ta otrok
/
ne verjamem, saj nisem nebore
omejen, neumen človek
nebóre
2
--
prid.
(
ọ̄
)
zastar.
1.
reven
,
ubog
:
nebore otrok, ne ve, kaj ga čaka
2.
v prislovni rabi
poudarja majhno količino:
še tisto nebore upanja mu je splahnelo
nèbórec
-rca
m
(
ȅ-ọ̑
)
kdor ni borec:
ranjenci in neborci so se umaknili v zaledje
nebosklòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
zastar.
nebo, nebesni obok:
nebosklon je počrnel
//
obzorje
:
na nebosklonu se je svitalo
nebotíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
visok, kot bi segal do neba:
v daljavi so se videli nebotični stolpi
;
nebotične gore
;
pren.
komu so mar njegove nebotične misli
nebotíčnik
-a
m
(
ȋ
)
zelo visoka večnadstropna stavba s sorazmerno majhno tlorisno
površino:
petdesetnadstropni nebotičnik
/
Nebotičnik v Ljubljani
nèbránjen
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni branjen, ni varovan:
nebranjene meje
;
sovražniki so vdrli v nebranjeno mesto
♦
šah.
nebranjena figura
;
šport.
nebranjeni gol
nèbrížen
1
-žna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
knjiž.
neskrben
1
:
površen, nebrižen delavec
/
nebrižno opravljanje dolžnosti
nèbrížno
prisl.
:
nebrižno delati kaj
nebrížen
2
-žna -o
prid.
(
ī
)
1.
knjiž.
brezbrižen
,
ravnodušen
:
postal je popolnoma nebrižen
;
nebrižen do okolice
/
kazal je nebrižen obraz
2.
zastar.
brezskrben
:
nebrižna mladost
nèbrížnost
1
-i
ž
(
ȅ-í
)
knjiž.
neskrbnost
1
:
delo je opravljal površno zaradi svoje nebrižnosti
nebrížnost
2
-i
ž
(
ī
)
1.
knjiž.
brezbrižnost
,
ravnodušnost
:
kazal je nebrižnost do vsega
2.
zastar.
brezskrbnost
:
mladostna nebrižnost
nebròj
prisl.
(
ȍ
)
zastar.
zelo veliko:
nebroj možnosti, poti
nebrójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
številen, zelo velik:
nebrojna množica
/
nebrojne luči mesta
/
na vesti je imel nebrojne sleparije
nèbrúšen
-a -o
prid.
(
ȅ-ú
)
ki ni brušen, ni obdelan:
nebrušeni dragi kamni
/
nebrušeno steklo
nèbŕzdan
-a -o
prid.
(
ȅ-r̄
)
1.
knjiž.
ki se ne obvladuje, ne zadržuje:
nebrzdan človek
;
nebrzdana množica je pritiskala k vratom
/
nebrzdana domišljija, moč
/
nebrzdane besede, kretnje
/
vsi so vedeli za njegovo nebrzdano življenje
razuzdano, razvratno
2.
ekspr.
neugnan
,
razposajen
:
nebrzdan otrok
/
vesela, nebrzdana mladost
3.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
zgrabila ga je nebrzdana jeza
;
ljubil jo je z nebrzdano strastjo
nèbŕzdano
prisl.
:
nebrzdano jokati
nèbŕzdanec
-nca
m
(
ȅ-r̄
)
ekspr.
neugnan, razposajen človek, zlasti otrok:
mladi nebrzdanci
nèbŕzdanka
-e
ž
(
ȅ-r̄
)
ekspr.
neugnana, razposajena deklica:
mlade nebrzdanke
nèbŕzdanost
-i
ž
(
ȅ-r̄
)
knjiž.
lastnost, značilnost nebrzdanega človeka:
s svojo nebrzdanostjo si je nakopala veliko težav
/
nebrzdanost čustev, domišljije
/
spolna nebrzdanost
/
ekspr.
nebrzdanost otrok
nèbúden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
ekspr.
nepazljiv
,
neskrben
1
:
bili so nebudni, zato je prišlo do nesreče
nèbúdnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
ekspr.
nepazljivost
,
neskrbnost
1
:
to se je zgodilo zaradi njihove nebudnosti
;
politična nebudnost
nébula
-e
ž
(
ẹ̑
)
astron.
velika količina, množina plinov in prašnih delcev v prostoru med
zvezdami;
meglica
:
nebula v Orionu
nebuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
astron.,
v zvezi
nebularna hipoteza
hipoteza, da je osončje nastalo iz vrteče se meglice:
nebulózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
nejasen
,
zmeden
:
širiti nebulozne ideje
nècél
-a -o
[
neceu̯
]
prid.
(
ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
ekspr.
ki mu nekoliko manjka do celote, celosti:
na vrh so prišli v necelih treh urah
;
knjiga je izšla necelo leto pred njegovo smrtjo
nècenzuríran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni cenzuriran:
necenzuriran članek, govor
/
necenzurirana pisma
nècépljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni cepljen:
necepljena drevesa
/
pri necepljenih otrocih je nevarnost okužbe večja
nècerkvén
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni cerkven:
necerkveni obredi
;
necerkvena pesem, umetnost
nècíljen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki nima natančno določenega cilja:
neciljno razdeljevanje denarja
/
neciljni organizem
organizem, ki ni tisti, zaradi katerega je bil uporabljen pesticid
nècivilizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni civiliziran:
necivilizirani kraji
;
necivilizirana dežela
;
necivilizirana ljudstva
/
ekspr.
to je popolnoma neciviliziran človek
nècvétnica
-e
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
nav. mn.,
bot.
rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi:
cvetnice in necvetnice
nečák
-a
m
(
á
)
sin brata ali sestre:
ima dva nečaka in nečakinjo
nečákinja
-e
ž
(
á
)
hči brata ali sestre:
njegova nečakinja se je že poročila
nečàs
-ása
m
(
ȁ á
)
zastar.,
v zvezi
v nečas
ob nepravem, neprimernem času:
govoriti, oglasiti se, priti v nečas
nèčasôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
knjiž.
ki ni časoven:
nečasovna razvrstitev dogodkov
/
umetnikova nečasovna dela
nadčasovna
nečást
-í
ž
(
ȃ
)
knjiž.
omalovaževanje
,
podcenjevanje
:
težko je prenašal nečast in prezir
//
evfem.
sramota
:
delati komu nečast
;
spraviti koga v nečast
nèčásten
1
-tna -o
prid.
(
ȅ-á
)
nav. ekspr.
ki ni časten:
v njenih očeh je bila to nečastna poteza
nèčástno
prisl.
:
nečastno ravnati
nečásten
2
-tna -o
prid.
(
á
)
1.
evfem.
sramoten
:
nečastna afera, zadeva
;
storiti nečastno dejanje
2.
zastar.
ničvreden
,
malovreden
:
nečasten človek
nečástnež
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
ničvreden, malovreden človek:
veljal je za nečastneža
nečástnost
-i
ž
(
á
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost nečastnega:
ni spoznal nečastnosti svojega dejanja
nečéd
-i
ž
(
ẹ̑
)
star.
ničvreden, malovreden človek:
možakar je prava nečed
/
kot psovka
molči, nečed ti grda
nèčéden
1
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
nav. ekspr.
ki nima lepega, estetskega videza:
nima nečednega obraza
;
dekle ni ravno nečedno
nečéden
2
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
knjiž.
ničvreden
,
malovreden
:
ogibaj se ga, nečeden človek je
/
ukvarja se z nečednim poslom
2.
evfem.
umazan
,
zanemarjen
:
miza je pogrnjena z nečednim prtom
;
živi v zapuščeni, nečedni hiši
●
knjiž.
govori nečedne besede
govori nespodobno, neprimerno
;
star.
tisto nečedno bolezen je dobil
spolno bolezen
nečédno
prisl.
:
nečedno govoriti, ravnati
nečédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.,
ekspr.
ničvreden, malovreden človek:
kaj takega lahko stori le kak nečednež
/
kot psovka
ne smej se mi, nečednež
nečédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.,
ekspr.
ničvreden, malovreden človek:
reci mu, naj se ne druži s tem nečednikom
nečédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.,
ekspr.
ničvredno, malovredno dejanje:
počenjati nečednosti
;
marsikatere nečednosti je kriv alkohol
/
govori nečednosti
//
lastnost ničvrednega, malovrednega človeka:
njegova nečednost presega že vse meje
nèčesán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
nepočesan
:
razmršeni, nečesani lasje
nečímrn
-a -o
prid.
(
ī
)
1.
ki si prizadeva vzbuditi občudovanje, pozornost:
nečimrn mladenič
;
tako je nečimrna, da se večkrat na dan preobleče
/
nečimrno vedenje
2.
star.
ničvreden
,
ničev
:
skrb za nečimrne stvari
nečímrnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
nečimrn človek:
to je domišljavec, nečimrnež
nečímrnica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
nečimrna ženska:
kakšna nečimrnica je
nečímrnik
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
nečimrn človek:
imajo ga za nečimrnika
nečímrnost
-i
ž
(
ī
)
lastnost, značilnost nečimrnega človeka:
prizadeta je bila njegova nečimrnost
/
ekspr.
prava ženska nečimrnost
/
pooseb.
ti nečimrnost nečimrna
nèčíst
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ ȅ-ī
)
1.
ki ni (popolnoma) čist:
jesti z nečistimi rokami
;
nečista skodelica
;
nečiste ulice
/
nečist mestni zrak
/
zelo nečisto kožo ima
z izpuščaji in pegami
/
nečista rudnina
s primesmi
/
nečista pasma
//
ekspr.
umazan
,
zanemarjen
:
otroci so lačni in nečisti
;
živi v majhni, nečisti sobi
2.
nav. ekspr.
slab
,
nepošten
:
nečist značaj
/
ukvarja se z nečistimi posli
●
šport. žarg.
nečisti boks
boksarski dvoboj, ki ni v skladu s pravili tekmovanja
;
imata še nečiste račune
nista še poravnala medsebojnih navzkrižij; imata še medsebojne
obveznosti
;
star.
nečista teža
bruto teža
♦
kem.
kemično nečista snov
;
lit.
nečista rima
rima, pri kateri se vokali ne ujemajo glede dolžine in širine
nečíst
2
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
1.
v krščanskem okolju
ki glede spolnosti ni v skladu z moralnimi načeli:
nečiste misli
;
nečisto dejanje, ravnanje
/
nečista ljubezen
2.
v nekaterih religijah
ki je zaradi svojega dela in položaja v družbi brez določenih pravic:
ni smel govoriti z njim, ker je nečist
●
nečista žival
v muslimanskem in judovskem okolju
žival, katere meso je prepovedano uživati
nečísto
prisl.
:
nečisto živeti
nečístnica
-e
ž
(
ȋ
)
star.
vlačuga
,
prostitutka
:
nečistnica je bila
;
hodi k nečistnicam
nečístnik
-a
m
(
ȋ
)
star.
ničvreden, malovreden človek:
pijanci in nečistniki
/
razbrzdanec je in nečistnik
vlačugar
nečístništvo
-a
s
(
ȋ
)
v krščanskem okolju
nečisto dejanje ali ravnanje:
očitali so mu nečistništvo
nèčistôča
-e
ž
(
ȅ-ó
)
1.
ekspr.
umazanija
:
le kako more živeti v taki nečistoči
2.
nav. mn.,
metal.
primesi v kaki snovi:
nečistoče v kovinah, litinah, plinih
nèčístost
1
-i
ž
(
ȅ-ī
)
lastnost, značilnost nèčístega:
nečistost rudnin
/
stilna nečistost drame
nečístost
2
-i
ž
(
ī
)
v krščanskem okolju
nečisto dejanje ali ravnanje:
storiti nečistost
nèčistôta
-e
ž
(
ȅ-ó
)
kar je nasprotno, drugačno od čistote:
nečistota kemikalij
;
nečistota semena
♦
elektr.
nečistote v polprevodnikih
primesi, dodane za dosego določene lastnosti
nečistovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nečistovati:
posledice nečistovanja in nezmernosti
/
z nečistovanjem si je služila kruh
z vlačugarstvom, s prostitucijo
♦
pravn.,
nekdaj
protipravno dejanje, ki zelo žali občutek sramu ali spolne morale
nečistováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
v krščanskem okolju
glede spolnosti ne ravnati, ne živeti v skladu z moralnimi načeli:
sram jo je bilo priznati, da je nečistovala
nèčitljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da brati:
podpis je nečitljiv
;
nekatere strani v knjigi so že tako obledele, da so nečitljive
/
ekspr.
ima zelo nečitljivo pisavo
nèčitljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nečitljivega:
nečitljivost podpisa
/
ekspr.
nečitljivost pisave
nečké
in
nečkè
in
nèčke nèčk
[
nəčke
]
ž
mn.,
rod. tudi
nečák
(
ẹ̑ ə̏; ȅ ə̏; ə̄ ə̏
)
etn.
podolgovata plitva posoda iz enega kosa lesa, zlasti za mesenje:
mesiti testo v nečkah
;
plati žito v nečkah
/
otroka je položila kar v nečke
nèčlán
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
kdor ni član:
nečlani nimajo pravice glasovanja
;
na sestanek so povabili člane in nečlane
nèčlánica
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki ni članica:
nečlanica kluba
;
nečlanica Nata
;
državljani nečlanic Evropske unije
;
kotizacija za nečlanice
;
sodelovanje, sporazum, trgovina z nečlanicami
/
država nečlanica
nèčlánstvo
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
dejstvo, da kdo ni član organizacije ali društva:
nečlanstvo v politični stranki, sindikatu
nèčlénar
-ja
m
(
ȅ-ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
živali, katerih telo ni sestavljeno iz členov, Ameria:
nèčlénast
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki ni členast:
nečlenasta cev
/
nečlenasta žival
nèčlovéčnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
ekspr.
lastnost človeka, ki nima, ne kaže pozitivnih moralnih lastnosti:
razkril je svojo nečlovečnost
/
nečlovečnost nacističnega režima
nèčlôvek
-éka
m
ed. in dv.
(
ȅ-ó ȅ-ẹ́
)
ekspr.
kdor nima, ne kaže pozitivnih moralnih lastnosti:
v njegovi poeziji si stojita nasproti človek in nečlovek
;
spreminjati se v nečloveka
;
divjanje nečloveka;
prim.
neljudje
nèčlovéški
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
1.
ki ni človeški:
nečloveška bitja
/
ekspr.:
s kaznjenci je bil zelo nečloveški
;
to so nečloveške zahteve
;
nečloveško ravnanje
2.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
od nečloveškega napora je že čisto oslabel
;
trpeti nečloveške muke, strahote
;
zaslišali so nečloveško vpitje
/
živi v nečloveških razmerah
zelo slabih
nèčlovéško
prisl.
:
nečloveško so ga pretepli
;
nečloveško ravnati s kom
;
nečloveško se vesti
nèčlovéškost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nečloveškega:
v težkih razmerah se človeškost spreminja v nečloveškost
/
ekspr.:
vsi so obsojali nečloveškost njegovega ravnanja
;
s tem dejanjem je razkril svojo nečloveškost
nèčlovéštvo
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
nečlovečnost
,
nečloveškost
:
veliko je pretrpela zaradi njegovega nečloveštva
nèčŕtan
-a -o
prid.
(
ȅ-r̄
)
nasproten, drugačen od črtanega:
nečrtan(i) papir, zvezek
nèčúten
1
-tna -o
prid.
(
ȅ-ū
)
knjiž.
ki se ne nanaša na človekovo erotičnost, telesnost:
njegova poezija je izrazito nečutna
●
knjiž.
človekov nečutni svet
pojmovni, miselni
nèčúten
2
-tna -o
prid.
(
ȅ-ú
)
knjiž.
nezaznaven
,
neopazen
:
nečutno nasprotje
/
nečuten utrip
nečúven
-a -o
prid.
(
ȗ
)
zastar.
nenavaden
,
izreden
:
godile so se nečuvene reči
/
nečuven uspeh
//
zelo velik, hud:
nečuvena krivica, sramota
nečúveno
prisl.
:
nečuveno lep pogled
nèdáleč
tudi
nè dáleč
prisl.
(
ȅ-á
)
izraža majhno razdaljo;
blizu
1
:
nedaleč šumi reka
;
hiša je nedaleč nad cesto
;
letališče je nedaleč od mesta
/
mladost je nedaleč za nami
nèdáljen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
knjiž.
bližnji
2
:
prišel je iz nedaljnega kraja
;
nedaljna soseda
/
nedaljna prihodnost
nèdatíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni datiran:
nedatirano pismo
nèdáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
časovno malo odmaknjen (v preteklost):
nedavni časi
/
nedavna preteklost
bližnja
/
star.
do nedavnega časa sta bila prijatelja
do pred kratkim
nèdávno
prisl.
:
sporazum so nedavno podpisali
/
nedavno (tega) sem ga obiskal
pred kratkim
;
sam.:
do nedavnega je bil zdrav
;
odločba je še pred nedavnim veljala
nèdéden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki ni deden:
nededna posest
/
nededne bolezni
♦
biol.
nededna sprememba
nededna lastnost, ki nastane pod vplivom okolja
nèdejánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
nav. ekspr.
kar je nasprotno, drugačno od dejanja:
kritično pregledati svoja dejanja in nedejanja
nèdejáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki mu manjka dejavnosti:
dejavni in nedejavni člani društva
;
nedejaven človek
/
pri tej stvari je imel nedejavno vlogo opazovalca
nèdejávnost
-i
ž
(
ȅ-ā
)
lastnost nedejavnega človeka:
s svojo nedejavnostjo si ni pridobil ugleda
/
osamljenost ga je privedla do nedejavnosti
nèdélavec
-vca
m
(
ȅ-ẹ́
)
kdor ni delavec:
gibanju so se pridružili tudi nedelavci
/
ekspr.
ne gre, da bi dobri delavci preživljali s svojim delom tudi
nedelavce
nedelavne ljudi
nèdélaven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki mu manjka delavnosti, prizadevnosti:
nedelaven človek
/
nedelavne odbornike so zamenjali z drugimi
nèdélavnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost nedelavnega človeka:
njegovo nedelavnost je opravičevala z bolehnostjo
/
brezbrižnost in nedelavnost
nèdelikáten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni delikaten:
položaj je nedelikaten
;
zastavil mu je nekaj nedelikatnih vprašanj
/
nedelikaten človek
/
uporablja nedelikatne besede
nèdelikátno
prisl.
:
nedelikatno pripovedovati
nèdelikátnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nedelikatnega:
nedelikatnost vprašanja
/
nedelikatnost njegovega vedenja
nedélja
-e
ž
(
ẹ́
)
sedmi dan v tednu, namenjen zlasti oddihu:
jutri bo nedelja
;
ob nedeljah in praznikih je odhajal v planine
;
proslava bo v nedeljo, 9. februarja
;
v nedeljo zjutraj bom odšel na pot
;
vsako nedeljo pride na obisk
;
zadnja nedelja v mesecu
/
danes je lepa sončna nedelja
//
ekspr.
dan, ki je po čem tak kot nedelja:
doma je bil zanj vsak dan nedelja
●
nar.
lepa nedelja
žegnanje, proščenje
;
star.
sedem nedelj star otrok
tednov
;
ni vsak dan nedelja
človek (pri delu) nima vedno uspeha
;
preg.
kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka
♦
etn.
Martinova nedelja
nedelja 11. novembra ali prva po njem
;
pustna
ali
debela nedelja
nedelja pred pustnim torkom
;
rel.
bela nedelja
prva nedelja po veliki noči
;
cvetna nedelja
zadnja nedelja pred veliko nočjo
nèdeljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
1.
ki ni deljen:
posestvo je ostalo nedeljeno
/
nedeljena zavesa
/
nedeljeni delovni čas
delovni čas samo dopoldne ali popoldne
2.
publ.
enoten
,
soglasen
:
vsi udeleženci so bili nedeljenega mnenja
/
s svojimi ilustracijami si je pridobila nedeljene simpatije
najmlajših
♦
bot.
nedeljeni list
cel(i) list
;
šol.
nedeljeni pouk
pouk istih učencev samo dopoldne ali popoldne
nèdeljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da, ne sme deliti:
nedeljiva celota, enota
;
nedeljivo ozemlje
♦
mat.
nedeljivo število
število, ki se ne da brez ostanka deliti s kakim drugim številom
nèdeljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nedeljivega:
nedeljivost celote, snovi
;
nedeljivost ozemlja, posestva
nedéljnik
-a
m
(
ẹ̑
)
rel.
kdor se redno udeležuje nedeljske maše:
nedéljski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na nedeljo:
nedeljsko jutro
/
nedeljski izlet, oddih
/
nedeljska izdaja časopisa
;
nedeljska obleka
/
šalj.
nedeljski lovec
neizkušen, nespreten
;
ekspr.
nedeljski planinec, voznik
♦
astron.
nedeljska črka
črka izmed prvih sedmih črk latinske abecede, ki pove, na kateri
datum pride prva nedelja v letu
;
rel.
nedeljska maša
;
šol.
nedeljska šola
v 19. stoletju
šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole
2.
prazničen
:
vas je bila vsa nedeljska
/
vsi so nedeljske volje
nèdélo
-a
s
(
ȅ-ẹ́
)
nav. ekspr.
kar je nasprotno, drugačno od dela:
duševno delo in nedelo
/
od nedela ne more biti utrujen
/
za nedelo ga ne bodo nikjer plačevali
//
knjiž.
nedelavnost
,
neprizadevnost
:
daleč naokrog je bil znan po svojem nedelu
nèdéloven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni deloven:
nedelovna obleka
/
nedelovni čas
čas, v katerem se ne dela
nèdemokrátičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni demokratičen:
nedemokratična država
;
nedemokratična ureditev
/
nedemokratičen ukrep
nèdemokrátičnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nedemokratičnega:
nedemokratičnost ukrepa
/
nedemokratičnost v načinu vodenja
nèdenáren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
nasproten, drugačen od denarnega:
nedenarne potrebe, skrbi
♦
ekon.
nedenarna obratna sredstva
nederlandístika
-e
ž
(
í
)
veda o nizozemskem jeziku in književnosti:
oddelek za germanistiko, nederlandistiko in skandinavistiko
nèdeterminíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni determiniran:
zgodovinsko nedeterminiran pojav
/
nedeterminirano mišljenje
nèdialéktičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni dialektičen:
nedialektična razlaga pojava
/
nedialektično mišljenje
;
nedialektično pojmovanje jezika
nèdialéktično
prisl.
:
nedialektično obravnavati, presojati
nédičevec
-vca
m
(
ẹ̑
)
privrženec srbskega protirevolucionarnega politika Milana Nedića:
propaganda nedičevcev
//
med narodnoosvobodilnim bojem
pripadnik protipartizanskih enot Milana Nedića:
spopad partizanov z Nemci in nedičevci
nèdiferencíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni diferenciran:
nediferencirana družba
/
nediferenciran besedni zaklad
♦
biol.
nediferencirana citoplazma
citoplazma, katere sestavine šele nastajajo in še nimajo svoje
dokončne podobe
nèdiplomátski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni diplomatski:
nediplomatski stiki
●
ekspr.
naredil je skrajno nediplomatsko potezo
ravnal je neprimerno, okoliščinam neustrezno
nèdiplomíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki (še) ni diplomiral:
nediplomiran pravnik je
nèdisciplína
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
kar je nasprotno, drugačno od discipline:
v razredu je velika nedisciplina
;
delovna, poslovna, prometna nedisciplina
;
nedisciplina članov
/
službo je moral pustiti zaradi nediscipline
nèdiscipliníran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni discipliniran, se ne podreja disciplini:
malomaren, nediscipliniran delavec
/
nedisciplinirani tekmovalci, učenci
;
nesrečo je zakrivil nediscipliniran voznik
/
nedisciplinirano ravnanje, vedenje
nèdiscipliníranec
-nca
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
nediscipliniran človek:
težko je delati s takimi nediscipliniranci
nèdiscipliníranost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nediscipliniranega človeka:
nediscipliniranost tekmovalcev, učencev
;
nediscipliniranost pri delu
/
presenetila jih je njegova nediscipliniranost
nèdiskréten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki mu manjka diskretnosti, obzirnosti:
nediskreten človek
;
nisem hotel biti nediskreten, a to sem jim moral povedati
/
nediskretna izpoved
nèdiskrétnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nediskretnega človeka:
zaradi svoje nediskretnosti v družbi ni bil zaželen
/
o stvari je govoril z veliko nediskretnostjo
nèdišèč
-éča -e
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
ki ne diši, ne oddaja vonja:
nedišeče rastline
nèdóber
-dôbra -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ó
)
nav. ekspr.
ki mu manjka dobrote, dobrosrčnosti:
druži se z nedobrimi otroki
/
oči so nenadoma dobile nedober izraz
;
obšla so ga nedobra čustva
//
evfem.
slab
:
zrak je tu nedober
/
dekle je na nedobrem glasu
nèdobrodôšel
-šla -o
[
nedobrodošəu̯
]
prid.
(
ȅ-ó
)
ki ni dobrodošel:
nedobrodošel gost
/
ekspr.
iz njegovega pozdrava je razbral, da ni ravno nedobrodošel
je dobrodošel
/
knjiž.
nedobrodošel dogodek, pojav
nezaželen, neprijeten
nèdobrohôten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ō
)
ki mu manjka dobrohotnosti:
ne zanašaj se nanj, nedobrohoten človek je
/
nedobrohotna pripomba
nèdodélan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni dodelan, ni izdelan:
nedodelan načrt
;
nedodelana hiša
/
ekspr.
nedodelana osebnost
nèdodélanost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nedodelanega:
nedodelanost osnutka, predloga
/
nedodelanost umetniške stvaritve
nèdoganljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
ki se ne da dognati:
stvar je nedoganljiva
;
nedoganljiva dejstva
//
nerazumljiv
,
nedojemljiv
:
njegova poezija nam je precej nedoganljiva
nèdoganljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
knjiž.
lastnost, značilnost nedoganljivega:
nedoganljivost resnice
/
nedoganljivost umetnine
nèdoglèd
-éda
m
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
1.
knjiž.,
zastar.
oddaljenost, v kateri postane kaj nevidno:
gledal je za čolnom, dokler mu ni izginil v nedogledu
2.
nav. ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
v nedogled
izraža veliko
a)
krajevno oddaljenost:
voda sega v nedogled
;
ravnina se širi v nedogled
b)
časovno oddaljenost:
v nedogled te ne bo čakala
;
v nedogled odlašati rešitev
/
izpraševanje se vleče v nedogled
nèdogléden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
knjiž.,
ekspr.
1.
s pogledom nedosegljiv:
nedogledni otoki
/
nedogledna ravnina
;
široko, nedogledno morje
/
nedogledna prihodnost
daljna
2.
daljnosežen
:
veliki, nedogledni načrti
;
to bo imelo nedogledne posledice
nèdoglédnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
knjiž.,
ekspr.
lastnost, značilnost nedoglednega:
nedoglednost ravnine
/
delati načrte v nedoglednost
nèdogmátičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni dogmatičen:
nedogmatična definicija
/
ekspr.
nedogmatično ocenjevanje in vrednotenje
nèdognán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni dognan:
nedognana resnica
/
to je še nedognana skrivnost
/
knjiž.
jezikovno nedognano delo
/
star.
nedognane kupčije
♦
pravn.
nedognana krivda
nèdognánost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nedognanega:
nedognanost in spornost njegove trditve jih je vznemirila
/
knjiž.
idejna, jezikovna nedognanost romana
nèdogôrel
-éla -o
[
nedogoreu̯
]
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ẹ́
)
ki ni dogorel, ni popolnoma zgorel:
v peči so se kadila nedogorela polena
/
ugasnil je še nedogorelo cigareto
nèdogotovljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
zastar.
nedodelan
,
nedokončan
:
nedogotovljena hiša
;
nedogotovljena slika
nèdogovorjèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni dogovorjen, ni povedan do konca:
nedogovorjen govor
/
med njima je ostalo še precej nedogovorjenih besed in misli
nèdograjèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni dograjen, ni zgrajen:
nedograjen jez
;
nedograjena cesta, stavba
/
knjiž.
oblikovno nedograjen tekst
;
pren.
nedograjena podoba sveta, življenja
nèdograjênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
knjiž.
nepopolnost
,
neizdelanost
:
v mnogih scenah in likih se kaže nedograjenost
;
organizacijska nedograjenost sistema
nèdohránjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ā
)
premalo, preslabo hranjen;
podhranjen
:
ta okrevališča so namenjena predvsem nedohranjenim otrokom
/
nedohranjen in izčrpan je
nèdohránjenost
-i
ž
(
ȅ-ā
)
lastnost, značilnost nedohranjenega;
podhranjenost
:
beljakovinska, rudninska nedohranjenost
;
nedohranjenost prebivalstva
/
bolezen je posledica njegove nedohranjenosti
nèdojéden
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni dojeden, ni pojeden:
nedojeden kos kruha
;
nedojedeno jabolko
nèdojemljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da dojeti:
nedojemljiva poezija
;
nedojemljiva stvar
/
knjiž.,
ekspr.
preleteti nedojemljive daljave
zelo velike
nèdojemljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nedojemljivega:
nedojemljivost njegove poezije je bralce odbijala
nèdojéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
nedojemljiv
:
nedojetna ironija, poezija
nèdojétnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
knjiž.
nedojemljivost
:
nedojetnost poezije
nèdokajèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni dokajen, ni pokajen:
z nejevoljno kretnjo je vrgel nedokajeno cigareto v pepelnik
nèdokázan
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni dokazan:
nedokazana trditev
/
to so nedokazane govorice
nèdokazljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da dokazati:
nedokazljiva domneva, trditev
nèdokončán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni dokončan:
v ateljeju je imel več nedokončanih portretov
;
članek je ostal nedokončan
;
nedokončane partije šaha
/
nedokončana srednja šola
/
pog.
nedokončan gimnazijec
dijak, ki ni dokončal gimnazije
♦
ekon.
nedokončana proizvodnja
proizvodi v nastajanju
//
ekspr.
nedozorel
,
nezrel
:
fant je še precej neokleščen in nedokončan
nèdokončánost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nedokončanega:
nedokončanost dramskega dela
;
nedokončanost portretov
nèdokumentíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni dokumentiran:
nedokumentirani podatki, predlogi
nedoléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
mladoleten
:
skrb za nedoletne otroke
;
ima še nedoletnega sina
nedolétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
mladoletnica
:
nedoletniki in nedoletnice
nedolétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
mladoletnik
:
vzgoja nedoletnikov
nedolétnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
mladoletnost
:
sodišče je upoštevalo prestopnikovo nedoletnost
nèdôlg
-a -o
[
nedou̯g-
]
prid.
(
ȅ-ȏ ȅ-ó
)
ekspr.
ki ni zelo dolg, ni dolgotrajen:
po nedolgi vožnji so se ustavili v majhnem, prijetnem mestu
/
v svojem nedolgem življenju ni imel dosti lepega
nèdôlgo
tudi
nè dôlgo
[
nedou̯go
]
prisl.
(
ȅ-ó
)
knjiž.
malo, nekoliko (časa):
nedolgo potem se je preselil
;
nedolgo po začetku predstave
;
nedolgo pred smrtjo
/
čez nedolgo časa smo pristali
/
nedolgo od tega je živel tukaj
pred kratkim
nèdolóčen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni določen:
nedoločen rok plačila
;
datum sestanka je še nedoločen
/
časovno nedoločen pojav
/
nedoločena krvna skupina
/
skleniti delovno razmerje za nedoločen čas
brez omejitve, za stalno
/
obleka nedoločene barve
nedoločljive
♦
mat.
nedoločeni integral
integral s spremenljivo zgornjo mejo
nèdolóčen
2
-čna -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni določen, ni jasen:
dal mu je nedoločen odgovor
;
nedoločne izjave
/
sence nedoločnih oblik
/
obleka nedoločne barve
nedoločljive
♦
jezikosl.
nedoločni zaimek
zaimek, ki ne kaže določno na predmetnost
;
nedoločna glagolska oblika
neosebna glagolska oblika
;
nedoločna oblika pridevnika
oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje še neomenjeno, neznano
lastnost
nèdolóčenost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nedoločenega:
zaradi nedoločenosti roka se je delo zavleklo
♦
fiz.
načelo nedoločenosti
načelo, po katerem ni mogoče hkrati natančno določiti lege in
hitrosti elektrona, atoma
nèdoločljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da določiti:
zgodovinsko nedoločljiv pojav
/
predmet nedoločljive barve
nèdoločljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nedoločljivega:
nedoločljivost pojavov
nèdolóčnik
-a
m
(
ȅ-ọ̄
)
jezikosl.
glagolska oblika, navadno s končnico -ti ali -či:
nedoločnik in namenilnik
/
dolgi nedoločnik
na -ti ali -či
;
kratki nedoločnik
na -t ali -č
nèdolóčniški
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
nanašajoč se na nedoločnik:
nedoločniška osnova, pripona
/
nedoločniška konstrukcija
v nekaterih jezikih
zveza osebka ali predmeta z nedoločnikom kot povedkom
nèdolóčnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nedoločnega:
nedoločnost njegovih izjav
nedôlžen
-žna -o
[
nedou̯žən
]
prid.
, nedôlžnejši
(
ȏ
)
1.
ki nima krivde, ni kriv:
obdolžili so ga, izkazalo pa se je, da je nedolžen
;
nav. ekspr.:
ubijanje nedolžnih ljudi v vojnah
;
pri tej stvari sem popolnoma nedolžen
/
ekspr.
zlaže se ti z najbolj nedolžnim obrazom
/
ekspr.
zakaj pobijaš nedolžne ptičke
●
ekspr.
nedolžna kri vpije po maščevanju
po nedolžnem umorjene(ga) je treba maščevati
2.
v krščanskem okolju
ki je zaradi otroštva, mladosti (še) čist, nepokvarjen:
veselo čebljanje nedolžnega dečka
;
pohujševati nedolžne otroke
/
nedolžna ljubezen
/
ekspr.
nedolžno oko, srce
//
vznes.
ki je simbol nedolžnosti:
nedolžna bela lilija
3.
ekspr.
ki še ni imel spolnih odnosov:
je še nedolžna
;
nedolžno dekle
4.
ekspr.
ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
nedolžen prehlad, prepir
;
poškodba ni tako nedolžna
/
nedolžna satira
/
vino je precej nedolžno
lahko
nedôlžno
prisl.
:
ali so vas res zaprli, je vprašal nedolžno
;
pogledati nedolžno kot otrok
nedôlžni
-a -o
sam.
:
ne delaj se nedolžnega
;
po nedolžnem obsojen
nedôlžnež
-a
[
nedou̯žnež-
]
m
(
ȏ
)
ekspr.
nedolžen človek:
po krivem obsojen nedolžnež
/
delal se je nedolžneža, zdaj smo pa izvedeli o njem čudne reči
nedôlžnica
-e
[
nedou̯žnica
]
ž
(
ȏ
)
knjiž.
devica
:
ta je še nedolžnica
nedôlžnik
-a
[
nedou̯žnik
]
m
(
ȏ
)
knjiž.
nedolžen človek:
obsodili so nedolžnika
/
ne delaj se takega nedolžnika
nedôlžnost
-i
[
nedou̯žnost
]
ž
(
ȏ
)
lastnost, stanje nedolžnega človeka:
dokazati svojo nedolžnost pri kakem dejanju
;
biti prepričan o njegovi nedolžnosti
/
nedolžnost otrok
/
lilija je simbol nedolžnosti
/
ekspr.
dekletova nedolžnost
/
ekspr.
izgubiti, vzeti nedolžnost
nèdomàč
-áča -e
prid.
(
ȅ-ȁ ȅ-á
)
ki ni domač:
nedomač človek bi se temu čudil
/
nedomače besede
/
soba, v kateri so se zbrali, je bila hladna, nedomača
nèdomačín
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
kdor ni domačin:
na prireditev so povabili tudi nedomačine
/
v tistem času se je priselilo veliko nedomačinov
nèdomáčnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
kar je nasprotno, drugačno od domačnosti:
na razpoloženje je slabo vplivala nedomačnost okolja
nèdomíseln
-a -o
[
nedomisələn
in
nedomisəln
]
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki mu manjka domiselnosti, izvirnosti:
nedomiseln režiser
;
fant je nedomiseln
/
nedomiselna oprema knjige
nèdomíselnost
-i
[
nedomisəlnost
]
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nedomiselnega človeka:
osmešil se je zaradi svoje nedomiselnosti
/
nedomiselnost izvedbe, rešitve
nèdomíšljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni domišljen:
njegove misli o tem vprašanju so nedomišljene
/
nedomišljena formulacija
nèdomíšljenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
značilnost nedomišljenega:
nedomišljenost drame, vloge
;
nedomišljenost načrta
nèdonôsen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ō
)
ki ni donosen:
nedonosno podjetje
/
izbral si je precej nedonosen poklic
♦
ekon.
nedonosne površine
površine, ki dajejo nizek donos
nèdonôsnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
značilnost nedonosnega:
podjetje so zaradi nedonosnosti zaprli
nèdonóšen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni donošen:
nedonošen otrok
/
nedonošeno jagnje
;
pren.,
knjiž.
ta roman je nedonošeno delo
nèdonóšenček
-čka
m
(
ȅ-ọ́
)
nedonošen otrok:
hraniti nedonošenčka
;
umrljivost nedonošenčkov se je znižala
;
pren.,
knjiž.
romanu se vidi, da je nedonošenček
nèdonóšenec
-nca
m
(
ȅ-ọ́
)
knjiž.
nedonošen otrok:
oddelek za nedonošence
nèdonóšenost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nedonošenega:
nedonošenost otroka lahko ob premajhni skrbi vpliva tudi na njegov
razvoj
;
pren.,
knjiž.
nedonošenost umetniškega dela
nèdopísan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
knjiž.
nedokončan
:
nedopisana povest
nèdopít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
neizpit
,
nepopit
:
skodelica nedopitega čaja
/
miza je bila polna nedopitih kozarcev
nèdopítan
-a -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki ni dopitan:
nedopitana živina
nèdopovédan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
nedorečen
:
njena misel je ostala nedopovedana
nèdopovéden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
nedopovedljiv
:
nedopovedni občutki
/
ekspr.
to je nedopovedna žalost
nèdopovédno
prisl.
:
nedopovedno lepa pokrajina
nèdopovedljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da dopovedati, opisati:
nedopovedljivo doživetje
2.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji:
obšel ga je nedopovedljiv obup
;
nedopovedljiva žalost
nèdopovedljívo
prisl.
:
nedopovedljivo lep razgled
nèdopústen
-tna -o
prid.
(
ȅ-ú
)
ki ni dopusten, ni dovoljen:
nedopustna konkurenca
;
nedopustno ravnanje
;
uporabljati nedopustna sredstva
nèdopústno
prisl.
:
nedopustno ravnati
;
nedopustno slab jezik
nèdopustljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nedopusten
:
uporabil je nedopustljiva sredstva
nèdopústnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
lastnost, značilnost nedopustnega:
zavedal se je nedopustnosti svojega dejanja
;
nedopustnost uporabljenih sredstev je očitna
♦
pravn.
nedopustnost kazenskega pregona
nèdorásel
-sla -o
tudi
nèdorástel -tla -o
[
nedorasəu̯; nedorastəu̯
]
prid.
(
ȅ-ā ȅ-á
)
ki ni dorasel:
nedorasli otroci
;
nedorasla žival
;
nedorasla dekleta
/
ekspr.
za svoja leta je precej nedorasel
/
mladina je nalogam nedorasla
jim ni kos
nèdoráslost
-i
ž
(
ȅ-á
)
stanje nedoraslega človeka:
teži jo občutek slabosti in nedoraslosti
/
ekspr.
nedoraslost organizacijskega vodstva
/
nedoraslost nalogam
nèdorečèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni dorečen, ni povedan do konca:
nedorečena beseda, misel
/
pogovor je ostal nedorečen
/
knjiž.
nedorečena resnica
;
sam.:
v njenih besedah je ostalo marsikaj nedorečenega
nèdorečênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost nedorečenega:
nedorečenost izjav, misli
/
knjiž.
nedorečenost literarnega dela
nèdosánjan
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
ki ni dosanjan:
vračati se v nedosanjane sanje
nèdosegljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da doseči:
nedosegljiv predmet
/
nedosegljivi cilji
;
sreča se mu je zdela nedosegljiva
●
trenutno je nedosegljiv
ni mogoče priti v stik z njim, govoriti z njim
;
ekspr.
prva zbirka je že zdavnaj nedosegljiva
razprodana
2.
ekspr.
ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti:
njegovi prevodi so nedosegljivi
/
v opisovanju značajev je pisatelj nedosegljiv
nèdosegljívo
prisl.
:
vse se mu je zdelo nedosegljivo daleč
nèdosegljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nedosegljivega:
nedosegljivost ciljev, sreče
nèdoséžen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni dosežen:
nedoseženi cilji
;
nedosežen sporazum
nèdoséžen
2
-žna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
nedosegljiv
:
nedosežen predmet
/
nedosežni cilji, vzori
/
njegovi prevodi so resnično nedosežni
/
nedosežen dramatik
nèdoséžno
prisl.
:
znal ga je nedosežno posnemati
;
kapniki nedosežno lepih oblik
nèdoséžnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
knjiž.
nedosegljivost
:
nedosežnost ciljev
/
zagledala se je v nedosežnost
/
odlašati v nedosežnost
v nedogled
nèdosléden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni dosleden:
nedosleden človek
;
biti nedosleden pri svojem delu, v svojem prepričanju
/
nedosleden načrt, razvoj
;
nedosledna vzgoja
nèdoslédno
prisl.
:
posamezna obdobja umetnosti so nedosledno ocenjena
nèdoslédnež
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
ekspr.
nedosleden človek:
znan je kot nedoslednež
nèdoslédnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nedoslednega človeka:
očitati komu nedoslednost
;
učiteljeva nedoslednost pri vzgoji
/
nedoslednost mišljenja
nèdospèl
in
nèdospél -éla -o
[
nedospeu̯
]
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
ki ni dospel, ni prišel:
nedospela pošiljka
♦
ekon.,
fin.
nedospela menica
menica, ki jo je treba plačati v določenem roku
nèdospélost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
stanje nedospelega:
nedospelost pošiljke
♦
ekon.,
fin.
nedospelost menice
nedostájanje
-a
s
(
ā
)
zastar.
primanjkovanje;
pomanjkanje
:
nedostajanje vode
/
nedostajanje znanja
nedostájati
-am
nedov.
(
ā
)
zastar.
manjkati
,
primanjkovati
:
za tako trditev mu nedostaja dokazov
nedostátek
-tka
m
(
ȃ
)
zastar.
pomanjkljivost
:
odpraviti nedostatke
;
delo je polno nedostatkov
//
pomanjkanje
,
manjkanje
:
bolezen zaradi nedostatka vitaminov
nedostáten
-tna -o
prid.
(
ā
)
zastar.
pomanjkljiv
,
nepopoln
:
nedostatni podatki
;
navodila so bila nedostatna
nedostátnost
-i
ž
(
ā
)
zastar.
pomanjkljivost
,
nepopolnost
:
prikazali so nedostatnost take rešitve
nèdostavljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da dostaviti:
nedostavljiva pošiljka
nèdostojánstven
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki mu manjka dostojanstvenosti, dostojanstva:
nedostojanstven človek
/
ekspr.
odšel je s prav nedostojanstveno naglico
nèdostójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki mu manjka dostojnosti, vljudnosti:
predrzen in nedostojen človek
/
nedostojni izrazi
nèdostójnež
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
ekspr.
nedostojen človek:
izogibal se je tistih predrznih nedostojnežev
nèdostójnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
nedostojno vedenje, ravnanje:
s svojo nedostojnostjo je ustvarjal mučno razpoloženje
/
nedostojnost govorjenja
nèdostópen
tudi
nèdostôpen -pna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-ó ȅ-ō
)
1.
ki ni dostopen:
koča je bila zaradi visokega snega nedostopna
;
nedostopno zemljišče
/
potrebno gradivo mu je bilo nedostopno
/
nedostopne cene
/
jezik v razpravi je skoraj nedostopen
/
nedostopen je za vsak nasvet
nedovzeten
2.
ki ne kaže prijaznosti, dobrohotnosti pri sporazumevanju, v stikih z
ljudmi:
zelo nedostopen človek je
;
postal je tog in nedostopen
/
nedostopen izraz na obrazu
nèdostópnost
tudi
nèdostôpnost -i
ž
(
ȅ-ọ́; ȅ-ó
)
lastnost, značilnost nedostopnega:
nedostopnost zemljišča
/
nedostopnost listin, virov
/
njegova nedostopnost za kritiko mu ne bo v korist
nedovzetnost
/
dekletova nedostopnost mu je jemala pogum
nèdoštudíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni doštudiral:
nedoštudiran sin
/
nedoštudiran pravnik
nèdotakljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne sme odvzeti, zmanjšati:
nedotakljiva lastnina
/
nedotakljivo ozemlje
;
pren.
nedotakljiv vzor
;
vznes.
nedotakljive svetinje
//
ki se ne sme kratiti, omejevati:
nedotakljive pravice
;
osebna svoboda je nedotakljiva
2.
knjiž.,
ekspr.
nedostopen
,
nepopustljiv
:
bila je hladna, nedotakljiva
3.
pravn.
ki ima pravico biti izvzet iz oblasti določenih zakonov:
poslanci veljajo za nedotakljive
/
nedotakljivi arhivi
nèdotakljívi
-a -o
sam.
:
brahmani in nedotakljivi
v Indiji
pripadniki najnižjega družbenega sloja, ki je zunaj sistema kast
;
v vsakem človeku je nekaj nedotakljivega
nèdotakljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
1.
lastnost, značilnost nedotakljivega:
nedotakljivost lastnine
/
ozemeljska nedotakljivost
;
nedotakljivost mej
/
nedotakljivost osebne svobode
2.
pravn.
pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov:
kršiti nedotakljivost
/
diplomatska nedotakljivost
nèdotáknjen
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
nav. ekspr.
1.
ohranjen v prvotnem stanju:
nedotaknjen sneg
/
nedotaknjena narava, zemlja
//
navadno v povedni rabi
ki je ostal v nespremenjenem položaju ali obliki:
časopis je ležal nedotaknjen pred vrati
;
postelja je ostala nedotaknjena
2.
ki mu od prvotnega obsega (še) nič ne manjka:
ena od skrinj je še polna in nedotaknjena
/
kosilo je pustil nedotaknjeno na mizi
//
ki ni poškodovan;
cel
:
hiše so vse porušene, most pa je ostal nedotaknjen
●
knjiž.
nedotaknjen značaj
čist
;
knjiž.
nedotaknjeno dekle
nedolžno
nèdotáknjenost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nedotaknjenega:
varovati nedotaknjenost narave
●
knjiž.
dekliška nedotaknjenost
nedolžnost
nedotíka
-e
ž
(
ȋ
)
bot.
divja ali kulturna rastlina z rumenimi ali rdečimi cveti, Impatiens:
drobnocvetna nedotika
nèdoúmen
-mna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
knjiž.
nedoumljiv
:
nedoumne besede, misli
/
nedoumno sovraštvo, veselje
nèdoúmno
prisl.
:
nedoumno skrivnosten pojav
nèdoumévanje
-a
s
(
ȅ-ẹ́
)
knjiž.
stanje brez doumevanja:
začudenje se je stopnjevalo v nedoumevanje
/
nedoumevanje problema
nèdoúmljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni doumljen:
nedoumljeno bistvo vprašanja
/
nedoumljena umetniška osebnost
nèdoumljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da doumeti:
nedoumljive besede, misli
/
ekspr.
nedoumljiva pota usode
/
ekspr.
delal je z nedoumljivo vztrajnostjo
zelo veliko
nèdoumljívo
prisl.
:
svet je bil zanj nedoumljivo velik
nèdoumljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nedoumljivega:
nedoumljivost misli
nèdoúmnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
knjiž.
nedoumljivost
:
nedoumnost misli
nèdovóljen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni dovoljen, ni dopusten:
nedovoljene gradnje
;
voziti z nedovoljeno hitrostjo
;
uporabljati nedovoljena sredstva
/
njegovo pričevanje se spreminja v nedovoljeno podtikanje
nèdovóljen
2
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
knjiž.
nezadosten
:
nedovoljna prehrana
nèdovóljno
prisl.
:
nedovoljno oblečen
nèdovŕšen
1
-šna -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
jezikosl.
ki (zlasti glede na sobesedilo) izraža trajanje, ponavljanje ali zgolj
obstoj dejanja:
nedovršni glagol
/
nedovršni sedanji čas
nèdovršèn
2
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
knjiž.
nedokončan
,
nedodelan
:
nedovršeno delo
/
nedovršen študij
/
vsebina ni v soglasju z nedovršeno obliko
nèdovršênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
knjiž.
nedokončanost
,
nedodelanost
:
zaradi nedovršenosti dela je težko izreči dokončno sodbo
/
nedovršenost oblike zmanjšuje vrednost pesmi
nèdovŕšnik
-a
m
(
ȅ-ȓ
)
jezikosl.
glagol, ki (zlasti glede na sobesedilo) izraža trajanje, ponavljanje
ali zgolj obstoj dejanja:
dovršniki in nedovršniki
nèdovŕšnost
-i
ž
(
ȅ-ȓ
)
jezikosl.
lastnost, značilnost nedovršnega:
nedovršnost glagolov
nèdovzéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
navadno v zvezi z
za
ki ni dovzeten:
nedovzeten za glasbo, lepoto
/
za nasvete je nedovzeten
/
za bolezen je na srečo nedovzeten
nèdovzétnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nedovzetnega človeka:
nedovzetnost za glasbo
/
nedovzetnost za nasvete
nèdozídan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni dozidan, ni dokončan:
nedozidana stavba
nèdozôrel
in
nèdozorèl
in
nèdozorél -éla -o
[
nedozoreu̯
]
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ẹ́; ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
ki ni dozorel, ni zrel:
nedozorela pšenica, trava
;
nedozorelo sadje
/
nedozorel sir
/
duševno nedozorel človek
/
ekspr.
nedozorelo literarno delo
nèdozorélost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
stanje nedozorelega:
nedozorelost sadja
/
nedozorelost otrok ne more biti opravičilo za tako dejanje
/
politična nedozorelost meščanstva
nèdoživét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni doživet, ni občuten:
nedoživeti dogodki, vtisi
;
njegov odnos do opisovanih oseb je nedoživet
/
izumetničena, nedoživeta lirika
nèdoživétost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
značilnost nedoživetega:
nedoživetost umetniškega dela
nèdožívljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni doživljen, ni občuten:
nedoživljena pesem
/
knjiž.
doslej še nedoživljeno nasilje
nédra
-der
s
mn.
(
ẹ̑
)
knjiž.
(ženske) prsi:
otroka je stiskala k nedrom
;
njena snežno bela nedra
;
ženska z razgaljenimi nedri
;
pren.
gora je v svojih nedrih pokopala dva planinca
//
prostor pod obleko na prsih:
iz neder je potegnila denar
;
pismo je skrila v nedra
nèdrág
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ ȅ-á;
v pomenu
neljub
ȅ-ȃ
)
ki ni drag:
za vsakdanjo uporabo je kupila nedrage skodelice za kavo
/
nosi prstan z nedragim kamnom
/
ekspr.
ta človek ji ni nedrag
ji je drag
nèdrágo
in
nèdragó
prisl.
:
nedrago prodati
;
sam.:
rad bi kupil kaj nedragega
;
knjiž.
vrnil mu je nemilo za nedrago
milo za drago
nèdramátičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
nav. ekspr.
ki ni dramatičen:
nedramatični dogodki
/
zgodba je v glavnem nedramatična
nèdramátičnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nedramatičnega:
nedramatičnost dogajanja
/
nedramatičnost zgodbe
nédrc
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
modrček
:
biti brez nedrca
nédrca
-drc
s
mn.
(
ẹ̑
)
ekspr.
manjšalnica od nedra:
dekliška nedrca
nédrček
-čka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
modrček
:
izdelovati nedrčke in steznike
;
odpeti nedrček
nédrje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
(ženske) prsi:
nedrje se ji je hitro dvigalo
;
belina njenega nedrja
;
pren.
rudna bogastva v nedrjih zemlje
//
prostor pod obleko na prsih:
vzeti denar iz nedrja
;
vtakniti pismo v nedrje
nèdrsèč
-éča -e
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
ki ne drsi:
ohišje je obdano z nedrsečim materialom
;
čevlji z nedrsečim podplatom
/
obnovili so cestišče in ga preplastili z nedrsečim asfaltom
;
nedrseča keramika
nèdružáben
-bna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki mu manjka družabnosti:
to je izrazito nedružaben človek
nèdružábno
prisl.
:
nedružabno živeti
nèdrúžben
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
knjiž.
asocialen
:
neprilagojen, nedružben človek je
/
nedružbene težnje
nèdržáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni državen:
nedržavne ustanove
/
nedržavni gozdovi
/
nedržavni narod
narod brez svoje države
nèdúh
-á
m
(
ȅ-ȗ
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od duhá:
boj umetniških ustvarjalcev z neduhom
/
sila neduha
nèduhôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
ki ni duhoven:
telesni, neduhovni razvoj
/
neduhovna usmerjenost generacije
nèduhovít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki mu manjka duhovitosti:
njihov sosed je pust in neduhovit človek
/
ekspr.
stresal je precej neduhovite šale
nèduhôvnik
-a
m
(
ȅ-ó
)
knjiž.
vernik, ki ni duhovnik:
duhovniki in neduhovniki
nèdušèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni dušen:
nedušen glas, smeh
♦
fiz.
nedušeno nihanje
nihanje, pri katerem se amplituda ne spreminja
nèdvígnjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
publ.
ki ni dvignjen, ni prevzet:
prodaja vstopnic in nedvignjenih rezervacij
nèdvójben
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
zastar.
nedvomen
:
nedvojbena resnica
nèdvójbeno
člen.
:
to ga nedvojbeno ne bo prepričalo
nèdvómen
-mna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
ki ne vzbuja dvoma, pomislekov:
nedvomen dokaz
;
nedvomni znaki bolezni
;
nedvomna resnica
/
ekspr.
čaka ga nedvomen uspeh
/
knjiž.
pisateljeve biografske poteze v tej črtici so nedvomne
očitne, jasne
nèdvómno
1.
prislov od nedvomen:
nedvomno dokazati
2.
v členkovni rabi
gotovo
:
novi ukrep bo nedvomno pripomogel k izboljšanju razmer
;
to je nedvomno velika skrb
nèdvómnost
-i
ž
(
ȅ-ọ̄
)
lastnost, značilnost nedvomnega:
nedvomnost dokaza, resnice
nèdvoúmen
-mna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
1.
ki ni dvoumen:
nedvoumno besedilo
;
njegovo stališče je nedvoumno
/
nedvoumna ugotovitev
2.
ekspr.
očiten
,
jasen
:
nedvoumna nezvestoba
nèdvoúmno
prisl.
:
nedvoumno se izreči za kaj
;
nedvoumno odgovoriti
nèdvoúmnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
lastnost, značilnost nedvoumnega:
nedvoumnost besedila
nèedín
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
neenoten
,
nesoglasen
:
mnenja o tem so bila needina
nèedínost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
neenotnost
,
nesoglasje
:
needinost mnenj
/
med njimi je bila velika needinost
nèekonómičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni ekonomičen:
tak način dela je neekonomičen
;
neekonomična izraba toplote
/
neekonomičen tip avtomobila
nèekonómično
prisl.
:
neekonomično trošiti kredite
nèekonómičnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost neekonomičnega:
neekonomičnost poslovanja
nèekonómski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni ekonomski:
neekonomske potrebe
/
neekonomska dejavnost
//
neekonomičen
,
negospodaren
:
neekonomska poraba energije
♦
ekon.
neekonomska cena
cena, ki ne ustreza dejanskim stroškom in ne zagotavlja čistega
dohodka
nèeksákten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni eksakten:
eksaktni in neeksaktni pojmi
/
neeksaktno izražanje
nèeksáktnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost neeksaktnega:
neeksaktnost raziskovanja
/
neeksaktnost izražanja, mišljenja
nèeksisténca
-e
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od eksistence, obstajanja:
eksistenca in neeksistenca
nèeksisténten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
ki ne obstaja, ne biva:
fiktiven, neeksistenten svet
nèekspeditíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni ekspeditiven:
neekspeditivna tajnica
/
neekspeditivno poslovanje
nèekspeditívno
prisl.
:
reševati prošnje zelo neekspeditivno
nèekspeditívnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neekspeditivnega:
zaradi njegove neekspeditivnosti zadeva ni rešena
nèeksplodíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni eksplodiral:
neeksplodirane bombe, granate
nèelástičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni elastičen:
neelastičen les
/
neelastični predpisi
;
neelastična gospodarska politika
nèelástičnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neelastičnega:
neelastičnost lesa
/
neelastičnost repertoarne politike
nèenačáj
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
mat.
znak za neenakost:
napisati neenačaj
;
na obeh straneh neenačaja odštejemo isto število
nèenáčba
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
mat.
zapis, ki sestoji iz dveh, z neenačajem povezanih matematičnih
izrazov:
rešiti neenačbo
;
leva, desna stran neenačbe
nèenák
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ ȅ-ā
)
ki ni enak:
sestavljen iz neenakih delov
;
kvaliteta izdelkov je zelo neenaka
/
po pridnosti mu je neenak
;
po značaju so precej neenaki
različni
/
ekspr.
padli so v neenakem boju
;
živita v neenakih razmerah
/
neenako udarjanje korakov
neenakomerno
nèenáko
prisl.
:
neenako se razvijati
nèenako...
prvi del zloženk
(
ȅ
)
nanašajoč se na neenak:
neenakobarven, neenakomeren, neenakopraven, neenakopravnost
nèenakoméren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni enakomeren:
neenakomeren razvoj
/
neenakomerna hitrost
/
neenakomeren utrip žile
;
neenakomerno dihanje
/
ima nerazločno, neenakomerno pisavo
♦
fiz.
neenakomerno gibanje
gibanje s spremenljivo hitrostjo
nèenakomérno
prisl.
:
neenakomerno naraščati
;
neenakomerno razdeljen
nèenakomérnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neenakomernega:
neenakomernost razvoja
/
neenakomernost srčnega utripa ga je vznemirila
nèenakopráven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni enakopraven:
neenakopravni jeziki, narodi
/
neenakopravni odnosi med državami
;
nasprotujoči si stranki sta v neenakopravnem položaju
/
publ.
občudovanja vredno je, da so naši vzdržali v tako neenakopravni
tekmi
nèenakoprávnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neenakopravnega:
narodna neenakopravnost
;
neenakopravnost jezikov
;
neenakopravnost med državami
;
ženska neenakopravnost z moškimi
nèenákost
-i
ž
(
ȅ-ā
)
lastnost, značilnost neenakega:
neenakost razmer
/
njuna neenakost v prizadevnosti je očitna
;
družbena, gospodarska neenakost
/
odpraviti neenakost ljudi pred zakoni
neenakopravnost
nèenakovréden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni enakovreden:
neenakovreden izraz
;
biti v neenakovrednem položaju
;
neenakovredna tekmeca
nèenôten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
ki ni enoten:
neenoten načrt, program
/
neenotne cene
/
stilno neenotna stavba
/
neenotni pogledi na kaj
;
kolektiv je precej neenoten
nèenôtnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
lastnost, značilnost neenotnega:
neenotnost učnega načrta slabo vpliva na uspeh
/
neenotnost mnenj, pogledov
nèestétičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
neestetski
:
neestetična ureditev naselja
nèestétski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni estetski:
neestetske vrednote
/
neestetski videz
nèétičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni etičen:
neetična načela
;
slaba, neetična nagnjenja
/
vojne so nehumane in neetične
;
vsi so obsojali njegovo neetično dejanje
nèétičnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neetičnega:
neetičnost načel
/
neetičnost dejanja, ravnanja
nèevidentíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni evidentiran:
neevidentirano gradivo
/
neevidentirane zaloge živil
nèevklídski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
geom.,
navadno v zvezi
neevklidska geometrija
geometrija, v kateri se da skozi točko zunaj premice potegniti premici
neskončno vzporednic:
Nèevropêjec
in
nèevropêjec -jca
m
(
ȅ-ȇ
)
kdor ni Evropejec:
na to mesto so prvič izvolili Neevropejca
nèevrópski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni evropski:
neevropski narodi
;
neevropska država
/
neevropsko oblačenje, vedenje
nèfêr
tudi
nefair --
[
nèfêr
]
prid.
(
ȅ-ȇ
)
pog.
ki ni v skladu z določenimi normami, pravili;
nespodoben
,
nepošten
:
do nje je bil nefer
;
nefer igra
;
prisl.:
igrati nefer
nèfiguratíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
um.
ki ni figurativen:
nefigurativno kiparstvo, slikarstvo
/
nefigurativna umetnostna smer
nèfilológ
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
kdor ni filolog:
mnenje nefilologov o takih vprašanjih ni odločilno
nèfilozófski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni filozofski:
nefilozofske razprave
nèfín
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
nav. ekspr.
ki mu manjka finosti, olikanosti:
nefin človek
/
nefino govorjenje, vedenje
nèformálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni formalen:
neformalne poteze umetniškega dela
/
njun pogovor je bil prijateljski, neformalen
/
neformalni sestanki
/
neformalna skupina ljudi
nèformíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni formiran:
neformiran narod
/
mlad, neformiran človek
nèfrankíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni frankiran:
nefrankirano pismo
nefrídij
-a
m
(
í
)
nav. mn.,
zool.
cevast organ za izločanje s pomočjo migetalk ali bičkov pri
nevretenčarjih;
izločalka
nefrít
-a
m
(
ȋ
)
min.
metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz zrn amfibola:
nahajališča nefrita
/
izdelki iz nefrita
/
obesek z nefritom
nefríten
-tna -o
(
ȋ
)
pridevnik od nefrit:
nefriten kipec, pladenj
nefrítis
-a
m
(
ȋ
)
med.
vnetje ledvic:
akutni, kronični nefritis
nefróza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
bolezen, ki povzroči degeneracijo ledvične sredice:
kronična nefroza
nèfunkcionálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni funkcionalen:
nefunkcionalni prostori
;
oprema sobe je draga in nefunkcionalna
/
nefunkcionalen stil
nèfunkcionálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nefunkcionalnega:
nefunkcionalnost stanovanja
/
nefunkcionalnost odrske scene
néga
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb
a)
otroka:
dojenček ima skrbno nego
/
materinska nega
b)
bolnika:
zbolel je in potrebuje nego
/
dati bolnika v domačo nego
oskrbo
/
zdravniška nega
/
žival je poginila kljub skrbni negi
2.
glagolnik od negovati:
nega dojenčka
/
nega kože, las, ustnic
/
redna kozmetična nega
/
nega drevja
/
nega govornega izraza
♦
agr.
nega vina
dela, opravila, s katerimi se preprečujejo bolezni in
pomanjkljivosti vina
;
med.
intenzivna nega
nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z
najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja
negácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od negirati:
njegova odločna negacija je vse presenetila
;
poudarjanje internacionalnosti ne more biti negacija narodnosti
/
vztrajal je v negaciji vsega
2.
publ.,
v povedni rabi
kar kaj negira, zanikuje:
zadnja odkritja so negacija dosedanje teorije
/
njegova poezija je nasprotje in celo negacija klasične
3.
publ.,
s prilastkom
nasprotje
:
možnost, svoboda in njune negacije: nemožnost, determiniranost
;
ljubezensko čustvo se je spremenilo v svojo negacijo
♦
filoz.
negacija
logična operacija, s katero se iz danega stavka naredi zanikani
stavek
;
dialektična negacija
po Heglu
kakovostno spreminjanje razvijajočega se pojava, pri katerem se
ohranjajo in hkrati odpravljajo določene lastnosti, značilnosti
;
negacija negacije
po Heglu
stopnja v razvoju pojava, v kateri se izraža relativna
ponovljivost nekaterih lastnosti nižjih stopenj pojava na višji
stopnji
;
jezikosl.
negacija
prislov, ki izraža zanikanje; nikalnica
;
mat.
negacija dogodka
dogodek, ki se zgodi, če se določen dogodek ne zgodi
;
negacija izjave
izjava, ki zanikuje določeno izjavo
;
negacija negacije
izjava, ki zanikuje drugo, že zanikano izjavo in je enaka prvotni
izjavi
nègalánten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki mu manjka galantnosti, ljubeznivosti:
neprijazen, negalanten človek je
/
ima čudne, negalantne navade
nègašèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
v zvezi
negašeno apno
apno, ki še ni polito z vodo:
négativ
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
predmet, gmota z obliko, podobo, ki je nasprotna končnemu odlitku,
odtisu:
vrezati negativ
;
mavčni negativ
;
negativ posmrtne maske
/
model je negativ izdelka
2.
fot.
posnetek na filmu ali fotografski plošči, na katerem so svetla in
temna mesta glede na resničnost zamenjana:
kopirati, retuširati negativ
/
barvni negativ
posnetek, na katerem so barve glede na resničnost komplementarno
zamenjane
;
mehki, trdi negativ
//
film ali fotografska plošča za tak posnetek:
vložiti negativ v kamero
;
v prid. rabi:
negativ film
negatívec
-vca
m
(
ȋ
)
pog.
1.
kdor vidi vse v življenju slabše, kot je:
okrog sebe je imel same negativce
//
kdor ocenjuje vse okoli sebe slabše, kot je, navadno zaradi lastnih
koristi:
velja za negativca, ki gleda le nase
2.
oseba, zlasti literarna, filmska, s pretežno slabimi, družbeno
nesprejemljivimi lastnostmi:
igrati glavnega negativca
;
lik, vloga negativca
/
filmski negativec
négativen
in
negatíven -vna -o
prid.
(
ẹ̑; ȋ
)
1.
ki izraža, da je vrednost česa zelo majhna ali da je ni:
negativna kritika filma
;
negativna ocena njegovega ravnanja ga je prizadela
/
imeti negativen odnos do česa
;
o njem imam negativno mnenje
2.
ki izraža, vsebuje zanikanje, odklanjanje;
nikalen
,
odklonilen
:
odgovor je bil negativen
;
negativna rešitev prošnje
3.
slab
,
nesprejemljiv
:
naraščanje negativnih pojavov med mladino
;
to so negativne lastnosti
;
publ.
odigrati negativno vlogo
/
imeti negativen vpliv na koga
/
publ.
negativni junak drame
4.
ki prinaša neprijetnosti, težave:
negativne posledice obsevanja, suše
/
knjiž.
negativne, temne strani življenja
slabe, neprijetne
5.
med.
ki izraža, da iskanega ni:
izid preiskave je negativen
/
urin je negativen
●
publ.
pomoč, spodbuda z negativnim predznakom
oviranje, škoda, nasprotovanje
;
publ.
on je negativna slika svojega učitelja
po lastnostih, mišljenju je popolnoma drugačen, nasproten od
svojega učitelja
♦
bot.
negativni fototropizem
pojav, da se rastlinski organi obračajo stran od svetlobe
;
ekon.
negativna trgovinska bilanca
trgovinska bilanca z večjim uvozom kot izvozom
;
elektr.
negativni pol
elektroda za odvajanje električnega toka
;
negativna elektrina
presežek elektronov na telesu
;
filoz.
negativna definicija
definicija, ki navaja, kaj določena stvar ni
;
negativna sodba
sodba, ki zanikuje vsebino določene sodbe
;
fiz.
negativni delec
delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v
nasprotni smeri od dane
;
negativni ion
negativno naelektren ion
;
negativni pospešek
pospešek, pri katerem hitrost telesa pojema
;
gibanje v negativni smeri
gibanje v nasprotni smeri od dane
;
fot.
negativni film
film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta glede na
resničnost zamenjana; film za take posnetke
;
barvni negativni film
barvni film s posnetki, na katerih so barve glede na resničnost
komplementarno zamenjane
;
kem.
negativni element
element, ki se pri elektrolizi izloča na anodi
;
mat.
negativni predznak
predznak, ki izraža, da je število manjše od nič
;
negativno število
število, manjše od nič
;
med.
negativni Rh faktor
;
rel.
negativna teologija
teologija, ki poudarja, da je o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj
ni
;
šol.
negativni učni uspeh
učni uspeh z najmanj eno negativno oceno
;
negativna ocena
ocena, ki izraža, da učenec ne obvladuje učne snovi
;
šport.
negativna razlika v golih
razlika med manjšim številom danih in večjim številom dobljenih
golov
;
tisk.
negativni tisk
tisk z belimi črkami, znaki na temnejši podlagi
négativno
in
negatívno
prisl.
:
pisati šolsko nalogo negativno
;
to lahko negativno vpliva na odnose med državami
;
negativno naelektreni delci
;
negativno rešena prošnja
♦
tisk.
negativno rezana črka
črka, vrezana v kovino
;
sam.:
o njem vedo ljudje veliko negativnega
negativístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na negativizem:
negativistično stališče
/
negativistično obdobje pubertete
/
negativistično vedenje pacienta
negativitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
kar je, obstaja kot
a)
negativno, neprijetno:
nezadovoljstvo, trpljenje in druge negativitete
b)
negativno, nepopolno:
bil je razpet med negativiteto in idealiteto
c)
negativno, v objektivni resničnosti neobstoječe:
motivi soneta so: neobstoječi cvet, praznota vaze in druge
negativitete
♦
filoz.
negativiteta
po Heglu
kar je v dialektičnem protislovju s čim
negativízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
mišljenje ali ravnanje, ki temelji na negativnem odnosu do vsega:
odločno zavračati negativizem
/
pesimizem in negativizem v delu sodobne literature
♦
psih.
neizpolnjevanje, neupoštevanje nasvetov, zahtev ali ravnanje,
vedenje, ki je v nasprotju z njimi
negatívka
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
1.
ženska, ki vidi vse v življenju slabše, kot je:
razglasili so jo za negativko
/
negativke in pesimistke
//
ženska, ki ocenjuje vse okoli sebe slabše, kot je, navadno zaradi
lastnih koristi:
nisem hudobna negativka, kot se govori in piše
2.
ženska, zlasti literarni, filmski lik, s pretežno slabimi, družbeno
nesprejemljivimi lastnostmi:
v filmu igra glavno negativko
;
lik, vloga negativke
négativnost
in
negatívnost -i
ž
(
ẹ̑; ȋ
)
lastnost, značilnost negativnega:
moralna negativnost človeka
/
prikazovati negativnosti kapitalizma
negativne pojave
♦
elektr.
negativnost magnetnega pola
négativski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na negativ 2:
negativski proces pri razvijanju
/
negativski film
negativni film
nègazíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni gaziran:
negaziran sok
;
negazirana tekočina, voda
;
prodaja gaziranih in negaziranih pijač
nègíbčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
ki mu manjka gibčnosti:
starejši negibčen človek
/
negibčno telo
nègíbčnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost negibčnega človeka:
zaradi svoje negibčnosti ni mogel teči
nègíben
-bna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
ki se ne giblje, ne premika:
biti, ležati, postati negiben
;
stal je negiben kot kip
/
negiben izraz, obraz
/
negibna soparica nad vasjo
;
negibno morje
//
ki se ne more gibati, premikati:
negiben bolnik
/
negibni prsti
negibljivi
●
pesn.
negibna noč
tiha, mirna
;
knjiž.
negibna usoda
nespremenljiva
;
knjiž.
v naše negibno življenje je prinašal razvedrilo
enolično, monotono
nègíbno
prisl.
:
negibno ležati, stati
;
negibno strmeti v kaj
nègibljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da upogibati, pregibati:
negibljivi prsti, sklepi, udje
//
negiben
,
nepremičen
:
negibljivi bolniki
nègibljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost negibljivega:
negibljivost roke, sklepa
nègíbnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
stanje negibnega:
sunkovito se je zravnal in iztrgal iz negibnosti
/
daljša negibnost bolnikov kvarno vpliva na delovanje notranjih
organov
/
negibnost prsta
/
ekspr.
živeti v leni negibnosti
/
ekspr.
duhovna, miselna negibnost ljudi
negíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od negirati:
negiranje narodnostnih pravic
;
tako stališče pomeni negiranje vseh vrednot
/
negiranje obstoječega stanja
negírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
izjavljati
,
dokazovati
:
a)
da česa v resnici ni;
zanikovati
,
ne priznavati
:
tega dejstva ne moremo negirati
;
ekspr.
on odločno negira možnost kompromisa
/
negirati obstoj bogov
b)
da kaj ni v skladu z resničnostjo:
negirati govorice o novih podražitvah
;
obtoženec je odločno negiral vse točke obtožnice
/
s tem dejanjem bi negirali doseženi sporazum
/
to odkritje negira prejšnjo teorijo
2.
imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa;
odklanjati
,
ne ceniti
1
:
nekateri kritiki negirajo sodobno umetnost
/
abstraktno slikarstvo negira objektivno predmetnost
negírati se
nasprotovati si, izključevati se:
ti dve dejstvi se negirata
nègládek
-dka -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni gladek:
negladek papir
;
negladka površina
/
negladek prevod
nèglasôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
jezikosl.
ki ni izražen z glasom:
neglasovna končnica
nègledé
in
nè gledé
prisl.
,
piše se narazen
(
ȅ-ẹ̄
)
v zvezi z
na
izraža stališče, ki se ne upošteva:
enake pravice za vse ne glede na spol ali narodnost
;
tiskajo vse, ne glede na to, ali je kaj vredno
//
v predložni rabi
kljub
:
ne glede na različnost mnenj je sodelovanje mogoče
;
sprejet je bil ne glede na to, da je mlad
nègledljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki ni prijeten za gledanje:
negledljiv film
;
negledljiva predstava
;
tekma je postala negledljiva
2.
ki ga ni mogoče gledati:
še preden bodo kasete postale negledljive, jih bo treba presneti na
katerega od digitalnih nosilcev
negližé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
knjiž.
zelo lahko žensko (jutranje) oblačilo s čipkami, naborki:
obleči negliže
;
prozoren negliže
●
knjiž.,
ekspr.
pokazati se v negližeju
v pravi luči
nèglobòk
-ôka -o
prid.
(
ȅ-ȍ ȅ-ó
)
ki ni zelo globok:
hiša je stala na robu negloboke grape
;
negloboka vdolbina
/
neglobok, površen fant je
/
negloboka modrost
nègmôten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
nasproten, drugačen od gmotnega:
pri tem išče gmotne in negmotne koristi
/
negmotna škoda
/
potrebna bo tudi negmotna pomoč
negnòj
-ôja
in
negnój -a
m
(
ȍ ó; ọ̑
)
bot.
nagnoj
:
negnoj je že vzcvetel
nègnojèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni gnojen:
negnojena njiva, zemlja
négo
in
nego
vez.
(
ẹ̑
)
1.
star.
kakor
2
:
a)
med členi v stavku, navadno s primernikom:
noče biti slabši nego drugi
;
bolj mrtev nego živ
b)
v primerjalnih odvisnih stavkih:
ni povedal manj, nego smo pričakovali
c)
z nikalnico,
v zvezi z
drug, drugače
:
nihče drug nego ti
/
ne bo šlo drugače, nego da se vdaš
2.
zastar.,
v primerjalnih odvisnih stavkih
razen
2
:
ni ga mogoče videti nego ponoči
3.
zastar.,
v protivnem priredju
ampak
2
:
zida hišo, toda ne v mestu, nego zunaj
negóda
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
nedorasel človek, navadno otrok:
ne more ti pomagati, saj je še prava negoda
/
kot psovka
negoda negodna
2.
slabš.
ničvreden, malovreden človek:
druži se z izvržki in negodami
negodè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
ekspr.
nedorasel človek, navadno otrok:
tak negode mi ne bo ugovarjal
/
kot psovka
ne bulji vame, ti negode
2.
star.
ničvreden, malovreden človek:
vedeli so, da je pretepač in negode
negodè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
1.
slabš.
nedorasel človek, navadno otrok:
to negode bo še kaj pokvarilo
/
kot psovka
negode negodno
2.
star.
ničvreden, malovreden človek:
boj se tega negodeta
nègóden
1
tudi
nègôden -dna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-ó ȅ-ō
)
1.
ki (še) ni goden:
negodni mladiči, ptiči
/
strl je lešnik, jedrce pa je bilo negodno
nezrelo
/
ekspr.
pozna ga od takrat, ko je bil še negoden
nedorasel
//
nedonošen
:
negoden otrok
2.
star.
neizoblikovan
,
neizdelan
:
pesem je še negodna
negóden
2
-dna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
slabš.
ničvreden
,
malovreden
:
zahaja v družbo negodnih ljudi
negódnež
-a
m
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
nedorasel moški:
doma so ostali samo negodneži
/
kot psovka
spravi se od tod, negodnež
2.
slabš.
ničvreden, malovreden človek:
tam so se zbirali sleparji in drugi negodneži
negódnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
nedorasla ženska:
ne poslušaj ga, negodnica
/
kot psovka
molči, negodnica
2.
slabš.
ničvredna, malovredna ženska:
druži se z negodnicami
negódnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
knjiž.
nedorasel moški:
razigrani mladi negodniki
2.
slabš.
ničvreden, malovreden človek:
vedno je v družbi pijancev in drugih negodnikov
nègódnost
tudi
nègôdnost -i
ž
(
ȅ-ọ́; ȅ-ó
)
lastnost negodnega:
negodnost mladičev
/
knjiž.
moralna negodnost mehaniziranega sveta
nezrelost
negodovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od negodovati:
dogodek je izzval, povzročil negodovanje pri večini ljudi
;
sprejeti kak ukrep z negodovanjem
;
glasno negodovanje
;
negodovanje občinstva
;
ekspr.
vihar negodovanja se je polegel
negodováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izražati nezadovoljstvo, ogorčenost nad čim:
občinstvo je negodovalo zaradi slabe uprizoritve
;
ljudje so negodovali nad zvišanjem cen kruha in mleka
;
gledalci so negodovali, ko so izvedeli, da ne bo predstave
;
glasno, upravičeno negodovati
/
ves čas negoduje, zabavlja
/
zakaj si prišel, je negodoval
negodováje
:
negodovaje so se ljudje razšli
nègojèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni gojen:
negojeno sadno drevje
/
star.
negojeni lasje
nenegovani
nègorljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ne gori:
negorljiv material, plin
;
negorljiva snov
/
negorljivi ostanki
nègorljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost negorljivega:
negorljivost materiala
nègospodáren
-rna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni gospodaren:
negospodaren človek
/
negospodarna proizvodnja
nègospodárno
prisl.
:
negospodarno poslovati
nègospodárnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost negospodarnega človeka:
vedeli so za njegovo negospodarnost
/
negospodarnost poslovanja
nègospodárski
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni gospodarski:
graditev negospodarskih objektov
/
negospodarske naloge turizma
/
negospodarske dejavnosti
šolstvo, zdravstvo, državni organi
♦
ekon.
negospodarske investicije
;
negospodarska organizacija
delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih
//
negospodaren
:
negospodarski kmetje
/
negospodarski način krmljenja
nègospodársko
prisl.
:
negospodarsko izkoriščati gozdove
nègospodárstvo
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
publ.
negospodarske dejavnosti:
naložbe v negospodarstvo
;
odnos med gospodarstvom in negospodarstvom
/
osebni dohodki v negospodarstvu
nègospôski
-a -o
prid.
(
ȅ-ó
)
ki ni gosposki:
negosposki sloji
/
ekspr.
njeno vedenje je prej negosposko kot gosposko
nègostoljúben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
ki mu manjka gostoljubnosti:
negostoljuben človek
/
to je zelo negostoljubna hiša
/
ekspr.
pot jih je vodila skozi negostoljubne kraje
neprijazne, dolgočasne
nègostoljúbnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
lastnost negostoljubnega človeka:
svojo negostoljubnost je skušal popraviti s pretirano prijaznostjo
negotínec
-nca
m
(
ȋ
)
agr.
vino iz okolice Negotina, navadno rdeče:
steklenica negotinca
nègotòv
-ôva -o
prid.
(
ȅ-ȍ ȅ-ó
)
ki ni gotov:
negotov izid
;
negotova rešitev
/
podatki so precej negotovi
;
negotova znamenja nosečnosti
/
živeti v negotovih časih
;
njegov položaj je zelo negotov
/
njen glas je bil drhteč in negotov
;
bližal se je z negotovimi koraki
;
ima negotov nastop
●
publ.
bil je zelo previden, ker (si) je bil uspeha negotov
ni bil prepričan o uspehu
;
bila je še vedno negotova, kaj naj stori
ni vedela
nègotôvo
prisl.
:
negotovo hoditi, odgovoriti, priznati
nègotovínski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
fin.
brezgotovinski
:
negotovinsko plačevanje
nègotôvost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
lastnost, značilnost negotovega:
negotovost položaja
/
med vojno so bili, živeli v negotovosti
;
mučna negotovost
;
občutek negotovosti
/
vprašati z negotovostjo
●
publ.
iti v negotovost
v negotovo, nejasno prihodnost
;
dolgo časa ga je pustil v negotovosti
mu ni dal dokončnega odgovora na prošnjo, vprašanje
negoválec
-lca
[
negovalca
in
negovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor neguje:
v bolezni je bil sin njen negovalec
/
otroški negovalec
negoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za negovanje:
negovalno sredstvo za ustnice
/
kmetijske zadruge so opravile obsežna negovalna dela po gozdovih
negoválka
-e
[
tudi
negovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki navadno poklicno neguje otroke, bolnike:
strokovno šolane negovalke
;
dela kot negovalka
/
bolniška, otroška negovalka
negoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
avt.
delavnica za manjša vzdrževalna dela pri avtomobilih:
moderno opremljena negovalnica
/
avtomobilska negovalnica
negovánček
-čka
m
(
á
)
nav. ekspr.
otrok, ki ima nego v domu, zavodu:
negovančki se dobro počutijo
//
razvajenec
,
ljubljenček
:
mamin negovanček
negovánec
-nca
m
(
á
)
človek, navadno otrok, ki ima nego v domu, zavodu:
v zavodu je preveč negovancev in premalo otroških negovalk
//
ekspr.
kar kdo neguje, zlasti rastlina, žival:
z veseljem si je ogledoval svoje negovance po vrtu
negovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od negovati:
negovanje bolnika
/
negovanje telesa
/
negovanje učenčevega izražanja
;
negovanje jezika
/
negovanje prijateljskih odnosov
negovánka
-e
ž
(
á
)
ekspr.
kar kdo neguje, zlasti rastlina, žival:
rad bi si ogledal, kako rastejo tvoje negovanke
negovánost
-i
ž
(
á
)
lastnost negovanega človeka:
odlikovala jo je uglajenost in negovanost
/
telesna negovanost
negováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
opravljati dela za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb
a)
dojenčka:
mati neguje otroke
;
dojenčka skrbno negujejo
b)
bolnika:
negovati ranjence
;
negovala ga je v bolezni, med boleznijo
/
negovati stare in onemogle
2.
opravljati dela, ki so potrebna za čistočo, zdravje, lepši videz
telesa ali telesnega dela:
negovati kožo, lase, nohte
;
vsak dan se skrbno neguje
3.
opravljati dela za pospeševanje rasti ali povečanje pridelka:
negovati sadno drevje
;
negovati gozd
;
rože skrbno neguje
4.
knjiž.
načrtno se ukvarjati s čim z namenom doseči čim bolj popolno podobo:
negovati svojo izgovarjavo
;
negovati pesniški jezik
//
krepiti
,
razvijati
,
utrjevati
:
negovati otrokove sposobnosti
;
negovati tradicijo
negován
-a -o:
pravilno negovan gozd
;
imela je negovane nohte
;
skrbno negovan otrok
nègovorjèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni (bil) govorjen:
našli so osnutek njegovega negovorjenega govora
/
negovorjeni jezik
nègréšen
-šna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
rel.
ki ni grešen:
negrešno dejanje
/
negrešen človek
negríd
-a
m
(
ȋ
)
antr.
človek črne rase:
mongolidi in negridi
negríden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na negride:
negridne poteze
/
negridna ljudstva
/
negridna rasa
negroíd
-a
m
(
ȋ
)
antr.
negrid
:
negroidi in mongoloidi
negroíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na negroide:
negroidne poteze
/
negroidna plemena
/
negroidna rasa
néguš
-a
m
(
ẹ̑
)
v etiopskem okolju,
nekdaj
kralj
néhanje
1
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od nehati:
nehanje rasti
/
delal je brez nehanja
nehánje
2
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
življenje
,
delo
,
prizadevanje
:
vse njegovo nehanje se mu je zdelo nekoristno
;
njegovo dosedanje nehanje
/
vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom
nèharmóničen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
neubran
,
neskladen
:
neharmonične barve
/
neharmoničen razvoj otroka
/
spremljava petja je bila neharmonična
néhati
1
-am
dov.
(
ẹ̑
)
1.
izraža prenehanje opravljanja dela, opravila
a)
z nedoločnikom:
rad bi nehal delati
;
nehati govoriti, peti
;
nehaj že nalagati v peč
;
ni hotel nehati žvižgati
/
detelja je nehala rasti
/
brezoseb.
že včeraj je nehalo snežiti
/
v osmrtnicah
nehalo je biti dobro srce naše mame
b)
publ.,
z orodnikom:
nehati z delom
;
nehati z izpraševanjem
nehati izpraševati
/
ekspr.:
nehaj s to neumnostjo
;
nehaj s tem
c)
elipt.:
začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali
;
tepel je konja, čeprav so mu prigovarjali, naj neha
/
dež je nehal
;
ploha je nehala
;
brezoseb.
poglej, če je že nehalo
nehalo deževati, snežiti
/
zastar.
brezskrbno veselje je nehalo
se je končalo
//
s prislovnim določilom
izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto;
končati
:
začeli so s prijaznim pogovorom, nehali pa s prepirom
2.
v medmetni rabi
izraža začudenje, zavrnitev:
nehaj, da sta se že ločila
●
ekspr.
tak, nehaj že
izraža zapoved
;
zastar.
tako je ta človek nehal
umrl
;
star.
jeza ga je nehala
minila
;
zastar.
nehati od dela
nehati delati
;
knjiž.
njegove pesmi so nehale biti zanimive
niso bile več zanimive
néhati se
končati se:
pouk se je že nehal
;
vsaka stvar se kdaj neha
;
naše veselje se je nehalo
/
tam se gozd neha
●
se vse neha
ekspr.
tu se pa res že vse neha
izraža nezadovoljstvo, ogorčenje
;
ekspr.
včasih je že tako surov, da se vse neha
zelo surov
;
ekspr.
pri denarju se vse neha
kadar gre za gmotne stvari, se ljudje ne menijo za
prijateljstvo, sorodstvo
;
z malim se začne, z velikim se neha
neháti
2
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nar.
pustiti
:
otroka je nehal doma
nehávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti
a)
z nedoločnikom:
nehava ga sovražiti
b)
publ.,
z orodnikom:
počasi nehavamo z delom
nehavamo delati
c)
elipt.:
dež že nehava
/
beri, kaj bi nehaval
nehávati se
zastar.
končevati se:
vse se je nehavalo brez sklepov
/
tu se nehavajo Alpe
nèhigiéničen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni higieničen:
živi v nehigieničnih razmerah
/
imajo zelo nehigienično stanovanje
nèhigiénski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
nehigieničen
:
nehigienske razmere
/
nehigienski stanovanjski prostori
nèhlapljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni hlapljiv:
hlapljive in nehlapljive snovi
nèhlínjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni hlinjen:
nehlinjena žalost
;
nehlinjeno začudenje
nèhôden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
knjiž.,
zastar.
neprehoden
2
:
nehodna goščava
/
kadar dežuje, je pot skoraj nehodna
nèhomogén
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni homogen:
nehomogena snov
/
nehomogena struktura zemljišča
/
dežela z nehomogenim prebivalstvom
♦
mat.
nehomogena algebrajska enačba
enačba, v kateri so členi različnih stopenj
nèhomogénost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nehomogenega:
nehomogenost snovi
/
zelo je motila nehomogenost ansambla
nèhoté
prisl.
(
ȅ-ẹ̄
)
izraža, da se dejanje (z)godi
a)
neodvisno od volje:
nehote se nasmehniti, seči po kozarcu
;
nehote se ti mož zasmili
b)
brez določenega namena:
nehote razžaliti
;
počasi, hote ali nehote se vdaš
/
nevede in nehote se je izdal
nèhôten
1
-tna -o
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ō
)
1.
nasproten, drugačen od hotnega:
nehotni gibi
;
nehotna dejanja
♦
anat.
nehotne mišice
mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove
volje
2.
knjiž.
ki ni hotèn, ni nameren;
nehoten
2
:
mirno je sprejel kazen za svojo nehotno krivdo
;
nehotna žalitev
/
na licu mu je zaigral nehoten nasmeh
nasmeh proti volji
nèhotèn
2
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni hotèn, ni nameren:
nehotena žalitev
;
nehoteno maščevanje
/
dogodek mu je vzbujal nehoteno spoštovanje
spoštovanje proti volji
/
nehoteni gibi
nehotni
♦
med.
nehoteni splav
spontani splav
nèhôtnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
lastnost, značilnost nehotnega:
nehotnost gibov
nehôtoma
prisl.
(
ȏ
)
1.
star.
nehote
:
nehotoma pogledati
/
nehotoma žaliti
2.
zastar.
nepričakovano
:
Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli
(F. Levstik)
nehováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti
a)
z nedoločnikom:
o tej generaciji nehujemo govoriti kot o mladih
b)
publ.,
z orodnikom:
počasi nehujemo z delom
nehujemo delati
c)
elipt.:
dež že nehuje
/
zastar.
poželenje počasi nehuje
mineva
●
zastar.
kako čudno nehujejo
umirajo
nehováti se
zastar.
končevati se:
tam se nehuje gozd
nèhumán
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni human, ni človeški:
do podrejenih je bil zelo nehuman
/
nehumani odnosi, pojavi, predpisi
/
evfem.
ujetnike je čakal nehuman konec
nasilna smrt
nèhumánost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nehumanega:
nehumanost postopka
nèhvaléžen
-žna -o
prid.
, nèhvaléžnejši
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni hvaležen:
nehvaležen človek
;
nehvaležni otroci
;
biti nehvaležen dobrotniku
/
ta barva je za poletne obleke zelo nehvaležna
;
nehvaležno blago
/
nehvaležna naloga
;
gospodinjsko delo je nehvaležno
/
ima nehvaležen poklic
naporen, težek
nèhvaléžno
prisl.
:
nehvaležno ravnati
nèhvaléžnež
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
ekspr.
nehvaležen človek:
lepo so skrbeli zanj, zdaj jim pa tako vrača ta nehvaležnež
nèhvaléžnica
-e
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
ekspr.
nehvaležna ženska:
ta nehvaležnica se ni niti poslovila
;
grda nehvaležnica
nèhvaléžnik
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
star.
nehvaležnež
:
nehvaležnik bi bil, če bi vas pozabil
nèhvaléžnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
nehvaležno vedenje, ravnanje:
dobroto poplačati z nehvaležnostjo
;
ekspr.
črna nehvaležnost
/
očeta je bolela sinova nehvaležnost
●
nehvaležnost je plačilo sveta
nèidóč
tudi
nèidòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
publ.
ki se ne prodaja lahko, dobro:
neidoči izdelki
;
zaloge neidočega blaga
nèimenován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni imenovan, ni omenjen:
manjkajo podatki iz nekaterih imenovanih in iz vseh neimenovanih
držav
/
darovalec želi biti neimenovan
♦
mat.
neimenovano število
količina, ki se izrazi brez merske enote
;
sam.:
prispevek neimenovanega
nèimétnik
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
kdor ni imetnik:
neimetnik kartice ugodnosti
nèindividuálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni individualen:
neindividualno delo
/
neindividualni izrazi na upodobljenih obrazih
nèinformíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni informiran:
neinformirana javnost
/
za neinformiranega bralca problem v članku ni razumljiv
nèinformíranost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
neobveščenost
,
nepoučenost
:
posledice neinformiranosti
/
neinformiranost kolektiva o gospodarskem stanju podjetja
nèiniciatíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni iniciativen:
neiniciativno upravljanje
/
knjiž.
neiniciativen človek
nèinstitucionálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni vezan na institucijo:
sredstva za neinstitucionalno kulturo
;
neinstitucionalna umetniška ustvarjalnost
;
neinstitucionalno gledališče
nèinteligénten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki mu manjka inteligentnosti, inteligence:
njegova mati je bila preprosta, vendar ne neinteligentna ženska
/
neinteligentna žival
/
zastavil mu je precej neinteligentno vprašanje
nèinteligéntnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost neinteligentnega človeka:
njegova neinteligentnost ga je pri delu zelo ovirala
nèinteresánten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni interesanten:
vozili so se po dolgočasni in neinteresantni pokrajini
nèintervéncija
-e
ž
(
ȅ-ẹ́
)
publ.
nevmešavanje
:
načelo, politika neintervencije
nèinvazíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni invaziven:
neinvazivna okužba
/
neinvazivni rak dojke
/
neinvazivna genetika
;
neinvazivna preiskava, terapija
nèinventíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
neiznajdljiv
,
nedomiseln
:
neinventiven umetnik
/
neinventiven slog zmanjšuje vrednost romana
/
zbirko sestavljajo neinventivne anekdotične zgodbe
nèionizirajóč
-a -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́
)
fiz.
ki ne ionizira:
neionizirajoči žarki
;
neionizirajoče sevanje
;
neionizirajoča elektromagnetna valovanja
nèionizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
fiz.
ki ne vsebuje ionov:
neionizirani plin
;
neionizirane molekule
;
neionizirana sevanja
nèiskán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni iskan:
v njem je dobil neiskanega zaveznika
/
knjiž.
njegova govorica je sproščena, neiskana
nèiskrén
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki mu manjka iskrenosti:
neiskren človek, prijatelj
/
njegove besede in želje so neiskrene
nèiskrénost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̄
)
lastnost, značilnost neiskrenega človeka:
vse vedenje je kazalo njegovo neiskrenost
/
neiskrenost besed
nèistinít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
zastar.
neresničen
,
nestvaren
:
v polmraku je imelo mesto neistinito podobo
/
neistinite navedbe
nèizbegljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.,
zastar.
neizogiben
,
neizbežen
:
neizbegljiva nesreča
nèizbéžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki se mu ne da izogniti, izmakniti:
neizbežna smrt, usoda
;
vojna je bila neizbežna
/
knjiž.
neizbežni ukrepi
nujni
nèizbéžnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neizbežnega:
neizbežnost usode, vojne
/
knjiž.
neizbežnost družbenih sprememb
nujnost
nèizbírčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni izbirčen:
neizbirčen človek
/
neizbirčno občinstvo
//
ekspr.
ki ne izbira, ne dela razlik:
neizbirčna smrt
nèizbírčnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost neizbirčnega človeka:
zaradi njegove neizbirčnosti mu ni bilo težko gospodinjiti
/
ekspr.
neizbirčnost v uporabi sredstev za dosego cilja
nèizbrán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni izbran:
neizbrani kandidati
;
na natečaju neizbrane skladbe bodo vrnili avtorjem
/
evfem.
ošteval ga je z najbolj neizbranimi besedami
neprimernimi, nespodobnimi
nèizbrísen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki se ne da izbrisati:
neizbrisne črte
/
okovi so mu vtisnili neizbrisne sledove
;
neizbrisno znamenje časa
/
ekspr.
tista leta so mu ostala v neizbrisnem spominu
ni jih pozabil
;
pren.
trpljenje je vtisnilo njenemu življenju neizbrisen pečat
//
nepozaben
:
neizbrisen dogodek, vtis
nèizbrísno
prisl.
:
neizbrisno si vtisniti v spomin
nèizbrisljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
star.
neizbrisen
:
neizbrisljivo črnilo
/
neizbrisljivo znamenje
/
prizor mu je ostal v neizbrisljivem spominu
//
nepozaben
:
neizbrisljiv vtis
nèizčíščen
tudi
nèsčíščen -a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
nejasen
,
neizoblikovan
:
neizčiščen pesniški izraz
;
njegov nazor je še neizčiščen
;
jezikovno in vsebinsko neizčiščeno delo
/
notranje še neizčiščeni mladi ljudje
nèizčíščenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
nejasnost
,
neizoblikovanost
:
jezikovna neizčiščenost v romanu
;
neizčiščenost formulacij
/
notranja neurejenost in neizčiščenost
nèizčŕpan
-a -o
prid.
(
ȅ-r̄
)
ki ni izčrpan:
neizčrpane zaloge nafte
/
neizčrpan kredit
/
ostalo je še dovolj neizčrpanih možnosti
/
njegove telesne moči so še neizčrpane
nèizčŕpen
-pna -o
prid.
(
ȅ-r̄
)
ki se ne da izčrpati, izrabiti:
neizčrpne zaloge
/
neizčrpen vir energije
●
ekspr.
v pogovoru o literaturi je neizčrpen
lahko zelo dolgo razpravlja, govori o njej
;
ekspr.
imeti neizčrpno zaupanje v koga
zelo veliko
nèizčrpljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
neizčrpen
:
neizčrpljive zaloge
/
neizčrpljiv vir energije
/
ekspr.
poslušal jo je z neizčrpljivo potrpežljivostjo
zelo veliko
nèizčŕpnost
-i
ž
(
ȅ-r̄
)
lastnost, značilnost neizčrpnega:
neizčrpnost zalog
/
ekspr.
neizčrpnost možnosti
velika količina, množina
nèizdán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni izdan, ni objavljen:
v pisateljevi zapuščini so našli neizdane rokopise
;
neizdana pesnikova dela
nèizdélan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni izdelan:
neizdelan kip
;
slika je na eni strani še neizdelana
/
neizdelani nazori
;
prevod je slab, neizdelan
;
oblikovno neizdelano besedilo
/
ima zelo neizdelano pisavo
neizpisano
/
publ.
mlad, še neizdelan človek
nedozorel, nezrel
nèizdélanost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost neizdelanega:
neizdelanost kipa je takoj vidna
/
idejna neizdelanost zgodbe
;
jezikovna neizdelanost prevoda
nèizdiferencíran
in
nèzdiferencíran -a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
publ.
ki ni izdiferenciran:
neizdiferencirana družba
/
neizdiferenciran fakultetni študij
/
neizdiferencirani pojmi
nèizenáčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni izenačen:
gospodarski položaj teh držav je še neizenačen
;
neizenačene tekmovalne skupine
♦
šah.,
šport.
neizenačen rezultat
nèizenáčenost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost neizenačenega:
neuspeha je kriva predvsem igralska neizenačenost
/
neizenačenost cen, honorarjev
nèizglájen
tudi
nèzglájen -a -o
tudi
nèizglajèn
tudi
nèzglajèn -êna -o
prid.
(
ȅ-ȃ; ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni izglajen:
neizglajena površina
/
med njimi so še neizglajena nasprotja
;
pren.
pot do napredka je neizglajena
nèizgovorjèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
1.
ki ni izgovorjen:
neizgovorjene misli
;
vprašanje je ostalo neizgovorjeno
/
neizgovorjene besede
/
knjiž.
neizgovorjena bolečina
neizpovedana, neizražena
●
knjiž.
vznemirjal se je zaradi svojega neizgovorjenega govora
nedokončanega
2.
knjiž.
prikrit
,
skrit
:
neizgovorjeni nameni
;
še vedno goji neizgovorjeno upanje
;
sam.:
med njima je ostalo še marsikaj neizgovorjenega
nèizgovorljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da izgovoriti:
neizgovorljiva soglasniška skupina
/
ekspr.
ženska z neizgovorljivim imenom
težko izgovorljivim
nèizgubljív
tudi
nèzgubljív -a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da izgubiti, odvzeti:
neizgubljiva narodna lastnost
;
pripadnost svojemu narodu je neizgubljiva vrednota
nèizhójen
tudi
nèshójen -a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni izhojen:
na sprehodu je izbiral neizhojene bližnjice
;
pren.
abstraktno slikarstvo pušča umetniku nešteto novih, neizhojenih poti
nèizjémnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
splošnost
,
navadnost
:
neizjemnost pojava
nèizjókan
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki ni izražen z jokanjem:
neizjokana bolečina
/
neizjokane solze
nèizkorenljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
ki se ne da izkoreniniti:
drevo je bilo skoraj neizkorenljivo
/
ekspr.
napake niso neizkorenljive
nèizkoríščen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni izkoriščen:
ima še nekaj neizkoriščenega dopusta
;
uporabili so doslej neizkoriščen vir dohodkov
/
v kleti je bilo še nekaj neizkoriščenega prostora
/
zavedel se je še neizkoriščenih možnosti za uspeh
/
publ.
neizkoriščene rezerve v gospodarstvu
nèizkoríščenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neizkoriščenega:
neizkoriščenost prostora
nèizkrívljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
publ.
nepopačen
,
neizmaličen
:
vse, kar je povedal, je bila neizkrivljena resnica
/
neizkrivljena podoba napredka
nèizkústven
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
nasproten, drugačen od izkustvenega:
neizkustvena metoda
/
izkustveni in neizkustveni svet
/
neizkustveno iskanje
♦
filoz.
neizkustvena sodba
nèizkúšen
tudi
nèskúšen -a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki mu manjka izkušenosti, izkušenj:
bil je neizkušen mladenič
/
neizkušen lovec
;
neizkušen mlad zdravnik
/
v vožnji z avtomobilom je bil še neizkušen
nèizkúšeno
tudi
nèskúšeno
prisl.
:
govoril je zelo neizkušeno
nèizkúšenost
-i
ž
(
ȅ-ȗ
)
lastnost, značilnost neizkušenega človeka:
pri zahtevnem delu se je pokazala njegova neizkušenost
/
mladostna, režiserska neizkušenost
nèizljúbljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ū
)
knjiž.,
zastar.
ki ni izživel ljubezenskega čustva:
ostala je neizljubljena in sama
/
bolečina neizljubljene ljubezni
nèizlúščen
tudi
nèzlúščen -a -o
prid.
(
ȅ-ú
)
ki ni izluščen:
fižol je še neizluščen
/
neizluščeni stroki graha
nèizmalíčen
in
nèzmalíčen -a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni izmaličen:
kljub hudemu udarcu je ostal obraz neizmaličen
/
neizmaličena resnica
;
neizmaličeno poročilo
nèizméren
1
-rna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
neizmerljiv
:
neizmerna količina
;
globina se mu je zdela skoraj neizmerna
neizméren
2
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ekspr.
1.
nenavadno velik, velikanski:
tam se razprostira neizmerna ravnina
;
neizmerno morje leži pred njim
/
zbrala se je neizmerna množica
2.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
neizmerna dobrota, ljubezen
;
neizmerno trpljenje
;
obšlo ga je neizmerno veselje
neizmérno
prisl.
:
neizmerno ljubiti koga
;
neizmerno lep razgled
;
tam je neizmerno prostora
nèizmerljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da izmeriti:
neizmerljiv pojav
;
te stvari so neizmerljive
/
škoda je skoraj neizmerljiva
;
pren.
to daje njegovim delom neizmerljivo globino
nèizmerljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neizmerljivega:
neizmerljivost globine
nèizmérnost
1
-i
ž
(
ȅ-ẹ̄
)
neizmerljivost
:
neizmernost nekaterih pojavov
neizmérnost
2
-i
ž
(
ẹ́
)
ekspr.
lastnost, značilnost neizmernega:
čuditi se neizmernosti morja, ravnine, vesolja
/
neizmernost njene ljubezni ga je pretresla
/
knjiž.:
moje želje so segale v neizmernost
neskončnost
;
pred njim je ležala neizmernost morja
veliko morje
nèiznajdljív
tudi
nèznajdljív -a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki mu manjka iznajdljivosti:
neiznajdljiv, plašen fant
;
pri urejanju izložbe so bili zelo neiznajdljivi
nèiznajdljívo
tudi
nèznajdljívo
prisl.
:
dela se je lotil precej neiznajdljivo
nèiznajdljívost
tudi
nèznajdljívost -i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neiznajdljivega človeka:
zaradi neiznajdljivosti organizatorjev prireditev ni bila zanimiva
;
nerodnost in neiznajdljivost
nèizoblikován
tudi
nèzoblikován -a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni izoblikovan:
telo kipa je namenoma neizoblikovano
/
neizoblikovani nazori
;
vsebinsko neizoblikovana lirika
/
etično neizoblikovan človek
/
neizoblikovana gmota
brezoblična gmota
nèizoblikovánost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neizoblikovanega:
neizoblikovanost kipa
/
idejna neizoblikovanost literarnega dela
;
neizoblikovanost njegovih nazorov
nèizobrážen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni izobražen:
neizobražen človek
/
bil je glasbeno neizobražen
/
imeti neizobražen okus
nèizobráženec
-nca
m
(
ȅ-ȃ
)
neizobražen človek:
govorica neizobražencev
;
izobraženci in neizobraženci
nèizobráženost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
značilnost neizobraženega človeka:
pri delu se je pokazala njegova neizobraženost
/
glasbena neizobraženost
nèizogíben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki se mu ne da izogniti:
neizogibna nesreča
;
prepozno je spoznal, da se bliža neizogibni pogubi
;
neizogibna smrt, usoda
;
trčenje je bilo neizogibno
/
opraviti neizogibno dolžnost
/
iron.
neizogibni slavnostni govor so poslušali brez zanimanja
●
ti ukrepi so bili neizogibni
nujni
nèizogíbno
prislov od neizogiben:
neizogibno bližati se nesreči
//
ekspr.
poudarja trditev:
to je neizogibno potrebno
nèizogibljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
neizogiben
:
neizogibljiv boj
;
neizogibljiva usoda
nèizogíbnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
lastnost, značilnost neizogibnega:
neizogibnost smrti
;
neizogibnost vojne je bila očitna
/
neizprosnost vprašanja in neizogibnost odgovora ga je težila
/
knjiž.
pesem je nastala iz notranje neizogibnosti
nujnosti, potrebe
nèizolíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni izoliran:
neizolirani bolniki
/
neizolirana električna napeljava
;
proti hrupu neizolirana soba
;
toplotno, zvočno neizoliran
nèizpeljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da izpeljati:
njegov načrt je neizpeljiv
nèizpét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni izpet, ni končan:
pesem je ostala neizpeta
/
zanimiva, še neizpeta melodija
/
knjiž.
neizpeto hrepenenje
nèizpíljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
1.
ki ni izpiljen:
neizpiljena konica
2.
knjiž.
neizoblikovan
,
neizdelan
:
neizpiljen, ohlapen slog
/
v romanu je še mnogo neizpiljenih mest
nèizpísan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni izpisan:
pismo z neizpisanim datumom
/
imeti neizpisano pisavo
nèizpít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni izpit:
steklenica neizpitega vina
/
na mizi so bili neizpiti kozarci
nèizpláčan
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni izplačan:
neizplačan dolg
/
neizplačani dediči
/
neizplačan honorar
nèizplačljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da izplačati:
neizplačljiv dolg
nèizpodbíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki se ne da izpodbiti:
neizpodbitni dokazi
;
neizpodbitna resnica
;
ekspr.
nanj se ne moremo zanesti, to je neizpodbitno dejstvo
/
ekspr.
neizpodbitna pravica slovenskih študentov v svobodni slovenski
državi do šolanja v lastnem jeziku
nèizpodbítno
prisl.
:
neizpodbitno dokazati
nèizpodbítnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
lastnost, značilnost neizpodbitnega:
neizpodbitnost teorije
nèizpodbójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
knjiž.
neizpodbiten
,
neovrgljiv
:
neizpodbojen dokaz
♦
pravn.
neizpodbojna sodba
nèizpolnítev
tudi
nèspolnítev -tve
[
neispou̯nitəu̯; nespou̯nitəu̯
]
ž
(
ȅ-ȋ
)
kar je nasprotno, drugačno od izpolnitve:
neizpolnitev življenjskih idealov
;
neizpolnitev želj
/
neizpolnitev pogodb, predpisov
nèizpôlnjen
tudi
nèspôlnjen -a -o
[
neispou̯njen; nespou̯njen
]
prid.
(
ȅ-ó
)
ki ni izpolnjen:
njegove želje so ostale neizpolnjene
;
neizpolnjeno pričakovanje
/
neizpolnjeni členi pogodbe
/
neizpolnjen obrazec
/
ekspr.
prazno, neizpolnjeno življenje
nèizpolnjevánje
tudi
nèspolnjevánje -a
[
neispou̯njevanje; nespou̯njevanje
]
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od izpolnjevanja:
neizpolnjevanje dolžnosti, obveznosti, predpisov
;
neizpolnjevanje državnih sporazumov
/
publ.
neizpolnjevanje pogojev razpisa
nèizpolnjív
-a -o
[
neispou̯njiv-
]
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
neizpolnljiv
:
neizpolnjive želje
nèizpolnljív
-a -o
[
neispou̯nljiv-
]
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da izpolniti:
neizpolnljive želje
/
neizpolnljivi pogoji
;
ti ukazi so neizpolnljivi
nèizpolnljívost
-i
[
neispou̯nljivost
]
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neizpolnljivega:
neizpolnljivost želj
/
neizpolnljivost pogodbe
nèizpovédan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni izpovedan:
neizpovedane želje
/
pesnik govori o svoji neizpovedani ljubezni
/
neizpovedano doživetje lepote
nèizprášan
tudi
nèsprášan -a -o
prid.
(
ȅ-á
)
zastar.
ki ni izprašan:
pri matematiki je bilo nekaj učencev še neizprašanih
niso bili vprašani
nèizpríden
tudi
nèspríden -a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
neizprijen
:
neizprideno dekle
nèizpríjen
tudi
nèspríjen -a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
ki ni izprijen:
dobro, neizprijeno dekle
nèizprôsen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
1.
ki se ne da pregovoriti, preprositi:
kljub prošnjam je ostal oče neizprosen
//
knjiž.
neusmiljen
1
,
neprizanesljiv
:
neizprosen gospodar, sodnik
2.
ekspr.
ki od svojih zahtev, trditev ne odstopi:
neizprosen nasprotnik, sovražnik
/
neizprosni predpisi, zakoni
;
neizprosno povelje
//
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
neizprosen boj
/
neizprosna doslednost, nujnost
;
neizprosna zakonitost dogajanja
●
publ.
problem so prikazali v neizprosni luči
tako, kot je, brez olepševanja in prikrivanja
nèizprôsno
prisl.
:
neizprosno je razkrival njihove napake
;
neizprosno terjati, ukazovati
;
biti neizprosno odkrit
zelo
nèizprôsnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
lastnost, značilnost neizprosnega:
poznala je njegovo doslednost in neizprosnost
;
slovel je po svoji neizprosnosti
/
ekspr.:
spoznal je vso neizprosnost predpisov, zakonov
;
bati se neizprosnosti življenja
/
ekspr.:
življenje se mu je pokazalo v vsej neizprosnosti
;
za svoje pravice se je bojeval z vso neizprosnostjo
nèizrábljen
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni izrabljen:
neizrabljeni krediti
/
na podstrešju je še precej neizrabljenega prostora
/
marsikje stojijo kmetijski stroji neizrabljeni
/
neizrabljene priložnosti
/
pri svojem delu išče še neizrabljene pesniške izraze
nove, izvirne
/
stroj je še neizrabljen
nèizrabljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da izrabiti:
neizrabljivi energetski viri
/
plošče so trdne, skoraj neizrabljive
nèizračunljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da izračunati:
zdelo se mu je, da je to na pamet neizračunljivo
/
knjiž.
njegov vpliv na ljudi je neizračunljiv
nèizravnán
tudi
nèzravnán -a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni izravnan:
neizravnana tla
/
neizravnana nasprotja so jo mučila
/
v letošnjem letu sta bila uvoz in izvoz neizravnana
nèizravnánost
tudi
nèzravnánost -i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neizravnanega:
neizravnanost uvoza in izvoza
/
knjiž.
duševna neizravnanost mladih ljudi
neuravnovešenost
nèizrázen
-zna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
1.
ki se ne da izraziti;
neizrazljiv
:
imel je neizrazen občutek, da gre za pomembno stvar
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
neizrazna sreča, žalost
;
neizrazno veselje ga je zajelo
3.
ki ničesar ne izraža;
brezizrazen
:
imeti neizrazen glas
;
neizrazen pogled
/
arhitektonsko neizrazna ureditev prostorov
neizrazita, medla
nèizrázno
prisl.
:
bila je neizrazno srečna
;
sam.:
v njegovih očeh je bilo nekaj neizraznega
nèizrazít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni izrazit:
ima lep, vendar neizrazit obraz
;
neizrazite poteze
/
stvar neizrazite oblike
/
povprečen, neizrazit človek
/
njegova pesniška zbirka je neizrazita
/
nav. ekspr.:
neizrazita bolečina
;
pokazal je neizrazito veselje
●
iz sobe se je slišal neizrazit šum
nedoločen, nejasen
nèizrazíto
prisl.
:
neizrazito igrati
nèizrazítost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neizrazitega:
neizrazitost potez na njegovem obrazu
/
barvna neizrazitost slike
/
pesniški zbirki so očitali neizrazitost
nèizrazljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da izraziti:
ob teh besedah ga je obšel čuden, neizrazljiv občutek
;
neizrazljivo čustvo
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
neizrazljiva ljubezen je bila v njenih besedah
;
neizrazljiva očarljivost njegovega vedenja
●
njen pogled je top, neizrazljiv
brezizrazen
nèizrazljívo
prisl.
:
bil je neizrazljivo lep dan
;
sam.:
poskušal je izraziti nekaj neizrazljivega
nèizrazljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neizrazljivega:
neizrazljivost nekaterih čustev, občutkov
nèizráznost
-i
ž
(
ȅ-á
)
1.
neizrazljivost
:
neizraznost čustev, občutkov
2.
brezizraznost
:
topost in neizraznost njenega obraza
/
kipi ga zaradi neizraznosti niso navdušili
nèizrážen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni izražen, ni izrečen:
med njima je vladalo tiho, neizraženo čustvo
/
mučil ga je neizražen dvom
neizrécen
-cna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
neizmeren
2
,
nepopisen
:
gledal ga je z neizrecnim prezirom
;
znan je po neizrecnih zaslugah
;
začutil je neizrecno hrepenenje po domu
neizrécno
prisl.
:
neizrecno si je želel te knjige
;
obiska je bil neizrecno vesel
nèizrečèn
1
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni izrečen:
neizrečene besede
/
neizrečene misli
neizréčen
2
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
star.
neizmeren
2
,
nepopisen
:
neizrečna sreča
;
njegovo trpljenje je bilo neizrečno
neizréčno
prisl.
:
neizrečno priden otrok
neizrečèn
3
-êna -o
prid.
(
ȅ é
)
star.
neizmeren
2
,
nepopisen
:
obšla ga je neizrečena groza
;
občutiti neizrečeno žalost
;
gledal jo je z neizrečenim sočutjem
neizrečêno
prisl.
:
neizrečeno se veseliti
;
neizrečeno dober človek
nèizrekljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da izreči:
beseda je bila zanj neizrekljiva
/
neizrekljive misli
;
neizrekljive slutnje
2.
star.
neizmeren
2
,
nepopisen
:
prevzel ga je neizrekljiv strah
;
neizrekljivo veselje je zavladalo v hiši
nèizrekljívo
prisl.
:
slika izraža nekaj neizrekljivo prijetnega
nèizročljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da izročiti:
neizročljivo pismo
nèizsánjan
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
ustvarjen v sanjah, a neuresničen:
neizsanjana želja
/
neizsanjane sanje
nèizsledljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da izslediti, odkriti:
pisec članka je do zdaj še neizsledljiv
nèizstreljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni izstreljen:
neizstreljena krogla
/
neizstreljena puščica
/
neizstreljen revolver
nèizšólan
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni izšolan:
dva njena otroka sta še neizšolana
/
za jahanje neizšolan konj
nèiztérjan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni izterjan:
neizterjani davki
nèizterljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
pravn.
ki se ne da izterjati:
neizterljivi dolgovi
nèizterljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
pravn.
lastnost, značilnost neizterljivega:
neizterljivost stroškov kazenskega postopka
nèiztožljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
pravn.
ki se ne da iztožiti:
neiztožljivi dolgovi
;
neiztožljiva obveznost
nèiztrebljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da iztrebiti:
neiztrebljiv mrčes
/
neiztrebljiv pohlep
nèiztróšen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
publ.
neporabljen
,
neizčrpan
:
neiztrošene telesne moči
/
neiztrošena vojaška sila
nèizučèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni izučen:
zaposlili so tudi več neizučenih delavcev
nèizumetníčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni izumetničen:
neizumetničene besede
/
neizumetničen pesniški jezik
nèizúrjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni izurjen:
za neizurjenega plezalca je ta vzpon pretežek
/
še neizurjeni glasovi mladih pevcev
nèizúrjenost
-i
ž
(
ȅ-ȗ
)
lastnost, značilnost neizurjenega človeka:
neizurjenost plezalcev začetnikov
nèizvájan
-a -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki ni izvajan, ni izveden:
ansambel je imel na sporedu doslej še neizvajane plese
;
neizvajana skladba mladega avtorja
nèizvájanje
-a
s
(
ȅ-ā
)
kar je nasprotno, drugačno od izvajanja:
neizvajanje določil, sporazumov
nèizvéden
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni izvéden:
v angleški književnosti je neizveden
/
do nesreče je prišlo zaradi neizvedenega odpiranja granate
nestrokovnega
nèizvedèn
2
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni izvedèn:
neizvedeni načrti, sklepi
/
še neizvedena glasbena dela
nèizvedljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da izvesti:
neizvedljivi načrti, predlogi
;
ima dobre, vendar neizvedljive zamisli
/
ekspr.
saj to je vendar neizvedljivo
zelo težko izvedljivo
nèizvedljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neizvedljivega:
neizvedljivost načrta
nèizvéstnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̄
)
zastar.
negotovost
,
nejasnost
:
težko je prenašala ločitev in neizvestnost
;
neizvestnost glede nadaljnje usode
/
neizvestnost in mračnost v njegovih mladostnih delih
nèizvéžban
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
neizurjen
:
v streljanju so bili mladi vojaki še neizvežbani
nèizvéžbanost
-i
ž
(
ȁ-ẹ̑
)
knjiž.
neizurjenost
:
nesrečo je povzročila voznikova neizvežbanost
nèizvíren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni izviren:
neizvirna misel
/
pisatelj je precej neizviren, vsakdanji
/
neizvirno besedilo
nèizvírnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neizvirnega:
neizvirnost zgodbe v romanu
/
pesnikova neizvirnost
/
očitali so mu neizvirnost
nèizvóljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni izvoljen:
neizvoljeni kandidati
/
ekspr.
on je njihov neizvoljeni voditelj
ki ni izvoljen, ni izbran, a ga priznavajo za voditelja
nèizvršèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
publ.
neizpolnjen
:
neizvršen ukaz
;
neizvršene dolžnosti
;
neizvršeno naročilo
/
neizvršeni načrti, sklepi
neuresničeni, neizvedeni
/
ima še veliko neizvršenega dela
neopravljenega
nèizvrševánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
publ.
neizpolnjevanje
:
neizvrševanje dolžnosti
/
neizvrševanje predpisov, sklepov
neizvajanje
nèizvršljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
publ.
neizpolnljiv
:
neizvršljivo naročilo
/
neizvršljiv načrt
neuresničljiv, neizvedljiv
nèizzván
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni izzvan:
neizzvan napad
/
neizzvane žalitve
nèizživét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
ki se ni izživel:
mladi in neizživeti ljudje
;
umetniško neizživet pisatelj
;
erotično neizživeta žena
2.
knjiž.
ki v življenju ni uresničen:
neizživeto nagnjenje je pri otroku povzročilo čustvene motnje
/
neizživeta ljubezen
;
neizživete sanje
nèizživétost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost neizživetega:
bolečina ljubezenske neizživetosti
nèizžívljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
neizživet
:
umrl je mlad, neizživljen
/
pesnikov talent je ostal neizživljen
/
neizživljena ljubezen
/
neizživljena telesna moč
nèják
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ ȅ-ā
)
star.
šibek
,
slaboten
:
mlad je še in nejak
/
nejako telo
nèjásen
-sna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni jasen:
nejasna slika
/
slišal se je nejasen šum
;
nejasna izgovarjava, pisava
/
njegovi cilji so nejasni
/
dajati nejasne odgovore
/
izid bolezni je še nejasen
/
nejasno izražanje
/
nejasna prihodnost
nèjásno
prisl.
:
nejasno izgovarjati besede
;
svojo nalogo si je zelo nejasno predstavljal
;
dogodka se samo nejasno spominjam
nèjásnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nejasnega:
nejasnost obrazov na sliki
/
vsebinska nejasnost povesti
/
v obtoženčevi izpovedi je bilo tudi nekaj manjših nejasnosti
nejasnih izjav, navedb
nèjáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
nasproten, drugačen od javnega:
javne in nejavne ustanove
/
nejavno predvajanje filma
/
nejavna seja
tajna, zaprta
nèjàz
-jáza
m
(
ȅ-ȁ ȅ-ȃ
)
filoz.,
po Fichteju
kar ni jaz:
bivanje nejaza
nèjéšč
-a -e
tudi
--
prid.
(
ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
ki ni ješč:
neješči otroci
;
fant je zelo neješč
;
neješča žival
nèjéščnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost neješčega človeka ali živali:
otrokova neješčnost jo je skrbela
;
neješčnost živine
/
neješčnost je navadno znamenje bolezni
pomanjkanje teka
nèjéščost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
neješčnost
:
izbirčnost, neješčost in prevelika ješčost so pogoste težave otrok v
predšolski dobi
;
neješčost in utrujenost
nejevéra
-e
ž
(
ẹ́
)
star.
1.
nezaupanje
,
dvom
:
nejevera v uspeh
/
sprejemati novotarije z nejevero
2.
brezverstvo
:
pisati proti nejeveri
nejevérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
zastar.
brezverec
:
znano je bilo, da je nejeverec
nejevéren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki (česa) ne verjame;
neveren
2
:
ne bodi tako nejeveren
/
še vedno mu ne verjame, ta nejeverni Tomaž
2.
star.
ki ni veren;
neveren
1
:
verni in nejeverni ljudje
nejevérnik
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
1.
brezverec
:
šel je v svet in postal nejevernik
2.
za muslimane
kdor ne pripada muslimanski veri, zlasti kristjan;
nevernik
2
:
bojevati se proti nejevernikom
nejevérnost
-i
ž
(
ẹ́
)
star.
nezaupanje
,
dvom
:
iz očetovih oči je ob sinovih besedah odsevala nejevernost
/
poslušal ga je z nejevernostjo
nejevólja
-e
ž
(
ọ̄
)
kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen:
ob sinovih besedah je očeta obšla nejevolja
;
izraziti nejevoljo nad kom
;
kazati nejevoljo
/
nejevolja se mu bere na obrazu
;
le s težavo je premagoval nejevoljo
/
spravljati koga v nejevoljo
/
z nejevoljo je privolil
nerad
nejevóljen
-jna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen:
ob njenih besedah je postal nejevoljen
;
ko ga je prehitela, je nejevoljen pospešil korak
;
nejevoljen je vprašal, kaj hoče
/
bil je nejevoljen, ker so ga zmotili pri delu
●
star.
večkrat je bil že nejevoljen nanj
hud, jezen
//
ki vsebuje, izraža nejevoljo:
opazila je njegov nejevoljni pogled
/
z nejevoljnim obrazom je odšel iz sobe
nejevóljno
prisl.
:
nejevoljno odgovoriti, vprašati
;
nejevoljno je zmajeval z glavo
nejevóljiti
-im
nedov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
spravljati v nejevoljo:
truden je, zdaj ga ne bomo še mi nejevoljili s tem
;
vsi ti opravki so ga nejevoljili
/
danes ga je vse nejevoljilo
;
oče se zmeraj nejevolji nanj
jezi
nejevóljnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
nejevoljen človek:
nekateri se z menoj niso strinjali, a se nisem zmenil za te
nejevoljnike
nejevóljnost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
nejevolja
:
nejevoljnost ga je obšla
/
nejevoljnost se mu bere na obrazu
nèjunáški
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
nav. ekspr.
ki mu manjka poguma, junaštva:
nejunaški vojaki
/
to je bil nejunaški boj
/
nejunaška smrt
nèkadílec
-lca
[
nekadiu̯ca
in
nekadilca
]
m
(
ȅ-ȋ
)
kdor ni kadilec:
vztrajen nekadilec
;
kadilci in nekadilci
/
oddelek za nekadilce
nèkadílka
-e
[
nekadiu̯ka
in
nekadilka
]
ž
(
ȅ-ȋ
)
ženska, ki ni kadilka:
kadilke in nekadilke
nèkadílski
-a -o
[
nekadilski
tudi
nekadiu̯ski
]
prid.
(
ȅ-ȋ
)
nanašajoč se na nekadilce ali nekajenje:
nekadilski lokal, prostor
;
delitev na kadilske in nekadilske sobe
/
nekadilski zakon
/
vzgoja nekadilskih generacij
nékaj
1
nečésa
zaim.
, nečému, nékaj, nečém, nečím
(
ẹ̄ ẹ̄
)
1.
izraža neznano ali namenoma neimenovano stvar, pojav:
nekaj ga moti pri delu
;
počakaj, da ti nekaj povem
;
še nekaj sem hotel reči, pa se ne spomnim več
;
njuni usodi sta si v nečem podobni
;
ekspr.
saj bi mu nekaj rekel, pa se ne izplača
/
nav. ekspr.,
s samostalniško rabljenim pridevnikom:
to je čisto nekaj drugega
;
videl sem nekaj lepega
;
nekaj malega pojesti
;
udaril ga je z nečim trdim
;
elipt.
iz njegovih besed zveni nekaj kakor užaljenost
/
nav. ekspr.,
z dodatnim pojasnilom:
nekaj je, kar me vznemirja
;
lahko bi mu omenil nekaj, česar ga je danes sram
;
nekaj bi vas prosil: ali bi mi hoteli pokazati pot
;
elipt.
še nekaj: kako je z očetom
2.
publ.
izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav;
kaj
2
:
če ti nekaj ni všeč, se kar pritoži
;
pravi, da nečesa podobnega še ni videl
●
ekspr.
on pa je nekaj
ima pomembno funkcijo
;
pog.
on je nekaj v sindikatu
ima neko funkcijo
;
iron.
razmere v tem podjetju so nekaj boljšega
slabe, neurejene
;
ekspr.
nekaj je na teh govoricah
niso čisto neutemeljene
;
ekspr.
to bi bilo nekaj zate
bi ti ustrezalo, ugajalo
;
ekspr.
nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo
slutim, zdi se mi
;
ekspr.
načrt ima nekaj v sebi
je dober, primeren
;
ekspr.
imata nekaj med seboj
prepirata se; se imata rada
;
pog.
ima nekaj s hrbtenico
nima popolnoma zdrave hrbtenice
;
ekspr.
dekle ima nekaj z njim
ljubezensko razmerje
;
evfem.
ptič je nekaj naredil
se je otrebil
;
ekspr.
ima se za nekaj boljšega
za družbeno, družabno višje stoječo osebo
;
preg.
boljše nekaj kakor nič
;
sam.:
kaj je tisto nekaj, kar skrivaš
nékaj
2
prisl.
(
ẹ̄
)
1.
izraža nedoločeno manjše število, količino, mero:
nekaj dni me ne bo v službo
;
ima še nekaj dolga
;
nekaj domačinom so preskrbeli delo
;
poznam ga nekaj nad tri leta
;
elipt.
nekaj pred prazniki
;
vsakih nekaj korakov se je ozrla
;
pred nekaj dnevi sem ga srečal
;
prodam hišo z nekaj zemlje
/
nekaj stokrat
//
izraža nedoločeno manjšo stopnjo:
izdelki te tovarne so zdaj nekaj boljši
;
mož je bil tudi nekaj filozofa
/
naši se nekaj obotavljajo
;
nekaj se spozna na to
/
poslopje je nekaj zidano, nekaj iz lesa
;
užaljen je nekaj zato, ker ni res, najbolj pa, ker mu ne
verjamejo
2.
v členkovni rabi
izraža nedoločeno omejitev povedanega:
nekaj pa že razumem
;
kar nekaj potrti so videti
3.
v členkovni rabi
izraža veliko mero, stopnjo:
ti pa nekaj rad sprašuješ
/
njegova beseda nekaj zaleže
●
ta pa da nekaj na obleko
posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko
pomembnost oblačenju
;
pog.
zadnje čase se nekaj drži (name)
je jezen, užaljen
;
stalo bo sto evrov, nekaj več ali manj
približno
nékaj...
prvi del zloženk
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na nekaj
prisl.
nekajdneven, nekajleten, nekajtonski
nékajdnéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̄-ẹ̑
)
ki traja nekaj dni:
po nekajdnevnem dežju je spet posijalo sonce
;
nekajdnevni obmejni spopadi
;
nekajdnevno bivanje na deželi
nèkajênje
-a
s
(
ȅ-é
)
stanje brez kajenja:
odločiti se za nekajenje
;
pljučnega raka je mogoče omejiti z nekajenjem
;
svetovni dan nekajenja
;
spodbujanje nekajenja
nékajkrat
1
prisl.
(
ẹ̄
)
izraža nekaj ponovitev:
pride nekajkrat na mesec
/
že nekajkrat je stopila do vrat, pa se je vrnila
/
zračni promet se je za nekajkrat povečal
nekájkrat
2
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.,
zastar.
velikokrat
,
večkrat
:
to pesem smo nekajkrat navdušeno peli
nékajkráti
in
nékaj kráti
prisl.
(
ẹ̄-á
)
star.
1.
nekajkrat
1
,
nekolikokrat
:
nekajkrati je šel z njo plesat
2.
velikokrat
,
večkrat
:
to je bilo že nekajkrati poudarjeno
nékajléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̄-ẹ̑
)
ki traja nekaj let:
po nekajletni bolezni je ozdravel
;
učitelj z nekajletno prakso
nékajmésečen
-čna -o
prid.
(
ẹ̄-ẹ̑
)
ki traja nekaj mesecev:
nekajmesečni bolniški dopust
;
nekajmesečni tečaj tujih jezikov
;
po nekajmesečnem bivanju v tujini si je zaželel domov
//
star nekaj mesecev:
nekajmesečni otrok
nékajúren
-rna -o
prid.
(
ẹ̄-ȗ
)
ki traja nekaj ur:
hojo so nadaljevali po nekajurnem počitku
;
iščemo dekle za nekajurno pomoč v gospodinjstvu
;
nekajurna razprava
;
nekajurna vožnja
/
nekajurna vremenska napoved
napoved, ki velja za nekaj ur
nekàk
tudi
nekák
stil.
nékak -a -o
zaim.
(
ȁ; ȃ; ẹ̄
)
1.
izraža nedoločnost osebe ali stvari:
nekak pomožni organ je potreben
;
ekspr.
obšla ga je nekaka slutnja
/
na nekak način bo zadevo le treba urediti
//
izraža približno podobnost:
prostor je bil nekako dvorišče
/
slabš.
dobili smo krožnik nekake juhe
/
star.
to je bil nekak star možiček, ki so mu vsi rekli stric
neki
2.
kak
3
,
kakšen
2
:
odveč bi bilo delu prisojati nekako umetniško vrednost
/
to je bilo pred nekakimi desetimi leti
nekàko
in
nekáko
tudi
nekakó
stil.
nékako
prisl.
(
ȁ; ȃ; ọ̄; ẹ̄
)
1.
izraža neznan ali namenoma neimenovan način:
spor bomo nekako izgladili
/
nekako smo se vendar rešili iz težav
//
izraža nedoločen, poljuben način;
kako
:
ne boj se, bomo že nekako opravili tudi brez tebe
2.
z izrazom količine
izraža približnost:
do postaje je nekako pol ure
;
tehta nekako sto kilogramov
/
bilo je nekako ob dveh zjutraj
;
nekako sredi leta
3.
izraža nedoločeno približevanje polni stopnji povedanega:
to se nam je zdelo nekako nenavadno
;
nekako sram ga je
;
nekako v zadregi je
/
začeli so se ga nekako bati
/
govoril je nekako takole
4.
v zvezi s
tako
izraža približno podobnost:
tako nekako se je godilo tudi drugim
;
nekako tako se mi zdi, kakor da bi govoril s tujcem
;
bilo je kakor blisk v temi, tako nekako
5.
ekspr.,
navadno okrepljen
izraža rahlo omejitev:
v začetku mi je nekako šlo
;
svoje težave še nekako prenaša
/
shajala sta še kar nekako
nekakôv
in
nekàkov
in
nekákov
stil.
nékakov -a -o
zaim.
(
ó; ȁ; ȃ; ẹ̄
)
zastar.
nekak
,
nekakšen
:
plesali so nekakov starinski ples
nekàkšen
tudi
nekákšen
stil.
nékakšen -šna -o
zaim.
(
ȁ; ȃ; ẹ̄
)
1.
nav. ekspr.
izraža nedoločnost osebe ali stvari:
risal je v pesek nekakšne like
;
vse je videl kot v nekakšni megli
;
zadnji dogodki so bili zanj nekakšne hude sanje
//
izraža približno podobnost:
tresla ga je nekakšna mrzlica
;
podjetje je imelo tam nekakšno podružnico
/
slabš.
zmašil je nekakšen člančič
/
star.
prihajali so po nekakšnem ustaljenem redu
nekem
2.
izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari;
kak
3
,
kakšen
2
:
to mora biti nekakšna pomota
/
postaja je nekakšne tri kilometre od tod
nekàkšno
tudi
nekákšno
stil.
nékakšno
prisl.
,
zastar.
nekako
:
nekakšno tri dni bo od tega
nèkalív
tudi
nèkaljív -a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni kaliv:
nekalivo seme
nèkaljèn
1
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni kaljen:
nekaljeno jeklo
nèkaljèn
2
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
knjiž.,
zastar.
neskaljen
:
čista, nekaljena voda
/
materine oči so bile svetle, nekaljene
/
nekaljena sreča
;
dnevi nekaljenega veselja
nékam
prisl.
(
ẹ́
)
1.
izraža usmerjenost v neznan ali namenoma neimenovan kraj ali dosego
tega kraja:
nekam je treščilo
;
pismo sem nekam založil
;
šla sta nekam, bogve kam
;
preselil se je nekam na Štajersko
/
strmel je nekam v mesečno noč
//
publ.
izraža usmerjenost v nedoločen, poljuben kraj ali dosego tega kraja;
kam
2
:
ne vidim ga več, morda je nekam odpotoval
2.
v členkovni rabi
izraža nedoločeno približevanje polni stopnji povedanega:
ta obraz mi je nekam znan
;
danes je nekam žalostna
/
otrok se ga je kar nekam bal
//
izraža nedoločeno preseganje polne stopnje povedanega:
nekam slaboten je za ta leta
;
nekam dolgo ga ni domov
●
ekspr.
gospodar je bil še nekam, gospodinja pa skopa
dobrosrčen, radodaren
;
pog.,
ekspr.
pojdi nekam s svojimi šalami
nehaj jih pripovedovati
;
pog.,
ekspr.
šefu zmerom nekam leze
mu izkazuje pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si
naklonjenost
;
evfem.
otroku se nekam mudi
opraviti mora malo, veliko potrebo
;
nizko
pišite me nekam s svojim tožarjenjem
ne maram vas več poslušati
;
pog.,
ekspr.
vse skupaj jih nekam pošlji
ne meni se zanje
;
evfem.
mika me, da bi ga nekam sunil
v zadnjico
;
nekam tako se mi zdi, da ni zadovoljen
nekako
nékamo
prisl.
(
ẹ́
)
zastar.
nekam
:
spomnil se je, da ima še nekamo iti
/
v členkovni rabi
govori nekamo ošabno
nèkapitalístičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni kapitalističen:
nekapitalistično gospodarstvo
/
nekapitalistični gospodarski sistem
nekatérekráti
in
nekatére kráti
prisl.
(
ẹ̄-á
)
zastar.
1.
nekajkrat
1
,
nekolikokrat
:
nekaterekrati je dečka celo pobožala
2.
velikokrat
,
večkrat
:
na to sem že nekaterekrati namignil
nekatéri
tudi
nekatêri -a -o
zaim.
(
ẹ̄; ē
)
1.
mn.
izraža manjše število
a)
nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste:
v nekaterih višjih krajih je padlo živo srebro precej pod ničlo
;
nekateri vozniki vozijo prehitro
;
ekspr.
med udeleženci so nekatera znana imena
/
hišice so stale nekatere v gruči, nekatere na samem
b)
oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati:
nekateri delavci v podjetju vidimo, da bi delovna disciplina morala
biti večja
;
nekatera od naštetih dejstev so vredna premisleka
/
v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola:
nekateri so bili drugačnega mnenja
;
vsi so bili srečni, nekateri bolj, drugi manj
;
zdi se, da nekatere izmed vas niso zadovoljne
;
ekspr.
nekaterim je pa res marsikaj dovoljeno
2.
ed.,
star.
izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste;
marsikateri
:
nekatero noč je prečula ob bolnem otroku
nekatérikrat
prisl.
(
ẹ̄
)
1.
star.
velikokrat
,
večkrat
:
te besede je že nekaterikrat slišal
2.
zastar.
nekajkrat
1
,
nekolikokrat
:
gospodarja je nekaterikrat poklicala
nekatérnik
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
ekspr.
oseba ali stvar, ki je znana, a se noče, ne more imenovati;
nekateri
:
predstave so se udeležili le nekaterniki
;
nekaternikom to ne bo prav
//
posameznik
:
to znajo samo redki nekaterniki
/
on in še peščica nekaternikov vedno trdi svojo
nèkatólik
tudi
nèkatolík -a
m
(
ȅ-ọ̑; ȅ-ȋ
)
kdor ni katoličan:
v kraju je bilo tudi nekaj nekatolikov
nèkatóliški
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
nanašajoč se na nekatolike:
nekatoliško prebivalstvo
nèkázen
-zna -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
1.
nepomemben
,
neznaten
:
to so nekazni ljudje
;
dekle se mu je zdelo nekazno in dolgočasno
/
stal je pred nekaznim vhodom stare hiše
/
nekazna vsakdanjost
2.
grd
,
neprikupen
:
stara, nekazna ženska
/
blato se mu je cedilo po nekaznem obrazu
●
knjiž.,
zastar.
nekazen pritlikavec
iznakažen
nèkaznív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni kazniv:
nekaznivo ravnanje
♦
pravn.
nekaznivo dejanje
nèkaznívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
pravn.
dejstvo, da je kaj nekaznivo:
nekaznivost dejanja
nèkaznován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni kaznovan:
še nekaznovan otrok
/
napadalec je ostal nekaznovan
/
nekaznovana tatvina
nèkaznováno
prisl.
:
nekaznovano goljufa še naprej
nèkaznovánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
dejstvo, da kdo ni (bil) kaznovan:
hvaliti se z nekaznovanjem
/
potrdilo o nekaznovanju
nèkaznovánost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nekaznovanega človeka:
upoštevali so obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost
/
potrdilo o nekaznovanosti
nékdaj
stil.
nekdàj
prisl.
(
ẹ̑; ȁ
)
izraža ne natančneje določen čas, v katerem se je dejanje dogajalo:
bilo je prijetno kot nekdaj
/
nekdaj mogočna vojska
;
moj prijatelj, nekdaj ravnatelj te šole
prej, včasih
/
že od nekdaj živijo tukaj
od zdavnaj, zelo dolgo
nekdájšnji
in
nékdajšnji -a -e
prid.
(
ā; ẹ̑
)
knjiž.
nekdanji
:
značilnosti nekdajšnje družbe
nekdánji
-a -e
prid.
(
ā
)
ki je bil v preteklosti:
pogovarjala sta se o nekdanjih časih
;
ostanki nekdanjega parka
;
nekdanje bolečine so že pozabljene
;
spet je začutil nekdanjo moč
;
nekdanje navade
;
čevlji so že izgubili svojo nekdanjo obliko
//
nanašajoč se na osebo, ki je bila v kakem stanu, poklicu, funkciji,
pa ni več:
srečali so se nekdanji sošolci
;
to je njegovo nekdanje dekle
/
nekdanji veletrgovec
●
ekspr.
spet je bila vsa nekdanja
taka kot nekdaj
;
sam.:,
pog.
ali ti tvoj nekdanji kdaj piše
nekdanji fant
nekdánjost
-i
ž
(
ā
)
knjiž.
preteklost
:
govoriti o nekdanjosti
;
spomini na nekdanjost
;
prihodnost in nekdanjost
nekdó
tudi
nékdo nekóga
zaim.
, nekómu, nekóga, nekóm, nekóm
(
ọ̄; ẹ̑ ọ̄
)
1.
izraža neznano ali namenoma neimenovano osebo:
nekdo prihaja
;
nekomu si pokimal
;
odšla je z nekom drugim
/
obdolžili so nekoga izmed nas
●
ekspr.
nekdo je pa danes silno priden
ti
2.
izraža nedoločeno, poljubno osebo;
kdo
:
denar, ki si ga nekdo izposodi, ni njegova last
;
gledala je svojo dlan, kakor da bi bila nekoga drugega
/
iščejo nekoga, da bi ga obdolžili za poraz
néki
1
tudi
nék -a -o
zaim.
(
ẹ̄
)
1.
ki je
a)
neznan:
prišel je neki mlad moški
;
v neki vasi na Gorenjskem je včeraj menda gorelo
;
srečal sem neko žensko
;
neko letalo je bilo sestreljeno
;
pog.
neki iks gospod
b)
znan, a se noče, ne more imenovati:
bil sem pri nekem znancu na kosilu
;
poznam neko osebo, ki ji to ne bo všeč
/
ekspr.
neki Šmon je hujskal ljudi
;
publ.
zlom neke diktature
/
stopnjevati strogost do neke meje
;
na neki način se bo stvar že uredila
;
publ.
v nekem smislu je ta trditev pravilna
/
sestali so se neko nedeljo,
knjiž.
neke nedelje
;
neko jutro,
knjiž.
nekega jutra se je odpravil v hribe
2.
publ.
izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari;
kak
3
,
kakšen
2
:
to lahko usodno vpliva na razvoj nekega naroda
;
kadar se pripravlja na neko pomembno akcijo, je zelo nervozen
néki
2
člen.
(
ẹ̑
)
1.
za vprašalnim zaimkom ali prislovom
poudarja ugibanje:
kaj mu je neki, da je tako potrt
;
kako neki živijo ljudje v tej puščavi
;
kam neki zahaja vsak večer
;
kdo neki trka tako pozno
;
kje neki tiči ta otrok
/
ne bom plačal, le zakaj neki
/
vedno sprašuje, kakšen neki je stric
//
v zvezi s
kje
izraža močno zanikanje, zavrnitev:
ali je res tako pameten? Kje neki, samo dela se
2.
star.
baje
,
menda
:
direktor in zdravnik sta neki velika prijatelja
;
tisti ljudje so neki zelo bogati
nekjé
prisl.
(
ẹ̄
)
1.
izraža neznan ali namenoma neimenovan kraj:
nekje je otrok dobil lešnike in jih trl
;
vzrok tiči nekje drugje
;
tu blizu nekje je steza
/
nekje iz gozda so se oglašali volkovi
/
ekspr.
nekje v sebi je čutil, da ne ravna prav
//
izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju;
kje
:
ali se nisi v računu nekje zmotil
2.
izraža približnost
a)
časovne določitve:
ta mladina se nekje po dvajsetem letu osamosvaja
;
zidava naj bi se začela nekje sredi prihodnjega leta
b)
knjiž.
razmerja, vrednotenja:
vzgojno delo mu je bilo nekje blizu po naravi in poklicu
;
najini usodi sta si nekje podobni
/
publ.,
z oslabljenim pomenom
zdi se, da njegovemu občutku nekje prija ekspresionizem
nèklásičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni klasičen:
predstava te neklasične tragedije je vzbudila veliko pozornost
nèklícan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.,
zastar.
nezaželen
:
neklicana solza na licu
nèklimatizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni klimatiziran:
neklimatiziran avtobus
;
neklimatizirani prostori
;
neklimatizirana stavba
nèkméčki
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni kmečki:
kmečko in nekmečko prebivalstvo
/
ljudje nekmečkega rodu
/
rajši se ukvarja z nekmečkim delom
/
ima nežen, nekmečki obraz
nèkmèt
-kméta
m
,
im. mn.
nèkmétje
stil.
nèkméti
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
kdor ni kmet:
last, zemlja nekmetov
nèkmetíjski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni kmetijski:
nekmetijski proizvodi
/
nekmetijska dejavnost
;
nekmetijska organizacija
;
nekmetijsko gospodarstvo
/
publ.
nekmetijsko prebivalstvo
nekmečko
nèknjížen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
jezikosl.
ki ni knjižen:
neknjižna beseda
;
neknjižna izgovarjava
nekóč
prisl.
(
ọ̑
)
izraža ne natančneje določen čas, v katerem se kaj zgodi v preteklosti
ali prihodnosti:
z materjo sva šla nekoč na tisti hrib
;
nekoč boš moral vse poplačati
/
v pravljicah
nekoč je živel kralj
/
po teh poljih, nekoč močvirjih, žanjejo danes pšenico
nekód
prisl.
(
ọ̄
)
1.
v zvezi
od nekod
izraža neznan ali namenoma neimenovan kraj, iz katerega je usmerjeno
premikanje:
od nekod piha
;
od nekod je prihajala skupina ljudi
/
od nekod so te klicali
2.
publ.,
v zvezi
do nekod
omejuje trditev:
ni dvoma, da ima do nekod bister pogled
3.
star.
kje
,
nekje
:
tam nekod mora biti skrit
/
oglasil se je nekod iz ozadja
od nekod
nekógaršnji
-a -e
zaim.
(
ọ̄
)
1.
ki je last nekoga:
nekogaršnji avto
/
nekogaršnja roka
2.
izraža splošno pripadnost nekomu:
odpreti delovno mesto po nekogaršnji meri
nèkoherénten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni koherenten:
nekoherentna družba, politika
/
pomensko nekoherentno besedilo
nèkoheréntnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nekoherentnega:
pomenska nekoherentnost otežuje razumevanje besedil
;
nekoherentnost pravnega sistema
nèkolegiálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
pog.
netovariški
,
neprijateljski
:
biti nekolegialen
/
nekolegialni odnosi
nekólik
-a -o
zaim.
(
ọ̄
)
star.,
v prislovni rabi
nekoliko
,
nekaj
2
:
z nekolikim naporom je odprl oči
;
pred nekolikimi leti
nekólikanj
prisl.
(
ọ̑
)
star.
nekoliko
:
nekolikanj prepiha ne bo škodilo
/
jeza se mu je nekolikanj polegla
/
postopek je nekolikanj čuden
nekóliko
prisl.
(
ọ̄
)
1.
izraža nedoločeno manjše število, količino, mero:
spregovoril je nekoliko besed
;
v okolici je nekoliko vinogradov
;
hiši stojita nekoliko narazen
;
nekoliko pred polnočjo
/
čez nekoliko časa
;
pred nekoliko leti
;
posvetoval se je z nekoliko možmi
2.
izraža nedoločeno manjšo stopnjo:
zdaj je še nekoliko razburjen
/
ekspr.
v njem je tudi nekoliko filozofa
/
izdelke so nekoliko izboljšali
;
moral bo nekoliko popustiti
3.
ekspr.
izraža nedoločeno omejitev povedanega:
izid je še nekoliko negotov
;
priden je, samo nekoliko neroden je še
/
nekoliko hitrejši sem pa že od tebe
nekoliko...
ali
nekóliko...
prvi del zloženk
(
ọ̄
)
nanašajoč se na nekoliko:
nekolikodneven, nekolikokrat
nekólikokrat
prisl.
(
ọ̄
)
nekajkrat
1
:
trkanje se je nekolikokrat ponovilo
/
denarni promet se je za nekolikokrat povečal
nekólikšen
-šna -o
zaim.
(
ọ̄
)
v prislovni rabi
nekoliko
,
nekaj
2
:
z nekolikšno vajo se ji je posrečilo obdržati ravnotežje
nèkolkován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni kolkovan:
nekolkovana prošnja
;
oddati nekolkovano vlogo
nèkomerciálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
publ.
ki ni komercialen:
komercialni in nekomercialni filmi
nèkompatibílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni kompatibilen;
nezdružljiv
,
neskladen
:
nekompatibilni ljudje, partnerji, značaji
;
bila sta nekompatibilna, zato sta se razšla
;
povečevanje socialnih razlik ni kompatibilno z demokracijo
/
strankarsko nekompatibilni kadri
/
namestitev nekompatibilnega programa
;
prodaja elektromagnetno nekompatibilnih naprav
nèkompatibílnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nekompatibilnega;
nezdružljivost
,
neskladnost
:
komunikacijska nekompatibilnost
;
programska nekompatibilnost strank
/
nekompatibilnost podatkov
/
nekompatibilnost operacijskih sistemov
nèkompeténten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni kompetenten:
za to stvar nekompetentni organi
/
za presojanje umetnosti je nekompetenten
nèkompeténtnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nekompetentnega:
kompetentnost in nekompetentnost takega razsojanja
nèkomplicíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni kompliciran:
reševal je samo lažja, nekomplicirana vprašanja
/
najprej je predelal nekomplicirana poglavja
/
mehanizem tega stroja je preprost, nekompliciran
nèkompromísen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni kompromisen:
nekompromisno mnenje, stališče
nèkompromitíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni kompromitiran:
spoštovan, nekompromitiran človek
/
ekspr.
nekompromitirana ideja
nèkomunikatíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni komunikativen:
nekomunikativna poezija
/
ekspr.
nekomunikativni ljudje
nèkomunikatívnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nekomunikativnega:
problem nekomunikativnosti v znanosti
/
ekspr.
nekomunikativnost med ljudmi
nèkomuníst
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
kdor ni komunist:
v boju je padlo tudi veliko delavcev nekomunistov
;
komunisti in nekomunisti
nèkomunístičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni komunističen:
pristaši nekomunističnih gibanj
/
nekomunistični časopisi
nèkončán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni končan:
nekončan portret
;
nekončana novela
/
nekončana vojna
nèkonfesionálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
ki ni konfesionalen:
nekonfesionalno verovanje
/
nekonfesionalna šola
nèkonformíst
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
kdor odklanja družbene ali skupinske norme in jih ne upošteva kljub
osebnim težavam, škodi:
bil je upornik in nekonformist
nèkonformízem
-zma
m
(
ȅ-ī
)
knjiž.
odklanjanje in neupoštevanje družbenih ali skupinskih norm kljub
osebnim težavam, škodi:
znan je po svojem nekonformizmu
nèkonkréten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni konkreten:
nekonkreten, domišljijski svet
/
nekonkretno izražanje
/
ta načrt, predlog je nekonkreten
nèkonsisténten
tudi
nèkonzisténten -tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni konsistenten:
nekonsistentna politika
;
to je slab in nekonsistenten predlog
;
zakon je nekonsistenten
nèkonsisténtnost
tudi
nèkonzisténtnost -i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nekonsistentnega:
opozoriti na nekonsistentnost
;
vlada zakona zaradi nekonsistentnosti ne more sprejeti
;
nekonsistentnosti v izjavah tožnika
nèkonspiratíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni konspirativen:
nekonspirativno delovanje
nèkonstruktíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni konstruktiven:
nekonstruktivni pogovori
;
nekonstruktivna kritika
nèkontrolíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni kontroliran:
nekontrolirano delo, poslovanje
/
publ.
po še nekontroliranih podatkih so se čete morale umakniti
nepreverjenih
/
čakali so ga še nekontrolirani računi
/
publ.
nekontroliran položaj v državi
/
ekspr.
obžaloval je svoje nekontrolirane besede
nepremišljene
nèkonvencionálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni konvencionalen:
nekonvencionalni dramski motivi
;
nekonvencionalna upodobitev oseb v romanu
/
ekspr.
njegove besede so bile prisrčne, nekonvencionalne
nèkonvencionálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nekonvencionalnega:
nekonvencionalnost novele
/
knjiž.
nekonvencionalnost življenja teh umetnikov
nèkonvertibílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
fin.
ki ni konvertibilen:
nekonvertibilna valuta
/
izvoz na nekonvertibilni trg
/
nekonvertibilno posojilo
posojilo, pri katerem se ne smejo spremeniti pogoji, pod katerimi
je dano
nèkonvertibílnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
fin.
lastnost, značilnost nekonvertibilnega:
nekonvertibilnost valut
/
odpravljati nekonvertibilnost
nèkoordiníran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni koordiniran:
nekoordinirano raziskovalno delo
/
nekoordiniran študijski načrt
nèkoordinírano
prisl.
:
nekoordinirano delovati
nèkoordiníranost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
značilnost nekoordiniranega:
nekoordiniranost dela
/
nekoordiniranost načrtov ovira izdelavo
nèkorékten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni korekten:
nekorektno dejanje, ravnanje
/
biti nekorekten do koga
nèkoréktnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nekorektnega:
nekorektnost tekmovanja
/
zaradi svoje nekorektnosti ni bil priljubljen
/
privoščil si je majhno nekorektnost
nekorektno dejanje
nèkorísten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki ni koristen:
opravljati nekoristno delo
/
nekoristno zdravilo
neučinkovito
/
nepripraven, nekoristen človek
nèkorístno
prisl.
:
nekoristno porabljen čas
nèkorístnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
lastnost, značilnost nekoristnega:
govorili so celo o nekoristnosti umetnosti
/
izkazala se je nekoristnost njihovega truda
nékov
tudi
nekôv -a -o
zaim.
(
ẹ̄; ó
)
zastar.
1.
nekak
,
nekakšen
:
brki so mu dajali nekov odločen značaj
2.
neki
1
:
nekov Blaž te je zatožil pri oskrbniku
nèkován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni kovan:
nekovani kosi železa
/
nekovani denar
papirnati denar
;
nekovano zlato
zlato, ki ni predelano v kovance
nèkovína
-e
ž
(
ȅ-í
)
kem.
element, ki ni kovina:
nahajališča nekovin
;
kovine in nekovine
/
industrija nekovin
nèkovínski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni kovinski:
nekovinski deli priprave
/
nekovinski sijaj
;
kovinske in nekovinske lastnosti
/
nekovinske surovine
nékovšen
-šna -o
zaim.
(
ẹ̄
)
star.
nekak
,
nekakšen
:
nekovšen berač prihaja
nèkrilàt
-áta -o
prid.
(
ȅ-ȁ ȅ-ā
)
nasproten, drugačen od krilatega:
krilate in nekrilate žuželke
;
pingvini in še nekatere druge nekrilate ptice
♦
zool.
v mravljišču so krilati samci in samice ter nekrilate delavke
spolno nerazvite samice
nèkristján
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
kdor ni kristjan:
sodelovanje kristjanov z nekristjani
nèkrít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
za katerega ni zagotovljeno plačilo, izplačilo:
nekrit primanjkljaj
;
nekrita izguba, škoda
/
ček je nekrit
nèkrítičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni kritičen:
nekritična ocena filma
/
imeti nekritičen odnos do česa
/
zavajati nekritične ljudi
/
nekritično posnemanje
nèkrítično
prisl.
:
nekritično sprejemati pripombe
;
nekritično uporabiti gradivo
nèkrítičnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nekritičnega:
nekritičnost ocene
/
mladostna nepremišljenost in nekritičnost
nèkrív
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ ȅ-í
)
ki ni kriv (česa):
nekriv obdolženec
;
biti nekriv
;
sam.:
imeli so ga za nekrivega
nèkrívda
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od krivde:
dognati, dokazati nekrivdo
/
bil je prepričan o njegovi nekrivdi
;
občutek nekrivde
/
svet krivd in nekrivd
nèkrívec
-vca
m
(
ȅ-ī
)
knjiž.
kdor ni krivec:
tako so bili kaznovani nekrivci
nekrobióza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
postopno prenehavanje življenjskih procesov v delu organizma,
odmiranje:
nekrobioza tkiva
nekrofilíja
-e
ž
(
ȋ
)
bolezenska spolna nagnjenost do mrličev:
sadizem in nekrofilija
/
ekspr.
politična nekrofilija
nekrofobíja
-e
ž
(
ȋ
)
psiht.
bolezenski strah pred človeškim truplom:
klavstrofobija in nekrofobija
nekrológ
-a
m
(
ọ̑
)
kratek članek o delu in življenju nedavno umrlega:
napisati nekrolog
;
ganljiv nekrolog
;
nekrolog pesniku
/
ekspr.
knjiga je nekakšen nekrolog tej umetnostni smeri
nekromantíja
-e
ž
(
ȋ
)
v okultizmu
napovedovanje človekove usode iz oblik, potez mrtvega bitja, zlasti
človeka:
ukvarjati se z nekromantijo
nèkrónan
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni bil kronan:
kronani in nekronani vladar
●
ekspr.
biti nekronani kralj pariške opere
najboljši, najpomembnejši pevec, dirigent
nekrópola
-e
ž
(
ọ̑
)
arheol.
grobišče
:
najti, odkriti nekropolo
;
rimska, slovanska nekropola
/
zgodovinski prikaz nekropole
nekrótičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
med.
v katerem so prenehali življenjski procesi, odmrl:
nekrotične celice
;
nekrotično tkivo
nekróza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
1.
prenehanje življenjskih procesov v delu organizma ali organa, odmrtje:
nekroza tkiva
;
posledice nekroze hrbtnega mozga
2.
tkivo, v katerem so prenehali življenjski procesi, mrtvina:
nastajanje nekroz
nèkrščánski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni krščanski:
nekrščansko mišljenje
/
nekrščanska dežela
/
dali so mu nekrščansko ime
//
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
nekrščanski naval na cestah
/
plačevati mu je moral nekrščanske obresti
zelo visoke
nèkrščánsko
prisl.
:
ravnati nekrščansko
nèkŕščen
-a -o
prid.
(
ȅ-ŕ
)
ki ni krščen:
nekrščen otrok
/
umrl je nekrščen
●
ekspr.
točiti nekrščeno vino
(naravno) vino, ki mu ni dodana voda
nèkrváv
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni krvav:
v roki je držal nekrvav meč
/
ekspr.:
nekrvav boj
;
nekrvava zmaga
néksus
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
zveza
,
povezanost
:
socialni neksus
♦
pravn.
kavzalni neksus
zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; kavzalna zveza
nékšen
-šna -o
zaim.
(
ẹ̄
)
nar.
nekak
,
nekakšen
:
nekšno divje veselje ga je obšlo
néktar
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
v grški mitologiji
pijača, ki daje bogovom večno mladost in nesmrtnost:
na Olimpu so se bogovi gostili z nektarjem in ambrozijo
;
pren.
kelih strupa in kelih nektarja
//
knjiž.,
ekspr.
zelo sladka alkoholna pijača:
natočil si je tega nektarja
/
nektar življenja
2.
bot.
sladka tekočina, ki jo izločajo posebne žleze, navadno v cvetu:
izločati nektar
;
čebele nabirajo nektar
néktaren
-rna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na nektar 2:
nektarna sladkost
/
nektarni med
/
nektarne žleze
nektarína
-e
ž
(
ȋ
)
sadno drevo ali njegov breskvi podoben okrogli koščičasti sad z gladko
lupino:
gojiti breskve in nektarine
nékton
-a
m
(
ẹ̑
)
biol.
združba organizmov, ki plavajo v morju ali jezerih:
nekton in plankton
nèkúhan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni kuhan:
nekuhane jedi
nèkultivíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni kultiviran:
nekultivirana zemlja
/
nekultivirane rastline
/
ekspr.
divji in nekultivirani prebivalci
nèkultúra
-e
ž
(
ȅ-ȗ
)
nav. ekspr.
kar je nasprotno, drugačno od kulture:
stanovanje je ogledalo človekove kulture ali nekulture
/
srčna nekultura
/
govorna, jezikovna nekultura
nèkultúren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni kulturen:
primitivna, nekulturna plemena
/
surov, nekulturen človek
/
težko se je znašel v grobem, nekulturnem okolju
/
nekulturna postrežba
;
nekulturno izražanje, vedenje
nèkultúrno
prisl.
:
nekulturno govoriti
nèkultúrnost
-i
ž
(
ȅ-ȗ
)
lastnost, značilnost nekulturnega človeka:
to dejanje kaže njeno nekulturnost
/
nekulturnost odnosov
/
odpraviti nekulturnost postrežbe
nèkuránten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
ki se ne prodaja lahko, dobro, neidoč:
nekurantno blago
/
nekurantne zaloge
♦
ekon.
nekurantni denar
denar, ki se v določeni državi ne uporablja več kot plačilno
sredstvo
nèkúrjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ú
)
pog.
ki ni ogrevan:
nekurjen prostor
;
garaža je nekurjena
nèkúžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ú
)
nenalezljiv
:
nekužno vnetje kože
nèkvalificíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni kvalificiran, ni usposobljen:
za tako delo je nekvalificiran
/
ekspr.
nekvalificirano mnenje
nestrokovno
/
nekvalificirani delavec
delavec na delovnem mestu, za katero zadošča neposredno
usposabljanje pri delu
nèkvalitéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni kvaliteten, ni dober:
nekvalitetno blago
/
nekvalitetno čtivo
nèkvalitétno
prisl.
:
nekvalitetno izdelan
nèkvášen
-a -o
tudi
nèkvašèn -êna -o
prid.
(
ȅ-ȃ; ȅ-ȅ ȅ-é
)
nasproten, drugačen od kvašenega:
kvašeno in nekvašeno testo
/
nekvašeni kruh
nèlagóden
tudi
nèlágoden -dna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-á
)
1.
ki ni lagoden:
okorne, nelagodne kretnje
/
njegovo življenje je bolj nelagodno kot lagodno
2.
knjiž.
neprijeten
,
neugoden
:
imeti nelagoden občutek pri čem
/
tesnoben, nelagoden mir
;
nelagodno razpoloženje
nèlagódno
tudi
nèlágodno
prisl.
:
nelagodno se počutiti
nèlagódje
-a
s
(
ȅ-ọ̑
)
knjiž.
neprijetno, neugodno razpoloženje:
v družbo je zanesel nelagodje
;
duševno nelagodje
/
obšlo ga je nekakšno nelagodje
neprijeten, neugoden občutek
nèlagódnost
tudi
nèlágodnost -i
ž
(
ȅ-ọ́; ȅ-á
)
lastnost, značilnost nelagodnega:
motila ga je nelagodnost njenih kretenj
//
knjiž.
neprijeten, neugoden občutek:
ob njem ga je obšla nelagodnost
;
trenutni občutek ugodja se je spremenil v nelagodnost
nèláhek
-hka -o
prid.
(
ȅ-á
)
nav. ekspr.
ki ni lahek:
spočita konja sta z lahkoto vlekla nelahek voz
;
nelahko breme
/
ima naporno, nelahko delo
težko
/
nelahko vprašanje
težko rešljivo
nèlásten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki ni lasten:
nelastne izkušnje navadno človeka ne izučijo
/
knjiž.
novico je sprejel s sebi nelastno ravnodušnostjo
nèlastník
-a
m
(
ȅ-í
)
kdor ni lastnik:
odločba velja za lastnike in nelastnike stanovanj
nèlegálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni legalen:
nelegalno delovanje, trgovanje
/
doseči kaj na nelegalen način
/
nelegalna organizacija
;
uporabil je nelegalna sredstva
nèlegálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nelegalnega:
nelegalnost delovanja, trgovanja
/
stranka je imela kljub nelegalnosti močen vpliv
/
aktivisti so se umaknili v nelegalnost
ilegalo
nèlegitímen
-mna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni legitimen:
nelegitimna vlada
/
nelegitimni dedič
/
nelegitimni otroci
nèlép
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
1.
ki ni lep:
nelep, vendar prijeten človek
;
nelep obraz
;
nelepa zunanjost
/
to so pravzaprav nelepi, pusti kraji
/
dajati nelep zgled
2.
ekspr.
brezobziren
,
nepošten
:
nelepa konkurenca, kritika
/
tudi on je bil udeležen v tisti nelepi aferi
//
evfem.
grd
,
slab
:
ukvarjal se je z nelepimi mislimi
;
nelepa zgodba
nèlepó
1.
prislov od nelep:
nelepo govoriti o njem
;
nelepo se vesti
2.
evfem.,
v povedni rabi
izraža neprimernost česa:
nelepo je, da mu ne pomagaš
;
nelepo je bilo, da ji nisi povedal
nèleposlôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȏ
)
ki nima lastnosti leposlovja:
neleposlovna knjiga, uspešnica
;
neleposlovno besedilo, delo
nèlépost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nelepega:
nelepost njenega obraza
/
ekspr.
nelepost take kritike
/
knjiž.
Vsi njih grehi, neleposti in celo grozote se rode iz slabosti
(J. Vidmar)
nèlepôta
-e
ž
(
ȅ-ó
)
lastnost, značilnost nelepega:
lepota in nelepota
/
ekspr.
doživljal je nelepoto medsebojnih odnosov
nèlikvíden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni likviden:
nelikvidni kupci
;
nelikviden denarni zavod
♦
ekon.
nelikvidni del premoženja
del premoženja, ki ni unovčljiv
nèlikvidíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
nav. ekspr.
ki ni likvidiran:
nelikvidirani ostanki kapitalistične miselnosti
♦
adm.
nelikvidirani računi
nèlikvídnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
kar je nasprotno, drugačno od likvidnosti:
nelikvidnost podjetja
;
posledica nelikvidnosti
/
nelikvidnost v gospodarstvu
nèliteráren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni literaren:
neliterarni tokovi v umetnosti
/
neliterarni ustvarjalci
/
strokovne, neliterarne revije
nèljúb
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ ȅ-ū
)
1.
ki (komu) ni ljub:
ni se želel srečati z neljubim tekmecem
;
ta človek mu je iz več vzrokov neljub
;
neljubo sorodstvo
/
spomin nanj ji je neljub
2.
nav. ekspr.
ki prinaša nevšečnosti, težave:
zgodila se je neljuba napaka, pomota
;
bal se je neljubih posledic
/
neljub dogodek, prizor
;
doživel je neljubo presenečenje
nèljúbo
tudi
nèljubó
1.
prislov od neljub:
biti neljubo presenečen
2.
v povedni rabi,
z dajalnikom
izraža nezadovoljstvo:
neljubo mu je, da hodiš tja
;
neljubo mu je bilo govoriti o tem
nèljubézen
-zni
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od ljubezni:
njuno vedenje je razkrivalo neljubezen
;
naj je bila to ljubezen ali neljubezen – minilo je
/
njena neljubezen ga je žalostila
/
s tem je dokazal svojo mlačnost in neljubezen do domovine
pomanjkanje ljubezni
nèljubeznív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki mu manjka ljubeznivosti:
hladen, neljubezniv človek
/
v trgovini so bili zelo neljubeznivi do njega, z njim
/
doživel je precej neljubezniv sprejem
/
neljubeznivo ravnanje, vedenje
nèljubeznívo
prisl.
:
neljubeznivo odgovoriti
nèljubeznívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neljubeznivega človeka:
njegova neljubeznivost jih je odvračala od njega
;
očitala mu je neljubeznivost
/
pred njeno neljubeznivostjo se je raje umaknil
nèljúbljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ū
)
knjiž.
ki ni ljubljen, ni deležen ljubezni:
bil je neljubljen in tudi sam ni ljubil
/
prisilili so jo v zakon z neljubljenim možem
z možem, ki ga ni ljubila
nèljudjé
-ljudí
m
mn.,
daj.
nèljudém,
tož.
nèljudí,
mest.
nèljudéh,
or.
nèljudmí
(
ȅ-ẹ̑
)
ekspr.
množina od nečlovek:
v tistih težkih časih so ljudje postajali neljudje;
prim.
nečlovek
nèljúdski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni ljudski:
neljudski, izumetničeni izrazi
/
neljudska država, vlada
nèločljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da ločiti:
neločljivi deli priprave
/
neločljiva zakonska zveza
/
glasovi v daljavi so bili neločljivi od streljanja
/
ekspr.:
neločljiva prijatelja sta
zelo velika, dobra
;
to je neločljiva celota
nèločljívo
prisl.
:
neločljivo povezan, zvezan s čim
nèločljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neločljivega:
zagovarjati neločljivost zakona
/
ekspr.
njuna neločljivost sošolcem ni bila po volji
nèlógičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni logičen:
nelogični pojmi
/
nelogično izražanje, mišljenje
/
nelogičen predlog
/
njegova želja je nelogična
nèlógično
1.
prislov od nelogičen:
nelogično govoriti, misliti
2.
v povedni rabi
izraža neprimernost česa:
nelogično je, da se prepira z njim
nèlógičnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nelogičnega:
taka sklepanja izražajo nelogičnost mišljenja
/
opozarjali so na nelogičnost predloga
/
v njegovih izjavah je bilo tudi več očitnih nelogičnosti
nèlojálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni lojalen:
nelojalen državljan
;
biti nelojalen do države
/
knjiž.
nelojalen sodelavec
/
knjiž.
nelojalna reklama
♦
ekon.
nelojalna konkurenca
konkurenca, ki ni v skladu z zakonskimi določbami, poslovnimi
običaji in poslovno moralo
nèlojálno
prisl.
:
nelojalno ravnati
nèlojálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od lojalnosti:
očitati komu nelojalnost
nèlôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ō
)
nasproten, drugačen od lovnega:
lovna in nelovna območja
/
nelovna doba
/
lovne in nelovne živali
♦
lov.
nelovna divjad
divjad, ki se po predpisih ne sme loviti
nèlôvski
-a -o
prid.
(
ȅ-ó
)
ki ni lovski:
to je nelovsko ravnanje
/
lovski in nelovski psi
nélson
tudi
nélzon -a
m
(
ẹ̑
)
šport.,
pri rokoborbi
prijem, ko napadalec seže z roko pod pazduho nasprotnika in z dlanjo
pritisne na njegov tilnik:
izvesti nelson
/
držati nasprotnika v nelsonu
ném
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ́
)
1.
ki ni sposoben oblikovati besed, stavkov z govorilnimi organi:
nem človek
;
je gluh in nem
/
ekspr.
še nemi črv zna izraziti bolečino
//
ekspr.
ki molči, ne govori:
nemi, a ne brezčutni gledalci
;
nem ga je poslušal
;
nema in bleda je hodila po hiši
;
spraševali so ga, a ostal je nem kot riba
/
nem se je bojeval z usodo
;
pren.
nemi čas
;
nemi grobovi
//
knjiž.,
ekspr.
ki se ne oglaša:
ptice v vejah so še neme
/
nemi gozdovi
;
reka se vije nema
/
nema tema
/
pesn.
nemi molk
popoln
2.
ki ni izražen z besedami:
razumel je nemi odgovor
;
odgovoriti na nemi pozdrav
;
opazovati nemo sporazumevanje
//
ki ga ne spremlja govorjenje, besedilo:
izraziti čustva z nemo igro
;
nemo srečanje
/
nemi film
film brez dialogov, glasbe in šumov
;
junaki nemega filma
3.
ekspr.
ki se ne izraža glasno:
v nemem obupu je vila roke
;
nema bolečina, groza, žalost
//
neslišen
,
tih
:
nem smeh
●
nema abeceda
abeceda, pri kateri se črke oblikujejo s prsti; prstna abeceda
;
biti nema priča česa
biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval
♦
adm.
nemi znak
stenografski znak, ki se ne izgovarja
;
ekon.
nema zamenjava blaga
pri prvotnih ljudstvih
zamenjava, pri kateri ljudje ne pridejo v neposreden stik
;
geogr.
nema karta
karta brez napisov
;
glasb.
nema klaviatura
priprava za urjenje v igranju na klavir
;
jezikosl.
nema črka
črka, ki se ne izgovarja
;
lov.
nemi pes
pes, ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja
;
num.
nemi novec
novec brez napisa
;
zool.
nemi labod
labod s črno izboklino na korenu oranžno rumenega kljuna, Cygnus
olor
némo
prisl.
:
nemo je gledala za njim
;
nemo je opravljal vsak svoje delo
;
nemo uživati razgled
nèmagnéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni magneten:
nemagnetne kovine, snovi
;
iz nemagnetnega železa narediti magnet
nèmájhen
-hna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ekspr.
precej velik, precejšen:
nemajhen del tamkajšnje mladine dela v brigadi
;
za ponesrečence so dali nemajhen prispevek
//
velik
,
hud
:
sin mu dela nemajhne skrbi in težave
;
njegove besede so ga spravile v nemajhno zadrego
/
čakajo jih nemajhne naloge
/
na svojo nemajhno žalost je spoznal, da je izgubil naslov
nèmálo
prisl.
(
ȅ-á
)
ekspr.
1.
izraža nedoločeno visoko stopnjo:
nemalo se je začudil, ko ga je zagledal
;
na svojo pisavo je nemalo ponosen
;
bilo ga je nemalo strah
2.
izraža nedoločeno veliko število, količino, mero:
igra je napisana z nemalo duhovitosti
;
nemalo je nesreč, ki jih je krivo prehitevanje
nèmálokdàj
prisl.
(
ȅ-á-ȁ
)
ekspr.
velikokrat
,
večkrat
:
pili smo nemalokdaj do jutra
nèmálokrat
prisl.
(
ȅ-á
)
ekspr.
velikokrat
,
večkrat
:
to pot sem nemalokrat prehodil
némanič
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
revež
,
siromak
:
takrat je bil še nemanič
;
imeti koga za nemaniča
;
ni dovolil, da bi se poročila s tem nemaničem
nemár
tudi
némar -a
m
(
ȃ; ẹ̑
)
knjiž.
ravnodušnost
,
brezbrižnost
:
očitati komu nemar za domači jezik
/
vse bolj je padal v nemar in apatijo;
prim.
vnemar
,
znemar
nemára
člen.
(
ȃ
)
star.
morda
,
mogoče
:
star je nemara petdeset let
;
če bi bil tukaj, bi ga nemara spoznal
/
elipt.
nemara da bo letos dosti gostov
nemáren
-rna -o
prid.
, nemárnejši
(
á ā
)
1.
neskrben
1
,
malomaren
,
neprizadeven
:
biti nemaren delavec
/
nemarno opravljanje službe
//
ekspr.
ki ne dela rad;
len
:
nemaren človek
;
fant je zelo nemaren
//
nar.
lenoben
,
mlahav
:
postajati zaspan in nemaren
2.
slabš.
umazan
,
zanemarjen
:
zagledala je staro in nemarno žensko
/
nemarna frizura, obleka
neurejena
/
kot psovka
kakšen pa si, umazanec nemarni
3.
slabš.
malovreden
,
ničvreden
:
on je nemaren človek
;
izogibal se je nemarnih žensk
/
imel je nemarne navade
/
govoriti nemarne besede
nespodobne
/
kot psovka
falot nemarni
nemárno
prisl.
:
nemarno hoditi
;
ženske so se nemarno pogovarjale
;
bil je nemarno oblečen
;
nemarno opravljeno delo
nemárni
-a -o
sam.
:
nemarne so priganjali k delu
;
po nemarnem
star.
storiti kaj po nemarnem
iz nepazljivosti
;
star.
denar je po nemarnem zapravil
lahkomiselno
nèmarkíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni markiran, ni označen:
nemarkirana in nezavarovana pot
nèmarksístičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni marksističen:
nemarksistična analiza, trditev
;
nemarksistično gledanje na probleme
/
nemarksistični sociologi
nèmarksístično
prisl.
:
nemarksistično reševati vprašanja
nemarnè
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
star.
nemarnež
:
nihče ne mara takega nemarneta, ki vsak dan zamudi
/
govoril je, kakor bi bil velik nemarne
nemárnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
nemaren človek:
nemarneži naredijo vse samo napol
/
ta nemarnež je rad zalezoval mlada dekleta
nemárnica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
nemarna ženska:
ta nemarnica nikoli ne pospravlja
/
kot psovka
zbudi se, nemarnica
//
evfem.
malovredna ženska, zlasti vlačuga, prostitutka:
to dekle ni nobena nemarnica
nemarníja
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
nemarnost
:
kdaj te bo minila nemarnija
/
zdaj bo imel še več časa za nemarnije
●
nar.
kakšno nemarnijo so pustili za seboj
umazanijo, nered
nemarnják
-a
m
(
á
)
nar.
nemarnež
:
vsi so pridno delali, nemarnjaka ni bilo med njimi
/
stari nemarnjak gleda za dekleti
nemárnost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost, značilnost nemarnega človeka:
požara je bila kriva nemarnost delavcev
/
opazil je vsako nemarnost
/
po nemarnosti poškodovati kaj
2.
slabš.
nemaren človek:
pri tisti nemarnosti noče nihče jesti
/
kot psovka
vstani, nemarnost
nemárščina
-e
ž
(
ā
)
nar.
nemarnost
:
zanemariti zdravljenje iz nemarščine
/
pooseb.
ali je Janez res taka nemarščina, kot pravijo
nèmásten
-tna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni masten:
rad ima nemastno meso
/
pospeševati rejo nemastnih prašičev
nèmaščeválen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni maščevalen:
biti dober, nemaščevalen človek
/
miren, nemaščevalen značaj
nèmaščeván
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni maščevan:
nemaščevana krivica, žalitev
nèmáteren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni materen:
poučevanje slovenščine kot nematernega jezika
/
nematerni govorec
govorec nematernega jezika
nèmateriálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nasproten, drugačen od materialnega:
nematerialni svet
;
nematerialne dobrine
/
materialna in nematerialna kultura
duhovna kultura
/
nastala je tudi velika nematerialna škoda
nèmaterialístičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni materialističen:
nematerialistične ideje, razlage
nèmaterialístično
prisl.
:
nematerialistično razlagati
nematód
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
nečlenarji valjastega telesa, Nematodes:
vrste nematodov
nemcístika
-e
ž
(
í
)
veda o nemškem jeziku in književnosti:
študenti nemcistike
nemčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika:
po vrnitvi iz Nemčije rad nemčuje
//
ekspr.
govoriti nemško:
nikar ne nemčuj, povej po naše
némčiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika:
v mestih so takrat ljudje precej nemčili
//
ekspr.
govoriti nemško:
kaj nemčiš, po naše povej
2.
ponemčevati
:
nemčiti Slovence v Avstriji
nemčízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element nemščine v kakem drugem jeziku;
germanizem
:
ogibati se nemčizmov
;
hrvatizmi in nemčizmi
nemčúr
-ja
m
(
ú
)
slabš.
pripadnik nenemškega naroda, zavzemajoč se za germanizacijo:
nemčurji in madžaroni
nemčúriti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
slabš.
govoriti nemško:
s svojimi ženami so nemčurili
nemčúrka
-e
ž
(
ú
)
slabš.
pripadnica nenemškega naroda, zavzemajoča se za germanizacijo:
očitali so ji, da je nemčurka
nemčúrski
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na nemčurje:
ti ljudje so nemčurski
;
nemčurska skupina ljudi
/
nemčurska tovarna
nemčúrstvo
-a
s
(
ū
)
slabš.
nemčurska miselnost:
očitali so mu nemčurstvo
némec
-mca
m
(
ẹ̑
)
nem človek:
nemci so se sporazumevali z znaki
nèmerljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da meriti, izmeriti:
nemerljive količine
/
nemerljivi pojavi
nèmerljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nemerljivega:
nemerljivost družbenih pojavov
nèmerodájen
-jna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
pisar.
nepristojen
1
,
nepooblaščen
:
za tak ukrep so nemerodajni
/
nemerodajno mnenje, stališče
neodločilno
nemesis
[
némezis
]
ž
im. in tož. ed.
(
ẹ̑
)
knjiž.
pravična usoda, pravična kazen, maščevanje:
doletela jih je strašna nemesis;
prim.
nemeza
nèméšan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni mešan:
nanašati na platno čiste, nemešane barve
/
dobro, nemešano vino
/
jezikovno nemešano prebivalstvo
neméti
-ím
nedov.
,
tudi
némi
(
ẹ́ í
)
1.
postajati nem, tih:
na starost je začel nemeti
/
ekspr.
nemel je od strahu, začudenja
//
knjiž.,
zastar.
molčati
:
ljudje so nekaj trenutkov nemeli, nato pa so se zaslišali klici
2.
knjiž.
tiho obstajati:
kot brez življenja je nemela zasnežena pokrajina
/
podolgovat obraz je nemel v zaprašenem okviru
némeza
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
pravična usoda, pravična kazen, maščevanje:
verjeti v nemezo
nèmikáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
neprivlačen
,
nezanimiv
,
nevabljiv
:
stanovali so v pusti, nemikavni hiši
/
dolgočasen, nemikaven kraj
/
ekspr.
nemikavno dekle
nèmíl
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ ȅ-ī
)
1.
ki mu manjka miline, dobrote:
nemil glas
;
njene nemile besede so ga vznemirile
2.
star.
neusmiljen
1
,
neprizanesljiv
:
trd in nemil gospodar
/
nemila smrt, usoda
/
zapihal je mrzel, nemil veter
neprijeten
●
ekspr.
spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo
življenje
z dobroto ali sovraštvom
nèmílo
prisl.
:
nemilo soditi
/
nemilo je jokala
zelo
;
sam.:,
knjiž.,
ekspr.
vrnil mu je nemilo za nedrago
milo za drago
;
nekaj nemilega je v njegovem obrazu
nèmilosŕčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
knjiž.
ki ni milega, dobrega srca:
nemilosrčen človek
/
nemilosrčna sodba
nèmílost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
ekspr.
nenaklonjenost
,
nejevolja
:
zadela ga je direktorjeva nemilost
●
ekspr.
biti na milost in nemilost izročen komu
postati, biti od koga popolnoma odvisen
;
ekspr.
vdati se na milost in nemilost
brez pogojev, pridržkov
;
pog.,
ekspr.
padel sem v nemilost pri njem
zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več
;
ekspr.
zdaj sem pri njem v nemilosti
ni mi naklonjen, ne zaupa mi
nèmílosten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
knjiž.
neusmiljen
1
,
neprizanesljiv
:
trd in nemilosten človek
/
nemilostna roka
nèmílostno
prisl.
:
nemilostno soditi
/
ekspr.
nemilostno zmečkana obleka
zelo
nèminljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni minljiv:
neminljiva lepota, ljubezen
/
neminljiva slava
/
ekspr.
imeti neminljive zasluge za kaj
zelo velike
nèminljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neminljivega:
opevati neminljivost lepote
nemír
-a
m
(
ȋ
)
1.
stanje s hrupom, ropotom:
v razredu je bil nemir
;
nemir v dvorani se je polegel
;
ekspr.
otroci že poskrbijo za nemir
/
ta učenec pogosto dela nemir
je nemiren, nediscipliniran
●
njegov prihod je povzročil velik nemir
živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje
//
nav. mn.
množično izražanje nezadovoljstva:
zatreti nemire
;
politični, rasni nemiri
;
žarišča nemirov
2.
stanje notranje napetosti, vznemirjenja:
nemir ga obide, prevzame
;
prikrivati nemir
;
vzbuditi nemir
;
ekspr.
te besede so zasejale v srce nemir
;
knjiž.
nemir s samim seboj
nezadovoljstvo
/
nemir pričakovanja
/
čakati brez nemira
//
stanje brez notranje ubranosti, urejenosti:
njegov obraz izraža nemir
;
mladostni srčni nemir
;
nemir v duši
3.
knjiž.,
navadno s prilastkom
želja po delovanju:
delovni nemir
;
ustvarjalni nemir
nemíren
-rna -o
prid.
, nemírnejši
(
í ī
)
1.
ki čuti, kaže notranjo napetost, vznemirjenje:
ko je čakal sina, je postajal čedalje bolj nemiren
/
z nemirnimi koraki je hodil po sobi
/
nemirna vest mu ne da spati
2.
notranje neubran, neurejen:
nemirni mladi ljudje
/
nemiren duh
/
imeti begajoče, nemirne oči
●
ekspr.
človek nemirne krvi
nestalen, neuravnovešen
3.
ki ne miruje, ni pri miru:
razigrani, nemirni otroci
;
nemiren je kot živo srebro
/
bolnik je zdaj nekaj dni precej nemiren
//
ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča hrup, nered:
nedisciplinirani in nemirni gostje
;
glasna, nemirna družba
4.
ki se neprenehoma giblje, premika:
nemirno morje, ozračje
/
pesn.
nemirne zvezde
//
ki ne poteka brez motenj:
nemirno spanje
5.
ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov:
nemirni časi
/
ima težko, nemirno življenje
nemírno
prisl.
:
srce mu nemirno bije
;
nemirno je pogledoval proti vratom
;
nemirno se prestopati
;
nemirno spati
nemiríka
-e
ž
(
í
)
obrt.
nemirka
:
navadno nihalo je nadomestil z nemiriko
nemírka
-e
ž
(
ȋ
)
obrt.
nihajoče kolesce v uri:
pognati nemirko
/
ura na nemirko
nemírnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
nemiren, razigran človek, zlasti otrok:
le s težavo je miril male nemirneže
/
evfem.
fantje sosednje vasi so bili znani nemirneži
razgrajači, pretepači
//
nestalen, neuravnovešen človek:
med njimi je bilo tudi nekaj nemirnežev, na katere se ni bilo
mogoče zanesti
/
biti večni nemirnež
nemírnica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
nemirna, razigrana ženska, zlasti otrok:
kar naprej se je jezil nad malima nemirnicama
nemírnost
-i
ž
(
í
)
stanje nemirnega človeka:
od nemirnosti in neučakanosti je kar naprej pogledoval na uro
/
zaradi skrbi in neprestane nemirnosti so mu začele pešati moči
/
nemirnost učencev ga je izčrpavala
nèmiroljúben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
evfem.
napadalen
,
sovražen
:
nemiroljubna država
/
nemiroljubni nameni
;
nemiroljubno dejanje
nèmiroljúbnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
evfem.
napadalnost
,
sovražnost
:
nemiroljubnost države
/
nemiroljubnost njihovih namenov je očitna
némka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nema ženska:
nemke so se sporazumevale z znaki
nèmnóg
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
mn.,
knjiž.
ki izraža majhno število oseb, stvari:
to je povedal v enem svojih nemnogih člankov
nèmnógo
prisl.
:
umrla je pred nemnogo leti
nèmóč
1
-í
ž
(
ȅ-ọ̑
)
stanje človeka, ki mu manjka moči:
na obrazu se mu je brala izčrpanost in nemoč
;
počasna hoja je razodevala njegovo nemoč
/
knjiž.
skrbela jo je otrokova nemoč
šibkost, slabotnost
/
pisateljska, ustvarjalna nemoč
;
obšel ga je občutek nemoči
/
ekspr.
sedel je v kotu, pogreznjen v obup in nemoč
/
spolna nemoč
nesposobnost za spolne odnose
nemóč
2
in
némoč --
ž
(
ọ̑; ẹ̑
)
star.,
v prislovni rabi,
v zvezi
čez nemoč
zelo
,
hudo
:
čez nemoč so hiteli spravljati seno
;
čez nemoč je ljubezniv
/
na mizi je bilo čez nemoč pijače
veliko, dosti
nèmočèč
-éča -e
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
fiz.,
v zvezi
nemočeča tekočina
tekočina, ki ne omoči stene posode:
nèmôčen
1
-čna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
ki si ne more pomagati:
maščevati se nad nemočnimi ranjenci
;
nemočna žrtev ugrabiteljev
/
publ.
pred nastalim problemom so bili nemočni
brez moči
●
nemočna grožnja
grožnja, ki se ne more uresničiti
nèmôčno
prisl.
:
nemočno groziti
;
nemočno je ležal na tleh
;
roke so ji nemočno ležale v naročju
nèmôčen
2
in
nèmočán -môčna -o
in
-ó
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ȃ ȅ-ó
)
ki mu manjka moči:
nemočen deček
/
nemočna svetloba
nèmôčnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
stanje nemočnega človeka:
zaradi izčrpanosti in nemočnosti niso mogli iti naprej
nèmóder
-dra -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki ni moder, preudaren:
nemoder človek, mož
/
nemodri nauki
nèmodêren
-rna -o
prid.
(
ȅ-é ȅ-ē
)
ki ni moderen:
nemoderni čevlji
;
nositi nemoderen klobuk
/
to je nemoderen človek
nèmodêrnost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost nemodernega:
nemodernost njegove obleke je ni motila
/
pogovor o modernosti in nemodernosti poezije
nèmogòč
tudi
nèmogóč -óča -e
prid.
(
ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́
)
1.
ki ni mogoč:
tu je dvom nemogoč
;
v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče
/
doseči hoče nemogoče cilje
;
ponovna izdaja knjige je nemogoča
;
vrnitev je zdaj nemogoča
2.
ekspr.
ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor:
biti nemogoč mož in oče
;
ta človek je nemogoč
;
imeti nemogočo ženo
3.
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
slab
,
neprimeren
:
ima nemogoč plašč
/
to je nemogoč izraz
;
njegovi prevodi so nemogoči
;
vozil sem po nemogočih cestah
/
imeti nemogočo pokojnino
zelo nizko
●
ekspr.
na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil
za svoj načrt
zelo
;
ekspr.
v tej obleki je nemogoča
ta obleka ji ne pristoji
nèmogóče
1.
prislov od nemogoč:
nemogoče se obleči, vesti
/
v povedni rabi
temu človeku ni nič nemogoče
2.
v povedni rabi,
z nedoločnikom
izraža nemožnost
a)
uresničitve:
v takih razmerah je bilo nemogoče delati
;
nemogoče mi je priti
b)
da se s predmetom kaj godi, zgodi:
nalogo je nemogoče bolje napisati
;
nemogoče je to stvar dobro urediti
3.
v členkovni rabi
izraža
a)
odločno zanikanje:
boš prišel jutri? Nemogoče
b)
presenečenje, začudenje:
za knjigo je dobil prvo nagrado. Nemogoče
;
sam.:
nemogoče se mu je zdaj zdelo mogoče
;
to je nekaj nemogočega
nèmogóčnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
knjiž.
1.
kar se ne more uresničiti;
nemožnost
:
ti cilji so nemogočnost
;
pravljična nemogočnost
2.
neprimernost
,
neumestnost
:
nemogočnost izraza
●
ekspr.
naprtili so mu vse mogočnosti in nemogočnosti
zelo številne in mnogovrstne stvari
;
publ.
zaplesti kaj do nemogočnosti
zelo
nèmogóčost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
knjiž.
kar se ne more uresničiti;
nemožnost
:
dokazovati nemogočost obstoja česa
;
nemogočost izpolniti obveznosti
nèmorála
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od morale:
javna nemorala
/
to je izraz poslovne nemorale
/
preganjati nemoralo
;
zavajati v nemoralo
nèmorálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni moralen:
nemoralno dejanje, ravnanje
;
njegovo življenje je precej nemoralno
/
širiti nemoralno literaturo
;
pesmi so razglasili za nemoralne
/
nemoralen človek
nèmorálno
prisl.
:
nemoralno ravnati, živeti
nèmorálnež
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
slabš.
nemoralen človek:
biti nemoralnež in slepar
nèmorálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nemoralnega:
očitati komu nemoralnost
/
nemoralnost takega ravnanja
/
zagrešil je več nemoralnosti
nemoralnih dejanj
/
zaiti v nemoralnost
némost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje nemega:
dati otroka zaradi nemosti v posebno šolo
;
gluhost in nemost
/
knjiž.,
ekspr.
umetniška nemost nekaterih dob
neustvarjalnost
nèmôški
-a -o
prid.
(
ȅ-ó
)
nasproten, drugačen od moškega:
fant šibke, nemoške postave
/
ekspr.:
nemoški beg, strah
;
nemoške solze
;
postalo ga je sram nemoških čustev
/
ekspr.
neodločen, nemoški odgovor
nèmôško
prisl.
:
nemoško se skriti, zbežati
nèmôškost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
lastnost nemoškega:
njegova nemoškost jo je odbijala
nemôta
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
mir
,
tišina
:
v veži ga je pozdravila nemota
//
nemost
:
gluhota in nemota
nèmóten
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni moten:
pri učenju bi bil rad nemoten
/
nemoten pouk
;
nemoten razvoj
;
skrbeti za nemoteno preskrbo z živili
;
nemotena rast
;
nemoteno delovanje
♦
ped.
razvojno, vedenjsko nemoten otrok
otrok, ki ni oviran v normalni rasti, vzgoji
;
pravn.
nemotena posest
nèmóteno
prisl.
:
nemoteno delati, govoriti
;
predstava je kljub slabemu vremenu nemoteno potekala
;
nemoteno uživati
nèmotivíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni motiviran:
nemotivirane prošnje, zahteve
;
nemotivirano dejanje
/
publ.
učenci so bili nemotivirani za šolsko delo
premalo spodbujeni
nèmožàt
-áta -o
prid.
(
ȅ-ȁ ȅ-ā
)
1.
nav. ekspr.
ki ni možat:
neodločen in nemožat človek
/
nemožata poteza
/
fant nemožate zunanjosti
nemoške
2.
zastar.
neporočen
:
nemožate ženske
nèmožáto
prisl.
:
nemožato govoriti, ravnati, zbežati
nèmožátost
-i
ž
(
ȅ-á
)
nav. ekspr.
lastnost nemožatega človeka:
zavedal se je svoje nemožatosti
/
očitali so mu nemožatost
nèmóžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
knjiž.
nemogoč
:
nemožen postopek
;
nemožne sestavine
;
vrnitev je še nemožna
nèmóžnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
1.
kar se ne more uresničiti:
spoznati nemožnost, da bi bilo drugače
;
nazor o nemožnosti objektivnega spoznanja
2.
kar onemogoča uresničitev česa:
možnosti za delo so postale nemožnosti
;
nemožnost preusmeritve proizvodnje
némščina
-e
ž
(
ẹ́
)
nemški jezik:
dobro razume nemščino
;
izpopolnjevati se v nemščini
;
profesor nemščine
/
kočevska nemščina
/
prvo uro je bila nemščina
pouk tega jezika
♦
jezikosl.
stara visoka nemščina
osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja
;
izposojenka iz nemščine
némški
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na Nemce ali Nemčijo:
nemški jezik
;
nemška književnost
/
nemški film
;
nemško-slovenski slovar
/
nemška klasična filozofija
;
nemška trgovska mornarica
;
nemško taborišče
/
nemški ovčar
srednje velik službeni pes z daljšo trdo dlako črne ali sive barve
♦
bot.
nemški rožmarin
okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina
chamaecyparissus
;
nemška detelja
lucerna
;
lov.
nemški dolgodlakar
rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako
;
rel.
nemški viteški red
//
med drugo svetovno vojno
nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Nemčije:
partizani so uničili nemški bunker
/
nemška okupacija slovenskega ozemlja
némško
prisl.
:
govoriti (po) nemško
;
nemško beroče občinstvo
némškonacionálen
-lna -o
prid.
(
ẹ̄-ȃ
)
nanašajoč se na nemški narod, zlasti v avstroogrski monarhiji:
nemškonacionalno stališče
/
nemškonacionalne organizacije
nemškováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
nemčevati
,
nemčiti
:
ko je prišel z Dunaja, je rad nemškoval
/
otroci so morali v šoli nemškovati
govoriti nemško
nemškujóč
-a -e:
nemškujoči ljudje
nemškúta
-e
ž
(
ū
)
zastar.
Nemka
:
Si omožil dokaj deklic, in med njimi mojo ljubco .. lepo Reziko
nemškuto
(F. Prešeren)
nemškútar
-ja
m
(
ȗ
)
slabš.
pripadnik nenemškega naroda, zavzemajoč se za germanizacijo:
bil je zagrizen nemškutar
nemškútarica
-e
ž
(
ȗ
)
slabš.
pripadnica nenemškega naroda, zavzemajoča se za germanizacijo:
zagrizena nemškutarica
nemškutaríja
-e
ž
(
ȋ
)
nemškutarji
:
čemu se siliš v to nemškutarijo
nemškutáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika:
ko se je vrnil iz Nemčije, je zelo nemškutaril
/
meščanke so v vseh pogledih pridno nemškutarile
se zelo navduševale za vse, kar je nemško
//
govoriti nemško:
ni dovolil, da bi se v njegovi hiši nemškutarilo
nemškutárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od nemškutariti:
ni maral poslušati nemškutarjenja
nemškútarski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na nemškutarje:
nemškutarska družina
/
nemškutarski kraj
nemškútarstvo
-a
s
(
ȗ
)
slabš.
nemškutarska miselnost:
očitali so ji nemškutarstvo
/
družba domišljavega nemškutarstva
nemškutarjev
némštvo
-a
s
(
ẹ̄
)
1.
državna in politična pripadnost k Nemčiji:
poudarjal je svoje nemštvo
//
nemška kultura in miselnost:
vpliv nemštva
/
dokazovati nemštvo pokrajine
2.
ekspr.
prebivalci nemške narodnosti:
avstrijsko nemštvo si je lastilo vso oblast v državi
nemúden
-dna -o
prid.
(
ū
)
star.
hiter
,
takojšen
:
nemuden odgovor, ukrep
nemúdno
prisl.
nemudoma
:
nemudno odpotovati, poslati
nemúdoma
prisl.
(
ȗ
)
izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja:
nemudoma se lotiti dela, poslati poročilo
;
moram nemudoma odpotovati
;
obtoženca je treba nemudoma zaslišati
nèmuslimán
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
kdor ni musliman:
sožitje muslimanov in nemuslimanov
nèmuslimánski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni muslimanski:
nemuslimanske dežele
/
nemuslimansko prebivalstvo
nèmuzikálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni muzikalen:
muzikalne in nemuzikalne prvine
/
nemuzikalen otrok
/
nemuzikalen pesniški jezik
neblagoglasen
nèmuzikáličen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni muzikaličen:
nemuzikalični ljudje
nènačêlen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȇ
)
ki ni načelen:
nenačelna izjava
/
nezanesljiv, nenačelen človek
/
obsojati nenačelno politiko stranke
nènačêlnež
-a
m
(
ȅ-ȇ
)
ekspr.
nenačelen človek:
prilagodljiv nenačelnež
nènačêlnost
-i
ž
(
ȅ-ȇ
)
lastnost, značilnost nenačelnega:
nenačelnost njegovega stališča jih je motila
/
bil je popustljiv zaradi neodločnosti in nenačelnosti
/
boriti se proti nenačelnosti
nènačét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni načet:
nenačet hlebec
;
nenačeta steklenica žganja
;
nenačeta škatla cigaret
/
nenačet pogovor, problem
;
vprašanje je ostalo nenačeto
/
ekspr.
nenačeta življenjska moč
nènačŕten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki ni načrten:
nenačrtna gradnja
;
nenačrtno izkoriščanje gozdov
;
nenačrtno razdeljevanje
;
njegovo šolanje je bilo nenačrtno
/
nenačrtno gospodarstvo
/
nenačrtno srečanje
nènačŕtno
prisl.
:
nenačrtno graditi
;
turizem se je razvijal nenačrtno
nènačŕtnost
-i
ž
(
ȅ-ȓ
)
lastnost, značilnost nenačrtnega:
nenačrtnost proizvodnje
nènadárjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki mu manjka nadarjenosti:
v razredu je bilo precej nenadarjenih učencev
;
biti nenadarjen za matematiko
/
omejeni in nenadarjeni ljudje
nènadárjenost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nenadarjenega človeka:
nenadarjenost učencev
;
njegova nenadarjenost za petje je verjetno podedovana
nènadêjan
in
nènadeján
tudi
nènádejan -a -o
prid.
(
ȅ-ȇ; ȅ-ā; ȅ-ȃ
)
knjiž.
nepričakovan
,
nepredviden
:
nenadejan dogodek, napad, obisk
;
nenadejana novica jih je vznemirila
/
nenadejana očetova smrt jih je hudo prizadela
/
začutil je nenadejano, ostro bolečino
nènadêjano
in
nènadejáno
tudi
nènádejano
prisl.
:
nenadejano priti, srečati
nènadélan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
alp.
nezavarovan, nezaznamovan in zato težje prehoden:
nenadelana pot čez steno
nenáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki nastopi v trenutku, naenkrat:
nenaden napad nasprotnikovih enot
/
nenadna bolezen
;
materina nenadna smrt
/
tišino je zmotil nenaden krik
;
nenadna, ostra bolečina
;
nenadno spoznanje
/
njegov nenadni prihod jo je presenetil
nepričakovani
;
nastopile so nenadne ovire, težave
nepričakovane
2.
ki nastopi v razmeroma kratkem času;
hiter
:
njegov nenadni uspeh je starše razveselil
/
nenadna temperaturna sprememba je slabo vplivala nanj
nenádno
prisl.
:
nenadno ga je obšla slabost
;
nenadno skočiti
;
nenadno so se zbudili v njej stari spomini
;
obraz se mu je nenadno zresnil
nènadkriljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
neprekosljiv
:
nenadkriljiv umetnik
;
biti nenadkriljiv
;
nenadkriljiva pesnitev
/
nenadkriljiva lepota, natančnost
zelo velika
nènadkriljívo
prisl.
:
nenadkriljivo igrati
nenádnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost nenadnega:
presenetila ga je nenadnost njegove vrnitve
nenádoma
prisl.
(
ȃ
)
izraža trenutnost:
nenadoma ga je obšla slabost
;
nenadoma se zasmejati
/
ekspr.
kar nenadoma so ugasnile vse luči
/
v osmrtnicah
nenadoma nas je zapustila naša mati
//
izraža nepričakovanost:
nenadoma priti
;
zgodilo se je tako nenadoma, da se je zdrznil
/
nenadoma je obogatel
na hitro
nènadomésten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
star.
nenadomestljiv
:
nenadomesten človek
/
izgubljati nenadomesten čas
nènadomestljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nav. ekspr.
ki se ne da nadomestiti:
nenadomestljiv človek
;
pri tem delu je človek nenadomestljiv
/
vsaka beseda v teh verzih je natančno določena, nenadomestljiva
/
to je nenadomestljiva izguba
zelo velika
nènadomestljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
nav. ekspr.
značilnost nenadomestljivega človeka:
prepričan je bil o svoji nenadomestljivosti
/
govorili so o nenadomestljivosti kulture v sodobni družbi
nènadzíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni nadziran:
nenadzirano delo, trgovanje
/
nenadzirani učenci
/
publ.
pritisk nenadziranih ekonomskih sil
nènadzorován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni nadzorovan:
nenadzorovano delovanje, poslovanje
/
nenadzorovan prehod čez most
/
nenadzorovani otroci
/
knjiž.
napravil je nenadzorovano kretnjo
sproščeno, neprisiljeno
nènaglašèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
jezikosl.
ki ni naglašen:
naglašeni in nenaglašeni samoglasniki
/
nenaglašena beseda
nènaglašênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
jezikosl.
lastnost, značilnost nenaglašenega:
nenaglašenost samoglasnikov
/
besedna nenaglašenost
nènagléden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
ki se ne da nagledati:
lepa, nenagledna deklica
/
kraj je sijal v nenagledni lepoti
nènagrajèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni nagrajen:
igralec je ostal nenagrajen
/
odkupili so tudi nenagrajene osnutke
nènajávljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni najavljen:
na obisk je prišel nenajavljen
nènajdljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
ki se ne da najti:
iskati nenajdljive živali
nènaklépen
-pna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
pravn.
nasproten, drugačen od naklepnega:
nenaklepni uboj
nènaklónjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
navadno v povedni rabi,
navadno z dajalnikom
ki ni naklonjen:
čutili so, da jim je nenaklonjen
/
komisija je postajala tej zamisli vedno bolj nenaklonjena
/
evfem.
ni mogel skriti svojega nenaklonjenega odnosa do njega
sovražnega
●
publ.
vreme je bilo tekmovalcem nenaklonjeno
med tekmovanjem vreme ni bilo ugodno
nènaklónjenost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
negativen odnos do koga:
njegova nenaklonjenost ga je bolela
;
ni mogel skriti svoje nenaklonjenosti do njega
/
nenaklonjenost občinstva je sprejemal ravnodušno
/
evfem.
nenadoma je začutil v sebi veliko nenaklonjenost do teh ljudi
sovražnost
nènalezljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni nalezljiv:
nenalezljiva bolezen
nènalíčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki je brez ličil na obrazu:
nenaličena ženska
/
oči ima skoraj nenaličene
nènamázan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni namazan:
nenamazan kos kruha
/
škripanje nenamazanih kolesc
nènaménski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
nasproten, drugačen od namenskega:
nenamenska uporaba sredstev
♦
fin.
nenamenski krediti
nènaménsko
prisl.
:
nenamensko trošiti denar
nènamerávan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni nameravan:
nenameravano dejanje
/
njegov vpliv je bil, čeprav nenameravan, zelo močen
nènaméren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki ni nameren:
nenamerne telesne poškodbe
;
nenamerno dejanje
nènamérno
prisl.
:
nenamerno zavirati delo
;
nenamerno zakasnelo sporočilo
nènapadálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni napadalen:
nenapadalen človek
;
nenapadalna žival
/
to je bil pomirjevalen, nenapadalen govor
♦
polit.
skleniti nenapadalno pogodbo
nènapádanje
-a
s
(
ȅ-ā
)
kar je nasprotno, drugačno od napadanja:
politika nenapadanja
♦
polit.
pakt o nenapadanju
nènapét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni napet:
nenapeta struna
/
nenapeta koža na vratu
nènapísan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni napisan:
izrečena, nenapisana kritika
;
pismo je ostalo nenapisano
/
nenapisan roman
//
nav. ekspr.
ki se uveljavlja z navado:
nenapisani zakoni
;
nenapisana pravila
nènapóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni naporen:
nenaporna hoja
;
nenaporno delo
nènapovédan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni napovedan:
nenapovedani obisk jih je presenetil
;
prišel je nenapovedan
;
nenapovedano zvišanje cen
nènapovédano
prisl.
:
nenapovedano obiskati koga
nènapróšen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni naprošen, ni vprašan:
nasveti nenaprošenega svetovalca
;
dekle je, nenaprošeno, marsikaj povedalo
nènaráven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni naraven:
okolica jezera je že spremenjena, nenaravna
/
kip v nenaravni velikosti
/
nenaravna drža telesa
/
umreti nenaravne smrti
/
dekletovo nenaravno vedenje in govorjenje
/
nenaravna veselost
prisiljena
nènarávno
prisl.
:
nenaravno se vesti
;
bil je nenaravno bled
nènarávnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nenaravnega:
zaradi nenaravnosti okolja mu življenje tam ni ugajalo
/
nenaravnost vedenja
;
očitali so mu nenaravnost jezika in sloga
nènarejèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni narejen:
trpel je zaradi narejenih in nenarejenih krivic
/
veselje ob njegovem prihodu je bilo nenarejeno
resnično, iskreno
nènarejênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
knjiž.
naravnost
1
,
preprostost
:
osebe v romanu privlačujejo zaradi svoje nenarejenosti
/
nenarejenost njegovega veselja je bila zelo prepričljiva
resničnost, iskrenost
nènaročník
-a
m
(
ȅ-í
)
kdor ni naročnik:
za nenaročnike bo zbirka dražja
nènároden
-dna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni naroden:
zagovarjal je nenarodne koristi
;
nenarodno stališče, vedenje
/
nenarodna država
nènaséljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni naseljen:
nenaseljeni kraji
;
otok je nenaseljen
/
nenaseljeni bloki
nènaséljenost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
značilnost nenaseljenega:
nenaseljenost krajev
nènasíčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.,
zastar.
lačen
:
neprespani in nenasičeni vojaki
♦
kem.
nenasičeni ogljikovodik
spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj
vezani z dvema ali tremi vezmi
;
nenasičena raztopina
raztopina, v kateri se določena snov lahko raztaplja
;
teh.
nenasičena barva
nènasíčenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
lačnost
:
v tistih hudih dneh je spoznal nenasičenost
nènasílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni nasilen:
nenasilen človek
/
ukrepi morajo biti premišljeni in nenasilni
nènasílje
-a
s
(
ȅ-ȋ
)
publ.
kar je nasprotno, drugačno od nasilja:
zagovornik nenasilja
;
širiti ideje o nenasilju
nènasíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
1.
ki ni nasiten:
nenasitna jed
2.
nav. ekspr.
ki se ne da nasititi:
ko so se otroci vrnili z izleta, so bili nenasitni
/
nenasiten želodec
;
pren.,
pesn.
nenasitno žrelo grobov
●
ekspr.
vse mu gre v nenasitni golt
zelo je lakomen, požrešen
;
ekspr.
vse gre v njegovo nenasitno malho
vse vzame on
3.
ekspr.
lakomen
,
pohlepen
:
grabežljivi, nenasitni trgovci
/
opazila je njegov nenasitni pogled
4.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
nenasitna radovednost
;
nenasitna strast do branja
nènasítno
prisl.
:
nenasitno radoveden človek
nènasitljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
nav. ekspr.
ki se ne da nasititi:
nenasitljivi fantje
/
ima nenasitljiv želodec
/
zelenjava je sicer zdrava, a nenasitljiva
nenasitna
2.
ekspr.
lakomen
,
pohlepen
:
nenasitljivi grabežljivci
●
ekspr.
nenasitljivo sovraštvo
zelo veliko
nènasitljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost nenasitljivega človeka:
nenasitljivost otrok
/
s porazom so dobili plačilo za svojo nenasitljivost
nènasítnež
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
nenasiten človek:
pri jedi je bil pravi nenasitnež
/
temu nenasitnežu ni nikoli dovolj zemlje
nènasítnica
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
nenasitna ženska:
ta nenasitnica ne bo nikoli zadovoljna
nènasítnik
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
nenasiten človek:
zdaj ima tudi ta nenasitnik najbrž dovolj
nènasítnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
nav. ekspr.
lastnost nenasitnega človeka:
nenasitnost otrok
/
spolna nenasitnost
/
zaradi nenasitnosti vaških bogatašev je propadla marsikatera
kmetija
nènaspán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni naspan:
nesrečo je povzročil nenaspan voznik
;
zbudil se je utrujen in nenaspan
/
nenaspane oči
nènatánčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni natančen:
pri delu je precej nenatančen
/
stari merilni instrumenti so nenatančni
/
nenatančna preiskava
;
nenatančno izražanje
/
nenatančni podatki
nènatánčno
prisl.
:
nenatančno določena dolžina
nènatánčnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nenatančnega človeka:
nenatančnost pri delu
/
nenatančnost izdelave
nènatísnjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni natisnjen:
nenatisnjena zbirka pesmi
nènatúren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
knjiž.
nenaraven
:
nenaturna smrt
;
nenaturno življenje
/
nenaturno veselje
prisiljeno
nènaváden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
1.
ki ni navaden:
nenavaden dogodek, pojav, prizor
;
pripovedoval jim je o nenavadnih stvareh
;
otroku so dali nenavadno ime
/
prišel je ob nenavadnem času
/
znašel se je v čudnem, nenavadnem položaju
//
nav. ekspr.
ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega:
imela je zelo nenavadno obleko
;
nenavadno stanovanje
/
veliko, nenavadno dejanje
/
poseben, nenavaden človek
2.
nav. ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
znan je po svoji nenavadni dobroti
;
ima nenavadno moč
;
to je povedal z nenavadno resnostjo
/
njegove besede so naredile nanjo nenavaden vtis
;
globoko, nenavadno doživetje
nènavádno
prisl.
:
nenavadno se vesti
;
nenavadno lep, sposoben, velik
;
sam.:
to ni nič nenavadnega
nènavádnež
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
čudak
,
posebnež
:
to je poklic za nenavadneže
nènavádnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nenavadnega:
stilna nenavadnost
;
nenavadnost pojava
;
nenavadnost njegovega uspeha
/
pojavile so se neke nenavadnosti
/
knjiž.
želja po nenavadnostih in pustolovščinah
nènavézan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni navezan:
rada bi ostala nenavezana nanj
♦
alp.
plezali so nenavezani
nènavézanost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, stanje nenavezanega človeka:
nenavezanost sina nanj ga je žalostila
/
publ.
gospodarska nenavezanost
neodvisnost, samostojnost
nenavídeti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
zastar.
sovražiti
:
nenavideti soseda
//
zavidati
:
nenavidim ti otroka
nènavzóč
tudi
nènavzòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
ki ni navzoč:
razpravljali so tudi o stanovanjskih problemih nenavzočih oseb
/
knjiž.
sedela je med njimi zamišljena, nenavzoča
nènavzóčnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
dejstvo, da kdo ni navzoč:
sklep so sprejeli kljub nenavzočnosti nekaterih članov
/
knjiž.
govorila je z nekakšno nenavzočnostjo
nènazóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni nazoren:
nenazorne predstave
;
njegovo izražanje je nenazorno
nènazórnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nenazornega:
nenazornost izražanja
nènegován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni negovan:
nenegovani otroci
/
ima nenegovane lase
/
za hišo se je razprostiral nenegovan gozd
nènehajóč
tudi
nènehajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
nenehen
,
neprestan
:
nenehajoč boj proti boleznim
;
živel je v nenehajočem strahu pred smrtjo
nenéhaven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
nenehen
,
neprestan
:
nenehaven boj za pravice
;
živeti v nenehavnem strahu
nenéhen
-hna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki je, obstaja brez prenehanja:
nenehen boj za pravico
;
živela je v nenehnem strahu
;
delajo v nenehnem trušču
;
nenehna bolečina
;
biti v nenehni napetosti, pripravljenosti
2.
ekspr.
pogost
,
pogosten
:
nenehni napadi kašlja
;
nezadovoljstvo delavcev je povzročalo nenehne stavke
nenéhno
prisl.
:
nenehno se jezi nad njim
;
kupna moč nenehno narašča
;
nenehno preteča nevarnost
nenéhoma
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
neprenehoma
:
nenehoma je v zadregi
;
zakonodaja se na tem področju nenehoma spreminja
Nènémec
in
nènémec -mca
m
(
ȅ-ẹ́
)
kdor ni Nemec:
čeprav je bila po rodu Nemka, se je poročila z Nenemcem
nènémški
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni nemški:
nenemški jeziki, narodi
;
nenemške dežele
nèneváren
-rna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni nevaren:
vozili so se po mirni, nenevarni reki
;
smučal se je samo po nenevarnih strminah
/
to so za družbo nenevarni pojavi
/
nenevaren človek, sovražnik
/
na tekmi je dobil majhno, nenevarno rano
♦
med.
nenevarna novotvorba
nènéžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki mu manjka nežnosti:
že od rane mladosti je morala živeti ob nenežnem moškem
/
ekspr.
njena nenežna veselost mu ni ugajala
nènéžno
prisl.
:
s svojimi živalmi je ravnal zelo nenežno
nènormálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni normalen:
nenormalni odnosi, pojavi
/
ima nenormalen krvni obtok
;
nenormalna rast
/
znašel se je v nenormalnem položaju
nenavadnem
//
duševno nerazvit, neuravnovešen:
pisatelj je izbral za svoje junake nenormalne ljudi
/
znaki bolne, nenormalne duševnosti
nènormálno
prisl.
:
razvoj poteka zelo nenormalno
;
nenormalno velik človek
nènormálnež
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
ekspr.
nenormalen človek:
dejanja nenormalnežev
nènormálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nenormalnega:
nenormalnost odnosov, pojavov
;
nenormalnost rasti
/
znaki nenormalnosti
/
v njegovem ravnanju so odkrili več nenormalnosti
nènráven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
knjiž.
nemoralen
:
nenraven človek
/
nenravno dejanje, ravnanje
nènrávno
prisl.
:
nenravno živeti
nènrávnež
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
nemoralen človek:
čeprav je bil tih in miren, so ga imeli za nenravneža
nènrávnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
knjiž.
nemoralnost
:
pri zaslišanju se je pokazala vsa njegova nenravnost
/
govorili so o nenravnosti njegovega pisanja
nènújen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ū
)
ki ni nujen:
predpis je v spremenjenih razmerah postal nenujen
;
nenujne podrobnosti
;
nenujna zadeva
neo...
ali
néo...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na nov:
neofašizem, neoplazma, neorealističen, neorealizem
/
neomicin
néoavantgárda
-e
ž
(
ẹ̑-ȃ
)
zlasti od 50. do 70. let 20. stoletja
umetnostna smer, ki izhaja iz tradicije avantgarde:
protagonisti neoavantgarde so poskušali zabrisati mejo med
umetnostjo in življenjem
;
slovenska neoavantgarda
/
gledališka neoavantgarda
nèobčúten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
knjiž.
1.
ki ni sposoben čustvovati, doživljati:
samo neobčuten človek stori kaj takega
/
mati jo je poslušala z neobčutnim obrazom
2.
neobčutljiv
:
imel je neobčuten prst
;
po operaciji je ostala roka neobčutna
/
bil je neobčuten za vse okrog sebe
nèobčutljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni občutljiv:
na desni roki ima čisto neobčutljive prste
;
koža je postala od mraza neobčutljiva
/
ekspr.
novica ga ne bo prizadela, je precej neobčutljiv
//
odporen
1
,
nedovzeten
:
za bolezen je na srečo neobčutljiv
/
te rastline so neobčutljive za vremenske spremembe
nèobčutljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neobčutljivega:
neobčutljivost kože
/
neobčutljivost za bolečine
/
ekspr.
znan je po svoji moralni neobčutljivosti
nèobčútnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
knjiž.
nesposobnost čustvovati, doživljati:
s tem je pokazal svojo plitvost in neobčutnost
nèobdávčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni obdavčen:
neobdavčeni dohodki
;
neobdavčena zemlja
/
neobdavčeni obrtniki
nèobdávčenost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
stanje neobdavčenega:
neobdavčenost preživnin
nèobdavčljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne more, ne sme obdavčiti:
neobdavčljivi dohodki
nèobdélan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni obdelan:
neobdelane in nepognojene njive
;
neobdelano zemljišče
/
zidovi iz neobdelanih kamnov
/
raziskovanje neobdelanega gradiva
/
publ.
turistično neobdelano območje
♦
les.
neobdelani les
nèobéljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni obeljen:
neobeljeno platno
/
neobeljen les
;
neobeljene vrbove šibe
nèobhóden
-dna -o
prid.
(
ȅ ọ̄
)
knjiž.
neizogiben
,
nujen
:
disciplina je neobhoden pogoj za uspešno delo
;
ta knjiga je neobhoden priročnik za študente
/
ekspr.
predavanju je sledil neobhoden pogovor
nèobhódno
prisl.
:
neobhodno potrebni predmeti
nèobhódnost
-i
ž
(
ȅ-ọ̄
)
knjiž.
neizogibnost
,
nujnost
:
otroke so prepričevali o neobhodnosti discipline
nèobičájen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nenavaden
:
neobičajen pojav
/
neobičajna beseda
/
neobičajna nadarjenost
nèobičájno
prisl.
:
neobičajno nizka cena
nèobičájnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
nenavadnost
:
neobičajnost pojava
nèobíčen
tudi
nèóbičen -čna -o
prid.
(
ȅ-ī; ȅ-ọ̑
)
zastar.
nenavaden
:
neobična velikost sadeža
/
ima neobičen spomin
nèobjáva
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
dejstvo, da kaj ni objavljeno:
uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave nenaročenih
prispevkov
;
razlog za neobjavo članka
nèobjávljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni objavljen:
neobjavljene pesmi
;
teksti iz še neobjavljenega gradiva
nèobjavljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne more, ne sme objaviti:
neobjavljiv članek
nèobjektíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni objektiven:
neobjektivna ocena, sodba
;
neobjektivno gledanje na znanost
/
kritik je bil do pisatelja precej neobjektiven
nèobjektívnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neobjektivnega človeka:
ne marajo ga zaradi njegove neobjektivnosti
/
znanstvena neobjektivnost
nèobjemljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
zelo velik:
neobjemljiva prostranost
/
neobjemljiva sreča
nèobklesán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni obklesan:
ograja iz neobklesanih kamnov
/
ekspr.
neobklesane misli
nèobledljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ne obledi:
neobledljiva barva obleke
nèoblíčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-ȋ
)
knjiž.
ki nima določene oblike:
neoblični kosi kovine so bili razmetani po vsej delavnici
/
pred seboj je slutil neoblično prihodnost
nejasno
♦
pravn.
neoblični pravni posel
posel, za katerega oblika ni pravno predpisana
nèobligáten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
neobvezen
:
obligatna in neobligatna predavanja
/
neobligatni učni predmet
nèoblikován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni oblikovan:
v ateljeju so ležali še neoblikovani kosi marmorja
;
neoblikovana gmota
/
neoblikovana razredna zavest
/
dajal je nizke, neoblikovane glasove
/
ekspr.
suho, neoblikovano telo
nèobljúden
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
knjiž.
nenaseljen
,
neposeljen
:
pusti, neobljudeni kraji
/
nihče se ni hotel naseliti v tisti neobljudeni hiši
nèobljúdenost
-i
ž
(
ȅ-ȗ
)
knjiž.
nenaseljenost
,
neposeljenost
:
neobljudenost gozdnatih predelov
nèoborožèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni oborožen:
vojaki so se spopadli z neoboroženimi vaščani
/
ekspr.
človek stoji pred življenjem neoborožen
nèobrábljen
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni obrabljen:
stroj je še neobrabljen
/
ekspr.
neobrabljeni, sveži izrazi
nèobrabljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne obrabi:
pod iz trdega lesa je skoraj neobrabljiv
;
noben stroj ni neobrabljiv
nèobrán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni obran:
neobrana češnja
/
neobran pridelek
;
neobrano sadje
/
pes je dobil še neobrano kost
nèobrásel
-sla -o
tudi
nèobrástel -tla -o
[
neobrasəu̯; neobrastəu̯
]
prid.
(
ȅ-ā ȅ-á
)
ki ni obrasel:
pogozdovati neobrasle površine
/
gosta, neobrasla brada
nèobráščen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni obraščen:
gol, neobraščen hrib
/
na neobraščenem obrazu so se poznale brazgotine
nèobremenjèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni obremenjen:
neobremenjen opornik
/
nav. ekspr.:
človek, neobremenjen s predsodki
;
ima neobremenjeno preteklost
♦
pravn.
neobremenjeno zemljišče
nèobremenjênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost neobremenjenega:
neobremenjenost okrasnih stebrov
/
duševna neobremenjenost
nèobrézan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni obrezan:
gnilo, neobrezano jabolko
/
drevesa so še neobrezana
/
neobrezan rob
♦
zal.
neobrezana knjiga
nèobrít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni obrit:
neobrit človek
/
neobrit obraz
;
neobrita brada
nèobrnljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da obrniti:
neobrnljiv proces, razvoj
♦
fiz.
neobrnljiva sprememba
sprememba, katere časovni potek se ne da obrniti brez opravljanja
dodatnega dela
nèobrúšen
-a -o
prid.
(
ȅ-ú
)
ki ni obrušen:
neobrušen biser
;
neobrušen kamen
/
neobrušena peščena zrna
/
ekspr.
fant je še neobrušen
/
neobrušeni gibi
;
neobrušeno vedenje
nèobŕzdan
-a -o
prid.
(
ȅ-r̄
)
1.
ki ni obrzdan:
pred hlevom je stal neobrzdan konj
/
knjiž.
neobrzdan človek
/
knjiž.
ni znal krotiti svojega neobrzdanega jezika
●
ekspr.
neobrzdan otrok
neugnan, razposajen
;
knjiž.
poznali so njegovo neobrzdano življenje
razuzdano, razvratno
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
neobrzdana jeza, strast
;
neobrzdano navdušenje
nèobŕzdano
prisl.
:
neobrzdano veseljačiti
nèobŕzdanost
-i
ž
(
ȅ-r̄
)
knjiž.
lastnost neobrzdanega človeka:
težko je prenašal bratovo neobrzdanost
/
neobrzdanost čustev
/
ekspr.
neobrzdanost otrok
nèobsegljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
ki se ne da obseči:
neobsegljivo vesolje
nèobséžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni obsežen, ni velik:
neobsežen prostor
/
neobsežno besedilo
nèobstájanje
-a
s
(
ȅ-ā
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od obstajanja:
njegovi članki obravnavajo pojem neobstajanja
nèobstòj
-ôja
m
(
ȅ-ȍ ȅ-ó
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od obstoja, obstajanja:
govoriti o neobstoju socialnega gibanja
;
želja po begu in neobstoju
nèobstojèč
-éča -e
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
knjiž.
ki ni, ne obstaja:
ukvarjati se z neobstoječimi problemi
;
opevati neobstoječe stvari
nèobstójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni obstojen:
obstojne in neobstojne barve
/
na zraku neobstojna kovina
;
proti vlagi neobstojne snovi
neodporne
♦
jezikosl.
neobstojni samoglasnik
samoglasnik, ki pri pregibanju ali v tvorbi besed izginja ali se
pojavlja
;
kem.
neobstojni elementi
radioaktivni elementi
nèobstójnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost neobstojnega:
neobstojnost barv
/
knjiž.
neobstojnost človeka
nèobtesán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni obtesan:
neobtesan les
;
kup neobtesanih debel
/
zastar.
surov, neobtesan fant
neolikan, neotesan
nèobtežèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni obtežen:
ena stran tehtnice je bila še neobtežena
/
ekspr.
bil je neobtežen s pomisleki in predsodki
nèobveščèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni obveščen:
ljudje so ostali o tem dogodku neobveščeni
/
neobveščena javnost
nèobveščênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost neobveščenega:
zaradi neobveščenosti o dogodku se ni mogel pravilno odločiti
/
med ljudmi je vladala splošna neobveščenost
nèobvézen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni obvezen:
ogled razstave je neobvezen
;
udeležba pri teh predavanjih je neobvezna
/
neobvezni učni predmet
učni predmet, prepuščen osebni izbiri
/
z urednikom časopisa se je domenil za neobvezno objavo članka
/
publ.
v neobveznem pogovoru nam je povedal precej zanimivega in
koristnega
sproščenem, prijateljskem
♦
pravn.
neobvezni pripor
pripor, katerega odreditev je prepuščena preiskovalčevi presoji
;
neobvezna obramba
obramba, za katero se lahko odloči obdolženec sam
nèobvézno
prisl.
:
neobvezno izjaviti kaj
nèobvéznost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neobveznega:
neobveznost udeležbe na proslavi
nèobvládan
-a -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki se ne obvladuje, ne zadržuje:
neobvladan človek
/
neobvladani gibi
/
neobvladana jeza
nèobvládano
prisl.
:
neobvladano je zakričala na mater
nèobvládanost
-i
ž
(
ȅ-ā
)
lastnost, značilnost neobvladanega človeka:
ni znal poiskati vzroka otrokove neobvladanosti
/
neobvladanost gibov
nèobvladljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da obvladati:
živahen, neobvladljiv fant
;
je zelo neobvladljive narave
/
neobvladljiva jeza, strast
/
ekspr.
neobvladljiv odpor
zelo velik
nèobvladljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neobvladljivega:
neobvladljivost naravnih pojavov
nèobzíren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki mu manjka obzirnosti:
neobziren človek
;
biti neobziren do koga
/
neobzirno vedenje
nèobzírnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
lastnost neobzirnega človeka:
vsi so poznali njegovo neobzirnost do staršev
/
ekspr.
bil je odkrit prav do neobzirnosti
zelo
nèocarínjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni ocarinjen:
neocarinjeno blago
/
uvoz nadomestnih delov je neocarinjen
nèocénjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni ocenjen:
neocenjeno premoženje
/
neocenjeno prevajalsko delo
♦
šol.
učenec je (ostal) neocenjen iz matematike
nèocenljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da oceniti:
denarna vrednost predmeta je neocenljiva
/
neocenljivi pojavi
2.
ekspr.
zelo velik, izreden:
stvar neocenljivega pomena
;
neocenljiva vrednost
/
neocenljiva izguba, škoda
nèočíščen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni očiščen:
obuti neočiščene čevlje
;
zanemarjeno, neočiščeno stanovanje
/
neočiščena ruda
♦
voj.
neočiščeno minsko polje
nèočíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
prikrit
,
skrit
:
obsojal jih je na neočiten način
/
neočitne napake
nèočítno
prisl.
:
neočitno storiti
néodarvinízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
teorija, po kateri so mutacije in naravni izbor tvorci novih vrst:
darvinizem in neodarvinizem
nèodbíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
1.
ki se ne more, ne sme odbiti, odšteti:
neodbitni stroški
2.
zastar.
neizpodbiten
,
neovrgljiv
:
neodbitno dejstvo
nèoddán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni oddan:
neoddano pismo
/
neoddano stanovanje
●
pog.
dekle je še neoddano
še ni poročeno ali zaročeno
nèodgonetljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
star.
nerazrešljiv
,
nedoumljiv
:
smisel njegovih besed je bil neodgonetljiv
;
neodgonetljive stvari
//
skrivnosten
,
nenavaden
:
srečala sta se v neodgonetljivih okoliščinah
;
neodgonetljive sile
nèodgôvor
-a
m
(
ȅ-ȏ
)
kar je nasprotno, drugačno od odgovora:
odgovoril je z neodgovorom
;
neodgovor ministrstva
nèodgovóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
1.
ki (še) ni odgovoren:
otrok je še in neodgovoren za svoja dejanja
♦
pravn.
kazensko neodgovorna oseba
oseba, ki po določilih zakona ni odgovorna za kaznivo dejanje
2.
ekspr.
ki ni v skladu z moralnimi načeli, dejanskim stanjem:
neodgovorna kritika
;
neodgovorno dejanje, ravnanje
/
to so zakrivili neodgovorni posamezniki
nèodgovórno
prisl.
:
neodgovorno delati, ravnati
nèodgovórnež
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
ekspr.
kdor ne dela v skladu z moralnimi načeli:
to je ravnanje neodgovornežev
nèodgovórnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
ekspr.
lastnost, značilnost neodgovornega:
prizadela jih je neodgovornost njegovega dejanja
/
to se je zgodilo zaradi neodgovornosti vodstva
/
v tem se kaže neodgovornost do družbe
neodím
-a
m
(
ȋ
)
kem.
težka kovina rumenkaste barve, element Nd:
nèodjemljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
neodvzemljiv
:
neodjemljiva pravica
nèodjenljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
star.
nepopustljiv
:
neodjenljiv človek
;
v svojih nazorih je neodjenljiv
/
neodjenljiv značaj
/
občudovali so njegovo neodjenljivo delo, prizadevanje
vztrajno
2.
knjiž.
nenehen
,
neprestan
:
neodjenljive skrbi
nèodjenljívo
prisl.
:
neodjenljivo se boriti, se truditi
nèodjenljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
star.
nepopustljivost
:
nasprotoval mu je z vso svojo neodjenljivostjo
/
neodjenljivost pri delu
vztrajnost
nèodklonljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
neizogiben
,
neizbežen
:
neodklonljiv gospodarski propad
/
neodklonljiva dolžnost
nèodkrít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni odkrit:
neodkrite dežele
/
krivec je ostal neodkrit
;
pomen njegove zbirke je še neodkrit
;
neodkrita prevara
/
je zelo neodkrit človek
/
neodkrite besede
nèodkríto
prisl.
:
neodkrito govoriti, ravnati
nèodkritosŕčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki mu manjka odkritosrčnosti:
neodkritosrčen človek
/
neodkritosrčen odnos do ljudi
nèodkritosŕčnež
-a
m
(
ȅ-ȓ
)
ekspr.
neodkritosrčen človek:
hinavci in neodkritosrčneži
nèodkritosŕčnost
-i
ž
(
ȅ-ȓ
)
lastnost, značilnost neodkritosrčnega človeka:
moti ga njena neodkritosrčnost
/
med njima je vladala neprijetna neodkritosrčnost
nèodkrítost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neodkritega človeka:
zaradi svoje neodkritosti ni bil priljubljen
/
bolela ga je neodkritost njegovih besed
nèodlóčen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
1.
ki se (še) ni odločil:
glede nadaljnjega študija je še neodločen
;
bila je še neodločena, kam naj gre
2.
ki (še) ni odločen:
tekma je še neodločena
/
knjiž.
vprašanje je še neodločeno
nerešeno
♦
šport.
neodločeni izid, rezultat
izid, rezultat, pri katerem sta dosegla nasprotna igralca,
nasprotni moštvi enako število točk, isti čas
nèodlóčeno
prisl.
:
moštvi sta igrali neodločeno
;
neodločeno je prijel za kljuko in počasi vstopil
nèodlóčen
2
-čna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki mu manjka odločnosti:
neodločen človek
;
dekle je preveč neodločno
/
odgovoril je z neodločnim glasom
;
hodil je s plašnim, neodločnim korakom
nèodlóčno
prisl.
:
neodločno odgovoriti
nèodlóčenost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost neodločenega:
zaradi njegove neodločenosti stvar ni mogla steči
/
neodločenost tekme
nèodločílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni odločilen:
neodločilno mnenje, stališče
nèodlóčnež
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
ekspr.
neodločen človek:
je velik neodločnež
;
strahopetneži in neodločneži
nèodlóčnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost neodločnega človeka:
jezi ga njihova neodločnost
;
njegov glas je razodeval strah in neodločnost
nèodlóžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
knjiž.
neodložljiv
:
neodložni opravki
nèodložljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da, ne sme (časovno) odložiti:
ima neodložljiv opravek
;
neodložljivo delo
/
ti problemi so neodložljivi
;
neodložljiva naloga, zadeva
//
knjiž.
neizogiben
,
nujen
:
bliža se čas neodložljivega slovesa
/
taki ukrepi so bili neodložljivi
nèodložljívo
prisl.
:
neodložljivo reševati kaj
nèodložljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neodložljivega:
neodložljivost problema zahteva takojšnjo rešitev
nèodméven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni odmeven:
za poskuse so potrebovali neodmeven prostor
/
publ.
neodmevni znanstveni izsledki
;
neodmevna literatura
nèodmévnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neodmevnega:
neodmevnost prostora
/
publ.
neodmevnost nekaterih del pri bralcih
nèodnehljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
1.
nepopustljiv
:
odločno, neodnehljivo dekle
/
neodnehljivo prizadevanje
2.
zastar.
nenehen
,
neprestan
:
neodnehljive skrbi
nèodnehljívo
prisl.
:
neodnehljivo preganjati, uničevati
nèodnehljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
knjiž.
nepopustljivost
:
močno so občutili njegovo neodnehljivost
/
odlikuje ga velika neodnehljivost
nèodobrávanje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od odobravanja:
s tem je izrazil svoje neodobravanje
;
očitno neodobravanje
/
z neodobravanjem reči kaj
nèodoljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
zastar.
neubranljiv
,
neustavljiv
,
nezadržen
:
neodoljiva sila ga je gnala k njej
/
začutil je neodoljivo željo, da bi obiskal rojstni kraj
;
neodoljivo hrepenenje
nèodpísan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ekon.,
v zvezi
neodpisana vrednost
vrednost, ki se dobi, če se od nabavne vrednosti odšteje amortizirana
vrednost:
nèodpláčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
pravn.
nanašajoč se na dajatev brez plačila, povračila:
neodplačen prenos premoženja
nèodplačljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da odplačati:
neodplačljiv dolg
nèodpodljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ekspr.
ki se ne da odpoditi, odgnati:
nemirne, neodpodljive misli ji niso dale spati
nèodpóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
1.
ki ni odporen:
neodpornemu človeku je bolezen še bolj nevarna
/
neodporen material
;
ta sorta žita je proti mrazu zelo neodporna
2.
med.
katerega organizem slabo ali sploh ne prenaša določene snovi:
bolnik je neodporen proti zdravilom, za zdravila
nèodpórnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
1.
lastnost, značilnost neodpornega človeka:
otrokova neodpornost jih skrbi
/
neodpornost proti vlagi
2.
med.
stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi:
neodpornost proti zdravilom, za zdravila
nèodposlán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni odposlan:
odgovor je napisan, a neodposlan
;
neodposlano pismo
nèodpovedljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
pravn.
ki se ne more, ne sme odpovedati:
neodpovedljiva pogodba
nèodpravljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da odpraviti:
neodpravljive napake
nèodpŕt
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki (še) ni odprt:
na mizi je ležal kup neodprtih pisem
/
cveti so še neodprti
♦
gozd.
neodprti gozd
gozd, katerega izkoriščanje je zaradi pomanjkanja prometnih
povezav nemogoče, neekonomično
nèodpústen
-tna -o
prid.
(
ȅ-ú
)
knjiž.
neodpustljiv
:
neodpustna žalitev
/
neodpustna napaka
nèodpustljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da odpustiti:
neodpustljiva žalitev
;
neodpustljivo ravnanje
//
ekspr.
zelo velik, hud:
neodpustljiva napaka, zamuda
nèodpustljívo
prisl.
:
igrali so neodpustljivo slabo
nèodrásel
-sla -o
tudi
nèodrástel -tla -o
[
neodrasəu̯; neodrastəu̯
]
prid.
(
ȅ-ā ȅ-á
)
ki ni odrasel:
neodrasel fant
;
neodrasla žival
nèodréšen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
1.
rel.
ki ni odrešen:
neodrešeno človeštvo
2.
vznes.
ki pripada narodu, katerega večina živi v drugi državi:
skrbeti za neodrešene brate
/
neodrešeni kraji
nèodstavljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da, ne sme odstaviti, odpustiti:
sodniki so bili neodstavljivi
nèodstranljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da odstraniti:
neodstranljive ovire
/
neodstranljiv smrad
nèodsvojljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
pravn.
ki se ne sme odsvojiti:
neodsvojljive dobrine
;
neodsvojljiva lastnina
nèodtujljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
pravn.
ki se ne sme odtujiti:
neodtujljiva pravica do življenja
nèodtujljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
pravn.
značilnost neodtujljivega:
nedeljivost in neodtujljivost pravic in svoboščin
nèodvísen
-sna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
1.
ki ni odvisen:
sin je že v službi in neodvisen od staršev
/
volilni organi so od drugih državnih organov neodvisni
jim niso podrejeni
//
svoboden
,
samostojen
:
razmere so se spremenile, ko je dežela postala neodvisna
/
bil je neodvisna ustvarjalna osebnost
2.
ki ne pripada nobeni skupini, stranki:
neodvisen časopis, list
♦
mat.
neodvisna spremenljivka
količina, od katere je odvisna vrednost druge količine
;
polit.
neodvisna levica
nèodvísno
prisl.
:
delovati neodvisno od človekove volje
nèodvísnež
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
neodvisen človek:
je velik neodvisnež
/
kot neodvisnež se ni pridružil nobeni stranki
nèodvísnik
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
1.
kdor ne pripada nobeni skupini, stranki:
izvolili so sposobne ljudi iz vrst neodvisnikov
/
kulturni neodvisniki
2.
kdor ni (več) odvisen od mamil:
po zdravljenju v centru je postal neodvisnik
nèodvísnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
stanje, lastnost neodvisnega:
neodvisnost od staršev ga je sčasoma odtujila domu
/
govorili so celo o neodvisnosti gledališča od literature
/
ekonomska, politična neodvisnost
/
boj za ozemeljsko neodvisnost
nèodvračljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
star.
neodvrnljiv
,
neizogiben
:
neodvračljiva nesreča
/
neodvračljiva smrt, usoda
nèodvráten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
zastar.
neodvrnljiv
,
neizogiben
:
njegov odhod je bil neodvraten
/
neodvratna usoda
nèodvrgljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
ki se ne sme odvreči, zavreči:
kulturna dediščina je neodvrgljiva sestavina naroda
nèodvrnljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da odvrniti, preprečiti:
neodvrnljiva nesreča
/
neodvrnljiva smrt, usoda
;
sam.:
njegove oči so izražale pričakovanje nečesa hudega, neodvrnljivega
nèodvzemljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da, ne sme odvzeti:
neodvzemljiva posest
/
neodvzemljive dolžnosti, pravice
nèodvzéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
neodvzemljiv
:
neodvzetna pravica
nèodžêjan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȇ
)
ki se ni odžejal:
lačna in neodžejana živina
●
knjiž.
pisatelj prikazuje lik zrele, a neodžejane ženske
(spolno) nezadovoljene
néofašíst
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
pristaš neofašizma:
demonstracije neofašistov
néofašístičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na neofašiste ali neofašizem:
neofašistična organizacija, skupina
/
neofašistične demonstracije
néofašízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
gibanje za obnovo fašizma po drugi svetovni vojni:
neofašizem in neonacizem
nèoficiálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
publ.
neuraden
:
neoficialni del sprejema
/
nekaj časa je bil tudi neoficialni dramaturg v gledališču
/
neoficialen razgovor
neofít
-a
m
(
ȋ
)
rel.
novokrščenec
:
gorečnost neofitov
♦
bot.
rastlina, zanesena, priseljena od drugod
neogén
-a
m
(
ẹ̑
)
geol.
mlajši terciar:
nèogíben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
neizogiben
,
neizbežen
:
neogibna usoda
;
nesreča je bila neogibna
/
ekspr.
družinski sprehodi so bili zanj neogibno zlo
/
ti ukrepi so bili neogibni
nèogíbnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
neizogibnost
,
neizbežnost
:
zavedali so se neogibnosti vojne
/
poučiti delavce o neogibnosti delovne discipline
/
knjiž.
umetnikovo ustvarjanje nastaja iz notranje neogibnosti
nujnosti, potrebe
nèogróžen
-a -o
tudi
nèogrožèn -êna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄; ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni ogrožen:
ti kraji so bili med vojno neogroženi
;
zdravstveno neogroženi učenci
néoimperialízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
težnja po novi ekonomski in politični delitvi sveta po drugi svetovni
vojni:
ameriški neoimperializem
;
krepitve neoimperializma
néoimpresionízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
um.
impresionizem, ki upošteva dognanja optike:
nagibati se k neoimpresionizmu
néokapitalíst
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
pristaš neokapitalizma:
upreti se pritiskom neokapitalistov
néokapitalístičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na neokapitalizem:
neokapitalistični razvoj
/
neokapitalistično podjetje
néokapitalízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
po drugi svetovni vojni
kapitalizem, za katerega je značilna visoka produktivnost, poseganje
države v gospodarstvo in enakomernejše porazdeljevanje družbenega
bogastva:
imperializem in neokapitalizem
néokatehúmen
-a
m
(
ẹ̑-ū
)
rel.
pripadnik neokatehumenata:
neokatehumeni so se zbrali v ljubljanski stolnici
néokatehumenát
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
rel.,
po drugem vatikanskem koncilu
uvajanje navadno že krščenih odraslih vernikov v poglobljeno življenje
po načelih rimskokatoliške vere:
začeti neokatehumenat
;
vodenje neokatehumenata
//
skupnost, skupina, ki se uvaja v tako življenje:
pomagala jima je zakonska skupnost, ki je pozneje prerasla v
neokatehumenat
néokatehúmenski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ū
)
nanašajoč se na neokatehumene ali neokatehumenat:
neokatehumenska skupina
;
neokatehumenske skupnosti
;
neokatehumensko gibanje
;
neokatehumensko občestvo
néokatolicízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
gibanje za prenovitev katolicizma zlasti v prvi polovici 20. stoletja:
slovenski neokatolicizem
néoklasicízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
um.
umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki obnavlja
motive in oblike stare grške in rimske umetnosti:
stavba ima značilnosti neoklasicizma
/
neoklasicizem v francoski književnosti
/
neoklasicizem v glasbi po prvi svetovni vojni
nèokléščen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki ni okleščen:
neokleščeno drevo
/
neokleščena veja
;
pren.,
ekspr.
fant je še precej neokleščen
néokolonialíst
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
pripadnik neokolonializma:
stranka neokolonialistov
;
kolonialisti in neokolonialisti
//
nav. mn.,
ekspr.
neokolonialistična država:
pritisk neokolonialistov na nerazvite države
néokolonialístičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na neokolonializem:
nasprotovati imperialističnim in neokolonialističnim interesom
néokolonialízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
po drugi svetovni vojni
politika gospodarsko razvitih držav, ki si prizadeva spraviti
nerazvite države, zlasti nekdanje kolonije, v čim večjo odvisnost:
boj proti neokolonializmu, kolonializmu in imperializmu
neokóren
-rna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
zastar.
okoren
,
neroden
2
:
neokoren človek
/
stare, neokorne puške
néokorporativízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
sodelovanje velikih organiziranih interesnih skupin v političnem
odločanju in izvajanju zlasti socialnih in ekonomskih politik:
neokorporativizem zavrača kakršno koli avtoritarno ali totalitarno
usmeritev
nèokován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni okovan:
neokovan voz
;
v hribe je hodil z neokovano palico
nèokrašèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni okrašen:
zapuščen, neokrašen grob
;
neokrašena okna
nèokréten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
okoren
,
neroden
2
:
je zelo neokreten človek
;
neokreten pri delu
/
stopal je z neokretnimi koraki
●
ekspr.
neokreten organizator
nespreten, neiznajdljiv
nèokrétnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
okornost
,
nerodnost
:
smejali so se njegovi neokretnosti
/
neokretnost hoje
nèokŕnjen
-a -o
prid.
(
ȅ-r̄
)
ki ni okrnjen:
članek je izšel neokrnjen
/
knjiž.:
neokrnjene pravice
;
neokrnjeno delovanje društva
nèokŕnjenost
-i
ž
(
ȅ-r̄
)
lastnost, značilnost neokrnjenega:
neokrnjenost članka
/
knjiž.
neokrnjenost pravic
/
knjiž.
braniti ozemeljsko neokrnjenost države
nèokrúšen
-a -o
prid.
(
ȅ-ū
)
ki ni okrušen:
neokrušena posoda
nèokús
-a
m
(
ȅ-ȗ
)
kar je nasprotno, drugačno od okusa:
vsakdo se oblači po svojem okusu ali neokusu
/
ekspr.
stanovanje je opremljeno s precejšnjim neokusom
/
ekspr.
njegovo razpoloženje se je stopnjevalo do neokusa
zelo
nèokúsen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
ki ni okusen:
neokusna jed
;
kosilo je bilo zelo neokusno
/
neokusna kravata, obleka
/
ekspr.
njegova pripomba je bila precej neokusna
●
ekspr.
neokusen človek
neprijeten, zoprn
;
ekspr.
rad pripoveduje neokusne šale
nespodobne, opolzke
nèokúsno
prisl.
:
neokusno pripravljena jed
;
neokusno opremljeno stanovanje
nèokúsnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
lastnost, značilnost neokusnega:
neokusnost pripravljene jedi mu je jemala tek
/
neokusnost njegovih oblek
/
ekspr.
neokusnost pripomb
/
ekspr.
sobo so okrasili do neokusnosti
pretirano, preveč
//
ekspr.
kar je neokusno, neprimerno:
v romanu je tudi precej neokusnosti
nèokúžen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni okužen:
neokužena koža, rana
;
neokužene osebe
/
zrak je tam še neokužen
/
ekspr.
zdaj je s to miselnostjo še neokužen
nèolastnínjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni olastninjen:
neolastninjeni družbeni kapital
;
neolastninjena zavarovalnica
;
neolastninjena podjetja
;
neolastninjeno premoženje
nèolépšan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni olepšan:
neolepšana resnica
nèolesenèl
in
nèolesenél -éla -o
[
neoleseneu̯
]
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
ki ni olesenel:
neolesenelo steblo
néoliberálec
-lca
m
(
ẹ̑-ȃ
)
pristaš neoliberalizma:
slovenski neoliberalci
;
vnet neoliberalec
;
Evropa je vedno bolj razcepljena na neoliberalce in socialdemokrate
néoliberálen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑-ȃ
)
nanašajoč se na neoliberalizem:
neoliberalni kapitalizem
;
neoliberalna ekonomija
;
neoliberalna politika
;
neoliberalna reforma
néoliberalístičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na neoliberalizem:
neoliberalistični pogled na svet
;
položaj umetnosti in gledališča v neoliberalistični družbi
;
neoliberalistična ekonomska politika
;
neoliberalistična ideologija
néoliberalizácija
-e
ž
(
ẹ̑-á
)
uveljavljanje neoliberalistične miselnosti:
neoliberalizacija gospodarstva, družbe, države
;
boj proti neoliberalizaciji
néoliberalízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
teorija in gospodarskopolitična smer, ki spodbuja prosto trgovino in
nasprotuje posegom države v gospodarstvo:
ekonomski neoliberalizem
;
kritik neoliberalizma
;
ključna strategija neoliberalizma predpostavlja svobodno tržišče in
svobodno trgovino
;
uveljavitev neoliberalizma
nèolíkan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki mu manjka olike, vljudnosti:
neolikan človek
/
neolikano vedenje
nèolíkanec
-nca
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
neolikan človek:
ne druži se s takimi neolikanci
nèolíkanost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost neolikanega človeka:
njegova neolikanost se mu bo še maščevala
/
ni dobrodošel v družbi zaradi svoje neolikanosti
neolítik
-a
m
(
í
)
arheol.
prazgodovinska doba, v kateri se pojavijo poleg orodja iz kamna prvi
lončarski izdelki, mlajša kamena doba:
paleolitik in neolitik
neolítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na neolitik:
neolitsko naselje, orodje
/
neolitska doba
neologíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ustvarjanje novih besed:
raziskave teoretičnih vprašanj neologije
2.
jezikosl.
beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena;
neologizem
:
prevajalec si mora včasih kako besedno igro ali neologijo izmisliti
neologízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
nova beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena, novotvorjenka:
uvajati neologizme
nèolúpljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ú
)
ki ni olupljen:
neolupljen krompir
;
neolupljena jabolka
/
neolupljeno deblo
nèolúščen
-a -o
prid.
(
ȅ-ú
)
ki ni oluščen:
neoluščen grah
/
neoluščeno seme
nèomadeževán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
nav. ekspr.
ki ni omadeževan:
neomadeževan človek
/
neomadeževan značaj
/
neomadeževana preteklost
neoporečna
●
ekspr.
nagnil se je nad še neomadeževan list
nepopisan
;
ekspr.
neomadeževano perilo
čisto
nèomadeževánost
-i
ž
(
ȅ-á
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost neomadeževanega človeka:
spoštovali so ga zaradi njegove neomadeževanosti
/
neomadeževanost ljubezni
nèomahljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni omahljiv:
neomahljiv človek
;
ostal je odločen in neomahljiv
//
star.
trden
,
neomajen
:
njegov sklep je neomahljiv
;
neomahljivo zaupanje
nèomahljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost neomahljivega človeka:
občudovali so njegovo odločnost in neomahljivost
nèomaján
tudi
nèomájan -a -o
prid.
(
ȅ-á; ȅ-ā
)
nav. ekspr.
ki ni omajan:
neomajan sklep
;
neomajana vera v zmago
;
neomajano zaupanje
/
neomajan ugled
/
zakoreninjena, neomajana tradicija
nèomájen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
nav. ekspr.
ki se ne da omajati:
to je njegov neomajen sklep
;
vodijo ga trdna, neomajna načela
;
njegovo stališče je neomajno
/
zanesljiv, neomajen človek
//
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
neomajen pogum
;
neomajna ljubezen, vdanost
nèomájno
prisl.
:
neomajno skleniti, verjeti kaj
nèomajljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
star.
neomajen
:
neomajljiv sklep
/
neomajljiva ljubezen, volja
nèomájnost
-i
ž
(
ȅ-ā
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost neomajnega:
neomajnost njegovega sklepa jih je presenetila
/
njena neomajnost ga je zmedla
nèomejèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni omejen:
neomejen prostor
/
neomejeno trajanje
/
vladati z neomejeno oblastjo
;
njegove pravice so neomejene
/
publ.
dežele z neomejenimi gospodarskimi možnostmi
/
ekspr.
pri njih je oče neomejen gospodar
/
star.
neomejeno zaupanje
neomajno
♦
geom.
neomejena ravna črta
premica
;
pravn.
neomejeno jamstvo
jamstvo z vsem premoženjem ali za vso škodo
;
družba, zadruga z neomejenim jamstvom
družba, zadruga, pri kateri jamčijo družabniki ali člani z vsem
svojim premoženjem
nèomejêno
prisl.
:
neomejeno vladati, zaupati
;
neomejeno vdan
nèomejênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost neomejenega:
prostorska neomejenost
/
časovna neomejenost
/
zavedal se je neomejenosti svojih pravic
nèoménjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni omenjen:
v bibliografiji neomenjena dela
nèometán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni ometan:
neometan zid
;
vselili so se v še neometano hišo
neomicín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
antibiotik proti boleznim črevesja in proti tuberkulozi:
nèomíkan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
nekulturen
:
neomikan človek
/
neomikani narodi
nèomíkanec
-nca
m
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.,
ekspr.
nekulturen človek:
s tem neomikancem ne želim imeti opravka
nèomíkanost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
nekulturnost
:
vzrok je v neomikanosti teh ljudi
nèomláčen
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni omlačen:
neomlačeno žito
nèomláten
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni omlaten:
neomlateno žito
nèomočljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
kem.
ki se ne veže z vodo:
olja so neomočljiva
nèomožèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
navadno v ženskem spolu
neporočen
:
doma sta še dve neomoženi sestri
;
ostala je neomožena
néon
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kem.
žlahtni plin brez barve, vonja in okusa, element Ne:
z neonom polnjene svetilne cevi
2.
pog.
fluorescenčna razsvetljava:
v lokalu imajo neon
néonacíst
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
pristaš neonacizma:
izzivanje neonacistov
néonacístičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na neonaciste ali neonacizem:
neonacistična organizacija
/
neonacistično zborovanje
néonacízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
gibanje za obnovo nacizma po drugi svetovni vojni:
pojavljanje neonacizma
néonatálen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑-ȃ
)
1.
ki se pojavlja v prvih štirih tednih življenja po rojstvu:
neonatalna okužba
;
neonatalna umrljivost
2.
namenjen za preprečevanje, razpoznavanje in zdravljenje bolezni pri
novorojenčkih:
neonatalni oddelek bolnišnice
;
neonatalna ambulanta
;
študenti neonatalne medicine
;
neonatalna pediatrija
néonatológ
-a
m
(
ẹ̑-ọ̑
)
zdravnik specialist za neonatologijo:
nad nedonošenčki v inkubatorju sta bedela neonatologa
;
neonatolog in pediater
néonatologíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
preprečevanje, razpoznavanje in zdravljenje bolezni pri novorojenčkih:
sodoben inkubator je nadomestil dotrajanega v službi za
neonatologijo
;
ultrazvočna diagnostika v neonatologiji
//
veda o tem:
izbrana poglavja iz neonatologije
nèonesnážen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni onesnažen:
neonesnažen zrak
;
neonesnažena voda, zemlja
;
neonesnaženo območje, okolje
nèonesnáženost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost neonesnaženega:
industrijska, prometna neonesnaženost
;
neonesnaženost okolja
;
ohranjanje neonesnaženosti
néonka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
pog.
neonska žarnica:
neonke oddajajo bolj hladno svetlobo
;
modra, rdeča neonka
;
utripajoče neonke na stropu
2.
zool.
majhna južnoameriška riba z zeleno svetlikajočo se progo na boku,
Hyphessobrycon innesi:
gojiti neonke v akvariju
;
gupiji, neonke in pajčolanke
néonski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na neon:
neonski hlapi
/
neonski napis
napis iz ustrezno oblikovanih neonskih cevi
♦
elektr.
neonska cev
z neonom napolnjena svetilna cev, ki se uporablja zlasti za
reklamne namene
//
pog.,
v zvezi
neonska razsvetljava
fluorescenčna razsvetljava:
lokal z neonsko razsvetljavo
nèopázen
-zna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni opazen:
govoril je z neopaznim posmehom
;
neznatna, neopazna napaka
/
v svoji preprosti obleki je bil skoraj neopazen
nèopázno
prisl.
:
neopazno oditi
;
v obravnavi se je neopazno zabrisalo bistvo vprašanja
nèopazljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
neopazen
:
na zunaj neopazljiva bolezen
/
skromna, neopazljiva ženska
nèopazljívo
prisl.
:
neopazljivo se bližati
nèopáznost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neopaznega:
zaradi neopaznosti posmeha si je njegove besede napačno razlagal
nèopazován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni opazovan:
iskal je priložnost, da bi jo neopazovan pogledal
;
ko je bila neopazovana, se je ozirala po vseh kotih
nèopážen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
navadno v povedni rabi
ki ni opažen:
neopažen je odšel od doma
;
patrulja je neopažena obkolila hišo
/
njegovi pesniški poskusi so bili neopaženi
;
njegove zasluge niso ostale neopažene
nèopáženo
prisl.
:
neopaženo priti, zbežati
nèopážen
2
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni opažen, ni obit:
neopažene stene
nèoperabílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
med.
ki se ne da operirati:
neoperabilen karcinom
nèopíljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni opiljen:
neopiljen rob
/
knjiž.
neopiljeno pesniško delo
nèopísen
1
-sna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
knjiž.
nepopisen
:
izraz njenega obraza je bil neopisen
;
obšla so ga čudna, neopisna čustva
/
ekspr.
neopisna ljubezen, žalost
nèopísen
2
-sna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
jezikosl.,
v zvezi
neopisni čas
glagolska oblika, ki se ne tvori s pomožnim glagolom biti in neosebno
glagolsko obliko:
nèopisljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
nav. ekspr.
ki se ne da opisati:
ima čudne, neopisljive občutke
;
lepota pokrajine je neopisljiva
2.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
obšel jo je neopisljiv strah
;
veselje je bilo neopisljivo
nèopisljívo
prisl.
:
neopisljivo lep pogled
néoplatónik
-a
m
(
ẹ̑-ọ́
)
filoz.
pristaš neoplatonizma:
néoplatonízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
filoz.
filozofska smer med 3. in 6. stoletjem, ki obnavlja in razvija
Platonovo filozofijo:
neoplatonizem in gnosticizem
néoplázma
-e
ž
(
ẹ̑-ȃ
)
med.
skupek izrojenih celic kakega tkiva, novotvorba:
zdraviti neoplazme
nèoplojèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni oplojen:
neoplojena krava
♦
biol.
neoplojeno jajčece
nèoporéčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
1.
ki ni oporečen:
neoporečen dokaz
;
njegova trditev je bila neoporečna
/
njena obleka je bila vselej neoporečna
/
neoporečno vedenje
♦
šport.
neoporečna izvedba
izvedba, ki je popolnoma v skladu s tekmovalnimi pravili
2.
ki ima pozitivne lastnosti zlasti v moralnem pogledu:
neoporečen človek
;
idejno, politično neoporečen
/
ima neoporečno preteklost
;
pošteno, neoporečno življenje
nèoporéčno
prisl.
:
neoporečno živeti
;
stvar je bila neoporečno ugotovljena
nèoporéčnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̄
)
lastnost, značilnost neoporečnega:
neoporečnost dokazov, trditve
/
neoporečnost obleke
/
po svoji neoporečnosti je bil za to funkcijo najprimernejši
/
ideološka, moralna neoporečnost
nèoporekljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
star.
neoporečen
:
neoporekljiv dokaz
;
neoporekljiva resnica
/
njegovo vedenje je neoporekljivo
/
neoporekljiv človek
nèoporekljívo
prisl.
:
neoporekljivo dokazati
nèoportún
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
knjiž.
neprimeren
,
neumesten
:
neoportuno dejanje
;
pogajanja so opustili, ker so se jim zdela neoportuna
néopozitivízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
filoz.
filozofska smer v 20. stoletju, ki obnavlja in razvija pozitivizem:
predhodniki neopozitivizma
nèoprán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni opran:
čakal jo je kup neopranega perila
/
pog.
neoprani lasje
neumiti
nèopravíčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
1.
ki ni opravičen:
neopravičen izostanek od dela
♦
šol.
neopravičena ura
izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti
2.
publ.
neupravičen
:
neopravičen očitek, sum
nèopravíčeno
prisl.
:
neopravičeno odsoten
nèopravíčenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neopravičenega:
neopravičenost izostankov
//
publ.
neupravičenost
:
končno se je razkrila neopravičenost njegovih sumov
nèopravičljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da opravičiti:
neopravičljiv izostanek
;
neopravičljiva zamuda
/
neopravičljivo ravnanje, vedenje
nèopravičljívo
prisl.
:
neopravičljivo se vesti
nèoprávljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni opravljen:
čaka ga še dosti neopravljenega dela
/
živina je še neopravljena
nèopredeljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni opredeljen:
neopredeljen pojem
/
časovno neopredeljena umetnina
/
njegova čustva so ostala neopredeljena
/
neopredeljeni pisatelji
;
narodnostno, politično, razredno neopredeljen
nèopredeljêni
-a -o
sam.
:
neopredeljeni so nastopili samostojno
;
v njegovi poeziji je nekaj neopredeljenega
nèopredeljênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost neopredeljenega:
neopredeljenost pojava
/
časovna neopredeljenost dela
/
idejna, nazorska neopredeljenost
nèopredeljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da opredeliti:
zgodovinsko neopredeljiv pojav
/
blago neopredeljive barve
nedoločljive
;
sam.:
v njegovem bistvu je nekaj neopredeljivega
nèopredeljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neopredeljivega:
časovna neopredeljivost dogajanja
nèoprémljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni opremljen:
oddaja neopremljeno sobo
;
stanovanje je še neopremljeno
/
z učnimi pripomočki neopremljena šola
nèoprémljenost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost neopremljenega:
neopremljenost stanovanja
/
neopremljenost naselja z ustreznimi napravami
neoprén
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
umetna, pri zvišani temperaturi in v olju obstojna, težko vnetljiva
elastična snov:
zaščititi kabel z neoprenom
;
potapljaška obleka iz neoprena
nèoprézen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
nepreviden
2
,
nepazljiv
:
do nesreče je prišlo, ker so bili delavci neoprezni
/
z neopreznim prijemom je sprožil kamenje
nèoprézno
prisl.
:
neoprezno ravnati s čim
nèoprijemljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
nedoločljiv
,
neopredeljiv
:
neoprijemljiv pojav
/
neoprijemljiv dokaz
neprepričljiv
/
težko je bilo odgovoriti na tako neoprijemljivo vprašanje
nejasno
;
sam.:
v njegovi glasbi je nekaj neoprijemljivega
nèoprostljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da oprostiti:
neoprostljiva zamuda
/
neoprostljivo ravnanje
néorealístičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na neorealizem:
neorealistični filmi
;
neorealistična umetnost
/
neorealistične tendence
néorealízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
realistična filmska ali literarna smer po drugi svetovni vojni:
dokumentarnost neorealizma
/
italijanski neorealizem
nèorgáničen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
nelogičen
,
neutemeljen
:
neorganičen razvoj
nèorgáničnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
knjiž.
nelogičnost
,
neutemeljenost
:
neorganičnost razvoja
/
neorganičnost posameznih elementov v drami
nepovezanost, neskladnost
nèorganizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni organiziran:
neorganizirana dejavnost
;
neorganizirano delo
/
neorganizirana, neurejena skupina ljudi
/
pritegnili bodo še vse neorganizirane mladince
nèorganizíranost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neorganiziranega:
zaradi neorganiziranosti delo ni imelo zaželenega uspeha
/
neorganiziranost proizvodnje
/
govorili so o neorganiziranosti delavcev
nèorgánski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni organski:
organska in neorganska narava
/
neorgansko gnojilo
/
knjiž.
neorganski pojav, razvoj
♦
grad.
neorganska gradnja
gradnja, ki se ne sklada z okoljem
;
kem.
neorganske sestavine, snovi
anorganske sestavine, snovi
nèorgánsko
prisl.
:
neorgansko naturalističen prizor v drami
;
sam.:
nastanek organskega iz neorganskega
nèorientíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki se še ni orientiral, zlasti idejno:
mladi, neorientirani ljudje
/
biti idejno in kulturno neorientiran
nèorientíranost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neorientiranega človeka:
spis odkriva avtorjevo neorientiranost
;
kulturna, politična neorientiranost
/
neorientiranost takratne kritike je očitna
nèoriginálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni originalen:
neoriginalne ilustracije
/
neoriginalni pesniški poskusi
nèoriginálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost neoriginalnega:
neoriginalnost pesmi
/
očitali so mu neoriginalnost
nèorokavíčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
ki nima (nataknjenih) rokavic:
neorokavičeni prsti so mu na jeklu cepina otrpnili
●
knjiž.,
ekspr.
sprejeli so ga z neorokavičenimi rokami
neprijazno, nevljudno
néoromántičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-á
)
nanašajoč se na neoromantiko:
neoromantična umetnost
/
neoromantični motiv hrepenenja
néoromántik
-a
m
(
ẹ̑-á
)
predstavnik neoromantike:
Murn je izrazit neoromantik
néoromántika
-e
ž
(
ẹ̑-á
)
lit.
umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki obnavlja
nekatere romantične prvine:
nemški naturalizem je prehajal v neoromantiko
;
lirika neoromantike
/
neoromantika je gojila glasbeno dramo
nèosében
-bna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
ki ni oseben:
neosebne izkušnje
/
neoseben jezik, slog
/
neosebna umetnost
;
tematika njegovega dela je neosebna
/
neosebna kritika
objektivna
♦
jezikosl.
neosebna glagolska oblika
oblika, ki ne kaže glagolske osebe
2.
knjiž.
nedostopen
,
hladen
:
je zelo neoseben človek
/
neoseben pogled
/
njegov odnos do sodelavcev je zelo neoseben
nèosébno
prisl.
:
neosebno odgovarjati
;
glas ji je zvenel neosebno
nèosedlán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni osedlan:
neosedlan konj
nèoskrbován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni oskrbovan:
slabo oskrbovani in neoskrbovani objekti
/
neoskrbovana planinska koča
planinska koča, v kateri se dobi samo prenočišče
nèoskrúnjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni oskrunjen:
neoskrunjen spomenik
/
ekspr.
lepota je ostala neoskrunjena
/
ekspr.
neoskrunjena narava
nèoskrunljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ekspr.
ki se ne sme oskruniti, onečastiti:
neoskrunljive narodne svetinje
nèoslabljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni oslabljen:
nove, še neoslabljene čete
/
neoslabljena moč, volja
nèoslajèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni oslajen:
neoslajen sadni sok
;
neoslajena kava
nèosnován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
nav. ekspr.
neutemeljen
,
neupravičen
:
neosnovana trditev
/
neosnovan sum
nèosnovánost
-i
ž
(
ȅ-á
)
nav. ekspr.
neutemeljenost
,
neupravičenost
:
neosnovanost trditve
/
neosnovanost sumničenja
nèóster
-tra
tudi
-ôstra -o
prid.
(
ȅ-ọ́; ȅ-ọ́ ȅ-ó
)
ki ni oster:
neoster nož
/
neostro rezilo
/
neostri robovi
♦
fot.
neostri posnetek
posnetek, pri katerem posneti predmet, pojav ni jasno, razločno
viden
;
um.
neostra risba
risba, ki manj jasno izstopa od podlage
nèostrína
-e
ž
(
ȅ-í
)
fot.
lastnost, značilnost neostrega:
neostrina posnetka, slike
nèostvarljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
neuresničljiv
,
neizvedljiv
,
neizpolnljiv
:
načrt je nerealen, neostvarljiv
;
neostvarljiva ideja, zamisel
/
njegove želje so neostvarljive
nèosvéščen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni osveščen:
zaostal, neosveščen človek
;
neosveščena množica
/
idejno neosveščena pripoved
nèosvéščenost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost neosveščenega človeka:
pomanjkanje izobrazbe se kaže v neosveščenosti ljudi
nèosvetljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni osvetljen:
neosvetljeni del ploskve
;
neosvetljen prostor
♦
fot.
neosvetljeni film
nèosvínčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
v zvezi
neosvinčeni bencin
bencin brez dodanih svinčevih spojin:
proizvodnja neosvinčenega bencina
nèosvobojèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki (še) ni osvobojen:
neosvobojeno ozemlje
/
neosvobojeni narodi
/
vznes.
naši neosvobojeni bratje
nèosvojèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni osvojen:
neosvojena dežela
/
v tem gorovju je še dosti neosvojenih vrhov
/
ekspr.
ta hladna, neosvojena žena ga je vznemirjala
nèosvojljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da osvojiti:
neosvojljiva trdnjava
/
visoki, neosvojljivi vrhovi
/
ekspr.
ponosna, neosvojljiva ženska
nèoškodován
tudi
nèoškódovan -a -o
prid.
(
ȅ-á; ȅ-ọ̄
)
ki ni oškodovan:
neoškodovani kupci
neoteníja
-e
ž
(
ȋ
)
zool.
pojav, da se žival razmnožuje na stopnji ličinke:
neotenija pri človeški ribici in aksolotlu
nèotesán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
1.
ki ni otesan:
neotesan les
;
neotesani trami
2.
ekspr.
ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor:
neotesan, nekulturen človek
;
to so surovi, neotesani fantje
/
kot psovka
divjak neotesani
nèotesáno
prisl.
:
neotesano govoriti, se vesti
nèotesánec
-nca
m
(
ȅ-á
)
ekspr.
kdor zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor:
je velik neotesanec
/
kot psovka
pojdi že, ti neotesanec neotesani
nèotesánka
-e
ž
(
ȅ-á
)
ekspr.
ženska, ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje,
odpor:
neverjetno, kakšna neotesanka je to
nèotesánost
-i
ž
(
ȅ-á
)
ekspr.
lastnost človeka, ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja
neodobravanje, odpor:
očitali so mu neotesanost
/
to je velika neotesanost
nèotipljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da otipati:
zrak je neotipljiv
/
ekspr.
otipljivi in neotipljivi svet
/
ekspr.
neotipljivi dokaz
;
sam.:
resnica je nekaj neotipljivega
nèotipljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neotipljivega:
neotipljivost zraka
neotomízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
filozofska smer, ki obnavlja in razvija filozofijo Tomaža Akvinskega:
pripadniki neotomizma na Slovenskem
nèotróški
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni otroški:
neotroški glas
;
bled, neotroški obrazek
/
dekletce ima posebne, čisto neotroške navade
nèotróško
prisl.
:
neotroško resen, zamišljen otrok
;
sam.:
v njenih očeh je nekaj neotroškega
nèovíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni oviran:
neoviran promet
/
neoviran kulturni razvoj
/
človek mora biti v vsem neoviran
/
varno in neovirano življenje
ki poteka brez težav, ovir
nèovírano
prisl.
:
neovirano napredovati
nèovrgljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da ovreči:
to je neovrgljiv dokaz
;
neovrgljiva domneva, trditev
;
neovrgljivo dejstvo
/
neovrgljiva pravica
;
neovrgljiva resnica
//
nav. ekspr.
ki se ne da zanikati, zatajiti:
njegov vpliv na kulturni razvoj je neovrgljiv
nèovrgljívo
prisl.
:
neovrgljivo dokazati, potrditi
nèovŕžen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki ni ovržen:
dokaz je ostal neovržen
;
neovržena trditev
nèovŕžen
2
-žna -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
star.
neovrgljiv
:
neovržen dokaz
;
neovržna domneva
/
neovržna resnica
nèovŕžno
prisl.
:
neovržno dokazati
nèozavéščen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
nezaveden
,
neosveščen
:
neozaveščena mladina
nèozdráven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
star.
neozdravljiv
:
neozdravna bolezen
/
neozdraven bolnik
nèozdravljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da ozdraviti:
neozdravljiva bolezen, poškodba
/
težek, neozdravljiv bolnik
nèozdravljívo
prisl.
:
biti neozdravljivo bolan
nèozvóčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni ozvočen:
govoril je v neozvočeni dvorani
♦
film.
neozvočena kopija filma
nèožénjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
navadno v moškem spolu
neporočen
:
neoženjen moški
●
ekspr.
v svojih neoženjenih letih je veliko hodil v hribe
ko še ni bil poročen
nèožénjenec
-nca
m
(
ȅ-ẹ́
)
ekspr.
neporočen moški:
najraje je bil v veseli družbi neoženjencev
nèožénjenost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
stanje neporočenega moškega:
neoženjenost ga ni motila
NÉP
in
nép --
tudi
NÉP
in
nép -a
m
(
ẹ̑
)
krat.
ekonomska politika v Sovjetski zvezi pod Leninom v 20. letih 20.
stoletja:
nèpakíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni pakiran:
nepakirano blago
nèpáren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nasproten, drugačen od parnega:
neparni organi
;
neparne kosti, plavuti
/
hiše na levi strani ceste imajo neparne številke
lihe
♦
mat.
neparno število
liho število
nèparlamentáren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni parlamentaren:
neparlamentarna skupina
/
parlamentarne in neparlamentarne oblike boja
/
ekspr.
neparlamentarno izražanje, ravnanje
♦
polit.
neparlamentarna vlada
v nekaterih državah
vlada, ki ni odgovorna parlamentu, ni sestavljena iz članov
parlamenta
nèpártijec
-jca
m
(
ȅ-á
)
pog.,
v socializmu
kdor ni član Zveze komunistov Jugoslavije ali (komunistične) partije:
na sejo so povabili tudi nepartijce
nèpártijski
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
nanašajoč se na nepartijce:
nepartijske organizacije
/
nepartijski časopisi
nèpasterizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni pasteriziran:
prodajo nepasteriziranega mleka so prepovedali
nèpatétičen
-čna -o
prid.
(
ȅ ẹ́
)
ki ni patetičen:
nepatetične pesmi
;
uprizoritev je bila živa in nepatetična
/
nepatetičen človek
nèpázen
-zna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
knjiž.
nepazljiv
:
nepazen poslušalec
/
nepazno vedenje
nèpazljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni pazljiv:
nepazljiv poslušalec, učenec
/
nepazljivo branje
/
nepazljivo ravnanje z orožjem
nèpazljívo
prisl.
:
nepazljivo poslušati
nèpazljívec
-vca
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
nepazljiv človek:
v razredu je bilo precej nepazljivcev
nèpazljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepazljivega človeka:
nepazljivost učencev ga je pri pouku zelo motila
/
do nesreče je prišlo zaradi nepazljivosti uslužbencev
nèpáznost
-i
ž
(
ȅ-á
)
knjiž.
nepazljivost
:
nepaznost učencev
/
požar je nastal zaradi nepaznosti delavcev
nepázoma
prisl.
(
ȃ
)
zastar.
1.
zaradi nepazljivosti:
nepazoma je obstrelil prijatelja
2.
neopazno
:
rad bi se nepazoma splazil proč
nèpážnja
-e
ž
(
ȅ-á
)
knjiž.
nepazljivost
:
vzrok nesreče je bila nepažnja
/
čutil je, da jo je s svojo nepažnjo prizadel
nepozornostjo
nèpecljàt
-áta -o
prid.
(
ȅ-ȁ ȅ-ā
)
bot.
ki nima peclja;
sedeč
:
nepecljati cvet, list, plod
nèpedagóški
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni pedagoški:
nepedagoški ukrep
/
pedagoški in nepedagoški poklici
nèperiódičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni periodičen:
neperiodičen pojav
/
periodične in neperiodične publikacije
Néperjev
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
mat.,
v zvezi
Neperjev logaritem
logaritem z logaritemsko osnovo e:
nèperspektíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni perspektiven:
turistično neperspektivni kraji
nèperspektívnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neperspektivnega:
neperspektivnost take politike
nèpésnik
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
kdor ni pesnik:
pesniki in nepesniki
nèpésniški
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni pesniški:
vsakdanje, nepesniške besede
nèpietéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
ki mu manjka pietetnosti, pietete:
nepieteten človek
/
nepietetno dejanje
nèpísan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni pisan, ni zapisan:
pisano in nepisano leposlovje
//
nav. ekspr.
ki se uveljavlja z navado:
nepisani zakoni
;
nepisana pravila
nèpísmen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ne zna pisati in brati:
nepismeni ljudje
//
slabš.
ki kako stroko slabo pozna:
na tem področju je popolnoma nepismen
nèpísmeni
-a -o
sam.
:
organizirali so tečaj za nepismene
nèpísmenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
neznanje pisanja in branja:
odpraviti nepismenost
//
slabš.
slabo poznavanje kake stroke:
filmska, plavalna, politična nepismenost
nèpíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki ni piten:
ta voda je nepitna
/
nepitna voda
nèpláčan
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni plačan:
neplačano blago
;
opravili so veliko neplačanega dela
/
neplačan dolg, račun
/
neplačani dopust
dopust brez osebnih dohodkov
nèpláčano
prisl.
:
neplačano si prisvojiti kaj
nèplačevánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od plačevanja:
neplačevanje davkov, dolgov
nèplačílo
-a
s
(
ȅ-í
)
kar je nasprotno, drugačno od plačila:
neplačilo dolgov, računov
nèplačník
-a
m
(
ȅ-í
)
kdor česa ne plača ali noče plačati:
kronični neplačnik davkov
;
neplačnik najemnine
;
seznam neplačnikov
nèplaníran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
publ.
ki ni planiran:
neplaniran razvoj
;
neplanirana proizvodnja
nèplánski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
publ.
nenačrten
:
neplanska proizvodnja
;
neplansko delo
nèplánsko
prisl.
:
neplansko izkoriščati gozdove
nèplástičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
ki ni plastičen, ni nazoren:
neplastični filmski liki
;
neplastično predstavljanje življenja
nèplástičnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
knjiž.
lastnost, značilnost neplastičnega:
neplastičnost likov, predstav
nèplaválec
-lca
[
neplavau̯ca
in
neplavalca
]
m
(
ȅ-ȃ
)
kdor ni plavalec:
v razredu je precej neplavalcev
;
organizirali so tečaj za neplavalce
/
bazen za neplavalce
nèplemenít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
1.
ki mu manjka plemenitosti, dobrote:
nepošten in neplemenit človek
/
neplemenite misli, želje
;
neplemenito dejanje
/
evfem.
ima neplemenite namene
slabe
2.
ki ni najboljše kakovosti:
neplemenit les
/
neplemenita pasma, vrsta
3.
ki nima plemiškega naslova, ni plemiškega rodu:
plemeniti in neplemeniti meščani
♦
metal.
neplemenite kovine
;
obrt.
neplemenito krzno
nèplemeníto
prisl.
:
neplemenito ravnati s kom
nèplémič
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
kdor ni plemič:
plemiči in neplemiči
nèplémiški
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
nanašajoč se na neplemiče:
neplemiški rod
/
spopad med plemiško in neplemiško miselnostjo
nèplesálec
-lca
[
neplesau̯ca
tudi
neplesalca
]
m
(
ȅ-ȃ
)
kdor ni plesalec:
v dvorani je bilo več neplesalcev kot plesalcev
nèplóden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni ploden:
neploden moški
;
žena je bila neplodna
/
neplodna krava
jalova
/
neplodno drevo
/
neplodna zemlja
/
ekspr.
neplodno delo, razpravljanje
nèplódnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, stanje neplodnega:
neplodnost je večkrat posledica splavov
/
neplodnost krav
jalovost
/
ekspr.
idejna in kulturna neplodnost dobe
nèplôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ō
)
ki ni ploven:
jezero je bilo zaradi vetra skoraj neplovno
/
plovne in neplovne reke
nèpobárvan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni pobarvan:
nepobarvana klop, miza
/
ima naravne, nepobarvane lase
nèpobéljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni pobeljen:
zid je bil samo ometan in nepobeljen
;
nepobeljena hiša
nèpobíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
knjiž.
neovrgljiv
,
neizpodbiten
:
nepobiten dokaz
;
to je nepobitno dejstvo
/
nepobitna resnica
nedvomna
nèpobítno
prisl.
:
nepobitno dokazati
;
napovedi so nepobitno držale
/
ekspr.,
v povedni rabi
nepobitno je, da so doživeli neuspeh
nèpoboljšljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne more, noče poboljšati:
nepoboljšljiv hudodelec, tat
;
ti učenci so nepoboljšljivi
/
ekspr.
je nepoboljšljiv lažnivec
velik
●
ekspr.
kljub vsem razočaranjem je nepoboljšljiv idealist
je še zmeraj idealist
nèpoboljšljívec
-vca
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
nepoboljšljiv človek:
ta nepoboljšljivec je bil že večkrat obsojen in kaznovan
;
popuščati nepoboljšljivcem
/
vselej zamudi, nepoboljšljivec
nèpoboljšljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepoboljšljivega človeka:
otrokova nepoboljšljivost jo vznemirja
nepočákan
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
neučakan
:
ne bodite tako nepočakani, saj boste prišli vsi na vrsto
;
otroci so bili nepočakani in so mu z vprašanji segali v besedo
nepočákanec
-nca
m
(
ȃ
)
knjiž.
neučakan človek:
pred blagajno so se prerivali nepočakanci
nepočákanost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
neučakanost
:
njegova nepočakanost bi ga skoraj pogubila
/
ob misli na pohod jih je prevzela nepočakanost
;
srce mu je razbijalo od nepočakanosti
nepočákaven
-vna -o
prid.
(
ā
)
star.
neučakan
:
vozili so zelo hitro, ker je bilo dekle tako nepočakavno
nepočakljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
neučakan
:
upniki so postali nepočakljivi
nèpočesán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni počesan:
nepočesani lasje
/
vse dopoldne je hodila po stanovanju v jutranji halji in
nepočesana
nèpodaljšljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da, ne sme (časovno) podaljšati:
nepodaljšljiv rok, termin
nèpodjéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki mu manjka podjetnosti:
nepodjeten gospodar
/
ekspr.
tak mlad fant, pa tako nepodjeten
nèpodkletèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni podkleten:
nepodkleteni stanovanjski prostori
;
hiša je nepodkletena
nèpodkován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni podkovan:
nepodkovani konji
/
v hribe je šel v nepodkovanih čevljih
/
ekspr.
v slovnici je popolnoma nepodkovan
nèpodkúpen
-pna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
star.
nepodkupljiv
:
nepodkupen mož
/
v njem je veliko nepodkupnega ponosa
nèpodkupljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da podkupiti:
pošten, nepodkupljiv človek
/
biti nepodkupljivega značaja
nèpodkupljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepodkupljivega človeka:
cenijo ga zaradi njegove nepodkupljivosti
nèpodložèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni podložen:
ramena obleke so nepodložena
/
nepodloženi plašč
;
nepodloženo krilo
nèpodóben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni podoben:
dve zelo nepodobni zvezdi
/
ekspr.
če si ju nekaj časa gledal, si videl, da si nista popolnoma
nepodobna
sta si nekoliko podobna
nèpodóbnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nepodobnega:
ugotoviti podobnost ali nepodobnost stvari
/
ekspr.
nepodobnost med njima je manjša, kot bi si kdo mislil
nekoliko sta si podobna
nèpodožívljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
nedoživljen
,
nedoživet
:
njegov odnos do opisovanih oseb je papirnat, nepodoživljen
nèpodpís
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
dejstvo, da kaj ni podpisano, se ne podpiše:
razlogov za nepodpis pogodbe za zdaj še ni natančneje pojasnil
;
nepodpis sporazuma
nèpodpísan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni podpisan:
nepodpisan članek
;
nepodpisano pismo
/
nepodpisan člankar, pisatelj
nèpodpísnik
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
kdor česa, navadno uradnega, ne podpiše:
sporazum z več kot polovico podpisov bo veljal tudi za nepodpisnike
;
nepodpisnik peticije
nèpodpŕt
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki ni podprt:
padel je z nepodprte lestve
/
njegov predlog je ostal nepodprt
nèpodrêjanje
-a
s
(
ȅ-é
)
kar je nasprotno, drugačno od podrejanja:
nepodrejanje veljavnim družbenim normam
nèpodrejèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni podrejen:
biti nepodrejen
/
nepodrejena ljudstva
nèpodrejênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, stanje nepodrejenega:
gospodarska nepodrejenost
/
nepodrejenost oblasti določene države
nèpoétičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
nepesniški
:
vsakdanje, nepoetične besede
nèpogasljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da pogasiti:
nepogasljiv ogenj, požar
/
ekspr.
nepogasljiva žeja
zelo velika
nèpogléden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
zastar.
grd
,
neprikupen
:
nepogledno dekle
/
ima kozav, nepogleden obraz
nèpogójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
pravn.
ki ni pogojen:
nepogojna kazen
nèpogójno
prisl.
:
nepogojno obsojen
nèpogóst
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑ ȅ-ọ̄
)
ki ni pogost:
nepogosti obiski
/
take pripovedi so danes nepogoste
nèpogréšen
-šna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
star.
nepogrešljiv
:
to so nepogrešni ukrepi
/
stal je tam z nepogrešno cigareto v ustih
nèpogrešljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
nav. ekspr.
ki se ne da pogrešiti, pogrešati:
to je nepogrešljiv pripomoček pri delu
/
na tem mestu je res nepogrešljiv
/
hodila je pokonci, z nepogrešljivim sončnikom v rokah
●
ekspr.
svoje delo opravlja z nepogrešljivo natančnostjo
zelo veliko
2.
publ.
pravilen
,
natančen
:
predvidevanje se je izkazalo za nepogrešljivo
nèpogrešljívo
prisl.
:
nepogrešljivo sklepati
nèpogrešljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost nepogrešljivega:
govorili so o nepogrešljivosti nekaterih snovi za rast
/
publ.
bil je prepričan o nepogrešljivosti svojega stališča
nèpogŕnjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ŕ
)
ki ni pogrnjen:
sedli so za nepogrnjeno mizo
nèpogúmen
-mna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
ki mu manjka poguma, odločnosti:
fant je preveč nepogumen
/
knjiž.
do tega problema imajo nepogumen odnos
nèpojásnjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni pojasnjen, ni razložen:
nepojasnjene jezikovne posebnosti
;
nepojasnjena pravila igre
/
izginili so na nepojasnjen način
/
nepojasnjen zločin
nèpojasnjív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
nepojasnljiv
:
nepojasnjivo vedenje
/
v povesti se kaže neka nepojasnjiva moč
nèpojasnljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da pojasniti, razložiti:
v starih spisih so odkrili nekaj nepojasnljivih elementov
;
nepojasnljivi pojavi
/
njihovo stališče je nepojasnljivo
nèpojmljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
nerazumljiv
:
nepojmljiv pojav
;
nepojmljiva razlaga
/
njegova trditev je nepojmljiva
/
ekspr.
dela z nepojmljivim zanosom
nèpojmljívo
prisl.
:
bila je nepojmljivo vznemirjena in zbegana
nèpojmljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
knjiž.
nerazumljivost
:
nepojmljivost ideje, pojava
nèpoklícan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
nav. ekspr.
ki ni poklican, ni usposobljen za kaj:
za presojanje tega problema se čuti nepoklicanega
//
nepovabljen
,
nezaželen
:
prišlo je tudi nekaj nepoklicanih gostov
;
mednje je prišel nepoklican
//
neprimeren
,
nepravi
:
podatki so prišli v nepoklicane roke
nèpoklícano
prisl.
:
nepoklicano poučevati
nèpoklícanec
-nca
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
1.
kdor ni poklican, ni usposobljen za kaj:
takoj se vidi, da so se dela lotili nepoklicanci
//
kdor ni povabljen, ni zaželen:
prireditve se je udeležilo tudi nekaj nepoklicancev
2.
ničvreden, malovreden človek:
vmes je posegel neki nepoklicanec in ga umoril
nèpoklícen
-cna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni poklicen:
poklicna in nepoklicna dejavnost
/
nepoklicne igralske družine
nèpoklícno
prisl.
:
nepoklicno se ukvarjati s čim
nèpokòj
-ója
in
-ôja
m
(
ȅ-ȍ ȅ-ọ́, ȅ-ó
)
knjiž.
nemir
:
nepokoj v dvorani se je brž polegel
/
delati nepokoj
/
polastil se ga je nepokoj
/
njegov obraz izraža nepokoj
nèpokójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
knjiž.
nemiren
:
nepokojni mladi ljudje
/
postajal je vedno bolj nepokojen
/
človek nepokojnega duha
/
nepokojno morje
nèpokójno
prisl.
:
oči so nepokojno gledale proti vratom
nèpokončljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
star.
neuničljiv
:
energija je nepokončljiva
nèpokopán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni pokopan:
na bojišču so ležala nepokopana trupla
nèpokorávanje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od pokoravanja:
nepokoravanje odločbam, sklepom, zakonom
nèpokóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni pokoren:
biti nepokoren zakonom
/
star.
učitelj se je jezil nad nepokornimi učenci
neubogljivimi
nèpokórnež
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
ekspr.
nepokoren človek:
nepokorneže je oblast kaznovala
nèpokórnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nepokornega človeka:
njihova upornost in nepokornost jim je delala skrbi
/
nepokornost človeške narave
/
star.
starši so bili nejevoljni zaradi nepokornosti otrok
neubogljivosti
nepokórščina
-e
ž
(
ȅ-ọ̄
)
kar je nasprotno, drugačno od pokorščine:
nepokorščina in upor sta se širila med ljudmi
;
nepokorščina (proti) oblasti
/
star.
otroke so kaznovali zaradi nepokorščine
neubogljivosti
nèpokošèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki (še) ni pokošen:
vonj po nepokošeni travi
/
travniki so ostali nepokošeni
nèpokréten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
1.
zastar.
nepremičen
,
nepremakljiv
:
nepokretni del vrat
2.
ki se ne more premikati, hoditi:
v domu je precej nepokretnih oskrbovancev
nèpokrít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni pokrit:
še pozimi hodi nepokrit
;
nepokrita glava
/
hiša je še vedno nepokrita
/
pokrita in nepokrita skladišča
//
za katerega ni zagotovljeno plačilo, izplačilo:
nepokrit dolg
;
nepokrita izguba, škoda
/
nepokrit ček
nèpokvárjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni pokvarjen:
nepokvarjena živila
/
pošteni, nepokvarjeni mladi ljudje
;
dekle je videti nepokvarjeno
/
ekspr.
čisto, nepokvarjeno srce
nèpokvárjenost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nepokvarjenega:
nepokvarjenost živil
/
v tej odločitvi se kaže nepokvarjenost mladine
nèpokvarljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne pokvari:
s seboj so vzeli precej nepokvarljive hrane
;
nepokvarljivo blago
nèpolarizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
fiz.,
v zvezi
nepolarizirana svetloba
svetloba, ki nima določene smeri električnega polja:
nèpolítičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni političen:
nepolitična akcija
;
društvo je bilo nepolitično
/
članki nepolitične vsebine
/
politični in nepolitični jetniki
nèpôln
-a -o
[
nepou̯n
]
prid.
(
ȅ-ȏ ȅ-ó
)
ki mu nekoliko manjka do polnosti:
nepoln sod
/
nav. ekspr.:
na službo je čakal nepolnih šest mesecev
;
v nepolnih treh urah so prišli na vrh
/
nepolna razlaga pomena
♦
pravn.
nepolni delovni čas
delovni čas, ki traja manj kot 42 ur na teden
nèpôlnjen
-a -o
[
nepou̯njen
]
prid.
(
ȅ-ó
)
ki ni polnjen:
trdi, nepolnjeni bonboni
nèpolnoléten
-tna -o
[
nepou̯noletən
]
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki (še) ni polnoleten:
nepolnoletni otroci
nepomágan
-a -o
prid.
(
á
)
star.
nebogljen
:
zdel se ji je zelo nespreten in nepomagan
nèpomagljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
star.
nebogljen
:
nepripraven in nepomagljiv človek
;
v vsakdanjem življenju je zelo nepomagljiv
nèpomagljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
star.
nebogljenost
:
moral je priznati svojo nepomagljivost
nèpomémben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki ni pomemben:
nepomembna tekma
/
v tem času se je zvrstilo nekaj nepomembnih dogodkov
;
spregovorila sta nekaj nepomembnih besed
/
nepomemben človek
;
ekspr.
pri tem delu se jim je zdel nepotreben in nepomemben
/
publ.
pri odločanju je imel nepomembno vlogo
je malo vplival na odločitev
//
knjiž.,
ekspr.
majhen
,
neznaten
:
nepomembna količina
/
imela sta čisto nepomemben prepir
nèpomémbno
prisl.:,
v povedni rabi
kaj si misli pri tem, je nepomembno
nèpomémbnež
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
ekspr.
nepomemben človek:
zaničevan nepomembnež
;
imajo ga za nepomembneža
nèpomémbnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̄
)
lastnost, značilnost nepomembnega:
nezgoda jim je kljub nepomembnosti pokvarila izlet
/
zavedal se je svoje nepomembnosti
/
knjiž.
bolela ga je nepomembnost njegovega naroda
/
govoriti, pripovedovati nepomembnosti
nèpomíčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
nepremičen
:
pomična in nepomična okna
/
stal je tam brez besed in nepomičen
nèpomíčno
prisl.
:
nepomično je upiral oči v prijatelja
nèpomírjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni pomirjen:
ostal je nepomirjen
/
nepomirjen strah
/
nepomirjeni odnosi med ljudmi
nèpomirljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da, ne more pomiriti:
sosed je nepomirljiv
/
otroci so zelo nepomirljivi
/
nepomirljivo razburjenje
/
nepomirljiv vihar
/
publ.
nepomirljiv s stvarnostjo
2.
publ.
ki se pojavlja v zelo veliki stopnji, v močni obliki:
nepomirljiva borba
;
nepomirljivo nasprotje
/
nepomirljiv sovražnik
zelo velik, hud
nèpomirljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepomirljivega:
nepomirljivost sprtih strank
/
publ.
nepomirljivost nasprotij, stališč
nèpomít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni pomit:
nepomita posoda
;
nepomita okna
nèpomogljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
star.
nebogljen
:
neroden, nepomogljiv človek
/
plah, nepomogljiv pogled
nèponarejèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni ponarejen:
dokazali so, da je listina neponarejena
/
neponarejeni biseri
//
nepopačen
,
neizmaličen
:
čista, neponarejena resnica
;
neponarejena dejstva
nèponarejênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost neponarejenega:
neponarejenost listine
/
takrat je spoznal neponarejenost njene bolečine
nèponovljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da ponoviti:
taki poskusi so neponovljivi
;
spomini na neponovljivo preteklost
2.
ekspr.
ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti:
opis narave v romanu je neponovljiv
;
neponovljivo umetniško delo
3.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
doživel je neponovljivo srečo
;
neprecenljivo in neponovljivo bogastvo
/
izrekel je neponovljivo kletev
zelo nespodobno
nèponovljívo
prisl.
:
neponovljivo miniti
;
neponovljivo lep
;
sam.:
doživel je nekaj neponovljivega
nèpooblaščèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni pooblaščen:
nepooblaščeni organi
;
nepooblaščene osebe ne morejo prevzeti vrednostnih papirjev
/
za to izjavo je bil nepooblaščen
nèpooblaščêno
prisl.
:
nepooblaščeno razpolagati s čim
nèpopáčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
1.
ki ni popačen:
nepopačena oblika
/
učiti čist, nepopačen nauk
;
prikazal je nepopačeno stanje
2.
star.
nepokvarjen
,
neizprijen
:
je še nepopačen otrok
;
pošteno in nepopačeno ljudstvo
/
človek nepopačenega srca
nèpopísan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni popisan:
vzel je nepopisan list papirja in začel pisati
●
knjiž.,
ekspr.
otrok je še nepopisan list
je še brez globljih spoznanj, izkušenj
nèpopísen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
1.
nav. ekspr.
ki se ne da popisati, opisati:
imel je čudne, nepopisne občutke
;
to je bil nenavaden, nepopisen prizor
;
gozdovi so se prelivali v nepopisnih barvah
/
z vrha gore je nepopisen razgled
2.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
začutil je nepopisno grozo
;
zajelo jih je nepopisno navdušenje
nèpopísno
prisl.
:
nepopisno se razveseliti
;
nepopisno lepa pokrajina
nèpopisljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nepopisen
:
to je bil nepopisljiv občutek
/
ekspr.
nepopisljivo navdušenje, veselje
nèpopisljívo
prisl.
:
sporočilo ga je nepopisljivo užalostilo
nèpopít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni popit:
bilo mu je žal nepopitega vina
nèpoplačljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da poplačati:
nepoplačljivi dolgovi
●
knjiž.
poslušanje te skladbe je bilo nepoplačljivo doživetje
izredno, čudovito
nèpopôln
-a -o
[
nepopou̯n
]
prid.
(
ȅ-ȏ
)
ki ni popoln:
nepopoln naslov
;
predložili so še nepopolne podatke
;
knjižna zbirka je nepopolna
/
nepopoln uspeh
/
prijavili so se kandidati z nepopolno srednjo šolo
nedokončano
♦
ekon.
nepopolna konkurenca
konkurenca, za katero so značilne omejitve glede ponudbe in
povpraševanja
;
jezikosl.
nepopolni stavek
stavek, ki mu manjka povedek
;
mat.
nepopolno število
število brez zadnjih decimalk
;
soc.
nepopolna družina
družina, v kateri manjka eden od staršev
nèpopôlno
prisl.
:
nepopolno odgovarjati
nèpopôlnost
-i
[
nepopou̯nost
]
ž
(
ȅ-ȏ
)
lastnost, značilnost nepopolnega:
zaradi nepopolnosti podatkov škode ni bilo mogoče oceniti
/
razmišljal je o nepopolnosti človeške narave
nèpoprávljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki (še) ni popravljen:
nepopravljeni čevlji
/
čakale so ga nepopravljene šolske naloge
/
nepopravljena krivica ga je bolela
nèpopravljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da popraviti:
nepopravljiv stroj
/
položaj v podjetju je nepopravljiv
;
naredil je nepopravljivo napako
/
zgodila se mu je nepopravljiva krivica
/
nepopravljiva izguba, škoda
/
ekspr.
to bo imelo zanj nepopravljive posledice
/
je nepopravljiv prepirljivec
nèpopravljívo
prisl.
:
nepopravljivo pokvariti
;
nepopravljivo slab človek
;
sam.:
zgodilo se je nekaj nepopravljivega
nèpopravljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepopravljivega:
nepopravljivost stroja
/
nepopravljivost bolnikovega stanja
nèpopuláren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nav. ekspr.
ki ni popularen:
vlogo so zaupali precej nepopularnemu igralcu
/
nepopularno ime
/
publ.
končati nepopularno vojno
nezaželeno
nèpopulárnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
nav. ekspr.
lastnost nepopularnega človeka:
gibanje ni uspelo zaradi nepopularnosti voditelja
nèpopustljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki ne popusti:
dosleden, nepopustljiv vzgojitelj
;
do otrok je zelo nepopustljiv
;
nepopustljiv je v svojih zahtevah
/
nepopustljiva načela, stališča
/
nepopustljiva prizadevnost, vnema
vztrajna
2.
nenehen
,
neprestan
:
nepopustljiva bolečina
/
nepopustljiva skrb
nèpopustljívo
prisl.
:
nepopustljivo nasprotovati
;
nepopustljivo odklonilen odnos
nèpopustljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepopustljivega človeka:
bali so se ga zaradi njegove nepopustljivosti
;
nepopustljivost do samega sebe
;
nepopustljivost pri vzgoji
nèporáben
-bna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki se ne da porabiti:
neporabni predmeti
;
neporabna živila
nèporábljen
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki (še) ni porabljen:
neporabljen material so odpeljali
/
neporabljen dopust, kredit
nèporásel
-sla -o
tudi
nèporástel -tla -o
[
neporasəu̯; neporastəu̯
]
prid.
(
ȅ-ā ȅ-á
)
ki ni porasel:
neporasla pobočja
/
gladki, neporasli listi
nèporáščen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni poraščen:
neporaščen hrib
/
gladek, neporaščen obraz
nèporavnán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki (še) ni poravnan, ni plačan:
neporavnan dolg, račun
/
neporavnan spor
/
neporavnana krivica
●
ekspr.
imata še neporavnane račune
še nista poravnala medsebojnih navzkrižij; imata še medsebojne
obveznosti
neporéden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
malovreden
,
ničvreden
:
imel je zelo neporednega sina
nèporočèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni poročen:
neporočen moški
;
tri sestre so poročene, ena pa neporočena
nèporočênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
stanje neporočenega človeka:
pravoslavna in evangeličanska cerkev ne zahtevata neporočenosti za
duhovnike
;
potrdilo o neporočenosti
nèporúšen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ū
)
ki ni porušen:
neporušena hiša
nèporúšen
2
-šna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
neporušljiv
:
utrdba se je zdela neporušna
/
neporušen mir
nèporušljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da porušiti:
utrdba je s klasičnim orožjem neporušljiva
/
ekspr.
neporušljiva enotnost
nèporušljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neporušljivega:
neporušljivost utrdbe
/
ekspr.
neporušljivost njenega zaupanja ga je hrabrila
nèposedujóč
tudi
nèposedujòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
publ.,
v socializmu,
navadno v zvezi
neposedujoči razred
delavski razred, proletariat:
izkoriščanje neposedujočega razreda v kapitalizmu
nèposeján
-a -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki ni posejan:
nezorana in neposejana njiva
nèposékan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni posekan:
neposekano drevo
/
ima več arov neposekanega gozda
nèposéljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni poseljen:
neposeljene gorske doline
nèposéljenost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
značilnost neposeljenega:
neposeljenost severnih delov celine
nèposlôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
1.
ki ni v zvezi s posli:
neposlovni obiskovalci
;
neposlovne dejavnosti
;
poslovne in neposlovne obveznosti
2.
ki ni v skladu s pravili poslovanja:
imeti neposloven odnos do strank
;
prispevek ustvarja vtis o neracionalnosti in neposlovnih odločitvah
podjetja
nèposlúh
-a
m
(
ȅ-ȗ
)
publ.
kar je nasprotno, drugačno od posluha, čuta:
zapis izpričuje avtorjev neposluh za umetnost te vrste
nèposlúšen
-šna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
neubogljiv
:
ne more ga biti vesela, trmast in neposlušen otrok je
/
uporni, neposlušni mladi ljudje
nepokorni
nèposlúšnež
-a
m
(
ȅ-ȗ
)
ekspr.
neubogljiv človek, zlasti otrok:
mati se je neprenehoma jezila nad neposlušneži
/
upornike in neposlušneže so strogo kaznovali
nepokorne ljudi
nèposlúšnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
neubogljivost
:
starši so ga večkrat opominjali zaradi njegove neposlušnosti
/
neposlušnost do učitelja se je stopnjevala
/
do nesoglasij v stranki je prišlo zaradi upornosti in
neposlušnosti posameznikov
nepokorščine
nèposnemljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da posnemati:
neposnemljiv način, poskus
;
jezik njegovega romana je neposnemljiv
/
ekspr.:
ta slikar je v barvni tehniki neposnemljiv
;
neposnemljivo literarno delo
●
ekspr.
dekle neposnemljive miline
nepopisne, neizmerne
nèposnemljívo
prisl.
:
neposnemljivo prikazati kaj
;
neposnemljivo lep prizor
nèposnét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni posnet:
neposneto mleko
nèposprávljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni pospravljen:
miza je polna nepospravljene posode
/
nepospravljena soba
/
nepospravljeni pridelki
nèposréden
-dna -o
prid.
, nèposrédnejši
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega:
neposreden stik, vpliv
;
ostra beseda je bila neposreden vzrok za prepir
;
ostali so v neposredni zvezi z zaledjem
/
ima neposredne dokaze za njihovo krivdo
/
neposredni poslušalci koncerta
ki so navzoči pri koncertu
/
neposredni radijski prenos tekme
prenos s tekmovališča istočasno s tekmo
;
neposredna razsvetljava
razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na
osvetljeno ploskev
;
nekatere rastline ne prenesejo neposrednega sonca
//
ki ima odkrit, sproščen odnos do okolja:
zelo neposreden človek je
/
želel si je bolj neposrednega pogovora z očetom
2.
ki je zelo malo oddaljen
a)
krajevno:
stanuje v neposredni bližini avtobusne postaje
b)
časovno:
vse se bo pojasnilo v neposredni prihodnosti
//
ki se lahko zgodi v določenem položaju, ob določenem času:
neposredna vojna nevarnost je minila
/
rešil ga je iz neposredne nevarnosti
♦
biol.
neposredni prednik
;
neposredna delitev
delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome
;
ekon.
neposredni proizvajalec
proizvajalec, ki dela v proizvodnji in ustvarja materialne dobrine
;
neposredna menjava
menjava, ki poteka po načelu blago za blago
;
jezikosl.
neposredni predmet
predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku
;
mat.
neposredni dokaz
dokaz, pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih
resnic
;
ped.
neposredna metoda
učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika
;
polit.
neposredna demokracija
demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni
političnih strank kot vmesnega člena
;
pravn.
neposredni davek
davek od dohodkov in premoženja
;
neposredna volilna pravica
pravica voliti brez posrednika
;
neposredne volitve
;
ptt
neposredna zveza
zveza brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in
telegrafskih central
nèposrédno
prisl.
:
vedno govori zelo neposredno
;
neposredno voliti
;
neposredno vprašati
;
biti neposredno odgovoren
;
dobiti kaj neposredno iz tovarne
;
publ.:
neposredno po vojni
takoj
;
neposredno pred odhodom
tik
nèposrédnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost neposrednega:
neposrednost tujih vplivov je dokazana
/
živa, ljudska neposrednost
/
neposrednost njegovega članka jih je presenetila
/
predstavo je režiser oblikoval z veliko neposrednostjo
nèpostáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
star.
nezakonit
:
nepostavno dejanje, ravnanje
nèpostávnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
star.
nezakonitost
:
nepostavnost ravnanja
/
zagrešiti nepostavnosti
nèpostlán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni postlan:
nepostlana postelja
nèposušèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni posušen:
neposušena barva
;
še neposušeno seno
nèposvečèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
rel.
ki ni posvečen:
še neposvečeni slušatelji teologije
/
pokopali so ga v neposvečeno zemljo
●
publ.
pismo mora ostati neznano neposvečenim ljudem
neprimernim, nepravim
;
publ.
neposvečen opazovalec bi si dogodek lahko drugače razlagal
nepoučen
nèpoškodován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni poškodovan:
nepoškodovan stroj
;
hiša je ostala pri bombardiranju nepoškodovana
/
v nesreči so bili le štirje potniki nepoškodovani
nèpoštèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni pošten:
ne druži se z njim, nepošten človek je
/
nepoštena igra, kupčija
;
nepošteno dejanje
/
evfem.
ima nepoštene namene
slabe
nèpoštenják
-a
m
(
ȅ-á
)
ekspr.
nepošten človek:
s tem se je izkazal nepoštenjaka
nèpoštênje
-a
s
(
ȅ-é
)
knjiž.
nepoštenost
:
verjetno se je zmotil, takega nepoštenja ni zmožen
nèpoštênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost nepoštenega človeka:
njegova nepoštenost je že znana
/
službo je izgubil zaradi nepoštenosti
/
nepoštenost takih odnosov
nèpotekljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
neizčrpen
,
neizčrpljiv
:
nepotekljive zaloge
/
nepotekljiv vir znanja
nèpotešèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
1.
ki ni potešen:
nepotešen otrok
/
nepotešena jeza, žalost
/
nepotešeno srce
//
knjiž.
neizpolnjen
,
neuresničen
:
njegove želje so ostale nepotešene
;
močno, nepotešeno hrepenenje
2.
knjiž.
(spolno) nèzadovoljèn:
ob njem je ostala nepotešena
/
nepotešena kri, sla
nèpotešênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
stanje nepotešenega človeka:
otrokova nepotešenost
/
duhovna nepotešenost
/
knjiž.
njena spolna nepotešenost
nezadovoljenost
nèpotešljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da potešiti:
v svoji žalosti je nepotešljiv
/
obšla ga je nepotešljiva jeza
/
knjiž.
nepotešljiva želja
neizpolnljiva, neuresničljiva
//
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
nepotešljiv pohlep
;
nepotešljiva ženska radovednost
;
njegovo sovraštvo je nepotešljivo
nèpotešljívo
prisl.
:
nepotešljivo jokati
;
nepotešljivo jezen, žalosten
nèpotešljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepotešljivega:
nepotešljivost njegove žalosti jih je skrbela
/
ekspr.
nepotešljivost sovraštva
nepotízem
-zma
m
(
ī
)
dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom:
tipični, učbeniški primeri nepotizma
;
namigi, obtožbe, očitki o nepotizmu
;
korpucija, klientelizem in nepotizem
/
politični, znanstveni nepotizem
nèpotolažljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da potolažiti:
v svoji žalosti je nepotolažljiv
nèpotolažljívo
prisl.
:
še dolgo je nepotolažljivo jokal
nèpotopljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da, ne more potopiti:
nepotopljiv čoln
;
ta ladja je veljala za nepotopljivo
nèpotopljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepotopljivega:
nepotopljivost čolna, ladje
nèpotréba
-e
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od potrebe:
umetnost je zanj nepotreba
/
zatekali so se k njemu v potrebi in nepotrebi
/
star.
razburja se čisto po nepotrebi
po nepotrebnem
nèpotrében
-bna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
1.
ki ni potreben:
ti podatki so nepotrebni
;
nepotrebne stvari
;
njegova pomoč je nepotrebna
;
ekspr.
to so nepotrebne novotarije
/
pri tem delu si nepotreben
/
sonce je posijalo in plašč mu je postal nepotreben
/
ta pogovor je bil nepotreben
2.
ekspr.
nastal brez pravega vzroka ali podlage:
to so čisto nepotrebne napake
;
s tem si dela nepotrebne težave
●
evfem.
glej, da ne pride do nepotrebnih besed
do prepira, spora
nèpotrébno
prisl.
,
v povedni rabi
:
nepotrebno je govoriti o tem
nèpotrébni
-a -o
sam.
:
podporo so dobili potrebni in nepotrebni
;
po nepotrebnem sem šel tja
;
po nepotrebnem se jeziš
nèpotrébnež
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
ekspr.
nepotreben, nekoristen človek:
le kaj nam koristijo ti leni nepotrebneži
nèpotrébnica
-e
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
ekspr.
nepotrebna, nekoristna ženska:
gledajo jo kot kako nepotrebnico
nèpotrébnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nepotrebnega:
dokazoval je nepotrebnost tujk
/
ekspr.
hudo mu je bilo ob spoznanju svoje nepotrebnosti
/
knjiž.
kupovati nepotrebnosti
nepotrebne stvari
nèpotŕgan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki ni potrgan, ni obran:
na drevju je še veliko nepotrganega sadja
nèpotŕjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ŕ
)
ki ni potrjen:
nepotrjena listina
/
nepotrjena pravica
/
nepotrjene vesti
/
publ.
po nepotrjenih poročilih je bilo v nesreči veliko ranjenih
nèpotróšen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni potrošen, ni porabljen:
nepotrošen denar
/
razdeliti še nepotrošeni ostanek
nèpotróšen
2
-šna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
nasproten, drugačen od potrošnega:
potrošni in nepotrošni material
/
potrošna in nepotrošna proizvodnja
nèpotrpežljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki mu manjka potrpežljivosti:
nepotrpežljiv bolnik
/
za tako drobno delo je preveč nepotrpežljiv
;
zelo nepotrpežljiva je z otroki
/
ekspr.
ves nepotrpežljiv ga je priganjal k odhodu
nèpotrpežljívo
prisl.
:
nepotrpežljivo čakati, poslušati
nèpotrpežljívec
-vca
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
nepotrpežljiv človek:
ob vdanem trpljenju drugih bolnikov je spoznal, kakšen
nepotrpežljivec je
/
komaj so pomirili nepotrpežljivca
nèpotrpežljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepotrpežljivega človeka:
zaradi njegove nepotrpežljivosti ga je težko negovati
/
ekspr.
komaj je obvladoval svojo nepotrpežljivost
nestrpnost, neučakanost
nèpotvórjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
1.
nepopačen
,
neizmaličen
:
širiti nepotvorjen nauk
;
govoriti nepotvorjeno resnico
;
izvirno, nepotvorjeno besedilo
;
ekspr.
to so nepotvorjena dejstva
2.
knjiž.
resničen
,
iskren
:
njegov obraz je izražal nepotvorjeno žalost
;
njegova čustva so nepotvorjena
●
knjiž.
zgodbe iz nepotvorjenega življenja
naravnega, preprostega
nèpoučèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni poučen, ni seznanjen s čim:
nepoučeni bolniki se takega zdravljenja bojijo
;
hotel je vplivati na odločitev nepoučenih ljudi
;
biti nepoučen o kakem dogodku
//
knjiž.
ki se na kako področje, stroko slabo spozna:
nepoučen bralec avtorjevih misli ne bo doumel
;
v literaturi je nepoučen
;
sam.:
nepoučeni so bili prepričani, da ima prav
nèpoučênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
stanje nepoučenega človeka:
krivico so mu storili zaradi nepoučenosti
/
presenetila ga je nepoučenost teh ljudi
nèpoučljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da poučiti:
ti novinci so zelo nepoučljivi
nèpoudárjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni poudarjen:
nepoudarjeni toni
♦
jezikosl.
nepoudarjene besede v stavku
nèpovábljen
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni povabljen:
povabljeni in nepovabljeni udeleženci kongresa
;
sklenila je, da nepovabljena ne gre več v to hišo
/
ekspr.
upam, da nisem nepovabljeni gost
nezaželeni
nèpovédan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
ki ni povedan, ni izrečen:
nezaupanje je čutil iz njenega pogleda in iz nepovedanih besed
/
ekspr.
z njo je odšlo veliko nepovedanih pravljic
nèpovézan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni povezan, ni v medsebojni zvezi:
nepovezane delovne skupine
/
nepovezane akcije niso uspele
/
orožje je zbiral sam, nepovezan z organizacijo
/
kraji so v tej deželi daleč narazen in nepovezani
//
ki ni strnjen, ni zaokrožen v celoto:
nepovezano literarno delo
/
njeni stavki so bili zmedeni, nepovezani
nèpovézano
prisl.
:
nepovezano pripovedovati
nèpovézanost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nepovezanega:
vzrok za neuspeh je medsebojna nepovezanost posameznih dejavnosti
;
zaradi nepovezanosti z vodstvom se akcija ni posrečila
/
nepovezanost v njegovem pripovedovanju
nèpovezovánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
publ.
kar je nasprotno, drugačno od povezovanja:
odpravljati nepovezovanje osebnih dohodkov z rezultati pri delu
/
nadaljevati politiko nepovezovanja v bloke
nèpovóljen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
knjiž.
slab
,
nezadovoljiv
:
nepovoljen izid tekmovanja
;
nepovoljne gospodarske razmere
/
nepovoljne ocene
/
dobiti nepovoljen odgovor
negativen, odklonilen
nèpovóljno
prisl.
:
nepovoljno vplivati
/
zastar.
nepovoljno izobražen
nezadostno
nèpovračljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da povrniti:
nepovračljiva izguba, škoda
//
ki se ne more vrniti;
nepovrnljiv
:
nepozabne, nepovračljive ure
nèpovràt
in
nèpovrát -áta
m
(
ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ
)
knjiž.,
v prislovni rabi,
v zvezi
v nepovrat
izraža, da se kaj ne vrne, ne ponovi:
izginiti, izgubiti se v nepovrat
;
njegov svet je utonil v nepovrat
●
vznes.
mnogi izmed njih so že odšli v nepovrat
so umrli
nèpovráten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki se ne more vrniti;
nepovrnljiv
:
nepovratni časi, trenutki
;
nepovratna preteklost
●
knjiž.,
ekspr.
nepovratni kraji
zelo oddaljeni
;
vznes.
odšli so na nepovratno pot
umrli so
nèpovrátno
prisl.
:
nepovratno miniti, oditi
nèpovrátnost
-i
ž
(
ȅ-ā
)
nepovrnljivost
:
minljivost in nepovratnost časa
/
knjiž.
izgubiti se v nepovratnost
nèpovŕnjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ŕ
)
ki ni povrnjen:
nepovrnjeni stroški
/
nepovrnjene žaljivke
nèpovrnljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da povrniti:
nepovrnljiva izguba, škoda
//
ki se ne more vrniti:
nepovrnljivi mladostni časi
/
nepovrnljiv razvoj
nèpovrnljívo
prisl.
:
nepovrnljivo miniti
nèpovrnljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepovrnljivega:
nepovrnljivost časa
/
sekunde so se leno odmikale v nepovrnljivost
nèpozáben
-bna -o
prid.
(
ȅ-á
)
nav. ekspr.
ki se ne da pozabiti:
nepozaben dogodek, kraj, vtis
;
dolgo je žaloval za svojo nepozabno materjo
nèpozábno
prisl.
:
doživetje se mi je nepozabno vtisnilo v spomin
;
to so bili nepozabno lepi dnevi
zelo lepi
nèpozábljen
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni pozabljen:
žalovati za nepozabljenim človekom
/
nepozabljena mladost
nèpozabljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
zastar.
nepozaben
:
nepozabljiv dogodek
;
oče je nepozabljiv
nèpoznàn
in
nèpoznán -ána -o
prid.
(
ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-á
)
1.
ki ni poznan:
do zdaj nepoznani problemi
;
nepoznana groza
;
nova, še nepoznana ljubezen
/
nepoznano življenje
/
roman nepoznanega pisatelja
nepomembnega
2.
star.
neznan
2
:
hodil je po nepoznanih krajih
;
poznani in nepoznani ljudje
;
to nam je nepoznano
;
sam.:
srečanje z nepoznanimi
nèpoznánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od poznanja:
nepoznanje resničnih vzrokov ga je privedlo do napačne presoje
;
nepoznanje zakonov in odredb
/
tako mnenje je izviralo iz nepoznanja razmer
nèpoznaválec
-lca
[
nepoznavau̯ca
tudi
nepoznavalca
]
m
(
ȅ-ȃ
)
kdor ni poznavalec:
nepoznavalci glasbe, umetnosti, zgodovine
/
na nepoznavalce razmer je njegova izjava naredila neprijeten vtis
nèpoznávanje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od poznavanja:
nepoznavanje položaja in razmer
;
nepoznavanje stvari, sveta, življenja
;
nepoznavanje zakonov ne opravičuje njegovega dejanja
nèpozóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki mu manjka pozornosti:
biti nepozoren do staršev
//
nepazljiv
:
nepozorni gledalci so to podrobnost prezrli
/
knjiž.
nepozorno poslovanje
malomarno
nèpozórnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nepozornega človeka:
njegova nepozornost do matere
//
nepazljivost
:
nepozornost poslušalcev je predavatelju jemala pogum
nèpozván
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
zastar.
nepovabljen
,
nezaželen
:
prišlo je tudi nekaj nepozvanih gostov
;
pridružil se jim je nepozvan
nèpožét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni požet:
nepožeto žito
/
stopal je počasi med nepožetimi njivami
nèpráktičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni praktičen:
biti nepraktičen
/
ta način je precej nepraktičen
neprimeren
nèpráktičnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nepraktičnega človeka:
to dokazuje njegovo nepraktičnost
/
nepraktičnost notranje razporeditve
nèprálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nasproten, drugačen od pralnega:
pralno in nepralno blago
nèpràv
prisl.
(
ȅ-ȁ
)
knjiž.
izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo;
narobe
,
napačno
:
neprav presoditi, ravnati
/
ekspr.:
ni ji neprav, da jo obiskuje
;
nima tako zelo neprav
●
elipt.,
knjiž.
šteli so ga – prav ali neprav – za nasprotnika
naj je bilo prav ali ne
;
sam.,
v zvezi s
prav
:
vsak ima svoj prav in neprav
;
ni mu mar za prav ali neprav
nèprávdanski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
star.
nenavaden
,
čuden
:
to je nepravdanski človek
/
velika, nepravdanska senca
/
nepravdansko vedenje
neprimerno
nèprávden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
pravn.
ki se ne rešuje s pravdo:
nepravdna zadeva
/
nepravdni postopek
nèpráven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki ni praven:
nepravni spisi
;
nepravne vede o kriminaliteti
nèprávi
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni pravi:
dal mu je neprave podatke
;
navedel je nepravi vzrok za svojo odsotnost
/
ekspr.
kdor spremlja človeka samo v sreči, je nepravi prijatelj
/
s svojo prošnjo je prišel ob nepravem času
;
lotiti se česa z nepravimi pripomočki, z neprave strani
/
šli so po nepravi poti
;
pismo je prišlo v neprave roke
/
ogrlica iz nepravih biserov
/
piti nepravo kavo
pijačo iz kavnega nadomestka
;
neprava svila
umetna svila
●
ekspr.
obrnil si se na nepravi naslov
v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
♦
anat.
neprava rebra
trije pari reber, ki se stikajo s sedmim parom reber
;
geom.
neprava premica, ravnina, točka
neskončno oddaljena premica, ravnina, točka
;
jezikosl.
nepravi predlogi
samostalniki in prislovi v predložni funkciji
;
mat.
nepravi ulomek
ulomek, pri katerem je števec večji od imenovalca
;
sam.:
ločiti pravo od nepravega
nèpravíca
-e
ž
(
ȅ-í
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od pravice:
to je vprašanje pravice in nepravice
nèpravíčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki ni pravičen:
nepravična ocena
/
nepravični ljudje
nèpravíčnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
lastnost, značilnost nepravičnega:
nepravičnost ocene, presoje
/
socialna nepravičnost
nèpravílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni pravilen:
nepravilen nos
;
imeti nepravilen obraz
/
nepravilna drža, rast
;
nepravilna oblika česa
;
nepravilna prehrana
/
nepravilno utripanje srca
neenakomerno
/
saditi v nepravilnih razdaljah
neenakih
/
nepravilen postopek
;
nepravilno poslovanje, ravnanje
//
evfem.
napačen
,
zmoten
:
nepravilni rezultati, zaključki
;
dati nepravilne informacije
/
nepravilni podatki
♦
jezikosl.
nepravilni glagoli
pri katerih nekatere njihove oblike niso enostavno predvidljive iz
drugih
;
lov.
nepravilni deseterak
deseterak, ki ima na enem rogu pet, na drugem pa manj odrastkov
nèpravílno
prisl.
:
nepravilno razlagati določbe
;
nepravilno ocenjeno delo
;
sam.:
vsi so videli v tem nekaj nepravilnega
nèpravílnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nepravilnega:
nepravilnost rasti
/
nepravilnost postopka, ravnanja
//
evfem.
napaka
,
pomanjkljivost
:
na stavbi so odkrili precej nepravilnosti
;
odpraviti nepravilnosti v poslovanju
/
v članku so razne nepravilnosti
neresnične, netočne navedbe
nèpravočásen
-sna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni pravočasen:
nepravočasna pritožba, reklamacija
/
zaradi nepravočasnega popravila je nastala velika škoda
nèpravosláven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni pravoslaven:
pravoslavni in nepravoslavni Slovani
nèpravovéren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
za pripadnike določene veroizpovedi
ki ne priznava v celoti sprejetih, ustaljenih verskih dogem,
predpisov:
nepravoveren musliman
;
pren.,
ekspr.
nepravoveren ideolog
;
nepravoverno mnenje
nèprávšen
-šna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
star.
nepravilen
,
nenavaden
:
tako nepravšno stanje je dolgo trajalo
/
čeprav je nepravšen človek, tega ne bi naredil
malovreden, ničvreden
nèpre...
predpona v imenskih sestavljenkah in prislovih
(
ȅ
)
za omejevanje, zmanjševanje visoke ali presežne stopnje:
neprehud, nepreobširen, nepreobširnost, nepreprijazno
nèprebáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
neprebavljiv
:
neprebavna hrana, snov
/
neprebavno čtivo
nèprebávljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni prebavljen:
neprebavljena hrana, jed
/
ekspr.
nove, še neprebavljene ideje
nèprebavljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da prebaviti:
neprebavljiva hrana, jed, snov
//
ekspr.
slab
,
nekvaliteten
:
na hitro je skuhala neko neprebavljivo juho
/
sentimentalna, neprebavljiva povest
nèprebavljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neprebavljivega:
neprebavljivost nekaterih snovi
nèpreberljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
nečitljiv
:
nepreberljiv podpis
nèprebójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
ki se ne da prebiti:
prihiteli so policisti v neprebojnih oblekah
/
neprebojno steklo
/
ekspr.
neprebojen obkolitveni obroč
nèprebójnost
-i
ž
(
ȅ-ọ̄
)
lastnost, značilnost neprebojnega:
neprebojnost zidov
nèprebrán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni prebran:
časopis je ostal na mizi neprebran
;
neprebrano pismo
/
fižol je še neprebran
●
on ji je kot neprebrana knjiga
ne pozna njegovih lastnosti
nèprebúden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
knjiž.,
ekspr.
trden
,
globok
:
s težavo ga je zbudila iz neprebudnega spanja
●
knjiž.,
ekspr.
padli so pod kroglami in obležali neprebudni
mrtvi
nèprebujèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni prebujen, ni zbujen:
vzela je še neprebujenega otroka s postelje
/
neprebujena narava
/
neprebujene človekove sile
//
knjiž.
nezaveden
,
neosveščen
:
preprosti, neprebujeni ljudje so se nenadoma znašli pred veliko
preizkušnjo
;
politično neprebujene množice
/
neprebujena narodna zavest
nèprebujênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
knjiž.
nezavednost
,
neosveščenost
:
kulturna, politična neprebujenost naroda
;
taka miselnost je posledica njihove neprebujenosti
nèprecenljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nav. ekspr.
ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost:
njegove zasluge so neprecenljive
;
neprecenljivo delo
/
naredil mu je neprecenljivo uslugo
zelo veliko
/
zbrano gradivo je neprecenljivega pomena, neprecenljive vrednosti
nèprecenljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost neprecenljivega:
zavedali so se neprecenljivosti njegovega dela
nèprecízen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni precizen:
neprecizni merilni instrumenti
/
neprecizno izražanje
nèprecíznost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nepreciznega:
nepreciznost merilne priprave
/
nepreciznosti v podatkih
nèprečíščen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni prečiščen:
neprečiščen sladkor
;
neprečiščeno olje
/
knjiž.
neprečiščeni nazori
nejasni, neizoblikovani
nèprečíščenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neprečiščenega:
neprečiščenost sladkorja
/
knjiž.:
neprečiščenost besedila
;
neprečiščenost formulacij
nejasnost, neizoblikovanost
nèpredélan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni predelan:
predelana in nepredelana zelenjava
/
nepredelana učna snov
/
nepredelane surovine
nèpredíren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
1.
ki se ne da predreti:
nepredirna plast
2.
skozi katerega se ne da priti:
nepredirna gneča
;
nepredirno grmovje
;
pren.,
ekspr.
zavil se je v neprediren molk
//
ekspr.
skozi katerega se težko vidi:
nepredirna megla, tema
;
pren.
neprediren človek
;
njegov nepredirni obraz ni izražal čustev
●
knjiž.,
ekspr.
nepredirna zasnova drame
neprodorna, nedomiselna
nèpredírnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost nepredirnega:
nepredirnost megle jih je zelo ovirala
/
obraz, skrivnosten v svoji nepredirnosti
nèpredlóžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
jezikosl.
ki se ne rabi s predlogom:
nepredložni predmet
nèpredméten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni predmeten:
nepredmetna miselnost
●
knjiž.
nepredmeten strah
neutemeljen, neupravičen
♦
šol.
nepredmetni pouk
pouk, ki ni razdeljen po predmetih; celostni pouk
;
um.
nepredmetno slikarstvo
abstraktno slikarstvo
nèprédnosten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
avt.,
v zvezi
neprednostna cesta
cesta, na kateri vozila nimajo prednosti pred vozili z drugih cest:
pripeljal je po neprednostni cesti
nèpredrámen
-mna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
knjiž.,
ekspr.
trden
,
globok
:
nepredramno spanje
nèpredŕt
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki ni predrt:
nepredrta žoga
/
nepredrti mehur na nogi se mu je ognojil
nèpredstavljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki si ga ni mogoče predstavljati:
nepredstavljivo vesolje
/
ekspr.
znašel se je v nepredstavljivem položaju
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
to so nepredstavljive razdalje
;
nepredstavljiva sila
;
opravili so nepredstavljivo delo
nèpredstavljívo
prisl.
:
jezik se je nepredstavljivo razvil
;
nepredstavljivo velika sila
nèpredúšen
-šna -o
prid.
(
ȅ-ū ȅ-ȗ
)
ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine:
nepredušna posoda
//
ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe;
neprepusten
:
nepredušna plastična obloga
nèpredúšno
prisl.
:
nepredušno zapreti
nèpredvíden
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni predviden:
ta mesec je imela precej nepredvidenih izdatkov
;
nastopile so nepredvidene ovire, težave
nèpredvídeno
prisl.
:
zamuda je nastala nepredvideno
;
sam.:
zmeraj pride kaj nepredvidenega
nèpredvidljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da predvideti, predvidevati:
nepredvidljiv dogodek
;
nastopile so nepredvidljive ovire, težave
nèpredvidljívo
prisl.
:
napetost se nepredvidljivo stopnjuje
nèpredvidljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepredvidljivega:
nepredvidljivost dogodkov, posledic
nèpregázen
-zna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki se ne da pregaziti:
nepregazni zameti
/
ekspr.
vozovi so obtičali v nepregaznem blatu
nèpregážen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni pregažen:
nepregažen sneg
/
slaba, nepregažena pot
nèpregíben
-bna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
ki ni pregiben:
nepregibna lutka
/
nepregibni sklepi
negibljivi
♦
jezikosl.
nepregibne besedne vrste
nèpreglédan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni pregledan:
na mizi so ležali nepregledani časopisi
/
v ambulanti je bilo še precej nepregledanih bolnikov
/
tehnično nepregledano vozilo
nèpregléden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
1.
ki ni pregleden:
prikazati kaj v nepregledni obliki
;
nepregledna tabela
/
položaj je zelo nepregleden
nejasen
/
v nepreglednem ovinku ga je zaneslo s ceste
2.
nav. ekspr.
ki obstaja v veliki meri:
pred njim se je razprostiral nepregleden gozd
;
po cesti so se pomikale nepregledne kolone vojakov
;
nepregledna množica
;
poplave so povzročile nepregledno škodo
nèpreglédnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nepreglednega:
nepreglednost podatkov
/
nepreglednost ovinka
nèpregôren
in
nèpregóren -rna -o
prid.
(
ȅ-ó; ȅ-ọ̄
)
teh.
v ognju obstojen:
nepregoren material
/
nepregorna opeka
;
nepregorna posoda
posoda iz stekla ali gline, odporna proti visoki temperaturi
nèpregorljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
teh.
v ognju obstojen:
nepregorljiva opeka
nèprehóden
1
-dna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄;
jezikosl.
ȅ-ọ̑
)
kjer ni prehoda:
neprehoden previs
;
gladka, neprehodna stena
/
med tema območjema so neprehodni gozdovi
♦
jezikosl.
prehodni in neprehodni glagoli
;
med.
neprehodno črevo
nèprehóden
2
in
nèprehôden -dna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄; ȅ-ó
)
ki se ne da prehoditi:
v enem dnevu neprehodna razdalja
//
po katerem se ne da hoditi, voziti:
ob deževju je ta pot neprehodna
nèprehódnost
1
-i
ž
(
ȅ-ọ̄;
jezikosl.
ȅ-ọ̑
)
lastnost, značilnost neprehodnega:
neprehodnost tropskih gozdov
♦
jezikosl.
prehodnost in neprehodnost glagolov
;
med.
neprehodnost črevesa
nèprehódnost
2
in
nèprehôdnost -i
ž
(
ȅ-ọ̄; ȅ-ó
)
lastnost, značilnost neprehodnega:
zaradi neprehodnosti poti so se odločili za umik
nèprehójen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni prehojen:
pred njimi je še velik del neprehojene poti
/
neprehojen sneg
nèprehúd
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ ȅ-ú
)
ekspr.
ki ni (zelo) hud, ni (zelo) močen:
zaliti z neprehudim kisom
nèpreiskán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni preiskan:
še nepreiskani predeli
/
to so nepreiskane, nedokazane govorice
nèpreizkúšen
tudi
nèpreskúšen -a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki (še) ni preizkušen:
nepreizkušeno orožje
/
nove, nepreizkušene metode
/
nepreizkušena zvestoba
nèprekínjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
1.
ki ni prekinjen:
praznovali so dvajsetletnico njegovega neprekinjenega umetniškega
delovanja
;
neprekinjeno delovno razmerje
/
neprekinjeni delovni čas
♦
avt.
neprekinjena črta
črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati
2.
publ.
nenehen
,
neprestan
:
neprekinjen ropot mu je hromil živce
;
potrebna je neprekinjena budnost, pozornost
nèprekínjeno
prisl.
:
neprekinjeno delati več ur
;
razstava je odprta neprekinjeno od osmih zjutraj do šestih zvečer
nèprekínjenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neprekinjenega:
neprekinjenost kulturnega razvoja
nèpreklícen
-cna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki se ne da preklicati, spremeniti:
nepreklicen sklep
;
nepreklicna odločba
;
njegova odločitev je nepreklicna
//
knjiž.,
ekspr.
nedvomen
,
gotov
:
to je nepreklicen konec
;
nepreklicna resnica
nèpreklícno
prisl.
:
nepreklicno se odločiti, veljati
;
to je nepreklicno zadnja uprizoritev
●
publ.
ostal je nepreklicno sam
popolnoma, čisto
nèpreklícnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
lastnost, značilnost nepreklicnega:
zaradi nepreklicnosti njegovega sklepa se ni dalo nič storiti
nèprekoráčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
neprekoračljiv
:
neprekoračna razpoka
/
neprekoračna vsota
nèprekoračljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da, ne sme prekoračiti:
neprekoračljiva razpoka
/
neprekoračljiva meja, pregrada
/
ekspr.
neprekoračljiva vsota
ki se ne sme preseči
nèprekosljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nav. ekspr.
ki se ne da prekositi, preseči:
neprekosljiv umetnik
;
v monologih je neprekosljiv
//
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
dosegel je neprekosljiv uspeh
;
neprekosljiva umetnost
/
neprekosljiva mojstrovina
nèprekosljívo
prisl.
:
neprekosljivo spreten
nèprekršljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne sme prekršiti:
neprekršljiv sklep, zakon
;
neprekršljiva pravila
nèprekúhan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni prekuhan:
neprekuhana zelenjava
;
neprekuhano mleko
nèprelomljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne sme prelomiti, prekršiti:
neprelomljiva obljuba, prisega
/
neprelomljiv zakon
neprekršljiv
nèprelúknjan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni preluknjan:
nepreluknjan list papirja
;
nepreluknjana žoga
nèpremágan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni premagan:
nepremagani borci
;
čete so ostale nepremagane
/
nepremagana stena
/
nepremagana strast
nèpremagljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki ga ni mogoče premagati:
nepremagljiv junak
;
zdelo se je, da je nasprotnik nepremagljiv
;
nepremagljivo moštvo
/
knjiž.
na tem področju je nepremagljiv
/
imeti nepremagljiv odpor do česa
;
nepremagljivo sovraštvo
2.
ki se ne da odpraviti, odstraniti:
nepremagljive ovire
/
nepremagljiv problem
nerešljiv
//
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
obšla ga je nepremagljiva groza
/
z nepremagljivo silo ga je vleklo k njej
nèpremagljívo
prisl.
:
izložba ga je nepremagljivo vabila
;
nepremagljivo zoprn
nèpremagljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepremagljivega:
slovel je po svoji nepremagljivosti
;
nepremagljivost moštva
nèpremakljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da premakniti:
nepremakljiva skala
//
ki je na stalno določenem mestu;
nepremičen
:
nepremakljiva oprema
2.
ekspr.
ki se ne da pregovoriti, prepričati:
v svojih sklepih je nepremakljiv
/
nepremakljivo mnenje, stališče
/
nepremakljivo zaupanje
trdno
●
star.
nepremakljivi zakoni
nespremenljivi
nèpremakljívo
prisl.
:
nepremakljivo vztrajati
nèpremakljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepremakljivega:
nepremakljivost omare
/
ekspr.:
občudovali so njegovo odločnost in nepremakljivost
;
nepremakljivost sklepa
/
knjiž.
to je posledica njihove nepremakljivosti
lenobnosti, nedejavnosti
nèpremenljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
star.
nespremenljiv
:
nepremenljiva snov
/
nepremenljivi zakoni
nèpremenljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
star.
nespremenljivost
:
nepremenljivost nekaterih snovi
/
nepremenljivost njegovih načel
nèpremerljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
neizmerljiv
:
te stvari so nepremerljive
nèpremestljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da, ne sme premestiti:
takrat so bili nekateri uslužbenci nepremestljivi
nèpremíčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
1.
ki je na stalno določenem mestu:
nepremični predmeti, stroji
;
premična in nepremična stanovanjska oprema
//
ki se ne giblje, ne premika:
nepremični del vrat
♦
jezikosl.
nepremični naglas
2.
ki se ne more premikati, hoditi:
prenašati nepremične bolnike, ranjence
//
negiben
:
biti, ležati nepremičen
;
stal je nepremičen kot kip
/
njegov nepremični pogled mu je vzbujal strah
3.
knjiž.
nespremenljiv
:
nepremična usoda
nèpremíčno
prisl.
:
nepremično gledati, ležati, stati
;
nepremično pritrjen
nèpremíčnica
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
astron.
Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo;
zvezda
:
premičnice in nepremičnice
nèpremičnína
-e
ž
(
ȅ-ī
)
nav. mn.
stvar, ki po svoji naravi ne more spremeniti mesta, položaja:
trgovati z nepremičninami
/
davek na nepremičnine
♦
pravn.
izvršba na nepremičnine, nepremičninah
nèpremičnínar
-ja
m
(
ȅ-ȋ
)
kdor se ukvarja s posredovanjem med prodajalcem in kupcem nepremičnin:
s pomočjo nepremičninarja so prvotno ceno nekoliko znižali
;
podjeten nepremičninar
;
mnenje nepremičninarja
nèpremičnínski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
nanašajoč se na nepremičnino:
nepremičninsko premoženje
nèpremíčnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
1.
lastnost, značilnost nepremičnega:
nepremičnost stvari
/
knjiž.
nepremičnost usode
nespremenljivost
2.
knjiž.,
ekspr.
nedejavnost
:
dreveneti v mrtvi nepremičnosti
;
toga nepremičnost
nèpremíšljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni premišljen:
nepremišljen načrt, sklep
;
nepremišljene besede, obljube
;
nespametno, nepremišljeno govorjenje
/
nepremišljeno dejanje, ravnanje
/
nepremišljen človek
/
nepremišljena ljubezen
nèpremíšljeno
prisl.
:
ravnati nepremišljeno
;
sam.:
bojim se, da bo naredil kaj nepremišljenega
nèpremíšljenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nepremišljenega človeka:
vsega je kriva njegova nepremišljenost
/
početi nepremišljenosti
nèpremočljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da premočiti:
jopič iz nepremočljivega blaga
;
nepremočljivo usnje
/
nepremočljivi plašč
;
nepremočljivi škornji
nèpremósten
in
nèpremôsten -tna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄; ȅ-ó
)
star.
nepremostljiv
:
nepremostne ovire
/
nepremostno nasprotje
nèpremostljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nav. ekspr.
ki se ne da odpraviti:
nastopile so nepremostljive ovire, zapreke
/
izgladil je na prvi pogled nepremostljivo nasprotje
/
nepremostljivi problemi
nerešljivi
●
ekspr.
med njima je nepremostljiv prepad
tako velike razlike, nasprotja, da jih ni mogoče odpraviti
nèpremostljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost nepremostljivega:
zavedali so se nepremostljivosti ovir
/
skušal je izgladiti nepremostljivost njunih nasprotij
nèpremotljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
ki se ne da premotiti, zmotiti:
bila je nepremotljiva v svoji vztrajnosti
nèpremóžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni premožen:
tako veliko stanovanje je za dve nepremožni ženski predrago
nèpremožênjski
-a -o
prid.
(
ȅ-ē
)
ki se ne nanaša na premoženje:
pridobitev nepremoženjske koristi
;
nepremoženjska odškodnina
/
nepremoženjska škoda
povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter
okrnitev ugleda pravne osebe
nèprenéhen
-hna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
ki je, obstaja brez prenehanja:
neprenehen boj proti mikrobom
;
v neprenehnem nasprotju sta si
2.
ekspr.
pogost
,
pogosten
:
neprenehni turški vdori so tlačane močno prizadevali
nèprenéhno
prisl.
neprenehoma
:
neprenehno se jezi nad njim
nèprenehljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
zastar.
nenehen
,
neprestan
:
živela je v neprenehljivi skrbi za bolnika
/
neprenehljivi boji
pogosti, pogostni
neprenéhoma
prisl.
(
ẹ̑
)
izraža, da se dejanje dogaja brez prenehanja:
neprenehoma govoriti
;
neprenehoma misli na dom
;
sneži neprenehoma
nèprenôsen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ō
)
ki se ne da prenesti, prenašati:
neprenosna priprava
/
star.
neprenosno gorje
veliko, hudo
♦
pravn.
neprenosna pravica
pravica, ki se ne da prenesti, odstopiti
nèprenosljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da prenesti, prenašati:
neprenosljiv aparat
/
ta dopust je neprenosljiv
/
neprenosljiv hrup
nèprenôsnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
pravn.
lastnost, značilnost neprenosnega:
neprenosnost pravic
nèpreorán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni preoran:
nepreorana njiva, zemlja
;
pren.,
ekspr.
to področje je še nepreorana njiva
nèpreplačljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nav. ekspr.
ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost:
nepreplačljiva usluga
/
nepreplačljiv delavec je
nèpreplezljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da preplezati:
nepreplezljiva stena
nèpreprečljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da preprečiti:
nepreprečljiva nesreča, škoda
nèprepríčan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni prepričan:
kljub prijateljevemu prepričevanju je ostal neprepričan
nèprepričeválen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
neprepričljiv
:
neprepričevalen dokaz
/
monolog v drami je neprepričevalen
nèprepričeválno
prisl.
:
njegove besede so zvenele neprepričevalno
nèprepričljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni prepričljiv:
neprepričljivi dokazi, razlogi
/
ekspr.
zgodba povesti je neprepričljiva
nèprepričljívo
prisl.
:
neprepričljivo govoriti, pripovedovati
nèprepričljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neprepričljivega:
neprepričljivost besed
;
neprepričljivost dokazov
/
ekspr.
neprepričljivost igre
nèprepústen
-tna -o
prid.
(
ȅ-ú
)
ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe:
neprepustna plast, tkanina
;
snovi, neprepustne za vlago, zrak
;
neprepustna tla
/
neprepustni plašč
nepremočljivi plašč
♦
navt.
neprepustna pregrada
kovinska pregrada, narejena od boka do boka ladje za zadrževanje
vode
nèprepústnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
lastnost, značilnost neprepustnega:
z impregniranjem doseči neprepustnost
;
neprepustnost tal
nèpreračúnan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni preračunan:
nepreračunani izdatki
;
še nepreračunana škoda
/
to je bila odkrita, nepreračunana pomoč
nepreračunljiva
nèpreračunljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki ni preračunljiv:
nepreračunljiva vrednost
;
v denarju nepreračunljive dobrine
/
to je odkrit, nepreračunljiv človek
2.
katerega dejanje, ravnanje, zlasti v določenem položaju, se ne da
predvideti:
nanjo se ni mogoče zanesti, je preveč nepreračunljiva
//
knjiž.
nepredvidljiv
:
nepreračunljive posledice
;
nepreračunljivo vreme
3.
knjiž.
nepremišljen
,
lahkomiseln
:
nepreračunljiv sklep
;
nepreračunljiva beseda, obljuba
nèpreračunljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepreračunljivega:
nepreračunljivost takih dobrin
/
njegova vihravost in nepreračunljivost
/
knjiž.
nepreračunljivost posledic
nepredvidljivost
nèpreréčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
zastar.
neoporečen
:
neprerečni dokazi
/
bil je neprerečen voditelj ljudstva
nesporen
nèprerékan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
pravn.
ki se mu ne ugovarja, ne oporeka:
neprerekana terjatev, trditev
nèpresegljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
neprekosljiv
:
odličen, nepresegljiv delavec
/
to je nepresegljiva umetnina
nèpreskrbljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni preskrbljen:
pomagati nepreskrbljenim družinam
/
ima štiri nepreskrbljene otroke
otroke, ki se še ne morejo sami preživljati, vzdrževati
nèpreskrbljênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
stanje nepreskrbljenega človeka:
določiti komu podporo glede na nepreskrbljenost otrok
/
tam vlada nezaposlenost in materialna nepreskrbljenost
nèpresóden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
star.
nerazsoden
:
tako delajo nepresodni ljudje
nèpresójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
knjiž.
neprosojen
:
nepresojna snov
/
nepresojna megla
nèprespán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni prespan:
biti bled in neprespan
;
lačni in neprespani so se vojaki s težavo pomikali naprej
/
ozrl se je vanjo z neprespanimi očmi
/
poznale so se mu neprespane noči
nèprespánost
-i
ž
(
ȅ-á
)
stanje neprespanega človeka:
pri delu se je boril z neprespanostjo
/
od utrujenosti in neprespanosti je imel temne lise pod očmi
nèprestán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
1.
ki je, obstaja brez prenehanja:
živi v neprestanem boju z okolico
;
neprestan strah, šum
;
neprestana skrb
2.
ekspr.
pogost
,
pogosten
:
neprestani nalivi
;
neprestani napadi kritike so mu jemali voljo do dela
nèprestáno
prisl.
:
neprestano dežuje
;
neprestano govori, ponavlja eno in isto
nèprestópen
1
-pna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
v zvezi
neprestopno leto
navadno leto:
prestopna in neprestopna leta
nèprestópen
2
tudi
nèprestôpen -pna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-ó ȅ-ō
)
ki se ne da prestopiti, prekoračiti:
neprestopno brezno
/
ekspr.
strma, neprestopna stena
neprehodna
nèpreštét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni preštet:
učenci so bili neprešteti in zato niso opazili, da eden manjka
/
ekspr.
vojna je zahtevala nepreštete žrtve
številne
nèpreštéven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki se ne da prešteti:
nepreštevne zvezde
/
ekspr.
park je bil prepreden z nepreštevnimi stezicami
številnimi
nèpretéhtan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
nepremišljen
:
žal mu je bilo, da je izrekel tiste nepretehtane besede
/
nepretehtana stališča
nèpretenciózen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
knjiž.
umetniško, strokovno nezahteven:
nepretenciozni članki
;
nepretenciozna glasba
;
nepretenciozno filmsko delo
/
njegove novele pritegnejo bralca s svojo nepretenciozno govorico
preprosto, lahko razumljivo
nèpretencióznost
-i
ž
(
ȅ-ọ̑
)
knjiž.
umetniška, strokovna nezahtevnost:
nepretencioznost opisa
/
doseči nepretencioznost
preprostost, razumljivost
nèpretíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni pretiran:
nepretirana hvala
/
nepretirane cene
nèpretóčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
po katerem se ne da tekoč prehajati na drugo mesto:
cev je nepretočna zaradi blata
nèpretŕgan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
1.
ki ni pretrgan, ni prekinjen:
nepretrgan curek
/
nepretrgan proces, razvoj
;
dolga, nepretrgana hoja, vožnja
;
nepretrgano delo
/
nepretrgani delovni čas
2.
ekspr.
pogost
,
pogosten
:
nepretrgani boji so jih izčrpali
/
delo so zavirale nepretrgane spremembe
nèpretŕgano
prisl.
:
nepretrgano delati, trajati
nèpretŕganost
-i
ž
(
ȅ-ȓ
)
lastnost, značilnost nepretrganega:
nepretrganost izdajanja zbirke je pomagala do uspeha
;
nepretrganost naselitve, umetniškega razvoja
nèpretrgljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da pretrgati:
nepretrgljiva nit
/
nepretrgljiva vez
nepretŕgoma
prisl.
(
ȓ
)
neprenehoma
:
nepretrgoma popivati
;
nepretrgoma sneži
;
vozili smo se nepretrgoma tri ure
nèpreudáren
-rna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki mu manjka preudarnosti:
nepreudaren gospodar
/
nepreudarno dejanje, ravnanje
nèpreudárnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nepreudarnega človeka:
nepremišljenost in nepreudarnost
nèprevarljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da prevarati:
neprevarljiv občutek za orientacijo
nèprevedljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da prevesti, prevajati:
neprevedljiv izraz
;
neprevedljiva pesem
/
neprevedljiv pesniški jezik
nèprevedljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neprevedljivega:
na končni izbor je vplivala prevedljivost in neprevedljivost pesmi
nèprevérjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni preverjen:
nepreverjena poročila
;
publ.
po še nepreverjenih podatkih je bilo precej smrtnih žrtev
/
uvajati nepreverjene metode
nepreizkušene
nèprevíden
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
zastar.
nepričakovan
,
nepredviden
:
neprevideni dogodki
♦
rel.
umrl je nepreviden
brez zakramentov za umirajoče
nèprevíden
2
-dna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
ki mu manjka previdnosti:
nepreviden pešec
/
zelo neprevidna je, če to pripoveduje
/
neprevidne besede, izjave
nèprevídno
prisl.
:
neprevidno ravnati
nèprevídnež
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
nepreviden človek:
neprevidneža je zaneslo s ceste
nèprevídnica
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
neprevidna ženska:
morda bo to izučilo tudi te neprevidnice
nèprevídnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neprevidnega človeka:
biti znan po neprevidnosti
/
zagrešiti neprevidnost
/
nesreča se je zgodila zaradi voznikove neprevidnosti
;
po neprevidnosti otrok je začelo goreti
nèprevódnik
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
elektr.
snov, ki ne dopušča prehajanja električnega toka:
ogljikov dioksid je neprevodnik
nèprevózen
in
nèprevôzen -zna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄; ȅ-ó
)
po katerem se ne da peljati, voziti:
neprevozen prelaz
;
na tem odseku je cesta neprevozna
nèprevóznost
in
nèprevôznost -i
ž
(
ȅ-ọ̄; ȅ-ó
)
lastnost, značilnost neprevoznega:
cesto so zaprli zaradi neprevoznosti
nèprevrét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni prevret:
neprevreta voda
;
pasterizirano mleko lahko pijemo neprevreto
nèprezráčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni prezračen:
neprezračena soba
/
duh po neprezračenih oblekah
nèprežvéčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni prežvečen:
neprežvečen grižljaj
;
želodec ga boli zaradi neprežvečene hrane
nèpričakován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
1.
ki ni pričakovan:
prišli so nepričakovani gostje
/
nepričakovan dogodek
;
nastopile so nepričakovane ovire, težave
;
nepričakovana zmaga
;
na nepričakovano vprašanje ni znal odgovoriti
/
ekspr.
kadar sem se oglasil tam, sem bil nepričakovan
nezaželen
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
občutil je nepričakovan užitek
nèpričakováno
1.
prislov od nepričakovan:
nepričakovano se zgoditi
;
zbrali so nepričakovano veliko vsoto
;
študij je končal nepričakovano hitro
2.
izraža trenutnost:
nepričakovano se je sklonil in stekel proč
nèpričakovánost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nepričakovanega:
ta beseda izraža nepričakovanost
;
napad je uspel zaradi nepričakovanosti
;
nepričakovanost razpleta
/
v povesti je vse preprosto, brez nepričakovanosti
nèpríd
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
škoda
1
:
prid in neprid
/
to mu je v neprid
nepríden
-dna -o
prid.
(
í ī
)
zastar.
1.
malo vreden, nekoristen:
daleč okrog se je razprostiral prazen, nepriden svet
2.
malovreden
,
ničvreden
:
veliko žalosti je prestal zaradi svojega nepridnega sina
neprídipràv
-áva
m
(
ī-ȁ ī-ȃ
)
1.
evfem.
malovreden, ničvreden človek, navadno mlajši:
trije nepridipravi so vlamljali v avtomobile
;
osumili so že znanega nepridiprava
;
tolpa mladih nepridipravov
2.
ekspr.
nagajiv, poreden otrok:
vsi trije fantički so pravi nepridipravi
/
kot nagovor
kaj si spet storil, ti nepridiprav
nèpridobíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki ni pridobiten:
izbral si je nepridobiten poklic
nèprídoven
-vna -o
prid.
(
ȅ-í
)
star.
malo vreden, nekoristen:
končajva to nepridovno govorjenje
/
nepridovna novica
slaba, neprijetna
/
pusti pri miru te nepridovne ljudi
malovredne, ničvredne
nèprijátelj
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
zastar.
sovražnik
,
nasprotnik
:
s tem si je nakopal veliko neprijateljev
nèprijáteljski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni prijateljski:
prijateljske in neprijateljske države
/
zastar.
neprijateljski sosedje
sovražni, nasprotni
nèprijáteljsko
prisl.
:
neprijateljsko ravnati s kom
nèprijávljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni prijavljen:
neprijavljeno zborovanje
/
neprijavljen radijski aparat
nèprijázen
-zna -o
prid.
, nèprijáznejši
(
ȅ-á ȅ-ā
)
1.
ki mu manjka prijaznosti:
neprijazna ženska
;
prodajalka je redkobesedna in neprijazna do kupcev
;
bil je zelo neprijazen z njo
/
neprijazen pogled
;
neprijazne besede
//
ekspr.
neprijeten
,
pust
2
:
kraj se mu je zdel zelo neprijazen
;
stara, neprijazna hiša
;
bilo je neprijazno vreme
/
neprijazen veter
hladen, mrzel
/
vztrajali so kljub neprijaznim razmeram
težavnim
2.
zastar.,
z dajalnikom
sovražen
,
nasproten
:
neprijazni mu ljudje so se veselili njegovega neuspeha
;
sosed mi je neprijazen
nèprijázno
prisl.
:
neprijazno se držati, gledati, odgovoriti
nèprijáznež
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
ekspr.
neprijazen človek:
sprejel me je tisti neprijaznež
nèprijáznost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neprijaznega človeka:
opazil je njegovo neprijaznost do sebe
/
neprijaznost odgovora
/
ekspr.
neprijaznost vremena
nèprijemljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da prijeti:
zrak je neprijemljiv
/
ekspr.
to je človekov neprijemljivi svet
/
neprijemljiva predstava o čem
nejasna
nèprijéten
-tna -o
prid.
, nèprijétnejši
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
1.
ki ni prijeten:
začutil je neprijeten hlad
;
neprijeten veter
;
neprijetna pokrajina
/
ima zelo neprijeten občutek
/
evfem.
ima neprijetne slutnje
slabe
/
neprijeten okus, vonj
//
z dajalnikom
ki ne ugaja, ni všeč:
te besede so mu neprijetne
/
njegovo izražanje mu je bilo neprijetno
2.
ki povzroča zadrego, napetost:
čaka ga precej neprijeten pogovor
;
v zelo neprijetnem položaju je
;
reševal je neprijetne stvari, zadeve
3.
ki ima, kaže v odnosu do ljudi negativne lastnosti:
neprijeten človek, kolega
/
ima precej neprijetnih lastnosti
nèprijétno
prislov od neprijeten:
neprijetno dišati
;
neprijetno vplivati na kaj
//
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža neugodje, zadrego:
neprijetno mi je bilo, ko sem ga srečal
;
sam.:
narediti kaj neprijetnega
nèprijétnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neprijetnega:
neprijetnost mraza
/
neprijetnost položaja
//
kar je neprijetno:
pripetila se mu je majhna neprijetnost
;
povzročati komu neprijetnosti
/
neprijetnosti vsakdanjega življenja
/
v službi ima neprijetnosti
nèprikláden
-dna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
neprimeren
:
svojo prošnjo je izrekel v precej neprikladnem trenutku
/
njegova obleka je bila za v hribe neprikladna
nèprikládnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
neprimernost
:
opozarjali so ga na neprikladnost novega ukrepa
nèprikrájšan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni prikrajšan, ni oškodovan:
biti neprikrajšan za dediščino
/
neprikrajšana samostojnost
nèprikrít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni prikrit, ni skrit:
spregovoril je z neprikritim strahom
;
njegove besede so izražale neprikrito grožnjo
;
neprikrita radovednost
;
neprikrito sovraštvo v očeh
nèprikríto
prisl.
:
neprikrito meriti na kaj
/
knjiž.
neprikrito govoriti
odkrito
nèprikrítost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neprikritega:
neprikritost besed, misli
nèprikrívan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni prikrivan:
z neprikrivano škodoželjnostjo mu je povedal novico
;
neprikrivano sočutje
nèprikúpen
-pna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
ki mu manjka prikupnosti:
pust, neprikupen človek
/
dekle neprikupne zunanjosti
nèprikúpnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
lastnost, značilnost neprikupnega človeka:
grdo je gledal in to je njegovo neprikupnost še povečevalo
nèprilagodljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne more prilagoditi:
neprilagodljiv otrok, učenec
;
v novem okolju se ne znajde dobro, je precej neprilagodljiv
;
družbeno neprilagodljiv človek
nèprilagodljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neprilagodljivega človeka:
zaradi svoje neprilagodljivosti ima velike težave
;
družbena neprilagodljivost
/
neprilagodljivost novim razmeram
nèprilagojèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni prilagojen:
neprilagojeno ravnanje, vedenje
/
neprilagojen človek
;
družbeno neprilagojen
nèprilagojênec
-nca
m
(
ȅ-é
)
psih.
neprilagojen človek:
pomagati neprilagojencem
nèprilagojênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost neprilagojenega človeka:
nepravilni vzgojni ukrepi še povečujejo otrokovo neprilagojenost
;
družbena neprilagojenost
nèpriléžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
zastar.
neprimeren
:
nepriležna pripomba
♦
geom.
nepriležni stranici mnogokotnika
stranici, ki nimata skupnega oglišča
nèpríličen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
neprimeren
:
prišel je ob zelo nepriličnem času
;
njegova šala je bila precej neprilična
//
star.
neprijeten
,
težaven
:
nastopile so neprilične okoliščine
nèpríličnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
neprimernost
:
spoznal je nepriličnost svojega predloga
//
star.
neprijetnost
,
težava
:
večkrat se mu je primerila kaka nepriličnost
neprílika
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
knjiž.
neprijetnost
,
težava
:
delati, povzročiti neprilike
;
s sinom ima neprilike
;
pomagati si iz neprilik
;
priti v neprilike
;
bili so v denarnih neprilikah
;
to delo je združeno z več neprilikami
//
publ.,
v zvezi
vremenske neprilike
slabo, neugodno vreme:
izlet so odpovedali zaradi vremenskih neprilik
/
biti odporen proti vremenskim neprilikam
●
ekspr.
to pesem je prepeval ob vsaki priliki in nepriliki
če je bilo primerno ali ne
nèpriljúbljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ú
)
ki ni priljubljen:
biti, postati nepriljubljen
;
splošno nepriljubljen človek
/
ta predmet je med dijaki zelo nepriljubljen
nèpriljúbljenost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
stanje nepriljubljenega človeka:
zavedal se je svoje nepriljubljenosti
/
nepriljubljenost dimnikarskega poklica
nèpriljúden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
ki mu manjka priljudnosti:
nepriljuden človek
;
bila je zelo nepriljudna do njega, z njim
/
nepriljuden značaj
/
temna, nepriljudna kuhinja
neprijetna, pusta
nèpriljúdnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
lastnost, značilnost nepriljudnega človeka:
zaradi njegove nepriljudnosti ga sosedje niso marali
nèpriméren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
1.
ki ni primeren:
prišel je ob neprimernem času
;
to je neprimeren izraz
;
njegova pripomba je bila neprimerna
/
evfem.
ima neprimerno stanovanje
slabo
/
evfem.
neprimerno govorjenje, vedenje
nespodobno
/
kot opozorilo
za otroke je film neprimeren
//
publ.
ki ni v skladu z veljavnimi predpisi:
s ceste je zdrsnil zaradi neprimerne hitrosti
/
zapleniti neprimerna živila
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
s tem so dokazali neprimerno požrtvovalnost
nèprimérno
prisl.
:
neprimerno govoriti, se vesti
;
lahko bi pridelali neprimerno več
nèprimerljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da primerjati:
podatki so bili med seboj neprimerljivi
;
vtis južnjaškega mesta je s severnjaškim neprimerljiv
2.
ekspr.
ki se glede na kvaliteto ne da z ničimer enačiti, primerjati:
neprimerljiv domislek
/
v opisovanju značajev je avtor neprimerljiv
3.
ekspr.
zelo velik:
neprimerljiva lepota
/
njena pomoč je bila neprimerljiva
nèprimerljívo
prisl.
:
neprimerljivo razlagati
;
neprimerljivo lep
nèprimerljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neprimerljivega:
neprimerljivost teh podatkov
nèprimérnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neprimernega:
govoriti o primernosti in neprimernosti take kritike
;
neprimernost pripomb, vedenja
/
tako stanje v obratu je povzročila neprimernost delavcev
/
naredil je marsikatero neprimernost
nèpriobčljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da priobčiti, objaviti:
nekateri odlomki so se zdeli uredniku nepriobčljivi
nèpripét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni pripet (z varnostnim pasom):
otrok je bil v avtu nepripet, zato je ob nesreči utrpel hude
poškodbe
/
nepripet varnostni pas
;
nepripeto čelado mu je odneslo z glave
nèpriporočljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni priporočljiv:
nepriporočljive jedi
;
ta knjiga je za mlade ljudi nepriporočljiva
/
prišel je ob nepriporočljivem času
nepravem
nèpripoznán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
nepriznan
:
nepripoznan dolg
/
nepripoznan pisatelj
nèpripráven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni pripraven, ni primeren:
nepripraven načrt
;
nepripravno orodje
/
za tako delo je zelo nepripraven
neroden
nèpriprávljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni pripravljen:
nepripravljeni so morali prijeti za orožje
/
biti nepripravljen na življenje
/
na tak odgovor je bil nepripravljen
ga ni pričakoval
/
dijak je danes nepripravljen
;
k izpitu je šel nepripravljen
nèpriprávljenost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
stanje nepripravljenega človeka:
naloge niso opravili zaradi svoje nepripravljenosti
/
nepripravljenost na življenje
//
pomanjkanje volje, hotenja za kaj:
pokazati nepripravljenost za pomoč
nèpriprávnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nepripravnega:
nepripravnost take posode
nèprirôčen
in
nèpriróčen -čna -o
prid.
(
ȅ-ō; ȅ-ọ̄
)
star.
nepripraven
,
neprimeren
:
pri delu jih je oviralo nepriročno orodje
/
vesla so bila velika in nepriročna
nerodna
nèprirôčnost
in
nèpriróčnost -i
ž
(
ȅ-ō; ȅ-ọ̄
)
star.
nepripravnost
,
neprimernost
:
pritoževali so se nad nepriročnostjo posod
nèpriróden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
star.
nenaraven
:
kip v neprirodni velikosti
/
umreti neprirodne smrti
nèpriródno
prisl.
:
neprirodno se držati, govoriti
nèpriródnost
-i
ž
(
ȅ-ọ̑
)
star.
nenaravnost
:
neprirodnost okolja jo je utesnjevala
/
neprirodnost govorjenja
nèprisében
-bna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki ni priseben:
včasih je bila neprisebna
/
gledala je vanj z neprisebnimi očmi
//
knjiž.
nezavesten
:
bolnik je še vedno nepriseben
nèprisébno
prisl.
:
neprisebno odgovarjati
;
neprisebno strmeti v koga
nèprisébnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̄
)
stanje neprisebnega človeka:
neprisebnost se mu je pogosto vračala
nèprisíljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni prisiljen, ni narejen:
neprisiljen nasmeh
;
njun pogovor je bil sproščen, neprisiljen
;
neprisiljena drža, kretnja
;
prijetno, neprisiljeno vedenje
nèprisíljeno
prisl.
:
neprisiljeno pripovedovati, se vesti
;
bil je iskreno, neprisiljeno vesel
nèprisíljenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neprisiljenega:
neprisiljenost njegovega vedenja je vsem ugajala
;
občudovali so neprisiljenost kretenj
/
te pesmi so znane po svoji neprisiljenosti
/
hlinil je živahnost in neprisiljenost
nèprisôten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
nenavzoč
:
govoriti o neprisotnih kolegih
●
neprisoten pogled
duševno odsoten
nèprisôtnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
nenavzočnost
:
sinova neprisotnost mu je bila v olajšanje
nèprispodobljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
zastar.
neprimerljiv
:
neprispodobljiv nakit
/
neprispodobljiva lepota
zelo velika
nèprísten
-tna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
ki ni pristen:
nepristno vino
/
nepristni dokumenti, spisi
;
nepristen denar
ponarejen
/
nepristna dobrota
;
njena žalost je nepristna
;
nepristno veselje
nèprístno
prisl.
:
nepristno doživljati
nèprístnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nepristnega:
nepristnost dokumentov
/
nepristnost čustvovanja
;
njegovo pripovedovanje je vzbujalo sum nepristnosti
nèpristójen
1
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni pristojen, ni pooblaščen:
nepristojni organi
;
nepristojno sodišče
nèpristójen
2
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
zastar.
nedostojen
:
nepristojno govorjenje, vedenje
nèpristójnost
1
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nepristojnega
1
:
dokazovati nepristojnost organov
;
nepristojnost tega sodišča
nèpristójnost
2
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
zastar.
nedostojnost
:
biti opomnjen zaradi nepristojnosti
nèpristópen
tudi
nèpristôpen -pna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-ó ȅ-ō
)
1.
ki ni pristopen:
nepristopen kraj
;
s te strani je ledenik nepristopen
/
knjiž.
celo za najnedolžnejšo šalo je nepristopna
nedovzetna
2.
ki ne kaže prijaznosti, dobrohotnosti pri sporazumevanju, v stikih z
ljudmi;
nedostopen
:
tog, nepristopen človek
;
vedeli so, da je nepristopen
nèpristópnost
tudi
nèpristôpnost -i
ž
(
ȅ-ọ́; ȅ-ó
)
lastnost, značilnost nepristopnega:
gora mu je s svojo nepristopnostjo vzbujala strah
/
težko je živeti z njim zaradi njegove nepristopnosti
nedostopnosti
nèpristránost
-i
ž
(
ȅ-á
)
nepristranskost
:
nepristranost ocenjevalcev
/
nepristranost kritike
nèpristránski
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni pristranski:
nepristranski opazovalec
;
včasih je težko biti nepristranski
/
nepristranska kritika, sodba
nèpristránskost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nepristranskega:
bil je priljubljen zaradi svoje nepristranskosti
/
nepristranskost kritike
nèpristrásten
-tna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
zastar.
nepristranski
,
objektiven
:
v svojih sodbah je nepristrasten
/
nepristrastna ocena
nèprištéven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni prišteven:
neprišteven človek
;
imeli so ga za neprištevnega
/
ubil ga je v neprištevnem stanju
nèprištévnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
stanje neprištevnega človeka:
ugotoviti neprištevnost koga
/
to dejanje je storil v neprištevnosti
/
stanje neprištevnosti
nèprivatizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni privatiziran:
neprivatizirana banka, družba
;
neprivatizirano podjetje
nèprivézan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni privezan:
neprivezani psi so grožnja za srnjad
;
reja neprivezanih živali
;
neprivezano govedo
//
ki ni pripet z varnostnim pasom;
nepripet
:
globe za neprivezane voznike in sopotnike
nèprivilegíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni privilegiran:
sinovi neprivilegiranih očetov
/
privilegirani in neprivilegirani evropski jeziki
nèprivláčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni privlačen:
približal se ji je neroden in neprivlačen moški
;
ne več mlado, neprivlačno dekle
/
neprivlačen poklic, študij
nèprivláčnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neprivlačnega človeka:
ni se mogla navdušiti zanj zaradi njegove neprivlačnosti
nèprizadét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni prizadet:
ob materini smrti je bil videti neprizadet
;
predavatelj je bil ob mrmranju poslušalcev neprizadet
ni bil vznemirjen
/
neprizadet opazovalec bi stvar drugače presojal
opazovalec, ki se ga stvar ne tiče
/
pri branju njegovih pesmi je ostal hladen, neprizadet
/
do problema kaže neprizadet odnos
/
pri potresu je bilo neprizadetih samo nekaj hiš
nepoškodovanih
;
prebivalce so oskrbovali s hrano pri bombardiranju neprizadeti
sosedje
neoškodovani
nèprizadéto
prisl.
:
govoril je mirno, neprizadeto
;
neprizadeto opazovati
nèprizadétost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
stanje neprizadetega človeka:
njena neprizadetost ob njegovi žalosti ga je bolela
;
za navidezno neprizadetostjo se je skrivala vznemirjenost
/
motila jih je njegova neprizadetost za stvar, ki se je njim zdela
tako pomembna
;
opazovala ga je s hladno neprizadetostjo
nèprizadéven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki mu manjka prizadevnosti, vneme:
neprizadeven delavec, učenec
nèprizadévnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neprizadevnega človeka:
zaradi njegove neprizadevnosti ga v službi niso cenili
nèprizanesljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni prizanesljiv:
neprizanesljiv nasprotnik
;
biti neprizanesljiv do lenih učencev
/
neprizanesljiv boj
;
njegova kritika je neprizanesljiva
nèprizanesljívo
prisl.
:
neprizanesljivo govoriti o kom
nèprizanesljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neprizanesljivega človeka:
biti znan po neprizanesljivosti
nèpriznán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni priznan:
nepriznana država, oblast
;
državno nepriznana veroizpoved
/
nepriznan dolg
/
nepriznan pisatelj
;
njegovo delo je bilo dolgo nepriznano
nèpriznánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od priznanja:
nepriznanje krivde
/
nepriznanje njegovega dela ga je žalostilo
//
publ.
neizpolnjevanje
:
nepriznanje predpisov, zakonov
nèpriznávanje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od priznavanja:
nepriznavanje je pisatelju jemalo voljo do dela
//
publ.
neizpolnjevanje
:
nepriznavanje določil, predpisov
/
nepriznavanje pravic
nèprižgán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni prižgan:
neprižgana luč, svetilka
/
držati v roki neprižgano cigareto
nèproblemátičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki je brez problemov:
njegovi liki so notranje neproblematični in zato človeško nezanimivi
/
tekst je preprost, neproblematičen
jasen, razumljiv
/
publ.
koncentracija alkohola v krvi pod to mejo je neproblematična
nenevarna, neškodljiva
nèprodájen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
knjiž.
ki se ne da, ne sme prodati:
neprodajna hiša, zemlja
/
knjiga je neprodajna, dobijo jo samo člani kluba
se ne prodaja
nèprodán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni prodan:
neprodani izvodi pesniške zbirke
;
ostalo je precej neprodanih vstopnic
;
neprodano blago
nèprodíren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
neprediren
:
neprodirna džungla
/
neprodirna megla
●
knjiž.,
ekspr.
neprodirna zamisel
neprodorna, nedomiselna
nèprodóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni prodoren:
človek neprodornega duha
/
neprodorna zamisel
●
zastar.
neprodoren gozd
neprediren
nèprodórnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost neprodornega:
neprodornost njegove satire
nèproduktíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni produktiven:
dejal je, da je umsko delo neproduktivna dejavnost
/
neproduktivna zemljišča
ki niso primerna, porabna za obdelovanje
/
gospodarsko produktivni in neproduktivni poklici
nedonosni
;
tako gospodarjenje je neproduktivno
;
ekspr.
pri delu je neproduktiven
malo naredi
♦
ekon.
neproduktivno delo
delo, ki ne ustvarja materialnih dobrin; delo, ki ne ustvarja
presežne vrednosti
nèproduktívnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neproduktivnega:
neproduktivnost nekaterih zemljišč
nèprodúšen
-šna -o
prid.
(
ȅ-ū ȅ-ȗ
)
ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine:
neprodušna posoda
//
ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe;
neprepusten
:
neprodušna plast, snov
;
neprodušen za zrak
nèprodúšno
prisl.
:
neprodušno zapreti
;
neprodušno zaprta steklenica
nèprodúšnost
-i
ž
(
ȅ-ū
)
lastnost, značilnost neprodušnega:
neprodušnost posode
nèprofíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki nima namena ustvarjati dobička, profita:
neprofitna najemnina
;
delovati kot neprofitna organizacija, ustanova
;
neprofitno založništvo
/
dodelitev neprofitnega stanovanja v najem
nèprofítno
prisl.
:
nevladne organizacije naj bi delovale neprofitno
nèproizvajálec
-lca
[
neproizvajau̯ca
in
neproizvajalca
]
m
(
ȅ-ȃ
)
ki ni proizvajalec:
proizvajalci in neproizvajalci
nèproizvóden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
nasproten, drugačen od proizvodnega:
proizvodne in tako imenovane neproizvodne dejavnosti
/
neproizvodna zemljišča
ki niso primerna, porabna za obdelovanje
♦
ekon.
neproizvodno delo
delo, ki ne ustvarja materialnih dobrin; delo, ki ne ustvarja
presežne vrednosti
nèproletárski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni proletarski:
neproletarske plasti prebivalstva
nèprométen
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
na katerem ni (dosti) prometa:
neprometna cesta
/
neprometen kraj
nèproporcionálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
nesorazmeren
,
neskladen
:
deli fasade so neproporcionalni
nèpropústen
-tna -o
prid.
(
ȅ-ú
)
ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe;
neprepusten
:
nepropustna plast, snov
;
nepropustna tla
;
nepropusten za vodo, zrak
/
nepropustni čevlji
nepremočljivi
nèpropústnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
neprepustnost
:
nepropustnost snovi
;
nepropustnost za vodo
nèprosójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
ki ni prosojen:
neprosojna snov
;
zavesa iz neprosojnega blaga
/
gosta, neprosojna megla
nèprosójnost
-i
ž
(
ȅ-ọ̄
)
lastnost, značilnost neprosojnega:
neprosojnost snovi
nèpròst
-prôsta -o
prid.
(
ȅ-ȍ ȅ-ó
)
knjiž.
nesvoboden
:
neprosti ljudje
nèprostóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
1.
ki ni prostoren:
neprostorna hiša
2.
knjiž.
ki ni prostorski:
kompozicija slike je neprostorna
nèprostovóljen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni prostovoljen:
čeprav je bila laž neprostovoljna, se je je sramovala
;
neprostovoljno delo
;
neprostovoljno potovanje
/
bili so neprostovoljne priče neprijetnemu dogodku
/
neprostovoljna dražba
prisilna dražba
nèprostovóljno
prisl.
:
neprostovoljno se odločiti za kaj
nèprosvetljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni prosvetljen:
še neprosvetljeni narodi
;
neprosvetljene ljudske množice
/
zastar.
služboval je največ v neprosvetljenih krajih
zaostalih
nèprosvetljênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
značilnost neprosvetljenega človeka:
odpravljati neprosvetljenost množic
/
zdravstvena neprosvetljenost
nèpróšen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
knjiž.
nenaprošen
:
neprošen hoče posredovati
/
dobil je neprošeno podporo
za katero ni prosil
nèprozóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni prozoren:
neprozoren zaslon
;
neprozorna snov, tkanina
;
posoda iz neprozornega stekla
/
knjiž.
neprozorni načrti
nenazorni, nejasni
nèprozórnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost neprozornega:
neprozornost snovi
/
knjiž.
neprozornost njegovih besed jo je vznemirjala
nèpróžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni prožen:
neprožna snov
/
neprožen človek
/
neprožna politika
♦
fiz.
neprožna deformacija
sprememba oblike, ki ostane tudi potem, ko sila ne deluje več
nèpróžnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost neprožnega:
neprožnost lesa
/
neprožnost politike
/
pri njem je bilo opaziti nekakšno neprožnost misli
/
pripovedna neprožnost
nèpŕvi
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
1.
ki v zapovrstju ne ustreza številu ena:
neprva slovenska vlada
//
ki ni na prvem mestu:
zamaknjene so vse neprve vrstice odstavkov prvotnega teksta
/
z malo začetnico pišemo neprve predloge v naselbinskih imenih
;
neprva beseda, sestavina
2.
ki ni materen:
učbenik za učenje slovenščine kot neprvega jezika
nèpsiholóški
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni psihološki:
nepsihološke metode učenja
;
nepsihološka razlaga
/
nepsihološka vzgoja
neptúnij
-a
m
(
ú
)
kem.
umetno pridobljena težka radioaktivna kovina srebrno bele barve,
element Np:
nèrába
-e
ž
(
ȅ-á
)
neuporaba
:
uporaba škoduje preprogam manj kot neraba
/
neraba telesnih organov lahko povzroči njihovo odmiranje
nèráben
-bna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
neuporaben
:
nerabni predmeti na podstrešju
/
zdravnik mu je povedal, da bo noga še precej časa nerabna
nèrábljen
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni rabljen:
nerabljen papir
/
soba je bila dolgo zaprta, nerabljena
/
na postelji je ležala nerabljena odeja
nova
nèracionálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
negospodaren
,
neekonomičen
:
neracionalen način dela
;
neracionalna poraba denarja
;
raztresenost obratov je neracionalna
//
nerazumski
:
neracionalni svet v človeku
nèracionálno
prisl.
:
neracionalno gospodariti
nèracionálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
negospodarnost
,
neekonomičnost
:
neracionalnost porabe denarja
;
neracionalnost v proizvodnji zmanjšuje poslovni uspeh
neràd
-ráda -o
prid.
(
ȁ á
)
v členkovni rabi
izraža
a)
nepripravljenost koga za kako dejanje:
nerad ji je dovolil, da gre
;
nerad hodi v šolo
;
zelo nerada je šla z njim
b)
dolgotrajnost česa:
ta krompir se nerad kuha
;
rana se mu nerada celi
c)
v zvezi
rad ali nerad
:
nujnost česa:
to moraš napraviti rad ali nerad
;
rada ali nerada, vrnila se bo
●
ekspr.
denar mu gre nerad iz rok
skop je
nèradodáren
-rna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
nasproten, drugačen od radodarnega:
to je varčen in neradodaren človek
/
ekspr.
skopa, neradodarna zemlja
nerodovitna, slaba
nèradovóljen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
star.
neprostovoljen
:
neradovoljno delo
/
bili so neradovoljne priče neprijetnemu dogodku
nèrafiníran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
teh.
ki ni rafiniran, ni prečiščen:
surov, nerafiniran svinec
;
nerafinirano olje
;
pren.
izdelava slike je zelo preprosta in na prvi pogled celo nerafinirana
nèrahločúten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ū
)
ki ni rahločuten:
nerahločutna, celo groba ženska
/
nerahločutno govorjenje
/
evfem.
nerahločutno ravnanje, vedenje
brezobzirno
nèrahločútno
prisl.
:
nerahločutno spraševati
nèránjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni ranjen:
neranjeni borci
/
pomagal si je z neranjeno roko
;
pren.,
knjiž.
njegov neranjeni duh išče lepoto
nèranljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ga ni mogoče raniti:
po grški mitologiji je bil Ahil neranljiv
;
pren.
za udarce življenja je neranljiv
nèranljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neranljivega:
bajeslovna Ahilova neranljivost
;
pren.
k uspehu mu je pomagala njegova neranljivost
nèráven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
1.
nasproten, drugačen od ravnega:
neravna črta
;
hiše so stale v neravni vrsti
/
tam je neraven svet
;
neravna tla
/
neraven strop
hrapav
♦
min.
neravni prelom
prelom, pri katerem ploskev zaradi različne debeline posameznih
zrn ni ravna
2.
zastar.
neenak
,
neenakovreden
:
zavedal se je, da mu je neraven
3.
zastar.
lih
,
neparen
:
ravne in neravne hišne številke
nèravnína
-e
ž
(
ȅ-í
)
izboklina, vzpetina na ravni, gladki površini:
izravnati neravnine
;
ker so nad kolesi pritrjene vzmeti, pri vožnji z avtom ne čutimo
neravnin
;
blage neravnine
;
neravnine kože
nèrávnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neravnega:
prilagoditi orodje neravnosti zemljišča
nèravnotéžje
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
kar je nasprotno, drugačno od ravnotežja:
ravnotežje in neravnotežje
/
odpraviti neravnotežje med dohodki in izdatki
;
zmanjšati neravnotežje v zaključnem računu
/
notranje neravnotežje
nèravnovésje
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
kar je nasprotno, drugačno od ravnovesja:
zmanjšati neravnovesje
/
neravnovesje med kmetijskim in industrijskim razvojem
/
pomanjkljivost romana je v neravnovesju dogajanja
nèrazberljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da razbrati, spoznati:
iz daljave so se širili nerazberljivi glasovi
/
star.
nerazberljiv rokopis
nečitljiv
nèrazburljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne razburi:
miren, nerazburljiv človek
/
nerazburljive besede
;
nerazburljive novice
ki ne razburijo
nèrazcépen
-pna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki se ne da razcepiti, razdeliti:
trdo, nerazcepno poleno
♦
mat.
nerazcepna enačba
enačba, v kateri ni mogoče nobene strani razstaviti na faktorje
nèrazcépljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni razcepljen:
še nerazcepljena polena
/
nastopiti kot nerazcepljena skupina
nèrazcvetèn
-êna -o
[
tudi
nerascvəten
]
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni razcveten:
nerazcvetena vrtnica
nèrazčíščen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
nepojasnjen
,
nejasen
:
nerazčiščeni vzroki
;
ostalo je še veliko nerazčiščenih vprašanj
/
nerazčiščeni pojmi
;
njegov položaj v službi je še vedno nerazčiščen
nèrazčlénjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni razčlenjen:
nerazčlenjena pokrajina
/
gladka, nerazčlenjena skala
/
nerazčlenjene misli
♦
arhit.
nerazčlenjena fasada
nèrazdélen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
nerazdeljiv
:
kmetije bi morale biti nerazdelne
♦
pravn.
nerazdelna obveznost
obveznost, pri kateri več dolžnikov dolguje celotno plačilo,
izpolnitev obveznosti upniku; solidarna obveznost
nèrazdélno
prisl.
:
biti nerazdelno odgovoren
nèrazdeljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni razdeljen:
polje je bilo od daleč videti nerazdeljeno
/
nerazdeljen dobiček
nèrazdeljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da, ne sme razdeliti:
nerazdeljivo posestvo
/
to delo je zahtevno in nerazdeljivo
nèrazdeljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nerazdeljivega:
nerazdeljivost ozemlja, posestva
nèrazdélnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
nerazdeljivost
:
nerazdelnost zemljišča
nèrazdrobljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nezdrobljiv
:
zdelo se je, da je skala nerazdrobljiva
/
ekspr.
ljudstvo je ječalo v nerazdrobljivih okovih
nèrazdrúžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
ekspr.
ki se ne da razdružiti, ločiti:
nerazdružna zveza
/
nerazdružna prijatelja
zelo velika, dobra
nèrazdrúžno
prisl.
:
nacionalna in idejna enotnost sta nerazdružno povezani
nèrazdružljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ekspr.
ki se ne da razdružiti, ločiti:
povezati v nerazdružljivo celoto
/
postala sta nerazdružljiva prijatelja
zelo velika, dobra
nèrazdružljívo
prisl.
:
biti nerazdružljivo povezan s čim
nèrazdružljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nerazdružljivega:
zagovarjati nerazdružljivost zakonske zveze
/
ekspr.
nerazdružljivost prijateljev
nèrazdrúžnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
ekspr.
lastnost, značilnost nerazdružnega:
nerazdružnost zveze
/
njuna nerazdružnost jih je vznemirjala
nèrazdvójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
publ.
neločljiv
,
nerazdružen
:
nerazdvojna zveza
nèrazdvójno
prisl.
:
nerazdvojno povezan s čim
nèrazgíban
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni razgiban:
duševno, politično nerazgibani ljudje
/
nerazgibano kulturno življenje
/
odrsko dogajanje je bilo nerazgibano
/
ekspr.
v družbi je bil precej nerazgiban
nesproščen
/
knjiž.
pokrajina je enolična in nerazgibana
ni gričevnata, ni hribovita
nèrazgíbanost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nerazgibanega človeka:
zaradi duševne nerazgibanosti ljudi se ideja ni uresničila
;
politična nerazgibanost družbe
/
nerazgibanost dramskega dejanja
nèrazglédan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni razgledan, ni poučen:
vplivati na neizkušene, nerazgledane ljudi
;
politično nerazgledana množica
;
v literaturi je nerazgledan
nèrazglédanost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nerazgledanega človeka:
nerazgledanost ga je pri delu zelo ovirala
;
politična nerazgledanost
;
nerazgledanost v glasbi, umetnosti
nèrazgonéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
zastar.
skrivnosten
,
nenavaden
:
njegovo nerazgonetno življenje
/
nerazgonetne uganke
nerešljive, nerazrešljive
nèraziskán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni raziskan:
neraziskane podzemeljske jame
;
to področje je še neraziskano
/
neraziskana vprašanja
/
neraziskane skrivnosti
nepojasnjene
nèrazjásnjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni razjasnjen, ni pojasnjen:
nerazjasnjena teorija
/
ostalo je še nekaj nerazjasnjenih vprašanj
/
nerazjasnjeni pojmi
nedoločeni, neopredeljeni
nèrazjásnjenost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nerazjasnjenega:
nerazjasnjenost vprašanja je privedla do nesporazuma
/
nerazjasnjenost pojmov
nedoločenost, neopredeljenost
nèrazjasnjív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.,
zastar.
nepojasnljiv
:
nerazjasnjivi dogodki
nèrazjasnljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nepojasnljiv
:
nerazjasnljiv dogodek
nèrazkrít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni razkrit, ni znan:
krivci so ostali nerazkriti
;
nerazkrita laž
/
nerazkrita skrivnost
nèrazkrojèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni razkrojen:
nerazkrojene snovi
nèrazkrojljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da razkrojiti:
prepovedati uporabo nerazkrojljivih detergentov
/
knjiž.
po analizi velike umetnine ostane pogosto še kak nerazkrojljiv
element
ki se ne da razčleniti
nèrazlóčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni razločen, ni jasen:
govori z nerazločnim glasom
;
zaslišal je nerazločen šum
;
mrmral je nerazločne besede
/
nerazločna izgovarjava
;
nerazločna pisava
/
nerazločne slutnje
●
zastar.
nerazločna snov
nedeljiva, neločljiva
nèrazlóčno
prisl.
:
nerazločno govoriti, pisati
;
nerazločno videti
;
sam.:
zašepetal je nekaj nerazločnega
nèrazločljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
knjiž.
neločljiv
,
nerazdružen
:
to dvoje je nerazločljivo
/
ekspr.
nerazločljiva prijatelja
2.
star.
nerazločen
,
nejasen
:
nerazločljivo šepetanje
nèrazlóčnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nerazločnega:
nerazločnost govorjenja
nèrazložèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni razložen, ni pojasnjen:
nerazložena teorija
;
nerazloženo stališče
/
nerazloženo besedilo
nèrazložljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da razložiti, pojasniti:
čuden, nerazložljiv pojav
;
nerazložljiv umor
;
storiti kaj iz nerazložljivih vzrokov
;
nerazložljive skrivnosti
/
njena žalost je bila nerazložljiva
nèrazložljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nerazložljivega:
govorili so o nerazložljivosti tega dejanja
nèrazodét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni razodet, ni povedan:
nerazodeta skrivnost
nèrazpóčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni razpočen:
še nerazpočene makove glavice
/
nerazpočene granate
neeksplodirane
nèrazpoložèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni razpoložen, ni dobre volje:
zbudil se je nerazpoložen
//
ki v danem času ni pripravljen, sposoben za kaj:
tenorist je bil nekoliko nerazpoložen
;
danes sem nerazpoložen za delo
●
ekspr.
od lani je do soseda nerazpoložen
mu ni naklonjen
nèrazpoložênje
-a
s
(
ȅ-é
)
1.
stanje nerazpoloženega človeka:
ni mogel skriti svojega nerazpoloženja
;
njegov glas je izražal nerazpoloženje
/
njegovo nerazpoloženje za pisanje traja že dalj časa
2.
knjiž.
nezadovoljstvo
,
nejevolja
:
s takimi govoricami se povzroča nerazpoloženje
;
ukrep je vzbudil splošno nerazpoloženje
●
ekspr.
nerazpoloženja do njega niso mogli skriti
nenaklonjenosti
nèrazpoložênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
stanje nerazpoloženega človeka:
njegova nerazpoloženost je slabo vplivala na vso družbo
/
zaradi nerazpoloženosti glavne igralke je bila predstava preložena
●
ekspr.
opazili so njegovo nerazpoloženost do nje
nenaklonjenost
nèrazporejèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni razporejen, ni razvrščen:
nekateri vojaki so bili še nerazporejeni
/
neraziskano, nerazporejeno arhivsko gradivo
nèrazpoznáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
knjiž.
ki se ne da razpoznati, spoznati:
strupene gobe so večkrat nerazpoznavne
/
v mraku so bili obrisi gor nerazpoznavni
nèrazrédčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni razredčen:
nerazredčen kis
/
nerazredčeno mleko
/
ekspr.
nerazredčena posadka
nezmanjšana
nèrazréden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni razreden:
to so bili nerazredni boji
/
nerazredna družba
brezrazredna družba
nèrazréšen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni razrešen, ni rešen:
nerazrešena uganka
/
nerazrešeno vprašanje
/
nerazrešena nasprotja
nèrazréšen
2
-šna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
nerazrešljiv
:
nerazrešna uganka
/
nerazrešna zmešnjava
/
težka, nerazrešna vprašanja
nerešljiva
nèrazrešljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da razrešiti, rešiti:
nerazrešljiva uganka
/
nerazrešljiva zmešnjava
/
nerazrešljiv konflikt
;
težka, nerazrešljiva vprašanja
nerešljiva
nèrazrešljívo
prisl.
:
nerazrešljivo zapletena vprašanja
nèrazrézan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni razrezan:
še nerazrezan hlebec
/
nerazrezane pole papirja
●
ekspr.
koliko knjig obleži nerazrezanih na knjižnih policah
neprebranih
nèrazrúšen
-šna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
nerazrušljiv
:
nerazrušna stena
/
nerazrušna življenjska sila
nèrazrušljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da razrušiti, podreti:
nerazrušljiv temelj, zid
/
ekspr.
nerazrušljiva življenjska sila
nèrazsóden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni razsoden:
nerazsoden človek
;
očitali so mu, da so njegovi spisi preračunani na okus nerazsodne
množice
/
nerazsodno ravnanje
nèrazsódnež
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
ekspr.
nerazsoden človek:
mladi nerazsodneži
nèrazsódnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nerazsodnega človeka:
zaradi svoje nerazsodnosti jim je delal velike težave
/
v navalu nerazsodnosti ga je udaril
●
ekspr.
razburil se je do nerazsodnosti
zelo
nèrazstavljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da razstaviti, razčleniti:
nerazstavljiva priprava
/
nerazstavljivi deli stroja
nèrazsvetljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
1.
ki ni razsvetljen, ni osvetljen:
hodili so po nerazsvetljenem hodniku
;
nerazsvetljena soba, ulica
/
nerazsvetljeni signali
2.
knjiž.
neprosvetljen
:
nerazsvetljene množice
nèraztegljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne razteguje, ne razteza:
neraztegljive snovi
/
raztegljive in neraztegljive mize
ki se ne dajo raztegniti
nèraztôpen
in
nèraztópen -pna -o
prid.
(
ȅ-ó; ȅ-ọ̄
)
netopen
:
neraztopne rudnine, snovi
;
maščobe so neraztopne
nèraztopljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
netopljiv
:
neraztopljive snovi
nèraztrgljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da raztrgati:
to blago je neraztrgljivo
/
ekspr.
veže ju neraztrgljiva vez
nèrazúm
-a
m
(
ȅ-ȗ
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od razuma:
razum in nerazum
/
evfem.
zmota, porojena iz nerazuma
neumnosti
nèrazúmen
-mna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
1.
ki nima razuma, pameti:
razumna in nerazumna bitja
//
ki mu manjka razuma, pameti:
ne bi si mislil, da so tako okorni in nerazumni
/
gledal ga je z velikimi, nerazumnimi očmi
2.
nerazsoden
,
nespameten
:
mlad, še nerazumen mladenič
/
nerazumno dejanje, ravnanje
/
evfem.
kdo bo poslušal to nerazumno govorjenje
neumno
3.
star.
ki se mu ne da ugotoviti pomen;
nerazumljiv
:
mrmra nerazumne besede
/
nagovoril ga je v njemu nerazumnem jeziku
nèrazúmno
prisl.
:
nerazumno gledati
;
ne ravnaj tako nerazumno
nèrazumevajóč
tudi
nèrazumevajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
ki mu manjka razumevanja za kaj:
od tega sebičnega in nerazumevajočega človeka niso mogli pričakovati
pomoči
;
do nje je bil hladen in nerazumevajoč
/
nerazumevajoče mnenje
/
opazil je njen osupli, nerazumevajoči pogled
ki izraža začudenje, presenečenje
nèrazumévanje
-a
s
(
ȅ-ẹ́
)
1.
kar je nasprotno, drugačno od razumevanja:
nerazumevanje glasbe
;
nerazumevanje učne snovi
/
nerazumevanje jezika ga je na potovanju oviralo
neznanje
/
doživljati nerazumevanje kolegov
;
kazati, pokazati nerazumevanje za kaj
;
nerazumevanje časa, mladine
2.
publ.
neodobravanje
,
nasprotovanje
:
predsednikova iniciativa je naletela na nerazumevanje
/
evfem.
med vojno so ljudje umirali kot žrtve nerazumevanja med ljudmi
sovraštva
nèrazúmljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni razumljen, ni dojet:
mnogi pojmi so ostali nerazumljeni
;
nerazumljena poezija, razlaga
;
nerazumljeno bistvo problema
/
ekspr.:
nerazumljen umetnik
;
ostal je nesrečen, osamljen in nerazumljen
;
njegovo prizadevanje je bilo dolgo nerazumljeno
nèrazumljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da razumeti, dojeti:
nerazumljiv pojav
;
razlaga je bila učencem nerazumljiva
//
ki se mu ne da ugotoviti pomen:
nerazumljivi znaki
;
prevod je na nekaterih mestih nerazumljiv
;
blebetal je nerazumljive besede
/
nerazumljivo govorjenje
nerazločno
/
tujec ga je nagovoril v njemu nerazumljivem jeziku
2.
ekspr.
ki se ne da odobravati:
njegova izjava je res nerazumljiva
3.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
delal je z nerazumljivo vnemo
nèrazumljívo
prisl.
:
govoriti, ravnati nerazumljivo
/
v povedni rabi
nerazumljivo je, da se je tako odločil
;
sam.:
zamrmral je nekaj nerazumljivega
nèrazumljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nerazumljivega:
nerazumljivost učiteljeve razlage
;
razumljivost in nerazumljivost
/
nerazumljivost njegovega govorjenja je pri predavanju zelo motila
nerazločnost
nèrazúmnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
lastnost, značilnost nerazumnega:
nerazumnost živali
/
nerazumnost take odločitve
/
star.
nerazumnost njegovega govorjenja
nerazumljivost, nerazločnost
nèrazúmski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni razumski:
razumski in nerazumski svet
/
nerazumske trditve
;
nerazumska spoznanja
nèrazvájen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni razvajen:
nerazvajen človek, otrok
/
knjigo lahko priporočimo nerazvajenemu bralcu
nèrazveseljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ne razveseli, ne razveseljuje:
nerazveseljiva novica
/
evfem.
stanje je nerazveseljivo
slabo
nèrazvézan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni razvezan:
nerazvezani snopi
nèrazvézen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ekspr.
ki se ne da razvezati, ločiti:
nerazvezna vez
nèrazvezljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ekspr.
ki se ne da razvezati, ločiti:
nerazvezljiva skupnost, vez
nèrazvezljívo
prisl.
:
biti nerazvezljivo povezan s kom
nèrazvezljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
ekspr.
lastnost, značilnost nerazvezljivega:
nerazvezljivost zveze
nèrazvíden
-dna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
ki ni razviden:
nerazvidni znaki
//
knjiž.
nerazumljiv
,
nerazložljiv
:
nerazvidni pojavi
;
nerazvidne trditve
nèrazvídnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
knjiž.
nerazumljivost
,
nerazložljivost
:
nerazvidnost pojavov, trditev
nèrazvít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni razvit:
zavoj je ostal nedotaknjen in nerazvit
/
publ.
pomoč nerazvitim deželam
;
gospodarsko, industrijsko, kulturno nerazvite države
/
nerazvit poganjek
/
otrok je – in še duševno nerazvit
♦
ekon.
nerazvito področje
področje z nizkim narodnim dohodkom
;
fot.
nerazviti film
;
med.
nerazvit
ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe
;
sam.:
prepad med razvitimi in nerazvitimi
nèrazvítost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nerazvitega:
to so posledice gospodarske nerazvitosti teh držav
/
rešiti se iz nerazvitosti
;
stopnja nerazvitosti
/
duševna, telesna nerazvitost
♦
med.
stanje človeka, ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe
nèrazvozlán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ekspr.
nerešen
,
nerazrešen
1
:
nerazvozlana uganka
/
egiptovski znaki na kamnu so ostali nerazvozlani
nèrazvozljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da razvozlati:
nerazvozljiv vozel
/
nerazvozljiv klobčič
//
ekspr.
nerešljiv
,
nerazrešljiv
:
težke, nerazvozljive uganke
;
nerazvozljivo vprašanje
/
nerazvozljive skrivnosti
nerazložljive
nèrazvrščèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni razvrščen, ni razporejen:
nerazvrščeni delavci
/
priučeni risarji in čistilci so navedeni v skupini nerazvrščenih
poklicev
nèrazžágan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni razžagan:
nerazžagano deblo
/
kup nerazžaganih drv
nêrc
-a
m
(
ȇ
)
1.
zool.
kuni podobna, ob vodah živeča žival;
norka
:
gosta dlaka nercev
2.
pog.
krzno te živali:
ovratnik iz nerca
nèreálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni realen:
realni in nerealni svet
/
nerealen načrt, predlog
/
vdaja se nerealnim sanjam
nèrealizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni realiziran:
nerealizirani načrti
;
zamisel je ostala nerealizirana
nèreálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nerealnega:
realnost in nerealnost
/
predlog so zavrnili zaradi njegove nerealnosti
/
nerealnost zamisli
neréd
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kar je nasprotno, drugačno od reda:
v sobi je velik nered
;
ni mogla prenašati takega nereda
/
vse predale ima v neredu
/
v podjetju je po njegovem odhodu nastal velik nered
zmeda
2.
mn.
množično izražanje nezadovoljstva:
izbruhnili so novi neredi
;
preprečevati nerede
;
ekspr.
krvavi neredi
;
žarišče neredov
nèrédek
-dka -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
nav. ekspr.
pogost
,
pogosten
:
to je pri nas neredek pojav
/
neredke trgovine ob glavni ulici so delale vtis velikega mesta
številne
nèrédko
prisl.
:
neredko se je vrnila šele zvečer
nèréden
1
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni reden:
neredna menstruacija
;
neredno plačevanje dolga
;
pozimi je pouk v oddaljenih krajih zelo nereden
/
neredna prehrana
neréden
2
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki nima, ne kaže smisla za red:
nereden učenec
;
površna in neredna ženska
/
neredno prihajanje v službo
/
neredno življenje
nèrédkokdàj
prisl.
(
ȅ-ẹ́-ȁ
)
ekspr.
velikokrat
,
večkrat
:
neredkokdaj se je spomnil nanjo
nèrédkokrat
prisl.
(
ȅ-ẹ́
)
ekspr.
velikokrat
,
večkrat
:
hitrost orkana neredkokrat doseže sto osemdeset kilometrov na uro
nerédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
nereden, površen človek:
je nerednež in postopač
nèrédnost
1
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
značilnost nèrédnega:
nerednost pouka
/
nerednosti v poslovanju
nerédnost
2
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost nerednega, površnega človeka:
mati se je jezila na otroke zaradi njihove nerednosti
nèreduktibílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
ki se ne da speljati na nižjo logično ravnino:
po Sartru je misel samostojna in nereduktibilna
nèregistríran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni registriran:
neregistrirano društvo, podjetje
/
prodal je še neregistriran avto
nèreguláren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
nepravilen
,
nenavaden
:
neregularen potek, razvoj
/
neregularno utripanje
neenakomerno
/
neregularno trgovanje
nezakonito
nereída
-e
ž
(
ȋ
)
v grški mitologiji
nimfa, ki živi v morju:
rad se je pogovarjal o driadah in nereidah
nèreligiózen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni religiozen:
nereligiozen človek
/
obravnavati vprašanje v nereligioznem smislu
nèrentabílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni rentabilen:
nerentabilna proizvodnja
;
nerentabilno poslovanje
/
ukiniti nerentabilne železniške proge
;
velike ladje so pogosto nerentabilne
/
izbral si je precej nerentabilen poklic
nèrentabílno
prisl.
:
nerentabilno investirati, poslovati
nèrentabílnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nerentabilnega:
odpravljati nerentabilnost proizvodnje
/
nerentabilnost hribovskih kmetij
/
nerentabilnost tega poklica
nerès
-ésa
m
(
ȅ ẹ́
)
star.
divji merjasec:
nerésec
-sca
m
(
ẹ̄
)
knjiž.
divji merjasec:
loviti neresca
;
tepla sta se kot dva razdražena neresca
nèrésen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni resen:
neresen človek
/
neresna zahteva
nèrésno
prisl.
:
neresno gledati na problem
;
službo jemlje precej neresno
nerésnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
neresen človek:
težko je delati s takimi neresneži
nèresníca
-e
ž
(
ȅ-í
)
kar je nasprotno, drugačno od resnice:
prikrivati resnico in govoriti neresnico
//
evfem.
laž
:
to je neresnica
/
govoriti o kom neresnice
nèresníčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki ni resničen:
neresnična izjava, trditev
/
neresnični podatki
;
neresnično opisovanje razmer
/
resnični in neresnični predmeti
nestvarni
nèresníčnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
lastnost, značilnost neresničnega:
neresničnost izjave
/
neresničnost podatkov
/
evfem.
težko je poslušal sinove neresničnosti
laži
nèresníčnosten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
knjiž.
izmišljen
,
neresničen
:
neresničnosten dogodek
;
neresničnostno okolje povesti
nèrésnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost neresnega človeka:
jezila ga je njena neresnost
/
neresnost predloga
nèréšen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni rešen:
svojci nerešenih rudarjev so čakali pred vhodom v jamo
/
nerešena naloga, uganka
/
vprašanje njegovega stanovanja je ostalo nerešeno
nèreševánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
dejstvo, da se kaj ne rešuje:
nereševanje problema, težav
;
nereševanje zaostankov
;
dolgotrajni postopki in nereševanje zadev
nèrešljív
-a -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
ki se ne da rešiti:
nerešljiva naloga, uganka
/
čakali so jih nerešljivi problemi
;
vprašanje je bilo videti nerešljivo
/
ekspr.
znašli so se v nerešljivem položaju
težkem, težavnem
nèrešljívo
prisl.
:
nerešljivo težka naloga
nèrešljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nerešljivega:
problem so zaradi nerešljivosti odložili
nèretušíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
fot.
ki ni retuširan:
neretuširana fotografija
nèrevolucionáren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki ni revolucionaren:
očitajo mu, da je kot umetnik nerevolucionaren
/
nerevolucionarno stališče
nèrézan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni rezan, ni razrezan:
nerezan les
;
nerezane kamnite plošče
nèrezidénčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ima svoje stalno prebivališče, sedež zunaj države, v kateri
posluje:
nerezidenčni vojaški ataše
;
nerezidenčni veleposlanik
//
ki je zunaj države, kjer ima lastnik svoje stalno prebivališče:
nerezidenčni račun
;
nerezidenčna (hranilna) vloga
nèrezidènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ-ȅ ȅ-é, ȅ-ẹ́
)
fizična ali pravna oseba, ki ima stalno prebivališče oziroma sedež
zunaj države, v kateri trenutno biva, posluje:
nerezident Slovenije ni dolžen plačevati dohodnine od dohodkov, ki
ne izvirajo iz Slovenije
;
obdavčenje nerezidentov
;
račun nerezidenta
nêrga
in
nérga -e
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
slabš.
kdor (rad) nerga:
pustite doma vse nerge in večne nezadovoljneže
;
on je prava nerga
nergáč
-a
m
(
á
)
nav. slabš.
kdor (rad) nerga:
bil je velik zbadljivec in nergač
nergánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nergati:
težko je poslušal njeno nerganje in sitnarjenje
;
zoprno nerganje
nergáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na nergače:
nergaško ravnanje, vedenje
/
nergaški obraz
/
nergaški človek
nergav
nergáštvo
-a
s
(
ȃ
)
nav. slabš.
nergaško govorjenje, ravnanje:
z nergaštvom ne boste spremenili položaja
nergáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nav. slabš.
z nenaklonjenim, jeznim govorjenjem izražati nezadovoljstvo,
nesoglasje:
zmeraj samo nerga
;
nergati čez predstojnike
/
ni več nergal, češ da gre vse narobe
tožil, tarnal
/
v tovarni spet nergajo zoper tebe
se jezijo nate
nergáje
:
nergaje govoriti
nergajóč
-a -e:
sliši se nergajoč glas
nergàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
nav. slabš.
ki (rad) nerga:
nergav človek
;
bil je siten in nergav
nergávost
-i
ž
(
á
)
nav. slabš.
lastnost nergavega človeka:
njegova nergavost je že zoprna
;
s svojo nergavostjo jezi ljudi
nèríman
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
lit.
ki ni riman:
nerimani verzi
;
dvojica nerimanih in dvojica rimanih vrstic
nèrjavèč
-éča -e
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
odporen proti rjavenju,
teh.
nerjaven
:
nerjaveča pločevina, žica
;
nož iz nerjavečega jekla
nèrjáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
teh.
odporen proti rjavenju:
nerjavna kovina, zlitina
;
nerjavno jeklo
neróda
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
neroden, okoren človek:
ne bo mogel priti na vrh, ta neroda
/
nič pametnega si ne izmisli, neroda je
nespreten, neiznajdljiv človek
/
kot psovka
zakaj pa ne pozdraviš, neroda nerodna
nèrôden
1
-dna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
ki ne rodi ali slabo rodi:
nerodne trte
;
v sadovnjaku ima precej nerodnega drevja
//
knjiž.
neploden
:
nerodna ženska
/
nerodne živali
jalove
neróden
2
-dna -o
prid.
, neródnejši
(
ọ́ ọ̑
)
1.
ki pri gibanju, hoji, opravljanju zlasti fizičnega dela ne ravna tako,
kot se pričakuje:
nerodna je in vse pokvari, razbije
;
kako si neroden
;
fant ni za ta poklic, je preveč neroden
;
ne bodi tako neroden
;
pri telovadbi je zelo neroden
;
neroden je kot štor
;
tako je nerodna, da še gumba ne zna prav prišiti
/
neroden plesalec
//
ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili:
fant je še neroden
;
pri predstavljanju je bil preveč neroden
;
v ženski družbi je precej neroden
/
ekspr.
pripovedovati nerodne šale
neprimerne, neumestne
2.
ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
a)
dobro namenu:
nerodni čevlji
;
nerodni stoli
;
nerodno ležišče
b)
estetskemu videzu:
velik, neroden človek
/
spoznal ga je po nerodni hoji
/
z nerodnimi črkami je napisal svoje ime
3.
nav. ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
ki povzroča neprijetnosti, težave:
to je res nerodna zadeva
;
nerodno dejanje, vprašanje
/
pot je strma in nerodna
slaba
/
nenadoma se je znašel v zelo nerodnem položaju
mučnem, zoprnem
●
ekspr.
takrat smo preživljali nerodne čase
hude, težke
;
star.
fant ni nerodne glave
je bister, pameten
;
ekspr.
potrpi z njim, je pač v nerodnih letih
v puberteti
neródno
1.
prislov od neroden:
nerodno hoditi
;
tako nerodno je padel, da si je prebil čelo
2.
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža neugoden občutek:
bilo mu je zelo nerodno, ko so govorili o njem
;
ko ga je zagledala, ji je postalo malo nerodno
●
star.
te besede so ji šle nerodno iz ust
nerada, težko je to povedala
;
star.
prišli smo precej nerodno
ob nepravem, neprimernem času
;
sam.:
narediti, reči kaj nerodnega
;
po nerodnem je razbil kozarec
neródnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
neroden, okoren človek:
tisti nerodnež ji je kar naprej stopal na noge
/
pri delu si ne zna pomagati, nerodnež je
nespreten, neiznajdljiv človek
neródnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost nerodnega človeka:
zaradi svoje nerodnosti ni mogel dobiti dekleta
/
po nerodnosti je razbil kozarec
/
narediti,
ekspr.
zagrešiti nerodnosti
●
zabresti v nerodnosti
zabresti v težave
nèrodovíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki ni rodoviten:
slaba, nerodovitna zemlja
/
imajo tudi nekaj nerodovitnih krav
jalovih
/
to drevo je nerodovitno
ne rodi, slabo rodi
/
star.
začelo se je nerodovitno razpravljanje
nekoristno
nèrodovítnica
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
neplodna ženska:
med njimi je bilo tudi nekaj nerodovitnic
nèrodovítnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
lastnost, značilnost nerodovitnega:
nerodovitnost tal, zemlje
/
nerodovitnost sadnega drevja
nèrogàt
-áta -o
prid.
(
ȅ-ȁ ȅ-ā
)
ki ni rogat:
rogate in nerogate živali
nèrôjen
in
nèrojèn -êna -o
prid.
(
ȅ-ó ȅ-é; ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni bil rojen:
nerojeni otroci
;
pren.,
knjiž.
nerojeni načrti
nèrojênček
-čka
m
(
ȅ-é
)
knjiž.
nerojen otrok:
še kot nerojenček ji je povzročal preglavice
nèromántičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni romantičen:
vplivom romantičnega čustvovanja se tudi neromantični pisatelji niso
mogli popolnoma izogniti
/
ekspr.
avantura je imela zelo neromantičen konec
navaden, vsakdanji
nêronski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
ekspr.
tak kot pri Neronu:
neronska krutost, narava
/
imel je širok, neronski obraz
nèrúski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni ruski:
neruski narodi
/
neruski jezik
/
ima žareče, črne, neruske oči
/
ekspr.
nekatera ruska dela so po njegovem mnenju zelo neruska
ne ustrezajo ruskemu duhu, ruski miselnosti
nêrv
-a
m
(
ȇ
)
zastar.
živec
:
smeh pomirjevalno deluje na njegove nerve
nervírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
pog.
razburjati
,
dražiti
2
:
začel ga je namerno nervirati
;
obnašanje domačih ga nervira
;
nikar me ne nerviraj
/
vsak šum ga nervira
nervóza
-e
ž
(
ọ̑
)
velika živčna napetost, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred
pomembnejšimi dogodki, živčnost:
med piloti začetniki je bila nervoza
;
igralcev se je lotevala nervoza
/
nakupovalna nervoza
nakupovalna mrzlica
/
z nervozo kaj napraviti
nervózen
-zna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
nanašajoč se na nervozo, živčen:
nervozen otrok
;
biti, postajati nervozen
;
čutiti se nervoznega
/
nervozne roke
/
ekspr.:
nervozen korak
;
nervozno žvižganje
nervózno
prisl.
:
nervozno delati, govoriti
;
nervozno se nasmehniti
;
sam.:
natančnost vzbuja pri nervoznih odpor
nervóznež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
nervozen človek:
je velik nervoznež
nervóznost
-i
ž
(
ọ́
)
stanje nervoznega človeka, živčnost:
obšla ga je nenadna nervoznost
;
podvržen nervoznosti
;
nervoznost pred izpitom
nèsalónski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ekspr.
neroden
2
,
neuglajen
,
neprimeren
:
nesalonsko vedenje
/
nesalonsko izražanje
nèsamokrítičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki mu manjka samokritičnosti:
nesamokritičen človek
/
nesamokritičen odnos
nèsamoljúben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
ki ni samoljuben:
nesamoljuben človek
nèsamopríden
-dna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
star.
nesebičen
:
nesamopridna prijateljica
/
nesamopridna ljubezen
nèsamostójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni samostojen:
nesamostojen delavec
;
pri delu je še nesamostojen
;
mlado, nesamostojno dekle
/
nesamostojen narod
/
socialno nesamostojen človek
odvisen
/
nesamostojen del
nèsamostójno
prisl.
:
nesamostojno delati kaj
nèsamostójnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost nesamostojnega človeka:
učenčeva nesamostojnost je kriva njegovega neuspeha
/
ideološka, politična nesamostojnost
nèsamosvój
-ôja -e
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ó
)
star.
odvisen
,
nesamostojen
:
nesamosvoj človek
;
v odločanju je precej nesamosvoj
nèsamozavést
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
stanje človeka, ki mu manjka samozavesti:
visoka stopnja nesamozavesti
;
nesamozavest, negotovost in strah pred neuspehom
nèsamozavésten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki mu manjka samozavesti:
nesamozavesten človek
/
ima precej nesamozavesten nastop
nèsamozavéstno
prisl.
:
nesamozavestno se vesti
nèsatiníran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
papir.,
v zvezi
nesatinirani papir
papir, ki ga zaradi namena ni potrebno dodatno gladiti:
nèsebíčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki ni sebičen:
nesebičen človek
;
izkazal se je kot nesebičen prijatelj
/
dal mu je nesebičen nasvet
;
nesebična ljubezen
nèsebíčno
prisl.
:
nesebično ravnati
;
nesebično je služil svojemu narodu
nèsebíčnež
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
nesebičen človek:
bil je velik nesebičnež
nèsebíčnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
lastnost nesebičnega človeka:
znan je po svoji požrtvovalnosti in nesebičnosti
nèsemaforizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni semaforiziran:
nesemaforizirani prehod za pešce
;
nesemaforizirano križišče
nêsen
-sna -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na nesenje (jajc):
nesno obdobje
/
nesna sposobnost
/
nesna kokoš
nesnica
nesênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od nesti:
dvig in nesenje
/
te kokoši so pridne za nesenje
/
nesenje jajc
nèsentimentálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni sentimentalen:
nesentimentalen človek
/
imeti nesentimentalen odnos do drugih
/
nesentimentalna hvaležnost
nèsêrijski
-a -o
prid.
(
ȅ-é
)
ki ni serijski:
neserijski izdelek
;
neserijska proizvodnja
;
neserijska publikacija
/
neserijski vrednostni papir
nesesêr
-ja
m
(
ȇ
)
torbica, škatla za toaletne potrebščine;
toaletna torbica
:
kupiti si neseser
/
potovalni neseser
nèsestávljen
-a -o
[
nesəstau̯ljen
in
nesestau̯ljen
]
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni sestavljen:
sestavljene in nesestavljene snovi
/
lastna imena so lahko sestavljena ali pa nesestavljena
♦
jezikosl.
deljenje nesestavljenih besed
nèsezónski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni sezonski:
turistična obdobja ob morju se delijo na sezonske in nesezonske
mesece
;
prodaja pijač v nesezonskem obdobju
/
nesezonska hrana
;
nesezonsko sadje
nèshájan
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
nevzhajan
:
neshajan kruh
nèsigníran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
nepodpisan
,
nezaznamovan
:
slike so ostale nesignirane
♦
num.
nesignirani novec
novec brez označbe kovnice
nèsigúren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
pog.
negotov
,
dvomljiv
:
uspeh predstave je precej nesiguren
/
njen položaj je nekoliko nesiguren
/
nesigurne vesti
/
ima nesiguren nastop
nesamozavesten, neodločen
nèsigúrnost
-i
ž
(
ȅ-ȗ
)
pog.
negotovost
,
dvom
:
dogodek ga je spravljal v nesigurnost
;
notranja nesigurnost
/
življenjska nesigurnost
nèsimétričen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni simetričen:
nesimetričen obraz
;
nesimetrična oblika
;
nesimetrične obrvi
/
nesimetrični liki
nèsimpátičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni simpatičen:
nesimpatičen moški
;
zdaj se mu ni zdela več tako nesimpatična
/
ekspr.
misel na ta poklic mu ni bila več tako nesimpatična
/
evfem.
ni smela pomisliti na to, da bo morala do smrti živeti s tem
nesimpatičnim človekom
zoprnim
nèsistemátičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni sistematičen:
nesistematično delo
/
veliko so jim pojasnili tudi slučajni, nesistematični podatki
nesistematično zbrani
nèsistemátično
prisl.
:
nesistematično delati
;
nesistematično poučevati, vzgajati
nèsistemátičnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nesistematičnega:
nesistematičnost dela zmanjšuje uspeh
/
nesistematičnost pri pouku je lahko zelo škodljiva
nèsistemizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
pravn.
ki ni sistemiziran:
nesistemizirano delovno mesto
nèskaljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni skaljen:
neskaljen studenec
;
kljub obilnemu dežju je bila voda čista, neskaljena
/
neskaljene oči
/
ekspr.:
užival je neskaljeno srečo
;
neskaljeno veselje
;
družilo ju je iskreno in neskaljeno prijateljstvo
nèskaljênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost neskaljenega:
neskaljenost vode
/
ekspr.
verjela je v neskaljenost njune sreče
nèskaljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nav. ekspr.
ki se ne da skaliti:
jezero je bilo skoraj neskaljivo
/
s svojim neskaljivim mirom jih je vedno znova presenečal
nèskesán
-a -o
[
neskəsan
]
prid.
(
ȅ-á
)
v krščanskem okolju
ki ni skesan:
neskesan grešnik
;
bala se je, da ne bi umrl neskesan
nèsklàd
-áda
m
(
ȅ-ȁ ȅ-á
)
star.
neskladje
,
neskladnost
:
v njunih trditvah je opazil nesklad
;
nesklad med besedami in dejanji
nèskláden
-dna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni skladen:
neskladen telesni in duševni razvoj
/
posamezni deli fasade so neskladni
/
njune izjave so neskladne
/
peli so z neskladnimi glasovi
neubranimi
/
neskladna predstava
/
neskladno družinsko življenje
nèskládje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
stanje neskladnega:
v delu je čutiti neskladje med poetično vsebino in nedognano obliko
;
družbena, idejna neskladja
/
med njima prihaja do neskladja
/
priti v neskladje s predpisi
/
knjiž.
to dejanje je v neskladju z njegovo poštenostjo
ni v skladu
nèskládnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neskladnega:
neskladnost telesnega in duševnega razvoja
/
odpraviti neskladnost med besedami in dejanji
/
med ponudbo in povpraševanjem je prišlo do očitne neskladnosti
nesorazmerja
nèsklénjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni sklenjen:
nesklenjen krog, obroč
/
nesklenjene gozdne površine
nestrnjene
nèsklépčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni sklepčen:
občni zbor je bil zaradi premajhne udeležbe nesklepčen
♦
pravn.
nesklepčna obtožba, sodba
obtožba, sodba, ki ni logično utemeljena
nèsklépčnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost nesklepčnega:
nesklepčnost seje
/
zaradi nesklepčnosti glasovanje ni bilo veljavno
nèsklonljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
jezikosl.
ki se ne da sklanjati:
nesklonljiva beseda
nèskončán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
nedokončan
:
neskončano delo
neskônčen
-čna -o
prid.
(
ó
)
1.
ki nima konca, meje:
neskončen prostor
/
neskončen čas
2.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji
a)
glede na prostorsko razsežnost:
neskončna daljava, dolina, ravnina
/
neskončna cesta
b)
glede na trajanje:
neskončni pohodi
;
neskončen razvoj
/
čakali so ga dve neskončni uri
ki sta se jim zdeli zelo dolgi
c)
glede na druge lastnosti:
neskončni udarci
;
neskončna vprašanja
/
neskončna bolečina, ljubezen, sreča, žalost
;
neskončno trpljenje
/
neskončen razloček med zimo in poletjem
/
neskončna vestnost pri delu
♦
mat.
neskončna množica
množica, ki ima zelo veliko število elementov
;
neskončno zaporedje
zaporedje, ki nima zadnjega člena
;
tekst.
neskončno vlakno
kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo
vlakno iz naravne svile
neskônčno
prisl.
:
neskončno uživati, se začuditi
;
neskončno dolg
;
biti neskončno srečen
;
za hišo so porabili neskončno denarja
zelo veliko
♦
geom.
neskončno oddaljen
bolj oddaljen od najbolj oddaljenega
;
mat.
neskončno majhen
ki je poljubno blizu nič
;
sam.:
zasanjati se v neskončno
;
pojmovanje neskončnega in končnega
neskônčnokrat
prisl.
(
ó
)
ekspr.
izraža zelo veliko ponovitev:
ne enkrat, neskončnokrat sem to povedal
//
s primernikom
izraža zelo visoko stopnjo:
neskončnokrat močnejša svetloba
neskônčnost
-i
ž
(
ó
)
1.
značilnost, lastnost neskončnega:
neskončnost prostora
;
bistvo, pojem neskončnosti
/
ekspr.
neskončnost pokrajine
/
ekspr.
neskončnost samote
2.
neskončen prostor:
točka v neskončnosti
/
ekspr.
strmeti v neskončnost
vesolje
3.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
do neskončnosti, v neskončnost
izraža zelo visoko stopnjo glede na trajanje:
piskanje lokomotive se je ponavljalo do neskončnosti
;
v neskončnost ne boš tega delal
;
pogovori se vlečejo v neskončnost
nèskopnèl
in
nèskopnél -éla -o
[
neskopneu̯
]
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
ki še ni skopnel:
neskopnel sneg
nèskrájšan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni skrajšan:
obleko je pustila neskrajšano
/
neskrajšani delovni čas
nèskŕb
-í
ž
(
ȅ-ȓ
)
ekspr.
kar je nasprotno, drugačno od skrbi:
skrb ali neskrb, vse nič ne pomaga
/
tega je kriva njegova neskrb
neskrbnost
nèskŕben
1
-bna -o
prid.
(
ȅ-ŕ ȅ-r̄
)
ki mu manjka skrbnosti, vestnosti:
neskrben delavec
/
neskrbno poslovanje
nèskŕbno
prisl.
:
neskrbno oblečen
neskŕben
2
-bna -o
prid.
(
ŕ r̄
)
zastar.
brezskrben
:
neskrbni otroci
/
neskrbna mladost
nèskŕbnost
1
-i
ž
(
ȅ-ŕ
)
lastnost, značilnost neskrbnega človeka:
večkrat so ga opominjali zaradi njegove neskrbnosti
/
do napake je prišlo zaradi neskrbnosti delavcev
neskŕbnost
2
-i
ž
(
ŕ
)
zastar.
brezskrbnost
:
mladostna neskrbnost
nèskrômen
-mna -o
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ō
)
ki mu manjka skromnosti:
neskromen človek
/
knjiž.,
ekspr.
v svojih željah je preveč neskromen
zahteven
nèskrômnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
lastnost neskromnega človeka:
očitali so mu neskromnost
;
visok položaj še ne opravičuje osebne neskromnosti
/
knjiž.,
ekspr.
neskromnost njegovih želj je povzročila veliko negodovanja
zahtevnost
nèskrupulózen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
knjiž.
malomaren
,
neprizadeven
:
neskrupulozen uradnik
/
neskrupulozen odnos do dela
/
neskrupulozna kritika
brezobzirna
nèskrupulóznost
-i
ž
(
ȅ-ọ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost neskrupuloznega človeka:
njegova neskrupuloznost
/
neskrupuloznost njegove kritike je vzbudila odpor
brezobzirnost
nèsladkán
-a -o
prid.
(
ȅ á
)
ki ni sladkan:
nesladkan čaj
;
nesladkano sadje se manj časa ohrani kot sladkano
nèslán
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ ȅ-á
)
nasproten, drugačen od slanega:
slana in neslana jezera
neslán
2
-a -o
prid.
(
ȃ ā
)
1.
ki ni slan, ni soljen:
neslan kruh
;
uživati mora neslano hrano
/
ima neslano dieto
●
ekspr.
še neslanega kropa ne zasluži
zelo malo, slabo dela
2.
nav. slabš.,
s širokim pomenskim obsegom
ki zaradi neprimernosti, nedostojnosti vzbuja neugodje, odpor:
rad dela neslane dovtipe
;
pripoveduje neslane šale
/
neslan domislek
neduhovit
/
dajati neslane pripombe
neprimerne
/
neslano govorjenje
neumno, vsebinsko prazno
//
neprijeten
,
zoprn
:
neslan človek
;
sukal se je okrog nje in postajal vedno bolj neslan
/
kot psovka
molči, gobezdalo neslano
nesláno
prisl.
:
neslano govoriti, se norčevati
;
sam.:
rad pove kaj neslanega
neslanáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
neprimerno, nedostojno se vesti:
nekaj je neslanaril okrog nje, pa ga je udarila
/
kar naprej blebeta in neslanari
neslánež
-a
m
(
ȃ
)
slabš.
neprijeten, zoprn človek:
težko je prenašati tega neslaneža
neslánost
-i
ž
(
ā
)
slabš.
neprimerno, nedostojno govorjenje, vedenje:
težko je prenašala njegove neslanosti
/
govoriti, kvasiti, pripovedovati neslanosti
/
uganjali so razne neslanosti
neprimerna, neumestna dejanja
nèsláven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni slaven:
neslaven človek
/
ekspr.:
priče neslavne preteklosti
;
neslavna zmaga
/
evfem.
njegovo neslavno dejanje mu ni bilo v čast
sramotno
nèslávno
prisl.
:
neslavno končati življenje
nèslíšan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki se (še) ni slišal:
neslišan klic
/
do zdaj neslišane besede
●
star.
z neslišano naglico je tekel domov
zelo hitro
;
ekspr.
peč se je razgrela do neslišane temperature
zelo visoke
nèslíšen
-šna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
ki se malo ali nič ne sliši:
padal je droben, neslišen dež
;
neslišen let letala
;
dihanje je bilo skoraj neslišno
/
nav. ekspr.:
spregovoril je s slabotnim, neslišnim glasom
;
prihajal je z neslišnim korakom
;
neslišen smeh
;
šepeta mu neslišne besede
nèslíšno
prisl.
:
neslišno so se približali hiši
nèslíšnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neslišnega:
neslišnost govorjenja
/
ekspr.
vse se potaplja v neslišnost
nèslóga
-e
ž
(
ȅ-ọ̄
)
kar je nasprotno, drugačno od sloge:
nesloga med ljudmi
nèslovánski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni slovanski:
neslovanske dežele
/
neslovanski jeziki
Nèslovénec
in
nèslovénec -nca
m
(
ȅ-ẹ́
)
kdor ni Slovenec:
na ljubljanski univerzi je vpisanih precej Neslovencev
nèslovénski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni slovenski:
neslovenske pokrajine
;
neslovenska krajevna imena
/
neslovenski besedni red
nèslovénščina
-e
ž
(
ȅ-ẹ́
)
jezik, ki ni slovenščina:
v neslovenščini napisane razprave imajo povzetek v slovenščini
nèslóžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni složen:
že od nekdaj so veljali za nesložen narod
nèslóžnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nesložnega:
do nemirov je prišlo zaradi nesložnosti
/
nasprotnik je izrabil njihovo nesložnost
nèslúten
-a -o
prid.
(
ȅ-ū
)
1.
knjiž.
nepričakovan
,
nepredviden
:
neslutene težave
/
razkrivajo se mu neslutena obzorja
2.
publ.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
nesluteni dosežki znanosti
;
nesluten napredek, razvoj
;
imeti neslutene možnosti
nèslúteno
prisl.
:
znanosti so nesluteno napredovale
;
nesluteno daleč
nèslúžben
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni služben:
zadeva je neslužbena
/
neslužbena obleka
nèsmél
-a -o
[
nesmel
in
nesmeu̯
]
prid.
(
ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
knjiž.,
zastar.
nesamozavesten
,
neodločen
2
:
nesmeli začetniki
/
napisal je nekaj nesmelih besed v svoj zagovor
nèsmélo
prisl.
:
nesmelo odgovoriti, vprašati
nèsmísel
-sla
[
nesmisəu̯
]
m
(
ȅ-ȋ
)
1.
kar je v nasprotju z logiko:
to je nesmisel
;
privesti do nesmisla
;
ekspr.
čisti, goli, pravi nesmisel
/
besedni nesmisli
♦
filoz.
nesmisel
po Camusu
dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja
;
lit.
bistroumni nesmisel
besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov
2.
kar nima možnosti za uspeh:
boj v takih okoliščinah je nesmisel
/
razvoj bo pokazal nesmisel tega ukrepa
nesmiselnost
3.
ekspr.
nesmiselno govorjenje ali ravnanje:
kar je storil, je velikanski nesmisel
/
pripovedovati nesmisle
nèsmíseln
-a -o
[
nesmisələn
in
nesmisəln
]
prid.
(
ȅ-ȋ
)
1.
ki ni smiseln:
povedal je nekaj nesmiselnih stavkov
;
nesmiselne besede, trditve
/
nesmiselno govorjenje, ravnanje
2.
ki nima možnosti za uspeh:
nesmiseln boj
;
nesmiseln poskus
;
njegovo prizadevanje je nesmiselno
//
knjiž.
nepotreben
,
odvečen
:
nesmiseln strah
;
nesmiselne žrtve
/
izgublja čas za nesmiselne stvari
nèsmíselno
prisl.
:
nesmiselno delati
;
nesmiselno ravnati
/
v povedni rabi
nesmiselno je čakati nanj
nèsmíselnost
-i
[
nesmisəlnost
]
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nesmiselnega:
nesmiselnost trditve
/
nesmiselnost teh poskusov je bila očitna
/
opozoril je na protislovja in nesmiselnosti v delu
nèsmótrn
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni smotrn:
dojenčkovi gibi so nesmotrni
//
nenačrten
,
nepremišljen
:
nesmotrno gospodarjenje
;
nesmotrno izkoriščanje gozdov
/
nesmotrno razpravljanje
nèsmótrno
prisl.
:
nesmotrno se gibati
;
nesmotrno zapravljati čas
;
sam.:
njegovo prizadevanje so ocenili kot nekaj nesmotrnega
nèsmótrnost
-i
ž
(
ȅ-ọ̑
)
lastnost, značilnost nesmotrnega:
nesmotrnost otrokovih gibov
/
izkazala se je nesmotrnost njihovega gospodarjenja
nesmŕten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
1.
ekspr.
zelo slaven, čaščen:
nesmrten pisatelj, umetnik
/
nesmrtne stvaritve
/
nesmrtna slava
neminljiva
/
za to ima nesmrtne zasluge
zelo velike
2.
knjiž.
neumrljiv
:
nihče ni nesmrten
nesmŕtno
prisl.
:
nesmrtno se proslaviti
nesmŕtnica
-e
ž
(
ȓ
)
zelo slavna, čaščena ženska:
vpisala se je na seznam nesmrtnic
/
rokometna nesmrtnica
nesmŕtnik
-a
m
(
ȓ
)
nav. ekspr.
1.
zlasti v francoskem okolju
član akademije:
Voltaire in drugi nesmrtniki
/
Finžgar je bil sprejet med naše nesmrtnike
2.
zelo slaven, čaščen človek:
s svojimi romani se je uvrstil med nesmrtnike
/
kolesarski, smučarski nesmrtnik
nesmŕtnost
-i
ž
(
ȓ
)
ekspr.
lastnost, značilnost nesmrtnega:
nesmrtnost umetnikovih del
/
s to iznajdbo si je zagotovil nesmrtnost
nesnága
-e
ž
(
á
)
1.
umazanija
:
odstranjevati nesnago
;
tla so polna nesnage
;
okna so kar motna od nesnage
/
v tej hiši je velika nesnaga
/
ekspr.
le kako more živeti v tej nesnagi
umazanem okolju, prostoru
2.
slabš.
malovreden, ničvreden človek:
čas je že, da bi spodil to nesnago iz hiše
/
kot psovka
molči, nesnaga grda
nesnážen
-žna -o
prid.
(
á ā
)
1.
umazan
:
nesnažna obleka, soba
/
nesnažen zrak
nečist
2.
knjiž.,
ekspr.
nespodoben
,
neprimeren
:
nesnažna literatura
;
pripovedoval jim je nesnažne zgodbe
nesnážnost
-i
ž
(
á
)
umazanost
:
nesnažnost stanovanja
nêsnica
-e
ž
(
ȇ
)
kokoš, ki se goji zaradi jajc:
rediti nesnice
/
ta kokoš je dobra, slaba nesnica
/
kokoši nesnice
nêsnost
-i
ž
(
é
)
zmožnost, sposobnost za nesenje (jajc):
povečati nesnost kokoši
;
doba nesnosti
nèsnôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
ki ni snoven:
duša je nesnovna
;
nesnovno bitje
nèsociálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni socialen, ni human:
nesocialen človek, gospodar
/
nesocialni odnosi
;
njegovo nesocialno ravnanje je vzbudilo ogorčenje
nèsocialístičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni socialističen:
nesocialistične države
/
nesocialistični odnosi, pojavi
;
nesocialistična miselnost
nèsocializíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
ki ni socializiran:
nesocializiran človek, otrok
nèsočúten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ū
)
ki mu manjka sočutnosti, sočutja:
nesočuten človek
/
nesočuten obraz, pogled
nèsodelovánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od sodelovanja:
nesodelovanje pri akciji
;
posledice nesodelovanja z njim bo občutil sam
/
sprejeli so načelo nesodelovanja
nèsóden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni soden:
nesodni organi
♦
pravn.
nesodni spor
spor, ki se reši brez posredovanja rednega sodišča
nèsodôben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ō
)
ki ni sodoben:
nesodobni nazori, ukrepi
;
nesodobne delovne metode
/
težko je sodelovati s tako nesodobnim človekom
/
stanovanje je opremljeno z nesodobnim pohištvom
/
pisateljev besedni zaklad je nesodoben
/
ekspr.
nesodobne prometne naprave
zastarele
nèsodôbnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
lastnost, značilnost nesodobnega:
očitali so mu nesodobnost režije
/
vsi taki okraski spadajo v preteklost in izražajo nesodobnost
nèsoglásen
-sna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni soglasen:
nesoglasni interesi
;
s sklepom so bili nesoglasni
/
nesoglasna sodba
nèsoglásje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
1.
kar je nasprotno, drugačno od soglasja:
njegov obraz je izražal nesoglasje
/
njegov način življenja je v nesoglasju z možnostmi
ni v soglasju
;
knjiž.
glava kipa je v očitnem nesoglasju s telesom
nesorazmerju
2.
pojav ali stanje, ko imajo osebe, skupine različna stališča do česa:
nesoglasje med strankama še vedno traja
;
med njima je prišlo do nesoglasja zaradi vzgoje otrok
/
njihova stališča so povzročila nesoglasje
3.
evfem.
prepir
,
spor
:
zavist je povzročila med sosedi mnoga nesoglasja
nèsoglásnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nesoglasnega:
predlog so zavrnili zaradi nesoglasnosti s predpisi
//
nesoglasje
:
med njimi je prišlo do nesoglasnosti
/
družinske nesoglasnosti
nèsoglášanje
-a
s
(
ȅ-á
)
kar je nasprotno, drugačno od soglašanja:
izražati, kazati nesoglašanje
/
v življenju se marsikaj zgodi ne glede na človekovo soglašanje ali
nesoglašanje
nèsójen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki (komu) ni usojen:
večkrat je pomislil na svojo nesojeno nevesto
/
šel je mimo nesojenega mu doma
nèsolíden
-dna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
ki ni soliden:
nesoliden trgovec
;
ta človek je nesoliden
/
nesolidni izdelki
/
nesoliden temelj
premalo trden
;
nesolidno znanje
nezadostno, pomanjkljivo
●
pog.
ta fant je nesolidna firma
nanj se ne moreš zanesti
nèsolídnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nesolidnega:
obrtniška, poslovna nesolidnost
/
nesolidnost izdelkov
nèsoljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni soljen:
nesoljen kruh
;
nesoljene jedi
/
nesoljena cesta
nèsolvénten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni solventen, plačilno nesposoben;
plačilno nesposoben
:
nesolventna banka
;
nesolventno poslovanje
;
mnoga podjetja so postala nesolventna in nelikvidna
nèsolvéntnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
nesposobnost v danem času poravnati svoje plačilne obveznosti;
plačilna nesposobnost
:
tudi banke lahko zaidejo v nesolventnost
;
nesolventnost podjetja
;
nelikvidnost in nesolventnost
nèsoméren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni someren:
nesomeren obraz
;
nesomerno telo
/
nesomerni deli, liki
nèsomérnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nesomernega:
njen obraz je kljub nesomernosti lep
/
nesomernost notranjih telesnih organov
nèsorazméren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni sorazmeren:
posamezni deli so nesorazmerni
;
izdatki so nesorazmerni z dohodki
;
njegovo telo je bilo nesorazmerno
nèsorazmérno
prisl.
:
nesorazmerno rasti
;
za tako majhno ladjo so jadra nesorazmerno velika
nèsorazmérje
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
kar je nasprotno, drugačno od sorazmerja:
odpraviti nesorazmerje
;
nesorazmerje telesnih delov
/
prišlo je do nesorazmerja med naraščanjem življenjskih stroškov in
osebnimi dohodki
nèsorazmérnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nesorazmernega:
nesorazmernost kompozicije
;
nesorazmernost v rasti
;
nesorazmernost izdatkov z dohodki
nèsoróden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
ki ni soroden:
nesorodni narodi
/
delujeta na zelo nesorodnih področjih
/
zastar.
požrtvovalno je skrbela za tri nesorodne otroke
ki niso bili v sorodstvu z njo
nèsovrážen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki ni sovražen:
sovražni in nesovražni ljudje
nespámet
-i
ž
(
á
)
lastnost, stanje nespametnega človeka:
hudobnost je večje zlo kot nespamet
/
v svoji nespameti misli, da dela prav
/
to bi bila velika nespamet
nespámeten
-tna -o
prid.
(
á
)
ki ne ravna v skladu s pametjo, razumom:
nespameten človek
;
bil je nespameten, da je šel
;
imeti koga za nespametnega
;
ne bodi nespametna
/
ekspr.
s tem se ne bo strinjal, saj ni nespameten
//
ki izraža tako ravnanje:
nespameten nasvet, odgovor
;
nespametna odločitev
/
nespametna ljubezen staršev do otrok
nespámetno
prisl.
:
nespametno govoriti, ravnati
;
zakaj si se tako nespametno napil
/
v povedni rabi
nespametno bi ga bilo tako dolgo čakati
nespámetnež
-a
m
(
á
)
ekspr.
nespameten človek:
tudi nesreča ni izmodrila tega nespametneža
nespámetnica
-e
ž
(
á
)
ekspr.
nespametna ženska:
ta nespametnica že ne bo tega razumela
nespámetnik
-a
m
(
á
)
knjiž.
nespameten človek:
toliko hudega mu je storil, pa ne vidi tega, ta nespametnik
nespámetnost
-i
ž
(
á
)
lastnost nespametnega človeka:
ta odločitev izvira iz njegove nespametnosti
/
nespametnost sklepa
;
nespametnost vojne
/
govoriti, počenjati nespametnosti
nèspánec
-nca
m
(
ȅ-á
)
kar je nasprotno, drugačno od spanca:
bil je izčrpan od razburjenja in nespanca
nèspánje
-a
s
(
ȅ-á
)
kar je nasprotno, drugačno od spanja:
vso noč se je premetaval v nespanju
;
njegova živčnost je v zvezi z nespanjem
/
od nespanja so jo pekle oči
nèspecífičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni specifičen:
nespecifičen pojav
;
nespecifična sredstva
♦
med.
nespecifična bolezen
bolezen, ki jo povzročajo različni mikrobi
;
psih.
nespecifični dražljaj
dražljaj, ki ne vzpodbudi ustreznega odziva
nèspèč
-éča -e
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
ki ne spi:
nespeči so pričakali jutro
/
nespečemu človeku je noč zelo dolga
/
nespeče noči
nespéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
nespeč
,
buden
:
mati ga je nespečna čakala do jutra
/
noči se zdijo nespečnim bolnikom zelo dolge
nespéčnost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje brez spanja:
skrbi mu povzročajo nespečnost
;
že več let trpi za nespečnostjo
;
tablete proti nespečnosti
/
od nespečnosti je že ves izčrpan
nespéšen
-šna -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
počasen
,
zamuden
1
:
nespešno delo, potovanje
nèspletèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni spleten:
nespleteni lasje
nèspočít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni spočit:
na pot je šel nespočit
/
nespočite noge
nèspodbúden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
ki ni spodbuden:
na svojo prošnjo je dobil zelo nespodbuden odgovor
;
možnosti za zaposlitev so bile precej nespodbudne
nèspodbúdno
prisl.
:
ti ukrepi so nespodbudno vplivali na izvoz
nèspodóba
-e
ž
(
ȅ-ọ̑
)
star.
nespodoben človek:
to je sin tiste nespodobe
/
kot psovka
izgini, nespodoba pijana
//
nespodobno dejanje:
počenjati nespodobe
nèspodóben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki mu manjka spodobnosti, dostojnosti:
nespodoben človek
/
nespodobne besede
;
pripovedoval jim je nespodobne šale
;
nespodobno govorjenje, ravnanje
/
knjiž.
to je bil surov in nespodoben čas
hud, težek
nèspodóbno
prisl.
:
nespodobno govoriti, se vesti
;
sam.:
to pa res ni nič nespodobnega
nèspodóbnež
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
ekspr.
nespodoben človek:
veljal je za nespodobneža
nèspodóbnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nespodobnega:
moti jih njegova nespodobnost
/
to je velika nespodobnost
/
govoriti nespodobnosti
nèspojljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
publ.
nezdružljiv
:
to so nespojljive lastnosti
/
tako ravnanje je nespojljivo z moralo
/
nespojljiva nasprotja
zelo velika
nèspokójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
knjiž.
nemiren
:
nespokojni časi
nèspokóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
star.
nepoboljšljiv
,
zakrknjen
:
nespokoren hudodelec
nèspokorjèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
v krščanskem okolju
ki ni spokorjen:
nespokorjen grešnik
nèspôlen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȏ
)
ki je brez spolnih teženj:
v romanu je prikazana kot nespolna ženska
/
nespolna ljubezen
♦
biol.
nespolni rod
nespolno se plodeča generacija pri rastlinah s prerodom
;
nespolno razmnoževanje
razmnoževanje brez oploditve
nèsporazúm
-a
m
(
ȅ-ȗ
)
1.
kar je nasprotno, drugačno od sporazuma:
nesporazum med njima se je hitro poravnal
;
nesporazum med strankama
2.
kar nastane zaradi nepravilnega razumevanja česa:
nesporazum v debati je nastopil zaradi nepoučenosti nekaterih
;
film temelji na komiki nesporazumov
/
ekspr.,
kot podkrepitev
da ne bo nesporazuma: to je pravzaprav vaša dolžnost
/
knjiž.
mišljenje, naj se umetnost zapira v ozke meje, je nesporazum
zmota, zabloda
3.
nav. mn.,
evfem.
prepir
,
spor
:
pogosti nesporazumi mu onemogočajo zbrano delo
;
poravnati nesporazume
nèsporazúmek
-mka
m
(
ȅ-ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od nesporazum:
nesporazumek se je hitro poravnal
;
obžalovanja vredni nesporazumki
nèsporazúmljenje
-a
s
(
ȅ-ȗ
)
knjiž.
nesporazum
:
preprečiti nesporazumljenje
;
ni vzroka za jezo, saj gre le za nesporazumljenje
/
kar naprej poravnava nesporazumljenja med sinovi
/
nesporazumljenje med njimi še kar traja
nesoglasje
nèspóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
1.
ki ni sporen:
nesporna lastnina
;
nesporna trditev, zahteva
♦
pravn.
nesporni postopek
nepravdni postopek
2.
publ.
nedvomen
,
gotov
:
nesporen talent
;
čaka ga nesporen uspeh
;
njegove zasluge so nesporne
/
nesporno priznanje
zasluženo
nèspórno
prisl.
:
nesporno ugotoviti kaj
;
nesporno kvalitetni solisti
nèspórnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nespornega:
nespornost lastnine
nèsposóben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki mu manjka sposobnosti:
nesposoben delavec
;
življenjsko nesposoben človek
;
pri taki vzgoji postane otrok nesposoben samostojno delati in
misliti
/
plačilno nesposoben
ki ni sposoben poravnati svojih plačilnih obveznosti
//
ki zaradi bolezni, starosti ne more opravljati določenega dela ali
funkcije:
bolnik je nesposoben za gibanje
/
biti nesposoben za delo
;
stalno nesposoben za vojaško službo
nèsposóbnež
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
ekspr.
nesposoben človek:
priglasili so se skoraj sami nesposobneži
nèsposóbnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost nesposobnega človeka:
načrta niso uresničili zaradi nesposobnosti sodelavcev
;
življenjska nesposobnost
/
stalna vojaška nesposobnost
;
trajna nesposobnost za delo
/
plačilna (ne)sposobnost
(ne)sposobnost v danem času poravnati svoje plačilne obveznosti
nèspoštljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki mu manjka spoštljivosti, vljudnosti:
fant je precej nespoštljiv
/
nespoštljiv odnos do sodelavcev
/
nespoštljiva beseda, kritika
nèspoštljívo
prisl.
:
zelo nespoštljivo je govoril o njem
nèspoštljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost nespoštljivega človeka:
fantova nespoštljivost ga skrbi
/
bil je užaljen zaradi njegove nespoštljivosti
nèspoštovánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od spoštovanja:
javno mu je pokazal svoje nespoštovanje
/
očitali so mu nespoštovanje do pesnika
/
publ.
nespoštovanje dogovorov, predpisov, zakonov
neizpolnjevanje
/
publ.
nespoštovanje pravic
nepriznavanje, odrekanje
nèspotakljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ekspr.
dostojen
,
spodoben
:
nespotakljive pesmi
/
imela je še kar nespotakljivo obleko
nèspovédan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
v krščanskem okolju
ki ni spovedan:
umrl je nespovedan
nèspoznán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni spoznan:
biti, ostati nespoznan
nèspoznánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od spoznanja:
medsebojno nespoznanje
/
spoznanje in nespoznanje resnice
●
ekspr.
spremenil se je do nespoznanja
zelo
nèspoznáten
-tna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
knjiž.
nespoznaven
:
od jeze je postal njen obraz skoraj nespoznaten
/
nespoznatni vzroki
nedoumljivi
nèspoznátnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
knjiž.
nedoumljivost
:
nespoznatnost smisla njegovih besed
nèspoznáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki se ne da spoznati:
tako se je spremenila, da je bila nespoznavna
;
trupla ponesrečencev so nespoznavna
//
nedoumljiv
:
z razumom nespoznavne skrivnosti
;
ekspr.
nespoznavna pota usode
nèspoznávnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nespoznavnega:
zaradi nespoznavnosti ponesrečencev so morali preiskavo odložiti
/
nespoznavnost bistva stvari
nedoumljivost
●
ekspr.
spremenil in postaral se je do nespoznavnosti
zelo
nèsprávljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni spravljen, ni pobotan:
umrl je nespravljen s sinom
nèspravljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki si ne prizadeva za spravo, jo zavrača:
nespravljiv človek
;
nestrpen je in nespravljiv
/
nespravljiv sovražnik
/
njegov odgovor je nespravljiv
2.
ekspr.
ki se ne da odpraviti, izravnati:
nespravljiva nasprotja, nesoglasja
nèspravljívo
prisl.
:
nespravljivo govoriti
;
nespravljivo sovražen
nèspravljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nespravljivega človeka:
bal se je njene nespravljivosti
;
nespravljivost sovražnikov
nèsprejèm
-éma
m
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
dejstvo, da kaj ni sprejeto, se ne sprejme;
nesprejetje
:
nesprejem nujnih aktov bi za delovanje države pomenil težko
popravljive posledice
;
nesprejem proračuna, ustave, zakona
nèsprejemljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da sprejeti, odobriti:
nesprejemljiv načrt, predlog
;
njegova odločitev se jim zdi nesprejemljiva
2.
knjiž.
odporen
1
,
nedovzeten
:
za bolezen je na srečo nesprejemljiv
nèsprejemljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nesprejemljivega:
ugotovili so nesprejemljivost predloga
/
knjiž.
nesprejemljivost za bolezen
odpornost, nedovzetnost
nèsprejétje
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
dejstvo, da kaj ni sprejeto, se ne sprejme:
nesprejetje amandmaja
;
nesprejetje proračuna
;
nesprejetje tega zakona bi povzročilo vladno krizo
nèspremenjèn
tudi
nèizpremenjèn -êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni spremenjen:
delo je znova izšlo v nespremenjeni izdaji
;
cene mesečnih vozovnic za dijake so ostale nespremenjene
nèspremenjênost
tudi
nèizpremenjênost -i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, stanje nespremenjenega:
nespremenjenost položaja
nèspremenljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da spremeniti:
nespremenljiv rok, sklep
;
nespremenljiva usoda
//
ki se ne spreminja, ne spremeni:
nespremenljiva hitrost
/
nespremenljiv nauk
;
nespremenljivo načelo
nèspremenljívka
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.,
navadno v povedni rabi,
navadno s prilastkom
kar je stalen, nespremenljiv del česa:
strah je nespremenljivka njegove zavesti
nèspremenljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nespremenljivega:
nespremenljivost določb, sklepov
;
nespremenljivost usode
/
nespremenljivost mnenj, načel
nèspréten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki mu manjka spretnosti:
nespreten lovec
;
pri delu je precej nespreten
;
nespretna igralka
nèsprétno
prisl.
:
nespretno lagati, pisati
nèsprétnež
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
ekspr.
nespreten človek:
zakaj si dal to delo prav temu nespretnežu
nèsprétnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost nespretnega človeka:
njegova nespretnost pri delu je že vsem znana
nèsprijét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni sprijet:
nesprijeti delci
nèsproščèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni sproščen:
nesproščena napetost, sila
/
nesproščeno gibanje telesa
/
zaradi njenega molka se je čutil nesproščenega
/
nesproščeno govorjenje, vedenje
nèsproščênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost nesproščenega:
nesproščenost telesa
/
nesproščenost njenega vedenja je kvarila razpoloženje
/
spoznal je, da je v njej veliko nesproščenosti
nesrámen
-mna -o
prid.
, nesrámnejši
(
á ā
)
1.
ki ne dela, ne ravna po moralnih načelih:
fant je precej nesramen
;
do žensk je nesramen
/
nesramni pogledi
;
nesramno govorjenje
/
kot psovka
nesramnež nesramni
2.
ekspr.
ki na zelo žaljiv način obravnava človekove lastnosti, dejanja:
tvoj prijatelj je nesramen
;
glej, da ne boš še bolj nesramen, kot si že
/
poslal mu je nesramen dopis
;
postavil mu je nesramno vprašanje
●
pog.
ima nesramen jezik
obrekuje; nedostojno govori
//
brezobziren
,
brezvesten
:
ne kupuj pri tem nesramnem trgovcu
/
nesramno izkoriščanje ljudi
3.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
nesramna laž, predrznost
/
ima nesramno srečo
nesrámno
prisl.
:
nesramno govoriti, lagati
;
postati nesramno domač
;
nesramno visoka cena
;
sam.:
reči kaj nesramnega
nèsramežljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki mu manjka sramežljivosti:
nesramežljivo dekle
nèsramežljívo
prisl.
:
nesramežljivo je hodila skozi njegovo sobo
nèsramežljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost nesramežljivega človeka:
čudil se je njeni nesramežljivosti
/
s popolno nesramežljivostjo je pripovedoval dovtipe
nesrámnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
nesramen človek:
je velik nesramnež
/
kot psovka
nesramnež nesramni
nesrámnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ekspr.
nesramna ženska:
je nesramnica in lažnivka
/
zmerjali so jo z nesramnico
2.
star.
vlačuga
,
prostitutka
:
hodi k nesramnicam
nesrámnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
nesramen človek:
še slutila nisem, da je tak nesramnik
nesrámnost
-i
ž
(
á
)
lastnost nesramnega človeka:
njegova nesramnost presega vse meje
/
nesramnost govorjenja
/
pooseb.
ta nesramnost je spet tukaj
//
ekspr.
nesramno govorjenje ali ravnanje:
ne bo mu odpustil te nesramnosti
nesréča
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
stanje, ki povzroča duševne bolečine:
družino je doletela nesreča
;
kriv je njene nesreče
;
zavedati se svoje nesreče
;
ne znajo si pomagati iz nesreče
;
spraviti koga v nesrečo
;
ekspr.
zabredli so globoko v nesrečo
/
ekspr.:
nakopal si je (na glavo) veliko nesrečo
;
ti si nam prinesel nesrečo
/
Prešernovi Sonetje nesreče
2.
dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev:
nesreča se je zgodila danes zjutraj
;
povzročiti, preprečiti nesrečo
;
zaradi neprevidnosti je prišlo do nesreče
;
kraj nesreče
;
posledice, vzroki nesreče
/
avtomobilska, letalska, prometna nesreča
;
nesreča pri delu
/
publ.
nesreča je zahtevala smrtno žrtev
//
dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno:
zadela jih je nesreča, pogoreli so
;
ekspr.
nesreče so ga kar naprej teple
;
da ne bi bilo nesreč, naj stranke ne pustijo goreti plina brez
nadzorstva
;
zaradi nesreče, ki ga je doletela, je začel piti
/
elementarne nesreče
3.
dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek;
nezgoda
:
na proslavi se mu je pripetila nesreča, spotaknil se je in skoraj
padel
/
kot vzklik
sreča v nesreči
4.
ekspr.
človek, ki pogosto naredi kaj neprimernega:
ta nesreča se je spet napila
/
kot nagovor
nesreča nesrečna, kaj si storil
5.
v prislovni rabi
izraža
a)
v zvezi
po nesreči
da se dejanje zgodi brez določenega namena:
po nesreči je dregnil v luč
;
po nesreči prevrniti, razbiti posodo
/
to se je zgodilo po nesreči
b)
v zvezi
na nesrečo
obžalovanje, sočustvovanje:
na nesrečo je premlad, razburljive narave
;
na nesrečo ga imajo za neumnega
●
ekspr.
nesreča je hotela, da je izgubil stavo
zgodilo se je
;
ekspr.
nesreča ga spremlja vse življenje
vse življenje je nesrečen
;
ekspr.
ne izzivaj nesreče
ne ravnaj predrzno, nepremišljeno
;
ekspr.
biti komu v nesrečo
povzročati mu neprijetnosti, težave
;
drži se kot kup nesreče
obupano, žalostno
;
ekspr.
nesreča človeka izmodri
;
prijatelja spoznaš v nesreči
;
šalj.
sreča v igri, nesreča v ljubezni
;
preg.
nesreča nikoli ne počiva
vedno se lahko pripeti kaj slabega
;
preg.
nesreča ne pride nikoli sama
slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim
nesréčen
-čna -o
prid.
, nesréčnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine:
nesrečen človek
;
bil je zelo nesrečen
;
čuti se nesrečnega
;
če se poročiš z njim, boš nesrečna
;
dela se nesrečno
/
ekspr.
njegovo srce je žalostno in nesrečno
//
nav. ekspr.
ki izraža, kaže tako stanje:
tako nesrečen obraz ima
/
odganjal ga je od nesrečnih misli
/
to je nesrečna zgodba
2.
ki je doživel nesrečo:
ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k
sorodnikom
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
ti nesrečni fant, že spet si zamudil
;
ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila
;
ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila
/
bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo
●
ekspr.
nesrečen je, da se kamnu smili
zelo
;
nesrečna ljubezen
ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača
;
ekspr.
ima nesrečne roke
vedno naredi kaj narobe
;
trinajst je nesrečna številka
po ljudskem verovanju
kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost
;
ekspr.
rojen je pod nesrečno zvezdo
v življenju nima sreče
;
knjiž.
kraj nesrečnega imena
kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega
nesréčno
prisl.
:
nesrečno gledati, pasti
;
biti nesrečno zaljubljen
;
sam.:
nesrečnemu pomilovanje nič ne pomaga
nesrečenôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
ki prinaša nesrečo:
nesrečenosen človek
nesréčnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
nesrečen človek:
nesrečnež, ki mu je pogorela domačija
/
ta nesrečnež vse pokvari
nesréčnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
nesrečna ženska:
imeli so jo za veliko nesrečnico
/
kot nagovor
ti nesrečnica nesrečna, kaj si storila
nesréčnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
nesrečen človek:
bil je nesrečnik že od rojstva
/
skupina nesrečnikov je zapuščala pogorelo vas
nesréčnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje nesrečnega človeka:
njegova nesrečnost se je razodevala v pesmih
/
občutek velike nesrečnosti
nesrečonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
ki prinaša nesrečo:
nesrečonosen človek
/
nesrečonosna vojna
nèstabílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni stabilen:
nestabilen čoln
;
podstavek je nekoliko nestabilen
/
nestabilen teren
/
publ.:
nestabilen gospodarski položaj
;
nestabilne cene
spremenljive
♦
fiz.,
kem.
nestabilno atomsko jedro
jedro, ki radioaktivno razpade
nèstabílnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nestabilnega:
ta tip avtomobila je znan po svoji nestabilnosti
/
publ.
gospodarska, politična nestabilnost
nèstálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
1.
ki ni stalen, ni trajen:
ta mir je zelo nestalen
;
funkcija predsednika je nestalna
/
njegov položaj je precej nestalen
2.
ki se lahko, hitro menja:
v takem nestalnem vremenu ni pametno hoditi v hribe
/
njegovo razpoloženje je zelo nestalno
/
nemiren in nestalen človek je
neuravnovešen
nèstálno
prisl.
:
nestalno zaposlen delavec
♦
zool.
nestalno topla kri
kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice
nèstálnež
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
ekspr.
nestalen, neuravnovešen človek:
nestalneži in brezdomci
nèstálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost nestalnega:
nestalnost zaposlitve
/
nestalnost vremena
/
nestalnost njegovega razpoloženja je ustvarjala nekakšno napetost
nèstándarden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni standarden:
nestandardno pohištvo
nèstandardizíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni standardiziran:
uporabljajo nestandardizirane delovne metode, norme
♦
šol.
nestandardizirani test
test, ki ni strokovno preizkušen in normiran
nèstanovánjski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni stanovanjski:
nestanovanjski objekt
;
nestanovanjska gradnja
;
nestanovanjska stavba
/
nestanovanjsko posojilo
nèstanovíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki ni stanoviten:
težko se je zanesti na tako nestanovitnega človeka
/
nestanoviten značaj
/
star.
pri delu je nestanoviten
ni vztrajen
//
star.
spremenljiv
,
nestalen
:
nestanovitno vreme
/
njegova služba je bila nestanovitna
nèstanovítnež
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
nestanoviten človek:
morda bo pa le pridobil kakega nestanovitneža
nèstanovítnost
-i
ž
(
ȅ-ī
)
lastnost, značilnost nestanovitnega človeka:
spoznal je njeno nestanovitnost
/
star.
spomladanska nestanovitnost
spremenljivost, nestalnost
nestáti
-stánem
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
zmanjkati
:
prehitro je nestalo mesa
//
izginiti
:
nestala sta brez sledu
nêsti
nêsem
nedov.
,
tudi
nesó; nésel nêsla
(
é
)
1.
držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in
hoditi:
nesti kovček
;
nesti naročje drv
;
nesti zastavo na čelu sprevoda
;
ker otrok ni mogel hoditi, ga je oče nesel
;
nesti na glavi, hrbtu
;
nesti na nosilih, v košu
;
daleč, hitro, težko nesti
/
lisica je nesla v gobcu kokoš
//
dov. in nedov.
tako držati kaj in iti kam z določenim namenom:
nesi jim malico
;
nesi mu podpisat
;
nesti otroka k zdravniku
;
nesti na trg
;
nesti aparat v popravilo
;
pog.
nesti denar na banko
v banko
/
pog.
knjigo moraš nesti nazaj
vrniti
2.
navadno s prislovnim določilom
povzročati
:
a)
da se kaj premika zlasti po vodi, zraku:
tok ga je nesel v vrtinec
;
valovi so nesli čoln proti skalam
;
veter nese pesek tudi po več sto kilometrov daleč
;
ekspr.
množica ga je kar nesla po trgu
;
pesn.
kam te, lastovka, nesejo peruti
kam letiš
/
knjiž.
veter je nesel glasove po gozdu
b)
da kaj prihaja kam:
veter jim je nesel prah v oči
;
brezoseb.
vso pot ji je neslo dež v obraz
/
ekspr.
letalo jih je neslo v domovino
3.
nav. ekspr.
iti h komu z namenom
a)
povedati mu kaj:
nesem mu veselo novico, da se je vrnil sin
;
nesti komu sporočilo
/
nesi mu pozdrave
b)
dati mu kaj:
dala mu je poljub in mu rekla, naj ga nese sinu
/
vznes.
vojska nese prostost še neosvobojenim bratom
4.
ekspr.,
s prislovnim določilom
povzročati, da kdo kam gre:
sama kljubovalnost ga je nesla v takem vremenu v planine
;
nemir ga je nesel v svet
;
le kaj ga nese k sosedu
/
brezoseb.:
že večkrat ga je neslo v tujino
;
kam te je pa neslo tako hitro
kam si šel, hitel
5.
dov. in nedov.
,
s prislovnim določilom
narediti, da pride kaj na določeno mesto:
nesti kozarec k ustom
;
nesti žlico v usta
;
nesti si tobak pod nos
/
knjiž.
nesla si je roke pred oči in zajokala
6.
s prislovnim določilom,
s širokim pomenskim obsegom
izraža, da je delovanje česa tako, kot nakazuje določilo:
puška, top nese daleč, previsoko
/
njegov daljnogled malo nese
/
šport. žarg.
ta skakalnica dobro nese
omogoča dolge, varne skoke
7.
pog.,
navadno s prislovnim določilom
biti boljši, sposobnejši:
kot govornik nese vsakega advokata
;
pri delu nese vsakogar
/
ni več mlada, vendar nese vsako dekle
je lepša, privlačnejša
/
Kolumba so za pet stoletij nesli Vikingi
prehiteli
8.
pog.
dajati, prinašati korist:
gostilna, obrt dobro nese
;
brezoseb.
ni mu dovolj neslo, pa je pustil
/
to nese lepe dobičke
9.
pri perutnini
izločati jajca:
jarčke so začele nesti
/
nesti debela jajca
●
ekspr.
leseni most bo težko nesel tako težo
vzdržal
;
ekspr.
moral je popustiti, sicer bi ga nasprotniki nesli
premagali; spravili v neugoden, slab položaj
;
noge nesejo
ekspr.
noge ga več ne nesejo
ne more več hoditi
;
ekspr.
naj gre, kamor ga noge nesejo
kamor hoče
;
ekspr.
šel je, kamor so ga noge nesle
brez naprej določenega cilja
;
ekspr.
teci, kolikor te noge nesejo
kolikor hitro moreš
;
ekspr.
kamor oči nesejo, so sama polja
vsenaokrog
;
star.
pesmi bodo nesle tvojo lepoto po deželi
razširjale, razglašale
;
jahali so, kot bi jih nesel veter
zelo hitro
;
ekspr.
to te bo neslo
ne boš uspel; ne boš utegnil opraviti dela
;
pog.,
ekspr.
spet neseš glavo, kožo naprodaj
se izpostavljaš smrtnim nevarnostim
;
pog.,
ekspr.
slišal je kričanje, pa je nesel nos k oknu
je pogledal skozi okno
;
ekspr.
problem sem nesel s seboj na počitnice
mislil sem nanj tudi na počitnicah
;
pog.
nesti tekmece za šest točk
premagati s šestimi točkami
;
pog.
lepo doto je nesla od hiše
dobila
;
vznes.
jutri ga bodo nesli k večnemu počitku
ga bodo pokopali
;
ekspr.
nesti komu kaj na nos
povedati, kar se ne bi smelo
;
vznes.
skrivnost je nesel s seboj v grob
nikomur je ni povedal
;
pog.
kar sliši, nese naprej
pove drugim; ovadi
;
pog.
če ga bo celo noč tako neslo, nas bo do jutra zametlo
če bo tako snežilo
;
pog.,
ekspr.
dosti ga nese
spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil
;
ekspr.
pojdi že, bog te nesi
izraža nejevoljo, nestrpnost
nêsti se
s prislovnim določilom
1.
ekspr.
ponosno, samozavestno iti, stopati:
glej ga, kako se nese
;
vzravnano se je nesla mimo fantov
/
konja sta se mogočno nesla skozi vas
2.
knjiž.
premikati se, gibati se:
balončki so se nesli čez mesto
;
po nebu se nese temen oblak
/
le kam se nese jata vran
leti
;
ladja se nese na odprto morje
plove, plava
//
širiti se, razširjati se:
glasovi so se nesli čez reko
;
vonj akacij se nese po ravnini
/
žalostna novica se je nesla po vsej deželi
/
to je njegova mati, se je neslo od ust do ust
nesóč
-a -e:
zadel se je v natakarico, nesočo dva vrčka piva
nesèn
tudi
nešèn -êna -o:
odložiti neseno stvar
;
z vetrom neseno listje
nèstíčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki za delovanje ne potrebuje neposrednega stika s čim:
nestični laser
;
nestično odklepanje avtomobilov
//
jezikosl.
ki ga od drugega znamenja loči presledek:
nestično ločilo
;
raba stičnega in nestičnega vezaja
nèstimulatíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni stimulativen:
nestimulativno nagrajevanje
/
nestimulativen ukrep
nèstisljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da stisniti:
nestisljiva snov
♦
fiz.
nestisljiva tekočina
tekočina, ki pri stiskanju ne spremeni prostornine
nèstisljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nestisljivega:
nestisljivost snovi
♦
fiz.
nestisljivost tekočin
nèstólen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni stolen:
nestolna cerkev
néstor
-ja
m
(
ẹ̄
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem
področju, starosta:
nestor slovenskih pripovednikov, skladateljev, zgodovinarjev
nestorianízem
-zma
m
(
ī
)
rel.
nauk škofa Nestorija iz 5. stoletja o Kristusovi božji in človeški
naravi:
pristaši nestorianizma
nestorijánec
-nca
m
(
ȃ
)
rel.
pristaš nestorianizma:
nastopati proti nestorijancem
nestorijánstvo
-a
s
(
ȃ
)
rel.
nestorianizem
:
širjenje nestorijanstva
nèstorjèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
neopravljen
,
nenarejen
:
čaka ga še veliko nestorjenega dela
;
sam.:
na tem področju je še veliko nestorjenega
nèstránkar
-ja
m
(
ȅ-ȃ
)
kdor ni pripadnik politične stranke:
zborovanja so se udeležili strankarji in tudi nestrankarji
nèstránkarski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nanašajoč se na nestrankarje:
nestrankarska organizacija
/
nestrankarski list
/
nestrankarski politični sistem
nèstrásten
-tna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni strasten:
nestrasten človek
/
nestrasten poljub
/
zgodbo je pripovedoval s tihim, nestrastnim glasom
nèstrástno
prisl.
:
nestrastno govoriti
nèstrínjanje
-a
s
(
ȅ-í
)
kar je nasprotno, drugačno od strinjanja:
izraziti nestrinjanje s čim
nèstŕjen
-a -o
tudi
nèstrjèn -êna -o
prid.
(
ȅ-ŕ; ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni strjen:
nestrjena snov
nèstŕnjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ŕ
)
ki ni strnjen:
nestrnjene gozdne površine
;
nestrnjena vrsta
nèstŕnjeno
prisl.
:
nestrnjeno brati
nèstrohljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ne strohni:
nestrohljiva stvar
nèstrohnèl
in
nèstrohnél -éla -o
[
nestrohneu̯
]
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
ki ni strohnel:
nestrohnele trske
/
nestrohnelo truplo
nèstrohnjèn
stil.
nèiztrohnjèn -êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
nestrohnel
:
nestrohnjeno dračje
/
nestrohnjeno truplo
/
Prešernova pesem Neiztrohnjeno srce
nèstrojèn
-êna -o
tudi
nèstrójen -a -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ọ́
)
usnj.
ki ni strojen, ni ustrojen:
nestrojena koža
nèstrokôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
ki ni strokoven:
pisal je strokovne in nestrokovne članke
/
nestrokovni izrazi
/
nestrokovno mnenje
/
nestrokovno delo
/
priučeni, nestrokovni delavci
nèstrokôvno
prisl.
:
nestrokovno narediti
nèstrokovnják
-a
m
(
ȅ-á
)
kdor ni strokovnjak:
revija je namenjena predvsem nestrokovnjakom
;
na strokovni simpozij so povabili tudi nestrokovnjake
//
kdor se na kako stroko slabo spozna;
laik
:
nestrokovnjak bo proces težko dojel
/
pozna se, da so delo ocenjevali sami nestrokovnjaki
nèstrokovnjáški
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
nestrokoven
:
nestrokovnjaško mnenje
/
nestrokovnjaško delo
nèstrokovnjáštvo
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
slabš.
nestrokovno opravljanje kakega dela:
nestrokovnjaštvo in površnost v poslovanju bi imela hude posledice
nèstrokôvnost
-i
ž
(
ȅ-ō
)
lastnost, značilnost nestrokovnega:
nestrokovnost izražanja v razpravi zmanjšuje njeno vrednost
/
odpravljati nestrokovnost v poslovanju
nèstŕpen
1
-pna -o
prid.
(
ȅ-r̄
)
ki mu manjka strpnosti, razumevanja:
nestrpen človek
;
do drugače mislečih je precej nestrpen
/
njihovo nestrpno stališče je vzbudilo ogorčenje
nèstŕpno
prisl.
:
nestrpno presojati
nestŕpen
2
-pna -o
prid.
, nestŕpnejši
(
r̄
)
ki čuti, izraža (trenutno) vznemirjenost, navadno zaradi pričakovanja
česa:
nestrpni gledalci, poslušalci
;
treba se bo vrniti, doma so gotovo že nestrpni
;
postati nestrpen
/
hodil je s hitrimi, nestrpnimi koraki
;
z nestrpno kretnjo si je prižgal cigareto
/
nestrpno čakanje
nestŕpno
prisl.
:
nestrpno čakati, ozirati se
nèstrpljív
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
star.
nestrpen
1
,
nerazumevajoč
:
nestrpljivi politiki
/
nestrpljivi odnosi
nestrpljív
2
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
nestrpen
2
,
neučakan
:
bil je zelo nestrpljiv, kako se bo zgodba razpletla
nestrpljívo
prisl.
:
nestrpljivo je pogledoval na uro
nèstrpljívost
1
-i
ž
(
ȅ-í
)
star.
nestrpnost
1
,
nerazumevanje
:
narodnostna, verska nestrpljivost
nestrpljívost
2
-i
ž
(
í
)
star.
nestrpnost
2
,
neučakanost
:
komaj je premagoval svojo nestrpljivost
/
z nestrpljivostjo je hodila od okna do vrat
nèstŕpnež
1
-a
m
(
ȅ-ȓ
)
ekspr.
nestrpen, nerazumevajoč človek:
politični nestrpneži
nestŕpnež
2
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
nestrpen, neučakan človek:
nestrpneža so s težavo pomirili
/
nestrpnež je komaj čakal, da pride na vrsto
nèstŕpnost
1
-i
ž
(
ȅ-r̄
)
pomanjkanje strpnosti, razumevanja:
težko je bilo sodelovati z njimi zaradi njihove nestrpnosti
/
narodnostna, rasna, verska nestrpnost
nestŕpnost
2
-i
ž
(
r̄
)
lastnost, značilnost nestrpnega, neučakanega človeka:
ko jo je pričakoval na postaji, je le težko premagoval svojo
nestrpnost
/
srce mu je močno udarjalo od nestrpnosti
nèstrukturíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki strukturno ni natančneje opredeljen:
nestrukturirani podatki
;
nestrukturirana informacija
;
nestrukturirane odločitve imajo lahko nepredvidljive posledice
nèstrupén
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni strupen:
nestrupena snov
/
strupene in nestrupene gobe, rastline
;
nestrupene kače
nèstváren
-rna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni stvaren:
stvarni in nestvarni predmeti
/
v govorjenju je precej nestvaren
;
nestvarne želje
/
ekspr.
živi v nestvarnem svetu
/
nestvarni podatki
neresnični
nèstvárno
prisl.
:
nestvarno govoriti
nèstvárnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nestvarnega:
stvarnost in nestvarnost mišljenja
/
umik v nestvarnost
nestvòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
pošast
,
spaka
:
pred seboj je zagledala čuden nestvor
/
le kako je mogel pripeljati v hišo ta nestvor
/
nestvor domišljije
nèsúkan
-a -o
prid.
(
ȅ-ú
)
tekst.
ki ni sukan:
nesukana preja
nèsumljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni sumljiv:
nesumljiv človek
/
nesumljivo ime
/
nesumljiva izjava
nesvést
-i
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
nezavest
:
kratkotrajna nesvest
/
ležal je v nesvesti
nèsvésten
1
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
zastar.
nezaveden
,
neosveščen
:
nesvestna množica
/
nesvestna, da je to resnica, je gledala v mrtvi obraz
ne zavedajoč se
nesvésten
2
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
nezavesten
:
v naročju je držala nesvestnega otroka
nèsvét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
rel.
ki ni svet:
nesvete stvari
/
bral je svete in nesvete knjige
nèsvetèč
-éča -e
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
metal.,
v zvezi
nesveteči plamen
plamen, ki ne sveti:
nèsvobôda
-e
ž
(
ȅ-ó
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od svobode:
nesvoboda jim mrtvi duha in voljo
;
notranja nesvoboda
;
svoboda in nesvoboda umetniškega ustvarjanja
/
bolela ga je nesvoboda domovine
nèsvobôden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ō
)
ki ni svoboden:
zaradi družine se je čutil nesvobodnega
/
osebno nesvoboden
/
nesvobodna dežela
/
nesvobodno ljudstvo
nèsvobôdnik
-a
m
(
ȅ-ȏ
)
zgod.,
v fevdalizmu
osebno nesvoboden podložnik:
poročil se je s hčerjo nesvobodnika
nèsvobôdnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
lastnost, značilnost nesvobodnega:
nesvobodnost njegove odločitve
/
odpraviti osebno nesvobodnost
/
nesvobodnost v umetnosti
nèsvój
-svôja -e
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ó
)
star.,
navadno v povedni rabi
nesamozavesten
,
neodločen
2
:
od skrbi in dvomov je ves nesvoj
/
v mladostnih povestih je bil pisatelj še nesvoj
neizviren, nesamostojen
nesvójnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
nevoljnik
:
v romanu predstavlja pisatelj življenje nesvojnikov
nesvójnost
-i
ž
(
ọ̄
)
knjiž.
nevoljništvo
:
zakon iz leta 1782 je odpravil nesvojnost
nèsvójski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
knjiž.
neizviren
,
nesamostojen
:
nesvojsko pojmovanje, razlaganje
nèšablónski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
nav. slabš.
ki ni šablonski:
nešablonski umetniški izraz
;
nešablonska rešitev
nèšírjenje
-a
s
(
ȅ-ī
)
kar je nasprotno, drugačno od širjenja:
zaradi neširjenja bolezni ni prišlo do večjih težav
/
publ.
razpravljali so o vprašanju neširjenja jedrskega orožja
nešké
in
neškè
in
nèške nèšk
[
nəške
]
ž
mn.,
rod. tudi
nešák
(
ẹ̑ ə̏; ȅ ə̏; ə̄ ə̏
)
nar.
nečke
:
v neškah je zamesila testo za kruh
/
dojenčka je položila v neške in ga zazibala
nèškodljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni škodljiv:
neškodljiv pojav, vpliv
;
neškodljiva šala
/
neškodljive snovi, živali
/
ekspr.
čisto neškodljiv človek je
nèškodljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neškodljivega:
končno se je izkazala neškodljivost njegovega vpliva
/
dokazoval je neškodljivost pijače
/
ekspr.
ko so ugotovili njegovo neškodljivost, so ga izpustili
nèšólan
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni šolan:
nešolan bralec bo to knjigo težko razumel
/
nešolan glas
/
ekspr.
njegova nešolana glava je težko sledila govornikovim besedam
nèšólski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni šolski:
premalo so upoštevali njegovo nešolsko izobraževanje
/
šolske in nešolske knjige
/
nešolsko obravnavanje snovi
néšplja
-e
ž
(
ẹ̑
)
sadno drevo s podolgovatimi listi ali njegov pečkati sad:
na vrtu so imeli jablane in nešplje
;
obirati nešplje
♦
vrtn.
japonska nešplja
grmičasta lončna rastlina z velikimi, spodaj močno dlakavimi
listi, Eriobotrya japonica
nèšpórten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni športen:
tekmovanje v Planici je opisal tudi z nešportne strani
/
nešportna poteza
;
nešportno vedenje igralcev
/
nešportni ribolov
neštét
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ekspr.
ki izraža zelo veliko število oseb, stvari:
udeležil se je neštetih tečajev
;
obraz z neštetimi gubami
;
za službo ima neštete možnosti
/
zastar.
zbrala se je nešteta množica
številna, zelo velika
neštéto
prisl.
:
imeli so nešteto sestankov
;
opraviti je moral še nešteto stvari
neštétič
prisl.
(
ẹ̑
)
ekspr.
izraža zelo veliko ponovitev:
pred očmi si je že neštetič vrtel usodne prizore tekme in ni mogel
prikriti razočaranja
neštétokrat
prisl.
(
ẹ̑
)
ekspr.
izraža zelo veliko ponovitev:
to zgodbo smo že neštetokrat slišali
neštétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
lastnost, značilnost neštetega:
zaradi neštetosti sej je bil neprestano zdoma
neštevílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
številen, zelo velik:
zbrala se je neštevilna množica ljudi
//
ki izraža zelo veliko število oseb, stvari:
za delo ima neštevilne možnosti
/
neštevilne zvezde
neštevílnokrat
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
neštetokrat
,
neskončnokrat
:
to pot sem prehodil že neštevilnokrat
neštevílo
-a
s
(
í
)
knjiž.,
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
neštevilo luči je trepetalo na cesti
;
grad z neštevilom oken
nèštudíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni študiran:
študirani in neštudirani ljudje
nét
1
-a
m
(
ẹ̑
)
pog.
svetovno računalniško omrežje, ki s pomočjo posebne strojne in
programske opreme uporabnikom omogoča izmenjevanje medijskih vsebin,
besednih, zvočnih in filmskih;
internet
:
net omogoča dostop do najnovejših informacij z vsega sveta kar izza
domače mize
nét
2
-a
m
(
ẹ̑
)
pog.
kovica
,
zakovica
:
spojiti z neti
nètákten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki mu manjka takta, olike:
netakten človek
;
ekspr.
fant je nekoliko netakten
/
netaktno namigovanje, vedenje
nètáktno
prisl.
:
netaktno reči, se vesti
/
v povedni rabi
bilo bi zelo netaktno, če bi jih sprejela v domači halji
;
sam.:
kako je mogel pripomniti kaj tako netaktnega
nètáktnost
-i
ž
(
ȅ-ā
)
lastnost netaktnega človeka:
zaradi svoje netaktnosti v družbi ni bil zaželen
/
zameril se jim je s svojo netaktnostjo
/
svojo netaktnost je kasneje poskusil popraviti
nètalentíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni talentiran:
netalentiran umetnik
/
ekspr.
netalentirana kritika
nètaljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne tali:
netaljive snovi
♦
teh.
netaljiva elektroda
nétárt
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
pog.
umetnost, ki izrablja možnosti, ki jih daje svetovni splet;
spletna umetnost
:
ukvarjati se z netartom
;
svetovna razstava netarta
nètéčen
1
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ne vzbuja teka:
zelo se je silil z netečno jedjo
netéčen
2
-čna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
star.
vsiljiv
,
nadležen
:
zelo netečen možak je
/
znašli so se v netečnem položaju
neprijetnem
netéčnež
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
vsiljivec
,
nadležnež
:
ne neha nas nadlegovati, ta netečnež
netéčnik
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
vsiljivec
,
nadležnež
:
premišljali so, kako bi se znebili tega netečnika
nètéčnost
1
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nètéčnega:
netečnost jedi
/
star.
zdravilo proti netečnosti
pomanjkanju teka
netéčnost
2
-i
ž
(
ẹ́
)
star.
vsiljivost
,
nadležnost
:
težko so prenašali njegovo netečnost
nètehtljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da tehtati:
netehtljive količine
nèték
1
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
manjkanje, pomanjkanje teka:
bolezen se začne z glavobolom in netekom
neték
2
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
etn.,
po ljudskem verovanju
bitje, ki povzroča, da človeku jed ne tekne:
večkrat jim je pripovedoval o mori, čarovnicah in neteku
2.
zastar.
nenasiten, požrešen človek ali žival:
nikoli nima dosti, ta netek
;
mladiči so navadno veliki neteki
//
vsiljiv, nadležen človek:
ta netek bi nam rad še ukazoval
nètelésen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni telesen:
netelesne dobrine
/
netelesna ljubezen
/
ekspr.
po obrazu je bila razlita netelesna lepota
nètemeljít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni temeljit:
netemeljito opravljanje dela
nètendénčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni tendenčen:
ta pisatelj ni tako netendenčen, kakor se včasih sliši
/
netendenčna umetnost
nétenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od netiti:
različni načini netenja ognja
/
netenje narodnostne mržnje
;
netenje oboroženega upora
nètêsen
-sna -o
prid.
(
ȅ-é
)
teh.
ki ni (dovolj) tesen:
netesen bat
/
netesna mesta pri zvarih cevi
nètêsnost
-i
ž
(
ȅ-é
)
teh.
lastnost, značilnost netesnega:
zaradi netesnosti bata prihaja v zgorevalni prostor preveč olja
/
preiskovati, ugotavljati netesnost zvarov
nètežáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni težaven:
netežavna učna snov
/
ekspr.
tekma je bila bolj težavna kot netežavna
netílec
-lca
[
netilca
in
netiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor neti ogenj:
bil je dober netilec ognja
/
to so zavestni netilci vojne
netílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na netenje:
netilna snov
/
netilna sila upora
/
star.
netilna vrvica
vžigalna vrvica
netílka
-e
[
netilka
in
netiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
ženska, ki neti ogenj:
netilka ognja v svetišču
/
bila je neutrudna netilka prepirov
2.
star.
vžigalnik
,
detonator
:
vžgala se je netilka na mini in nastala je eksplozija
netílo
-a
s
(
í
)
1.
sredstvo, priprava za netenje:
v temi ni našel netila, da bi prižgal petrolejko
/
vžigalice so najbolj navadno netilo
2.
netivo
:
netilo je zagorelo
;
iskra je vžgala netilo
3.
knjiž.
kar razvnema, vzpodbuja:
pohvala je bila netilo za njegovo prizadevnost
nètípičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni tipičen:
netipičen potek, razvoj
;
netipično obolenje
/
umetnost tistega časa je bila netipična
nétiti
-im,
tudi
netíti
in
nétiti -im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́
)
1.
delati, povzročati, da nastane ogenj:
s kresilom netiti ogenj
/
ekspr.
neznan požigalec je pridno netil (požare)
požigal, povzročal požare
//
knjiž.
kuriti
:
ker je bil mraz, je moral netiti v peči
2.
knjiž.
razvnemati
,
vzpodbujati
:
učitelj je netil ljubezen do domovine
;
rad je netil prepire med prijatelji
netèč
-éča -e:
neteče besede
netívo
-a
s
(
í
)
1.
lahko vnetljiva snov za netenje ognja:
pripraviti netivo
/
nacepil je trsk za netivo
2.
knjiž.
kar razvnema, vzpodbuja:
bogastvo je netivo zla
;
človekovi domišljiji je treba vedno dodajati netiva
nètlakován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni tlakovan:
hodili so po netlakovani cesti
;
peščeno, netlakovano dvorišče
netljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
vnetljiv
:
netljiva snov
/
nabrali so lahko netljivega dračja
néto
prisl.
(
ẹ̑
)
po odbitku dajatev, prispevkov, stroškov:
dobil boš neto pet tisoč
;
neto izračunani prejemki
/
cene veljajo za sto kilogramov neto
čiste teže
;
v prid. rabi:
bruto in neto dohodek
čisti dohodek
;
neto proizvodnja
/
neto teža
čista teža
♦
ekon.
neto produkt
in
netoprodukt
na novo ustvarjena vrednost proizvodnje v določenem razdobju,
navadno v enem letu
;
neto naložba
naložba, ki ne obsega nadomestila za amortizacijo
;
trg.
bruto za neto
zaračunavanje blaga po njegovi bruto teži
nètóčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni točen, ni natančen:
vedno zamuja, zelo netočen je
/
ima netočno uro
/
netočni podatki
/
publ.
netočne trditve
neresnične
nètóčnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost netočnega človeka:
službo so mu odpovedali zaradi njegove netočnosti
//
publ.
neresnična trditev, navedba:
v razpravi je več netočnosti
nètoleránten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki mu manjka strpnosti, razumevanja:
označil ga je za surovega in netolerantnega človeka
/
v njih ni toge, netolerantne načelnosti
nètolerántnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost netolerantnega človeka:
v njem ni bilo netolerantnosti
/
netolerantnost stališč
nètôpen
-pna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
ki ni topen:
netopne snovi
;
maščobe so netopne
;
v vodi netopen
netopír
-ja
m
(
ī
)
miši podoben sesalec, ki je sposoben letati:
netopir je sfrfotal iz dupline
♦
zool.
netopirji
sesalci, ki so sposobni letati, Chiroptera
;
lesni netopir
ki dobro leta in je podnevi v drevesnih duplinah, Nyctalus noctula
;
nočni netopir
s širokimi uhlji, Vespertilio murinus
;
uhati netopir
z dolgimi uhlji in dolgo, ozko letalno mreno, Plecotus auritus
netopírski
-a -o
prid.
(
ī
)
tak kot pri netopirju:
demon z netopirskimi krili
nètopljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni topljiv:
netopljive snovi
♦
kem.
v vodi netopljivo barvilo
nètopljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost netopljivega:
netopljivost snovi
nètôpnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
lastnost, značilnost netopnega:
netopnost rudnin
nétoregístrski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
navt.,
v zvezi
netoregistrska tona
enota za merjenje ladijske prostornine za tovor in potnike, 2,8 m
3
:
ladja s pet tisoč netoregistrskimi tonami [NRT]
/
netoregistrska tonaža
nétotónski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ọ̑
)
žel.,
v zvezi
netotonski kilometer
enota za obračunavanje stroškov prevoza blaga brez teže vozila na
razdalji 1 km:
nètováriški
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni tovariški:
fant je precej netovariški
/
netovariški odnosi
/
netovariško dejanje, vedenje
nètováriško
prisl.
:
zelo netovariško je ravnal
nètovárištvo
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od tovarištva:
spoznal je netovarištvo svoje okolice
/
očitali so mu netovarištvo
nètradicionálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni tradicionalen:
njegovo obravnavanje problema je netradicionalno
nètransparênten
in
nètransparénten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ē; ȅ-ẹ̄
)
ki ni razviden, jasen:
netransparentne javne finance
;
netransparentna poraba denarja
;
posel, sistem je netransparenten
nètransparêntnost
in
nètransparéntnost
-i
ž
(
ȅ-ē; ȅ-ẹ̄
)
nerazvidnost, nejasnost:
v notranji bančni preiskavi so ugotovili netransparentnost
transakcij
;
netransparentnost poslovanja
;
netransparentnost razdelitve sredstev
nètŕden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ŕ ȅ-r̄
)
nav. ekspr.
ki ni trden, ni odločen:
v svojih sodbah je precej netrden
/
netrden položaj
negotov, nezanesljiv
nètŕdnost
-i
ž
(
ȅ-ŕ
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost netrdnega:
netrdnost njegovih sklepov
/
to je znamenje njegove notranje netrdnosti
nètreníran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni treniran:
za netreniranega atleta je vaja precej naporna
;
težko smo se vzpenjali, ker smo bili netrenirani
netrésk
-a
m
(
ẹ̑
)
bot.
rastlina z mesnatimi listi in navadno rožnato rdečimi ali rumenkasto
belimi cveti, Sempervivum:
slamnata streha je bila pokrita z netreskom
/
navadni netresk
nètrézen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
evfem.
pijan
:
netrezni fantje so se majali po cesti
;
večkrat je netrezen
●
knjiž.
netrezno dejanje
nepremišljeno, nerazsodno
nètrpéžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni trpežen:
netrpežen les
;
netrpežno blago
nètrzájen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
voj.,
v zvezi
netrzajni top
top, ki deluje po reakcijskem principu:
nètŕžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-r̄
)
ki ni tržen:
netržna cena, delnica, naložba
;
netržna dejavnost
;
netržno gospodarstvo
/
trgovanje z netržnimi papirji
nètváren
-rna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
knjiž.
nematerialen
,
negmoten
:
tvarni in netvarni svet
;
netvarne dobrine
;
netvarna škoda
/
tvarna in netvarna kultura
duhovna kultura
nètvóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
knjiž.
nedejaven
,
neaktiven
:
netvorni udeleženci gibanja
/
to so bili trenutki netvornega junaštva
nèubéžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
neizogiben
,
neizbežen
:
neubežna nesreča
nèubéžno
prisl.
:
tako življenje je neubežno vodilo v propad
nèubogljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni ubogljiv:
neubogljiv otrok, učenec
/
ekspr.
žive, neubogljive lase si je trdno spela na tilniku
nèubogljívec
-vca
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
neubogljiv človek, zlasti otrok:
veliko jeze je bilo zaradi neubogljivcev
nèubogljívka
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
neubogljiva ženska, zlasti deklica:
razvajena neubogljivka
;
neubogljivke so se mu smejale
nèubogljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost neubogljivega človeka, zlasti otroka:
otrokova neubogljivost ga je skrbela
/
kaznovali so ga zaradi neubogljivosti
nèubrán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni ubran:
neubrano petje, zvonjenje
/
neubrani glasovi
;
pren.,
ekspr.
kolektiv je precej neubran
nèubráno
prisl.
:
neubrano peti
nèubranljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da ubraniti:
neubranljiv napad
;
neubranljiva sila
●
publ.
postaviti koga pred neubranljiv mat
spraviti ga v brezizhoden položaj
//
ki se mu ne da ubraniti, upreti:
neubranljiva skušnjava, strast, želja
/
pogled njegovih oči je bil neubranljiv
/
knjiž.,
ekspr.
neubranljiva usoda
neizogibna
/
knjiž.,
ekspr.
zajelo ga je neubranljivo hrepenenje po domu
zelo veliko
nèubranljívo
prisl.
:
neubranljivo napadati
nèubránost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neubranega:
glasovna neubranost
;
neubranost igre je jemala predstavi vrednost
neučákan
-a -o
prid.
(
ȃ
)
navadno v povedni rabi
ki težko čaka, pričakuje:
ne bodi tako neučakan
;
ekspr.
otroci, neučakani kakor so, so hoteli že navsezgodaj na vlak
/
ekspr.
obšla jih je neučakana želja po svobodi
/
kot psovka
počakaj, strela neučakana, saj se ne mudi
neučákano
prisl.
:
neučakano poslušati
;
neučakano se prestopati
neučákanec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.
neučakan človek:
neučakanci niso počakali vodnika, ampak so kar sami odšli na pot
neučákanost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost neučakanega človeka:
tega je bila kriva njegova neučakanost
/
novica je njegovo neučakanost še povečala
/
ekspr.
od neučakanosti je bil že ves iz sebe
neučákaven
-vna -o
prid.
(
ā
)
star.
neučakan
:
zelo neučakaven je bil, hotel je izvedeti vse naenkrat
/
siten in neučakaven je
neučákavnost
-i
ž
(
ā
)
star.
neučakanost
:
fantova neučakavnost
/
kar gorel je od neučakavnosti
neučakljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
neučakan
:
dolgo so jih čakali, da je bil voznik že zelo neučakljiv
/
ves neučakljiv se je oziral okrog
neučakljívo
prisl.
:
neučakljivo ji je stekel naproti
neučakljívost
-i
ž
(
í
)
zastar.
neučakanost
:
od neučakljivosti so se mu začela tresti kolena
nèučèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
star.
neizobražen
,
nešolan
:
govoril je jasno in preprosto, da so ga razumeli tudi neučeni ljudje
/
ne zameri mu, nezrel in neučen otrok je
neveden, nepoučen
nèučinkovít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni učinkovit:
neučinkovit protest, ukrep
;
pouk je bil zaradi pomanjkanja učnih pripomočkov neučinkovit
/
publ.
tokrat je bil napadalec zelo neučinkovit
nèučinkovíto
prisl.
:
naši so igrali neučinkovito
nèučinkovítost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neučinkovitega:
prepozno so spoznali neučinkovitost svojih ukrepov
nèudélan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni udelan:
neudelana pot
/
divji, neudelan svet
/
bele, neudelane roke
nèudeléžba
-e
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
kar je nasprotno, drugačno od udeležbe:
opravičiti svojo neudeležbo na sestanku
/
vzrokov za neudeležbo pri volitvah je bilo več
nèudeležèn
-êna -o
in
nèudeléžen -a -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ẹ̑
)
ki ni udeležen:
pri stvari je bil neudeležen
;
sam.:
v pogovoru neudeleženi
nèudóben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni udoben:
neudoben naslanjač, stol
;
ima zelo neudobno stanovanje
/
neudobna vožnja
nèudóbno
prisl.
:
na trdi klopi je sedel precej neudobno
nèudóbje
-a
s
(
ȅ-ọ̑
)
kar je nasprotno, drugačno od udobja:
vse življenje je prenašal lakoto in neudobje
nèudóbnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost neudobnega:
težko se je sprijaznil z neudobnostjo in skromnostjo teh prostorov
nèudržán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
nezadržen
,
neustavljiv
:
delal je z neudržano vnemo
;
neudržano hrepenenje
●
ekspr.
z neudržano silo ga je vleklo v domači kraj
zelo, močno
nèudŕžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-r̄
)
knjiž.
nezadržen
,
neustavljiv
:
neudržen razvoj
/
neudržen smeh
/
začutil je neudržno vznemirjenje
nèudržljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
nezadržen
,
neustavljiv
:
neudržljiva moč
/
neudržljiv smeh
/
neudržljiva želja
neubranljiva
nèudušljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
nezadržen
,
neustavljiv
:
neudušljiv smeh
nèuganljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da uganiti:
neuganljiva uganka
/
knjiž.
neuganljivo morje
skrivnostno
nèugásel
-sla -o
[
neugasəu̯
]
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni ugasel, ni ugasnjen:
neugasel ognjenik
/
požar so povzročili neugasli cigaretni ogorki
;
neugasla luč, sveča
;
pren.,
ekspr.
neugasel ogenj v očeh
;
neugasla ljubezen
nèugásen
-sna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
knjiž.
neugasljiv
:
neugasen ogenj
;
neugasna svetloba
●
ekspr.
neugasna žeja
zelo velika, huda
nèugasljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da ugasiti:
neugasljiv ogenj, plamen
;
pren.,
ekspr.
neugasljiva ljubezen
●
ekspr.
neugasljiva žeja
zelo velika, huda
nèuglájen
-a -o
in
nèuglajèn -êna -o
prid.
(
ȅ-ȃ; ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni uglajen, ni olikan:
fant je še precej neuglajen
/
neuglajeno vedenje
nèuglájeno
in
nèuglajêno
prisl.
:
neuglajeno se vesti
nèuglájenost
in
nèuglajênost -i
ž
(
ȅ-ȃ; ȅ-é
)
lastnost, značilnost neuglajenega človeka:
ni se še znebil svoje neuglajenosti
/
neuglajenost njegovega nastopa jih je razočarala
nèuglašèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni uglašen:
neuglašen klavir
/
neuglašeno petje
neubrano
nèuglašênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost neuglašenega:
neuglašenost klavirja
;
pren.,
knjiž.
neuglašenost s svetom je dobila v njegovi liriki prav pretresljive
oblike
nèugléden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
nav. ekspr.
ki ni ugleden:
prebiral je po večini dela neuglednih pisateljev
/
spoznal je, da si je izbral precej neugleden poklic
//
publ.
skromen
,
preprost
:
stanuje v nizki, neugledni hiši
/
neugledna mestna četrt
zanemarjena, neurejena
nèugnán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
1.
ki se ne da ugnati, obvladati:
po dvorišču so se podili neugnani otroci
;
po temperamentu je neugnan
/
ekspr.
vesela, neugnana mladost
/
ekspr.
neugnan žrebec
divji, neukročen
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
dela z neugnano vztrajnostjo
;
neugnana želja po sreči
/
neugnana opravljivka je
velika, huda
●
ekspr.
bali so se njenega neugnanega jezika
opravljanja, obrekovanja
;
ekspr.
pri delu je neugnan
zelo priden, prizadeven
nèugnáno
prisl.
:
neugnano se igrati, plesati
nèugnánček
-čka
m
(
ȅ-á
)
manjšalnica od neugnanec:
končno so tudi najmanjši neugnančki omagali in pospali
nèugnánec
-nca
m
(
ȅ-á
)
ekspr.
neugnan človek, zlasti otrok:
mala neugnanca sta ji neprenehoma nagajala
/
načrti mladih neugnancev
nèugnánka
-e
ž
(
ȅ-á
)
ekspr.
neugnana ženska, zlasti deklica:
razposajena neugnanka
/
od zore do mraka dela ta neugnanka
nèugnánost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost neugnanega človeka, zlasti otroka:
neugnanost otrok jo je vznemirjala
/
mladostna neugnanost
nèugóden
-dna -o
prid.
, nèugódnejši
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni ugoden:
za poroko si je izbral precej neugoden čas
;
prišel je v neugodnem trenutku
/
dela v neugodnih okoliščinah
;
neugodne življenjske razmere
/
za košnjo neugodno vreme
/
neugodna rešitev prošnje
/
neugoden duševni, telesni občutek
/
neugodni rezultati dela
/
neugodna kritika, ocena
negativna, odklonilna
nèugódno
prisl.
:
neugodno se počutiti
;
dogodek je neugodno vplival nanj
/
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v dajalniku
ob teh besedah ji je bilo zelo neugodno
nèugódje
-a
s
(
ȅ-ọ̑
)
kar je nasprotno, drugačno od ugodja:
ob misli na jutrišnji dan ga je obšlo neugodje
;
izražati, občutiti, prikriti neugodje
;
duševno, telesno neugodje
;
občutek neugodja
/
knjiž.
z naraščajočim neugodjem je pogledovala na uro
nejevoljo
nèugódnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost neugodnega:
zaradi neugodnosti razstavnega prostora ni bilo pričakovanega obiska
/
boriti se je moral z mnogimi neugodnostmi
neprijetnostmi, težavami
nèugonobljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
neuničljiv
:
neugonobljiva snov
;
neugonobljivo pohištvo
trdno, trpežno
/
to je izredno delaven, neugonobljiv človek
/
neugonobljivo hrepenenje
zelo veliko
nèugonobljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
knjiž.
neuničljivost
:
neugonobljivost snovi
nèugotovljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni ugotovljen:
avtor dela je neugotovljen
;
še neugotovljena škoda
nèugotovljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da ugotoviti:
neugotovljivi avtorji
;
ime pesnika je neugotovljivo
/
brundal je neugotovljiv napev
nèuhójen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni uhojen:
neuhojena pot, steza
/
težko je hodil v neuhojenih čevljih
nèuigrán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
publ.
ki ni uigran:
moštvo je še neuigrano
nèuigránost
-i
ž
(
ȅ-á
)
publ.
lastnost neuigranega človeka:
tudi neuigranost igralcev je bila vzrok za neuspeh
nèujemálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
jezikosl.,
v zvezi
neujemalni prilastek
prilastek, ki se v sklonu ne ujema z odnosnico:
nèujémanje
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
kar je nasprotno, drugačno od ujemanja:
neujemanje cene z vrednostjo
nèujemljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nav. ekspr.
ki se ne da ujeti:
na konjih so bili neujemljivi
/
neujemljiv trenutek
/
neujemljiva svetloba
neúk
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
star.
neizobražen
,
nešolan
:
razumeli so ga brez težave tudi neuki ljudje
/
v teh stvareh je precej neuk
neveden, nepoučen
nèukanljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.,
zastar.
neizpodbiten
,
nedvomen
:
neukanljiv dokaz
nèukinljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
publ.
neodpravljiv
:
neukinljivo protislovje
nèuklonljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nav. ekspr.
ki se ne da ukloniti:
neuklonljiv človek
/
neuklonljiv ponos
/
borili so se z neuklonljivo voljo
nèuklonljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost neuklonljivega človeka:
glas o njegovi neuklonljivosti se je razširil daleč okrog
/
občudovali so neuklonljivost njegove volje
neúkost
-i
ž
(
ū
)
star.
neizobraženost
,
nevednost
:
zaradi svoje neukosti niso razumeli njegovih besed
/
ostajati v neukosti
nèukrépanje
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
dejstvo, da se ne ukrepa:
neukrepanje pristojne inšpekcije
;
neukrepanje policije
;
neukrepanje vlade
;
razlogi za neukrepanje
neukréten
-tna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
okoren
,
neroden
2
:
neukreten fant
/
težka, neukretna hoja
nèukročèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni ukročen:
neukročena žival
/
ekspr.
neukročeni fantje
/
ekspr.:
neukročen mladostni nemir
;
neukročen smeh se je razlegal po dvorani
nèukrôten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ō
)
knjiž.
neukrotljiv
:
neukroten konj
/
dekle je neukrotno
/
bruhnil je v neukroten smeh
nèukrotljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da ukrotiti:
neukrotljiv tiger, žrebec
/
ekspr.
ti otroci so neukrotljivi
//
nav. ekspr.
ki se ne da obvladati, premagati:
neukrotljiv pohlep
;
mučila ga je neukrotljiva radovednost
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
popadel ga je neukrotljiv smeh
;
neukrotljiva jeza
nèukrotljívo
prisl.
:
neukrotljivo se boriti
;
govorila je kar naprej, neukrotljivo
nèukrotljívec
-vca
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
neukrotljiv človek:
pri tem neukrotljivcu te vedno kaj preseneti
nèukrotljívka
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
neukrotljiva ženska:
razbrzdanka in neukrotljivka je bila
nèukrotljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neukrotljivega:
neukrotljivost živali
/
ekspr.:
pritožbe zaradi fantove neukrotljivosti
;
mladostna neukrotljivost
nèulovljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nav. ekspr.
ki se ne da uloviti:
neulovljiva veverica je skakala z veje na vejo
/
neulovljiv tat, vlomilec
/
neulovljiv privid, trenutek
//
knjiž.
nedoločljiv
,
neopredeljiv
:
neulovljiv izraz na obrazu
/
pisatelj je v marsičem nejasen in neulovljiv
neúmen
-mna -o
prid.
, neúmnejši
(
ú ū
)
1.
ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti:
njegovi sodelavci niso neumni
;
ni neumen, le učiti se mu ne ljubi
;
preveč je neumen za šolo
;
neumen je kot noč,
nizko
kot tele
zelo
/
ekspr.
za krajo ni neumna
zna spretno krasti
/
kot psovka
gos neumna
//
ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje:
neumen obraz
;
neumne oči
/
neumen odgovor
2.
ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo:
vsak neumen otrok bi se pametneje odločil
;
mlad je še in neumen
;
človek je v teh letih najbolj neumen
/
ekspr.:
bil je tako neumen, da mu je zaupal
;
ni tako neumen, kot se dela
/
ekspr.:
neumen si, če ne izkoristiš priložnosti
izkoristi jo
;
nisem neumen, da bi šel
ne bom šel
/
kot psovka
kaj si pa šel, tepec neumni
;
kot vzklik
človek neumni, zdaj je prepozno
//
ki izraža tako ravnanje:
neumen nasvet
;
neumna odločitev
/
ekspr.:
neumne knjige
;
neumne misli
3.
ekspr.
duševno bolan, duševno nerazvit:
kaj si neumen, da tako kričiš
;
bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor
;
smejal se je, kot da bi bil neumen
;
uči se kot neumen
zelo
4.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
zaradi močnega čustva zelo razburjen:
ves neumen je od veselja
;
zaradi tekme je čisto neumen
5.
ekspr.
neprimeren
,
neustrezen
:
neumna navada
;
te pentlje na obleki so prav neumne
;
osebe v drami imajo neumna imena
/
imel sem same neumne izdatke
//
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
spravi te neumne karte
;
neumne težave
;
neumno naključje
6.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
ima neumno srečo
;
obšlo ga je neumno veselje
/
pripoveduje neumne laži
●
pog.
naredil se je neumnega in ga ni pozdravil
kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal
;
pog.
naredi se neumnega in vprašaj
kot da nič ne veš
;
pog.,
ekspr.
neumen je na avtomobile
zelo rad jih ima
;
pog.,
ekspr.
neumen je na ženske
ima veliko slo po ženskah
;
ekspr.
še neumna žival skrbi za svoje mladiče
nerazumna
;
ekspr.
neumna leta
puberteta
;
ekspr.
neumno vreme
zelo spremenljivo, nestalno
;
preg.
najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir
za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti
neúmno
prisl.
:
neumno govoriti, se smejati, svetovati
;
neumno dober je do sorodnikov
;
neumno začuden obraz
/
v povedni rabi:
neumno bi bilo, če bi se dali obkoliti
;
ni neumno, če greš
neúmni
-a -o
sam.
:
neumni ne upoštevajo dokazov
;
govoril je same neumne
;
po neumnem je zapravila ugled
nèumérjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
ki ni umerjen:
neumerjen človek
;
v govorjenju je neumerjen
nèumérjenost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
lastnost neumerjenega:
čustvena neumerjenost
nèumésten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
neprimeren
:
neumestna pripomba, šala
;
njegovo vprašanje je bilo v tistem razpoloženju zelo neumestno
/
njegova ljubosumnost je bila neumestna
neupravičena
nèuméstnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
neprimernost
:
kmalu se je pokazala neumestnost nove določbe
;
neumestnost pripombe
nèumétnik
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
kdor ni umetnik:
neumetnik težko presoja umetnostne probleme
;
njegova dela so cenili umetniki in neumetniki
nèumétniški
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni umetniški:
neumetniška dejavnost
/
umetniške in neumetniške slike
/
neumetniška stališča
/
ekspr.
slab, neumetniški film
nèumétnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
kar je nasprotno, drugačno od umetnosti:
skušali so odkriti, kaj je umetnost in kaj neumetnost
/
ekspr.
v gledališko življenje so vnašali neznanje in neumetnost
nèumétnosten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
lit.
ki ni umetnosten:
neumetnostna besedila
nèumevajóč
tudi
nèumevajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
star.
nerazumevajoč
:
od njega niso pričakovali tako neumevajočega mnenja
/
srečala je njegov neumevajoči pogled
nèumévanje
-a
s
(
ȅ-ẹ́
)
star.
nerazumevanje
:
neumevanje jezika
/
kazal je izrazito neumevanje za umetniško ustvarjanje
nèuméven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
star.
nerazumljiv
:
neumevna razlaga
/
nagovoril ga je v njemu neumevnem jeziku
nèumévno
prisl.
:
neumevno govoriti
/
v povedni rabi
zdelo se mu je neumevno, da ga je zavrnila
nèumírjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni umirjen:
odšel je žalosten in neumirjen
/
spregovoriti z neumirjenim glasom
nèumirljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da umiriti:
neumirljiv fant
/
ekspr.
neumirljivo iskanje resnice
nèumít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni umit:
neumite roke
/
nepočesani, neumiti otroci
nèumljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
nerazumljiv
:
neumljivi pojavi
;
neumljiva beseda, razlaga
/
neumljivo otroško govorjenje
/
ekspr.
neumljiva sreča
zelo velika
nèumljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
knjiž.
nerazumljivost
:
njegovih pesmi zaradi neumljivosti niso brali
neúmnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
neumen človek:
tak neumnež, kot je on, vse narobe naredi
/
dela se neumneža, ki ne zna do pet šteti
/
kot psovka
stoj, neumnež, da ne boš vsega pohodil
neúmnica
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
neumna ženska:
ošabna neumnica
/
bila je prava neumnica, vse jim je povedala
/
kot psovka
neumnica, še tega ne znaš
neúmnik
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
neumen človek:
zmerjala ga je z neumnikom
neúmnost
-i
ž
(
ú
)
1.
lastnost neumnega človeka:
njegovo neumnost so hitro opazili
/
obžalovali so neumnost njegove odločitve
/
pooseb.
molči, neumnost neumna
2.
ekspr.
neumno govorjenje ali ravnanje:
ta prepoved se mu je zdela neumnost
/
govoriti neumnosti
;
slabš.
klatiti, kvasiti neumnosti
;
počenjati, uganjati neumnosti
;
kakšno neumnost je spet povedal
/
kot vzklik
nobenih neumnosti
//
kar je neumno sploh:
take neumnosti še nisem bral, gledal
/
napolnili so mu glavo z neumnostmi
neumnimi nazori, mislimi
3.
v medmetni rabi
izraža negativen odnos do povedanega:
pravi, da bo zamenjal službo – neumnost
;
neumnost, tega ne verjamem
4.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
iz neumnosti, po neumnosti
izraža, da je kaj nastalo brez pravega vzroka ali podlage:
storiti kaj iz neumnosti
;
po neumnosti izgubiti delo
;
prav po neumnosti sem se udaril
nèumóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
zastar.
neutruden
,
neutrudljiv
:
neumoren delavec
/
njen plesalec je bil neumoren
/
neumorna delavnost, pridnost
nèumórno
prisl.
:
neumorno delati, pisati
nèumrjóč
tudi
nèumrjòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
zastar.
nesmrten
:
neumrjoč umetnik
/
neumrjoče stvaritve
♦
rel.
neumrjoča duša
neumrljiva duša
nèumrjóčnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
zastar.
nesmrtnost
:
neumrjočnost pesnikovih del
nèumŕl
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ ȅ-ŕ
)
zastar.
nesmrten
:
slaviti neumrlega pesnika
/
neumrle zasluge
neminljive
nèumrljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki ne umre:
noben človek ni neumrljiv
♦
rel.
neumrljiva duša
2.
zastar.
nesmrten
:
neumrljiv pesnik
/
neumrljivo upanje
neminljivo
nèumrljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neumrljivega:
neumrljivost božanstva
/
zastar.
neumrljivost hrepenenja
neminljivost
♦
rel.
neumrljivost duše
neúmščina
-e
ž
(
ȗ
)
nar.
neumno govorjenje ali ravnanje;
neumnost
:
kakšno neumščino si spet naredil
nèuničljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da uničiti:
neuničljiva energija
/
ekspr.:
neuničljiv narod
;
zdelo se je, da je nasprotnik neuničljiv
/
ekspr.
to je njihova neuničljiva pravica
●
ekspr.
vse dni dela, neuničljiv je
zelo delaven
;
ekspr.
v svojem optimizmu je neuničljiv
vedno je optimističen
//
ekspr.
trden
,
trpežen
:
neuničljivi čevlji
;
to blago je res neuničljivo
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
neuničljivo voljo ima
;
neuničljivo upanje
nèuničljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neuničljivega:
neuničljivost snovi
/
ekspr.
prepričanje o neuničljivosti čet
nèuniformíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni uniformiran:
neuniformirani ljudje
;
pren.,
ekspr.
neuniformiran način življenja
nèuniverzitéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni univerziteten:
neuniverzitetni učitelji
;
neuniverzitetna raziskovalna ustanova
;
neuniverzitetni del visokošolskega izobraževanja
nèupíranje
-a
s
(
ȅ-ī
)
kar je nasprotno, drugačno od upiranja:
neupiranje določbam, predpisom
♦
filoz.
nauk o neupiranju
religiozno-filozofski nauk L. N. Tolstoja, da se mora zlo
sprejemati brez upiranja
nèupogljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da upogniti:
neupogljiva palica
;
pren.
neupogljiv človek
;
neupogljiv ponos, značaj
;
neupogljiva sila, volja
nèupogljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neupogljivega:
neupogljivost materiala
;
pren.
njegova neupogljivost jih je spodbujala
;
neupogljivost volje, značaja
nèupógnjen
tudi
nèupôgnjen -a -o
prid.
(
ȅ-ọ́; ȅ-ó
)
ki ni upognjen:
ravne, neupognjene veje
;
pren.
človek neupognjene volje
nèuporába
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od uporabe:
neuporaba besede
;
neuporaba grožnje, sile
nèuporáben
-bna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki se ne da uporabiti, uporabljati:
neuporabni prostori
;
stroj je neuporaben
;
zaradi tega živila še niso neuporabna
/
ekspr.
neuporaben človek je
/
ekspr.
neuporabno dramsko delo
slabo, nekvalitetno
nèuporábljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni uporabljen:
novi, še neuporabljeni predmeti
;
neuporabljene tiskovine
/
drugi prostori so ostali zaprti in neuporabljeni
nèuporabljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
neuporaben
:
soba je zaradi vlage neuporabljiva
nèuporábnik
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
kdor ni uporabnik:
neuporabnik interneta
;
neuporabnik mobilnega telefona
/
neuporabniki drog
nèuporábnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neuporabnega:
neuporabnost motorja jim je onemogočila polet
/
tekma je bila prekinjena zaradi neuporabnosti igrišča
/
ekspr.
pritoževal se je nad njeno nedelavnostjo in neuporabnostjo
nèupoštévan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni upoštevan:
neupoštevani predlogi, vzroki
;
njegove besede, želje so ostale neupoštevane
/
malo znani, neupoštevani ljudje
nèupoštévanje
-a
s
(
ȅ-ẹ́
)
kar je nasprotno, drugačno od upoštevanja:
ta kritika temelji na neupoštevanju umetnikovega razvoja
/
neupoštevanje izraženih mnenj
/
neupoštevanje predpisov, zakonov
neizpolnjevanje
/
knjiž.
neupoštevanje pravic
nepriznavanje, odrekanje
nèupoštéven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
ki se ne da upoštevati:
neupošteven predlog, ugovor
;
opravičilo se mu je zdelo neupoštevno
nèupravíčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni upravičen, ni utemeljen:
neupravičen očitek, sum
;
njegov strah je neupravičen
;
neupravičena zahteva
/
neupravičeno bogatenje
/
neupravičen lov
nedovoljen
/
neprav.
zaradi neupravičenih ur je bil dijak kaznovan
neopravičenih ur
nèupravíčeno
prisl.
:
neupravičeno grajati, kaznovati
nèupravíčenec
-nca
m
(
ȅ-ȋ
)
kdor nima pravice do česa:
zgodilo se je, da so dobili nakaznice neupravičenci, upravičenci pa
ne
nèupravíčenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost neupravičenega:
presojati upravičenost in neupravičenost pritožbe
nèuprizorljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni uprizorljiv:
tako razpoloženje je neuprizorljivo
/
ekspr.
neuprizorljiva drama
težko uprizorljiva
nèuráden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni uraden:
neuradni podatki, rezultati
;
ta komentar je neuraden
;
neuradne diskusije
/
ekspr.
prijeten, neuraden pogovor
sproščen
/
sprejeti stranko med neuradnimi urami
♦
pravn.
neuradni obisk
obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge
države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih
;
šport.
neuradno tekmovanje
nèurádno
prisl.
:
neuradno obiskati državo
;
neuradno se pogovarjati
nèuravnotéžen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
ki ni uravnotežen:
neuravnotežene sile povzročajo gibanje v zemeljski skorji
/
neuravnotežena mladina
neuravnovešena
nèuravnotéženost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost neuravnoteženega:
neuravnoteženost v gospodarstvu
/
zavedala se je svoje slabosti in neuravnoteženosti
neuravnovešenosti
nèuravnovéšen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni uravnovešen:
proračun je glede na dohodke in izdatke neuravnovešen
/
nestalen, neuravnovešen značaj
;
vihrava, neuravnovešena mladina
;
čustveno neuravnovešena ženska
/
duševno neuravnovešen človek
nèuravnovéšenec
-nca
m
(
ȅ-ẹ̑
)
ekspr.
neuravnovešen človek:
čudak in neuravnovešenec je
/
že njegovo vedenje je izražalo duševnega neuravnovešenca
nèuravnovéšenost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost neuravnovešenega:
neuravnovešenost cen
/
nervozne kretnje so izdajale njegovo neuravnovešenost
/
kazati znake duševne neuravnovešenosti
nèurejèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni urejen:
nepospravljena, neurejena soba
/
prostor okoli blokov je še neurejen
/
neurejena množica, skupina
/
duševno, notranje neurejen človek
neuravnovešen
/
živi v slabih, neurejenih razmerah
/
ima neurejeno prebavo
/
neurejena obleka
/
fant neurejene zunanjosti
nèurejêno
prisl.
:
neurejeno so se pomikali proti izhodu
nèurejênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost neurejenega:
soba je naredila nanj vtis neurejenosti
/
kljub navidezni neurejenosti besed je bilo čutiti logično
mišljenje
/
neurejenost družbenih razmer
neúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na neurje:
neurni oblaki se kopičijo od severa
/
divjanje neurne vode
nèuresníčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni uresničen:
neuresničeni načrti
;
neuresničene želje
/
neuresničeni ideali
nèuresničljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da uresničiti:
neuresničljiv načrt, pogoj
;
neuresničljive sanje, želje
/
to je neuresničljiv ideal
♦
jezikosl.
neuresničljivi pogojni odvisnik
odvisni stavek, ki izraža neuresničljiv pogoj
nèuresničljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neuresničljivega:
neuresničljivost zamisli, želj
neúrje
-a
s
(
ȗ
)
zelo močne padavine, navadno s hudim vetrom:
neurje je naredilo veliko škodo
;
kraj je zajelo neurje
/
snežno neurje
;
pren.
neurje v duši
neúrnik
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
hudournik
:
s hriba je pridrl neurnik
nèusáhel
-hla -o
[
neusahəu̯
]
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni usahel:
še neusahlo cvetje
/
ekspr.
neusahel vir sreče
trajen, neminljiv
nèusahljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ne usahne:
neusahljiv studenec, vrelec
;
pren.
njegov neusahljivi humor
;
trgovina je bila neusahljiv vir dohodkov
nèusahljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neusahljivega:
neusahljivost izvira
;
pren.
neusahljivost ustvarjalne moči
nèusklajèn
-êna -o
in
nèusklájen -a -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ȃ
)
ki ni usklajen:
neusklajeno delo posameznikov
/
neusklajeni medsebojni odnosi
neurejeni
nèusklajênost
in
nèusklájenost -i
ž
(
ȅ-é; ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost neusklajenega:
neusklajenost proizvodnje in porabe
/
čutiti je bilo neusklajenost med solistko in dirigentom
nèuslíšan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni uslišan, ni izpolnjen:
neuslišane prošnje, želje
/
ekspr.
neuslišana ljubezen
ki je ljubljena oseba ne vrača
nèuslúžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
ki mu manjka uslužnosti, ustrežljivosti:
neuslužen natakar
nèusmérjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni usmerjen:
neusmerjena svetloba
/
neusmerjen razvoj
nèusmíljen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki mu manjka usmiljenja, dobrote:
neusmiljen človek
;
trd, neusmiljen gospodar
;
biti neusmiljen do koga
/
ekspr.:
neusmiljena roka
;
neusmiljeno srce
/
ekspr.
neusmiljena smrt, usoda
/
ostra, neusmiljena kritika
neprizanesljiva
nèusmíljeno
prisl.
:
neusmiljeno pretepati
;
neusmiljeno ravnati s kom
;
neusmiljeno uničevati
neusmíljen
2
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
neusmiljena pripeka, vročina
;
njegovo neusmiljeno kričanje je privabilo veliko ljudi
/
neusmiljeno vreme
slabo, grdo
neusmíljeno
prisl.
:
neusmiljeno se dere
;
sonce neusmiljeno pripeka
;
neusmiljeno vroče je
nèusmíljenec
-nca
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
neusmiljen človek:
ta neusmiljenec mu ni hotel pomagati
nèusmíljenost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nèusmíljenega:
ni mogla razumeti njegove neusmiljenosti
/
ekspr.
neusmiljenost obsodbe, vojne
nèusójen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ekspr.
ki (komu) ni usojen:
stopala je za krsto neusojenega ji zaročenca
/
manjkalo je samo še nekaj neusojenih let, da bi uresničil svoj
načrt
nèuspèh
tudi
nèuspéh -éha
m
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑
)
kar je nasprotno, drugačno od uspeha:
neuspeh ga je potrl
;
bala se je neuspeha
;
doživeti neuspeh
;
gospodarski, vzgojni neuspeh
;
vrsta neuspehov
;
uspehi in neuspehi
/
neuspeh prošnje, vloge
neuspešnost
●
publ.
prizadevanje je obsojeno na neuspeh
že vnaprej se ve, da ne bo uspešno
nèuspèl
in
nèuspél -éla -o
[
neuspeu̯
]
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
ki ni uspel, se ni posrečil:
kljub neuspelemu poskusu ni odnehal
;
neuspela akcija, operacija
/
neuspela predstava
/
publ.
neuspel umetnik
nepriznan
nèuspélost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neuspelega:
neuspelost poskusa
nèuspéšen
-šna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki nima uspeha:
neuspešen pouk
;
neuspešna vzgoja
;
neuspešna pogajanja
/
neuspešen pisatelj
;
neuspešen študent
/
iskanje je bilo neuspešno
brezuspešno
nèuspéšnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neuspešnega:
neuspešnost pogajanj
/
neuspešnost prošnje
/
poslovna neuspešnost
nèuspévanje
-a
s
(
ȅ-ẹ́
)
publ.
kar je nasprotno, drugačno od uspevanja:
iskali so vzroke za neuspevanje gledališča
nèusposóbljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni usposobljen:
strokovno neusposobljeni delavci
;
za to delo je neusposobljen
nèustaljèn
-êna -o
in
nèustáljen -a -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ȃ
)
ki ni ustaljen:
neustaljeni izrazi, pojmi
/
mladi, še neustaljeni ljudje
nèustaljênost
in
nèustáljenost -i
ž
(
ȅ-é; ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost neustaljenega:
neustaljenost izrazov
/
niso mu zaupali zaradi njegove neustaljenosti
nèustáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
pravn.
brezustaven
:
neustavna doba
//
protiustaven
:
neustavno dejanje
nèustavljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da ustaviti, zadržati:
neustavljiv napad
;
neustavljiv razvoj industrije
;
neustavljiva moč, vnema
/
stresal ga je neustavljiv drget
;
neustavljiv smeh
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
neustavljiva želja
;
zajelo ga je neustavljivo razburjenje
/
njena neustavljiva ljubkost ga je premagala
●
ekspr.
z neustavljivo silo jo je vleklo domov
zelo, močno
nèustavljívo
prisl.
:
neustavljivo drveti, prodirati
;
neustavljivo lep otrok
nèustávnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
pravn.
brezustavnost
:
neustavnost dobe
//
protiustavnost
:
neustavnost akta
nèustrášen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
pogumen
,
odločen
:
neustrašeni borci, vojaki
/
z neustrašenim glasom je povedal, kaj misli o njem
nèustrášen
2
-šna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
pogumen
,
odločen
:
pogumni, neustrašni ljudje
/
poznali so njegov neustrašni značaj
nèustrášenost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
pogumnost
,
odločnost
:
komaj je čakal prilike, da bi pokazal svojo neustrašenost
nèustrašljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
pogumen
,
odločen
:
neustrašljiv človek, junak
nèustrezajóč
tudi
nèustrezajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
neprimeren
:
glasbena skupina ni najboljša zaradi neustrezajočih instrumentov
nèustrézen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
neprimeren
:
neustrezna pripomba
/
evfem.:
živi v neustreznih razmerah
slabih
;
ima majhno, neustrezno stanovanje
slabo
/
neustrezen izraz
;
neustrezna beseda
nèustréznost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
neprimernost
:
pritoževali so se zaradi neustreznosti roka
/
neustreznost znanja
nèustrežljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni ustrežljiv:
neprijazna, neustrežljiva prodajalka
nèustrojèn
-êna -o
tudi
nèustrójen -a -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ọ́
)
ki ni ustrojen:
neustrojena koža
nèustvarjálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni ustvarjalen:
to so neustvarjalni ljudje
/
njegov neustvarjalni odnos ovira sodelavce
nèustvarjálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost neustvarjalnega:
v tem se kaže neustvarjalnost in razkroj stare družbe
nèustvarljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
neuresničljiv
,
neizvedljiv
,
neizpolnljiv
:
neustvarljivi načrti
/
neustvarljive obljube
nèutajljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da utajiti, prikriti:
neutajljivi dohodki
;
neutajljiva krivda
;
neutajljiva dejanja
/
neutajljiva resnica
;
to so neutajljiva dejstva
/
neutajljivo razburjenje, veselje
//
knjiž.
neizpodbiten
,
nedvomen
:
bliža se neutajljiv konec
;
neutajljiv poraz, uspeh
/
razlika med njima je neutajljiva
nèutajljívo
člen.
:
podatki neutajljivo pričajo o tem
neutégoma
prisl.
(
ẹ̑
)
1.
star.
nemudoma
:
treba je neutegoma poslati pomoč
2.
zastar.
nepričakovano
:
ko je neutegoma stal pred menoj, sem se ga ustrašil
nèutemeljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni utemeljen:
neutemeljena pritožba, prošnja
/
neutemeljen strah
;
neutemeljene govorice, izjave
/
psihološko neutemeljeno dejanje
nèutemeljêno
prisl.
:
neutemeljeno obtoževati
nèutemeljênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost neutemeljenega:
neutemeljenost pritožbe, prošnje
/
dokazati neutemeljenost dvomov, mnenja
nèutéšen
1
-šna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
nav. ekspr.
ki se ne da utešiti:
obšla ga je neutešna žalost
//
neizpolnljiv
,
neuresničljiv
:
neutešna želja po svobodi
;
močno, neutešno hrepenenje
nèutéšno
prisl.
:
neutešno jokati
nèutešèn
2
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
1.
ki ni utešen:
neutešen otrok
/
neutešen jok
;
neutešena radovednost
/
neutešena lakota
/
neutešeno srce
//
knjiž.
neizpolnjen
,
neuresničen
:
neutešene želje
;
njeno hrepenenje je bilo neutešeno
2.
knjiž.
(spolno) nezadovoljen;
nepotešen
:
neutešena žena
/
neutešena sla
nèutešênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
stanje neutešenega človeka:
njegove solze so izražale neutešenost
/
knjiž.
neutešenost hrepenenja
nèutešljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da utešiti:
v svoji potrtosti je bila neutešljiva
/
neutešljiva žalost
/
neutešljiva lakota, žeja
//
knjiž.
neizpolnljiv
,
neuresničljiv
:
neutešljive želje
;
misel na dom jo je navdala z neutešljivim hrepenenjem
nèutešljívo
prisl.
:
neutešljivo jokati
nèutešljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
knjiž.
neizpolnljivost
,
neuresničljivost
:
neutešljivost želj
nèutihljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
ki (dolgo) ne utihne:
neutihljiv smeh
;
neutihljivo stokanje ranjencev
//
ekspr.
pogost
,
pogosten
:
materina neutihljiva graja
nèutihljívo
prisl.
:
kos je neutihljivo pel
nèutolážen
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni utolažen:
neutolažen otrok
;
odšel je neutolažen
nèutolážen
2
-žna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
knjiž.
neutolažljiv
:
ko je umrl mož, je bila neutolažna
nèutolažljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da utolažiti:
neutolažljiv otrok
;
ob sinovi nesreči je bil neutolažljiv
/
planila je v neutolažljiv jok
nèutolažljívo
prisl.
:
neutolažljivo ihteti
nèutolažljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
stanje neutolažljivega človeka:
vsi so bili v skrbeh zaradi očetove neutolažljivosti
/
v svoji neutolažljivosti se je izogibal ljudem
nèutŕjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ŕ
)
ki ni utrjen:
neutrjeno cestišče
/
ekspr.
neutrjeni meščani
neodporni
♦
arheol.
neutrjena naselbina
naselbina brez obrambnega obzidja ali nasipa
nèutrúden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
nav. ekspr.
1.
ki vztrajno in z veliko vnemo opravlja svoje delo:
neutruden delavec, pisatelj
/
občudovali so njegovo neutrudno delo
/
kljub neutrudnemu iskanju ga niso našli
vztrajnemu
2.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
neutrudna požrtvovalnost, pridnost
nèutrúdno
prisl.
:
neutrudno delati, pisati
nèutrudljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne utrudi (hitro):
neutrudljivi fantje so jih ves dan vodili po mestu
/
do jutra je bilo še dolgo, njegove misli pa so bile neutrudljive
//
ki ne utruja, utrudi:
prijetno, neutrudljivo delo ima
2.
knjiž.
ki vztrajno in z veliko vnemo opravlja svoje delo;
neutruden
:
večkrat se je spomnil svojega neutrudljivega učitelja
nèutrudljívo
prisl.
:
neutrudljivo pomagati, vaditi
nèutrudljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neutrudljivega človeka:
zaradi svoje neutrudljivosti je delal noč in dan
/
knjiž.
v svoji neutrudljivosti ni nehal raziskovati
neutrudnosti
nèutrúdnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost neutrudnega človeka:
pisateljeva neutrudnost je vzbujala občudovanje
/
stregla mu je z izredno neutrudnostjo
nèuvédba
in
nèuvêdba
-e
ž
(
ȅ-ẹ̑; ȅ-ȇ
)
kar je nasprotno od uvedbe:
neuvedba davka
;
neuvedba vinjet za tovorna vozila
nèuveljávljanje
-a
s
(
ȅ-á
)
kar je nasprotno, drugačno od uveljavljanja:
neuveljavljanje pravic
/
kritiziral je neuveljavljanje žensk v politiki
nèuvidéven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki mu manjka uvidevnosti, razumevanja:
neuvideven vzgojitelj
/
nekateri neuvidevni obiskovalci bolnike z govorjenjem preveč
utrujajo
nèuvidévnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neuvidevnega človeka:
zaradi neuvidevnosti vodstva niso mogli tekmovati
nèuvŕščanje
-a
s
(
ȅ-ŕ
)
publ.
pojav ali stanje, da se posamezne države ne vključujejo v politične
ali vojaške bloke:
utrjevati ideje o neuvrščanju
/
politika neuvrščanja
nèuvrščèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
v socializmu,
navadno v zvezi z
država
ki ni vključen v politične ali vojaške bloke:
sodelovanje neuvrščenih držav
;
Jugoslavija je bila neuvrščena država
/
publ.
neuvrščena politika
;
sam.:
gibanje neuvrščenih
nèuvrščênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost, značilnost neuvrščene države:
zagovarjati neuvrščenost
/
politika neuvrščenosti
nèužíten
-tna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
ki ni užiten:
neužitne dele živali uporabijo za gnojila
;
stara jed je neužitna
/
užitne in neužitne gobe
//
ekspr.
slab
,
nekvaliteten
:
neužitna povest
;
kar je skuhala, se mu je zdelo neužitno
●
ekspr.
to je neužiten človek
zoprn
nèužítnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neužitnega:
neužitnost jedil, živil
/
užitnost in neužitnost gob
●
ekspr.
svojo zgodbo je ponavljal do neužitnosti
velikokrat, mnogokrat
nèvábljen
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
nepovabljen
:
nevabljeni gostje
nèvabljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
neprijeten
,
pust
2
:
nevabljiva pokrajina
/
ekspr.
njegov položaj je precej nevabljiv
težaven, mučen
nèvájen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni vajen, ni navajen česa:
gorskih poti nevajen človek
;
videti je, da je nevajen dela in naporov
/
oči, nevajene svetlobe, so se težko privajale soncu
/
nevajen jezdec, plezalec
neizurjen
nèváren
1
-rna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
nasproten, drugačen od varnega, zavarovanega:
varne in nevarne poti
/
nevarna blagajna
neváren
2
-rna -o
prid.
, nevárnejši
(
á ā
)
1.
ki lahko povzroči nesrečo, škodo ali kaj slabega, neprijetnega sploh:
nevarni poskusi z razstrelivom
;
ta plin je nevaren
;
škarje so za otroke nevarne
/
nevaren ovinek
;
narasla reka postaja nevarna
;
na tem odseku je cesta smrtno nevarna
/
družbi, za družbo nevarni pojavi
;
biti v nevarnem položaju
;
zdravju nevarno delo
škodljivo
/
to je nevaren človek
/
nevarna žival
ki rada napada
2.
o katerem se domneva, da bo imel za koga slabe, hude posledice:
nevarna bolezen, poškodba
;
rana je smrtno nevarna
;
nevarno prehitevanje
;
plezanje po skalah je pozimi nevarno
/
nevarne grožnje
/
pogovor se je zasukal v nevarno smer
♦
med.
nevarna novotvorba
3.
ekspr.
o katerega dobrem, pozitivnem uspehu za prizadetega se dvomi:
ta tvoj načrt, poskus je nevaren
4.
ekspr.
ljubezensko, spolno zelo privlačen:
to je nevarna ženska
;
biti nevaren za žensko srce
/
njemu ni nobena ženska nevarna
●
ekspr.
fant je zdaj v nevarnih letih
v puberteti
nevárno
1.
prislov od nevaren:
nevarno zboleti
;
nevarno strme stopnice
2.
v povedni rabi
izraža
a)
veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega:
nevarno je, da se bo v takem vremenu prehladil
b)
neprimernost, škodljivost česa:
takrat je bilo nevarno govoriti resnico
;
sam.:
to ni nič nevarnega
nèvarljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ ȅ-í
)
ki se ne vara, se ne moti:
nevarljiv nagon, občutek
//
knjiž.
trden
,
zanesljiv
:
nevarljiv dokaz, sklep
/
nevarljiva znamenja
jasna
nèvárnost
1
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nèvárnega:
na takem terenu je težko govoriti o varnosti in nevarnosti prometa
/
presojati varnost in nevarnost posojil
nevárnost
2
-i
ž
(
á
)
1.
možnost nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh:
nevarnost mu grozi
;
nevarnost je minila
;
ni se zavedal nevarnosti
;
izpostavljati se nevarnosti
;
čutiti, slutiti nevarnost
;
naznanjati, opozarjati na nevarnost
;
pravočasno odkriti, odvrniti nevarnost
;
evfem.
pot ni brez nevarnosti
je nevarna
;
rešil ga je iz nevarnosti
;
ekspr.
fant kar sili v nevarnost
;
spravljati, spuščati se v nevarnost
;
umikati se pred nevarnostjo
;
huda, velika nevarnost
;
ušel je smrtni nevarnosti
//
v povedni rabi
stanje, nastalo zaradi take možnosti:
bili so v veliki nevarnosti
;
niti vedeli niso, da so v življenjski nevarnosti
smrtni nevarnosti
;
publ.
bolnik je že izven nevarnosti
iz nevarnosti
2.
navadno z rodilnikom
razmere, okoliščine, zaradi katerih lahko pride do nesreče, škode ali
česa slabega, neprijetnega sploh:
nastopila je nevarnost plazov
;
nevarnost požara, vojne, za vojno
/
skupna, splošna nevarnost
ki zadeva več ljudi, skupin
3.
ekspr.,
v povedni rabi
izraža veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega:
nevarnost je, da se hiša podre
/
iron.
ni nevarnosti, da bi se poboljšal
ne bo se poboljšal
4.
publ.
odgovornost
,
tveganje
:
blago so poslali na njihov račun in na njihovo nevarnost
5.
lastnost, značilnost nevarnega:
zavedajo se nevarnosti poskusa
;
opozorili so ga na nevarnost njegove odločitve
●
ekspr.
pogumno je gledal nevarnosti v obraz
ni se ji izognil, ni se umaknil pred njo
;
ekspr.
s tem spravlja v nevarnost svoje dobro ime
daje možnost za zmanjšanje spoštovanja
;
ekspr.
rumena nevarnost
naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene
rase
♦
avt.
znaki za nevarnost
;
pravn.
nevarnost
možnost, da se zavarovana oseba, zavarovani predmet poškoduje,
uniči
nevárnosten
-tna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na nevarnost:
nevarnostne okoliščine
;
nevarnostno območje
/
nevarnostni znaki
♦
ekon.
nevarnostni razredi
razredi, v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost,
ogroženost
nèvážen
-žna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni važen, ni pomemben:
nevažne okoliščine
;
govorili so o važnih in nevažnih stvareh
/
nevažen človek
nepomemben
;
ekspr.
nenadoma ga je obšel občutek, da je postal nevažen
nèvážnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nevažnega:
sklicevali so se na nevažnost opisanih okoliščin
;
važnost in nevažnost vprašanja
nèvedé
prisl.
(
ȅ-ẹ̄
)
izraža, da se dejanje (z)godi brez vednosti prizadetega:
nevede popiti strup
;
nevede prizadevati bridkost
/
nehote in nevede napraviti prekršek
nevéden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki mu manjka vednosti, znanja:
neveden človek
;
biti, ostati neveden
;
v tem pogovoru se je pokazal nevednega
/
delati se nevednega
nepoučenega, neobveščenega
;
nevedno dekle
neizkušeno
//
ki se na kako stroko, področje slabo spozna:
politično neveden
;
neveden v medicini
nevédno
prisl.
:
nevedno se držati, gledati
;
sam.:
poučiti nevedne
nevédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
neveden človek:
imeti, razglasiti koga za nevedneža
;
velik nevednež
/
to je pravi nevednež
/
v tehniki je popoln nevednež
nevédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
nevedna ženska:
imajo jo za nevednico
/
prava, velika nevednica je
nevédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost nevednega človeka:
pokazati, priznati svojo nevednost
;
velika nevednost
/
njegova gledališka nevednost
/
narediti, reči, storiti kaj iz nevednosti
/
biti, ostati v nevednosti
nevédoma
prisl.
(
ẹ̄
)
star.
nevede
:
nevedoma napraviti napako
nèvêlik
-íka -o
prid.
(
ȅ-é ȅ-í
)
nav. ekspr.
srednje velik:
stanuje v neveliki hiši z vrtom
;
dekle nevelike rasti
/
evfem.
pokazal je neveliko delavnost, zavzetost
majhno
/
knjiž.
neveliko življenje
nepomembno
neveljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
nar. belokranjsko
slab
,
malovreden
:
neveljav človek
nèveljáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni veljaven:
neveljavna oporoka, pogodba
/
nepravilno izpolnjene glasovnice so neveljavne
/
znamka je neveljavna
ne velja več
nèveljávnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost neveljavnega:
neveljavnost oporoke, pogodbe
nevèn
-éna
tudi
néven -a
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
vrtn.
cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji;
suha roža
:
šopek nevenov
nèvenljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ne ovene, ne zvene:
cvet te rastline je nevenljiv
//
knjiž.
trajen
,
neminljiv
:
nevenljiva slava
/
nevenljive zasluge
nèvéra
1
-e
ž
(
ȅ-ẹ́
)
kar je nasprotno, drugačno od vere:
vera in nevera
nevéra
2
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
knjiž.
nezaupanje
,
dvom
:
njegove besede so sprejemali z nevero
;
nevera v lastne moči, uspeh
2.
star.
nevernež
:
še vedno jim ne verjame, ta nevera
3.
zastar.
nezvestoba
:
ženina nevera
nèverbálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki za izražanje ne uporablja besed, nebeseden:
neverbalni znak
;
neverbalna govorica
;
oblika neverbalne komunikacije
nevérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
zastar.
brezverec
:
število nevercev se je hitro večalo
/
preganjati neverce
krivoverce
nèvéren
1
-rna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni veren:
verni in neverni ljudje
nevéren
2
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki (česa) ne verjame:
ob njenih besedah je bil videti neveren in potrt
//
ekspr.,
v zvezi
neverni Tomaž
kdor (česa) ne verjame:
ne bodi tak neverni Tomaž
;
kljub prepričevanju so ostali neverni Tomaži
2.
zastar.
nezvest
:
neverna žena
nevérno
prisl.
:
neverno zmajevati z glavo
nèverjéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
1.
ki se ne da verjeti:
neverjeten izgovor, vzrok
;
neverjetna novica
;
pripovedovati neverjetne stvari
;
zgodba se jim je zdela zelo neverjetna
2.
star.
ki (česa) ne verjame;
neveren
2
:
ne bo vam verjel, je preveč neverjeten
/
neverjetni Tomaž
3.
ekspr.
nenavaden
,
poseben
:
to je res neverjeten primer
;
opazoval je ribice neverjetnih barv in oblik
//
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
pokazal je neverjeten pogum
;
ima neverjetno energijo
;
med njima je neverjetna podobnost
/
pripravili so si neverjetne zaloge
zelo velike
nèverjétno
1.
prislov od neverjeten:
neverjetno pripovedovati
;
neverjetno zmajevati z glavo
;
neverjetno zdrav
;
bilo je neverjetno lepo
2.
ekspr.,
v povedni rabi
izraža
a)
dvom, negotovost:
zdi se jim neverjetno, da bi zmagali
b)
začudenje, presenečenje:
neverjetno je, da ga še niso našli
;
elipt.
neverjetno, pa vendar resnično
/
v členkovni rabi:
kako je zrasel, neverjetno
;
neverjetno, kakšen lenuh je
nèverjétnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost neverjetnega:
kritik razpravlja o verjetnosti in neverjetnosti opisovanih dogodkov
/
knjiž.
pripovedovati neverjetnosti
neverjetne stvari
●
ekspr.
do neverjetnosti naivno dekle
zelo
nevérnež
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor (česa) ne verjame:
prepričal je celo največje neverneže
2.
star.
brezverec
:
rekli so, da je nevernež
nevérnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
neverna ženska:
bila je nevernica
nèvérnik
1
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
kdor ni vernik:
verniki in neverniki
nevérnik
2
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
neveren človek:
veljal je za nevernika
2.
slabš.,
za muslimane
kdor ne pripada muslimanski veri, zlasti kristjan:
bojevati se proti nevernikom
nèvérnost
1
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nevernega, brezvernega človeka:
vernost in nevernost ljudi
nevérnost
2
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
nezaupanje
,
dvom
:
ob njenem pripovedovanju se mu je na obrazu kazal izraz nevernosti
●
zastar.
dolžili so jo nevernosti
nezvestobe
nèverodostójen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni verodostojen:
neverodostojna priča
/
neverodostojna izjava
nèverujóč
tudi
nèverujòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
ki ni verujoč:
neverujoč človek
;
sam.:
odnosi med verujočimi in neverujočimi
nèvesél
-a -o
[
neveseu̯
]
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
ki mu manjka veselosti, dobre volje:
mrk, nevesel človek je
/
pesn.
neveselo srce
;
neveselo življenje
/
knjiž.,
ekspr.
ko je izgubil mater, je postajal vedno bolj nevesel
žalosten, potrt
//
ki ne vsebuje, izraža veselja, zadovoljstva:
nevesel nasmeh
;
nevesela pesem
//
knjiž.,
ekspr.
ki ne povzroča veselja, zadovoljstva:
nevesel dogodek
;
nevesela novica
●
opisovati kaj v neveselih barvah
negativno
2.
evfem.
slab
,
nezadovoljiv
:
biti v neveselem položaju
nèvesélo
prisl.
:
neveselo se smejati
;
neveselo razpoložen
nevésta
-e
ž
(
ẹ́
)
ženska ob poroki in nekaj časa pred njo:
ženin in nevesta sta si nataknila prstana
;
iskati si nevesto
;
bogata, lepa, mlada nevesta
;
njegova nevesta
●
vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta
v zadregi; zelo
//
star.
dekle
,
zaročenka
:
ali že ima nevesto
;
iskati, izbrati si nevesto
//
nar. zahodno
snaha
:
z nevesto se ne razumejo dobro
nèvésten
1
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki mu manjka vestnosti, natančnosti:
površen, nevesten delavec
/
nevestno poslovanje
nevésten
2
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na neveste:
nevestna milina
/
nevestna obleka
za neveste
nevéstica
-e
ž
(
ẹ́
)
ekspr.
manjšalnica od nevesta:
pokazal nam je svojo nevestico
♦
vrtn.
zimzelena sobna rastlina popenjavka z voskastimi belimi cveti v
kobulih, Stephanotis floribunda
nevéstin
-a -o
(
ẹ̑
)
svojilni pridevnik od nevesta:
nevestin oče
;
nevestina obleka
nevéstinski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
nevesten
2
,
nevestin
:
nevestinska milina
/
nevestinska bala
nèvéšč
-a -e
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki česa ne zna (dobro):
nevešč jezika se je težko znašel v tujem mestu
;
branja,
star.
branju nevešči ljudje
;
v plavanju je še nevešč
/
nevešča roka
//
neizurjen
,
neizkušen
:
nevešč plavalec
nèveščák
-a
m
(
ȅ-á
)
zastar.
nestrokovnjak
,
nepoznavalec
:
neveščak ne bo spoznal, da vino ni pristno
nèvézan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
1.
ki ni vezan:
nevezane pole
/
govoril je v nevezanih stavkih
/
dajal je čudne, nevezane odgovore
brezsmiselne
//
publ.
ki ni naprej določen ali vsebinsko omejen:
nevezan pogovor
;
nevezano razmišljanje
2.
knjiž.
neodvisen
,
samostojen
:
svobodno, nevezano življenje
/
na čas nevezana ideja
3.
navadno v zvezi z
država
ki ni vključen v politične ali vojaške bloke:
nevezane države
/
nevezana politika
●
sobo išče mlad, nevezan moški
neporočen ali tak, ki ni v resni zvezi
♦
fin.
nevezane hranilne vloge
;
lit.
nevezana beseda
proza
nèvézanost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
1.
knjiž.
neodvisnost
,
samostojnost
:
želeti si svobodo in nevezanost
;
osebna, socialna nevezanost
2.
lastnost, značilnost nevezane države:
zunanjepolitična nevezanost
/
politika nevezanosti
nèvíden
1
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki se (še) ni videl:
neviden vlomilec
/
gledali so do takrat neviden nastop mladega igralca
●
nevideno čudo
nenavaden, izreden dogodek ali stvar
;
publ.
nevideno razkošje barv
zelo veliko
nèvíden
2
-dna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
1.
ki se ne vidi, ne opazi:
skozi nevidne razpoke je nepretrgoma pihalo
/
nevidne napake, pomanjkljivosti
/
ekspr.
v tistem trenutku bi se rad naredil nevidnega
/
knjiž.:
nevidna nevarnost
;
ljudje so se začeli zbirati kot na nevidno povelje
2.
ki se s prostim očesom ne vidi:
bakterije so nevidne
;
nevidna živa bitja
3.
ki je tako narejen, izdelan, da se ne vidi:
neviden šiv, vbod
/
nevidno črnilo
tekočina, ki postane vidna šele po kemični reakciji
;
nevidno pisanje
pisanje z nevidnim črnilom
/
odšel je skozi nevidna vrata v steni
skrivna
4.
ekspr.
neznan
2
:
nevidna roka mu je dala na mizo šopek cvetlic
/
nevidna sila mu je ustavljala korak
♦
geom.
nevidni rob
;
nevidna ploskev
;
gost.
nevidni lom
razbitje posode, za katero se ne ve, kdo ga je povzročil
nèvídno
prisl.
:
nevidno se nasmehniti
nèvidljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
knjiž.
ki se ne vidi, ne opazi;
neviden
2
:
v stepi se je prebujalo nevidljivo življenje
/
med njima je nevidljiva meja
/
rad bi se naredil nevidljivega
/
odšel je skozi nevidljiva vrata
skrivna
nevídnica
-e
ž
(
ȋ
)
v zvezi
čepica, kučma nevidnica
, v pravljicah
čepica, kučma, ki naredi človeka, ki se z njo pokrije, nevidnega:
vedle so se tako sproščeno, kakor da bi imele na glavi čepico
nevidnico
nèvídnost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nevidnega:
zaželel si je nevidnosti
/
nevidnost bakterij
nevíhta
-e
ž
(
ȋ
)
močen dež s hudim vetrom, treskanjem:
nevihta se bliža, mine
;
nad mestom je divjala nevihta
;
pog.
nevihta ga je dobila v gorah
;
nevihta se je polegla,
ekspr.
unesla
;
večji del dežele so zajele nevihte
;
pripravlja se na nevihto
;
močna nevihta
;
pren.
pri sosedovih je bila včeraj spet nevihta
;
huda nevihta se zbira nad njegovo glavo
;
komaj je odvrnil nevihto od njega
/
možganska nevihta
tehnika spodbujanja ustvarjalnosti in iskanja rešitev, ki jo
izvaja skupina ali posameznik s spontanim nizanjem idej, možganska
nevihta
nevíhten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nevihto:
nevihtni pojavi
/
nevihten dan
;
letošnje poletje je bilo zelo nevihtno
/
nevihtno nebo
♦
meteor.
nevihtni oblak
;
nevihtna fronta
nèvisòk
-ôka -o
prid.
(
ȅ-ȍ ȅ-ó
)
nav. ekspr.
srednje visok:
nevisoke gore
;
nevisoko drevo, poslopje
//
evfem.
nizek
:
prodal je za nevisoko ceno
/
nevisok položaj v službi
/
med vrati je stal nevisok, zgrbljen možiček
majhen
nèvíteški
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni viteški:
biti neviteškega rodu
/
ekspr.
to je neviteško vedenje
nèvíteško
prisl.
:
neviteško se braniti
nèvláden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni vladen:
nevladni sektor
;
nevladna institucija, organizacija, ustanova
;
nevladna stranka
nèvljúden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ú ȅ-ū
)
ki mu manjka vljudnosti:
nevljuden otrok
;
biti nevljuden
/
nevljudno vedenje
nèvljúdno
prisl.
:
nevljudno odgovoriti, se vesti
nèvljúdnež
-a
m
(
ȅ-ȗ
)
ekspr.
nevljuden človek:
velik nevljudnež je
nèvljúdnost
-i
ž
(
ȅ-ú
)
lastnost nevljudnega človeka:
zaradi svoje nevljudnosti v družbi ni bil zaželen
/
na njegovo nevljudnost je odgovorila z nasmehom
névma
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
glasb.
znak za ton v zgodnjem srednjem veku:
nevme in koralne note
nèvmešávanje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od vmešavanja:
vmešavanje in nevmešavanje v potek dogodkov
/
spoštovati načelo nevmešavanja
;
politika nevmešavanja
nevnémaren
-rna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nar. gorenjsko
malomaren
,
brezbrižen
:
kako more biti tako nevnemaren, da niti pogledat ne pride
nèvnetljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne vname:
nevnetljiv plin
;
nevnetljive snovi
nèvoják
-a
m
(
ȅ-á
)
kdor ni vojak:
vojaki so se morali zglasiti pri poveljstvih, nevojaki pa na občinah
/
med vojaštvom je bilo opaziti tudi nevojake
civiliste
nèvojáški
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni vojaški:
nevojaško pozdravljanje
/
bombardirali so vojaške in nevojaške objekte
/
predpis je veljal tudi za nevojaške osebe
civilne
/
ekspr.
to so bili nevojaški vojaki
nèvojáško
prisl.
:
nevojaško se vesti
nèvolívec
-vca
m
(
ȅ-ȋ
)
kdor (koga) ne voli:
vladi v največji meri nasprotujejo nevolivci
;
delež nevolivcev se povečuje
nèvólja
1
-e
ž
(
ȅ-ọ̄
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od volje:
volja in nevolja
nevólja
2
-e
ž
(
ọ̄
)
kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen;
nejevolja
:
ob sinovih besedah ga je obšla nevolja
;
izražati, kazati nevoljo
/
nevolja se mu bere na obrazu
/
z nevoljo ji je dovolil, da gre
nerad
●
zastar.
zadela jih je nevolja
nesreča
;
nar. vzhodno
biti v nevolji
v neprijetnostih, težavah
nevóljen
-jna -o
prid.
(
ọ̄
)
ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen;
nejevoljen
:
ob njegovih besedah je postal nevoljen
;
nevoljen ga je vprašal, kdaj se namerava vrniti
/
kadar jo je obiskal, je bila nekoliko nevoljna
●
star.
zaradi tega je bil zelo nevoljen nanj
hud, jezen
//
ki vsebuje, izraža nejevoljo:
z nevoljnim obrazom mu je sledil
;
spremljal ga je njegov nevoljni pogled
nevóljno
prisl.
:
nevoljno pogledovati, vprašati
nevóljiti
-im
nedov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
spravljati v nejevoljo:
vse je bilo v redu, nič ga ni nevoljilo
nevóljnica
-e
ž
(
ọ̑
)
zgod.,
v fevdalizmu
osebno nesvobodna podložnica:
nevoljniki in nevoljnice
nevóljnik
-a
m
(
ọ̑
)
zgod.,
v fevdalizmu
osebno nesvobodni podložnik:
v tistih časih podložniki niso bili več nevoljniki
nevóljniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nevoljnike ali nevoljništvo:
nevoljniški sloj
/
nevoljniško pravo
/
nevoljniški patent
zakon, s katerim je Jožef II. leta 1782 odpravil nevoljništvo
nevóljništvo
-a
s
(
ọ̑
)
zgod.,
v fevdalizmu
gospodarsko-družbena ureditev z osebno nesvobodnimi podložniki:
odprava nevoljništva
nevoščljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki drugemu ne privošči:
nevoščljiv človek
;
bil mu je nevoščljiv za uspeh,
star.
uspeha
;
bila ji je nevoščljiva zaradi nove obleke
/
z nevoščljivim obrazom si je ogledoval sosedovo novo hišo
nevoščljívo
prisl.
:
nevoščljivo je gledal za tovariši, ker so se odpeljali na morje
nevoščljívec
-vca
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
nevoščljiv človek:
vedeli so, da je velik nevoščljivec
;
bil je dober umetnik, pa nevoščljivci tega niso priznali
nevoščljívka
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
nevoščljiva ženska:
bila je velika nevoščljivka
nevoščljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost nevoščljivega človeka:
moti me njegova nevoščljivost
/
muči ga huda nevoščljivost
;
z novo obleko je vzbujala nevoščljivost
/
ekspr.
vse to je govoril iz same nevoščljivosti
;
z nevoščljivostjo je opisoval prijateljev novi avto
●
preg.
če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
nevoščljivost je zelo pogosta človeška lastnost
nèvôzen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
ki ni vozen:
nevozna pot
/
publ.
tovornjak je v nevoznem stanju
/
v oglasih
fiat 750, nevozen, prodam
nèvpadljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nevsiljiv
,
neopazen
:
nevpadljiv vzorec
;
obleka nevpadljive barve
/
nevpadljiva hiša
nèvpadljívo
prisl.
:
nevpadljivo se oblačiti, vesti
nèvpísan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni vpisan:
nevpisani podatki
/
nevpisan uporabnik
/
v zemljiško knjigo še nevpisano zemljišče
nèvplíven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
ki ni vpliven:
nevpliven človek
/
nevpliven narod
nèvráčan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.,
navadno v zvezi z
ljubezen
nesrečen
,
neuslišan
:
opevati nevračano ljubezen
;
bolečina nevračane ljubezni
nevrálgičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na nevralgijo:
nevralgična bolečina
2.
publ.
ki povzroča težave, skrbi:
specialisti, kvalificirani za nevralgične točke priprave in
proizvodnje
;
Vietnam je bil nevralgično območje Azije
nevralgíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
bolečina v živcu:
ta čaj zdravi nevralgijo
/
lumbalna nevralgija
nevrasténičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na nevrastenijo:
nevrastenične težave
;
nevrastenično razpoloženje
/
nevrastenični bolnik
/
ekspr.
to je nevrastenično pisanje
zmedeno, neurejeno
nevrasteníja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja, živčna slabost:
zdraviti nevrastenijo
/
akutna, kronična nevrastenija
nevrasténik
-a
m
(
ẹ́
)
med.
kdor ima nevrastenijo:
postati nevrastenik
nèvréden
1
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
nav. ekspr.,
z rodilnikom
ki ni vreden, ki ne zasluži česa:
biti nevreden ljubezni, občudovanja, svobode, zaupanja
/
stvar je omembe nevredna
♦
pravn.
dedno nevredni dedič
dedič, ki se mu zaradi nepravilnega ravnanja odreka sposobnost za
dedovanje
//
malovreden
,
ničvreden
:
izdajati nevredna literarna dela
//
ki ni v skladu s čim, ki čemu ne ustreza:
to je inteligenta nevredno dejanje, ravnanje
;
človeka nevredno življenje
nèvrédno
prislov od nevreden:
nevredno prejemati dobrote
//
knjiž.,
v povedni rabi
izraža neupravičenost, neprimernost:
nevredno se je jeziti zaradi tega
;
sam.,
zastar.:
po nevrednem doseči kaj
nezasluženo
;
po nevrednem nosi uniformo
neupravičeno
nevréden
2
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
star.
malovreden
,
ničvreden
:
nevredni ljudje so to
nevrédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
malovreden, ničvreden človek:
spraševala se je, kako je mogla ljubiti takega nevredneža
;
shajal se je z nevredneži in pijanci
nevrédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
malovredna, ničvredna ženska:
veliko hudega jim je storila ta nevrednica
nèvrédnost
1
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
kar je nasprotno, drugačno od vrednega:
hitro je spoznal nevrednost razstavljenih predmetov
/
presoditi vrednost in nevrednost literarnega dela
nevrédnost
2
-i
ž
(
ẹ́
)
star.
malovrednost
,
ničvrednost
:
težko je bilo živeti s sosedi zaradi njihove nevrednosti
nèvrednôta
-e
ž
(
ȅ-ó
)
nav. ekspr.
kar je nasprotno, drugačno od vrednote:
zamenjavati vrednote z nevrednotami
;
moralne vrednote in nevrednote
nèvrême
-éna
s
(
ȅ-é ȅ-ẹ́
)
knjiž.
slabo vreme:
hodil je na sprehod tudi ob nevremenu
nèvreténčar
in
nèvretênčar -ja
m
(
ȅ-ẹ̑; ȅ-ȇ
)
nav. mn.,
zool.
žival, ki nima vretenčaste hrbtenice:
vretenčarji in nevretenčarji
nevrít
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
anat.
daljši izrastek živčne celice, živčno vlakno:
dendriti in nevriti
nevrítis
-a
m
(
ȋ
)
med.
vnetje živca:
imeti nevritis
nèvrnítev
-tve
ž
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.,
ekspr.
kar je nasprotno, drugačno od vrnitve:
mučila ga je zavest nevrnitve
/
leta, obsojena na nevrnitev
●
vznes.
oditi v nevrnitev
umreti
nèvŕnjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ŕ
)
ki ni vrnjen:
nevrnjen dolg
/
sprli sta se zaradi nevrnjenega obiska
nevro...
ali
névro...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na živec:
nevrokirurg, nevropatologija, nevropatski
névrobiológ
-a
m
(
ẹ̑-ọ̑
)
strokovnjak za nevrobiologijo:
raziskave nevrobiologov
névrobiologíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
biologija živčevja:
nova spoznanja na področju nevrobiologije so prinesla novosti v
razumevanju različnih zasvojenosti
;
nevrobiologija in nevropsihologija
névrobiológinja
-e
ž
(
ẹ̑-ọ̑
)
strokovnjakinja za nevrobiologijo:
raziskavo je vodila nevrobiologinja
nèvročljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ptt
ki se ne da vročiti:
nevročljiva pošiljka
névrodermítis
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
med.
kronična alergijska kožna bolezen z zelo močnim srbenjem:
zdravljenje nevrodermitisa
;
že od otroštva ima nevrodermitis na obrazu, komolcih in kolenih
névrokirúrg
-a
m
(
ẹ̑-ȗ
)
zdravnik specialist za nevrokirurgijo:
pregled pri nevrokirurgu
névrokirurgíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
kirurgija, ki se ukvarja z boleznimi živcev:
razvoj nevrokirurgije
//
tako zdravljenje:
nevrokirurgija se je zadnje čase zelo razširila
névrolingvístičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na nevrolingvistiko:
nevrolingvistični pristop
;
nevrolingvistične raziskave
/
nevrolingvistično programiranje
uporaba psiholoških tehnik za povečanje osebne učinkovitosti
névrolingvístika
-e
ž
(
ẹ̑-í
)
jezikosl.
jezikoslovje, ki proučuje možganske procese, ki vodijo razumevanje,
tvorbo in znanje jezika:
nevrolingvistika je razmeroma mlada veda, ki združuje več področij
znanosti
nevrológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za nevrologijo:
napotiti, poslati pacienta k nevrologu
;
pregled pri nevrologu
;
psihiater in nevrolog
/
otroški nevrolog
nevrologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o živčnem sistemu, živčnih boleznih in o njihovem zdravljenju:
razvoj nevrologije
nevrológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
zdravnica specialistka za nevrologijo:
priznana nevrologinja
;
pregled pri nevrologinji
/
otroška nevrologinja
nevrolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nevrologe ali nevrologijo:
nevrološke preiskave
/
nevrološka fiziologija
/
nevrološka klinika
/
nevrološki kongres
nevrón
-a
m
(
ọ̑
)
anat.
živčna celica z vsemi svojimi izrastki:
prenos dražljajev opravljajo nevroni
;
nevroni možganov
nevropát
-a
m
(
ȃ
)
med.
kdor ima bolezen perifernega živčevja:
rehabilitacija nevropatov
nevropátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na nevropate ali nevropatijo:
nevropatičen bolnik
/
nevropatična konstitucija
nevropatíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
bolezen perifernega živčevja:
zdraviti nevropatijo
nevropátka
-e
ž
(
ȃ
)
med.
ženska, ki ima bolezen perifernega živčevja:
nevropati in nevropatke
névropatologíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
veda o vzrokih, nastanku in razvoju živčnih bolezni:
razvoj nevropatologije
névropsihiáter
-tra
m
(
ẹ̑-á
)
zdravnik specialist za nevropsihiatrijo:
posvetovanje nevropsihiatrov
névropsihiátričen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-á
)
nanašajoč se na nevropsihiatrijo:
nevropsihiatrična razprava
/
nevropsihiatrični oddelek na polikliniki
névropsihiatríja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
veda o živčnih, duševnih motnjah in boleznih ter o njihovem
zdravljenju:
razvoj nevropsihiatrije
;
specializacija iz nevropsihiatrije
névropsihologíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
psihologija, ki proučuje odnos med živčnim sistemom in duševnimi
procesi:
profesor nevropsihologije
;
razvoj nevropsihologije
nevrótičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na nevrotike ali nevrozo:
nevrotičen otrok
;
biti nevrotičen
/
nevrotična bolezen, depresija
;
nevrotično stanje
/
ekspr.
biti ujet v nevrotičen krog svoje eksistence
nevrótično
prisl.
:
nevrotično motene osebe
nevrótičnost
-i
ž
(
ọ́
)
med.
stanje nevrotičnega človeka:
otrokova nevrotičnost jih je skrbela
nevrótik
-a
m
(
ọ́
)
med.
kdor ima nevrozo:
zdravljenje nevrotikov
névrotoksín
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
med.
snov, ki v določenih odmerkih povzroči motnje v delovanju živčevja
oziroma ga okvari:
vsebovati, izločati nevrotoksin
;
močen nevrotoksin
névrotransmíter
-ja
m
(
ẹ̑-í
)
med.
kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med
živčnimi in mišičnimi celicami, živčni prenašalec:
možganski nevrotransmiter
;
sproščanje nevrotransmiterja
/
nevrotransmiter dopamin, serotonin
névrotransmítor
-ja
m
(
ẹ̑-í
)
med.
nevrotransmiter
:
sproščanje nevrotransmitorjev v možganih
/
nevrotransmitor dopamin
nevróza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
živčna bolezen duševnega izvora brez organskih okvar:
imeti nevrozo
/
srčna, tesnobna nevroza
/
organska nevroza
nevroza notranjih organov s funkcionalnimi motnjami
;
pren.
družbena nevroza
névroznánost
-i
ž
(
ẹ̑-á
)
znanost o živcih:
nevroznanost pomembno vpliva na psihologijo
;
razvoj kognitivne nevroznanosti
;
spoznanja nevroznanosti
nèvsakdánji
-a -e
prid.
(
ȅ-á
)
1.
ki ni vsakdanji:
poleg vsakdanjega dela se je nabralo precej nevsakdanjih opravkov
;
nove, nevsakdanje skrbi
/
obiskali so ga nevsakdanji gostje
;
rada uporablja nevsakdanje besede
/
ljudje so z zanimanjem opazovali nevsakdanji prizor
/
ekspr.
vsi ga spoštujejo, nevsakdanji človek je
2.
nav. ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
pokazal je nevsakdanji pogum
;
nevsakdanja nadarjenost, sposobnost
nèvsakdánje
prisl.
:
nevsakdanje se oblačiti
;
sam.:
zgodilo se je nekaj nevsakdanjega
nèvsakdánjost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nevsakdanjega:
nevsakdanjost dogodka
nèvseljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni vseljiv:
blok je še nevseljiv
/
lastnik nevseljivega stanovanja
zasedenega
nèvsiljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni vsiljiv:
prijazen, nevsiljiv človek
/
nevsiljive vzgojne metode
;
nevsiljivo vedenje
/
nevsiljiva reklama
/
nevsiljiv vonj cvetja
;
blago z nevsiljivim vzorcem
;
nevsiljiva barva
;
po prostoru se je razlegala nevsiljiva glasba
nèvsiljívo
prisl.
:
nevsiljivo se oblačiti
;
nevsiljivo ponujati kaj
;
nevsiljivo zagovarja svoje mnenje
;
nevsiljivo vljuden človek
nèvsiljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost nevsiljivega človeka:
poznam njegovo skromnost in nevsiljivost
/
nevsiljivost vedenja in nastopa
nèvšéčen
1
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
star.
ki (komu) ni všeč, ne ugaja:
že na prvi pogled jim je bil nevšečen
/
okus te jedi ji je bil nevšečen
;
to delo mu je nevšečno
/
mnogo deklet je še bolj nevšečnih od nje
neprivlačnih, neprikupnih
nèvšéčno
prisl.
:
stvar se je nevšečno končala
;
nevšečno opazovati
/
v povedni rabi
zelo nevšečno mi je, da vam moram sporočiti to novico
nevšéčen
2
-čna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki povzroča neprijetnosti, težave:
nevšečen dogodek, opravek
;
v zelo nevšečnem položaju je
●
nar.
že ves dan je nevšečen zaradi tega
slabe volje, nerazpoložen
nevšéčnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
neprijeten, zoprn človek:
nihče ne mara tega nevšečneža
nevšéčnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
neprijetna, zoprna ženska:
komaj so se znebili te nevšečnice
nevšéčnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
neprijeten, zoprn človek:
komaj je odgnal te nevšečnike z dvorišča
nevšéčnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost nevšečnega:
nevšečnost takih opravkov
//
kar je nevšečno:
narediti komu nevšečnost
;
to mu je povzročalo nevšečnosti
;
tehnične, vremenske nevšečnosti
/
z njim bo imel še velike nevšečnosti
nèvšólan
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
šol.
ki ni všolan, ni vpisan v šolo:
v tistem času je bilo veliko nevšolanih otrok
/
nevšolani kraji
kraji z nevšolanimi otroki
nevtrálec
-lca
m
(
ȃ
)
kdor je nevtralen:
prišteval se je k nevtralcem
;
zmagovalci, premaganci in nevtralci
/
publ.
evropski nevtralci
nevtralne države
nevtrálen
-lna -o
prid.
, nevtrálnejši
(
ȃ
)
1.
ki ne pripada nobeni od navadno nasprotujočih si strani:
med vojno je bil nevtralen
/
nevtralni bralci, opazovalci
;
časopis je ob dogodku nevtralen
/
ostati nevtralen pri razsojanju spora
nepristranski
/
zavzeti nevtralno stališče
//
ki ne pripada nobeni strani, udeleženi v športnem tekmovanju:
vodstvi obeh klubov sta zahtevali nevtralnega sodnika
/
tekma bo na nevtralnem igrišču
2.
ki se v mednarodnih odnosih ne vključuje v vojaške, politične,
gospodarske zveze:
nevtralna država
;
biti, postati nevtralen
/
pogajanja bodo na nevtralnem ozemlju
//
ki se v mednarodnih sporih, vojnah ne odloči za nobeno stran:
v napetem mednarodnem položaju, med vojno je država ostala
nevtralna
/
nevtralna politika
3.
ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa:
blago z nevtralnim vzorcem
/
nevtralna barva
4.
kem.
ki ni bazičen niti kisel:
nevtralna snov
/
nevtralna reakcija
●
ekspr.
ob njeni lepoti ni ostal nihče nevtralen
ravnodušen
;
nevtralne barve
črna, siva, bela barva
♦
agr.
nevtralna tla
tla, v katerih je ravnotežje vodikovih in hidroksilnih ionov
;
elektr.
nevtralni vodnik
vodnik, ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko
;
nevtralna točka
točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič
;
jezikosl.
stilno nevtralna beseda
beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih,
časovnih, stilno nezaznamovana beseda
;
pravn.
nevtralni zračni prostor
;
nevtralne vode
;
teh.
nevtralni plamen
plamen, v katerem se kovine in njihove zlitine talijo brez
kemičnih sprememb
nevtralíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš nevtralnosti:
bil je vnet nevtralist
;
desne, leve skupine in nevtralisti
nevtralístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na nevtraliste ali nevtralizem:
nevtralistična večina v vladi
/
nevtralistična politika
nevtralizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od nevtralizirati:
nevtralizacija države
/
nevtralizacija diverzantske skupine
/
nevtralizacija kisline z bazo
nevtralízem
-zma
m
(
ī
)
polit.
smer, ki odklanja vključevanje v vojaške, politične, gospodarske zveze
v mednarodnih odnosih:
obdržati videz nevtralizma
/
nevtralizem države
nevtralnost
/
politika, pristaši nevtralizma
nevtralizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
napraviti, da kdo, kaj v mednarodnih odnosih ni vključen v vojaške,
politične, gospodarske zveze:
nevtralizirati državo
/
nevtralizirati pas med vojskujočima se državama
2.
publ.
napraviti neškodljivo, nenevarno:
nevtralizirali so skupino diverzantov
/
treba je bilo nevtralizirati vpliv nasprotnikove propagande
3.
narediti, da kaj s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa:
živo rdečo barvo nevtralizirati z belo
●
ekspr.
njegovo jezo je nevtralizirala s pomirljivimi besedami
zmanjšala, ublažila
4.
kem.
napraviti, da kaj ni bazično niti kislo:
lug nevtralizira kislino
;
kisline in lugi se med seboj nevtralizirajo
♦
agr.
nevtralizirati tla
nevtralizíran
-a -o:
nevtraliziran pas ozemlja
;
nevtralizirana kislina
nevtrálnost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje nevtralnega:
nevtralnost države
;
pogodba o nevtralnosti
/
tu je nevtralnost skoraj nemogoča
/
politika nevtralnosti
♦
pravn.
trajna nevtralnost
mednarodnopravni položaj države, ki se obveže, da ne bo sodelovala
v nobeni vojni
nevtrálnosten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nevtralnost:
nevtralnostna politika
♦
pravn.
nevtralnostno pravo
pravo, ki ureja mednarodnopravni položaj nevtralne države
nevtríno
-a
m
(
ȋ
)
fiz.
osnovni delec brez električnega naboja in brez mase:
nevtrino nastane pri radioaktivnem razpadu
nevtrón
-a
m
(
ọ̑
)
fiz.
osnovni delec brez električnega naboja:
meriti gostoto nevtronov v reaktorju
;
protoni in nevtroni
nevtrónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nevtron:
nevtronsko sevanje
/
nevtronska bomba
névtrum
-a
in
-ra
m
,
mn.
névtra
s tudi
névtri
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
srednji spol:
postaviti pridevnik v nevtrum
/
maskulinizacija nevter
maskulinizacija besed ali oblik srednjega spola
nèvzdrámen
-mna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
knjiž.,
ekspr.
trden
,
globok
:
nevzdramna omama
●
knjiž.,
ekspr.
spati nevzdramno spanje
biti mrtev
nevzdŕžema
prisl.
(
ȓ
)
knjiž.
1.
neprenehoma
:
topovi grmijo nevzdržema
;
nevzdržema pada dež
2.
nezadržno
,
neustavljivo
:
nevzdržema propadati, rasti, slabeti
nèvzdŕžen
-žna -o
prid.
, nèvzdŕžnejši
(
ȅ-r̄
)
1.
ki se ne da vzdržati, prenesti:
nevzdržne bolečine ima
;
nevzdržna vročina
/
lakota je postajala nevzdržna
/
ekspr.
bili so resnično nevzdržni časi
hudi
//
ekspr.
neprimeren
,
slab
:
njegov položaj je nevzdržen
;
nevzdržne stanovanjske razmere
;
nevzdržno stanje cest
/
razlike v cenah so nevzdržne
zelo velike
2.
nav. ekspr.
s katerim se ne da soglašati, strinjati:
nevzdržni nazori
;
znanstveno nevzdržne trditve
;
njegovo stališče je nevzdržno
3.
star.
nezadržen
,
neustavljiv
:
grozi mu nevzdržen propad
●
star.
biti nevzdržen v jedi in pijači
nezmeren
nèvzdŕžno
prisl.
:
nevzdržno ga boli glava
;
nevzdržno drseti navzdol
/
v povedni rabi
odšel je od doma, ker je bilo nevzdržno
nèvzdržljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki ne vzdrži, ne prenese veliko:
to je prehud napor zanj, saj je precej nevzdržljiv
/
njegova nevzdržljiva narava tega ni mogla prenesti
2.
star.
nevzdržen
:
nevzdržljiva vročina je
/
biti v nevzdržljivem položaju
3.
star.
nezadržen
,
neustavljiv
:
po strmini je drsel z nevzdržljivo silo
nèvzdŕžnost
-i
ž
(
ȅ-r̄
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost nevzdržnega:
nevzdržnost njegovega položaja je očitna
/
dokazoval je nevzdržnost nasprotnikovega stališča
●
ekspr.
njegova žalost se je stopnjevala do nevzdržnosti
zelo
;
star.
nevzdržnost v jedi in pijači
nezmernost
nèvzgójen
1
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni vzgójen, ni v skladu z vzgojnimi načeli:
nevzgojno ravnanje
/
nevzgojni filmi
;
nevzgojna literarna dela
nèvzgojèn
2
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki mu manjka (pravilne) vzgoje:
nevzgojen otrok
/
ekspr.
to so nevzgojeni fantje
neolikani, nevljudni
/
publ.
politično nezrela, nevzgojena množica
nepoučena
nèvzgojênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
lastnost nevzgojenega človeka:
v pogovoru se je kazala njena nevzgojenost
/
ekspr.
težko je prenašal tako nevzgojenost učencev
neolikanost, nevljudnost
/
publ.
vzrok tega je politična nevzgojenost posameznikov
nepoučenost
nèvzgojljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da vzgojiti:
otroci iz takih družin so pogosto nevzgojljivi
/
ekspr.
ta fant je pa res nevzgojljiv
težko vzgojljiv
nèvzgójnost
-i
ž
(
ȅ-ọ̑
)
lastnost, značilnost nevzgojnega:
razpravljali so o nevzgojnosti takega pouka
/
film so mladini prepovedali zaradi nevzgojnosti
nèvzhájan
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni vzhajan:
nevzhajan kruh
/
pecivo iz nevzhajanega testa
nèvznemirljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni vznemirljiv:
nevznemirljive novice
/
nevznemirljivo bolezensko stanje
nèvzporéden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki ni vzporeden:
nevzporedne črte
nèvzporédnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̄
)
lastnost, značilnost nevzporednega:
nevzporednost črt
new age
new agea
[
njú êjdž-
]
m
(
ȗ, ȇ
)
1.
duhovno gibanje ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje
za alternativne duhovne in filozofske ideje, nova doba:
zahodni svet je preplavil new age, pozitivno mišljenje, prenovljena
vera v boga
2.
ambientalna, razpoloženjska glasba, ki uporablja zvoke iz narave,
navadno kot pripomoček za meditacijo:
new age je njen najljubši glasbeni žanr
;
v prid. rabi:
new age glasba
newagevska glasba
;
new age gibanje
newagevsko gibanje
newager
-ja
[
njuêjdžer
]
m
(
ȇ
)
pripadnik duhovnega gibanja ob koncu 20. stoletja, za katero je
značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje,
novodobnik:
imeli so ga za newagerja
;
znani multimedijski umetnik in newager
newagevski
-a -o
[
njuêjdžeu̯ski
]
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na newagerje ali new age, novodoben:
newagevski guru
;
newagevska glasba
;
newagevsko gibanje
neworleanški
tudi
neworleanski -a -o
[
prva oblika
njúórli(e)nški;
druga oblika
njúorleánski
]
prid.
(
ȗ-ọ̑; ȗ-ȃ
)
nanašajoč se na New Orleans:
neworleanški prebivalci
♦
glasb.
neworleanški jazz
jazz v prvem obdobju
newton
-a
tudi
njúten -tna
[
njútən -tna
]
m
(
ȗ
)
fiz.
enota za merjenje sile:
Newtonov
-a -o
[
njútonov-
tudi
njútnov-
]
prid.
(
ȗ
)
fiz.,
v zvezah:
drugi Newtonov zakon
zakon, po katerem je sila, ki povzroči spremembo gibanja telesa,
enaka produktu mase in pospeška
;
prvi Newtonov zakon
zakon, po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če
nanj ne deluje nobena sila; zakon o vztrajnosti
;
tretji Newtonov zakon
zakon, po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v
nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon vzajemnega
učinka
newtonski
tudi
njútenski -a -o
[
njútənski
]
prid.
(
ȗ
)
tak kot pri Newtonu:
newtonski način mišljenja
nèzabáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni zabaven:
igra je bila dolgočasna, nezabavna
/
ekspr.:
stvar ni tako nezabavna, kakor je videti na prvi pogled
;
življenje na vasi niti ni bilo nezabavno
nèzabéljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni zabeljen:
nezabeljen krompir
;
nezabeljena jed
nèzáben
-bna -o
prid.
(
ȅ-á
)
star.
nepozaben
:
nezabni vtisi
/
to so bili nezabni časi
zelo lepi
nèzabrísen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
neizbrisen
:
nezabrisni spomini
nèzacarínjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni zacarinjen:
nezacarinjeno blago
nèzacéljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni zaceljen:
rana je še nezaceljena
;
pren.
brskati po nezaceljenih ranah svojega življenja
nèzaceljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da zaceliti:
rana je nezaceljiva
;
pren.
nezaceljiva rana nesrečne ljubezni
nèzadolžèn
-êna -o
[
nezadou̯žen
]
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni zadolžen:
priden in nezadolžen gospodar
/
nezadolženo posestvo
nèzadôsten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
1.
ki ni zadosten:
nezadostna hrana
;
nezadostna razlaga, usposobljenost
/
nezadostni podatki
2.
šol.
ki izraža, da učenec ne obvladuje učne snovi:
nezadostna ocena
/
nezadostni učni uspeh
učni uspeh z najmanj eno nezadostno oceno
nèzadôstno
prisl.
:
nezadostno hranjen, izobražen
♦
šol.
matematika: nezadostno
;
sam.:,
šol.
dobiti nezadostno iz zgodovine
nezadostno oceno
nèzadôstnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
1.
lastnost, značilnost nezadostnega:
nezadostnost dokazov, razlag
2.
knjiž.
neprimernost
,
pomanjkljivost
:
nezadostnost znanstvene metode
/
notranja nezadostnost avtorjevega dela
nèzadoščèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
knjiž.
nezadovoljen
2
:
knjigo je odložil nezadoščen
;
čustveno nezadoščen otrok
/
nezadoščene potrebe
/
nezadoščene želje
neizpolnjene
nèzadoščênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
knjiž.
nezadovoljenost
:
to čustvo izvira iz njegove duhovne nezadoščenosti
nèzadovóljen
1
-jna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
ki ni zadovóljen:
nesrečen in nezadovoljen človek
;
vedno se pritožuje, zelo nezadovoljen je
/
nezadovoljni obrazi
/
biti nezadovoljen sam s seboj
/
z njegovim odgovorom so bili nezadovoljni
/
ekspr.
z novim direktorjem niso ravno nezadovoljni
so zadovoljni
/
ekspr.
nocoj je nekam nezadovoljen
slabe volje
/
evfem.
tak je kot oče, takoj nezadovoljen
nejevoljen, jezen
nèzadovóljno
prisl.
:
nezadovoljno reči
;
nezadovoljno, prisiljeno se smehljati
nèzadovoljèn
2
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni zadovoljèn:
čutil se je nezadovoljenega
/
nezadovoljene potrebe, zahteve
/
knjiž.
njegove nezadovoljene želje
neizpolnjene
/
biti spolno nezadovoljen
nèzadovoljênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
dejstvo, da je kdo nèzadovoljèn:
vzrok za to dejanje je treba iskati v njegovi duhovni
nezadovoljenosti
/
njena spolna nezadovoljenost
nèzadovoljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki ni zadovoljiv:
nezadovoljiv položaj, uspeh
;
oskrba v domu je nezadovoljiva
;
nezadovoljivo zdravstveno stanje
/
knjiž.
delati v nezadovoljivih prostorih
neprimernih, slabih
2.
ki ga je težko zadovoljiti:
nestrpni, nezadovoljivi ljudje
nèzadovoljívo
prisl.
:
nezadovoljivo opraviti naročilo
nèzadovóljnež
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
nav. ekspr.
nezadovoljen človek:
ugoditi nezadovoljnežem
/
večen nezadovoljnež je
nèzadovóljnica
-e
ž
(
ȅ-ọ̑
)
nav. ekspr.
nezadovoljna ženska:
take nezadovoljnice je težko prenašati
/
sitna nezadovoljnica
nèzadovóljnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
stanje nezadovoljnega človeka:
na obrazu se mu vidi nezadovoljnost
;
prikrita nezadovoljnost
/
nezadovoljnost z razmerami
/
širiti nezadovoljnost med ljudmi
nèzadovóljstvo
-a
s
(
ȅ-ọ̑
)
stanje nezadovoljnega človeka:
svoje nezadovoljstvo je kazal s čemernim obrazom
/
nezadovoljstva z neurejenimi razmerami ni skrival
/
nezadovoljstvo med ljudmi je naraščalo
;
odlok je vzbudil splošno nezadovoljstvo
nèzádružnik
tudi
nèzadrúžnik -a
m
(
ȅ-á; ȅ-ȗ
)
kdor ni zadružnik:
zadruge naj bi povezovale zadružnike in nezadružnike
;
kmetje nezadružniki
nèzadržán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
1.
ki ni zadržan, ni ustavljen:
nezadržana voda je odnašala zemljo
/
nezadržan razvoj
//
sproščen
,
neprisiljen
:
nezadržan človek
/
nezadržano vedenje
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
planiti v nezadržan jok, smeh
nèzadržáno
prisl.
:
solze so mu nezadržano tekle po licih
nèzadržánost
-i
ž
(
ȅ-á
)
lastnost, značilnost nezadržanega:
nezadržanost čustev
/
nezadržanost učencev
sproščenost
nèzadŕžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-r̄
)
1.
ki se ne da zadržati, ustaviti:
nezadržen pohod demokracije
;
nezadržen razvoj industrije
;
nezadržna sila
/
popadel ga je nezadržen smeh
/
knjiž.
nezadržna želja ga je gnala v domovino
2.
knjiž.,
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
nezadržna moč zvestobe
;
to je bilo zanj nezadržno doživetje
nèzadŕžno
prisl.
:
nezadržno drveti, prodirati, se stopnjevati
;
biti nezadržno ambiciozen
nèzadrževán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo:
nezadrževan izbruh strasti
nèzadržljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nezadržen
:
nezadržljiv razvoj
/
nezadržljiv smeh, spanec
/
nezadržljivo veselje se je izražalo v njegovih očeh
nèzahtéven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki ni zahteven:
preprosta in nezahtevna ženska
/
doseči uspeh pri nezahtevnem občinstvu
/
njegova ljubezen je bila skromna in nezahtevna
//
knjiž.
lahek
,
preprost
:
opraviti mora samo še en nezahteven izpit
/
te lahkotne, nezahtevne besede so imele globok pomen
nèzahtévnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nezahtevnega:
navajati otroka na nezahtevnost in skromnost
/
knjiž.
nezahtevnost problema
nèzainteresíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni zainteresiran:
nezainteresirani dijaki motijo normalno delo
/
duhovno nezainteresirani posamezniki
/
postajal je vse bolj ravnodušen in nezainteresiran za rešitev
;
nezainteresiran na rešitvi tega vprašanja
za rešitev
nèzainteresíranost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nezainteresiranega človeka:
nezainteresiranost poslušalcev
/
to je nezdrava nezainteresiranost za delo
/
kazati nezainteresiranost za napredek kmetijstva
nèzajezljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da zajeziti, ustaviti:
nezajezljiv hudournik
/
ekspr.
nezajezljiv socialni razkroj
/
ekspr.:
popadla ga je nezajezljiva jeza
;
nezajezljivo sovraštvo nasprotnikov
nèzajezljívo
prisl.
:
preobrazba družbe nezajezljivo napreduje
nèzaklénjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni zaklenjen, ni zaprt:
hišna vrata je pustil nezaklenjena
/
vstopil je v nezaklenjeno sobo
/
prisloniti nezaklenjeno kolo k zidu
nèzakljúčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
nedokončan
:
nezaključena debata
;
povest je ostala nezaključena
nèzakljúčenost
-i
ž
(
ȅ-ȗ
)
nedokončanost
:
povest vzbuja videz neenotnosti in nezaključenosti
/
arhitektonska nezaključenost stavbe
nèzakónček
-čka
m
(
ȅ-ọ̄
)
ekspr.
nezakonski otrok:
ta otrok je nezakonček
;
imeti nezakončka
nèzakónčič
-a
m
(
ȅ-ọ̄
)
ekspr.
nezakonski otrok:
nezakončiča je mati dala v rejo
nèzakonít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni zakonit:
nezakonito dejanje, delovanje, ravnanje
;
nezakonito trgovanje
/
uporabiti nezakonita sredstva
/
njegova nezakonita žena
♦
rad.
nezakoniti oddajnik
nèzakoníto
prisl.
:
nezakonito kupiti
nèzakonítost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
lastnost, značilnost nezakonitega:
nezakonitost njegovega ravnanja
;
nezakonitost trgovanja
/
vladala je nezakonitost
nèzakónski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
ki ni zakonski
1
:
nezakonski oče, partner
;
nezakonski spolni odnosi
/
zakonski in nezakonski otroci
;
nezakonska mati
;
nezakonsko rojstvo
nèzakónstvo
-a
s
(
ȅ-ọ̑
)
stanje nezakonskega človeka, zlasti otroka:
nèzakrít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni zakrit:
muslimanke takrat niso smele na ulico z nezakritim obrazom
//
neprikrit
:
nezakrite grožnje
;
nezakrito sovraštvo se mu je bralo v očeh
nèzakrívljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
1.
ki ni zakrivljen, ni ukrivljen:
ravna, nezakrivljena palica
2.
knjiž.
ki ni nastal po krivdi koga:
nezakrivljena nesreča, sramota
nèzakŕknjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki ni zakrknjen:
jajce z nezakrknjenim rumenjakom
nèzakúhan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ni zakuhan:
postregli so jim z nezakuhano juho
nèzakúrjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ú
)
ki ni zakurjen:
nezakurjena peč
/
sedel je v mrzli, nezakurjeni sobi
nèzalíkan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni zalikan:
nezalikani ovratnik je podaljšan v pentljo
;
krilo z nezalikanimi gubami
nèzamenljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki se ne da zamenjati:
nekateri deli stroja so nezamenljivi
/
imeti značilen, nezamenljiv obraz
/
knjiž.:
nezamenljiv občutek groze
;
nezamenljiv smrad razpadajočega trupla
značilen, tipičen
♦
ekon.
nezamenljivi denar
denar, ki ga denarni organi niso dolžni zamenjati za zlato
2.
knjiž.
nenadomestljiv
:
nihče ni nezamenljiv
/
družinska vzgoja je nezamenljiva
nèzamótan
tudi
nèzamotán -a -o
prid.
(
ȅ-ọ̄; ȅ-á
)
knjiž.
preprost
,
nezapleten
:
lahka, nezamotana glasba
;
zgradba povesti je nezamotana
nèzamŕzel
-zla -o
[
nezamərzəu̯
]
prid.
(
ȅ-ŕ
)
ki ni zamrzel:
nezamrzle reke
/
nezamrzla zemlja
nèzamŕznjen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki ni zamrznjen:
nezamrznjena voda
/
nezamrznjene šipe
nèzamúden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ū
)
knjiž.
hiter
:
nezamuden korak
nèzamúdno
prisl.
:
ekspr.
čas nezamudno beži
nèzanesljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
na katerega se ne da zanesti:
nezanesljiv človek
;
označili so ga kot politično nezanesljivo osebo
/
njegov spomin je nezanesljiv
/
ekspr.
čez potok so šli po precej nezanesljivi brvi
premalo trdni
;
nezanesljiva ura
/
njegov položaj je nezanesljiv
negotov
nèzanesljívec
-vca
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
nezanesljiv človek:
imajo ga za nezanesljivca
nèzanesljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost nezanesljivega človeka:
zaradi svoje nezanesljivosti ni smel prevzeti tega dela
;
osumili so ga politične nezanesljivosti
/
nezanesljivost njegovega spomina ga je pri delu nekoliko ovirala
nèzanímanje
-a
s
(
ȅ-ȋ
)
kar je nasprotno, drugačno od zanimanja:
njeno nezanimanje za te vrste glasbo
;
razpravljali so o nezanimanju te mladine za družbeno dogajanje
/
eden izmed vzrokov za slab učni uspeh je prav gotovo tudi
nezanimanje staršev za otroke
premajhna skrb
//
ravnodušnost
,
nezavzetost
:
kljub nezanimanju vodstva za stanovanjske probleme so delavci
prodrli s svojimi zahtevami
/
poslušal ga je z vidnim nezanimanjem
nèzanimív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni zanimiv:
nezanimiv pogovor
;
to je zelo nezanimiva knjiga
;
tekma je bila slaba in nezanimiva
/
ekspr.
novica ni nezanimiva
je zanimiva
/
ekspr.
za nas se ne zmenijo, mi smo nezanimivi ljudje
nepomembni
/
knjiž.,
ekspr.
nezanimiva vsakdanjost
dolgočasna
nèzanimívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nezanimivega:
nezanimivost predavanja
/
nezanimivost osrednjih oseb znižuje vrednost povesti
/
knjiž.,
ekspr.
nezanimivost vsakdanjosti
dolgočasnost
nèzapét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni zapet:
nezapet suknjič
/
nezapeti gumbi
/
ekspr.
stekel je iz stanovanja razmršen in nezapet
z nezapeto obleko
nèzapísan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni zapisan:
nezapisani verzi
/
nezapisani stari običaji
//
nav. ekspr.
ki se uveljavlja z navado:
nezapisani zakoni
;
po nezapisanem pravilu je imel v restavraciji zmeraj prednost
nèzapletèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni zapleten:
zgodba je jasna, nezapletena
;
nezapleteno vprašanje
/
preprost, nezapleten človek
nèzapôlnjen
-a -o
[
nezapou̯njen
]
prid.
(
ȅ-ó
)
ki ni zapolnjen:
nezapolnjen prostor
nèzapopadljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
star.
nerazumljiv
,
nedojemljiv
:
nezapopadljiv vzrok
;
to so zanj nezapopadljive stvari
/
nezapopadljivo ravnanje
nèzapopadljívo
prisl.
:
nekaj nezapopadljivo težkega mu je leglo na dušo
nèzaposlèn
-êna -o
tudi
nèzapôslen -a -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ȏ
)
ki ni zaposlen:
zaradi bolezni je že celo leto nezaposlen
●
ekspr.
za mlade ljudi ni dobro, če so nezaposleni
brez dela, premalo zaposleni
//
ki je brez stalnega dela, zaposlitve:
nezaposleni delavci
;
sam.:
reševati problem nezaposlenih
;
urad za nezaposlene
/
nezaposlenim vstop prepovedan
kot opozorilo
ljudem, ki ne delajo v tej delavnici, na tem delovišču
nèzaposlênost
tudi
nèzapôslenost -i
ž
(
ȅ-é; ȅ-ȏ
)
stanje nezaposlenega človeka:
dolgotrajna nezaposlenost zaradi bolezni
//
pojav, stanje, da je del ljudi brez stalnega dela, zaposlitve:
nezaposlenost je naraščala
;
boriti se proti nezaposlenosti
nèzaposljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni zaposljiv:
trajno nezaposljiva oseba
;
nezaposljiva delovna sila
nèzaposljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, stanje nezaposljivega:
ugotavljati nezaposljivost
;
šolski sistem, ki ustvarja nezaposljivost, je slab
;
začasna nezaposljivost
;
visoka stopnja nezaposljivosti diplomantov
nèzapovédan
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
rel.
nasproten, drugačen od zapovedanega:
nezapovedani prazniki
nèzapŕt
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki ni zaprt:
nezaprta okna, vrata
/
nezaprto pismo
/
ekspr.
rad ga je imel zaradi njegove nezaprte narave
odkrite
nèzarubljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne more, ne sme zarubiti:
nezarubljivi predmeti
nèzaséden
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni zaseden:
bilo je še nekaj nezasedenih prostorov
/
nezasedena miza
/
nezasedeno delovno mesto
/
svobodna, nezasedena dežela
nèzasénčen
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni zasenčen:
ob nezasenčeni svetilki so ga začele skeleti oči
♦
avt.
nezasenčene luči
luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej
nèzaslíšan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
dosegel je nezaslišan uspeh
;
nezaslišana lepota
;
to je res nezaslišana malomarnost
;
nezaslišana žalitev
;
pojavilo se je nezaslišano število udeležencev
/
tam so nezaslišane cene
zelo visoke
/
to je bila zanje nezaslišana novost
;
nezaslišano odkritje
//
nenavaden
,
čuden
:
takrat so se godile nezaslišane stvari
;
denar je dobil nazaj po nezaslišanem naključju
//
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
nezaslišan lenuh
●
ekspr.
to je nezaslišan človek
nemogoč, grozen
nèzaslíšano
1.
prislov od nezaslišan:
nezaslišano ga boli glava
;
nezaslišano bogat pridelek
;
nezaslišano lepa povest
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
izraža začudenje, ogorčenje:
to je nezaslišano
/
v členkovni rabi
nezaslišano, jaz da sem kriv
nèzaslíšanost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
izrednost
,
nenavadnost
:
slutil je nezaslišanost znanstvenikovih odkritij
//
neprimerno, nedostojno dejanje:
storiti nezaslišanost
;
zgrozila se je ob taki nezaslišanosti
nèzaslúžen
-a -o
prid.
(
ȅ-ú
)
1.
ki ni zaslužen:
nezaslužen dobiček
;
nezasluženo plačilo
2.
ki ga kdo ne zasluži, ga ni vreden:
nezaslužena pohvala, slava
;
nezasluženo priznanje, spoštovanje
/
ekspr.
zadelo ga je nezasluženo trpljenje
nèzaslúženo
prisl.
:
nezasluženo zmagati
nèzaspán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni zaspan:
ne grem spat, sem spočit in nezaspan
nèzastáran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni zastaran:
nezastarana pravica
/
nezastarani zločini
nèzastarljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
pravn.
ki ne more zastarati:
nezastarljiva pravica, terjatev
/
nezastarljiv zločin
nèzastekljèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni zastekljen:
nezastekljena okna
nèzastrážen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni zastražen:
odprt in nezastražen vhod
/
ujetniki so bili za kratek čas nezastraženi
nèzastŕt
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki ni zastrt:
nezastrto okno
/
z oblaki nezastrto, jasno nebo
/
pogled na hribe je bil kljub novim stavbam nezastrt
/
knjiž.
v povesti izpoveduje pisatelj svojo nezastrto človečnost
nèzasvojèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki ni zasvojen:
podatkov o rednih, a nezasvojenih uživalcih mamil, je zelo malo
;
nezasvojen z denarjem
nèzaščíten
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni zaščiten:
najemniki so bili nezaščiteni
/
pred mrazom nezaščitene rastline so pozeble
nezavarovane
/
nezaščiten vhod v trdnjavo
nezavarovan
♦
lov.
nezaščitena divjad
nèzatajljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da zatajiti, skriti:
nezatajljivi znaki razburjenja
;
ekspr.
v njem se pretaka nezatajljiva ciganska kri
nèzatežèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
pog.
ki ni zatežen:
nezatežen človek
;
nezatežen žur
;
bil je samozavesten, sproščen in nezatežen
/
igra je zelo zanimiva in na nezatežen način poučna
nèzaúpanje
-a
s
(
ȅ-ȗ
)
kar je nasprotno, drugačno od zaupanja:
nezaupanje do sodelavcev ga je oviralo pri delu
;
počasi je minevalo njeno nezaupanje vanj
;
ekspr.
led nezaupanja se je začel počasi tajati
/
z nezaupanjem gleda v prihodnost
nèzaúpen
-pna -o
prid.
(
ȅ-ū
)
nezaupljiv
:
tvoj brat je zelo nezaupen človek
;
čedalje bolj nezaupen postaja do nje
/
če bi vedel, koliko je že narejenega, ne bi bil več tako nezaupen
ne bi več dvomil
/
opazil je njegov nezaupni pogled
boječi, preplašeni
nèzaúpno
prisl.
:
nezaupno mu je pogledal v obraz
nèzaupljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ ȅ-í
)
ki ni zaupljiv:
nezaupljiv človek
;
zelo nezaupljiva je do sosedov
/
pogledal ga je z nezaupljivim pogledom
nèzaupljívo
prisl.
:
nezaupljivo gledati
;
na vprašanja je odgovarjal nekoliko nezaupljivo
nèzaupljívec
-vca
m
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
nezaupljiv človek:
nikomur ne zaupa, velik nezaupljivec je
/
ne da se prepričati, ta nezaupljivec
nèzaupljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost nezaupljivega človeka:
znan je po svoji nezaupljivosti
/
premagati nezaupljivost do vsega novega
/
pogodbe nista sklenila zaradi medsebojne nezaupljivosti
nezaupanja
nèzaúpnica
-e
ž
(
ȅ-ȗ
)
izjava, da člani kake skupnosti ne soglašajo z delom vodstva,
funkcionarjev:
dati, dobiti nezaupnico
/
parlament je izglasoval vladi nezaupnico
;
publ.
delavci so izrekli nezaupnico direktorju
/
po nezaupnici je vodstvo odstopilo
;
pren.
s takim izborom je bila naši javnosti izražena nezaupnica
nèzaúpnost
-i
ž
(
ȅ-ū
)
1.
nezaupljivost
:
prirojena nezaupnost mu je preprečevala vključevanje v družbo
2.
nezaupanje
:
njegova nezaupnost me je žalila
;
medsebojna nezaupnost
nèzaustavljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da zaustaviti, zadržati:
nezaustavljiv napad
;
revolucija je bila nezaustavljiva
/
ekspr.:
z nezaustavljivo silo ga je gnalo naprej
zelo veliko
;
nenadoma je začutil nezaustavljivo utrujenost
zelo veliko
nèzavarován
in
nèzavárovan -a -o
prid.
(
ȅ-á; ȅ-á
)
ki ni zavarovan:
pred mrazom nezavarovane rastline so pozeble
/
nezavarovani kovinski deli
/
socialno nezavarovane osebe
/
nezavarovani železniški prehod
železniški prehod brez zapornic
●
okna je čistil nezavarovan
ne da bi bil privezan
♦
alp.
nezavarovani plezalec
plezalec, ki pri plezanju ni navezan
;
nezavarovana pot, steza
pot, steza brez klinov in žičnih vrvi
;
zool.
nezavarovane živali
živali, ki nimajo bodic, žela, strupenih žlez za obrambo
nèzavarovánost
in
nèzavárovanost -i
ž
(
ȅ-á; ȅ-á
)
stanje nezavarovanega:
nezavarovanost pred mrazom
/
zaradi nezavarovanosti železniških prehodov je bilo že veliko
nesreč
nèzavédanje
-a
s
(
ȅ-ẹ́
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od zavedanja:
gre za nezavedanje problemov, napak
/
pogrezniti se v nezavedanje
;
to je storil v stanju globokega nezavedanja samega sebe
nèzavéden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
1.
ki mu manjka zavednosti:
narodno, politično nezavedni državljani
;
nezaveden Slovenec
2.
ki se ga kdo ne zaveda:
s svojo nezavedno ljubeznivostjo jih je pridobila
;
nezavedno sovraštvo
/
ima nezaveden strah pred vodo
3.
knjiž.
ki ni zavesten, ni hoten:
nezavedni gibi
;
nezavedna laž, prevara
●
zastar.
nezavedna se je zgrudila po tleh
nezavestna
nèzavédno
prisl.
:
nezavedno ga je iskala z očmi
;
to je naredil nezavedno
nèzavédnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
1.
lastnost nezavednega človeka:
narodna, politična nezavednost
/
njena dobrota je bila zaradi nezavednosti še bolj privlačna
/
knjiž.
v svoji nezavednosti mu je zaupal
naivnosti
2.
zastar.
nezavest
:
zdramiti se iz nezavednosti
;
bolnik je še vedno v nezavednosti
nezavédoma
prisl.
(
ẹ̄
)
star.
nezavedno
:
delati nezavedoma pod tujim vplivom
/
nehote in nezavedoma sili naprej
nèzavést
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
stanje brez zavesti, zavedanja:
kratkotrajna nezavest
/
zbuditi se iz nezavesti
;
biti, ležati v nezavesti
;
pog.
pasti v nezavest
omedleti
/
globoka nezavest
//
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
do nezavesti
izraža visoko stopnjo:
smejati se do nezavesti
;
pijan, utrujen je do nezavesti
2.
knjiž.
podzavest
:
osebna nezavest vsebuje doživljaje, ki so bili nekoč zavestni, a smo
jih kasneje zatrli in pozabili
nèzavésten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
1.
ki je v nezavesti:
nezavesten bolnik
/
zgrudil se je nezavesten
2.
ki ni zavesten, ni hoten:
nezavestni gibi
;
to je naredil iz nezavestne malomarnosti
;
nezavestno dejanje
//
knjiž.
ki se ga kdo ne zaveda;
nezaveden
:
njena nezavestna dobrota jih je ganila
;
nezavestno sovraštvo
/
nezavesten strah
3.
knjiž.
podzavesten
:
nezavestne zaznave časa
;
nezavestna duševna dogajanja
nèzavéstno
prisl.
:
tega se je naučil nezavestno, mimogrede
;
nezavestno jo je spremljal z očmi
;
sam.:
močiti nezavestnega z mrzlo vodo
nèzavéstnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̄
)
lastnost, značilnost nezavestnega:
nezavestnost gibov
/
knjiž.
njena dobrota je bila zaradi svoje nezavestnosti še bolj privlačna
nezavednosti
nèzavíden
-dna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
knjiž.
nezavidljiv
:
dali so mu zelo nezaviden vzdevek
/
znašel se je v nezavidnem položaju
težavnem, mučnem
nèzavidljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nav. ekspr.
ki ni zavidljiv:
imeti precej nezavidljivo delo
//
težaven
,
mučen
:
znašel se je v resnično nezavidljivem položaju
/
njegovo zdravstveno stanje je nezavidljivo
slabo
nèzavísen
-sna -o
prid.
(
ȅ-í ȅ-ī
)
zastar.
neodvisen
:
dejanje, nezavisno od volje
/
samostojen, nezavisen človek
nèzavzét
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ni zavzet, ni osvojen:
nezavzeta trdnjava
/
še nezavzeti vrhovi
//
ki mu manjka zavzetosti za kaj:
ravnodušen, nezavzet bralec najbrž ne bo opazil teh odtenkov sloga
nèzavzéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki se ne da zavzeti, osvojiti:
nezavzetna postojanka, trdnjava
;
spoznali so, da je mesto nezavzetno
/
visoki, nezavzetni vrhovi
nèzavzétnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost, značilnost nezavzetnega:
nezavzetnost gore, trdnjave
nèzavzétost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost človeka, ki mu manjka zavzetosti:
zaradi svoje nezavzetosti nas pisatelj ne prepriča
;
delovna nezavzetost
nèzazídan
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki ni zazidan:
zazidana in nezazidana zemljišča
nèzazidljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne more, ne sme zazidati:
nezazidljive parcele
;
nezazidljivo zemljišče
nèzaznamován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni zaznamovan, ni označen:
nezaznamovani predmeti
/
vzpenjali so se po strmi, nezaznamovani poti
♦
jezikosl.
stilno nezaznamovana beseda
beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih,
časovnih
nèzaznáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki ni zaznaven, ni opazen:
nezaznaven nasmešek
;
prehod med morjem in nebom je bil skoraj nezaznaven
;
nezaznavne spremembe
/
tresljaji motorja so bili nezaznavni
/
knjiž.,
ekspr.:
vse je trajalo le nezaznaven hip
kratek
;
ločil je nezaznavne odtenke barv
zelo majhne
nèzaznávno
prisl.
:
ure so nezaznavno minevale
nèzaželèn
tudi
nèzaželjèn -êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
1.
ki ni zaželen, ni dobrodošel:
prišlo je tudi nekaj nezaželenih gostov
;
rodila je nezaželenega otroka
;
čutil je, da je v družbi nezaželen
/
nezaželeni pojavi v književnosti
;
evfem.
ima zelo nezaželene lastnosti
slabe
/
nezaželena elektronska pošta
vsiljena elektronska pošta, ki je poslana velikemu številu
naslovnikov in ki jo sestavljajo predvsem reklamni oglasi
2.
knjiž.
neprimeren
,
nepravi
:
podatki so prišli v nezaželene roke
;
pri kraji jih je opazilo nezaželeno oko
//
evfem.
neprijeten
:
iz pogovora se je razvil nezaželen spor
;
bolezen mu je pustila nezaželene posledice
nèzbrán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni zbran:
uredil je do sedaj še nezbrano gradivo
/
pri učenju je zelo nezbran
raztresen
nèzbránost
-i
ž
(
ȅ-á
)
stanje nezbranega človeka:
zaradi nezbranosti ni mogel sestaviti pisma
/
njegovi počasnosti se pridružujeta še pozabljivost in nezbranost
nèzdrámen
-mna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
knjiž.,
ekspr.
trden
,
globok
:
nezdramna omamljenost
●
knjiž.,
ekspr.
spati nezdramno spanje
biti mrtev
nèzdrámno
prisl.
:
nezdramno spati
nèzdràv
-zdráva -o
prid.
(
ȅ-ȁ ȅ-ā
)
1.
ki ni zdrav:
zdravi in nezdravi otroci
;
videti je nezdrav
/
nezdrav les
/
nezdravo sadje
//
zdravju škodljiv:
nezdrava voda
;
nezdravo podnebje
/
nezdravi kraji
2.
ki izraža, kaže bolezen:
nezdrava barva kože
;
nezdrava bledica, rdečica
;
pren.
nezdrava ambicioznost
;
nezdrava konkurenca
//
nav. ekspr.
slab
,
nezadovoljiv
:
v podjetju so vladali nezdravi odnosi
nèzdrávo
prisl.
:
v tistih krajih je nezdravo vroče
;
sam.:
odpraviti gnilo in nezdravo v družbi
nèzdrávljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki ni zdravljen:
nezdravljena bolezen, okužba
;
nezdravljena depresija
/
nezdravljen alkoholik
nèzdravník
-a
m
(
ȅ-í
)
kdor ni zdravnik:
za predlog so se navduševali zlasti zdravstveni delavci nezdravniki
/
ekspr.
ko sem bil bolan, so me nosili k raznim zdravnikom in nezdravnikom
nèzdrobljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da zdrobiti, razbiti:
zdelo se je, da je skala nezdrobljiva
/
posoda iz nezdrobljivega porcelana
/
ekspr.
ljudstvo je bilo vkovano v nezdrobljive okove
nèzdružljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da, ne more združiti:
nezdružljivi poklici
;
nezdružljive funkcije
/
ekspr.
tako vedenje je nezdružljivo z moralo
/
nezdružljiva nasprotja
zelo velika
nèzdružljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nezdružljivega:
pri tem se je pokazala nezdružljivost nekaterih poklicev
nèzêmeljski
tudi
nèzémeljski -a -o
[
nezeməljski
]
prid.
(
ȅ-ē; ȅ-ẹ̑
)
ekspr.
ki učinkuje nestvarno, zelo nežno:
nezemeljski obraz
/
skrivnosten in nezemeljski prizor
//
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
nezemeljska dobrota, lepota, ljubezen
nèzemljàn
-ána
in
nèzemlján
-a
m
(
ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ
)
bitje, ki ni prebivalec zemlje:
morda so nezemljani nezainteresirani za raziskovanje vesolja in ne
želijo vzpostavljati stikov z drugimi civilizacijami
;
vprašanje o obstoju nezemljanov
;
stiki z nezemljani
nèzémski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
nezemeljski
:
nezemska hoja
/
nezemska lepota, ljubezen
nezgóda
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
dogodek, pri katerem je človek poškodovan:
nezgoda se je pripetila zgodaj zjutraj
;
povzročiti nezgodo
;
nezgoda pri delu
;
vzroki nezgode
;
pomoč pri nezgodi
;
odškodnina za nezgodo
/
obratna, prometna nezgoda
♦
pravn.
dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev
2.
dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno;
nesreča
:
doletela ga je huda nezgoda, pogorela mu je hiša
/
ekspr.
nezgode življenja so ga teple
/
elementarne, vremenske nezgode
3.
ekspr.
dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek:
pripetila se mu je nezgoda, da mu je odletel gumb na hlačah
;
smejala se je njegovi nezgodi
;
rad je opisoval svojo nezgodo
/
komikove nezgode
●
knjiž.
pripovedovati svoje zgode in nezgode s potovanja
vesele in neprijetne doživljaje
nezgóden
1
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nezgodo:
nezgodna invalidnost
;
nezgodne poškodbe
/
nezgodni oddelek poliklinike
;
nezgodna postaja
/
nezgodno zavarovanje
zavarovanje za primer nezgode
nezgóden
2
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
zastar.
nesrečen
:
zanjo je bil to nezgoden dan
/
rojen pod nezgodno zvezdo
nezgódnosten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nezgodo:
nezgodnostna statistika
/
nezgodnostno zavarovanje
nezgodno zavarovanje
nèzgodovínski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni zgodovinski:
nezgodovinsko gledanje na dogodke
♦
zgod.
nezgodovinski narod
narod, ki nima svoje državnosti
nèzgôrel
tudi
nèzgorèl
in
nèzgorél -éla -o
[
nezgoreu̯
]
prid.
(
ȅ-ó ȅ-ẹ́; ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
ki ni zgorel:
nezgoreli ostanki sveč
/
nezgorel plin
nèzgorljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ne zgori:
nezgorljiva snov
//
teh.
v ognju obstojen:
nezgorljivi material
;
nezgorljiva opeka
/
nezgorljive omare
ognjevzdržne omare
nèzgorljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nezgorljivega:
nezgorljivost nekaterih snovi
/
nezgorljivost azbesta
nèzgrabljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
neprijemljiv
:
zrak je nezgrabljiv
/
knjiž.
nezgrabljiv čustveni svet
/
knjiž.
ljudje so skrivnostni, nezgrabljivi
nedoumljivi
nèzgrajèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
ki (še) ni zgrajen:
nezgrajena hiša
/
nezgrajena proga
/
nezgrajen značaj
neizoblikovan
nèzgrešljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
1.
ki ne zgreši:
bil je nezgrešljiv strelec
/
nezgrešljiva puška
/
ekspr.:
vodi ga nezgrešljiv pesniški instinkt
;
nezgrešljiva presoja
2.
ki se ne da zgrešiti, prezreti:
ima nezgrešljiv obraz
/
ekspr.
tako obnašanje je njegova nezgrešljiva posebnost
velika
/
knjiž.
začutil je nezgrešljiv smrad razpadajočega trupla
značilen, tipičen
nèzgrešljívo
prisl.
:
vojaki so nezgrešljivo zadevali cilj
nèzlagán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
resničen
,
iskren
:
nezlagana dobrota, ljubezen
/
nezlagano prijateljstvo
nèzlíkan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni zlikan:
oprano, a še nezlikano perilo
nèzlômen
-mna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
zastar.
nezlomljiv
:
nezlomna snov
/
človek z nezlomno voljo
nèzlómljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
ki ni zlomljen:
ena palica je še nezlomljena
/
ekspr.
kljub vsem težavam je ostal nezlomljen
/
ekspr.
nezlomljena sila, volja
nèzlomljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki se ne da zlomiti:
nezlomljiva palica
;
osi iz te kovine so nezlomljive
/
ekspr.:
nezlomljiv optimizem
;
vsi so občudovali njegovo nezlomljivo voljo
/
ekspr.
to je trden, nezlomljiv značaj
//
ekspr.
nepremagljiv
:
nezlomljiva vojska
nèzlomljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nezlomljivega:
nezlomljivost in elastičnost snovi
/
ekspr.
nezlomljivost volje
nèzlóžen
1
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
precej strm:
nezložen klanec
;
dolgo so hodili po nezložni poti
●
zastar.
nezložni primeri
neskladni
nèzlóžen
2
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
jezikosl.
ki nima zlogotvornega glasu:
nezložni koren
;
nezložne predpone
nèzmágan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nepremagan
:
nezmagane čete
/
nezmagana volja
/
razočarana sta strmela v nezmagano steno
nèzmagljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nepremagljiv
:
hrabra, nezmagljiva vojska
/
premagati nezmagljive ovire
/
nezmagljiva želja jo je gnala domov
nèzmánjšan
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni zmanjšan:
nova izdaja je izšla v nezmanjšanem obsegu
;
kljub spolzki cesti je vozil z nezmanjšano hitrostjo
//
nav. ekspr.
enako velik:
kljub izgubam se je boj nadaljeval z nezmanjšano silo
;
delo je opravljal z nezmanjšano vnemo
nèzméren
1
-rna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
ki mu manjka zmernosti:
zelo nezmeren človek je
;
biti nezmeren v jedi in pijači
/
nezmerno uživanje alkohola
/
nezmerna kritika
nèzmérno
prisl.
:
nezmerno jesti
nezméren
2
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
neizmeren
2
:
nezmerni gozdovi
/
nezmerna lepota
nezmérno
prisl.
:
prišlo je nezmerno ljudi
nezmérnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
nezmeren človek:
temu nezmernežu ni nikoli dovolj
nèzmérnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
lastnost nezmernega človeka:
očitali so mu nezmernost
/
nezmernost v jedi in pijači
nèzmogljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni zmogljiv:
to je nezmogljiv napor
;
nezmogljive dajatve
/
ekspr.
nezmogljivi problemi
nerešljivi
nèzmogljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost nezmogljivega:
izkazala se je nezmogljivost sprejetega načrta
/
knjiž.
družbena in politična nezmogljivost takratne inteligence
nemoč, neuspešnost
nèzmóten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
zastar.
nezmotljiv
:
domišljal si je, da je nezmoten
/
nezmotna resnica
nèzmotljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
nav. ekspr.
ki se ne zmoti, ne moti:
tega celo naš nezmotljivi učitelj ni pričakoval
;
nikar ne misli, da si nezmotljiv
/
nezmotljiv čut, spomin
;
nezmotljivo merilo
zanesljivo
/
nezmotljiv strelec
ki ne zgreši
nèzmotljívo
prisl.
:
nezmotljivo ugotavljati
nèzmotljívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
nav. ekspr.
lastnost nezmotljivega človeka:
v ocenjevanju takih vprašanj so mu prisojali skoraj nezmotljivost
;
s tem je izgubil sloves nezmotljivosti
♦
rel.
papeževa nezmotljivost
dogma, da je papež v slovesno izrečenih versko-moralnih naukih
nezmotljiv
nèzmótnost
-i
ž
(
ȅ-ọ̑
)
zastar.
nezmotljivost
:
prepričan je bil o svoji nezmotnosti
nèzmóžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̑
)
ki mu manjka zmožnosti:
morda se ni dovolj potrudil ali pa je nezmožen
;
življenjsko nezmožen človek
/
plačila nezmožni bolniki so bili oproščeni stroškov za zdravljenje
/
spolno nezmožen
//
ki zaradi bolezni, starosti ne more opravljati določenega dela ali
funkcije;
nesposoben
:
spoznali so, da je nezmožen za službo
/
za delo nezmožni ljudje
nèzmóžnež
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
ekspr.
nezmožen človek:
imel je občutek, da ima same nezmožneže okrog sebe
nèzmóžnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
lastnost, značilnost nezmožnega človeka:
s tem je dokazal svojo nezmožnost
;
duševna, telesna nezmožnost
/
spolna nezmožnost
/
nezmožnost za delo
nesposobnost
nèznačájen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni značajen:
neznačajen človek
nèznačájnež
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
ekspr.
neznačajen človek:
s temi neznačajneži ni hotel imeti opravka
nèznačájnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost neznačajnega človeka:
zaradi svoje neznačajnosti ni užival spoštovanja
nèznačílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki ni značilen, ni tipičen:
neznačilni primeri bolezni
/
neznačilna pisava
neználec
-lca
m
(
ȃ
)
knjiž.
neveden človek, nevednež:
vsi so veliki neznalci
;
pravi neznalec je
nèznàn
1
in
nèznán -ána -o
prid.
(
ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-á
)
nepomemben
,
brezpomemben
:
delo neznanega avtorja
;
na seznamu so bila samo neznana imena
neznàn
2
in
neznán -ána -o
prid.
(
ȁ á; á
)
1.
ki ni znan:
hodil je po neznanih krajih
;
srečevati neznane ljudi
/
neznani moški glasovi
;
tuji, neznani obrazi
/
neznani občutki
;
začutil je neznano bolečino
/
iz neznanega vzroka se je prestrašila
;
neznana prihodnost
/
problem mu je bil neznan
ni bil poučen o njem
/
enako prijazni so do znanih in neznanih gostov
katerih ne poznajo
;
po imenu mu je neznan
ga ne pozna
●
izpisuje si neznane besede
katerih pomena ne ve, ne razume
;
ekspr.
skrbi so mu neznane
nima skrbi
;
ekspr.
razsipnost mu je ostala neznana
ni postal razsipen
♦
pravn.
obtoženec je neznanega bivališča
2.
katerega identičnost, izvor nista ugotovljena:
grobovi neznanih vojakov
;
vlomilec je neznan
ga še iščejo
/
grob neznanega junaka
grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v
boju za domovino
;
neznani leteči predmet [NLP]
občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim
vzrokom nastanka
3.
star.
nenavaden
,
čuden
:
pogled na razdejanje je bil neznan
;
obšla ga je neznana groza
4.
star.
neznanski
:
prizadejal jim je neznano sramoto
;
zavladalo je neznano veselje
neznáno
prisl.
:
neznano se je razveselil
;
neznano jezen je bil
/
v povedni rabi
ni mu bilo neznano, da ga ne marajo
/
odšel je neznano kam
;
prišel je od neznano kod
/
piše se tudi skupaj:
oditi neznanokam
;
stanuje neznanokje
;
sam.:
to je zanj nekaj neznanega
;
pot v neznano
;
strah pred neznanim
♦
ped.
načelo od znanega k neznanemu
neznánec
-nca
m
(
ā
)
neznan, nepoznan človek:
vstopil je neznanec in prosil za prenočišče
;
ekspr.
soba se je napolnila z znanci in neznanci
neznánje
-a
s
(
ȃ
)
kar je nasprotno, drugačno od znanja:
zavedati se svojega neznanja
;
popolno neznanje učencev
;
nepoučenost in neznanje
/
neznanje tujih jezikov
/
napako je naredil iz neznanja, ne iz malomarnosti
neznánka
-e
ž
(
ā
)
1.
neznana ženska:
pred domačimi vrati jo je čakala neznanka
2.
ekspr.
kar je neznano, nejasno:
na tem področju ni nobenih neznank več
;
v novem poklicu je naletel na precej neznank
/
vzponi na gore mu niso neznanka
/
ta človek mi je neznanka
3.
mat.
količina, katere vrednost je treba izračunati:
odpraviti neznanko
;
neznanka v drugi potenci
;
enačba z dvema neznankama
;
pren.,
ekspr.
upal je, da bodo rešili tudi to neznanko v enačbi njegovega
življenja
neznano...
prvi del zloženk,
kakor
neznanokaj, neznanokakšen, neznanokam, neznanokje,
ipd.,
gl.
neznan
2
neznánost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost, značilnost neznanega:
neznanost prihodnosti, skrivnosti
2.
knjiž.
kar je neznano:
pogled, pot v neznanost
/
z vseh strani ga je obdajala neznanost
neznano okolje, neznani kraji
neznánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
to je resnično neznanski napor
;
gledal ga je z neznanskim prezirom
;
neznanski trušč
;
knjigo je bral z neznanskim užitkom
;
z neznansko naglico je stekel po stopnicah
/
mučila jo je neznanska radovednost
;
neznansko hrepenenje, sovraštvo, trpljenje
2.
star.
nenavaden
,
čuden
:
pogled na skalnato gmoto mu je vzbujal neznanski občutek
;
v temi je bil ta kraj precej neznanski
/
nerad je bil ponoči sam s tem neznanskim človekom
//
zelo grd, neprikupen:
težko je bilo gledati njegov neznanski obraz
;
obleka neznanske barve
/
začel je peti s svojim neznanskim glasom
3.
star.
ki prinaša veliko trpljenje, hude težave;
grozen
:
zadela ga je neznanska bolezen
/
roka je postala po kačjem piku zatekla in neznanska
neznánsko
1.
prislov od neznanski:
neznansko se ga boji
;
neznansko me boli glava
;
neznansko rad jo ima
;
neznansko lep človek
;
neznansko srečna je
//
ekspr.,
z rodilnikom
izraža visoko stopnjo, veliko mero česa:
neznansko dela ima
;
ta igra mu je povzročala neznansko zabave
2.
star.,
v povedni rabi
težko
,
mučno
:
neznansko ga je poslušati
/
neznansko mu je bilo pri duši
neznánskost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
lastnost, značilnost neznanskega:
neznanskosti svojega hrepenenja ni mogel skriti
/
neznanskost dogajanja, odločitve
/
hrup je rasel v neznanskost
neskončnost
●
knjiž.,
ekspr.
to, da se je poročila z morilcem svojega moža, se jim je zdelo
neznanskost
nerazumljivo dejstvo
nèznánstven
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ni znanstven:
neznanstvena metoda, trditev, ugotovitev
/
neznanstvena raven predavanja jih je razočarala
nèznánstveno
prisl.
:
neznanstveno razpravljati o čem
nèznánstvenost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
lastnost, značilnost neznanstvenega:
dokazovati neznanstvenost trditve
/
neznanstvenost mišljenja
/
tak način dela vodi k neznanstvenosti
neznáten
-tna -o
prid.
, neznátnejši
(
á ā
)
nav. ekspr.
1.
zelo majhen:
vstopil je droben, neznaten človek
;
od daleč je bil videti še bolj neznaten
;
stanovali so v skromni, neznatni hiši
;
loči ju neznatna razdalja
/
za vse skupaj je plačal neznaten znesek
/
njegovi dohodki niso ravno neznatni
so veliki
/
to je res neznatna napaka
/
dosegel je le neznaten uspeh
;
nevarnost, da bi ga kdo videl, je neznatna
2.
nepomemben, malo vreden:
imel je skromno, neznatno službo
;
za take neznatne stvari je škoda izgubljati čas
●
star.
upam, da vas navzočnost moje neznatne osebe ne bo motila
moja navzočnost
neznátno
prisl.
:
potres je hiše neznatno poškodoval
neznátnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
neznaten, nepomemben človek:
ta neznatnež si še domišlja, da je nekaj posebnega
neznátnost
-i
ž
(
á
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost neznatnega:
zaradi njegove drobnosti in neznatnosti ga je bilo v množici komaj
opaziti
;
številčna neznatnost manjšine
;
presenetila jih je neznatnost razstavnega prostora
/
zavedal se je svoje neznatnosti
nepomembnosti
●
star.
tudi moja neznatnost je bila zraven
moja malenkost, jaz
neznôsen
-sna -o
prid.
, neznôsnejši
(
ó ō
)
1.
ki se ne da prenašati:
neznosne bolečine ima
;
vročina je postajala neznosna
;
razmerje med njima je vsak dan bolj neznosno
/
ekspr.
to je pa res neznosen človek
neprijeten, zoprn
//
ekspr.
neprimeren
,
slab
:
je v neznosnem položaju
;
neznosne stanovanjske razmere
/
neznosno sovraštvo je začutil do nje
zelo veliko
2.
ekspr.
slab
,
nekvaliteten
:
neznosna povest je to
;
umetniško neznosna režija
neznôsno
prisl.
:
neznosno boleti
;
neznosno težko breme
;
neznosno soparno je
neznôsnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost neznosnega:
neznosnost takega življenja
●
ekspr.
do neznosnosti razvajen otrok
zelo
nèzóbčan
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
filat.
ki ni zobčan:
zobčane in nezobčane znamke
nèzorán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni zoran:
nezorana njiva
;
pred njim se je širilo zapuščeno, nezorano polje
nèzrèl
in
nèzrél -éla -o
[
nezreu̯
]
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́
)
ki ni zrel:
nezrela koruza
;
nezrelo sadje
/
nezrelo seme
/
nezrel mladoletnik
;
čustveno in duševno nezrel človek
/
ekspr.
organizacijsko nezrelo vodstvo
//
ekspr.
neizoblikovan
,
neizdelan
:
nezrelo literarno delo
nèzrélost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
stanje nezrelega:
nezrelost sadja
/
mladostna nezrelost
;
telesna in duševna nezrelost
/
ekspr.
politična nezrelost meščanstva
/
ekspr.
nezrelost literarnega dela
neizoblikovanost, neizdelanost
nèzvenèč
-éča -e
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
ki ni zveneč:
imeti hripav, nezveneč glas
♦
jezikosl.
zveneči in nezveneči soglasniki
nèzvenéče
prisl.
:
nezveneče izgovarjati
nèzvenljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ne zvene, ne ovene:
cvet te rastline je nezvenljiv
//
knjiž.
trajen
,
neminljiv
:
nezvenljiva slava
nezvést
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki ni zvest:
nezvest mož
;
bila mu je nezvesta
/
nezvest prijatelj
;
nezvest služabnik
●
star.
postal je nezvest svoji obljubi
ni je držal, izpolnil
;
star.
moj stari spomin je že nezvest
slab, nezanesljiv
;
sam.:
Nezvesta! bodi zdrava, čolnič po mene plava
(F. Prešeren)
nezvéstnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
nezvesta ženska:
nezvestnici ni več zaupal
nezvéstnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
nezvest moški:
brezobziren nezvestnik
nèzvestôba
-e
ž
(
ȅ-ó
)
kar je nasprotno, drugačno od zvestobe:
zakonska nezvestoba
;
nezvestoba v ljubezni
;
merila o zvestobi in nezvestobi
/
odpustiti možu nezvestobo
/
ekspr.
poslovna nezvestoba
kršitev obveznosti
nèzvézen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.,
zastar.
brezzvezen
,
nepovezan
:
nezvezno govorjenje
♦
mat.
nezvezna funkcija, spremenljivka
nèzvézno
prisl.
:
nezvezno govoriti
nèzvéznost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.,
zastar.
brezzveznost
,
nepovezanost
:
nezveznost govorjenja
nèzvóčnik
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
jezikosl.
zveneči ali nezveneči soglasnik, ki zahteva pred seboj po zvenečnosti
enak soglasnik:
zvočniki in nezvočniki
néža
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
nar.
večja ročna lesena ali lončena posoda za vino:
natočiti vino v nežo
/
neža vina
2.
bot.,
v zvezi
bodeča neža
bodeča rastlina, katere cveti se v vlažnem vremenu zapirajo, Carlina
acaulis:
bodeče neže na pašniku
nèžaljív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ki ni žaljiv:
nežaljiv dovtip, humor
;
njegova vprašanja so bila mirna, nežaljiva
/
v polemiki je bil oster, a nežaljiv
nèžaljívo
prisl.
:
nežaljivo se vesti
;
nežaljivo dovtipen človek
nèželèn
tudi
nèželjèn -êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
knjiž.
nezaželen
:
prišel je nepoklican in neželen
/
neželeni pojavi v gospodarstvu
/
neželena elektronska pošta
vsiljena elektronska pošta, ki je poslana velikemu številu
naslovnikov in ki jo sestavljajo predvsem reklamni oglasi
nèželézen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki ni železen:
neželezni žeblji
/
neželezne kovine
vse kovine razen železa in železovih zlitin
/
neželezna metalurgija
néžen
-žna -o
prid.
, néžnejši
(
ẹ̄
)
1.
ki ima, kaže do ljudi mil, zelo prijazen odnos:
do matere je bil zelo nežen
;
to je nežna ženska
/
imeti nežno srce
/
ekspr.
bil je nežen ljubimec
//
ki vsebuje, izraža mil, zelo prijazen odnos:
nežna ljubezen do živali
;
nežno govorjenje z otrokom
/
nežni spomini na dom
//
ki vsebuje, izraža ljubezensko naklonjenost:
že dolgo ji ni povedal nobene nežne besede
;
poslušala je njegovo nežno govorjenje
/
nežna misel nanj
/
ekspr.
med njima so se spletale nežne vezi
2.
ki daje videz občutljivosti, krhkosti:
nežen otrok
;
dojenček je še zelo nežen
;
ima dve nežni hčerki
/
nežen cvet
;
nežna trava
/
ekspr.
nežna pokrajina
/
nežen nasmeh
//
ki daje videz neutrjenosti, neodpornosti:
nežen obraz
;
nežna polt
;
imeti nežne roke
3.
ekspr.
nanašajoč se na prve mesece, prva leta življenja:
nežna mladost
/
najnežnejši meseci življenja
4.
ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
nežne barve, sence
;
nežna luč, svetloba
/
nežen veter
lahen
/
nežno ribje meso
mehko
;
nežno vino
//
nav. ekspr.
opravljen z majhno silo:
nežen gib roke
;
nežno previjanje rane
/
nežna pisava
/
nežni udarci
lahni
●
ekspr.
nežni spol
ženske
;
ekspr.
biti nežen z dekletom
z vedenjem kazati ljubezensko naklonjenost
néžno
prisl.
:
nežno objeti, odgovoriti
;
nežno ravnati s kom
;
nežno lepa deklica
;
nežno modra obleka
;
nežno rdeče cvetje
♦
glasb.
nežno
označba za izraz izvajanja
dolce
;
sam.:
v tem človeku je nekaj nežnega
nèženíran
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
pog.
ki ni v zadregi, se ne sramuje:
čeprav so se šele prvič videli, so bili med seboj čisto neženirani
/
napisal mu je neženirano pismo
nèženírano
prisl.
:
neženirano si ga je ogledovala od nog do glave
;
neženirano ga je prosil za uslugo
nèžénski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
nasproten, drugačen od ženskega:
imela je izredno, nežensko moč
/
imeti neženske roke
/
njeno nežensko vedenje
nèžénsko
prisl.
:
ima nežensko zveneč glas
;
sam.:
nekaj neženskega je na njej
nèžgán
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ni žgan:
nežgana glina, ilovica
;
kup nežgane opeke
/
rajši kupuje nežgano kavo
/
žgane in nežgane pijače
néžica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
pog.,
nekdaj
kovanec za 5 par:
plačal je s samimi nežicami
2.
manjšalnica od neža 1:
nežica, polna vina
♦
zool.
manjša sladkovodna riba s šestimi brčicami okrog ust, Cobitis
taenia
nèžigósan
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ni žigosan:
kolek še ni žigosan
/
zbiral je nežigosane znamke
néžiti
-im
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
ljubkovati
,
božati
:
mati neži bolnega otroka
/
nikar ga ne neži
razvajaj
néžiti se
postajati nežen:
nežil se je ob njej
nèžív
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ ȅ-í
)
1.
nasproten, drugačen od živega:
nežive sestavine, snovi, stvari
/
živa in neživa narava
voda, zemlja, zrak, nebesna telesa
//
knjiž.
tak, kot bi bil mrtev:
bose noge so nežive počivale v travi
;
stal je prikovan v tla, kot neživ
2.
ki je brez izrazitih potez, značilnosti:
osebe v romanu so nežive
/
hladen, neživ glas
/
kulturno neživ čas
nèžívo
prisl.
:
neživo opisovati kaj
;
sam.:
samostalniki, ki označujejo neživo
;
razvoj živega iz neživega
nèživáhen
-hna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
ki mu manjka živahnosti:
neživahen in nedružaben človek
/
neživahno razpoloženje
nèživljênje
-a
s
(
ȅ-é
)
knjiž.
kar je nasprotno, drugačno od življenja:
nastanek življenja iz neživljenja
;
prehod iz življenja v neživljenje
nèživljênjski
-a -o
prid.
(
ȅ-ē
)
ki ni življenjski, ne izhaja iz resničnosti, iz življenja:
tvoj prijatelj je zelo neživljenjski
/
neživljenjski pouk
;
ukvarja se z izrazito neživljenjskimi problemi
;
neživljenjsko opisovanje oseb
nèživljênjsko
prisl.
:
težave je obravnaval zelo neživljenjsko
;
stvar so reševali neživljenjsko
;
sam.:
v teh novelah je precej neživljenjskega
nèživljênjskost
-i
ž
(
ȅ-ē
)
lastnost, značilnost neživljenjskega človeka:
njena neživljenjskost je vsem znana
/
neživljenjskost pouka
/
tak način vodi v nesodobnost in neživljenjskost
nèžívost
-i
ž
(
ȅ-í
)
lastnost, značilnost neživega:
neživost narave
/
kulturna živost in neživost
néžka
-e
ž
(
ẹ̑
)
pog.,
nekdaj
kovanec za 5 par:
sprevodnik ji je vrnil same nežke
nèžláhten
-tna -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
neplemenit
:
izogibal se je temu neprijaznemu, nežlahtnemu človeku
/
nežlahtne kovine
nežno...
1
prvi del zloženk
nanašajoč se na nežen:
nežnočutnost, nežnokožen, nežnopolt
nežno...
2
prvi del zloženk,
kakor
nežnolep, nežnordeč,
ipd.,
gl.
nežen
nežnočúten
-tna -o
prid.
(
ū
)
knjiž.
rahločuten
,
obziren
:
to je zelo nežnočuten človek
/
nežnočutni pomisleki
nežnočútje
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
rahločutnost
,
obzirnost
:
ko bi imel le malo nežnočutja, bi vedel, kako je treba z njo ravnati
nežnočútnost
-i
ž
(
ū
)
knjiž.
rahločutnost
,
obzirnost
:
dobro je poznala hčerino nežnočutnost
nežnolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki ima nežne liste:
ugajale so ji nežnolistne cvetlice
nežnopôlt
-a -o
[
nežnopou̯t
]
prid.
(
ȏ ō
)
ki je nežne polti:
nežnopolta in svetlolasa deklica
néžnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost nežnega človeka:
nikoli ne pokaže svoje nežnosti
;
vedeli so za njeno nežnost do otrok
/
nežnost besede, nasmeha, pogleda
/
obšlo ga je čustvo nežnosti
//
milo, zelo prijazno vedenje, ravnanje:
materina nežnost do otrok
//
mn.,
ekspr.
erotično ljubkovanje:
želela si je njegovih nežnosti
;
obsipal je svoje dekle z nežnostmi
nì
1
in
ni
člen.
(
ȉ
)
zastar.
niti
1
:
ni malo mu ne zaupa
/
ni eden se ni rešil
nì
2
in
ni
vez.
(
ȉ
)
star.,
v vezalnem priredju
niti
2
:
tega ne vem ni ne maram vedeti
/
tja mi kratko ni malo nimaš zahajati
kratko in malo, kratko malo
//
v zvezi
ni – ni
niti – niti:
tega ne privoščim ni tebi ni drugim
niánsa
-e
ž
(
ȃ
)
1.
vsaka od različnih barv iste barvne osnove;
odtenek
:
na sliki je opaznih sedem nians modre barve
;
rumena barva v tej niansi mi ni všeč
/
med rdečo in rumeno barvo je dosti nians
/
barvna niansa
/
ekspr.
letos so moderne svetle nianse
svetle barve
2.
vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste;
odtenek
:
svetlobna niansa
;
ta ton, vonj ima dosti nians
/
med lepim in grdim je veliko nians
3.
navadno s prilastkom
zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža,
nakazuje kako čustvo, razpoloženje;
odtenek
:
v njegovem glasu je zaznal nianso strahu, upornosti
/
dati besedi posebno nianso
pomenski prizvok
4.
vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava;
odtenek
:
beseda je dobila novo pomensko nianso
/
politične nianse v stranki
//
zelo majhna sestavina, značilnost česa:
pozna marsikatero nianso človeške duševnosti
;
prevodu ni uspelo ohraniti vseh nians originala
5.
vrsta
,
sorta
:
prišli so ljudje različnih nazorskih nians
;
klerikalizem blažje nianse
6.
nav. ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
za nianso
izraža zelo majhno stopnjo:
ta barva je za nianso pretemna
;
danes je za nianso bolje
niansíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od niansirati:
barvno niansiranje
/
psihološko niansiranje
/
pisatelj se izogiba niansiranju in natančnemu opisovanju
niansíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost niansiranega:
barvna niansiranost
/
metaforika daje pesmi izredno plastičnost in niansiranost
;
niansiranost jezika
niansírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
narediti, da se pojavlja, nastopa kaj v (barvnih) odtenkih:
nanašal je barve, ne da bi jih niansiral
/
modno niansirati barvo las
2.
narediti, da se predmeti, pojavi iste vrste v določenih podrobnostih,
značilnostih razlikujejo:
niansirati like v romanu, opise pokrajin
;
jezikovno niansirati
;
različne razmere življenje in mišljenje zelo niansirajo
//
knjiž.
natančno, podrobno povedati, izraziti:
niansirati misel
/
vsebino pripovedi bi bilo potrebno bolj niansirati
niansírati se
in
niansírati
nedov.
,
knjiž.
dobivati (barvne) odtenke:
listje se, preden odpade, niansira
niansirajóč
-a -e:
niansirajoče podrobnosti
niansíran
-a -o:
imeti zelo niansiran izraz, jezik
;
pomensko, psihološko niansiran
nibelúnški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na Nibelunge:
nibelunški zaklad
♦
lit.
nibelunški ep
;
nibelunška kitica
kitica, ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom
za tretjo stopico
nícati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
star.
kaliti
3
,
kliti
:
žito nica
/
iz megle je nical greben
nicêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na Nicejo:
nicejske razvaline
♦
rel.
nicejski cerkveni zbor
cerkveni zbor leta 325, na katerem je bil zavrnjen arijanizem
;
nicejska veroizpoved
nicína
-e
ž
(
í
)
nar.
kraj, prostor, obrnjen, usmerjen od sonca;
osoja
:
To je bilo hrepenenje ljudi iz nicine za soncem
(Prežihov)
nìč
1
--
tudi
nìč níča
m
(
ȉ ī
)
1.
kar ne obstaja, ne biva:
razlika med nekaj in nič
/
nav. ekspr.:
iz nič ni nič
;
ustvariti iz niča
;
razbliniti se v nič
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
izraža zelo majhno količino, vrednost:
to je vse skupaj nič
;
milijonček, ali je to nič
;
v primeri z njim sem jaz pravi nič
;
vsak nič drago prodajo
;
za vsak nič joka
;
šalj.
»Bi kaj jedel?« »Hvala, nič.« »Nič je dober za oči.«
●
ekspr.
dekle ne bo brez nič
bo imelo precej dote
;
ekspr.
o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo
nekaj je najbrž res
;
ekspr.
bahajo se, pa so prišli iz nič
so iz zelo revne, družbeno nepomembne družine, okolja
;
pog.
na nič priti
obubožati, gospodarsko propasti
;
ekspr.
oženiti se na nič
poročiti se z revno nevesto
;
ekspr.
igrati na vse ali nič
pri igri s kartami
igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja
;
ekspr.
tako pod nič pa tudi ni
brez vrednosti
;
pog.
v nič dajati, devati
omalovaževati, podcenjevati
;
ekspr.
vse bo šlo v nič
bo propadlo
;
ekspr.
blago prodaja skoraj za nič
zelo poceni
;
ekspr.
vedno se prepirata za prazen nič
brez vzroka
;
ekspr.
hiše ne proda za nič na svetu
nikakor ne
;
nar.
živeti ob niču
v veliki revščini
;
nar. dolenjsko
pustiti z ničem in hudičem
nehati skrbeti
♦
filoz.
kar je nasprotno, drugačno od biti;
prim.
zanič
nìč
2
--
s
(
ȉ
)
zastar.
izraža zelo majhno količino, vrednost;
nič
1
:
za vsako golo nič se prepira
/
šalj.
»Hvala, nič ne bom jedel.« »Nič je dobro za oči.«
●
ekspr.
za vse nič ne grem
nikakor ne, sploh ne
nìč
3
--
štev.
(
ȉ
)
1.
izraža število nič [0]:
nič in nič je nič
;
pet množeno z nič je nič
;
nič celih nič ena
0,01
;
ura je sedem nič pet
7
05
;
vrednosti od nič do neskončno
//
izraža številko nič:
tekma se je končala s tri proti nič
/
zavrteti gumb priprave na nič
●
pog.,
šalj.
ena nič zate
za zdaj si ti v prednosti, si me premagal
♦
jezikosl.
pripona nič [Ø]
pripona, ki glasovno ni izražena
;
med.
krvna skupina nič [0]
2.
izraža izhodiščno vrednost na (merilni) lestvici med pozitivnim in
negativnim:
temperature bodo okoli nič
/
vodno stanje nič
normalno
//
teh.
izraža dogovorjeno izhodišče za merjenje fizikalne količine:
vidljivost nič
/
publ.
trenutek nič pri odštevanju (za start)
nìč
4
ničésar
zaim.
, ničémur, nìč, ničémer, ničímer
[
ničemər, ničimər
]
(
ȉ ẹ̑
)
v nikalnih stavkih
izraža nebivanje stvari, pojava v situaciji, kot jo nakazuje
sobesedilo
a)
kot osebek:
nič ga ne spravi v zadrego
;
morda je kaj, morda ni nič
;
elipt.:
potrkal je. Nič
;
kaj te skrbi? Nič
/
v zvezi z
biti
stoji navadno v rodilniku:
tu ni ničesar
;
neprav.
ničesar se ni spremenilo
nič
/
s samostalniško rabljenim pridevnikom:
nič dobrega se nam ne obeta
;
ekspr.
doma ni nič drugega kakor prepir
/
s pridevniškim povedkovim določilom:
nič ni tako nujno
ali
nujnega, da ne bi moglo počakati
b)
nav. ekspr.,
v povedni rabi:
zanj to ni nič
/
ta misel ni nič novega
;
njegov roman ni nič posebnega
c)
kot predmet:
zdaj nima ničesar več
;
ničesar nisem našel
/
junak se ničesar ne boji
/
navadno nesklonljivo, s samostalniško rabljenim pridevnikom:
nič novega mi nisi povedal
;
danes nisem popil še nič toplega
/
ekspr.:
prav ničesar ne razumeš
;
tudi dinarja mu ne dam, ničesar
/
ničemur več se ne čudim
;
te slike si niso v ničemer podobne
;
izguba se ne da z ničimer nadomestiti
/
o ničemer drugem ne govori
č)
v členkovni rabi:
nič, najbolje bo, da grem sam
●
ekspr.
ali bo kaj ali ne bo nič
izraža nestrpnost
;
ekspr.
nič mu ni, samo dela se bolnega
zdrav je
;
ekspr.
več potnikov je bilo ranjenih, vozniku pa ni bilo nič
ni bil poškodovan
;
ekspr.
nič ne bo z izletom
izleta ne bo
;
ekspr.
to ni ničemur podobno
izraža nejevoljo
;
ekspr.
za nič mu ni
za nobeno stvar ne kaže zanimanja, se ne meni
;
ekspr.
nič lažjega kot to
to je zelo lahko narediti, opraviti
;
ekspr.
nič kako smo se zabavali
zelo
;
ekspr.
denarja ima nič koliko
zelo veliko
;
ekspr.
nič kolikokrat je že bil pri nas
ničkolikokrat
;
ekspr.
nič zato, če je revna
izraža nepomembnost povedanega
;
ekspr.
tako govorjenje je dvakrat nič
nesmiselno, prazno
;
ekspr.
iz njega ne bo nikoli nič
ne bo postal koristen, pomemben član družbe
;
ekspr.
če nočeš z nami, pa nič
izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim
;
ekspr.
hodil je tja, kot da ni nič
izraža (navidezno) neprizadetost
;
ekspr.
govori resnico, nič kot resnico
samo resnico
;
kakor, kot nič
ekspr.
vzdigne vrečo kakor nič
z lahkoto
;
pog.,
ekspr.
za tako dejanje dobiš pet let kot nič
boš obsojen na najmanj pet let (zapora)
;
ekspr.
vrže ga kot nič
z lahkoto
;
pog.
opomin je zalegel toliko kot nič
prav nič
;
ekspr.
meni nič, tebi nič so mu odpovedali
brez utemeljitve, nepričakovano
;
preg.
kjer nič ni, tudi vojska ne vzame
kjer nič ni, ni kaj vzeti
nìč
5
člen.
(
ȉ
)
v nikalnih stavkih
1.
izraža popolno zanikanje
a)
stopnje:
njegova krivda ni nič manjša
;
on ni nič večji od mene
;
nič več nisva prijatelja
/
knjiga ni nič vredna
je slaba
/
nič se ne boji
;
za fante nič ne mara
;
saj se nič ne mudi
;
bolezen se mu nič ne pozna
;
on tega nič ne razume
;
elipt.
kaj nam pa morejo? Nič
/
okrepljen:
nič kaj rad me nima
;
čisto nič si nisva v sorodu
;
dekle ni kar nič napačno
;
prav nič se ne ve, kdaj pride
b)
količine ali mere:
nič denarja nisem vzel s seboj
;
nima nič upanja
;
včeraj ni bilo nič zabave
;
ta človek ni nič prida
;
elipt.
nič čuda, da ga ne marajo
/
okrepljen:
čisto nič prihrankov nimamo
;
le nič strahu
/
še nič ne misli na poroko
;
nič nam ne pomaga pri delu
2.
z zanikanim velelnikom ali želelnikom
krepi prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi:
nič ne govorite
;
nič ne skrbi
/
nič naj ne hodi v mesto
;
reci mu, naj nič ne sprašuje
/
okrepljen:
za te čenče nič nikar ne marajte
;
le nič mu ne verjemi
/
nič ne boš lenaril, delaj
/
elipt.:
nič se bati
;
le nič govoriti
;
nič šepetanja
●
ekspr.
ubogi otrok, saj ga nič ni
je zelo slaboten, šibek, suh
;
pog.
zakaj te ni nič k nam
ne prihajaš k nam na obisk
;
ekspr.
njemu pa res nič ni vzdigniti vrečo
z lahkoto jo vzdigne
;
ekspr.
zanj mi pa res nič ni
ne maram zanj, ne zanimam se zanj
;
pog.
z njim ni danes nič, ima goste
nima časa za druge; ni mogoče priti v stik z njim, govoriti z njim
;
nič ne dé, če je neroden
nič hudega; vseeno je
;
ekspr.
pustite človeka, če vam nič noče
vam ne dela, prizadene hudega
;
ekspr.
ta pa res nima nič od življenja
nobene sreče, koristi
;
pog.
nič nimamo proti pošteni zabavi
ji ne nasprotujemo
;
ekspr.
nič nimam z njim
sem brez stikov z njim; nimam z njim ljubezenskih, spolnih odnosov
;
pog.
lep je, lep, nič ne rečem, pa tudi drag
izraža (zadržano) pritrjevanje
;
pog.
če iz tega ne bo prepir, pa nič ne rečem
izraža precejšnjo prepričanost o uresničitvi povedanega
;
ekspr.
nič ampak, kar odloči se
izraža odločno zavrnitev
;
ekspr.
imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj
natanko toliko
;
ekspr.
dal mi ni nič, še manj kot nič
prav nič
;
preg.
boljše malo kot nič
ničálnica
-e
ž
(
ȃ
)
tekst.
nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit;
nitnica
níčast
-a -o
prid.
(
ī
)
ekspr.
1.
zelo majhen, slaboten:
videti je bil droben, ničast, vendar je dolgo vzdržal
;
ničasta živalca
/
moč vetra ni bila tako ničasta
2.
malovreden
,
ničvreden
:
tako življenje se mu je zdelo ničasto
/
kot psovka
niče ničasto
3.
neprepričljiv
,
neutemeljen
:
ničast dokaz, izgovor
●
ekspr.
politično ničasti ljudje
nepomembni, nevažni
ničè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
nepomemben, nevažen človek:
takle niče se ne more primerjati z njim
;
zanje je bil le niče in postopač
ničè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
nepomemben, nevažen človek:
takole niče se upa upreti
;
bil je pridobitniško niče
/
kot psovka
niče ničasto
ničejánec
tudi
nietzschejanec -nca
[
ničejánəc
]
m
(
ȃ
)
filoz.
pristaš ničejanstva:
pravi ničejanec
ničejánski
tudi
nietzschejanski -a -o
[
ničejánski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ničejance ali ničejanstvo:
ničejanski nazori
;
ničejanska morala
/
ničejanski nadčlovek
ničejánstvo
tudi
nietzschejanstvo -a
[
ničejánstvo
]
s
(
ȃ
)
filoz.
Nietzschejeva filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa
filozofska smer:
nasprotnik, pristaš ničejanstva
níčeln
-a -o
[
ničələn
in
ničəln
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ničlo:
ničelni simbol, znak
/
ničelni položaj
;
ničelna lega kazalca na merilni lestvici
●
publ.
svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki
na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji
točki
♦
elektr.
ničelni element
element, ki po opravljeni operaciji v računalniku da rezultat nič
;
ničelni vodnik
nični vodnik
;
fiz.
ničelna metoda
merilna metoda, pri kateri se določi merjena količina z
uravnovešenjem, tako da kaže instrument odklon nič
;
ničelna točka
izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene
količine enaka nič
;
geom.
ničelni vektor
vektor z absolutno vrednostjo nič
;
psih.
absolutna ničelna točka umskega razvoja
začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem
zarodku
;
teh.
ničelna črta
črta na diagramu, grafikonu, ki kaže vrednost nič
;
voj.
ničelna točka
točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali
nad njim
níčelnica
-e
[
ničəlnica
]
ž
(
ȋ
)
teh.
ničelna črta:
ničémen
-mna -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
malovreden
,
ničvreden
:
družba ničemnih ljudi
/
v roki je držala tisto ničemno prtljago
ničémnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
malovredna, ničvredna ženska:
njegova žena je bila ničemnica
ničémnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
malovreden, ničvreden človek:
njihov poglavar je bil ničemnik in nasilnež
ničémnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
zastar.
malovrednost
,
ničvrednost
:
zavedal se je svoje ničemnosti
ničémuren
-rna -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
nečimrn
:
je zelo ničemuren
;
ničemurna ženska
ničémurnica
-e
ž
(
ẹ̄
)
zastar.
nečimrnica
:
kako se ta ničemurnica oblači
ničémurnik
-a
m
(
ẹ̄
)
zastar.
nečimrnik
:
to ti je velik ničemurnik in bahač
ničémurnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
zastar.
nečimrnost
:
ženska ničemurnost
níčen
1
-čna -o
prid.
(
ī
)
knjiž.
1.
zelo majhen, neznaten:
ta razdalja je v primeri z vesoljskimi nična
/
tuje težave so se mu zdele v primeri z lastnimi nične
/
spreti se zaradi nične malenkosti
/
med ljudmi se je počutil ničnega
2.
ekspr.
malovreden
,
ničvreden
:
svet se mu je zazdel prazen in ničen
;
bogastvo, slava, kako nično je to
/
te vrednote so postale nične
/
zapravljati čas z ničnimi pogovori
3.
neprepričljiv
,
neutemeljen
:
nična opravičila
/
napoved se je izkazala za nično
zgrešeno, zmotno
4.
ki je brez učinka, koristi:
vsa prizadevanja so bila nična
/
nične sanje, želje
●
knjiž.,
ekspr.
kaj pa skrbi ljudi usoda kakega ničnega uradnika
nepomembnega, brezpomembnega
♦
pravn.
nična odločba, pogodba
odločba, pogodba, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za svoj nastanek
in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic
níčen
2
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nič:
približevati se nični vrednosti
♦
elektr.
nični vodnik
vodnik, ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok
níčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od ničiti:
ničenje predmetnega sveta
/
avantgardizem se uveljavlja kot ničenje tradicionalnih estetskih
norm
♦
elektr.
povezava kovinskih delov električnih naprav z ničnim vodnikom
níčes
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
kar ne obstaja, ne biva;
nič
1
:
iz ničesa ne nastane nič
;
bit in ničes
/
strah pred večnim ničesom
2.
ekspr.,
v povedni rabi
izraža zelo majhno količino, vrednost:
spoznal je, da je njegova modrost le prazen ničes
/
proti njemu sem ničes
●
star.
to ceni, vse drugo mu je ničes
je zanj brez vrednosti
♦
filoz.
ničes
po Sartru
kategorija biti kot temelj logične negacije
níčev
-a -o
prid.
(
ī
)
ekspr.
1.
zelo majhen, neznaten:
ničev delček milimetra
;
za tedanje razmere ničeva vsota
/
prodati po ničevi ceni
zelo nizki
/
v primeri z njihovimi težavami so moje ničeve
/
spreti se iz ničevega vzroka
/
med takimi strokovnjaki se počutim ničevega
2.
malovreden
,
ničvreden
:
bogastvo, slava, vse to je ničevo
/
taki cilji so se mu zazdeli ničevi
/
zanj je razen užitkov vse ničevo
●
ekspr.
ti bankovci so zdaj samo še ničev papir
brez vrednosti, brez kupne moči
;
ekspr.
njegovi verzi so ničevi
brez estetske, vsebinske vrednosti
3.
neprepričljiv
,
neutemeljen
:
ničev dokaz, pomislek
;
izgovor je bil ničev, vendar je prišel prav
4.
ki je brez učinka, koristi:
napor, trud je bil ničev
/
ničeve sanje
ničevédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
zastar.
nevednež
:
svet bedakov in puhlih ničevedcev
níčeven
tudi
ničéven -vna -o
prid.
(
ī; ẹ̄
)
knjiž.
1.
zelo majhen, neznaten:
stroški bodo v primeri s koristmi ničevni
/
tako ničevnih dogodkov se pa res ne more spomniti
/
ničevna živalca, vendar povzroča tolikšno škodo
2.
malovreden
,
ničvreden
:
življenje brez želj je prazno in ničevno
/
ničevna opravila
nepomembna
3.
neprepričljiv
,
neutemeljen
:
ničeven dokaz
4.
ki je brez učinka, koristi:
vsa naša prizadevanja so bila žal ničevna
níčevnost
tudi
ničévnost -i
ž
(
ī; ẹ̄
)
knjiž.
ničevost
:
človekova ničevnost v primeri z vesoljem
/
ničevnost sveta
;
roman hoče prikazati ničevnost takega življenja
/
kako moreš biti navdušen za take ničevnosti
/
pripovedovati ničevnosti
/
ničevnost njegovih izgovorov
neprepričljivost, neutemeljenost
níčevost
tudi
ničévost -i
ž
(
ī; ẹ̄
)
ekspr.
1.
lastnost, značilnost ničevega:
v gorah ga je obšel občutek ničevosti
/
ničevost takega sveta
/
estetska ničevost filma je očitna
/
dokazovati ničevost pomislekov
neprepričljivost, neutemeljenost
2.
nav. mn.
kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti, vrednote:
obleke, zabave, to so vendar ničevosti
3.
malenkost
,
nepomembnost
:
taka ničevost te pa res ne more motiti
níčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
knjiž.
1.
jemati pomen, veljavo, vrednost:
prava umetnost človeka ne niči, ampak potrjuje
;
to niči vse njihove napore
;
z dejanji niči svoje obljube
2.
uničevati
:
ničiti lepoto
/
ničiti komu življenje
níčiti se
postajati materialno ali duhovno v stvarnosti nenavzoč:
imel je občutek, da se niči
/
zastar.
njegovo premoženje se zaradi zapravljanja niči
se manjša
níčka
-e
ž
(
ȋ
)
star.
prazna srečka:
potegniti ničko
;
pren.
vsi bojni pohodi – nička za ničko
nìčkólikokrat
tudi
nìč kólikokrat
prisl.
(
ȉ-ọ̄
)
ekspr.
izraža zelo veliko ponovitev:
to povest nam je povedala ničkolikokrat
níčla
-e
ž
(
ȋ
)
1.
številka nič:
pripisati ničlo
;
število s tremi ničlami na koncu
2.
izhodiščna vrednost na (merilni) lestvici med pozitivnim in
negativnim;
nič
3
:
danes je temperatura pri ničli
;
pog.:
deset stopinj nad ničlo
plus deset stopinj
;
deset stopinj pod ničlo
minus deset stopinj
3.
ekspr.
nepomemben, nesposoben človek:
vsaka ničla mi pa tudi ne bo ukazovala
;
v primeri z njim sem ničla
;
on je družbena, moralna ničla
;
on je človek, poštenjak, vi ste pa popolne ničle
;
glede športa sem prava ničla
nestrokovnjak
●
ekspr.
napredek je enak ničli
napredka ni
♦
fiz.
absolutna ničla
najnižja možna temperatura
;
mat.
ničla polinoma
vrednost neodvisne spremenljivke, pri kateri je polinom enak nič
níčlarica
-e
ž
(
ȋ
)
star.
mehka bela moka:
kupiti kilogram ničlarice
ničlíšče
-a
s
(
í
)
elektr.
osrednja točka večfaznega sistema;
zvezdišče
:
dostopno ničlišče
♦
fiz.
absolutno ničlišče
absolutna ničla
níčnost
-i
ž
(
ī
)
knjiž.
1.
lastnost, značilnost ničnega:
a)
ta vpliv zaradi njegove ničnosti lahko zanemarimo
/
ob njeni popolnosti je spoznaval svojo ničnost
;
ničnost človeka v primeri z naravo
b)
spoznati ničnost takih dokazov
neprepričljivost, neutemeljenost
;
star.
če bi stvari bolje poznali, bi se hitro prepričali o ničnosti takega
mnenja
zgrešenosti, zmotnosti
2.
malenkost
,
nepomembnost
:
ošteval ga je zaradi vsake ničnosti
;
preveč sem zaposlen, da bi se utegnil ukvarjati s takimi ničnostmi
3.
nav. mn.
kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti, vrednote;
ničevost
:
plehke zabave, slava in druge ničnosti
●
knjiž.,
ekspr.
na vsak način hoče zlesti iz svoje ničnosti
se hoče družbeno uveljaviti, postati znan
;
knjiž.
vse, kar nastane, se vrne v ničnost
v stanje (materialne) nenavzočnosti v stvarnosti
;
knjiž.,
ekspr.
zahrepenel je po hladu ničnosti
po smrti
♦
pravn.
ničnost odločbe, pogodbe
značilnost odločbe, pogodbe, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za
svoj nastanek in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic
níčnosten
-tna -o
prid.
(
ī
)
1.
knjiž.
ničev
:
v primeri z njihovimi težavami so naše ničnostne
/
govoriti o ničnostnih stvareh
2.
pravn.
nanašajoč se na ničnost:
ničnostni razlog
/
ničnostna pritožba
nìčprída
1
-a
tudi
--
m
(
ȉ-ī
)
star.
ničvreden človek, malopridnež:
s tem ničpridom se ne bom družil
/
kot psovka
ogoljufal si me, ničprida
/
ni mu ne za šolo ne za delo, pravi ničprida je
nìčprída
2
-e
ž
(
ȉ-ī
)
star.
ničvreden človek, malopridnež:
s to ničprido nočem več imeti opravka
/
lenuhi, postopači in podobne ničpride
níčti
-a -o
prid.
(
ȋ
)
publ.
nanašajoč se na število nič:
približevati se ničti vrednosti
♦
jezikosl.
ničta končnica
končnica, ki glasovno ni izražena
;
mat.
ničta potenca
potenca z eksponentom nič
ničvédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.,
zastar.
nevednež
:
družba ničvedcev in pustolovcev
ničvédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
nevednež
:
razglasiti koga za ničvedneža
ničvréden
-dna -o
prid.
, ničvrédnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki ima negativne moralne lastnosti:
postal je žrtev ničvrednih ljudi
/
ničvredna ženska
vlačuga, prostitutka
2.
ekspr.
ki je nižje, manj kakovostne vrste:
včasih je bil tam samo ničvreden gozd
/
ničvredna literatura
ničvrédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
ničvreden človek:
druži se z ničvredneži
ničvrédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
ničvredna ženska, zlasti vlačuga, prostitutka:
zmerjala jo je z ničvrednico
ničvrédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost ničvrednega:
spoznal je njihovo ničvrednost
/
ekspr.
ničvrednost takega življenja
●
ekspr.
s seboj je odnesla le nekaj ničvrednosti
drobnarij, malenkosti
nífe
--
m
in
--
ž
(
ȋ
)
geol.
središčni del zemeljske oble:
niháj
-a
m
(
ȃ
)
premik nihajočega telesa od ene skrajne lege do druge in nazaj:
nihaji so postali krajši
;
število nihajev v sekundi
/
nihaji ure
;
nihaji tal
tresljaji
/
polni nihaji
;
polovica nihaja
♦
fiz.
dušeni nihaji
katerih amplitude se manjšajo
;
visokofrekvenčni nihaji
nihájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nihaj:
nihajna dolžina
;
nihajno število
/
nihajna vrata
nihalna vrata
♦
elektr.
(električni) nihajni krog
električni krog, v katerem se periodično spreminja električna
energija v magnetno in obratno
;
fiz.
nihajni čas
čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do
druge in nazaj
nihálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nihalo ali nihanje:
nihalno število
/
nihalna ura
;
nihalna vrata
vrata, ki se odpirajo navzven in navznoter
;
nihalna žičnica
žičnica, pri kateri se vlečna vrv pri eni vožnji premika naprej,
pri drugi nazaj
♦
les.
nihalna krožna žaga
krožna žaga z rezilno ploščo, vpeto v nihajoč okvir
;
mont.
nihalni oder
železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu
;
teh.
nihalni ležaj
ležaj, ki dopušča majhen nagib med osjo nepremičnega dela in osjo
tečaja ali gredi
nihálka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
pog.
nihalna žičnica:
z nihalko so se odpeljali na vrh gore
2.
knjiž.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
ura z nihalom:
slišalo se je tiktakanje velike ure nihalke
3.
knjiž.
gugalna mreža:
ležal je v nihalki
♦
bot.
nihalke
nitaste modro zelene alge, ki se gibljejo z vrtenjem okoli svoje
osi, Oscillatoria
nihálo
-a
s
(
á
)
telo, ki niha zaradi teže ali delovanja vzmeti:
nihalo niha
;
roke so nihale kakor nihalo
/
ura z nihalom
♦
fiz.
fizično nihalo
pri katerem je telo vrtljivo okoli osi zunaj svojega težišča
;
matematično nihalo
iz majhnega telesa in lahke vrvice
níhanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od nihati:
ovirati nihanje
;
nihanje nihala, telesa
;
hitrost nihanja
/
slišati je bilo le nihanje ure
tiktakanje
/
preprečevati nihanja v proizvodnji
;
nihanje cen, temperature
;
ekonomska nihanja na svetovnem trgu
/
nihanje med pesimizmom in optimizmom
♦
fiz.
dušeno nihanje
pri katerem se amplitude manjšajo
;
elektromagnetno nihanje
periodično spreminjanje električnega toka in napetosti v
električnem nihajnem krogu
;
harmonično
ali
sinusno nihanje
gibanje projekcije enakomerno krožeče točke na premer kroga
níhati
-am
nedov.
(
ī
)
1.
premikati se med dvema skrajnima legama, zlasti v časovno enakih
presledkih:
nihalo niha
;
nihati enakomerno, počasi
;
nihati sem ter tja
;
star.
svetilka se niha
niha
/
gladina vode niha
se dviga in pada
;
drevesa nihajo v vetru
se majejo, upogibajo
;
preh.
mati je nihala otroka
ujčkala, zibala
;
pren.
misli so nihale z nervoznim utripom
●
publ.
delavci nihajo med vasjo in mestom
se vozijo, hodijo iz vasi na delo v mesto
;
knjiž.
otrok niha z nogami
binglja
2.
spreminjati se, menjavati se, zlasti glede na količino, vrednost:
cene nihajo
;
v tem kraju temperature zelo nihajo
/
otrokovo razpoloženje niha
//
imeti različno velikost, vrednost, kvaliteto:
mere strešnikov niso natančno določene, zato nihajo za nekaj
centimetrov
/
režije Shakespearovih del nihajo od klasičnih, renesančnih do
modernističnih
3.
biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi;
omahovati
:
nihal je med strankama
;
dolgo je nihal, preden se je odločil
/
nihati med dremežem in budnostjo
;
pren.
umetnost niha med romantiko in realizmom
♦
elektr.
električni tok niha
se periodično spreminja okoli vrednosti nič
;
fiz.
nihati z visoko frekvenco
niháje
:
nihaje med dvema nazoroma
nihajóč
-a -e:
nihajoči plamenčki
;
nihajoče cene
;
nihajoče telo
♦
šport.
nihajoče orodje
krogi
nihčè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
nepomemben, nevažen človek:
pri hiši ravnajo z njim, kakor da je nihče
;
takega nihčeta ne bo vabil na dom
nihčè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
nepomemben, nevažen človek:
lepo se obleci, da ne bodo mislili, da si kako nihče
nihčè
3
tudi
níhče nikógar
zaim.
, nikómur, nikógar, nikómer, nikómer
(
ȅ ọ̑; ȋ ọ̑
)
v nikalnih stavkih
izraža nebivanje osebe v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
a)
kot osebek:
nihče se ga ne boji
;
nihče se ne zmeni zanj
;
nihče od domačih ga ne pogreša
;
elipt.
kdo manjka? Nihče
/
v zvezi z
biti
stoji navadno v rodilniku:
nikogar ni doma
;
nikogar drugega ni bilo na sestanku
;
nikogar ni, ki bi se jim uprl
/
ekspr.,
okrepljen:
kaj takega nihče nikoli ne bi naredil
;
rad ga srkne, da nihče tako
;
tega ne zmore nihče drug kot on
samo on
/
to mi je povedal nihče drug kot direktor
sam direktor
/
nihče ni tako močen, da bi ga premagal
b)
kot predmet:
nikogar ne potrebuje pri delu
/
ne zaupaj nikomur
;
že dolgo ne govori z nikomer
;
elipt.
nikomur niti besede
●
star.
nikogar svet
nikogaršnji
nihilíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
pristaš nihilizma:
nihilisti in anarhisti
2.
ekspr.
kdor zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane norme, vrednote:
biti nihilist in cinik
nihilístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na nihiliste ali nihilizem:
nihilistični nazori
;
nihilistično gibanje
/
obšlo ga je nihilistično razpoloženje
/
nihilistična literatura
nihilístka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
pristašinja nihilizma:
zaprisežena nihilistka
2.
ekspr.
ženska, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane norme,
vrednote:
je pesimistka in nihilistka
nihilízem
-zma
m
(
ī
)
nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske
norme, vrednote:
pristaš nihilizma
//
miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor:
med mladimi se je širil nihilizem
/
idejni, kulturni, moralni nihilizem
♦
filoz.
filozofski nihilizem
ki zanikuje možnost spoznanja kakršnekoli resnice
nihljáj
-a
m
(
ȃ
)
premik nihajočega telesa od ene skrajne lege do druge in nazaj:
nihljaji gugalnika so ga uspavali
/
nihljaj noge naprej
níhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.,
zastar.
zanihati
:
skodelica na tehtnici je nihnila
níka
-e
ž
(
ȋ
)
star.
frnikola
:
igrati se z nikami
nikàk
in
nikák -a -o
zaim.
(
ȁ; ȃ
)
star.
noben
:
to nima nikakega pomena
;
izdelek ne potrebuje nikake reklame
nikákor
in
nikàkor
člen.
(
ȃ; ȁ
)
v nikalnih stavkih
1.
izraža zanikanje kakršnegakoli načina:
tega nikakor ne morem urediti, ne tako ne drugače
/
to nikakor še ni dokaz
2.
poudarja
a)
zanikano trditev, ugotovitev:
ponoči nikakor ne gre v gozd
;
nikakor ga nisem mogel prepričati, ne zlepa ne zgrda
/
nikakor ne gre pretiravati s hvalo
b)
prepričanost o neprimernosti, neutemeljenosti česa:
te pohvale nikakor nisem vreden
;
ta prijaznost nikakor ni dokaz njegove dobrote
/
hudoben ni, nikakor ne
;
ali si spet zamudil? Nikakor ne, še ni osem
nikákršen
in
nikàkršen -šna -o
zaim.
(
ȃ; ȁ
)
knjiž.
noben
:
uspeha ni bilo nikakršnega
/
ne dam ga za nikakršen denar
/
nikakršnih novic nimam, ne dobrih ne slabih
nikákšen
tudi
nikàkšen -šna -o
zaim.
(
ȃ; ȁ
)
knjiž.
noben
:
to ni v nikakšni zvezi
nikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki izraža, vsebuje zanikanje:
njegov odgovor je nikalen
♦
filoz.
nikalna sodba
;
jezikosl.
nikalni stavek
nikálno
prisl.
:
na vprašanje je odgovoril nikalno
nikálnica
-e
ž
(
ȃ
)
jezikosl.
prislov, ki izraža zanikanje:
nikalnica ne
/
besedna, stavčna nikalnica
;
pleonastična nikalnica
nikámor
prisl.
(
ȃ
)
v nikalnih stavkih
1.
izraža, da dejanje ni usmerjeno v noben kraj:
nikamor ne moreš pobegniti
;
zaradi megle nikamor ne vidiš
;
elipt.
otroci, nikamor z doma
;
ekspr.
nikdar in nikamor je ne bom hodil iskat
/
kot vljudnostna fraza
posedite no malo, saj se vam nikamor ne mudi
2.
ekspr.,
v zvezi
za nikamor
izraža negativnost, neprimernost:
ta odgovor ni za nikamor
;
pri nas je tako, da ni za nikamor
;
v taki obleki nisem za nikamor
●
star.
to ni nikamor podobno
to ni ničemur podobno
;
ekspr.
njemu se pri delu nikamor ne mudi
dela počasi
;
ekspr.
če bomo njega poslušali, ne pridemo nikamor
bomo zelo malo napravili
;
ekspr.
pogajanja o ustavitvi bojev niso pripeljala nikamor
niso bila uspešna
;
ekspr.
take je govoril, da ni bilo za nikamor
govoril je nespametno, nespodobno
nikár
1
člen.
(
ā
)
1.
star.,
v zvezi s
še, celo, niti
izraža močno zanikanje, zavrnitev;
kaj šele
:
še žival se mi smili, če je bolna, nikar človek
;
v tem gozdu zaideš celo podnevi, nikar v temi
/
še za krompir nima, nikar za meso
/
v vezniški rabi
še zase nima, nikar da bi drugim dajal
2.
star.
izraža močno zanikanje nasprotja;
ne pa
1
:
to je mevža, nikar župan
3.
zastar.
krepi zanikanje;
niti
1
:
po značaju mi ni bil nikar malo podoben
nikár
2
stil.
nikár -te
člen.
(
ā
)
krepi prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi
a)
z zanikanim velelnikom ali želelnikom:
nikar ne draži psa
;
nikar ne pozabite na nas
;
o tem nikar nikomur ne pravi
/
naj nikar še ne odide
;
naj si tega nikar ne žene k srcu
/
reci mu, naj nikar ne žvižga
b)
z nezanikanim nedoločnikom:
nikar obupati
;
le zboleti nikar, otrok
;
le nikarta misliti, da se šalim, fanta
;
le nikarte se čuditi
/
elipt.:
reci mu, da nikar, naj počaka
;
samo tega nikar
;
tja pa nikar
/
nikar, bodi pameten
;
nikar, oče, bom že sam opravil
nikarágovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Nikaragvo:
nikaragovsko gospodarstvo
/
Nikaragovsko jezero
nikári
člen.
(
ā
)
zastar.
nikar
2
:
nikari ne bodi hud name
;
nikari ga ne poslušajte
níkati se
-am se
in
níkati -am
nedov.
(
ȋ
)
star.
frnikolati se:
pojdimo se nikat
níkdar
tudi
nikdàr
prisl.
(
ȋ; ȁ
)
v nikalnih stavkih
nikoli
:
tega mi nisi nikdar omenil
;
nikdar več me ne boste videli
;
ekspr.
nikdar in nikoli ne bo boljše
●
preg.
volk dlako menja, a narave nikdar
človek ne more zatajiti svojega bistva
níkdo
nikógar
zaim.
, nikómur, nikógar, nikómer, nikómer
(
ȋ ọ̑
)
knjiž.
nihče
3
:
nikdo se ne gane
/
kriv si ti in nikdo drug
nikelín
-a
m
(
ȋ
)
1.
min.
rudnina nikljev arzenid:
nikelj pridobivajo iz nikelina
2.
teh.
zlitina bakra, niklja in mangana ali cinka:
žica iz nikelina
;
v prid. rabi:
nikelin žica
níkelj
-klja
m
(
í
)
1.
kem.
magnetna težka kovina bele barve, element Ni:
ta ruda ima mnogo niklja
2.
v ameriškem okolju
kovanec za 5 centov:
vzel je iz denarnice dolar in nekaj nikljev
níkeljnast
-a -o
[
nikəljnast
]
prid.
(
í
)
star.
nikljast
:
nikeljnasta ura
nikjér
prisl.
(
ẹ̑
)
v nikalnih stavkih
izraža, da se dejanje ne dogaja na nobenem kraju:
nikjer ne najdem ključa
;
nikjer drugje ne pridelujejo boljšega cvička
;
ekspr.
nikjer na svetu ni drugače
;
elipt.
hiše zaprte, človeka nikjer
;
ekspr.
nikoli (in) nikjer nisem videl takega lažnivca
nikjéršnji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki ni, ne obstaja nikjer:
nikjeršnji svet
níkljanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od nikljati:
nikljanje kirurških instrumentov
/
galvansko nikljanje
níkljast
-a -o
prid.
(
í
)
ki je iz niklja:
nikljast denar
;
nikljasta ura
níkljati
-am
nedov.
(
ȋ
)
teh.
prekrivati kovino s tanko plastjo niklja:
nikljati mreže
níkljev
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na nikelj:
nikljeva ruda, zlitina
♦
metal.
nikljevo jeklo
jeklo, ki vsebuje nad 1 odstotek niklja
//
nikljast
:
nikljeva ura
níkniti
1
-em
dov.
(
í ȋ
)
star.
1.
ponikniti
,
izginiti
:
voda je niknila v pesek
2.
skloniti se, nagniti se:
glava ji je niknila na prsi
níkniti
2
-em
dov.
(
í ȋ
)
star.
vzkaliti
,
vzkliti
:
posevek nikne
/
tedaj je niknilo več organizacij
nastalo, se pojavilo
nikóder
[
nikodər
]
prisl.
(
ọ̑
)
v nikalnih stavkih
1.
v zvezi
od nikoder
izraža, da dejanje ni usmerjeno iz nobenega kraja:
pomoč ni prišla od nikoder
;
napis se od nikoder dobro ne vidi
;
elipt.
svatje čakajo, ženina pa od nikoder
2.
star.
nikjer
:
nikoder ne najdeš kaj podobnega
nikógaršen
-šna -o
zaim.
(
ọ̑
)
ki ni last nikogar:
ta gmajna je nikogaršen svet
nikógaršnji
-a -e
zaim.
(
ọ̑
)
ki ni last nikogar:
nikogaršnji svet
;
pes ni nikogaršnji, brez gospodarja je
/
ekspr.
nikogaršnjega kruha ne maram, sama si ga bom služila
/
publ.
nikogaršnje ozemlje
ozemlje, ki ga nobena od vojskujočih se strani nima pod stalnim
nadzorstvom
nikóli
prisl.
(
ọ̑
)
navadno v nikalnih stavkih
izraža, da se dejanje ne dogaja ob nobenem času:
gospodarja ni nikoli doma
;
tega ne bom nikoli pozabil
;
nikoli več se nista videla
;
nikoli poprej ni bila tako prijazna
;
godi se mu slabo kot še nikoli
zelo slabo
;
ekspr.:
nikoli (in) nikjer ga ne srečam
;
nikdar in nikoli več ga ne bom čakal
;
govoril boš zdaj ali pa nikoli
●
ekspr.
kaj takega še nikoli ne
tako nenavadna stvar se do zdaj še ni zgodila, primerila
;
pog.,
ekspr.
slišal bo pridigo, da (še) nikoli take
zelo bo oštet
;
star.
bilo mu je nerodno, da nikoli tega
zelo nerodno
;
ekspr.
zdaj ali nikoli
zdaj je edina, zadnja priložnost, da se to stori
;
bolje pozno kot nikoli
tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja
;
preg.
nikoli ni prepozno
tudi po določenem presledku opravljeno dejanje je vredno priznanja
svéti nikóli
in
svéti Nikóli
šalj.:
poroko bi najrajši odložila do svetega nikoli
;
dolg ti bo plačal o svetem nikoli
nikotín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
zelo strupen alkaloid v tobaku:
tobak z majhnim odstotkom nikotina
;
nikotin in kofein
●
ekspr.
odvaditi se nikotina
kajenja
nikotinízem
-zma
m
(
ī
)
med.
zastrupljenost, zastrupljenje z nikotinom:
nikotínov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nikotin:
nikotinov ostanek v pipi
♦
kem.
nikotinova kislina
nikotinska kislina
nikotínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nikotin:
nikotinski izvleček
/
nikotinski madež
♦
kem.
nikotinska kislina
organska kislina, dobljena z oksidacijo nikotina
nikotínsko
prisl.
:
nikotinsko rumeni prsti
nílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Nil:
nilska struga
♦
geogr.
nilski katarakti
;
zool.
nilski povodni konj
v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem,
Hippopotamus amphibius
;
nilski krokodil
nílsko
prisl.
:
nilsko zelena barva
nímanič
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
revež
,
siromak
:
takrat je bil še nimanič
nímb
tudi
nímbus -a
m
(
ȋ
)
knjiž.
svetniški sij, gloriola:
glavo obdaja nimb
;
zlati nimb
/
obdajal ga je nimb nepremagljivega junaka
;
izgubil je nimb nezmotljivosti
nimbostrátus
-a
m
,
mn.
nimbostráti
tudi
nimbostrátusi
(
ȃ
)
meteor.
nizek slojast oblak, iz katerega dežuje, sneži:
oblaki so se zgostili v nimbostratus
nímfa
-e
ž
(
ȋ
)
1.
v grški mitologiji
lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi:
v teh gozdovih so živeli satiri in nimfe
/
gozdne, vodne nimfe
2.
knjiž.,
ekspr.
lepo, mlado dekle:
ni mogel pozabiti nimfe z Bleda
♦
zool.
ličinka, ki se brez zabubljenja spremeni v razvito žuželko
nimfomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
bolezensko povečana spolna sla žensk:
frigidnost in nimfomanija
nimfománka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska z bolezensko povečano spolno slo:
bila je prava nimfomanka
;
nenasitna nimfomanka
/
pevec je v njej prebudil nimfomanko
nímrod
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.,
zastar.
lovec
:
bil je največji nimrod v pogorju
nína
medm.
(
ȋ
)
za uspavanje otroka:
nina, nina
/
nina nana, punčka je zaspana
/
vsi so šli nina nana
spat
nínati
-am
nedov.
(
ȋ
)
otr.
spati
:
zdaj bo šel fantek ninat
níndža
-e
m
(
ȋ
)
1.
v srednjeveški Japonski
bojevnik, ki mojstrsko obvlada borilne veščine, z nenavadno telesno
spretnostjo in sposobnostjo biti neopažen, izurjen za vohunstvo:
japonski nindže
;
senca nindže
;
samuraj in nindža
2.
kdor obvlada te veščine:
nindže poznajo vse skrivnosti borilnih veščin in svoje znanje s
pridom uporabljajo v boju proti zlu
;
uriti se za nindžo
nióbij
-a
m
(
ọ́
)
kem.
redka, težko taljiva kovina bele barve, element Nb:
nirvána
-e
ž
(
ȃ
)
1.
v budizmu
stanje, v katerem izginejo vse želje in zavest o sebi:
s premišljevanjem doseči nirvano
/
ne veruje v posmrtno življenje, ampak v nirvano
2.
knjiž.
blaženost
,
mir
:
popil je vino in se pogreznil v nirvano
nirvánski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od nirvana:
nirvanska umirjenost
níša
-e
ž
(
ī
)
1.
vdolbina v steni:
zid krasi niša s kipom
;
radiator je v okenski niši
;
stranska oltarna niša
//
manjši stranski prostor kot del večjega prostora:
zajtrkovati v jedilni niši
;
delovna, umivalna niša
2.
navadno v zvezi
tržna niša
priložnost za prodajanje določenega izdelka, storitve, ki se še ne
pojavlja na trgu:
iskati, najti tržno nišo
♦
biol.
(ekološka) niša
prostor, način življenja posamezne živalske ali rastlinske vrste v
združbi, zlasti glede na prehrano
níšen
-šna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na nišo:
nišni izdelek
;
nišni proizvajalec
;
nišni trg
níštra
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
nič
1
:
vse to govorjenje je le ništra
//
ekspr.
malo vredni, drobni predmeti:
po žepih je imel polno ništre
níštrc
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
nič
1
:
to jim je čisti ništrc
;
prepirata se za prazen ništrc
//
ekspr.
malo vreden, droben predmet:
ne kupuj tega ništrca
/
v primeri z njimi je on ništrc
nepomemben, nevažen človek
nìt
níti
ž
(
ȉ ȋ
)
1.
dolg, tanek skupek vlaken, sesukan okoli svoje osi:
nit se je pretrgala
;
navijati, odstriči nit
;
presti, sukati nit
;
nabrati na nit
;
bombažna, svilena nit
;
debela, močna nit
;
dvojna nit
;
šop niti
/
nit za krpanje
/
vdeti nit v šivanko
sukanec
;
pren.
na domači kraj ga vežejo nevidne niti
;
svoje niti so napeljali po vsej državi
//
navadno s prilastkom
kar je temu podobno:
gumijasta nit
;
vtkati zlate niti
;
pog.
fižol brez niti
brez žil
/
mišične niti
mišična vlakna
2.
ekspr.,
z rodilnikom
kar tvori (strnjeno) zaporedje dogajanj, dogodkov:
neskončna nit njenih vprašanj
/
nadaljevati nit razpravljanja
3.
ekspr.,
s prilastkom
kar je v celotnem pojavu bistven sestavni del:
ti odnosi so idejna nit romana
;
govornik se je zmedel, nato pa znova našel nit zgodbe
/
to je rdeča nit vseh pogovorov
●
ekspr.
v lase se ji vpletajo srebrne niti
začenja siveti
;
ekspr.
vse niti propagande ima v svojih rokah
odloča o njej
;
knjiž.
iskal je Ariadnino nit, s katero bi si pomagal iz labirinta
problemov
rešilno, odrešilno sredstvo
;
ekspr.
presti niti človekove usode
določati človekovo usodo
;
ekspr.
prestriči, pretrgati nit življenja
povzročiti smrt
;
ekspr.
zmešal mu je vse niti
preprečil njegove načrte
;
ekspr.
njegovo življenje visi na niti
je zelo ogroženo; je zelo bolan
;
ekspr.
biti moker do zadnje niti
popolnoma, čisto
;
preg.
zdravje po niti gor, po curku dol
zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦
bot.
prašnična nit
spodnji, navadno nitasti del prašnika
;
gastr.
skuhati sladkor do niti
do take stopnje, da se za kapljo, ki pade z žlice, naredi zelo
tanek curek
;
med.
kirurška nit
;
tekst.
efektna nit
namenoma neenakomerno izdelana
;
osnovne niti
podolžne niti v tkanini
;
votkovne niti
prečne niti v tkanini
;
zool.
živa nit
zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus
nítast
-a -o
prid.
(
ī
)
podoben niti:
nitast izrastek, poganjek
;
zlati nitasti okraski
♦
min.
nitasta struktura rudnine
nítav
-a -o
prid.
(
ī
)
nitast
:
bledi nitavi poganjki
/
nitav krompir
z nitastimi poganjki
nítavost
-i
ž
(
ī
)
agr.
rastlinska bolezen, pri kateri postanejo kali, listi tanki, ozki:
krompirjeva nitavost
níten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nit:
nitna debelina
♦
teh.
nitni križ
pravokotno se sekajoči črti v optični napravi
níti
1
člen.
(
ȋ
)
1.
krepi zanikanje
a)
s poudarjenim izključevanjem:
niti dvajset let ni star
;
o tem se mu niti ne sanja
;
niti ne zmeni se zanjo
/
niti minuto se ni obotavljal
;
niti najmanj ne dvomim, da je to res
;
na nebu ni niti oblačka
;
ne zaspi niti za hip
;
elipt.
o tem niti besedice več
b)
z izključevanjem pričakovanega:
niti ta izjava ga ni prepričala
;
blede se mu, da niti matere ne spozna
;
besede narodnost niti francoska revolucija ne pozna
2.
pog.,
v zvezi
niti ne
izraža neodločno zanikanje:
ali je sin dober dijak? Niti ne, takole srednji
;
utrujen si, kajne? Niti ne, sem vajen hoje
●
ekspr.
vse sem mu dal, pa niti hvala ni rekel
čisto nič se ni zahvalil
;
ekspr.
niti za las ne bom popustil
prav nič
níti
2
in
niti
vez.
(
ȋ
)
v vezalnem priredju
za vezanje zanikanih, navadno pojmovno sorodnih
a)
stavčnih členov:
nima ne brata niti sestre
/
ne spominja se rad mladosti niti doma
;
ne skrbi ga nejevolja staršev niti ne celega sveta
/
po tej poti ni mogel niti smel
;
pes ga ni opazil niti zavohal
b)
stavkov:
nihče ga ne vpraša niti ne pogleda
//
ekspr.,
v zvezi
niti – niti
za poudarjeno izključevanje pri vezanju takih
c)
stavčnih členov:
ne pogreša niti jedi niti pijače
;
tega ne dočakamo niti mi niti naši otroci
č)
stavkov:
pomilovanja niti ne potrebuje niti ne želi
;
od žalosti niti ne spi niti ne je
;
niti se ne zgane gladina niti ne zapiha veter
/
spal ni, niti jedel niti pil niti govoril
/
pri naštevanju se piše tudi z vejico
ta kip ne kaže niti okusa, ne sloga, niti oblike
nítje
-a
s
(
ȋ
)
več niti, niti:
širiti se v obliki razvejenega nitja
♦
anat.
živčno nitje
nítka
-e
ž
(
ȋ
)
manjšalnica od nit:
nitka se je utrgala
;
tanka nitka
;
nanizati na nitko
/
vdeti nitko v šivanko
/
stroki so še brez nitk
/
varnostna nitka
nitki podoben plastičen trakec, vstavljen v papir bankovca ali
dokumenta kot dokaz njegove pristnosti, neponarejenosti
/
zobna nitka
mehka najlonska ali svilena nitka, ki se uporablja za
odstranjevanje zobnih oblog in delcev hrane med zobmi
//
vrvica, nit iz umetne snovi, ki se uporablja kot rezilo:
zamenjati nitko
;
kosilnica na nitko
●
ekspr.
ima že srebrne nitke v laseh
sive lase
;
ekspr.
njegovo življenje visi na nitki
je zelo ogroženo; je zelo bolan
♦
bot.
glivna nitka
enocelična ali večcelična nitasta tvorba, ki sestavlja micelij;
hifa
;
elektr.
svetilna
ali
žarilna nitka
ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja
;
gled.
lutka na nitkah
ki se premika z nitmi; marioneta
;
zool.
ožigalne nitke morskih vetrnic
nítkar
-ja
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
dolgi, nitasti, zlasti v morju živeči nevretenčarji, Nemertina:
črvi nitkarji
;
različne vrste nitkarjev
nítkast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
podoben nitki:
nitkast izrastek
;
nitkaste alge
♦
bot.
nitkaste glivice
nítkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
čistiti z zobno nitko:
redno ščetkati in nitkati zobe
nítkavost
-i
ž
(
ȋ
)
agr.
pojav, da zaradi delovanja bakterij nastanejo v kruhu nitkaste tvorbe:
preprečevati nitkavost
nítnica
-e
ž
(
ȋ
)
tekst.
nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit:
nitnice dvigajo in spuščajo osnovne niti
♦
bot.
rastlina z nasprotnimi listi in navadno rožnatimi cveti v
socvetjih, Spergularia
nítramonkál
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
agr.
umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij:
nitrát
-a
m
(
ȃ
)
kem.
sol dušikove kisline ali njen ester:
amonijev, natrijev nitrat
;
nitrat celuloze
nitráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nitrat:
nitratno gnojilo
/
nitratna skupina
nitríd
-a
m
(
ȋ
)
kem.
spojina kovine, bora ali silicija z dušikom:
aluminijev, borov nitrid
nitrifikácija
-e
ž
(
á
)
biol.
spreminjanje amonijaka v zemlji v nitrite in nitrate:
amonifikacija in nitrifikacija
nitrifikacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
biol.,
v zvezi
nitrifikacijske bakterije
bakterije, ki spreminjajo amonijak v zemlji v nitrite in nitrate:
nitríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od nitrirati:
nitriranje benzena
/
nitriranje jekla
nitrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
kem.
uvajati nitroskupino v spojino:
nitrirati benzen
2.
metal.
utrjevati površino jekla z dušikom pri visoki temperaturi:
nitrirati jeklene predmete
nitríran
-a -o:
nitrirano jeklo
nitrít
-a
m
(
ȋ
)
kem.
sol solitraste kisline ali njen ester:
amonijev, natrijev nitrit
nítro...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na atomsko skupino iz enega atoma dušika in dveh atomov
kisika:
nitrobenzen
/
nitroskupina
in
nitro skupina
2.
nanašajoč se na ester dušikove kisline:
nitroceluloza, nitroglicerin, nitrolak
nítrobencól
tudi
nítrobenzól -a
m
(
ȋ-ọ̑
)
kem.
nitrobenzen
nítrobenzén
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
kem.
brezbarvna oljnata, v vodi netopna tekočina:
uporaba nitrobenzena pri izdelovanju mila
nítrocelulóza
-e
ž
(
ȋ-ọ̑
)
kem.
nitrat celuloze:
izdelovati razstrelivo iz nitroceluloze
nítrocelulózen
-zna -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
nanašajoč se na nitrocelulozo:
nitrocelulozni smodnik
/
nitrocelulozni lak
raztopina nitrata celuloze v organskem topilu
nítrofoskál
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
agr.
umetno gnojilo, ki vsebuje dušik, fosfor in kalij:
nítroglicerín
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
gosta, svetlo rumena, zelo eksplozivna tekočina:
izdelovati dinamit iz nitroglicerina
♦
kem.
nitrat glicerola
nítrolák
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
raztopina nitrata celuloze v organskem topilu,
kem.
nitrocelulozni lak
:
hlapi nitrolaka
nítroskupína
in
nítro skupína -e
ž
(
ȋ-í
)
kem.
atomska skupina iz enega atoma dušika in dveh atomov kisika:
nivelácija
-e
ž
(
á
)
niveliranje
:
nivelacija terena za igrišče
/
nivelacija socialnih razlik
nivelacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nivelacijo:
nivelacijski načrt
♦
geod.
nivelacijska lata
priprava v obliki letve z zarisanimi centimetri, ki se uporablja
pri določanju višinskih razlik med točkami na terenu
niveléta
-e
ž
(
ẹ̑
)
grad.
črta, ki označuje potek osi cestišča, železniške proge glede na
nadmorsko višino:
cesta ima dobro izpeljano niveleto
nivelíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od nivelirati:
niveliranje terena
/
aparati za niveliranje
/
to vodi v pozitivistično niveliranje dejstev
nivelírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delati ravno;
izravnavati
:
nivelirati teren, tla
♦
geod.
določati višinske razlike med točkami na terenu
2.
knjiž.
izenačevati
:
nivelirati cene, dohodke
;
umetnost se nivelira
nivelirajóč
-a -e:
nivelirajoči tokovi v družbi
nivelíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na niveliranje:
nivelirne metode
♦
geod.
nivelirni horizont
nivelizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
izenačevanje
:
to povzroča splošno nivelizacijo
;
nivelizacija cen
/
proces nivelizacije v sodobni umetnosti
nivelizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
izenačevati
:
nivelizirati dohodke
;
sodobna umetnost se nivelizira
nivelizíran
-a -o:
nivelizirana miselnost tehnične civilizacije
nivelmán
-a
m
(
ȃ
)
geod.
določanje višinskih razlik med točkami zemeljskega površja:
nivó
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
višina (ravne) površine česa:
nivo cestišča, pločnika
;
nivo vode se dviga
;
zmanjšati razlike v nivojih
;
kletni prostori pod nivojem zemljišča
/
križišče cest na različnih nivojih
♦
geogr.
morski nivo
povprečna zgornja meja, črta morja kot izhodišče za merjenje
nadmorske višine; morska gladina
2.
publ.,
navadno s prilastkom
kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava, raven:
drama dosega evropski nivo
;
dvigati izobrazbeni, kulturni, življenjski nivo prebivalstva
;
nivo časopisa je nizek
;
nekateri filmi so zdrknili na nivo obrti
//
kar opredeljuje kvantitativno vrednost pojava:
produkcija je padla na lanskoletni nivo
;
nivo gospodarskega razvoja
3.
publ.,
s prilastkom
stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti, raven:
razprava bo tekla na vseh nivojih
;
analize so bile opravljene na nivoju občine, države
/
konferenca na najvišjem nivoju
konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav
●
publ.
pisec neprepričljivo prehaja z estetskega nivoja na sociološki
področja
;
publ.
biti na nivoju
biti dober, kvaliteten
;
publ.
pojava sta na istem nivoju
sta enakovredna; sta istovrstna
;
publ.
biti pod nivojem
biti podpovprečen, nekvaliteten, slab
nivójski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nivo:
različne nivojske ravnine
/
nivojsko križanje cest
níz
1
-a
m
(
ȋ
)
navadno z rodilnikom
1.
drobni predmeti, nabrani na vrvici, žici:
niz biserov, jagod
;
čez prsi ji je visel niz zlatnikov
2.
knjiž.
vrsta
,
linija
:
nepretrgan niz utrdb nad reko
/
niz otokov
//
skupina
,
enota
:
stavek je niz besed
;
drugi niz nalog, vprašanj
3.
publ.
večja količina, množina:
to dokazuje niz dejstev
;
obstaja še niz nerešenih vprašanj
/
osnoval je cel niz zborov
4.
šport.
del nekaterih iger z žogo, v katerem zmaga tista stran, ki prva osvoji
določeno število točk in dve več kot nasprotnik:
dobiti, izgubiti niz
;
prvi niz
/
vodil je v vseh nizih
♦
izhodni, vhodni niz podatkov
;
geom.
niz točk
množica točk na črti
;
meteor.
niz (meteoroloških) podatkov
podatki meteoroloških opazovanj za daljše časovno obdobje
;
rač.
niz podatkov
urejena skupina podatkov pri računalniku
niz
2
predl.
,
star.,
s tožilnikom
(navzdol) po:
stopati niz brdo
;
solza polzi niz lice
;
pluti niz reko
/
rimska cesta je šla niz reko do mesta
ob, vzdolž
nízanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od nizati:
nizanje biserov na vrvico
/
nizanje dejstev, podatkov
nízati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
spravljati, pritrjevati drobne, navadno istovrstne predmete drugega za
drugim na kaj, zlasti na vrvico, žico:
nizati bisere, jagode
/
nizati v venec
/
nizati na vrvico, žico
2.
knjiž.
delati, da je, prihaja kaj drugo za drugim:
režiser je z občutkom nizal prizore
/
nizati besede v stavke
;
pren.
nizati uspeh za uspehom
;
nizati zmage
3.
publ.
navajati
1
,
pripovedovati
:
nizati podatke v časovnem zaporedju
;
nizati popotne vtise
/
skozi otroško duševnost niza vrsto pretresljivih usod
prikazuje
●
ekspr.
govorniki so nizali svoje razprave na predsednikovo poročilo
naslanjali, opirali
nízati se
knjiž.
vrstiti se, razprostirati se:
okoli ravnine se nizajo gore
/
hiše se nizajo na obeh straneh ceste
/
ljudje so se nizali v dolgih vrstah
//
vrstiti se, slediti si:
sestanki so se nizali večer za večerom
/
minute so se nizale druga k drugi
nizdôl
[
nizdou̯
]
prisl.
(
ȏ
)
star.
navzdol
:
pogledati nizdol
;
svet se spušča nizdol
;
stopati nizdol
;
pot po bregu nizdol
nízek
-zka -o
prid.
, nížji
(
í
)
1.
ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost;
ant.
visok
:
nizek grm, hrib, stol
;
nizka hiša, klop
;
nizko čelo, drevo, vzglavje
;
gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše
/
nizek fant
majhen
;
ekspr.
je na nizkih nogah
ima kratke noge
;
biti nizke rasti
majhen
;
zabredel je v nizko vodo
plitvo
/
nizki čevlji
čevlji, ki ne segajo do gležnja
;
nizki fižol
fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija
;
čevlji z nizko peto
//
ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine:
nizek strop
;
drevo z nizkimi vejami
/
letalo je v nizkem letu preletelo mesto
/
nizka krošnja
krošnja pri tleh
;
pren.,
ekspr.
stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
2.
ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino:
nizek svet
;
nizka kotlina, stepa
3.
ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji:
nizka cena, produktivnost, temperatura
;
nizke obresti
;
nizka pokojnina
;
nizka kalorična vrednost živila
/
nizek zračni pritisk
;
nizka raven, stopnja
/
nizka kakovost
slaba
;
nizka naklada, teža
majhna
//
ki ima zamolkel zven:
govoriti, peti z nizkim glasom
;
nizki in visoki zvoki
4.
v primerniku
ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na
manj pomembnem mestu:
imeti nižji čin
;
navodila nižjim organom
;
pisarji so bili nižji uradniki
;
nižja samoupravna enota
/
nižje plemstvo
/
nižje sodišče
sodišče prve stopnje
//
ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven:
za to delo je potrebna le nižja usposobljenost
/
nižji razredi osnovne šole
razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole
;
nižja geodezija
geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z
izdelavo topografskih kart
;
nižja gimnazija
nekdaj
gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije
;
nižja izobrazba
5.
ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem:
nižji ljudje
;
biti nizkega rodu
;
najnižji sloji prebivalstva
//
ki ni cenjen, spoštovan:
nizek položaj plačanca
/
opravlja najnižja dela
6.
ekspr.
ki ima negativne moralne lastnosti:
zašla je v družbo nizkih moških
/
nizke besede, misli
;
umoril ga je iz nizkih nagibov
/
on je nizek v svojih željah
7.
biol.,
v primerniku
ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln:
nižje oblike življenja
/
nižji vretenčarji
obloustke, ribe in dvoživke
;
nižje živali
nevretenčarji
●
star.
biti doma iz nižjih krajev
južnejših, južnih krajev kakega območja
;
publ.
za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev
nepoštenih sredstev
;
star.
bil je rojen pod nizko streho
izhaja iz revne družine
♦
bot.
nizka bilnica
visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca
pumila
;
ekon.
nizek donos
;
elektr.
nizka frekvenca
frekvenca do nekaj tisoč hertzov
;
nizka napetost
napetost, ki je nižja kot 1000 voltov
;
geogr.
nizko barje
barje, ki je poraslo s travo
;
grad.
nizka gradnja
gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini
;
lov.
pes ima nizek nos
pri sledenju ima smrček pri tleh
;
nizki lov
lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad
;
mat.
nižja matematika
osnovni pojmi računstva in geometrije
;
meteor.
nizka megla
megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino
;
nizka oblačnost
oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko
;
šport.
nizki start
start iz pokleka na eni nogi
;
nizki udarec
pri boksu
prepovedani udarec nižje od pasu
nízko
prisl.
:
sonce je že nizko nad obzorjem
;
nizko oceniti vrednost dela
;
nizko peti
;
nizko se mu priklanja
globoko
;
spuščala sta se vedno nižje in nižje
;
publ.
nizko kalorična prehrana
;
nižje ob reki ležeči kraji
;
nižje uvrščen
;
nizko viseči oblaki
●
preg.
kdor visoko leta, nizko pade
kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in
pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto
neuspeh
♦
šol.
nižje organizirana šola
nekdaj
osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici
hkrati pouk navadno dveh razredov
nízki
-a -o
sam.
:
nižji so se uprli višjim
podrejeni
;
na njej ni bilo nič nizkega
nizko...
prvi del zloženk
nanašajoč se na nizek:
nizkočelen, nizkofrekvenčen, nizkogorski, nizkokrilnik,
nizkonapetosten
nizkocenôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
1.
ki ponuja storitve po nizkih cenah:
nizkocenovni letalski prevoznik
;
nizkocenovni hotel
2.
ki je po nizki ceni;
poceni
1
:
nizkocenovni polet
;
nizkocenovna proizvodnja električnih števcev
/
nizkocenovna letalska povezava
nizkocenôvnik
-a
m
(
ȏ
)
letalski prevoznik, ki potnikom nudi cenejši letalski prevoz:
nizkocenovniki pogosto zaračunavajo za vsak kos prtljage
;
evropski nizkocenovnik
;
konkurenca nizkocenovnikov
nizkodêbeln
-a -o
[
niskodebələn
in
niskodebəln
]
prid.
(
ȇ
)
agr.
ki ima nizko, kratko deblo:
nizkodebelno sadno drevje
nizkoenergíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki deluje z majhno energijo, močjo:
nizkoenergijski laser
;
obsevanje z nizkoenergijsko napravo
//
ki ima majhno energijo:
nizkoenergijski valovi v magnetnem polju
;
nizkoenergijska elektronska stanja
//
ki porabi malo energije:
nizkoenergijski stanovanjski objekt
;
gradnja nizkoenergijskih hiš
2.
ki vsebuje malo kalorij;
nizkokaloričen
:
nizkoenergijski napitek
;
nizkoenergijski dietni pripravki
nizkofrekvénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na nizko frekvenco:
nizkofrekvenčno območje
/
nizkofrekvenčni ojačevalnik
nizkokalóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
ki vsebuje malo kalorij:
nizkokalorični jogurt
;
nizkokalorična hrana
;
riževo vino je nizkokalorična pijača
/
nizkokalorična dieta
nizkokrílnik
-a
m
(
ȋ
)
aer.
letalo s krili ob spodnjem robu trupa:
leteti z nizkokrilnikom
nizkonakláden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima nizko naklado:
nizkonakladni časopis, tednik
;
nizkonakladna publikacija, revija
;
nizkonakladno založništvo
nizkonapétosten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na nizko napetost:
nizkonapetostno električno omrežje
/
nizkonapetostni izolator, kabel
nizkonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
kratkonog
:
nizkonog pes
nizkopôden
-dna -o
prid.
(
ō
)
ki pri vstopu nima nobene stopnice:
nizkopodni avtobus, tramvaj, vagon
;
nizkopodna prikolica
;
nizkopodno vozilo
nizkoprážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
v zvezi
nizkopražni program
program za zmanjševanje škodljivih posledic uživanja drog in socialno
rehabilitacijo odvisnikov:
izvajanje, uvajanje nizkopražnega programa
nizkoproračúnski
in
nizkopróračunski
-a -o
prid.
(
ȗ; ọ̑
)
ki za svoj obstoj, delovanje porabi sorazmerno malo denarnih sredstev:
posneti nizkoproračunski film
;
nizkoproračunski projekt
;
nizkoproračunska produkcija
nízkost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost nizkega:
presenetila ga je nizkost stavb
/
zavedel se je nizkosti svojega položaja
/
ekspr.
prizadela ga je nizkost ljudi
nizkotnost
nizkôta
-e
ž
(
ó
)
star.
nizkotnost
,
nizkost
:
razkril je njegovo nizkoto
/
dovoljevali so mu brezumnosti in nizkoto
nizkôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
nav. ekspr.
ki ima negativne moralne lastnosti:
nizkoten človek
/
nizkotni nagibi
;
nizkotne pobude
/
nizkotno govorjenje
nizkôtno
prisl.
:
nizkotno ravnati
nizkotláčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
nanašajoč se na območje sorazmerno nizkih tlakov:
nizkotlačna para
/
nizkotlačni parni kotel
;
nizkotlačna centralna kurjava
nizkôtnež
-a
m
(
ȏ
)
ekspr.
nizkoten človek:
ne dovoli, da bi ti ukazoval ta nizkotnež
/
ozmerjal ga je z nizkotnežem
nizkôtnica
-e
ž
(
ȏ
)
ekspr.
nizkotna ženska:
kako ga je prevarala ta nizkotnica
nizkôtnost
-i
ž
(
ó
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost nizkotnega človeka:
njegova nizkotnost ni poznala mej
/
nizkotnost misli in besed
//
nizkotno dejanje:
kakšne nizkotnosti je počenjal
nizozémski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na Nizozemce ali Nizozemsko:
nizozemska pristanišča
/
nizozemsko slikarstvo
♦
fiz.
nizozemski daljnogled
daljnogled, ki ima za okular razpršilno lečo; holandski daljnogled
nizozémščina
-e
ž
(
ẹ̑
)
nizozemski jezik:
učiti se nizozemščino
nizvôden
-dna -o
prid.
(
ó
)
teh.
ki ima smer vodnega toka:
nizvodna plovba
/
nizvodna stran mostu
nizvôdno
prisl.
:
ureditev brežine vodotoka nizvodno
nižáj
-a
m
(
ȃ
)
glasb.
znak za znižanje tona za pol tona:
napisati nižaj
;
nižaj in višaj
nížanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od nižati:
nižanje vodne gladine
/
nižanje cen
;
nižanje pritiska
/
nižanje glasu
nížati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
delati kaj nižje:
nižati kup
/
temen strop sobo niža
;
gladina jezera se niža
/
cesta se neopazno niža
spušča
2.
spravljati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost:
nižati naklado revije
;
temperatura in pritisk se nižata
/
nižati cene
♦
glasb.
nižati intonacijo
peti ali igrati na nižji tonski višini od predpisane
;
nižati ton za pol tona
3.
ekspr.
premikati z višjega mesta, položaja na nižjega;
spuščati
:
ročico pri stroju je nižal in vzdigoval
●
sonce se že niža
zahaja
;
knjiž.
večer se je nižal
večerilo se je
nižáva
-e
ž
(
ȃ
)
nižina
:
rodovitna nižava
/
mestni šum se je slišal iz nižave
/
iz nižav se je povzpel na ugleden položaj
/
temne nižave življenja
nižávje
-a
s
(
ȃ
)
obsežnejše območje nizkega, razmeroma ravnega sveta:
nižavje so naplavile reke
/
Vzhodnoevropsko nižavje
nižávski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nižinski
:
nižavske vode
/
nižavski svet
níže
predl.
(
ȋ
)
knjiž.,
z rodilnikom
pod
2
:
njiva niže mlina
nížek
-žka
m
(
ȋ
)
knjiž.
najnižja točka:
voda je dosegla svoj nižek
nižína
-e
ž
(
í
)
1.
nizek, razmeroma raven svet:
v vzhodni Evropi prevladujejo nižine
;
rodovitna nižina
/
Panonska nižina
2.
prostor, ki je nižje od česa:
spustiti se v nižino
;
pren.
duh se je dvignil iz nižin
3.
lastnost, značilnost nizkega:
nižina glasu
4.
nav. mn.,
ekspr.
socialno najšibkejši, najrevnejši družbeni sloj:
iz nižin se je povzpel na višje mesto
●
ekspr.
v romanu so prikazane nižine življenja
moralna propalost, pokvarjenost
nižínec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor živi v nižini ali je doma iz nižine:
gorjanci in nižinci
nižínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nižino:
nižinski predeli
/
nižinski gozd
;
nižinska reka
;
nižinska vas
/
nižinski svet
♦
bot.
nižinski javor
javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v
dolge konice; ostrolistni javor
nižje...
prvi del zloženk
za izražanje nižje stopnje, mere:
nižjefrekvenčen, nižjegorski, nižjesoden, nižješolec, nižješolski
nižješólec
-lca
m
(
ọ̑
)
nekdaj
učenec nižjih razredov osemletne gimnazije:
nastopili so nižješolci
nižješólka
-e
ž
(
ọ̑
)
nekdaj
učenka nižjih razredov osemletne gimnazije:
nižješolke in nižješolci
nižješólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nižje razrede osemletne gimnazije:
nižješolski profesorji
●
nižješolska izobrazba
nižja, osnovnošolska izobrazba
njánja
-e
ž
(
ȃ
)
v ruskem okolju
varuška
,
pestunja
:
njanja poje otroku uspavanko
njegôv
in
njegòv -ôva -o
zaim.
(
ó; ȍ ó
)
1.
izraža svojino bitja, osebe moškega ali srednjega spola, ki je
govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja, ali stvari moškega ali
srednjega spola, o kateri je govor:
njegov avtomobil
;
grad in njegovi stolpi
;
hiša, podobna njegovi
;
pes in njegova hišica
;
njegova pipa
/
njegov nos
;
njegovo čelo
2.
izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari:
njegov ponos, talent
;
gradbeni material in njegova visoka cena
;
njegove misli
;
v primeri z njegovo željo je tvoja skromna
//
izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico:
njegov položaj
;
šport in njegov pomen v telesni kulturi
;
njegova čast ne bo trpela
;
njegova mladost, navzočnost
;
premog in njegova uporaba
3.
izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe:
njegov oče
;
njegovi predniki, rojaki
;
njegova družina
/
njegovi prijatelji
4.
izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari:
hrast in njegov les
;
njegov ukaz, vpliv
;
sadovi njegovega dela
5.
pog.
izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo:
njegov avtobus že čaka
;
ekspr.
spet slab red v tej njegovi matematiki
;
pogosto ga muči njegova naduha
;
ne ve, kje je njegovo mesto
6.
ekspr.
izraža čustven odnos, navezanost:
njegov Francek mu je vse na svetu
;
Minka je vsa njegova
7.
v nekaterih državah
izraža spoštovanje:
njegova ekscelenca
;
njegovo kraljevsko veličanstvo
●
pog.
plavolaske so njegov tip
ustrezajo njegovemu okusu, predstavam
;
ekspr.
otrok je čisto njegov
njemu podoben
;
ekspr.
otrok je razposajen, vsa hiša je njegova
v hiši dela, kar hoče; je zelo razposajen
;
pog.
te čenče so njegovo maslo
on jih je povzročil, zakrivil
;
prisl.:
vse naj bi bilo po njegovo
po njegovem okusu, volji
;
sam.:
vsi njegovi so pomrli
njegovi bližnji sorodniki
;
pog.
njegova je zmeraj bolehna
njegova žena
;
pog.
njegova bo obveljala
njegova odločitev
;
pog.
spet ena (od) njegovih
njegovih domislic, muh
;
hiša stoji na njegovem
na njegovem svetu
;
vse naj bi bilo po njegovem
po njegovem okusu, volji
;
po njegovem to ne drži
po njegovem mnenju;
prim.
njen
,
njihov
,
njun
njén
-a -o
zaim.
(
ẹ́
)
1.
izraža svojino bitja, osebe ženskega spola, ki je govoreči ne enači s
seboj in je ne ogovarja, ali stvari ženskega spola, o kateri je govor:
njen dežnik, klobuk
;
gora in njen vrh
;
njena hiša
;
posestvo bo njeno
/
njeni lasje
;
njena postava
2.
izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari:
njena domišljavost, skrb
;
ta misel ni njena
;
njeno prepričanje
//
izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico:
naša domovina in njen položaj v svetu
;
njena čast
;
njeno dobro ime
3.
izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe, stvari:
njen oče, ženin
/
njene prijateljice
/
nova literarna smer in njeni predstavniki
4.
izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari:
lipa in njen les
;
njen pozdrav
;
njena pomoč
;
srna in njeno meso
;
njeno petje
;
njeno pismo staršem
5.
pog.
izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo:
njen pisatelj je Cankar
;
to je spet ena (od) njenih muh
;
njene palačinke so kuharsko čudo
6.
ekspr.
izraža čustven odnos, navezanost:
njenemu Mihcu je vse dovoljeno
//
v nekaterih državah
izraža spoštovanje:
njeno kraljevsko veličanstvo
●
star.
bliža se ji njen čas
porod
;
pog.
njen tip so dolgolasci
ustrezajo njenemu okusu, predstavam
;
ekspr.
otroka sta čisto njena
njej podobna
;
prisl.:
soba je opremljena po njeno
;
sam.:,
pog.
njenega ni doma
njenega moža
;
njene so izselili
njene bližnje sorodnike
;
pog.
njena bo obveljala
njena odločitev
;
tu ni dosti njenega
njene lastnine
;
po njenem to ni prav
po njenem mnenju;
prim.
njegov
,
njihov
,
njun
njíhen
-hna -o
zaim.
(
ȋ
)
zastar.
njihov
:
njihen ded
/
njihna gnada
njíhov
-a -o
zaim.
(
ī
)
1.
izraža svojino skupine bitij, oseb, od katerih govoreči nobene ne
enači s seboj in nobene ne ogovarja, ali stvari, o katerih je govor:
njihov avtomobil
;
knjige in njihova vsebina
;
ta hiša je njihova
;
njihovo stanovanje
/
njihovi obrazi
2.
izraža splošno pripadnost tej skupini:
njihovi nameni
;
njihove sposobnosti
;
njihovo znanje
//
izraža razmerje med to skupino in okolico:
njihov ugled je velik
3.
izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine:
njihovi otroci, predniki
;
njihova teta
/
njihov prijatelj
/
njihov gospodar
4.
izraža izhajanje od te skupine:
njihov nasvet, predlog
;
matere in njihov vpliv
;
potresi in njihove posledice
;
njihove spletke
●
ekspr.
zmeraj je bil ves njihov
njim vdan
;
sam.:
ne zahtevamo nič njihovega
njihove lastnine;
prim.
njegov
,
njen
,
njun
njíjin
-a -o
zaim.
(
ȋ
)
zastar.
njun
:
njijina ljubezen
njíva
-e
ž
(
í
)
del zemljišča za gojenje kulturnih, krmnih rastlin:
gnojiti, orati, posejati njivo
;
delati na njivi
;
ilovnata, obdelana, rodovitna njiva
;
krompirjeva njiva
na kateri raste krompir
;
njiva pšenice, s pšenico
;
njive in travniki
/
ekspr.
potegnil je veter in njiva je zašumela
;
pren.,
ekspr.
na naši literarni njivi je tudi nekaj ljuljke
●
vznes.
božja njiva
pokopališče
;
ekspr.
to ni zraslo na njegovi njivi
tega ni sam dognal; to ni njegov domislek
njíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na njivo:
kamnita njivna ograda
♦
bot.
njivna preslica
njivska preslica
njívica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od njiva:
ima hišo in njivico
/
njivica je bila hitro požeta
njívski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na njivo:
njivska prst
/
njivski gnoj
;
njivski plevel
;
njivski pridelki
/
publ.
zasejati njivske površine
♦
bot.
njivski grah
kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum
arvense
;
njivski osat
rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v
številnih majhnih koških, Cirsium arvense
;
njivska preslica
rastlina, pri kateri odženejo plodni rjavi kolenčasti poganjki
pred jalovimi zelenimi, Equisetum arvense
;
zool.
njivska gos
divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis
njók
-a
m
(
ọ̑
)
1.
majhen svaljek ali blazinica iz krompirjevega testa:
narediti rebrast vzorec na vsakem njoku posebej
2.
nav. mn.
kuhana jed iz takih svaljkov:
za kosilo so pripravili zrezke in primorske njoke
njórka
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
pingvinom podobne ptice Severnega morja, Alcidae:
njúh
-a
m
(
ȗ
)
zastar.
voh
:
pes ima zelo dober njuh
njuhálec
-lca
[
njuhalca
in
njuhau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor njuha (tobak):
bil je strasten njuhalec
njuhálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je za njuhanje:
njuhalni pribor
/
njuhalni tobak
njúhanec
-nca
m
(
ȗ
)
tobak za njuhanje:
vzel je ščepec njuhanca
njúhanje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od njuhati:
gornjo ustnico ima porjavelo od njuhanja
/
tobak za njuhanje
/
pasje njuhanje
njúhati
-am
nedov.
(
ȗ
)
1.
vleči vase kaj skozi nos, zlasti tobak:
navadil se je njuhati
/
njuhati tobak
2.
star.
vohati
,
duhati
:
pes je njuhal po zraku
njúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
povleči vase kaj skozi nos, zlasti tobak:
njuhnil je in kihnil
njún
-a -o
zaim.
(
ū
)
1.
izraža svojino dvojice bitij, oseb, od katerih govoreči nobene ne
enači s seboj in ne ogovarja, ali dvojice stvari, o katerih je govor:
njuna hiša
;
elementa in njuna specifična teža
/
konja sta težko vlekla in iz njunih teles se je kadilo
2.
izraža splošno pripadnost tej dvojici:
njuno veselje
//
izraža razmerje med to dvojico in okolico:
njun življenjski prostor, ugled
3.
izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice:
njuni starši so kmetje
/
njuna prijatelja
4.
izraža izhajanje od te dvojice:
poslušajte njun nasvet
//
izraža medsebojnost:
njuni odnosi;
prim.
njegov
,
njen
,
njihov
njúriti
-im
nedov.
(
ū ȗ
)
nar. primorsko
godrnjati
,
renčati
:
njuri kot medved
njuten
ipd.
gl.
newton
ipd.
no
1
vez.
1.
nar. vzhodno,
v vezalnem priredju
in
:
ženske, prinesite vina no mesa
2.
zastar.,
v protivnem priredju
pa
2
,
ampak
2
:
milo ga je prosil, no on se ni zmenil zanj
nò
2
medm.
(
ȍ
)
I.
1.
izraža spodbudo, poziv:
no, le pojdi
;
no, reci kaj
;
no, na dan z besedo
;
daj roko, no
;
tiho, no
/
no, kaj boš povedal
;
no, bomo začeli
;
no, kaj
;
no? je vprašal
/
no – in? je vprašal in zazehal
2.
izraža zadovoljnost pri ugotovitvi:
no, to je urejeno
;
no, vidiš, saj gre
;
no, torej
;
no, no, to si dobro povedal
;
no, no, mu je pritrjeval
3.
izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev:
no, pa naj bo po vašem
;
no, da, pa jutri
;
pog.:
no, ja, bomo pa tako naredili
;
no, ja, kaj hočemo, počasi gre
4.
izraža nejevoljo, zavrnitev:
no, glej jo, kako je nepotrpežljiva
;
no, zdaj pa imate tisto čudovito cesto
;
no, ali nisem rekel, da boš vse zmešal
;
no, veste kaj, tako pa ni treba govoriti
;
no, no, že dobro, preveč je te hvale
●
ekspr.
no, pa imamo
izraža nejevoljo, jezo zaradi posledic prejšnjega ravnanja
;
ekspr.
no, zdaj smo pa tam
izraža spoznanje o težavnosti nastalega položaja
5.
izraža obotavljanje, pomislek:
no, da, morda je tako
;
no, nekako bo že šlo
;
no, bomo videli
;
to je, no, kako bi rekel, precej nerodno
6.
izraža podkrepitev trditve:
no, to bi bil hud, če bi te slišal
;
no, tako hudo pa spet ni
;
no, res nisem vedel
;
no, seveda
;
pog.
a vi ste – no, saj smo vas pričakovali
7.
v vezniški rabi
navezuje na prej povedano in izraža prehod k drugačni misli:
če bo tako, no, potem bo žalostno
;
hotela je proč, no, in zdaj je res odšla
;
no, prav, bom pa povedal
/
piše se tudi brez vejice
no pa lahko noč
/
zaradi tega sem polemike vajen. No, kar me pri polemikah zanima,
je dognati resnico
II.
v členkovni rabi,
navadno z velelnikom, zapostavljen
1.
izraža nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev:
daj mi no mir
;
nehaj no že s svojim sitnarjenjem
;
povej no, kaj misliš
;
pustite jo no z nami
;
naj jim no pove po pravici
/
bodite no pametni
;
bežite no
;
dajte no, tega ne verjamem
;
ne nori no
;
nikar no tako obupano ne glej
2.
izraža presenečenje, začudenje:
glej ga no, si že tu
;
poglejte si no, kaj so napravili
nóbel
--
[
nobəl
]
prid.
(
ọ́
)
pog.
imeniten
,
gosposki
,
odličen
:
nobel ljudje ne govorijo tako prostaško
/
tuje besede se mu zdijo bolj nobel
/
ona je zmeraj nobel
zelo lepo, izbrano oblečena
/
ekspr.
ne bodi tako nobel, sedi in jej
//
dober
,
lep
2
,
udoben
:
ima nobel avto, stanovanje
;
prisl.:
nobel se oblačiti
;
nobel potovati
/
v povedni rabi
v mestu je marsikaj bolj nobel
nobélij
-a
m
(
ẹ́
)
kem.
umetno pridobljen radioaktivni element, No:
Nobélov
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na švedskega kemika Alfreda Nobela:
Nobelov sklad
/
Nobelov nagrajenec
/
Nobelova nagrada
najvišja nagrada za zasluge za človeštvo na področju fizike,
kemije, medicine, književnosti, ekonomije ali za prizadevanje za
mir
nobélovec
-vca
m
(
ẹ̑
)
publ.
kdor dobi Nobelovo nagrado:
jugoslovanski nobelovec Andrić
/
nobelovec za kemijo
nobélovka
-e
ž
(
ẹ̑
)
publ.
ženska, ki dobi Nobelovo nagrado:
nobelovka Curie
nobèn
-êna -o
tudi
nobèn -a -o
zaim.
,
sam.
nobêden
tudi
nobèden
[
nobedən
]
(
ȅ ȇ; ȅ
)
1.
v nikalnih stavkih
izraža nebivanje osebe ali stvari iz določene vrste v situaciji, kot
jo nakazuje sobesedilo
a)
v samostalniški rabi:
nobeden ga ne pozna
;
nobena ga ne mara
;
ne boji se nobenega
/
nobeden njegovih junakov
;
nobeden od zaveznikov
/
ekspr.
hoče njo in nobene druge
/
pog.
noben od fantov ni bil na veselici
nobeden
b)
v prilastkovi rabi:
noben ključ ni pravi
;
nobene skrbi nima
;
za nobeno stvar se ne zanima
/
zastar.
nobeden človek
noben
//
ekspr.
krepi zanikanje:
nobenega dvoma ni
;
od nikoder nobenega glasu
;
na noben način
;
z njim nočem imeti nobenega opravka
;
nobene besede več
;
nobene pomoči ni več
//
zanika kakršnokoli kakovost:
nima nobenih dokumentov
;
nobenih novic nisem izvedel, ne dobrih ne slabih
2.
nar.,
v zvezi z
brez
kakršenkoli
:
obsodili so ga brez nobenega dokaza
;
to je obljubil brez nobenega pritiska
●
ekspr.
tega ne bo naredil za nobeno ceno
pod nobenim pogojem, nikakor ne
;
ekspr.
tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran
ni še jasno, odločeno
;
ekspr.
nobene ni črhnil
molčal je; ni povedal svojega mnenja
;
pog.,
ekspr.
nobene nam ni ostal dolžen
vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil
;
minuta zamujena ne vrne se nobena
;
preg.
eden ni nobeden
če je samo eden, ne pomeni nič
nobênkrat
tudi
nobènkrat
prisl.
(
ȇ; ȅ
)
izraža, da se dejanje ne zgodi niti enkrat:
med vojno se nobenkrat nisva videla
●
preg.
enkrat ni nobenkrat
če kdo kaj naredi samo enkrat, ne pomeni nič
nobilitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
zgod.,
pri starih Rimljanih
družbeni sloj z veliko močjo, veljavo zaradi opravljanja visokih
državnih služb:
pripadnik nobilitete
2.
knjiž.
plemiči
,
gospoda
:
provincialna nobiliteta
nobilitírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.,
zlasti v fevdalizmu
dati, podeliti plemiški naslov, poplemenititi:
zaradi vojaških zaslug ga je cesar nobilitiral
nobilitíran
-a -o:
nobilitirani meščani
noblésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
imenitnost
,
gosposkost
,
odličnost
:
neznanec je vzbujal vtis noblese
/
kopalnica je bila tedaj že vrhunec noblese
/
v gledališče hodi samo zaradi noblese
da bi delal imeniten vtis
//
uglajenost
,
dovršenost
,
prikupnost
:
vse zna narediti z nobleso
;
ženska z naravno nobleso
/
občudovati nobleso njenih gibov
2.
plemiči
,
gospoda
:
noblesa se shaja pri grofici
;
etiketa noblese
nocój
prisl.
(
ọ́
)
v noči ali večeru
a)
ki je, še traja:
nocoj mu je boljše
;
samo nocoj še potrpi
;
odloži za nocoj skrbi
b)
ki bo prišel:
nocoj bo poslovilna večerja
;
za nocoj je obljubil, da pride
;
star.
nocoj to noč odrinemo
c)
ki je minil:
nocoj je že spet pil
;
prav nocoj so se posveti končali
nocójšnji
-a -e
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na noč ali večer
a)
ki je, še traja:
nocojšnji radijski program je zanimiv
/
do nocojšnjega večera je bil zameten
b)
ki bo prišel:
saj boste prišli k nocojšnjim pevskim vajam
c)
ki je minil:
dnevnik že poroča o nocojšnji tiskovni konferenci
nóč
-í
ž
(
ọ̑
)
1.
čas teme od sončnega zahoda do vzhoda;
ant.
dan
1
:
kar mirno spi, saj je še noč
;
noč se bliža, mineva
;
noč se dela
noči se
;
knjiž.
noč lega, pada, se spušča (na zemljo)
noči se
;
star.
storila se je noč
znočilo se je
;
kar tu bomo počakali noči
da se znoči
;
prebedeti, prespati noč
;
ekspr.
krik je pretrgal noč
;
pesn.
črna noč
;
dolga, mesečna, temna, tiha, zvezdna noč
;
ekspr.
gluha, trd(n)a noč
;
majska, zimska noč
;
noči so že hladne
;
ekspr.
v varstvu noči so se umaknili
/
ekspr.
groza, molk noči
/
kresna noč
med 23. in 24. junijem
;
noč čarovnic
med 31. oktobrom in 1. novembrom, ko se zlasti otroci, mladi
oblečejo v kostume, navadno čarovniške, in v izdolbene, izrezljane
buče vstavljajo sveče
/
noč od nedelje na ponedeljek
;
noč med prvim in drugim majem
;
noč pred praznikom
/
imeti mirno,
ekspr.
sladko, strašno noč
;
kot noč pa dan sta
zelo različna
;
neumen kot noč
/
neke noči je skrivaj odpotoval
;
celo noč se je premetaval na postelji
;
to noč bomo lahko zbežali
nocoj
;
delal je do noči
;
prebudil se je sredi noči
;
čez noč je zapadel sneg
;
vrnil se je na noč
ko se je znočilo
, pod noč
ko se je nočilo
;
za noč si je pripravila čaj
za ponoči
;
nar. vzhodno
po nočeh je prihajal do hiše
ponoči, v nočeh
;
star.
v noči ni mogel spati
ponoči
;
vrni se še pred nočjo
;
z nočjo je zapihal veter
ko se je znočilo
;
noč za nočjo prihaja k njej
;
star.
bilo je še pozno v noč
ponoči
;
pogovarjali so se dolgo, pozno v noč
;
zgodilo se je v noči od petka na soboto
/
knjiž.,
ekspr.:
iz noči se je pokazala samotna kmetija
;
vlak drvi skozi noč
;
pazljivo je poslušal v noč
/
kot pozdrav
lahko noč!
/
poljub za lahko noč
2.
ekspr.
stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje:
s temi dejanji je Evropa vse bolj tonila v noč
;
naša tisočletna noč je minila
/
noč fašizma, nasilja
//
knjiž.
duševno stanje nerazsodnosti, obupa:
nad dušo se zgrinja noč
/
spomin na sina je edini žarek v noči njene blaznosti
/
v njegovih očeh je noč
●
noč ga je dohitela,
ekspr.
ujela sredi poti
znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja
;
pesn.
noč je razpela svoja krila
znočilo se je
;
pog.,
ekspr.
noč ga je vzela
ponoči je skrivaj odšel
;
evfem.
kdor se je upiral, ga je vzela noč
so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili
;
ekspr.
noč in dan dela
kar naprej, neprenehoma
;
ekspr.
ob osmih zjutraj, kar je zame sredi noči, me je zbudil telefon
ko najbolj trdno, globoko spim
;
pog.
imeti koga čez noč
prenočiti
;
ekspr.
čez noč je zaslovel
naenkrat, nepričakovano
;
pog.
otrok je zamenjal dan za noč
spi podnevi, ponoči je buden
;
knjiž.
to so bile njene bele noči
brez spanja
;
božična
ali
sveta noč
v krščanstvu
pred božičem
;
ekspr.
kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči
samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda
;
publ.
najdaljša noč
med 31. decembrom in 1. januarjem
;
poročna noč
prva noč po poroki
;
velika noč
v krščanstvu
praznik Kristusovega vstajenja
;
knjiž.
omamljala ga je noč njenih oči
temna barva
;
evfem.
hčere, prijateljice noči
vlačuge, prostitutke
;
noč ima svojo moč
ponoči človek ravna, se vede manj razumno, razsodno, zlasti glede
ljubezni, spolnosti
;
preg.
nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan
vsak neprijeten, težek položaj mine, se izboljša
♦
bot.
kraljica noči
kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni
noči, Selenicereus grandiflorus
;
geogr.
bele noči
kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah
;
polarna noč
doba, ko sonce na polarnem območju ne vzide
;
tur.
beneška noč
nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom
;
zgod.
šentjernejska noč
noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več
tisoč hugenotov
;
pravica prve noči
v fevdalizmu
domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega
podložnika njeno poročno noč;
prim.
podnoč
nóčca
-e
ž
,
rod. mn.
nóčic
in
nóčc
(
ọ̑
)
knjiž.,
ekspr.
manjšalnica od noč:
bila je tiha nočca
nôčen
-čna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na čas teme od sončnega zahoda do vzhoda;
ant.
dneven
:
nočni hlad
;
nočno tišino je pretrgal strel
/
nočni lov, pohod
;
nočna tekma, vožnja
;
nočno nebo
/
najnižja nočna temperatura
/
nočna izmena
;
nočno in nedeljsko delo je bolje plačano
/
tovarna išče nočnega čuvaja, vratarja
;
nočna (bolniška) sestra
/
nočna žival
/
nočni lokal
gostinski lokal, odprt ponoči, navadno z glasbo, zabavnim
programom in plesom
;
nočna čepica
čepica za čas (nočnega) spanja
;
nočna omarica
nizka omarica ob zglavju postelje
;
nočna posoda
posoda za opravljanje male, velike potrebe v bivalnem prostoru
;
nočna srajca
spalna srajca
;
nočno življenje mesta
življenje mesta v nočnih lokalih, zabaviščih
●
nočni čuvaj
nekdaj
kdor ponoči poklicno pazi, opozarja na nevarnost požara, na mir
;
ekspr.
on je pravi nočni ptič
(rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje
;
zastar.
iti na nočno stran
na zahod, proti zahodu
♦
navt.
nočna straža
straža od osmih zvečer do štirih zjutraj
;
šport.
nočni skok (padalcev) na cilj
;
zool.
nočni netopir
netopir s širokimi uhlji, Vespertilio murinus
;
nočni pavlinčki
nočni metulji s podobo očesa na krilih, Saturniidae
nôčno
prisl.
:
nočno modro nebo
;
sam.:,
pog.
danes imam nočno
delam ponoči, v nočni izmeni
nočeválec
-lca
[
nočevau̯ca
tudi
nočevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
prenočevalec
:
na seniku je našel neznanega nočevalca
/
turistični nočevalci
gostje
nočevánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
knjiž.
prenočevanje
,
spanje
:
poiskali so si suho mesto za nočevanje
/
vzeti koga na nočevanje
/
gostilne s sobami za nočevanje
♦
tur.
to sezono so imeli deset tisoč nočevanj
nočitev
2.
star.
ponočevanje
:
v glavi mu je še brnelo od nočevanja in pijače
nočeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
knjiž.
prenočevati
,
spati
:
nočevati na prostem
;
nočevati po hotelih, senikih
;
ali bi lahko nočeval pri vas
2.
star.
ponočevati
:
v mladosti je pogosto nočeval
;
vse noči nočuje
nočíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
1.
prenočišče
:
pripraviti si, urediti nočišče
;
nočišče na senu, pod skalo
/
gostilna ima tudi poceni nočišča
;
prosil je za večerjo in nočišče
/
postaviti nočišče
bivak
2.
gostišče
,
hotel
:
nočišče lahko sprejme trideset gostov
;
lastnik, osebje nočišča
/
gostinsko nočišče
nočítev
-tve
ž
(
ȋ
)
tur.
prenočitev
,
prenočevanje
:
število nočitev tujih gostov narašča
/
hotelske, turistične nočitve
/
knjiž.
dvodnevni pohod z nočitvijo v gozdu
//
oddaja sobe, ležišča za noč:
lani je imel hotel deset tisoč nočitev
/
znižati cene nočitvam in penzionom
nočíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
prenočevati
,
spati
:
kadar je prišel v mesto, je nočil pri znancu
;
to sezono je v hotelu nočilo deset tisoč turistov
;
nočiti na prostem
/
planinca sta nočila v steni
/
preh.
nočiti prijatelja
nočíti se
brezoseb.
prehajati iz dneva v noč:
noči se, pozno je že
;
naglo se je nočilo
nočítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
tur.
prenočitven
:
nočitveni prostor
/
povečati nočitvene zmogljivosti
nóčka
-e
ž
(
ọ̑
)
otr.
manjšalnica od noč:
kmalu bo nočka
nočníca
-e
ž
(
í
)
bot.
vrtna ali divja rastlina z jajčastimi, nazobčanimi listi in cveti v
grozdih, Hesperis:
nočnica se je razcvetela
♦
rel.
redovniki so opravljali nočnice
del dnevnic, namenjen za ponoči
nočník
-a
m
(
í
)
1.
veter, ki piha ponoči:
s hribov je pihal nočnik
;
lahen, hladen nočnik
2.
knjiž.,
zastar.
nočna posoda:
pod posteljo je nočnik
nočnína
-e
ž
(
ī
)
tur.
1.
plačilo za prenočitev, prenočevanje:
plačati, zvišati nočnino
2.
prenočitev
,
prenočevanje
:
številne nočnine tujih gostov
/
hotel je imel za petnajst odstotkov več nočnin
noéma
-e
ž
(
ẹ̑
)
filoz.,
po Husserlu
smisel, bistvo dojetja predmeta:
noemátičen
-čna -o
(
á
)
pridevnik od noema:
reducirati svet na noematični korelat zavesti
;
noetičen in noematičen
noétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na noetiko:
noetični zakoni
/
noetični akt
noétika
-e
ž
(
ẹ́
)
filoz.
spoznavna teorija, gnoseologija:
noetika, logika in druge filozofske discipline
nóetov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
zool.,
v zvezi
noetova barčica
školjka plitvih morij, Arca noae:
Nóetov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
navadno v zvezi
Noetova barka
, po bibliji
barka, s katero je Noe rešil svojo družino in živali vesoljnega
potopa:
zgodba o Noetovi barki
;
v kanalu so zagledali ladjo, ki je ostala po viharju kot Noetova
barka
noéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
filoz.,
po Husserlu
dojemanje smisla, bistva predmeta:
nôga
-e
in
-é
ž
,
tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi
nógo nóge
(
ó
)
1.
okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje:
noga ga boli
;
noge so se mu od strahu šibile, tresle
;
iztegniti, skrčiti noge
;
umivati si noge
;
zlomiti si nogo, obe nogi
;
ima debele, suhe, tanke noge
;
desna, leva noga
;
krive, lepe noge
;
prekrižane, razkoračene, spodvite noge
/
invalid z leseno nogo
protezo, ki zamenjuje nogo
;
ekspr.
noge na iks
po obliki podobne črki X
, na o
po obliki podobne črki O
/
prestopati se z noge na nogo
;
tukaj piha pod noge
v noge
;
v noge me zebe
;
stati na eni nogi
/
pogledati žensko pod noge
njene noge
;
brcnil ga je v nogo
v del pod kolenom
/
k nogi
kot povelje
postavi puško k nogi
;
kot ukaz psu
k nogi
;
na noge
kot vzklik
vstani(te)
/
konjske, kozje, mušje, ptičje noge
;
sprednje, zadnje noge
;
taji in skriva kot kača noge
/
kot vzklik
pasja noga, tega pa nisem vedel
//
del te okončine od gležnjev do konca prstov:
noge se mu potijo
;
bose, otekle, ožuljene noge
/
stopil mu je na nogo
;
na nogah ima copate
;
palec na nogi
;
sneg se mu je udiral pod nogami
2.
spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave:
miza ima štiri noge
;
odviti, pritrditi nogo
;
oglate, okrogle noge
;
posteljne noge
;
stolček na treh nogah
;
miza z eno nogo
;
pog.
noga od stola
noga pri stolu, noga stola
●
teci, kar ti noge dajo
kolikor hitro moreš
;
ekspr.
dati nogo komu
odpustiti, odsloviti ga (iz službe)
;
ekspr.
noge ga niso več držale, nosile
ni mogel več hoditi
;
pog.,
ekspr.
tu dobi, ima vsaka stvar noge
vsaka stvar se tu izgubi, izgine
;
ekspr.
nastaviti komu nogo
spotakniti ga
;
ekspr.
komaj vleče noge za seboj
od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi
;
star.
vzel je noge pod pazduho
začel je iti, teči
;
ekspr.
otroci, spravite se mi izpod nog
umaknite se, pojdite proč
;
ekspr.
ogledal si ga je od nog do glave
vsega
;
nižje pog.
iti k nogam
peš
;
ekspr.
stisnil je rep med noge
umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je
;
ekspr.
kopeli so ga postavile na noge
ozdravile, okrepile
;
ekspr.
postaviti, spraviti podjetje na noge
narediti, da postane uspešno
;
ekspr.
skočiti na noge
hitro vstati
;
ekspr.
dogodek je vso policijo spravil na noge
policija je začela akcijo
;
ekspr.
glej pod noge
pazi, kako, kod hodiš
;
ekspr.
metati komu polena pod noge
ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih
;
ekspr.
metati se komu pod noge
predajati se, podrejati se
;
knjiž.,
ekspr.
ubrati, vzeti pot pod noge
začeti iti, hoditi
;
šalj.
pijača mu je šla, zlezla v noge
tako je vinjen, da zelo težko hodi
;
pog.
cel dan je bil na nogah
je stal, hodil, zlasti pri delu
;
ekspr.
ob tem dogodku so bili vsi meščani na nogah
vznemirjeni, navdušeni; ogorčeni
;
pog.
je dober v nogah
pri hoji zdrži velike napore
;
pog.
imajo že precej kilometrov v nogah
veliko so prehodili
;
ekspr.
gori mu pod nogami
je v veliki stiski, nevarnosti
;
ekspr.
tla se mu majejo pod nogami
ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti
svojega ravnanja
;
ekspr.
z eno nogo je že v grobu
je že star; kmalu bo umrl
;
ekspr.
biti s kom na bojni nogi
sprt
;
ekspr.
v ta gozd še ni stopila človeška noga
človek, ljudje
;
pog.
je hitrih nog
hitro hodi; zna hitro hoditi
;
nar.
kurja noga
divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi
listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti; tolščak
;
ima lahke, težke noge
lahko, težko hodi
;
pog.
postaviti se na lastne, svoje noge
osamosvojiti se
;
ekspr.
danes je menda z levo nogo vstal
ves dan je slabo razpoložen
;
ekspr.
vsa stvar je, stoji na majavih, slabih, šibkih, trhlih nogah
ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena
;
ekspr.
že od mladih nog se nisva videla
od mladosti
;
ekspr.
stati z obema nogama v življenju
biti zelo dejaven (v družbenem življenju)
;
šalj.
pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge
saj si še mlad
;
ekspr.
živeti na veliki nogi
razkošno, potratno
;
ekspr.
biti nov od nog do glave
biti oblečen v nova oblačila
;
preg.
laž ima kratke noge
laž se kmalu odkrije
♦
aer.
amortizacijska noga
priprava pod repom letala, ki blaži sunke pri vožnji po tleh
;
bot.
vranja noga
rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno
rdečimi cveti, Coronopus
;
med.
ploska noga
z izravnanim srednjim delom stopala
;
obrt.
kozja noga
orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se
reziloma za rezbarjenje
;
šport.
odrivna noga
s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage
;
teh.
svinjska noga
drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen
;
zool.
noga
razširjen spodnji del telesa pri mehkužcih, ki se zlasti pri
polžih uporablja za lezenje
;
oprijemalna noga
s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti
;
plavalna noga
s plavalno kožico med tremi sprednjimi prsti
;
plezalna noga
s prstom, ki se lahko obrača naprej ali nazaj
;
noge hodilke
okončine za hojo, zlasti pri rakih
nogáča
-e
ž
(
á
)
1.
slabš.
debela, velika noga:
kakšno nogačo ima
2.
nar. vzhodno
spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave;
noga
:
stol na treh nogačah
♦
agr.
del kultivatorja v obliki jeklene palice za rahljanje zemlje
nogálnica
-e
[
tudi
nogau̯nica
]
ž
(
ȃ
)
knjiž.
del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja;
(nožno) gonilo
:
predica je pritiskala na nogalnico
nogálnik
-a
[
tudi
nogau̯nik
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja;
(nožno) gonilo
:
predica je pritiskala na nogalnik
;
nogalnik pri šivalnem stroju
//
pedal (pri kolesu):
pritisnil je na nogalnike
nogavíca
-e
ž
(
í
)
nav. mn.
pleteno oblačilo za na nogo:
obuti nogavice
;
plesti nogavice
;
strgati si nogavico
;
bombažne, najlon(ske), volnene nogavice
;
debele nogavice
/
dolge nogavice
ki segajo čez kolena
;
kratke nogavice
ki segajo do gležnjev ali malo čez gležnje
;
elastične nogavice
;
hlačne nogavice
ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu
;
mrežaste nogavice
;
ženske nogavice
;
nogavice brez šiva,
pog.
brez črte
●
ekspr.
denar spravlja v nogavico
ga hrani doma; varčuje
nogavíčar
-ja
m
(
ȋ
)
izdelovalec ali prodajalec nogavic:
njegov oče je bil nogavičar
;
prodajalne nogavičarjev
nogavíčarka
-e
ž
(
ȋ
)
izdelovalka ali prodajalka nogavic:
nogavičarke in tkalke
nogavíčarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nogavičarje ali nogavičarstvo:
nogavičarska obrt
/
nogavičarski mojster
nogavíčarstvo
-a
s
(
ȋ
)
nogavičarska obrt:
nogavičarstvo je bilo v teh krajih zelo razvito
nogavíčast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben nogavici:
nogavičasta čepica
♦
vet.
nogavičasti konj
konj z belo dlako na spodnjem delu nog
nogavíčka
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od nogavica:
deklica je obula rdeče nogavičke
nôgica
-e
ž
(
ó
)
manjšalnica od noga:
otrok je brcal z nogicami
/
ekspr.
dekle ima lepe nogice
nogomèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
športna igra, pri kateri igralci z brcanjem spravljajo žogo v gol:
igrati nogomet
;
tekmovati v nogometu
/
razvoj slovenskega nogometa
/
ekspr.
pokazali so lep nogomet
♦
šport.
dvoranski nogomet
pri katerem igra pet igralcev na manjšem igrišču v dvorani
;
mali nogomet
pri katerem igra navadno šest igralcev na sorazmerno manjšem
igrišču
nogometáš
-a
m
(
á
)
športnik, ki se ukvarja z nogometom:
domači nogometaši so povedli v drugem polčasu
;
dober, mlad nogometaš
;
nogometaši in košarkarji
/
profesionalni nogometaš
nogometášica
-e
ž
(
á
)
športnica, ki se ukvarja z nogometom:
mlada, odlična nogometašica
;
zmaga naših nogometašic
;
nagrada za najboljšo nogometašico
nogométen
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na nogomet:
slovenska nogometna reprezentanca
;
nogometno moštvo
/
nogometna tekma
/
nogometna žoga
;
nogometno igrišče
♦
nav. mn.,
šport.
nogometni čevelj
obuvalo z nastavki na podplatih, zlasti za igranje nogometa
nogométnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
nogometaš
:
profesionalni nogometnik
nógrad
-a
m
(
ọ́
)
star.
vinograd
:
obdelovati nograd
;
dolenjski nogradi
/
kopati v nogradu
/
zasaditi nograd
nóht
-a
m
,
mn. stil.
nohtôvi
(
ọ̑
)
nav. mn.
roževinasta ploščica na koncih prstov človeka:
nohti rastejo, se lomijo
;
pog.
noht je šel dol
je odpadel
;
barvati (si), lakirati nohte
;
gristi, ostriči nohte
;
ekspr.
od bolečine je zaril nohte v laket
;
ekspr.
kri mu je udarila izza nohtov
;
z nohti mu je razpraskala obraz
;
dolgi, negovani nohti
/
čistiti si nohte
/
nohti na nogi, na roki
;
noht na palcu
;
lak, škarjice za nohte
●
ekspr.
za nohte nam gre
znašli smo se v težkem položaju
;
ekspr.
niti za noht cele kože ni na njem
zelo je poškodovan
;
ekspr.
ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega
prav nič
nóhtek
-tka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od noht:
postriči otroku nohtke
;
nohtek na mezincu
/
ekspr.
boji se za svoje lakirane nohtke
●
ekspr.
niti za nohtek ni podoben materi
prav nič
nóhten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na noht:
nohtna površina
/
nohtna krtača, pilica
♦
anat.
nohtni koren
del nohta, ki je v kožni gubi
;
nohtna kožica
kožica ob spodnjem robu nohta
;
nohtna matica
plast celic, iz katerih se dela noht
nój
-a
tudi
nòj nôja
m
(
ọ̑; ȍ ó
)
velika afriška ptica z dolgimi močnimi nogami, ki ne more letati:
jata nojev
●
ekspr.
tišči glavo v pesek kot noj
noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo
♦
zool.
ameriški noj
noju podobna južnoameriška ptica; nandu
nójev
tudi
nôjev -a -o
(
ọ̑; ó
)
pridevnik od noj:
nojevo jajce
;
klobuk z nojevim peresom
nójevski
tudi
nôjevski -a -o
prid.
(
ọ̑; ó
)
nanašajoč se na noje:
nojevska farma
//
ekspr.
ki noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo:
nojevska politika, taktika
nókávt
in
nôkávt
tudi
knockout -a
[
tretja oblika
nókáu̯t
in
nôkáu̯t
]
m
(
ọ́-ȃ; ó-ȃ
)
šport.
udarec pri boksu, zaradi katerega udarjeni igralec obleži na tleh več
kot deset sekund:
močen nokavt
/
nasprotnika je premagal z nokavtom
nokavtírati
-am
tudi
knockoutirati -am
[
nokau̯tírati
]
dov. in nedov.
(
ȋ
)
šport.
premagati z nokavtom:
izzivalca je že v tretji minuti nokavtiral
;
pren.,
ekspr.
grozil je, da bo vsakogar, ki bi se mu približal, nokavtiral
//
močno premagati:
nokavtiral je vso konkurenco
nokavtíran
tudi
knockoutiran -a -o:
nokavtiran je padel po tleh
nokôta
in
nokóta -e
ž
(
ó; ọ̑
)
bot.
travniška rastlina s pernatimi listi in metuljastimi cveti v
socvetjih, Lotus:
močvirska, navadna nokota
noktúrno
-a
m
(
ȗ
)
glasb.
krajša skladba liričnega, otožnega značaja, navadno klavirska:
zaigrati nokturno
;
Chopinovi nokturni
nomád
-a
m
(
ȃ
)
nav. mn.
1.
pripadnik ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj:
nomadi so odgnali svoje črede proti jugu
;
selitve nomadov
/
pastirski nomadi
//
kdor se seli iz kraja v kraj:
beduini, cigani so nomadi
;
nomadi in poljedelci
2.
publ.,
navadno s prilastkom
kdor pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj:
monterji, trgovski potniki in drugi sodobni nomadi
/
motorizirani, turistični nomadi
nomadízem
-zma
m
(
ī
)
gospodarska dejavnost, način življenja nomadov:
prehajanje iz nomadizma v poljedelstvo
/
pastirski nomadizem
nomádka
-e
ž
(
ȃ
)
pripadnica ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj:
nomadke so prišle na konjih
;
saharska nomadka
//
ženska, ki pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj:
zase trdi, da je nomadka, saj potuje že vse življenje
nomádski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na nomade:
nomadska območja v Afriki
/
nomadska živinoreja
/
nomadsko pleme
/
izbral si je nomadski način življenja
nomádstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
gospodarska dejavnost, način življenja nomadov:
v nekaterih afriških deželah je nomadstvo še precej pogosto
/
gorsko pašništvo se je omejilo na poletno nomadstvo
2.
publ.
pogosto preseljevanje, popotovanje:
naveličal sem se nomadstva
/
motorizirano, počitniško nomadstvo
nomenklatúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
navadno s prilastkom
sistematično urejen skupek imen, nazivov za predmete kake znanosti,
stroke, delovnega področja:
botanična, kemijska nomenklatura
;
mednarodna nomenklatura
;
nomenklatura artiklov, izdelkov
/
nomenklatura poklicev
//
knjiga, delo s takim skupkom:
izdati, pregledati nomenklaturo
/
nova izdaja nomenklature poštnih storitev
2.
višji, vodilni delavci, politiki, ki se med seboj podpirajo, so si
lojalni zaradi osebnih koristi:
avtoritarna birokratska nomenklatura je imela v rokah vse državne
varnostne službe in denar
;
vladajoča strankarska nomenklatura
/
oblastna nomenklatura
;
politična nomenklatura na oblasti
//
skupina ljudi, ki jih je na vodilne položaje v javni upravi,
gospodarstvu, kulturi, znanosti postavljala komunistična oblast:
sistem sovjetske partijske nomenklature je bil odpravljen v
programu glasnosti in perestrojke
/
stara komunistična nomenklatura
●
knjiž.
v svoji razpravi uporablja zastarelo nomenklaturo
terminologijo, izrazje
♦
biol.
binarna nomenklatura
poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto, dvojno
poimenovanje
;
geod.
nomenklatura topografske karte
znak, številka za določitev, označitev topografske karte
določenega območja
nominácija
-e
ž
(
á
)
v ameriškem okolju
imenovanje, določitev (uradnega) kandidata stranke:
prizadevati si za nominacijo
/
nominacija za predsedniškega kandidata
//
imenovanje, določitev kandidata sploh:
iz protesta je zavrnil nominacijo za oskarja
nominála
-e
ž
(
ȃ
)
filat.
v denarni enoti izražena vrednost, navedena na znamki:
znamka z nominalo en evro
nominálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
publ.
ki je kaj samo glede na pravno, uradno stanje:
nominalni in idejni avtor
;
ostal je le še nominalni šef države
/
nominalna in stvarna enakopravnost
/
aktivni in nominalni člani
2.
jezikosl.
nanašajoč se na samostalniške in pridevniške besede:
nominalni stil
;
njegovi stavki so največkrat nominalni
/
nominalna funkcija besede
/
nominalna deklinacija
imenska sklanjatev
3.
ekon.
izražen v denarnem znesku:
nominalni osebni dohodek
;
nominalni stroški
/
nominalno povečanje proizvodnje
♦
elektr.
nominalna napetost
nazivna napetost
;
fin.
nominalna vrednost
v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju,
vrednostnih papirjih
;
strojn.
nominalna mera
imenska mera
;
voj.
nominalna atomska bomba
atomska bomba, katere eksplozijska moč je enakovredna moči
eksplozije 20.000 ton trinitrotoluola
nominálno
prisl.
:
nominalno povečati dohodek
;
on je predsednik samo še nominalno
nominalíst
-a
m
(
ȋ
)
filoz.
pristaš nominalizma:
spor srednjeveških nominalistov in realistov
nominalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na nominaliste ali nominalizem:
nominalistični nazor
♦
soc.
nominalistično pojmovanje družbe
pojmovanje, da je družba samo vsota vseh posameznikov, članov
nominalízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da so splošni pojmi le besede:
nominalizem, konceptualizem in realizem
nóminativ
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.
prvi sklon, imenovalnik:
nominativ duala
;
nominativ in akuzativ
nominíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je imenovan, določen za kandidata za nagrado:
razglasili so nominirance za Prešernove nagrade in nagrade
Prešernovega sklada
;
letošnji nominiranec
;
ime nominiranca
nominíranka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je imenovana, določena za kandidatko za nagrado:
največ nominirank je iz filmov, ki so jih režirale ženske
;
letošnja nominiranka
;
nominiranka za oskarja
nominírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
imenovati, določiti kandidata za nagrado:
javno nominirati kandidate za nagrade
;
nominirati za oskarja
2.
imenovati, določiti znanstveno, umetniško delo, da se poteguje za kako
nagrado:
nominirati film
;
vsako gledališče lahko za tekmovalni program nominira največ pet
uprizoritev
nómos
1
in
nóm -a
m
(
ọ̑
)
pri starih Grkih
obredna pesem v čast bogu Apolonu:
peti nomose
/
ritmični nomos
♦
lit.
urejena kompozicijska sorazmernost delov in celote umetniškega
dela
nómos
2
in
nóm -a
m
(
ọ̑
)
v starem Egiptu
večja upravna enota:
nóna
1
-e
ž
(
ọ̑
)
glasb.
interval v obsegu devetih diatoničnih stopenj:
zaigrati nono
//
deveta diatonična stopnja glede na dani ton:
nóna
2
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. primorsko
stara mati, babica:
nona je dočakala visoko starost
nonét
-a
m
(
ẹ̑
)
glasb.
ansambel, sestavljen iz devetih instrumentalistov ali pevcev:
nastop, sestav noneta
//
skladba za tak ansambel:
napisati nonet
nóni
-ja
m
(
ọ̑
)
tropska rastlina ali njen kot jajce velik zeleni sadež:
plodovi in korenine nonija
//
sok iz sadeža te rastline:
noni je lahko dopolnilo k prehrani za krepitev imunskega sistema
;
v prid. rabi:
noni sok
nónica
-e
ž
(
ọ̑
)
pog.,
v primorskem okolju
stara mati, babica:
nonica petim vnukom
;
nonica in nono
nónij
-a
m
(
ọ́
)
teh.
pomožno merilo za določanje vrednosti, manjših od najmanjših enot
skale na merilni pripravi:
nónkonformíst
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
knjiž.
kdor odklanja družbene ali skupinske norme in jih ne upošteva kljub
osebnim težavam, škodi:
veliki možje so večinoma nonkonformisti
nónkonformístičen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-í
)
knjiž.
ki odklanja družbene ali skupinske norme in jih ne upošteva kljub
osebnim težavam, škodi:
nonkonformističen kritik
/
zastopati nonkonformistično stališče
nónkonformízem
-zma
m
(
ọ̑-ī
)
knjiž.
odklanjanje in neupoštevanje družbenih ali skupinskih norm kljub
osebnim težavam, škodi:
imel je težave zaradi svojega nonkonformizma
nóno
-a
in
-ta
m
(
ọ̑
)
nar. primorsko
stari oče, ded:
nona in nono
nonparêj
tudi
nonpareille -a
[
nonparêj
]
m
(
ȇ
)
tisk.
tiskarska črka, po velikosti med perlom in kolonelom:
v tem slovarju so kvalifikatorji natisnjeni v nonpareju
/
ležeči, polkrepki nonparej
nón plús últra
prisl.
(
ọ̑, ȗ, ȗ
)
knjiž.
v pravem pomenu besede, v najvišji stopnji:
to je restavracija non plus ultra
nónsens
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.,
navadno v povedni rabi
nesmisel
,
neumnost
:
tak postopek je nonsens
;
to je nonsens
nónstòp
in
nón stòp -ôpa
m
(
ọ̑-ȍ ọ̑-ȏ
)
1.
poslovanje v trgovinah, delavnicah brez opoldanskega odmora:
vpeljati nonstop
2.
šport.
zadnji trening pred tekmovanjem v smuku:
nastopiti na nonstopu
;
v prid. rabi:
nonstop trgovina
;
nonstop poslovanje
;
prisl.:
trgovina posluje nonstop
;
odprto (je) nonstop
/
ekspr.
teleprinterji so delali nonstop podnevi in ponoči
nonšalánca
-e
ž
(
ȃ
)
1.
sproščenost
,
neprisiljenost
:
elegantna, izbrana, velemestna nonšalanca
/
prizor je odigral z nonšalanco
2.
ravnodušnost
,
brezbrižnost
:
minevanje ljubezni zaradi nonšalance
nonšalánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
sproščen
,
neprisiljen
:
nonšalantna drža, hoja
;
lahkotna, nonšalantna eleganca
;
nonšalantno vedenje
/
nonšalantna gostoljubnost
2.
ravnodušen
,
brezbrižen
:
nonšalantni gib roke je razodeval, da ga stvar ne skrbi
/
imeti nonšalanten odnos do česa
nonšalántno
prisl.
:
nonšalantno hoditi, vprašati
nonšalántnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
sproščenost, neprisiljenost:
sleči oblačila z nonšalantnostjo Venere
2.
ravnodušnost, brezbrižnost:
nezainteresiranost in nonšalantnost predstavnikov oblasti do perečih
vprašanj
nòr
nôra -o
prid.
(
ȍ ó
)
1.
pog.
duševno bolan:
nor človek
;
biti nor
/
delati se norega
//
ekspr.
tak kot pri duševno bolnih:
nore misli
;
njegova nora pamet ga je spravila v težave
//
ekspr.
neumen
,
nespameten
:
ne bodi nor
;
tako nor pa nisem
;
nor bi bil, če bi priznal
;
o ta nora ženska
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
zaradi močnega čustva zelo razburjen:
ves nor je od obupa, veselja, žalosti
3.
ekspr.
ki zelo presega navadno mero:
nora jeza
;
prijelo ga je noro veselje
/
užival je v norem plesu
●
nar. štajersko
nore gobe
strupene gobe
;
ekspr.
nora leta
puberteta; leta zlasti spolno neurejenega življenja
;
ekspr.
obšlo ga je noro upanje, da bo rešen
zelo veliko, a neuresničljivo
;
ekspr.
noro vreme
zelo spremenljivo, nestalno
;
pog.,
ekspr.
vsa nora je na moške
ima veliko slo po moških
;
pog.,
ekspr.
čisto nor je na konje
zelo rad ima konje
;
veslal je kot nor
zelo, hitro
;
šalj.
gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor
♦
bot.
nora ajda
njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum
nôro
stil.
noró
prisl.
:
noro si je želel, da bi jo srečal
;
noro zaljubljen
;
sam.:
ali si kdaj že slišal kaj tako norega
norčaríja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.
norčija
:
početi norčarije
/
ekspr.
ne meni se za norčarije
norčàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
1.
ki (rad) uganja norčije:
norčav človek
;
bila je norčava kakor mlada psička
//
knjiž.
ki vsebuje, izraža neresnost, šaljivost:
to je rekla z norčavim glasom
/
norčave domislice
2.
zastar.
neumen
,
nespameten
:
zadosti sem že videl na tem norčavem svetu
norčávo
prisl.
:
vedel se je prav norčavo
norčávost
-i
ž
(
á
)
lastnost norčavega človeka:
prijetna norčavost vaškega šaljivca
/
norčavosti mu niso zamerili
/
norčavost pustnega torka
//
knjiž.
norčija
:
uganjati norčavosti
;
razpoložen za norčavosti
norčè
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.,
ekspr.
norček
:
kaj bo to norče
nôrček
-čka
m
(
ó
)
ekspr.
manjšalnica od norec:
vaški norček
/
norček je mislil, da bo vse dobro
/
kot nagovor
darilo je zate, moj norček
norčeválec
-lca
[
norčevau̯ca
tudi
norčevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor se (rad) norčuje, posmehuje:
planil je in udaril norčevalca
;
hudobni norčevalci
norčevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od norčevati se:
tako norčevanje jo je zabolelo
;
norčevanje iz samega sebe
;
norčevanje in zabavljanje
norčeváti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
navadno v zvezi z
iz
navadno z besedami izražati neresen, nespoštljiv odnos do koga:
norčevati se iz brata
;
norčuje se iz njega,
star.
z njim
//
imeti neresen, nespoštljiv odnos do česa:
s tem se norčuje iz njegove revščine
;
norčevati se iz vsega
●
ekspr.
zdelo se ji je, da se fant samo norčuje
da se noče, ne želi poročiti z njo
;
ekspr.
ali se norčuješ
šališ
norčujóč se
-a -e:
norčujoč se je odbil njegov predlog
nôrčevski
-a -o
prid.
(
ó
)
1.
tak kot pri duševno bolnih:
norčevski smeh
2.
nanašajoč se na dvornega norca:
norčevska služba
/
norčevska čepica
norčíja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.
neresno, šaljivo dejanje ali ravnanje:
norčij ni maral
;
po ulicah so fantje počeli norčije
;
burke in norčije
/
tradicionalne pustne norčije
●
ekspr.
uganjati norčije iz koga, s kom
norčevati se, šaliti se
nôrčkati se
-am se
nedov.
(
ȏ
)
nar. vzhodnoštajersko
norčevati se, šaliti se:
nič žalosten ni bil, kar norčkal se je
/
samo norčkal se je z menoj, je rekla jezno
norčljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
norčav
:
norčljiv človek
/
zaslišal je norčljiv smeh
norčljívo
prisl.
:
norčljivo odgovarjati
nórdijec
-jca
m
(
ọ́
)
kdor živi v najbolj severnih deželah Evrope ali je doma iz njih,
severnjak:
bil je velik, plavolas nordijec
;
mediteranci in nordijci
nórdijski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na nordijce ali dežele severne Evrope:
nordijske države
/
znana nordijska pisateljica
/
nordijske pokrajine
♦
antr.
nordijska rasa
;
lit.
nordijska balada
;
šport.
nordijske discipline
tek na smučeh in skakanje
;
nordijska kombinacija
tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje; klasična
kombinacija
nôrec
-rca
m
(
ó
)
1.
ekspr.
nespameten, neumen človek:
saj nisem norec, da bi šel
/
takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil
/
kot psovka
zakaj se pa smeješ, norec
2.
ekspr.
kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava:
ta norec dela ves dan
;
kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini
;
če to zahteva, je pravi norec
;
si videl tega norca, kako je prehiteval
3.
zastar.
duševno bolan človek, duševni bolnik:
zdraviti norca
;
gleda kot norec
/
bolnišnica za norce
4.
metal.
težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine:
norec je tolkel po železu
//
grad.
batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov:
z norcem udarjati po kolu
5.
nar.
zatič, zatikalo (pri verigi):
zapeti verigo z norcem
●
norce brije iz nas, z nami
norčuje se, šali se
;
pog.
dela se norca iz njega
ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali
;
star.
uganjati norce
norčevati se, šaliti se
;
ekspr.
imeti koga za norca
norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga
;
dvorni norec
človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo
;
drvi kot norec
zelo
;
šalj.
bog daj norcem pamet, meni pa denar
norênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od noreti:
pustno norenje
/
smeh in norenje otrok
/
misli na svoje včerajšnje norenje po mestu
noréti
-ím
nedov.
, nôrel
(
ẹ́ í
)
1.
pog.
kazati znake duševne bolezni:
bolnik spet nori
/
njena babica je norela in v bolnišnici tudi umrla
2.
ekspr.
nespametno, neumno se vesti:
v pustnem času vse nori
;
stari in mladi so začeli noreti
;
pren.
zima je letos dolgo norela
3.
ekspr.
burno izražati svoja čustva:
noreti od navdušenja, veselja
/
noreti nad kom
//
kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen:
na stara leta je začel noreti
//
v zvezi z
za
prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga:
vsa dekleta so norela za njim
;
že dolgo nori za njo
//
v zvezi z
za
biti zelo navdušen nad čim:
otroci norijo za lutkami
;
mladina nori za popevkami
/
za tem pevcem vsi norijo
4.
ekspr.
divje, razposajeno tekati sem ter tja:
dekletce nori po travi
;
cel dan je norel z otroki po hiši
//
zelo hitro se premikati:
nič ne bom norel, lepo počasi bom šel
;
kam tako noriš
●
ekspr.
ne nori
ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno
;
ekspr.
to bo norel, ko bo izvedel
zelo bo razburjen
noríca
-e
ž
(
í
)
1.
ekspr.
nespametna, neumna ženska:
ne verjemi tej norici
/
norica sem bila, da sem mu verjela
/
kot nagovor
kaj vendar govoriš, norica
2.
zastar.
duševno bolna ženska:
norico so spravili v bolnišnico
;
zasmejala se je kakor norica
3.
mn.
nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri
otrocih:
imeti norice
4.
nar.
rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom;
pomladanski veliki zvonček
:
nabirati norice
;
šopek noric
noríčica
-e
ž
(
í
)
ljubk.
manjšalnica od norica:
ta noričica mu je pisala pismo
/
kot nagovor
pomiri se, noričica
noríja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
ekspr.
nespametno, neumno dejanje ali ravnanje:
smejali so se našim norijam
;
uganjati norije
/
pustne norije
/
ta vojna norija traja že predolgo
/
norija je, da si je tam postavil hišo
nóriški
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na Noričane ali Norik:
stari Rimljani so trgovali z noriškimi plemeni
/
Noriške Alpe
♦
vet.
noriški konj
konj noriške pasme
;
noriška pasma
pasma težkega konja, ki se uporablja za delo
noríšnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zastar.
bolnišnica za duševne bolezni:
dali so ga v norišnico
;
norišnica in gluhonemnica
●
ekspr.
še v norišnico me boš spravil
s svojim ravnanjem me spravljaš v veliko jezo, obup
2.
ekspr.
zmeda
,
nered
:
tam je cela norišnica
;
kdo bi se znašel v tej splošni norišnici
noríti
-ím
nedov.
(
ī í
)
ekspr.
spravljati v veliko zmedenost, v zmoto:
kaj me noriš
;
ne nori ljudi z lepimi besedami
/
strah pred življenjem ga nori
●
ekspr.
noriti dekleta, fante
vzbujati, povzročati ljubezensko vznemirjenost
nórka
-e
ž
(
ọ̑
)
zool.
kuni podobna, ob vodah živeča žival, Lutreola lutreola:
gojiti norke
;
kožuh norke
nórma
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
nav. mn.
kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje;
pravilo
,
predpis
:
kršiti, spoštovati norme
;
v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm
;
ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah
;
norme okolja, skupine
/
norme političnega delovanja
;
norme mednarodnih odnosov
/
družbene, moralne, socialistične norme
;
pravne, ustavne norme
/
knjiž.:
njegovo ravnanje je zame norma
vzor, merilo
;
s to normo je skušal presojati vse ljudi
s tem merilom, kriterijem
;
kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah
predpisih, določbah
;
etika nam daje tudi praktične norme
navodila, merila
//
navadno s prilastkom
kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh:
estetske norme
/
določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme
;
industrijske norme
za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost
izdelkov; standardi
/
izdelek ni po normi
;
po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja
/
neskladje z uzakonjeno, normirano normo
2.
količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času:
norma je nizka
;
izpolniti, preseči normo
;
zvišati komu normo
/
danes imam deset kosov čez normo
/
uvajati norme v proizvodnjo
/
delovna norma
/
dnevna, mesečna norma
//
za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina,
število česa:
naprava ima normo 20 °C: ko se temperatura zviša, se elektrika
izklopi
;
petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo
/
bakteriološke norme za mleko
●
pog.
ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati
kakovostno stopnjo
;
pog.
liter vina je zanj dnevna norma
liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro
♦
biol.
reakcijske norme
dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na
zunanje in notranje dražljaje, vplive
;
ekon.
tehnična norma
določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka
;
jezikosl.
norma knjižnega jezika
jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v
določenem knjižnem jeziku
;
pravn.
jurisdikcijska norma
v stari Avstriji
zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih
sodišč
;
šport.
doseči, izpolniti normo
naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na
določenem tekmovanju
;
olimpijska norma
;
tisk.
norma
skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani
tiskovne pole
normála
-e
ž
(
ȃ
)
normalna višina, stopnja:
voda je presegla normalo
/
telesna temperatura je padla na normalo
;
gladina je nad normalo
♦
geom.
normala
premica, pravokotna na dano črto ali dano ploskev, pravokotnica
;
glavna normala
premica, v kateri se sekata pritisnjena ravnina v dani točki
prostorske krivulje in v tej točki na krivuljo pravokotna ravnina
normálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi;
naraven
,
pravilen
:
normalen razvoj bolezni, organizma
;
utrip srca in telesna temperatura sta normalna
/
normalna oblika glave
//
ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili,
zahtevami:
tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov
ne bodo priznali
/
zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus
/
normalni delovni čas traja sedem ur
/
tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno
//
ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi
pravili, navadami:
trudil se je, da bi bil normalen kot drugi
;
kot vsako normalno dekle je rada plesala
;
spolno normalen
2.
ki se največkrat, najpogosteje pojavlja:
članek presega normalno dolžino
;
pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece
;
vodno stanje je normalno
/
normalni zračni pritisk
/
to je na cesti normalen prizor
navaden
;
do tja je tri ure normalne hoje
zmerne, srednje hitre
;
tam je prepir normalna stvar
vsakdanja
3.
s širokim pomenskim obsegom
ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne
lastnosti, značilnosti:
to je normalna, ne pa starinska beseda
;
zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana
/
normalni ljudje in geniji
4.
miren
,
urejen
:
v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi
;
po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje
;
stanje v državi je normalno
/
državi sta vzpostavili normalne odnose
●
ekspr.
življenje se vrača v normalni tir
postaja mirno, urejeno
5.
duševno zdrav, uravnovešen:
normalen človek je odgovoren za svoja dejanja
;
ekspr.
saj ni normalen, ko tako kriči
/
duševno normalen
♦
film.
normalni film
film, širok 35 mm
;
fiz.
normalni kubični meter (plina)
enota za maso plina, ki pri temperaturi 0 °C in normalnem zračnem
tlaku zavzame en kubični meter prostornine
;
normalni zračni tlak
zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega
stolpca
;
fot.
normalni objektiv
objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka
diagonali formata negativa
;
normalna gradacija
postopno prehajanje od bele barve v črno
;
kem.
normalni heptan
heptan, ki ima oktansko število nič
;
šol.
normalna šola
nekdaj
normalka
;
žel.
normalni tir
tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic
normálno
1.
prislov od normalen:
srce mu bije normalno
;
normalno se gibati, vesti
;
normalno osoljen
2.
v povedni rabi
izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov:
normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli
;
malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika – kar je
popolnoma normalno – ne ve nič o njej
;
sam.:
to je nekaj normalnega
normálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
pravn.,
nekdaj
uradni predpisi, odločbe za poslovanje, organizacijo (nižjih) organov
državne uprave, šolstva, železnic:
držati se normalij
/
normalije za srednje šole
//
zbirka takih predpisov, odločb:
normalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od normalizirati:
prizadevati si za normalizacijo cen
/
normalizacija meddržavnih odnosov
;
normalizacija položaja v državi
/
publ.
prehod iz krize v normalizacijo
v normalno, urejeno stanje
normalizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od normalizirati:
normaliziranje prometa
/
normaliziranje razmer na meji
/
normaliziranje jekla
normalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
narediti, da postane kaj normalno, pravilno:
z injekcijo so skušali normalizirati delovanje srca
;
vreme se normalizira
/
normalizirati naraščanje cen
/
prizadevajo si čim hitreje normalizirati promet
narediti, da bi mogel promet potekati, razvijati se normalno,
neovirano
/
državi sta normalizirali medsebojne odnose
;
življenje se je normaliziralo
uravnalo, uredilo
♦
metal.
normalizirati jeklo
s toplotno obdelavo doseči enakomerno sestavo in bolj fino
strukturo jekla
normálka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
v stari Avstriji
osnovna šola v glavnih mestih dežel z obsežnim, popolnim učnim
programom:
končati, obiskovati normalko
;
normalka v Celovcu, Ljubljani
2.
šola za poklicno usposabljanje učiteljev:
normálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost normalnega:
normalnost rasti, razvoja
/
duševna normalnost
normalnotíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na normalni tir:
normalnotirna proga, železnica
/
normalnotirni vagoni
normatív
-a
m
(
ȋ
)
1.
nav. mn.
količina delovnega časa, surovin, potrebna za izdelavo, uresničitev
česa:
izračunati, predpisati, znižati normative
;
minimalni, približni normativi
/
normativi (za porabo) časa
;
normativi materiala
;
normativi za gradnjo stanovanj
/
zaradi novih normativov se je število šolskih oddelkov povečalo
//
kar določa za to potrebno količino:
normativi predpisujejo drugačne mere
;
izdati, prebrati normative
2.
knjiž.
merilo
,
kriterij
:
zanj je znanost odločilni normativ
;
nimamo zanesljivih normativov za ugotavljanje telesnih zmogljivosti
/
njegovi slovnici je bila glavni normativ latinščina
zgled, model
●
publ.
estetski, jezikovni normativi
predpisi, zahteve
normatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na normo, pravilo, zakon:
pedagogika obravnava predvsem normativno, psihologija pa empirično
stran človekovega razvoja
/
normativna trditev, zahteva
;
njegova estetika hoče biti normativna
/
normativni posegi v knjižni jezik
/
zakoni in drugi normativni akti
;
odločba je za naše ravnanje normativna
/
normativni organi oblasti
♦
filoz.
normativne znanosti
znanosti, ki obravnavajo, določajo norme, pravila človekovega
ravnanja, mišljenja
;
jezikosl.
normativni kvalifikator
kvalifikator, ki označuje, določa jezikovno sredstvo, pojav glede
na normo knjižnega jezika
;
informativno-normativni slovar
;
normativna slovnica
slovnica, ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo,
morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku
normatívno
prisl.
:
normativno določiti
normatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost normativnega:
estetska, moralna normativnost
/
normativnost njegovih zahtev je očitna
nórmen
-mna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na norma 2:
zvišati delavcem normne postavke
/
izdelek ni v skladu z normnimi predpisi
normíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od normirati:
načela, sistem normiranja
/
normiranje dela
/
normiranje knjižnega jezika
normírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
s predpisom, zakonom določiti, kakšno sme, mora kaj biti:
normirati cene
/
normirati s predpisom, zakonom
2.
navadno v zvezi
normirati delo
določiti količino dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času:
delo so vsem normirali
/
normirati delovno mesto
♦
jezikosl.
normirati knjižni jezik
določiti, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo
uporabljati v določenem knjižnem jeziku
;
mat.
normirati enačbo premice
pretvoriti enačbo v normalno obliko
;
teh.
normirati izdelek
s predpisom za vso državo enotno določiti mero, kakovost izdelka;
standardizirati
normíran
-a -o:
normirane cene
;
oblika, kvaliteta izdelka je normirana
;
zakonsko normirana razmerja
;
njegovo delo je normirano
normírec
-rca
m
(
ȋ
)
kdor določa delovno normo in nadzoruje njeno izpolnjevanje:
podjetje zaposli normirca
;
tečaj za normirce
normírski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na normirce ali normiranje:
normirski oddelek, tečaj
/
normirski priročnik
noroglàv
in
norogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ekspr.
ki ravna neumno, nespametno:
noroglav človek
;
ne bodi noroglav
/
to so bili noroglavi dnevi
noroglávo
prisl.
:
noroglavo je silil stran
noroglávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
nespameten, neumen človek:
ta noroglavec pa še sili za njo
;
predrzni noroglavci
noroglávka
-e
ž
(
ȃ
)
bot.
strupena goba z rdečkasto trosovnico in rdečim, mrežastim betom,
Boletus luridus:
noroglávost
-i
ž
(
ā
)
ekspr.
lastnost noroglavega človeka:
ni računal z njihovo noroglavostjo
/
počenjati noroglavosti
nespametna, neumna dejanja
noróst
-i
ž
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
nespametno, neumno dejanje ali ravnanje:
napravil je veliko norost
;
počenjati, uganjati norosti
;
mladostne norosti
/
modna norost
nenavadna, neprimerna, pozornost vzbujajoča modna novost
//
kar je podobno duševni bolezni:
ljudi je obsedla nerazumljiva norost
2.
zastar.
duševna bolezen:
njegove norosti zdravniki niso mogli ozdraviti
●
ekspr.
sramota ga je grizla do norosti
zelo
;
preg.
mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
nôrski
-a -o
prid.
(
ó
)
1.
star.
nor
:
norska ženska
/
kako je bila norska, da ga je vzela
/
te vaše norske zabave
2.
zastar.
norčevski
:
norska čepica s kraguljčki
nórša
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
norica
:
vihrava, zaljubljena norša
norvéščina
-e
ž
(
ẹ̑
)
norveški jezik:
prevod iz norveščine
norvéški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na Norvežane ali Norveško:
norveški film
/
norveška meja
♦
agr.
norveški soliter
umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij
;
obl.
norveški vzorec
večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami
;
zool.
norveški rak
večji morski rak svetlo rožnate barve; škamp
nós
-ú
in
-a
m
,
mn.
nosôvi
(
ọ̑
)
1.
naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje:
drgniti si nos
;
obrisati si čelo in nos
;
prijeti se za nos
;
dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos
;
od pijače ima rdeč nos
;
potne kapljice na nosu
/
grški nos
v isti črti s čelom
;
orlovski nos
z izbočenim vrhnjim delom
//
del nosu, ki ga tvorita ti odprtini:
kri mu teče iz nosa
;
dihati, govoriti skozi nos
;
s prstom vrtati po nosu
;
zamašen nos
/
kadilo mu je šlo, udarilo v nos
/
evfem.
obriši si nos
usekni se
;
ekspr.
smrdelo je, da si je tiščal nos
2.
pog.,
s prilastkom
ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh:
pes ima dober nos
;
pren.,
ekspr.
imel je čudovit nos za odkrivanje laži
3.
ekspr.
prednji, nosu podoben del česa:
buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova
/
avtomobilski nos
;
ladijski nos
kljun, premec
;
lonec z nosom
dulcem
●
ekspr.
nos mu cvete
je rdeč od pitja
;
ekspr.
nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal
z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet
;
ekspr.
nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo
čutim, predvidevam
;
ekspr.
še nosu nisem pomolila iz hiše
sploh nisem šla iz hiše
;
zastar.
od šolskega sveta je dobil nos
opomin, ukor
;
pog.
ima (dober) nos
bistro, pravilno predvideva
;
ekspr.
visoko nosi nos
je domišljav, prevzeten
;
ekspr.
vihati nos nad čim
izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje
;
ekspr.
v vsako reč vtakne svoj nos
se vmeša
;
ekspr.
avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom
ko je bila že zelo blizu
;
ekspr.
ne vidi dalje od svojega nosa
ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari,
problemov glede na njihov širši pomen
;
ekspr.
nesti, obesiti komu kaj na nos
povedati, kar se ne bi smelo
;
ekspr.
odločil se je (na) vrat na nos
nepričakovano, nenadoma, na hitro
;
pog.,
ekspr.
dati (jih) komu pod nos
zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake
;
ekspr.
pošteno jih je dobil pod nos
zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake
;
ekspr.
pod nos se mu je pokadilo
z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet
;
vonj po pečenki ga bode v nos
vznemirja, draži
;
lov. žarg.
srna ga je dobila v nos
zavohala
;
ekspr.
to mu je šlo v nos
peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega
;
ekspr.
potegniti koga za nos
prevarati, ukaniti
;
ekspr.
vleči, voditi koga za nos
varati ga
;
bere, vidi se mu na nosu, da laže
očitno je, da laže
;
pog.,
ekspr.
daj mu eno po nosu
udari ga
;
pog.
je še moker pod nosom
je še zelo mlad, neizkušen, otročji
;
pog.,
ekspr.
pod nosom se lahko obriše za to
ne bo dobil tega
;
ekspr.
trgovino ima pred nosom
zelo blizu (stanovanja)
;
ekspr.
vrata mu je pred nosom zaprla
očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
;
šalj.
kam pa greš? Za nosom
izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev
;
ekspr.
oditi z dolgim nosom
osramočen; ne da bi kaj opravil
♦
aer.
nos letala
prednji del trupa do pilotske kabine
;
lov.
pes ima nizek nos
pri sledenju ima smrček pri tleh
nosáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor se poklicno ukvarja z nošenjem, prenašanjem prtljage, zlasti na
železniški postaji, v pristanišču:
nosač je prtljago odnesel v garderobo
;
plačati nosaču
;
poklicati nosača
/
najeti nosače za ekspedicijo
2.
kdor nosi, prenaša kaj sploh:
nosači so ves dan natovarjali vreče
;
nosači ranjencev
♦
anat.
prvo vratno vretence; atlas
nosàn
tudi
nosán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
ekspr.
kdor ima velik, dolg nos:
ta nosan mi ne ugaja
♦
zool.
rdeči nosan
roparska žuželka s kljuncem, s katerim ob nevarnosti daje cvrčanju
podobne glasove, Rhinocoris iracundus
nosáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na nosače:
nosaško delo
/
nosaški trakovi
nosàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima dolg, velik nos:
bil je velik in nosat mož
/
čudila se je njegovemu nosatemu obrazu
/
nosata posoda
nósec
1
-sca
m
(
ọ̑
)
nar. belokranjsko
lesen zamašek z luknjico za pitje iz ročnega sodčka:
nastavil je nosec na usta in pil iz barilca
nôsec
2
-sca
m
(
ó
)
star.
nosilec
,
nosač
:
nosci so postavili tram na tla
noséčnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki ima v telesu plod:
obleka, prehrana nosečnice
/
dispanzer za nosečnice
noséčniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na nosečnice ali nosečnost:
nosečniška slabost
/
nosečniška obleka
noséčnost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje noseče ženske:
ugotoviti nosečnost
;
bila je v zadnjih mesecih nosečnosti
;
znamenja nosečnosti
♦
med.
prekiniti nosečnost
;
med.,
vet.
izvenmaternična nosečnost
pri kateri se plod ne razvija v maternici
;
soc.
načrtovana nosečnost
noséčnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na nosečnost:
nosečnostna doba
/
nosečnostne težave
♦
med.
nosečnostne pege
rjavkaste pege na čelu, licih noseče ženske
;
nosečnostne proge
modrikaste in bele proge na trebuhu, dojkah in stegnih noseče
ženske
nósek
-ska
m
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od nos:
niti nosek se ni videl iz kožuhovine
/
lonec z noskom
noséma
tudi
nozéma -e
ž
(
ẹ̑
)
zool.
črevesni zajedavec odraslih čebel, Nosema apis:
povzročitelj te bolezni je nosema
nosemávost
tudi
nozemávost -i
ž
(
á
)
čeb.
nalezljiva črevesna bolezen odraslih čebel:
obvarovati čebele pred nosemavostjo
;
huda gniloba, pršičavost in nosemavost
nósen
1
in
nôsen -sna -o
prid.
(
ọ̑; ó
)
nanašajoč se na nos:
nosne kosti
;
vnetje nosne sluznice
/
nosna, ustna votlina
/
nosne bolezni
♦
anat.
nosni greben, hrbet
vrhnji del nosu, ki daje nosu profil
;
nosni koren
del nosu, kjer ta prehaja v čelo
;
nosni pretin
;
jezikosl.
nosni glas
nôsen
2
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
1.
star.,
navadno v ženskem spolu
ki ima v telesu plod;
noseč
:
nosna ženska
;
bila je že tretji mesec nosna
/
nosna je s sosedom
2.
knjiž.,
ekspr.
obilen
,
nabrekel
:
nosni oblaki
3.
knjiž.
nosilen
:
nosni steber
●
pesn.
nosno zrno
nabreklo, kaleče
nosìč
-íča
in
nósič -a
m
(
ȉ í; ọ̑
)
nosek
:
ima ljubek nosič
nosílec
-lca
[
nosiu̯ca
in
nosilca
]
m
(
ȋ
)
navadno z rodilnikom
1.
kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi:
nosilci krste, zastave
/
tisti dan sem bil nosilec vode
/
knjiž.
na cilju smo nosilcem plačali
nosačem
/
nosilec štafetne palice
2.
kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja:
že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej
/
nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci
;
publ.
nosilci boja za socializem
borci
//
publ.
kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa:
boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov
3.
publ.
kar kaj ustvarja, opredeljuje:
v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza
;
glas – nosilec pomenskega razlikovanja
4.
knjiž.
kdor dela, da je kdo deležen česa:
taki ljudje so nosilci nesreče
/
ti oblaki so nosilci snega
prinašajo sneg
5.
kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela,
dejavnosti:
določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge
/
nosilec javne funkcije
/
odlična igra nosilca glavne vloge
glavnega igralca
6.
publ.
kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema:
nosilec proračunskih sredstev
/
nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje
7.
kdor ima kaj priznano, dano:
nosilec najemninske, stanovanjske pravice
/
nosilec socialnega zavarovanja
/
nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo
/
nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo
8.
publ.
kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost:
mleko je nosilec vitamina D
/
geni so nosilci dednih lastnosti
9.
publ.
kdor ima kaj na sebi, v sebi in lahko povzroča, da to dobi (še) kdo
drug:
tudi ptiči so nosilci različnih bolezni
/
nosilec bacilov
bacilonosec
10.
podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na
podpore:
okrepiti, podreti nosilec
;
stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih
;
jekleni, leseni, železobetonski nosilec
;
prečni, vzdolžni nosilec
11.
publ.
vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje
določenega orožja:
nosilec nuklearnega orožja
/
podvodni in nadvodni nosilci raket
♦
elektr.
nosilec
daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja
;
fin.
stroškovni nosilec
proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so
nanjo razdeljeni
;
fot.
nosilec emulzije
podlaga, na katero je nanesena emulzija
;
gled.
nosilec kulis
priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra
;
grad.
ločni nosilec
v obliki loka
;
mostni nosilec
del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike
;
palični nosilec
sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike
;
jezikosl.
v trpnem stavku je osebek nosilec stanja
;
v češčini je nosilec naglasa prvi zlog
;
polit.
nosilec kandidatne liste
kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da
postane poslanec določene stranke
;
rač.
nosilec podatkov, zvoka
priprava, ki omogoča zapisovanje, shranjevanje podatkov, zvoka;
naprava, ki ima vgrajeno tako pripravo
;
strojn.
nosilec
navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega
delujejo sile, zlasti pravokotno
;
šport.
nosilec oranžnega, rumenega pasu
nosílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora:
prišel je z nosilnim drogom na rami
;
nosilna mreža
/
nosilni mehanizem
2.
teh.
ki prenaša obtežbo na podpore:
nosilni element, steber
;
nosilna konstrukcija
;
nosilen in nošen
/
nosilni strop, zid
/
nosilni del pluga
3.
publ.
glavni
,
najpomembnejši
:
nosilni izraz, prizor drame
;
nosilne barve, linije
●
nar. gorenjsko
(nosilna) rjuha
večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje
♦
aer.
nosilna ploskev, površina letala
ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo
letalo v zraku
;
elektr.
nosilni val
elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke
frekvence
;
fot.,
tisk.
nosilna folija
folija, na katero je nanesena določena snov
;
geol.
nosilna sila reke
sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi
;
grad.
nosilni lok
;
nosilna plast vozišča
trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja
;
nosilna plast, tla
plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju
;
ptt
kabelska (nosilna) vrv
na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni
kabel
;
teh.
nosilna raketa
raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen
tir, mesto
;
nosilna vrv
vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola
nosílka
-e
[
nosiu̯ka
in
nosilka
]
ž
(
ȋ
)
navadno z rodilnikom
1.
ženska, ki drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanjo,
in hodi:
nosilka kipa, zastave
/
zidarjem sta nosilki komaj nanosili dovolj opeke
/
nosilka štafetne palice
2.
ženska, ki dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja:
že na univerzi je bila nosilka naprednih idej, nazorov
/
revija je kmalu postala nosilka nove umetnostne smeri
//
ženska, ki z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa:
ženske so najpogostejše nosilke pedagoške dejavnosti
/
ona ni le nosilka svoje zgodbe, temveč osrednja oseba romana
3.
knjiž.
ženska, ki dela, da je kdo deležen česa:
ta ženska je nosilka nesreče
/
ekspr.:
take misli so nosilke smrti
;
lastovke so nosilke sreče
napovedovalke, oznanjevalke
4.
ženska, ki ji je kaj priznano, dano:
nosilka obrtnega dovoljenja, stanovanjske pravice
/
nosilka zlate medalje
5.
publ.
ženska, ki ima kaj na sebi, v sebi in lahko povzroča, da to dobi (še)
kdo drug:
ona je nosilka bolezni
/
tudi opice so nosilke nekaterih virusov
6.
publ.
kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost:
celica je nosilka življenja
7.
publ.
kar ustvarja, opredeljuje kaj:
v njenem slikarstvu je barva nosilka izraza
/
podoba je nosilka ideje
8.
kar kaj nosi, drži:
okoli vratu zavezana ruta je dobra nosilka poškodovane roke
/
kar je kupila, je zložila v papirnato nosilko
9.
mn.,
knjiž.
nosila
:
ponesrečenca so položili na nosilke
/
platnene nosilke
10.
knjiž.,
v zvezi
nosilka letal
letalonosilka
:
pristanišču se bliža nosilka letal
♦
teh.
raketa nosilka
raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen
tir, mesto
;
(vrv) nosilka
vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola
nosílnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
priprava s sedežem, ležiščem za nošenje, prenašanje pomembnih oseb,
žensk:
nesti na nosilnici, v nosilnici
;
papež je stopil z nosilnice
;
rimske, vzhodnjaške nosilnice
/
odprta, pokrita nosilnica
2.
knjiž.
nosila
:
dvigniti nosilnico z ranjencem
;
zasilna nosilnica
3.
nar. gorenjsko
večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje:
zavezala je nosilnico in si jo dala na glavo
/
rjuha nosilnica
nosílničar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
kdor nosi nosilnico:
nosilničarji so spet vzdignili nosilnico
;
kuliji in nosilničarji
2.
knjiž.
nosilec
,
nosač
:
nosilničarji z ranjenci
nosílnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost vozila, naprave glede na največjo dovoljeno, mogočo težo,
obremenitev:
ta ladja ima nosilnost pet tisoč ton
;
nosilnost kamiona, žerjava
/
naše pomorsko podjetje razpolaga z dvesto tisoč tonami nosilnosti
♦
grad.
nosilnost mostu
;
nosilnost tal
nosílo
-a
s
(
í
)
nav. mn.
priprava za nošenje, prenašanje bolnikov, ranjencev:
iz dveh drogov in odeje so naredili nosila
;
položiti ponesrečenca na nosila
/
sanitetna, zložljiva nosila
//
priprava za nošenje, prenašanje tovora sploh:
vso opeko so prenesli z nosili
●
zastar.
stopiti v nosila
v nosilnico
nosítelj
-a
m
(
ȋ
)
publ.
nosilec
:
nositelj štafetne palice
/
nositelji srednjeveške kulture so bili menihi
/
nositelj akcije je zavod za spomeniško varstvo
/
prepričljiva igra nositelja glavne vloge
glavnega igralca
nosíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
publ.
nosilka
:
nositeljica zastave
/
nositeljica visokega odlikovanja
/
ta organizacija je postala nositeljica skupnega boja
nosíti
nósim
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in
(večkrat) hoditi:
nositi kovček
;
nositi opeko, vreče
;
nositi ranjenca
;
nositi na glavi, v rokah
;
nositi v košari, s škafom
;
težko nositi
/
konj ga je nosil v galop
//
tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom:
nositi kamenje v jarek
;
nositi očetu malico
;
nosil mu je šivat
;
nositi prodajat
;
natakar mu nosi zajtrk v sobo
;
nositi (solato) na trg, naprodaj
/
nositi denar v banko
/
pog.
kdo vam nosi kruh
kupuje in prinaša
;
nositi mleko po hišah
raznašati
2.
navadno s prislovnim določilom
povzročati
:
a)
da se kaj premika zlasti po vodi, zraku:
tok je nosil čoln na odprto morje
;
brezoseb.
dim je nosilo proti zahodu
;
veter nosi pesek, prah, smrad
;
ekspr.
dva voza sta jih nosila v mesto
na dveh vozovih so se peljali
b)
da kaj prihaja kam:
veter jim nosi dež v obraz, prah v oči
/
ekspr.
vozila je na ovinku nosilo s ceste
zanašalo
3.
nav. ekspr.
iti h komu z namenom povedati mu kaj:
nosim vam vesele novice
/
nositi novice po vasi
pripovedovati, razširjati
4.
ekspr.,
s prislovnim določilom
povzročati, da kdo kod hodi, se premika:
nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj
;
radovednost je nosila množico po trgu
;
pren.
domišljija ga je nosila od prizora do prizora
//
povzročati bivanje, zadrževanje koga kje:
vojna jih je nosila po raznih bojiščih
/
kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli
;
kaj pa tebe nosi po naših krajih
5.
s prislovnim določilom
delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto:
bolnik je s težavo nosil hrano v usta
/
publ.
v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode
premika
6.
knjiž.
povzročati, da je kdo deležen česa;
prinašati
:
trdili so, da jim nosijo kulturo
;
tako življenje nosi ljudem mir, srečo
;
to nosi vsemu smrt
/
taka burja nosi ladjam brodolome
7.
publ.
bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost:
naše akcije ne sme nositi naključje
;
te sile nosijo zgodovinski razvoj
/
čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo
;
revijo nosi mlajši rod
vodi, usmerja
8.
z oslabljenim pomenom
izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava:
nositi nove čevlje, hlače
;
nositi lasuljo
;
že dve leti nosi isto obleko
;
nositi odlikovanje, prstan
;
nositi orožje, revolver
/
nositi očala, slušni aparat
/
ta konj še ni nosil sedla
ga še niso jahali
9.
z oslabljenim pomenom,
s prislovnim določilom
izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga:
nositi denar pri sebi
;
nositi ključe s seboj
/
osebno izkaznico je treba nositi s seboj
10.
z oslabljenim pomenom
izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo;
imeti
:
nositi brado, brke, dolge lase
/
steklenica nosi tujo etiketo
;
vejice nosijo dolge trne
;
pismo nosi njegov podpis
;
pošiljka nosi žig mariborske pošte
/
publ.:
življenje v mestih nosi evropski pečat
;
podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
11.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
tiho je nosila svojo bolečino, žalost
;
v srcu nosi nemir
;
nositi v očeh obup, smeh
/
to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi
/
situacija nosi v sebi številne nevarnosti
/
vsak nosi odgovornost za svoje delo
je odgovoren
;
naredi tako, ampak posledice boš nosil sam
čutil, trpel
12.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka:
to že dolgo nosim v glavi
;
že tedaj je nosil v sebi idejo romana
;
v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici
;
to misel je že dolgo nosil s seboj
13.
ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile:
steblo nosi bujen cvet
;
snega je toliko, da ga strehe težko nosijo
/
oporniki nosijo most
//
s prislovnim določilom
ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh:
nositi klobuk postrani
;
roke nosi navadno v žepu
;
ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi
/
hermelin nosi telo tik ob tleh
hodi, se premika s telesom tik ob tleh
14.
imeti plod v telesu:
koliko časa nosi medvedka, ženska
;
ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan
/
knjiž.
povedala je možu, da nosi tretjega otroka
;
vznes.
ona nosi otroka pod srcem
je noseča
●
ekspr.
tedaj so jih začeli dogodki nositi
niso več obvladovali, usmerjali dogodkov
;
ekspr.
kmetija slabo nosi
daje, prinaša majhno korist
;
kokoši spet nosijo
nesejo
;
luna ga nosi
je mesečnik
;
ekspr.
že spet jo luna nosi
je zmedena, neuravnovešena
;
ali pri vas Miklavž nosi
v krščanskem okolju
ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke
;
ekspr.
noge ga več ne nosijo
ne more več hoditi
;
ekspr.
šel je, kamor so ga noge nosile
brez naprej določenega cilja
;
zastar.
tako daleč ne nosi nobena puška
ne nese
;
ekspr.
ni vreden, da ga zemlja nosi
slab, ničvreden je
;
ekspr.
revež je, odkar ga zemlja nosi
odkar živi
;
pog.
nositi blato v hišo
prihajati z blatnimi čevlji
;
pog.,
ekspr.
nositi glavo v torbi
biti v neprestani življenjski nevarnosti
;
pog.,
ekspr.
nositi glavo, kožo naprodaj
izpostavljati se smrtnim nevarnostim
;
nositi glavo pokonci
biti ponosen, samozavesten
;
ekspr.
vse, kar nosi hlače, mora pod orožje
vsi (odrasli) moški
;
iron.
v tej družini pa žena hlače nosi
odloča, ukazuje
;
fantek nosi očetovo ime
ima ime, se imenuje po očetu
;
jezikosl. žarg.
naglas nosi drugi zlog
naglas je na drugem zlogu
;
pog.,
ekspr.
na hrbtu nosim že sedmi križ
star sem že sedemdeset let
;
publ.
geni nosijo dedne lastnosti
imajo in prenašajo
;
ekspr.
visoko nosi nos
je domišljav, ošaben
;
ekspr.
že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo
je pri vojakih
;
knjiž.
griček nosi razvaline
na vrhu grička so razvaline
;
ekspr.
on nosi roge
njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi
;
publ.
stroške selitve nosi podjetje
plača, poravna
;
ekspr.
glavno težo dela nosita kolegici
največ dela, najtežje delo opravljata
;
star.
vodo v Savo nositi
opravljati nepotrebno, nekoristno delo
;
ekspr.
nositi zastavo, zvonec
biti prvi, zlasti v slabem
;
ekspr.
vse mu nosi na nos, na ušesa
pripoveduje, kar ne bi smel
;
star.
saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli
na zunaj se ne vidi
;
ekspr.
nositi srce na dlani
vedno očitno kazati svoja čustva
;
pog.,
ekspr.
nositi kaj samo na jeziku
govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače
;
ekspr.
srca ni ravno na jeziku nosil
svojih čustev ni hitro zaupal
;
ekspr.
zmeraj so ga na rokah nosili
zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega
;
pog.,
ekspr.
nositi koga po zobeh
obrekovati, opravljati ga
;
ekspr.
to dekle je že eno leto nosil v srcu
je bil vanjo zaljubljen
;
tekel je, kolikor so ga noge nosile
kolikor hitro je mogel
;
lažje bi ga nosil kot poslušal
zelo neprijeten, nadležen je
;
ekspr.
nosi vas vrag, kako ste sitni
izraža močno jezo, nejevoljo
;
preg.
dokler prosi, zlata usta nosi
dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
nosíti se
s prislovnim določilom
1.
ekspr.
ponosno, samozavestno hoditi, stopati:
poglej jo, kako se nosi
;
dekle se je nosilo mimo gruče fantov
;
nosi se pokonci
;
nosi se kot pav, kot sveča
/
po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
2.
knjiž.
premikati se, gibati se:
voda se je nosila čez kamenje
;
po dolini se še nosi megla
;
hlapi se nosijo kvišku
/
ptiči se nosijo po vejah
skačejo
//
širiti se, razširjati se:
skozi mrak se nosi pesem flavte
3.
ekspr.
vesti se, obnašati se:
čudno, domače, ošabno se nosi
;
nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko
/
ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne
bila ponosna, domišljava
4.
biti oblečen, oblačiti se:
hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
5.
biti trpežen in se ne mečkati:
to blago se je zelo dobro nosilo
/
kako se nosi tak pulover
●
star.
dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi
znaša
nosèč
-éča -e
1.
knjiž.
deležnik od nositi:
noseč težko breme, se je zgrudil
;
lepo vreme noseči veter
2.
navadno v ženskem spolu
ki ima v telesu plod:
noseča ženska
;
žena je že štiri mesece noseča
/
bila je noseča s poročenim moškim
;
sam.:
prehrana nosečih
nóšen
-a -o:
knjiž.
dež, nošen od vetra
♦
šport.
nošena žoga
pri igrah z žogo
odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot
je dovoljeno
nosljáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor noslja:
nosljač nima čistega glasu
2.
zastar.
njuhalec
:
nosljači in čikarji
nosljánec
-nca
m
(
á
)
tobak za njuhanje:
vzel je ščepec nosljanca
nosljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od nosljati:
spoznali so ga po značilnem nosljanju
/
nosljanje tobaka
nosljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino:
težko ga je razumeti, ker noslja
;
nalahno noslja
/
kadar govori, noslja
2.
zastar.
njuhati
:
nosljati tobak
nosljajóč
-a -e:
nosljajoče govorjenje
nosljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki (rad) noslja:
sprejel ga je nosljav šef
/
nosljav glas
nosljávo
prisl.
:
nosljavo peti
nosljávec
-vca
m
(
ȃ
)
kdor noslja:
nerazločno govorjenje nosljavcev
nosljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da nositi:
tovor je lahko nosljiv
/
obleka je poceni in nosljiva
nósnica
1
-e
ž
(
ọ̑
)
anat.
parna kost nosu:
čelnica in nosnici
nosníca
2
-e
ž
(
í
)
nav. mn.
parna (zunanja) nosna odprtina zlasti pri človeku:
ima ozke, široke nosnice
/
udariti konja po nosnicah
po nozdrvih
//
del nosu, ki tvori to odprtino:
zatisniti si nosnice
nósnik
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.
glas, ki nastane, ko gre zračni tok tudi skozi nosno votlino:
nosnika m, n
nósniški
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od nosnik:
nosniški samoglasniki
nôsnost
-i
ž
(
ó
)
1.
star.
nosečnost
:
šesti mesec nosnosti
/
govori se o njeni nosnosti s sosedom
2.
knjiž.
nosilnost
:
zaradi tega se je nosnost ladje zmanjšala
nosoróg
-a
m
(
ọ̑
)
velika žival z zelo debelo kožo in enim ali dvema izrastkoma na glavi:
povodni konji in nosorogi
♦
pal.
dlakavi nosorog
izumrli sesalec z dvema izrastkoma na glavi iz mlajše ledene dobe
;
zool.
afriški ozkousti nosorog
z dvema izrastkoma na glavi, živeč v Afriki, Diceros bicornis
nosoróžec
-žca
m
(
ọ̑
)
nosorog
:
zagledali so velikega nosorožca
♦
zool.
hrošč, katerega samec ima rožiček na glavi, Oryctes nasicornis
nostálgičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na nostalgijo:
obhajale so ga nostalgične misli
/
nostalgična pesem
otožna
nostálgično
prisl.
:
nostalgično se spominja tistih časov
nostalgíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
1.
hrepenenje po domu, domovini;
domotožje
:
v tujini ga je mučila nostalgija
/
nostalgija po domačem kraju
2.
močna, otožna želja po tem, kar je osebek v preteklosti čutil, imel:
nostalgija po miru, za preteklimi časi
/
tistih let se je spominjal z nostalgijo
nostálgik
-a
m
(
á
)
kdor ima močno, otožno željo po tem, kar je v preteklosti čutil, imel:
večni nostalgik
;
nostalgiki pogosto tarnajo, da je bilo nekoč lepše kot danes
nóstok
-a
m
(
ọ̑
)
bot.
nitasta modro zelena alga z zdrizastim ovojem, Nostoc:
nostrificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
šol.
pridobiti potrdilo o veljavnosti izobrazbe, potrdila o izobrazbi,
pridobljenih v tuji državi:
ni mogel nostrificirati doktorata, spričevala
;
uspešno nostrificirati diplomo
/
potrdil o svoji izobrazbi še ni nostrificirala na domači fakulteti
//
potrditi veljavnost izobrazbe, potrdila o izobrazbi, pridobljenih v
tuji državi:
spričevala o izobrazbi nostrificirajo ustrezni visokošolski zavodi
2.
ratificirati
:
nostrificirati meddržavni sporazum
nostrificíran
-a -o:
nostrificirana diploma
;
nostrificirane mednarodne pogodbe
;
nostrificirana srednješolska spričevala
nostrifikácija
-e
ž
(
á
)
šol.
potrditev veljavnosti izobrazbe, potrdila o izobrazbi, pridobljenih v
tuji državi:
odločba, zakon o nostrifikaciji
;
ovire, težave, zapleti pri nostrifikaciji
;
postopek, prošnja, vloga za nostrifikacijo diplome, doktorata,
spričevala
nostrifikacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na nostrifikacijo:
nostrifikacijski izpit
;
nostrifikacijska komisija
/
nostrifikacijski postopek
nostrómo
-a
m
(
ọ̑
)
navt. žarg.
vodja krova:
nostromo je naročil mornarjem prepleskati steno
nóša
-e
ž
(
ọ́
)
1.
navadno s prilastkom
oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega območja, dobe,
pripadnike kakega sloja:
delovna, praznična noša
;
nekdanja kmečka, meščanska noša
/
ljudje so domačo nošo že zdavnaj opustili
;
gorenjska, vzhodnoalpska nemška noša
/
ljudska noša
;
narodna noša
//
ekspr.
kdor je oblečen v narodno nošo:
na čelu sprevoda je šlo deset narodnih noš
2.
zastar.
v določenem času uveljavljeni kroji oblačil, obutve, vzorci blaga,
modni dodatki;
moda
:
ženske je zlasti zanimalo, kakšna je najnovejša noša
/
pariška noša
3.
knjiž.
nošenje
:
noša tovora
/
noša kape ali rute je obvezna
nóšenje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od nositi:
nošenje brente, nahrbtnika
;
nošenje ranjencev
/
nošenje očal, rokavic
;
imeti dovoljenje za nošenje orožja
●
nar. vzhodno
bila je v nošenju
bila je noseča
nôšnja
in
nóšnja -e
ž
(
ó; ọ́
)
1.
glagolnik od nositi:
nošnja ranjencev
/
za nošnjo so najeli nekaj domačinov
/
nošnja klobuka, očal
;
tkanina je praktična za pranje in za nošnjo
2.
star.,
navadno s prilastkom
oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega območja, dobe,
pripadnike kakega sloja;
noša
:
nekdanja kmečka, študentovska nošnja
;
nošnje Indijcev, Kitajcev
/
za pusta je imel norčevsko nošnjo
3.
knjiž.
nosečnost
,
brejost
:
doba nošnje
●
nar. vzhodno
njegova žena je v nošnji
je noseča
nót
prisl.
(
ọ̑
)
pog.
noter
:
hoditi not in ven
nóta
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
znak za ton:
brati, poznati note
;
note kvadratne, okrogle oblike
;
besedilo in note
/
igrati, peti po notah
//
ton, ki ga tak znak zaznamuje:
še enkrat je zaigral isto noto
;
glavna, visoka nota
;
pren.
to spoznanje je končna nota romana
●
ekspr.
natepel ga bo po notah
zelo
;
vse gre kakor po notah
uspešno, brez zapletljajev
2.
mn.
knjiga, zvezek s tiskanimi ali pisanimi glasbenimi deli:
odpreti note
;
stojalo za note
3.
ed.,
publ.,
s prilastkom
značilnosti
,
posebnosti
:
všeč so mu pesmi s cigansko noto
/
za film je značilna močna osebna nota
/
posebno, značilno noto daje kraju bližina meje
/
z oslabljenim pomenom:
v pesmi je čutiti domoljubno, elegično noto
;
moška, trda nota je zazvenela v njegovem glasu
;
ta barva daje prostoru veselo noto
4.
polit.
uradno pisno sporočilo ene vlade, države drugi:
izročiti, zavrniti noto
/
protestna nota
;
verbalna nota
ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema
vsebino izjave
/
diplomatska nota
5.
zastar.
dopis
,
sporočilo
:
pisar je napisal noto rimskemu trgovcu
6.
zastar.
bankovec
:
nota za tisoč frankov
nótabéne
in
nóta béne
medm.
(
ọ̑-ẹ̑
)
knjiž.
opozarja na trditev v dostavku;
pomni
,
ne pozabi
:
notabene: zvečer me ne čakaj
;
sam.:
pripisal je notabene [NB]
notácija
-e
ž
(
á
)
1.
sistem znakov za zapisovanje glasbe:
moderni skladatelji uvajajo nove notacije
/
glasbena notacija
//
kar je zapisano s takimi znaki:
pri rogu zvenijo toni lahko nad notacijo, pod notacijo
2.
tržna cena česa na borzi:
notacija kavčuka je visoka
/
brati notacije v ceniku
♦
glasb.
kvadratna notacija
na štirih črtah z notami kvadratne oblike, značilna zlasti za
koral
;
menzuralna notacija
od 13. do 16. stoletja, ki zaznamuje trajanje tonov
;
šah.
notacija
sistem znakov za zapisovanje (šahovskih) potez, partij
notár
-ja
m
(
ā
)
kdor poklicno sestavlja pravne listine z uradno veljavnostjo, izdaja
potrdila, overovlja podpise, prepise:
iti k notarju
;
napisali so ženitovanjsko pismo pri notarju
;
odvetnik in notar
♦
rel.
duhovnik cerkvenega sodišča, škofijskega urada, ki sestavlja,
podpisuje pravne listine z uradno veljavnostjo
notariát
-a
m
(
ȃ
)
1.
javna služba notarske dejavnosti:
odpraviti, uvesti notariat
;
opravljati notariat
;
razvoj, reforme notariata
;
vloga notariata
;
predpisi, zakoni o notariatu
;
odvetništvo in notariat
/
zgodovina notariata
/
odločiti se za notariat
notarski poklic
2.
notarski urad:
v kraju sta bila sodišče in notariat
;
pristojnosti notariatov
;
prostori notariata
notárijuš
-a
m
(
á
)
v Prekmurju,
nekdaj
kdor vodi administrativne, finančne posle več občin:
notárka
-e
ž
(
ā
)
1.
ženska, ki poklicno sestavlja pravne listine z uradno veljavnostjo,
izdaja potrdila, overovlja podpise, prepise:
notarka je bila imenovana na podlagi predloga notarske zbornice
;
overiti podpis pri notarki
;
pisarna notarke
;
odvetnica in notarka
2.
star.
notarjeva žena:
jezikava notarka
;
dacarka in notarka
notárski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na notarje:
notarska pisarna
/
notarski kandidat
;
opravljati notarski poklic
/
notarska listina, oporoka
notebook
-a
[
nôu̯dbuk
]
m
(
ȏ
)
majhen, lahek prenosni računalnik;
notesnik
:
notebook je pred nakupom preizkusil s tipkanjem besedila
;
podatki na notebooku
;
etui, torba za notebook
nóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na nota 1, 2:
a)
notni zapis pesmi
/
notni sistem
;
notna pisava
b)
notni razpon njihovih ljudskih pesmi je majhen
c)
notna stojala
/
notna založba
/
notni material
♦
glasb.
notni papir
papir s tiskanim notnim črtovjem
;
notna glavica
polni ali prazni krožec kot del note
;
notna vrednost
vrednost trajanja note
;
notno črtovje
skupina petih vzporednih črt za pisanje not
nóter
prisl.
(
ọ̄
)
1.
izraža premikanje ali usmerjenost v zaprt prostor;
ant.
ven
:
gledati, spustiti, vabiti noter
;
stopite noter
;
elipt.
hiša je zaprta, ne morem noter
;
soba je odprta in ljudje hodijo ven in noter
/
kot povelje
trebuh noter, prsi ven
/
vrata se odpirajo na noter
navznoter
;
ropotijo smo znesli tja noter
/
pog.
potica je dobra, noter sem dala orehe
v nadev
●
nižje pog.
ne govori preveč, ta bi te še noter dal
pisal o tebi v časopisu
;
star.
mrzla jesen noter gre
se približuje
;
pog.
šli smo že noter v zimo
bližala se je zima
;
ekspr.
pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven
ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
;
nižje pog.
pasti noter
priti v neprijeten, kočljiv položaj
;
nižje pog.
zamujeno noter prinesti
nadomestiti
;
pog.
noter pride manj, kot je stroškov
dohodkov je manj
;
pog.
s svojim jezikom te bo še spravila noter
v zapor, ječo
//
v medmetni rabi
izraža poziv za vstop:
fantje, le noter, noter
/
na trkanje se oglasi iz sobe: noter
naprej
2.
pog.,
navadno v zvezi z
do, v
prav
,
čisto
:
gozd sega noter do jezera
;
igrati noter do jutra
/
sejati noter v noč
;
iti daleč noter v Rusijo
3.
zastar.
notri
:
noter jo peče
nótes
-a
m
,
v prvem pomenu tudi
nótez -a
(
ọ̑
)
1.
zvezek za zapiske, navadno manjši;
beležnica
,
beležka
:
vzeti notes iz žepa
;
telefonsko številko si je zapisal v notes
;
učiteljev notes za ocene
2.
majhen, lahek prenosni računalnik:
procesor, programi za notes
/
notes z vgrajenimi baterijami, ventilatorjem
nótesnik
-a
m
(
ọ̑
)
majhen, lahek prenosni računalnik:
poslovni notesnik
;
serija notesnikov
;
zanimanje za notesnike narašča, saj so dovolj zmogljivi
notíca
-e
ž
(
í
)
1.
kratko poročilo, sporočilo, navadno v časopisu:
objaviti, prebrati notico
;
članki in notice
/
časopisna notica
;
kratka notica
2.
kratek zapis, pojasnilo, navadno v knjigi:
uvodna študija in biografska notica
/
notica pod črto
notificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
polit.
uradno sporočiti drugi državi pravno dejstvo, zahtevo mednarodnega
pomena:
notificirati spremembo šefa države
/
notificirati pomorsko blokado
♦
fin.
notificirati akreditiv
obvestiti uporabnika akreditiva, da je banka prevzela akreditivno
obveznost
notíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od notirati:
notiranje predavanja
/
notiranje melodije
/
notiranje delnic
notírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
na kratko zapisovati:
notirati govor
;
notirati si glavne točke
2.
glasb.
zapisovati z znaki notnega sistema:
notirati melodijo
3.
nepreh.
imeti določeno tržno ceno;
kotirati
:
nizko, visoko notirati
/
koliko notira dolar
;
pren.,
knjiž.
ta film visoko notira
//
imeti možnost trgovanja na borzi:
te delnice lahko notirajo
♦
filat.
notirati znamke
določati, objavljati ceno znamk na tržišču
notíran
-a -o:
notiran in aleatoričen glasbeni zapis
notografírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
glasb.
prepisovati glasbeno delo za tisk, razmnoževanje:
simfonijo je dobro notografiral
/
notografirati pesmarico
notóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
notoričen
:
notoren lažnivec
/
notorne resnice
♦
pravn.
notorna dejstva
nekdaj
splošno znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati
notóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
splošno znan zaradi slabih lastnosti, značilnosti:
notoričen ženskar
/
notorična četrt za prostitucijo
razvpita, zloglasna
♦
med.
notorični pijanec
kdor je stalno bolezensko nagnjen k uživanju alkoholnih pijač
//
splošno znan sploh:
potrdil je svojo notorično nadarjenost za glasbo
;
stvar je dovolj notorična, zato je ne bomo podrobneje navajali
/
ekspr.
njegova solidnost je prav notorična
notórično
prisl.
:
notorično duhovit pisatelj
nótranje...
tudi
notránje...
prvi del zloženk
(
ọ́; ȃ
)
nanašajoč se na notranji:
notranjepolitičen, notranjetrgovinski
nótranjeavstríjski
tudi
notránjeavstríjski -a -o
prid.
(
ọ́-ȋ; ȃ-ȋ
)
nekdaj
nanašajoč se na južni del habsburškega ozemlja, katerega jedro so
tvorile Štajerska, Koroška in Kranjska:
notranjeavstrijske dežele
♦
zgod.
notranjeavstrijska dvorna komora
nótranjepártijski
tudi
notránjepártijski -a -o
prid.
(
ọ́-á; ȃ-á
)
v socializmu
nanašajoč se na notranje zadeve partije:
premagovati notranjepartijske krize
/
notranjepartijsko delo
nótranjepolítičen
tudi
notránjepolítičen -čna -o
prid.
(
ọ́-í; ȃ-í
)
nanašajoč se na notranjo politiko:
notranjepolitična kriza v Franciji
;
razvoj notranjepolitične situacije
/
notranjepolitični komentar
;
notranjepolitična rubrika v časopisu
nótranji
tudi
notránji -a -e
prid.
(
ọ́; ȃ
)
1.
ki je znotraj kake celote:
notranji del sadeža
;
notranje plasti
;
usedlina na notranji strani soda
/
notranji premer cevi
;
notranji žep suknjiča
/
notranja oprema
;
notranje dvorišče
/
notranji dražljaji
/
Notranje Gorice
2.
ki je bližje sredinski ravnini telesa:
notranja stran lakta, stegna
/
notranja stran roke
3.
ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja:
notranji poštni promet
;
notranji transport
;
zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo
/
notranja kolonizacija
/
izdelovati za notranje tržišče
//
nanašajoč se na določeno organizirano skupnost:
notranji položaj v državi
;
reševati notranje probleme
;
notranja razdelitev dela
;
notranja družbena nasprotja
/
notranja disciplina
;
notranja obvestila
/
notranji nasprotniki
/
notranja politika
;
tajništvo za notranje zadeve
;
publ.
vmešavanje v notranje zadeve države
/
v nekaterih državah
minister za notranje zadeve
//
ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju:
notranji in zunanji sodelavci inštituta
/
notranja učenka
nekdaj
učenka, ki stanuje v internatu svoje šole
4.
nanašajoč se na človekovo duševnost:
doživljati notranje boje
;
notranji nemir
;
notranja izčrpanost, napetost
;
notranja rast glavnega junaka
;
notranje ravnovesje
/
njegovo notranje življenje
/
knjiž.
očitajoč notranji glas
;
notranji svet otroka
;
človek brez notranjega žara
;
publ.
notranja dimenzija človeka
/
notranja svoboda
5.
ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini:
opraviti notranji pregled
/
notranje bolezni
6.
ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del:
notranji pomen pesmi
;
spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika
;
notranja protislovja kapitalizma
♦
anat.
notranji organi
organi v prsni in trebušni votlini
;
žleza z notranjim izločanjem
žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo
;
notranje uho
del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami
;
biol.
notranji zajedavec
zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja
;
notranje dihanje
razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se
sprošča energija
;
notranje izločanje
izločanje neposredno v kri ali mezgo
;
ekon.
notranja konkurenca
konkurenti iz domače države, z določenega ožjega območja
;
notranje rezerve
neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za
zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov
;
fiz.
notranja energija
energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in
ki se ne da v celoti spremeniti v delo
;
geom.
notranji kot
kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji
stranici ali dve sosednji stranski ploskvi
;
jezikosl.
notranji predmet
predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar
;
lit.
notranji monolog
pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da
jih ta govori
;
notranja rima
rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza
;
med.
notranja krvavitev
krvavitev notranjih organov
;
zdravilo za notranjo uporabo
zdravilo, ki se zaužije
;
pravn.
notranje morske vode
del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in
sklenjenimi bližnjimi otočji
;
notranje morje
zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada
obala
;
strojn.
motor z notranjim zgorevanjem
motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem
nótranje
tudi
notránje
prisl.
:
svoboda jih je notranje dvigala in oblikovala
;
notranje miren človek
;
notranje razgibana akcija drame
;
notranje zakonit proces
;
sam.:
harmonija notranjega in zunanjega
nótranjica
tudi
notránjica -e
ž
(
ọ́; ȃ
)
anat.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
žleza z notranjim izločanjem:
žleze notranjice slabo delujejo
●
star.
notranjica ga lomi
božjast
nótranjik
tudi
notránjik -a
m
(
ọ́; ȃ
)
obrt.
del podplata iz tršega materiala, na katerega se pritrdi zgornji del
čevlja:
usnje za notranjike
nótranjost
in
notránjost -i
ž
(
ọ́; ȃ
)
1.
prostor, ki je znotraj česa:
odšel je v notranjost hiše
;
temperatura v notranjosti rudnika
//
notranji, osrednji del česa:
trhla notranjost stebra
;
sile v notranjosti zemlje
/
poznavanje notranjosti stvari
bistva
2.
ozemlje, oddaljeno od morske obale, (državne) meje:
odpotovati v notranjost
;
padavine bodo predvsem v notranjosti države
3.
čustveno-moralna stran človeka:
njegova notranjost se temu upira
;
nemir v globini njegove notranjosti
;
on je bogat v svoji notranjosti
nótranjski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na Notranjce ali Notranjsko:
notranjske vasi
;
star.
mahniti jo na notranjsko stran
na Notranjsko
/
notranjsko narečje
nótranjščina
1
-e
ž
(
ọ́
)
notranjsko narečje:
govoriti v notranjščini
notránjščina
2
in
nótranjščina -e
ž
(
ȃ; ọ́
)
1.
prostor, ki je znotraj česa:
notranjščina cerkve
;
notranjščina ladje
/
notranjščina aparata
2.
ozemlje, oddaljeno od morske obale, (državne) meje;
notranjost
:
kraji v notranjščini dežele
3.
čustveno-moralna stran človeka;
notranjost
:
boji v njegovi notranjščini
nótri
prisl.
(
ọ̄
)
1.
izraža stanje ali položaj v zaprtem prostoru;
ant.
zunaj
1
:
pismo je prišlo, pa ne vem, kaj je notri
;
ostali smo zunaj, notri je zadušno
;
bila je v zaporu in je notri umrla
/
tu notri me boli
;
ekspr.
koča je daleč notri v gozdu
●
pog.
zdaj sem pa notri
v neprijetnem, kočljivem položaju
;
pog.
bil je več let notri
v zaporu, ječi
;
pog.
nekaj notri mi pravi, da ga ne bom več videl
slutim, zdi se mi
2.
pog.,
v zvezi z
iz
prav
,
čisto
:
volkovi so prihajali notri iz kočevskih gozdov
3.
zastar.
noter
:
naj gre notri
notrína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
notranjost
:
odšel je v notrino poslopja
/
glas, ki je prihajal iz notrine mogočnega trupa
/
vso notrino nahrbtnika so mu zaplenili
stvari, ki jih je imel v nahrbtniku
/
prebivalci iz notrine dežele
/
ta misel mu je razburila notrino
noumenálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
filoz.
nanašajoč se na stvar, kakršna je sama po sebi:
noumenalna stvarnost
/
noumenalni svet
po Kantu
svet, ki je ne glede na izkustvo nespoznaven
nouveau riche
-- --
[
nuvó ríš
]
m
(
ọ̑, ȋ
)
družbeni sloj, ki je obogatel pred kratkim in na hiter način:
s stereotipno podobo nouveau riche je dajal vtis, da je prišel iz
nekega drugega okolja
;
v prid. rabi:
nouveau riche privatnik
nòv
nôva -o
stil.
-ó
prid.
, novêjši
(
ȍ ó
)
1.
nedavno nastal, narejen, ustvarjen;
ant.
star
2
:
nova cesta, hiša
;
zgraditi novo tovarno
;
odpreti novo trgovino
/
dobiti v oceno nove knjige
/
nastanek novih držav
;
ime novega podjetja
/
jedli so nov(i) krompirček
;
novo vino
/
zapadlo je meter novega snega
/
Novo mesto
//
ki se bo ali se je pred kratkim začel:
nov dan
;
nova sezona
;
novo šolsko leto
/
lokacija za nove gradnje
/
ekspr.
odvedel jo je na svoj novi dom
2.
ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi:
ima nove čevlje
;
pero je še novo
;
tovarniško nov avtomobil
;
njegova obleka je kot nova
/
veljavnost novega zakona
3.
do nedavnega neznan, neodkrit:
novi pojavi
;
nov vir energije
;
odkrili so nov virus
;
nova zvezda
/
nova odkritja, spoznanja
/
navajati nove dokaze
//
doslej komu neznan, nepoznan:
spoznavati nove kraje, ljudi
;
vživeti se v novo okolje
/
videl je precej novih obrazov
/
išče vedno novih dogodivščin
/
vse mu je bilo novo
neznano, nenavadno, tuje
4.
ki sledi prejšnjemu iste vrste:
nov odstavek
;
razlagati novo lekcijo
//
ki sledi prejšnjemu sploh:
preprečevati nove nerede
;
dal mu je novo priložnost
/
novo povečanje cen
ponovno
//
ki je namesto prejšnjega:
kandidati za novi odbor
;
izvoliti novega predsednika
;
ukrepi nove vlade
/
novi osnutek statuta
5.
nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo:
v pevski zbor so sprejeli nove člane
;
novi učenci, vojaki
//
ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju,
stanju:
novi direktor
;
novi meščani
/
novi doktorji znanosti
6.
ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega:
nov način izražanja
;
uveljavili so se novi odnosi
;
novi tokovi v umetnosti
;
nove metode dela
/
graditev nove, brezrazredne družbe
/
ekspr.:
postal je nov človek
;
začeti novo življenje
/
novi dinar
ob denominaciji dinarja leta 1965
v razmerju do starega 1 : 100
;
nova Jugoslavija
Jugoslavija po letu 1945
7.
zlasti v primerniku in presežniku
ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času:
povest se godi v novejšem času
;
jezikovni elementi v novejšem jeziku
;
najnovejša slovenska literatura
;
obdobje novejše zgodovine
/
upoštevati najnovejša dognanja
/
knjiž.
leta 479 nove ere
pri štetju let
našega štetja, po našem štetju
8.
ekspr.
tak kot pravi:
on je novi Cankar
●
ekspr.
oznanjati nov evangelij
popolnoma novo, nepričakovano idejo
;
knjiž.
obrniti nov list, novo stran zgodovine
začeti novo obdobje zgodovine
;
publ.
novi svet
Amerika
;
ekspr.
nov veter je zapihal
razmere so se spremenile
;
ekspr.
biti nov od nog do glave, od glave do peta
biti oblečen v nova oblačila
;
ekspr.
zdaj ga vidi v novi luči
spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil
;
ekspr.
šiba novo mašo poje
s strogo vzgojo se veliko doseže
;
šol. žarg.
nova matematika
ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971
matematika, obravnavana s stališča teorije množic
;
novo leto
čakati novo leto
bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči
;
praznovati novo leto
1. januar
;
to se je zgodilo na novo leto,
star.
na novega leta dan
1. januarja
;
obiskati za novo leto
za novoletne praznike
;
pog.
gleda kakor bik v nova vrata
zelo neumno ali začudeno
;
preg.
nova metla dobro pometa
delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo
prizadeva izboljšati delo, razmere
♦
film.
novi val
smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije
;
geol.
novi zemeljski vek
vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku
;
glasb.
novi val
rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki
izhaja iz punka, s prvinami pop glasbe
;
jezikosl.
nova beseda
beseda, ki še ni splošno uveljavljena
;
lit.
novi realizem
realistična umetnostna smer med obema vojnama
;
nova romantika
neoromantika
;
med.
nova tvorba
skupek izrojenih celic kakega tkiva
;
metal.
novo srebro
zlitina bakra, cinka in niklja
;
rel.
nova maša
prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju
;
Nova zaveza
drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu
;
um.
nova gotika
umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske
oblike, zlasti v arhitekturi
;
zgod.
novi vek
obdobje od konca 15. stoletja do danes
;
nova ekonomska politika
ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
nôvi
-a -o
sam.
:
njihov novi je zelo strog
novi šef
;
zapeli so tudi več novih
;
nič novega jim ni povedal
;
boj med starim in novim
;
na novo izvoljeni odbor
;
po novem bo drugače
/
v nagovoru
kaj bo novega;
prim.
novo...
1
nôva
-e
ž
(
ȏ
)
astron.
zvezda, katere svetloba se nenadoma zelo poveča in nato postopno
upada:
nováčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od novačiti:
a)
sodelovati pri novačenju
/
novačenje za tujsko legijo
b)
prepovedati novačenje za tovarne v Nemčiji
nováčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
nekdaj
nabirati, zbirati moške za vojaško službo, navadno s silo:
vojake so novačili med kmečkimi fanti
/
novačiti med ujetniki za tujsko legijo
2.
ekspr.
nabirati
,
zbirati
:
novačiti delavce za delo v Nemčiji
novák
-a
m
(
á
)
1.
nekdaj
moški, določen, namenjen za vojaško službo:
biriči so iskali, lovili, nabirali novake
/
vojaški novaki
2.
knjiž.
novinec
:
stari jetniki so molče opazovali novake
/
boja so se udeležili tudi novaki
/
on ni več novak v slovenskem slovstvu
začetnik
♦
zgod.
novak
v fevdalizmu
kdor se naseli na neobdelani, neizkrčeni zemlji, zlasti hribovski
novátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju;
inovator
:
tovarna ima več novatorjev
;
novatorji in racionalizatorji
2.
nav. ekspr.
kdor uvede kaj novega na področje umetnosti, mode:
pesnik je drzen novator
novátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju;
inovatorka
:
inženirka je dobila naziv novatorke
novátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na novatorje ali novatorstvo:
sklepati o novatorskih predlogih
;
racionalizatorska in novatorska dela
/
ekspr.
prijela ga je novatorska žilica
novátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
dejavnost novatorjev:
podpirati novatorstvo
;
uspehi na področju novatorstva
2.
nav. ekspr.
uvajanje novega zlasti v umetniško, literarno delo:
oblikovno novatorstvo
;
novatorstvo v pesniškem izrazu
nôvcat
-a -o
prid.
(
ȏ
)
zastar.
popolnoma nov:
bil je oblečen v novcato uniformo
/
prešteval je nove novcate desetake
nôvčanica
tudi
novčaníca -e
ž
(
ȏ; í
)
zastar.
bankovec
:
novčanica za tisoč frankov
;
sveženj novčanic
nôvčen
-čna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na novec:
novčna podoba
/
novčna kovina
/
dobiti novčno pomoč
/
novčni sistem
●
zastar.
on je novčen mož
premožen, bogat
nôvčič
-a
m
(
ō
)
1.
manjšalnica od novec:
bakreni novci in novčiči
;
novčič za en peni, pet par
2.
nekdaj
novec majhne vrednosti:
plačati, zaslužiti dvajset novčičev
nôvčičen
-čna -o
prid.
(
ō
)
ptt,
v zvezi
novčični telefonski aparat
,
nekdaj
telefonski aparat, ki začne delovati, če se spusti vanj kovanec:
nôvec
-vca
m
(
ó
)
1.
kovinski denar, zlasti star:
kovati, ponarejati novce
;
starost naselbine so določili po odkritih novcih
/
antični, srednjeveški novec
;
bakren, bronast novec
;
zlat novec
zlatnik
♦
num.
dodeliti
ali
določiti novec
ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu
;
barbariziran novec
nespreten posnetek starega grškega ali rimskega novca
;
enostranski novec
ki ima samo na eni strani vtisnjeno podobo ali napis
;
jedro novca
žlahtna kovina v novcu
2.
nav. mn.,
zastar.
denar sploh:
imeti, posoditi novce
/
kupčija mu je vrgla lepe novce
novéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
lit.
krajše pripovedno delo v prozi, navadno z nepričakovanim razpletom:
brati, pisati novelo
;
zbirka črtic in novel
/
okvirna novela
2.
pravn.
zakon o spremembah in dopolnitvah veljavnega zakona:
izdati novelo
/
novela kazenskega zakonika
novelácija
-e
ž
(
á
)
pravn.
sprememba, dopolnitev veljavnega zakona, dokumenta:
pripraviti novelacijo investicijskih programov
;
novelacija študije
;
novelacija zakona
noveléta
-e
ž
(
ẹ̑
)
lit.
novela, zlasti krajša:
napisati noveleto
♦
glasb.
daljša skladba pripovednega značaja, navadno za klavir
novélica
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od novela:
duhovita novelica
novelírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
spremeniti, dopolniti veljavni zakon:
novelirati zakon
novelíran
-a -o:
noveliran zakon
novelíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor piše novele:
je odličen novelist in romanopisec
novelístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na novelistiko:
novelistična proza
/
novelistična snov
novelístično
prisl.
:
novelistično obdelana zgodba
novelístika
-e
ž
(
í
)
lit.
literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je novela:
ukvarjati se z novelistiko
//
novelistična dela, novele:
Tavčarjeva novelistika
novelístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki piše novele:
je odlična novelistka in pesnica
novêmber
-bra
m
(
é
)
enajsti mesec v letu:
seja je bila dvanajstega novembra
;
delo je bilo dokončano v (mesecu) novembru
/
zgodilo se je (meseca) novembra
/
devetindvajseti november
v socializmu
dan republike
novêmbrski
-a -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na november:
bil je pust novembrski dan
/
novembrska številka revije
novíc
-a
m
(
ȋ
)
1.
knjiž.
redovniški pripravnik pred zaobljubo;
novinec
:
novic pri jezuitih
2.
nar. primorsko
ženin
1
:
obdarovati novica in novico
novíca
1
-e
ž
(
í
)
1.
navadno neposredno sporočilo o čem novem:
novica se je hitro razširila
;
izvedeti, objaviti, posredovati, sporočiti novico
;
dobra, slaba, vesela, žalostna novica
;
novica o nesreči
/
dnevne, zadnje novice
♦
film.
filmske novice
kratek film o najnovejših dogodkih
//
mn.,
zastar.
časopis
:
brati v novicah
/
Kmetijske in rokodelske novice
2.
nar.
novi davek, nova davščina:
ti pa zidaj nove šole, plačuj novico
(Prežihov)
novíca
2
-e
ž
(
ī
)
1.
knjiž.
redovniška pripravnica pred zaobljubo;
novinka
:
novica pri usmiljenkah
2.
nar. primorsko
nevesta
:
kupil je prstan za svojo novico
noviciát
-a
m
(
ȃ
)
rel.
preizkusna doba pred sprejemom v red:
končati noviciat
//
prostor, stavba za redovniške pripravnike:
samostan z noviciatom
novìč
1
-íča
m
(
ȉ í
)
nar. briško
ženin
1
:
opil se je, ko je bil novič
nôvič
2
prisl.
(
ȏ
)
zastar.
spet
,
znova
:
novič naliti, trčiti, zidati
novíčar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
novinar, ki na kratko poroča o čem novem:
spletni novičar
;
bil je novičar in komentator, predvsem pa reporter
2.
sodelavec lista Kmetijske in rokodelske novice:
Stritarjeva polemika z novičarji
3.
star.
posredovalec novic:
bil je za novičarja vsej okolici
//
zastar.
sel
,
kurir
:
poslali so novičarja
●
knjiž.
bil je novičar pri večernem listu
novinar, časnikar
novíčarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na novičarje ali novice:
novičarski kanal, portal
;
novičarska agencija, organizacija
;
obiskovati novičarske spletne strani
/
novičarski mediji
/
novičarska miselnost
;
zgodba je spletena iz izrazito novičarske, reportažne snovi
novína
-e
ž
(
í
)
1.
nedavno izkrčen, obdelan svet:
posejati, zasaditi novino
/
požigati, preorati novino
2.
s širokim pomenskim obsegom
kar se pridela v (tekočem) letu:
prodali so skoraj vso novino
;
mleti novino
novo žito
;
točiti novino
novo vino
/
prišli so ob novini
ob času, ko se spravljajo novi pridelki
//
knjiž.,
zastar.
novi sneg:
zapadlo je za ped novine
3.
knjiž.
novost
:
možnarji so bili tedaj novina
/
novina metode
4.
zastar.
novica
1
,
vest
2
:
razveselili so se novine o zmagi
5.
mn.,
zastar.
časopis
:
brati v novinah
novínar
-ja
m
(
ȋ
)
poklicni sodelavec časopisa, radia, televizije:
dal je izjavo domačim in tujim novinarjem
/
športni novinar
;
televizijski novinar
novínarka
-e
ž
(
ȋ
)
poklicna sodelavka časopisa, radia, televizije:
novinarka pri Delu
novínarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na novinarje:
novinarski poklic
;
novinarsko delo
/
novinarska izkaznica
/
novinarska etika
/
novinarski stil
novínarstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost novinarjev:
posvetil se je novinarstvu
/
študij novinarstva
novínček
-čka
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od novinec:
plahi novinčki so stali pred razredom
/
v primerjavi z njim sem bil pravi novinček
●
knjiž.,
ekspr.
vrhove je pobelil sneg novinček
nov sneg
novínec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je bil nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost,
organizacijo:
v pevski zbor so sprejeli več novincev
;
vpis novincev v šole
/
boja so se udeležili novinci in izkušeni borci
/
ekspr.
on je novinec v tem kraju
/
uriti novince
rekrute
♦
rel.
redovniški pripravnik pred zaobljubo
//
ekspr.
kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju;
začetnik
:
pri tem delu je še popoln novinec
;
novinec na literarnem področju, v parlamentarnem življenju
novínka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je bila nedavno, pred kratkim vključena v kako skupnost,
organizacijo:
sprejemati novinke
;
kot novinka se je v razredu slabo počutila
♦
rel.
redovniška pripravnica pred zaobljubo
//
ekspr.
ženska, ki je šele nedavno začela delovati na kakem področju;
začetnica
:
v gospodinjenju je še novinka
novírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
spremeniti staro obveznost v novo;
prenoviti
:
novirati dolg
novíran
-a -o:
dolg je bil noviran v posojilo
novíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na novico ali list Kmetijske in rokodelske novice:
noviški del tednika
/
noviški sodelavci
/
noviška proza
novitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
kar se v določenem okolju prvič uvede, pojavi;
novost
:
ta balet so pripravili kot noviteto v letošnji sezoni
/
na koncertu so izvajali dve noviteti
/
knjižne, modne novitete
nôvo...
1
prvi del zloženk
(
ō
)
z deležnikom
nanašajoč se na nov:
novoimenovan, novonastal, novoosvobojen, novopobeljen, novozgrajen
novo...
2
ali
nôvo...
prvi del zloženk
(
ō
)
nanašajoč se na nov:
novodoben, novogrški, novokantovstvo, novoplatonizem, novotvorba
novočŕkar
-ja
m
(
ȓ
)
slabš.
pristaš metelčice:
Al prav se piše kaшa ali kaſha, se šola novočrkarjev srdita z ljudmi
prepira starega kopita
(F. Prešeren)
novodôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
nanašajoč se na novo dobo:
novodobni bogataš, kapitalist, podjetnik, tajkun
;
novodobna industrija, tehnologija
;
novodobna zgodovina
;
novodobno znanstveno raziskovanje
/
novodobni guru
;
novodobna duhovnost
;
novodobna glasba
;
novodobno gibanje
/
knjiž.
novodobna hiša
sodobna, moderna
novodôbnik
-a
m
(
ȏ
)
1.
kar je novejše, sodobno, navadno vozilo, zlasti v primerjavi s
predhodnim:
novodobnik je na zunaj zelo podoben izhodiščnemu modelu
;
uspešni novodobniki postavljajo smernice za nadaljnji razvoj
;
starodobniki se po zmogljivosti ne morejo primerjati z novodobniki
//
knjiž.
sodobnik
:
novodobniki se navdušujejo za čutnost
;
napake novodobnikov
2.
pripadnik duhovnega gibanja ob koncu 20. stoletja, za katero je
značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje:
novodobniki so zelo odprta, raznolika skupnost
;
meditacija novodobnikov
novodôbski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na novodobnike ali novo dobo:
novodobski tok
;
od konca osemdesetih dalje so se novodobske ideje razpršile
;
novodobska duhovnost
;
novodobsko gibanje
nôvodôšel
in
nôvo dôšel -šla -o
[
novodošəu̯
]
prid.
(
ō-ó
)
knjiž.
ki je nedavno, pred kratkim prišel:
sprejeli so novodošle popotnike
/
novodošli učitelj
;
sam.:
pozdravljali so novodošle
novodôšlec
-a
[
novodošləc
]
m
(
ō
)
knjiž.
kdor je nedavno, pred kratkim prišel:
gospodar je pozdravil novodošlece
/
novodošlec v našem kraju
novofundlándec
-dca
m
(
ȃ
)
vet.
velik, močen delovni ali hišni pes z dolgo črno dlako:
novofundlandec je rešil utapljajočega se otroka
novofundlándski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Novo Fundlandijo:
novofundlandski ribiči
♦
vet.
pes novofundlandske pasme
novofundlandec
nôvogótski
-a -o
prid.
(
ō-ọ̑
)
nanašajoč se na novo gotiko:
stavba z novogotskim pročeljem
novográdnja
-e
ž
(
ā
)
publ.
1.
nova stavba:
novogradnja ima petsto kvadratnih metrov površine
;
sredstva za novogradnjo
;
stanovanje v novogradnji
2.
graditev
,
gradnja
:
novogradnja le počasi napreduje
;
novogradnja cest
nôvogŕščina
-e
ž
(
ō-ȓ
)
novogrški jezik:
slovar novogrščine
;
prevajanje iz novogrščine
nôvogŕški
-a -o
prid.
(
ō-ȓ
)
nanašajoč se na sodobne Grke ali Grčijo:
novogrški jezik
;
novogrška kultura
nôvoilírski
-a -o
prid.
(
ō-ȋ
)
nanašajoč se na obnavljanje ilirizma v drugi polovici 19. stoletja:
novoilirska miselnost
/
novoilirsko gibanje
nôvoimenován
in
nôvo imenován -a -o
prid.
(
ō-á
)
knjiž.
nedavno imenovan, nov:
novoimenovani člani komisije
;
novoimenovani načelnik
nôvoizvóljen
in
nôvo izvóljen -a -o
prid.
(
ō-ọ́
)
knjiž.
nedavno izvoljen, nov:
novoizvoljeni odbor, predsednik
;
novoizvoljena skupščina
novokaín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
sredstvo za lokalno anestezijo:
vbrizgati raztopino novokaina
nôvokántovec
-vca
m
(
ō-ȃ
)
filoz.
pristaš novokantovstva:
polemika med novokantovci in marksisti
nôvokántovstvo
-a
s
(
ō-ȃ
)
filoz.
filozofska smer v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, ki
obnavlja in razvija Kantovo filozofijo:
vpliv novokantovstva na pedagogiko
nôvokatóliški
-a -o
prid.
(
ō-ọ̑
)
nanašajoč se na prenovitev katolicizma zlasti v prvi polovici 20.
stoletja:
novokatoliško gibanje
/
novokatoliška inteligenca
nôvoklasicízem
-zma
m
(
ō-ī
)
um.
neoklasicizem
:
stavba pred magistratom je zgrajena v slogu novoklasicizma
novoknjížen
-žna -o
prid.
(
ȋ
)
jezikosl.
nanašajoč se na novo književnost, zlasti iz druge polovice 19.
stoletja:
novoknjižne besede
;
novoknjižne izposojenke iz drugih slovanskih jezikov
nôvokŕščenec
-nca
m
(
ō-ŕ
)
rel.
kdor je bil nedavno, pred kratkim krščen:
odrasli novokrščenci
novoléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na novo leto:
novoletni dan
;
novoletne čestitke
;
novoletna darila
;
novoletno praznovanje
/
novoletni popust pri nakupu
2.
v zvezi
novoletna jelka
majhna smreka ali jelka, okrašena za novo leto:
okrasiti novoletno jelko
//
novoletna prireditev za otroke, navadno z obdarovanjem:
v šoli so organizirali novoletno jelko
/
za novoletno jelko so otrokom uprizorili Sneguljčico
novolétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
etn.
obredni kruh, pečen za novo leto:
postaviti na mizo novoletnico
novomášen
-šna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na novo mašo:
novomašna pridiga
/
novomašno slavje
novomášnik
-a
m
(
ȃ
)
rel.
kdor opravi novo mašo ali jo bo v kratkem opravil:
novomašnik bo imel novo mašo v domači župniji
novomášniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na novomašnike:
podeliti novomašniški blagoslov
/
novomašniško darilo
novomóden
-dna -o
prid.
(
ọ́
)
ekspr.
moderen
,
sodoben
:
novomodni nazori
/
novomodna obleka
/
tip novomodne ženske
nôvonaséljenec
-nca
m
(
ō-ẹ́
)
priseljenec
:
število novonaseljencev se je zelo povečalo
nôvonastàl
in
nôvo nastàl -ála -o
[
novonastau̯
]
prid.
(
ō-ȁ ō-á
)
knjiž.
nedavno nastal, nov:
novonastali položaj
;
novonastala država
novooblíkarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
jezikosl.
nanašajoč se na oblike, vpeljane v slovenski knjižni jezik okoli leta
1848:
novooblikarska vnema
/
novooblikarski vihar
polemika zaradi teh oblik
nôvoosvobojèn
in
nôvo osvobojèn -êna -o
prid.
(
ō-ȅ ō-é
)
nedavno, pred kratkim osvobojen:
novoosvobojene države
;
novoosvobojeno ozemlje
/
novoosvobojeni ljudje
nôvopečèn
in
nôvo pečèn -êna -o
prid.
(
ō-ȅ ō-é
)
nav. šalj.
ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju:
novopečeni kritik, strokovnjak
/
novopečeni doktor
nôvoporočèn
in
nôvo poročèn -êna -o
prid.
(
ō-ȅ ō-é
)
pravkar ali pred kratkim poročen:
poslovil se je od novoporočene hčere
nôvoporočênec
-nca
m
(
ō-é
)
nav. dv. in mn.
kdor je bil pravkar ali pred kratkim poročen:
novoporočenca sta odpotovala
nôvoporočênka
-e
ž
(
ō-é
)
pravkar ali pred kratkim poročena ženska:
novoporočenka je stopila iz dvorane
novorèk
in
novorék -éka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
1.
način izražanja, s katerim se uvajajo nove besede, zveze za že znane
pomene, ki navadno omogoča prikrivanje namere govorečega:
komunistični novorek
;
neoliberalni novorek
;
politični novorek
2.
jezikosl.
sistem jezikovnih sredstev, zlasti besed, besednih zvez, nastalih v
težnji po popolni samoniklosti vseh jezikovnih prvin:
v vinarsko govorico je uvedel nekakšen novorek
novorevijáš
-a
m
(
á
)
sodelavec revije Nova revija:
poleg novorevijašev je izjavo podpisalo vsaj še petdeset drugih
vidnih kulturnikov
novorevijáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na revijo Nova revija:
novorevijaški razumniki
;
novorevijaška skupina
/
predstavnik novorevijaškega kroga
nôvorojèn
tudi
nôvorôjen
in
nôvo rojèn
tudi
nôvo rôjen -êna -o
prid.
(
ō-ȅ ō-é; ō-ó ō-é
)
nedavno, pred kratkim rojen:
novorojeni otroci
/
ekspr.
novorojen dan
♦
rel.
novorojeni Kristus
novorojênče
-ta
s
(
é
)
knjiž.,
ekspr.
novorojenček
:
novorojenče je zajokalo
novorojênček
-čka
m
(
é
)
otrok do štirih tednov starosti:
novorojenček joka
;
nega novorojenčka
;
umrljivost novorojenčkov
novorojênčica
-e
ž
(
é
)
novorojenka
:
družina se je razveselila prihoda novorojenčice
novorojênec
-nca
m
(
é
)
knjiž.
novorojenček
:
oprema za novorojenca
novorojênka
-e
ž
(
é
)
deklica do štirih tednov starosti:
novorojenka je težka tri kilograme in pol
nôvoromántičen
-čna -o
prid.
(
ō-á
)
lit.
neoromantičen
:
novoromantična umetnost
/
novoromantične prvine v Cankarjevih delih
nôvoromántik
-a
m
(
ō-á
)
lit.
neoromantik
:
Murn je izrazit novoromantik
nôvoromántika
-e
ž
(
ō-á
)
lit.
neoromantika
:
pesem je nastala pod vplivom novoromantike
novosélec
-lca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
priseljenec
:
bivališča novoselcev
novóst
-i
ž
(
ọ̑
)
1.
kar se v določenem okolju prvič uvede, pojavi:
predpis je bil novost
;
odklanjati, uvajati novosti
;
pomembna novost
;
stilna, tehnična novost
;
novosti v proizvodnji
/
glasbene, knjižne, modne novosti
2.
lastnost, značilnost novega:
novost metode
3.
zastar.
novica
1
,
vest
2
:
izvedel je zanimivo novost
novostrújar
-ja
m
(
ȗ
)
lit. žarg.
dekadent
,
naturalist
:
brati dela novostrujarjev
novostrújarski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na novostrujarje:
novostrujarska literatura
novošégen
in
novošêgen -gna -o
prid.
(
ẹ̄; ē
)
zastar.
moderen
,
sodoben
:
novošegna obleka
/
novošegni nazori
novoštókavski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
jezikosl.,
v zvezi
novoštokavski govori
štokavski govori, ki ločijo akut in cirkumfleks na dolgih in kratkih
naglašenih zlogih:
novôta
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
novost
:
uvajati novote
;
važna novota
/
knjižne novote
novotár
-ja
m
(
á
)
nav. slabš.
kdor uvede kaj novega zlasti v umetniško, literarno delo:
ti novotarji so izzvali veliko negodovanja
;
novotarji in konservativci
novotaríja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. slabš.
novost
:
odklanjati, uvajati novotarije
;
je proti vsaki novotariji
;
nepotrebne novotarije
/
šolske novotarije
novotáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nav. slabš.
uvajati novosti:
rad novotari
novotárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od novotariti:
delo je brez problematičnega novotarjenja
novotárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na novotarje ali novotarstvo:
novotarski cilji
/
novotarski pisatelj
novotárstvo
-a
s
(
ȃ
)
nav. slabš.
uvajanje česa novega zlasti v umetniško, literarno delo:
biti proti novotarstvu
;
zagovornik pesniškega novotarstva
novotvórba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
med.
skupek izrojenih celic kakega tkiva:
zdraviti novotvorbe
2.
ekspr.
kar je bilo nedavno narejeno:
železobetonska novotvorba
♦
jezikosl.
beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena
novotvórjenka
-e
ž
(
ọ̄
)
jezikosl.
nova beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena:
novotvorjenke dajejo pečat posebnosti, vendar bralca ne motijo
nôvoustanovljèn
in
nôvo ustanovljèn -êna -o
prid.
(
ō-ȅ ō-é
)
knjiž.
nedavno ustanovljen, nov:
novoustanovljena gimnazija
;
novoustanovljeno društvo
novoválovec
-vca
m
(
ȃ
)
film. žarg.
predstavnik novega vala:
režiserji stare generacije in novovalovci
novoválovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na novi val:
novovalovski film
;
novovalovska estetika
/
novovalovski rock
;
novovalovska glasba
;
novovalovska skupina
;
novovalovsko obdobje
novovérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor je nove vere, veroizpovedi:
v družini so bili vsi novoverci
/
slovenski novoverci
protestanti
novovérski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na novo vero, veroizpoved:
novoverski pristaši
/
novoverske knjige
novovéški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na novi vek:
novoveške zgradbe
/
novoveški novci
;
novoveška filozofija
2.
knjiž.
sodoben
,
moderen
:
novoveški človek
nôvovisôkonémški
-a -o
prid.
(
ō-ō-ẹ́
)
jezikosl.
ki sloni na osrednjih in južnih nemških narečjih od 16. stoletja
dalje:
novovisokonemški jezik
nôvozapádel
in
nôvo zapádel -dla -o
[
novozapadəu̯
]
prid.
(
ō-ā ō-á
)
knjiž.
nedavno zapadel, nov:
novozapadli sneg je zabrisal vse sledove
novozelándski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Novo Zelandijo:
novozelandska obala
♦
tekst.
novozelandski lan
kulturna rastlina, katere listna vlakna se uporabljajo za vrvarske
izdelke
;
vrtn.
novozelandska špinača
špinača s plazečimi se stebelci in manjšimi srčastimi listi
nôvozgrajèn
in
nôvo zgrajèn -êna -o
prid.
(
ō-ȅ ō-é
)
knjiž.
nedavno zgrajen, nov:
stanovati v novozgrajenem hotelu
;
novozgrajena šola, tovarna
nôvum
-a
m
(
ȏ
)
knjiž.
novost
:
delo ni nikakršen novum
nozdŕv
-i
in
-í
ž
(
ȓ
)
nav. mn.
parna (zunanja) nosna odprtina zlasti pri konju:
iz nozdrvi se kadi
//
del nosu, ki tvori to odprtino:
stiskati nozdrvi
;
prhati z nozdrvmi
/
knjiž.,
ekspr.
bojevniku so drgetale nozdrvi
nosníce
nozema
ipd.
gl.
nosema
ipd.
nòž
nôža
m
(
ȍ ó
)
1.
priprava za rezanje iz rezila in ročaja:
lupiti, rezati, strgati z nožem
;
zabosti z nožem
/
rezilo, ročaj noža
/
nabrusiti nož
;
pazi, nož je oster
;
konica noža
;
kot nož ostra misel
/
cepilni, klavski nož
;
kuhinjski, lovski, mesarski nož
;
žepni nož
manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili
;
nož na vzmet
;
nož za kruh, papir
/
odpreti, zapreti nož
pregibno rezilo noža
;
pren.,
ekspr.
prerezal jo je nož bolečine
//
vojaško bodalo:
nasaditi nož na puško
/
dvorezni nož
ki ima rezilo na obeh straneh
;
boj na nož
/
kot povelje
nož na puško
2.
nav. mn.,
teh.
del stroja z rezilom, zlasti za rezanje:
pritrditi nože na glavo
/
krožni, trikotni noži
;
stružni nož
/
oblikovni nož
3.
mn.,
nar.
ribežen (za zelje, repo):
ribati zelje na nože
●
ekspr.
nastaviti komu nož na grlo, vrat
skušati prisiliti koga k čemu
;
ekspr.
ta človek žene vse na nož
vse obravnava s prepirom
;
ekspr.
zdaj bo šlo na nož
stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro
;
ekspr.
iti pod nož
dati se operirati
;
pog.,
ekspr.
ovni so šli pod nož
so bili zaklani, pobiti
;
ekspr.
bila je megla, da bi jo z nožem rezal
zelo gosta
;
ekspr.
kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož
človek, ki se kaže drugačnega, kot je
;
ekspr.
to je bil nož v hrbet mlademu gibanju
zahrbtno sovražno dejanje proti njemu
;
ekspr.
te besede so bile zanj (kakor) nož v srce
so ga zelo prizadele
♦
arheol.
kremenov nož
;
fot.
(obrezovalni) nož
priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij
;
les.
furnirski nož
stroj za izdelovanje furnirja
;
med.
kirurški, secirni nož
;
um.
paletni nož
nožár
-ja
m
(
á
)
izdelovalec nožev:
srednjeveški nožarji
nožárna
-e
ž
(
ȃ
)
delavnica, obrat za izdelovanje nožev:
delati v nožarni
nožárstvo
-a
s
(
ȃ
)
obrt za izdelovanje nožev:
ukvarjati se z nožarstvom
;
kleparstvo in nožarstvo
nôžast
-a -o
prid.
(
ó
)
podoben nožu:
nožasta oblika
/
iz morja mole nožaste čeri
♦
agr.
nožasto črtalo
;
strojn.
nožasta pila
pila, ki ima v prečnem prerezu obliko ozkega trikotnika
nôžek
-žka
m
(
ō
)
manjšalnica od nož:
žlička in nožek
/
žepni nožek
nôžen
-žna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na nogo:
nožni prsti
;
nožne mišice
/
nožna kopel
/
nožne proteze
/
nožni vzvod
;
nožna zavora
/
šivalni stroj na nožni pogon
♦
anat.
nožni obok
srednji vbočeni del stopala
;
glasb.
nožna klaviatura
klaviaturi podoben del orgel za igranje z nogami
;
med.
nožna lega ploda v maternici
lega z nogami navzdol
;
teh.
nožno gonilo
del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja
nôžev
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na nož:
nožev hrbet, ročaj
;
noževo rezilo
/
dodati za noževo konico soli
nožíca
-e
ž
(
í
)
1.
manjšalnica od noga:
otrok je brcal z nožicami
;
drobne nožice
/
ekspr.
izpod krila se je pokazala bela nožica
/
držal je metulja za nožice
/
čaša z visoko nožico
2.
del šivalnega stroja, ki pri šivanju drži blago:
šivilja je spustila nožico
♦
zool.
čeljustna nožica
okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano
nožìč
tudi
nôžič -íča
m
(
ȉ í; ó í
)
manjšalnica od nož:
rezljati z nožičem
/
žepni nožič
;
nožič za papir
nožíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od nož(ič):
rezati, strgati z nožičkom
/
žepni nožiček
nožíčka
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
žepni nož:
vzeti nožičko iz žepa
/
odpreti nožičko
nožíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.,
zastar.
vznožje
:
zbudil se je z glavo ob nožišču
♦
geom.
točka, v kateri pravokotnica seka ravnino ali črto
nôžka
-e
ž
(
ō
)
zastar.
nogica
:
otrokove nožke
/
dekle je dvignilo svojo nožko
nóžnica
tudi
nôžnica -e
ž
(
ọ̑; ȏ
)
1.
cevasta priprava za hranjenje, nošenje noža ali nožu podobnega orožja:
potegniti bodalo, nož iz nožnice,
zastar.
iz nožnic
;
bajonetna nožnica
2.
anat.
cevasti del spolnega organa, ki poteka od zunanjega spolovila do
maternice:
nožnica in maternica
♦
bot.
(listna) nožnica
razširjen spodnji del lista, ki obdaja steblo
;
med.
izpirati nožnico
;
izcedek iz nožnice
nóžničen
tudi
nôžničen -čna -o
prid.
(
ọ̑; ȏ
)
nanašajoč se na nožnico:
vojaku se je odtrgal nožnični jermenček
/
nožnično vnetje
nráv
1
in
nràv nráva
m
(
ȃ; ȁ á
)
zastar.
1.
narava
,
čud
:
človek prepirljivega, šaljivega nrava
/
po svojem nravu je dober
2.
nav. mn.
navada
:
nravi tistega časa so bili zelo kruti
/
narodni nravi in običaji
nráv
2
-í
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
navadno s prilastkom
skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje;
narava
:
bila sta različne nravi
/
v njej se je prebujala ženska nrav
;
človek mirne, preračunljive nravi
/
ekspr.
ona je lahke nravi
/
po svoji nravi je veseljak
2.
morala
,
etika
:
nrav in pravo sta nepogrešljivi opori družbenega življenja
●
knjiž.
v romanu je prikazal čiste nravi Slovanov in pokvarjenost
Bizantincev
značaje
;
knjiž.
vse bolj je spoznaval nrav malomestnega življenja
posebnosti, značilnosti
nráven
-vna -o
prid.
(
á ā
)
knjiž.
moralen
:
a)
z nravnega stališča je to sprejemljivo
/
nravno ravnanje, življenje
/
nravni nauk
b)
nravni propad, razkroj
;
držati se nravnih načel
/
ima izostren nravni čut
/
nravna neoporečnost
/
ta ženska je bila visoko nravna
nrávno
prisl.
:
živeti nravno
;
nravno zrel človek
nrávnost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
moralnost
:
s tem dejanjem je dokazal svojo nravnost
/
biti nepokvarjene nravnosti
/
humanistična nravnost
/
dvomiti o nravnosti kakega dejanja, ravnanja
nravoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
filoz.
filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in
ravnanja glede na dobro in zlo;
etika
:
ta vprašanja obravnava nravoslovje
//
s prilastkom
načela o dobrem in zlem:
humanistično, krščansko nravoslovje
;
v teh besedah je izraženo vse nravoslovje tedanje dobe
nrávstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
moralen
:
a)
z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno
/
tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno
b)
nravstvena načela
/
nravstvena neoporečnost, zrelost
/
nravstvena vzgoja otrok
/
filozofsko-nravstveni nauk
♦
filoz.
nravstvena filozofija
etika
;
pravn.
nravstveno spričevalo
nekdaj
listina, ki jo izda občina o vedenju osebe
nrávstveno
prisl.
:
to ga je nravstveno dvignilo
nrávstvenost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
moralnost
:
človek neoporečne nravstvenosti
/
nravstvenost zgodbe je očitna
n-ti
-a -o
[
ên-ti
in
nə̀-ti
]
štev.
(
ȇ; ə̏
)
mat.
ki v zapovrstju ustreza poljubnemu naravnemu številu:
n-ti koren
;
n-ta potenca;
prim.
n
nù
medm.
(
ȕ
)
star.
no
2
:
nu, pomagaj ji
/
nu, da ste le začeli
/
nu, da, dobro se jim godi
/
nu, nu, kaj bi se jezil
/
nu, ali bo kaj
/
nu, pa na svidenje
núbuk
-a
m
(
ȗ
)
usnj.
mehko, na pravi strani kosmateno usnje:
čevlji iz nubuka
núcati
-am
nedov.
(
ú
)
nižje pog.
1.
potrebovati
,
rabiti
:
nucati denar za kaj
/
le pojdi, zdaj te res ne nucamo
2.
koristiti
,
pomagati
:
zdravila so nucala
/
kaj mi nuca puška, če ne smem streljati
●
nižje pog.
kaj bi si jezik nucal, saj ga ne prepričaš
kaj bi govoril, si z govorjenjem prizadeval doseči
;
nižje pog.
fant, pamet nucaj, da ne bo narobe
ravnaj, misli pametno, preudarno
núdelj
-na
[
nudəlj
]
m
(
ú
)
1.
nav. mn.,
nižje pog.
izdelek za zakuho iz rezančnega testa v obliki krajših trakov;
rezanec
:
juha z nudeljni
/
rezati nudeljne
2.
nar. koroško
kuhana jed navadno iz nekvašenega testa z različnim nadevom:
za malico so dobili nudeljne, kuhane slive in mošt
/
ajdovi nudeljni
núdenje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od nuditi:
to bo omogočilo nudenje blaga boljše kakovosti
/
nudenje skrivališča, zatočišča
/
zaradi hitrega nudenja pomoči se je vse srečno končalo
nudíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš nudizma:
zveza nudistov
/
plaža za nudiste
nudístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na nudiste ali nudizem:
nudistično društvo
/
nudistična plaža
;
nudistično kopališče
nudístka
-e
ž
(
ȋ
)
pristašinja nudizma:
postala je nudistka
;
občasna, zaprisežena nudistka
núditi
-im,
in
nudíti
in
núditi -im
nedov.
(
ū ȗ; ī ú
)
1.
delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame:
nuditi hrano in prenočišče
;
knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo
;
v trgovini nudijo raznovrstno blago
/
nuditi celodnevno oskrbo
/
nuditi blago na kredit
;
publ.
po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah
/
nuditi veliko izbiro blaga
imeti
2.
publ.
ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti;
dajati
:
plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk
/
stanovanje nudi dovolj udobja
;
prazna hiša jim je nudila zavetje
//
povzročati, da kdo kaj dobi, ima:
dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno
;
ne nudite jim povoda za prepir
;
nuditi komu zgled poguma
/
delo mi nudi srečo in zadovoljstvo
;
poslušanje glasbe mi nudi velik užitek
/
šola nudi izobrazbo
izobražuje
/
z oslabljenim pomenom:
okno, terasa nudi lep razgled
;
lep primer za to nudi sosednja občina
;
z gradu se nudi lep pogled na mesto
//
imeti
,
vsebovati
:
dokumenti nudijo zanimive informacije
/
problem nudi dovolj gradiva za obravnavo
3.
publ.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
nuditi ljudem razvedrilo
;
za ogrevano sobo nudim inštrukcije
sem pripravljen inštruirati
;
nasprotnik je nudil močen odpor
se je zelo upiral
;
nuditi pomoč
pomagati
4.
zastar.
siliti
,
spodbujati
:
položaj nas nudi, da to storimo
●
publ.
čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel
ponujali, obljubljali
;
publ.
nuditi komu roko
biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti
núditi se
,
in
nudíti se
in
núditi se
publ.,
navadno z dajalnikom
ponujati se, kazati se:
nudi se nam dober izhod
;
nudi se ugodna rešitev
/
vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi
ljudje
/
nudi se nam prilika prebiti dopust na morju
●
zastar.
pred beznicami so se nudile prostitutke
so se nastavljale, ponujale
nudízem
-zma
m
(
ī
)
nazor, ki zagovarja nagoto, zlasti pri kopanju, športu:
pristaš nudizma
;
možnosti za razvoj nudizma
nugát
tudi
núgat
in
nougat -a
[
nugát
tudi
núgat
]
m
(
ȃ; ȗ
)
gastr.
nadev iz zmletih lešnikov, praženih mandeljnov, sladkorja:
napolniti pecivo z nugatom
;
v prid. rabi:
nugat kocke
pecivo iz oblatov kvadratne oblike v več plasteh s takim nadevom
núj
in
nùj -te
medm.
(
ȗ; ȕ
)
star.
izraža ukaz, spodbudo;
daj
:
nuj, umij se
;
nujta, zapojta že
/
zastar.
nujte ga vprašati
vprašajte ga
núja
-e
ž
(
ū
)
ekspr.
1.
sila
1
,
potreba
:
nuja nas sili, da to storimo
;
če je taka nuja, pa pohitimo
/
pisati, ustvarjati iz notranje nuje
/
nastala je nuja za delavce
/
brez nuje ne hodite ven
po nepotrebnem
2.
nujnost
:
tak ukrep je nuja
/
hrana je nuja našega obstoja
/
vsaka stvar ima svojo vzročno nujo
●
knjiž.,
zastar.
prostor se da z malo nuje preurediti
z malo truda, prizadevanja
nújati
-am
nedov.
(
ū
)
zastar.
1.
dajati
,
nuditi
:
knjiga nam nuja zanimive podatke
/
nujati učencem priliko za razvedrilo
/
kaj mi nujaš v zameno
ponujaš
2.
siliti
,
spodbujati
:
razpoloženje noči ga je nujalo, da je tako mislil
/
v to ga je nujala lastna volja
nújati se
ponujati se, kazati se:
čudoviti prizori so se nujali očem
nújen
-jna -o
prid.
, nújnejši
(
ū
)
1.
ki se brez nezaželenih, neprijetnih posledic ne da, ne sme opustiti,
odložiti:
ima nujne opravke
;
zaradi narasle vode je evakuacija nujna
;
doma je zaradi nujnega dela
/
obravnavati najprej nujne prošnje
/
ponoči je imel zdravnik nekaj nujnih obiskov
;
rešilni avtomobil uporablja na nujni vožnji sireno
/
ambulanta sprejema samo nujne primere
2.
ki se mu glede na objektivne okoliščine, zakonitosti ne da izogniti:
v takih razmerah je poraz nujen
;
taki ukrepi so bili nujni
;
nujna posledica napačnega ravnanja
/
nima denarja niti za najnujnejše potrebe
/
logično, objektivno nujen
;
to je mogoče, ni pa nujno
/
nujna zahteva
3.
brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo
opravljati:
kupiti nujne pripomočke, stroje
/
pri tem delu je natančnost nujna
;
za to delo je nujna čelada, maska
/
omejiti se na nujne podatke
bistvene
//
brez katerega kaj ne more biti, obstajati:
življenjsko nujne snovi
/
to je minimalna, nujna zaloga
♦
filoz.
nujna lastnost
lastnost, brez katere kaj ne more biti, obstajati
;
pravn.
nujni dedič
dedič, ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine
;
nujni delež
delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti
;
ptt
nujni telefonski pogovor
nekdaj
telefonski pogovor, za katerega vzpostavi pošta zvezo hitreje kot
navadno
;
nujno pismo
pismo, ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; ekspresno
pismo
nújno
prisl.
:
nujno hoče govoriti z vami
;
nujno potrebuje sobo
/
v povedni rabi:
nujno je, da odidemo
;
če se rodiš, je nujno, da umreš
♦
ptt
nujno
označba na pošiljki
pošiljko je treba dostaviti takoj, ko prispe v naslovni kraj
;
sam.:
vse nujno smo opravili že včeraj
;
rešili so si samo najnujnejše
nújnost
-i
ž
(
ū
)
dejstvo, da je kaj nujno:
a)
združitev podjetij je nujnost
;
ekonomska, politična nujnost
/
dokazovati nujnost hitrejšega razvoja, večjega sodelovanja
/
izgovarjati se na nujnost svojega dela
b)
smrt je biološka nujnost
;
nujnost in slučajnost
/
objektivna nujnost
/
ustvarjati iz notranje nujnosti
c)
semaforji in podhodi so ob tako velikem prometu že postali nujnost
/
denar je porabil za vsakdanje nujnosti
potrebe
♦
filoz.
logična nujnost
dejstvo, da posledica določenega sklepanja ne more biti drugačna,
kot je
nújnosten
-tna -o
prid.
(
ū
)
knjiž.
nanašajoč se na nujnost:
nujnostni vzrok
/
nujnostni značaj zakonskega predloga
nukleáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
jedrski
:
nuklearna energija
/
delati v nuklearnem inštitutu
/
nuklearna fizika
/
nuklearna elektrarna
/
nuklearno orožje
/
nuklearno oboroževanje
nukleárka
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
jedrska elektrarna:
graditi nuklearko
nukleínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
biol.,
kem.,
v zvezi
nukleinska kislina
organska snov, ki jo sestavljajo organska baza, sladkor in fosforjeva
kislina:
odkritje nukleinske kisline v virusih
;
nukleinska kislina in beljakovine
nukléol
in
nukléolus -a
m
(
ẹ̑
)
biol.
gostejše okroglasto telesce v celičnem jedru;
jedrce
:
zgradba nukleolov
;
kromosomi in nukleoli
nukleón
-a
m
(
ọ̑
)
fiz.
osnovni delec, ki nastopa v obliki protona ali nevtrona:
nukleoni in nevtroni
núkleoproteín
-a
m
(
ȗ-ȋ
)
biol.,
kem.
organska spojina iz beljakovin in nukleinskih kislin:
izolacija nukleoproteina
núkleus
-a
m
(
ȗ
)
1.
biol.
celično jedro:
citoplazma in nukleus
2.
fiz.,
kem.
atomsko jedro:
núla
-e
ž
(
ȗ
)
pog.
1.
ničla
:
eno nulo si premalo napisal
/
bilo je petindvajset (stopinj) pod nulo
/
glede športa je prava nula
2.
nič
3
:
sedem minus sedem je nula
/
neskl.:
zavrti telefon nula osem
;
tekma se je končala tri nula
●
pog.,
šalj.
ena nula zate
za zdaj si ti v prednosti, si me premagal
núlarica
-e
ž
(
ȗ
)
star.
mehka bela moka:
kruh iz nularice
/
dvojna nularica
ostra bela moka
núlti
-a -o
prid.
(
ȗ
)
publ.
nanašajoč se na število nič, ničti:
približevati se nulti vrednosti
/
nulta točka
ničelna točka
númera
in
númara -e
ž
(
ú
)
star.
številka
:
te numere ne držijo
/
hišna numera
/
elipt.
bolnik, rudar z numere tri
●
na starost je hodil po numerah
nekdaj
ker je bil zelo reven, osamel, so določene hiše, družine v vasi
morale druga za drugo skrbeti zanj, mu dajati hrano
;
star.
to je pa druga numera
stvar je drugačna, kakor je kazalo
numerácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
označitev česa s številko, navadno z zaporedno;
oštevilčenje
:
končati numeracijo
;
zmotiti se pri numeraciji
/
nova hišna numeracija
//
številka, ki označuje kaj:
zbrisati numeracijo
♦
mat.
numeracija
sistem številk in njihovega zapisovanja
;
arabska, rimska numeracija
;
tekst.
metrična numeracija
metrična številka
numerátor
-ja
m
(
ȃ
)
teh.
priprava za označevanje tiskovin, vozovnic z zaporednimi ali
določenimi številkami:
numêričen
-čna -o
prid.
(
é
)
knjiž.
nanašajoč se na številke ali števila;
številčen
,
številski
:
numerični podatki
;
numerična preglednica
/
določiti numerično vrednost
/
biti v numerični premoči
/
črkovni in numerični znaki
♦
fiz.
numerična apertura
število, ki pove, kolikšno območje se zajame z optično napravo
;
geom.
numerična ekscentričnost elipse, hiperbole
količnik oddaljenosti gorišča od središča in polovice dolžine
velike osi
;
mat.
numerična analiza
analiza z numeričnimi metodami; disciplina matematike, ki se
ukvarja z numeričnimi metodami
;
numerična metoda
metoda računanja s posebnimi števili
;
psih.
numerični faktor
sposobnost za računske operacije, zlasti osnovne
;
rač.
numerične operacije
računalniške operacije seštevanja, odštevanja, deljenja in
množenja
numêrično
prisl.
:
numerično urejeni podatki
numeríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od numerirati:
numeriranje drevja, hiš
numerírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
označiti s številko, navadno z zaporedno;
oštevilčiti
:
numerirati dopise, sobe
/
numerirati strani
♦
trg.
numerirati blago
napisati nanj ceno, številko dobavnice
numeríran
-a -o:
numerirani sedeži
♦
zal.
numerirana izdaja
izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi
številkami
numerológ
-a
m
(
ọ̑
)
kdor se ukvarja z numerologijo:
poklicni numerolog
;
v zadnjih letih se je po nasvetu numerologov in astrologov veliko
ljudi preimenovalo
numerologíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
napovedovanje, predvidevanje usode, dogajanja v prihodnosti na podlagi
proučevanja simbolike in skrivnega pomena številk:
ukvarjati se z numerologijo
;
na raznolikost imen vpliva tudi navdušenje nad numerologijo
;
knjige o astrologiji in numerologiji
2.
veda o tem:
numerologija trdi, da je naša življenjska pot odvisna od imena
;
strokovnjak za numerologijo
numerológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki se ukvarja z numerologijo:
priznana numerologinja si je že trikrat spremenila ime in priimek
numerolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na numerologe ali numerologijo:
numerološki izračun
;
numerološka analiza
;
numerološka napoved
;
numerološko svetovanje
númerus
-a
m
(
ȗ
)
mat.
število, ki ga dobimo pri antilogaritmiranju ali ki ga logaritmiramo:
poiskati logaritmu numerus
numerus clausus
numerusa claususa
[
númerus kláu̯zus
]
m
(
ȗ, ȃ
)
šol.
številčna omejitev sprejema novih slušateljev, omejeni vpis:
odpraviti, uvesti numerus clausus
;
numerus clausus na medicinski fakulteti
numizmátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na numizmatike ali numizmatiko:
numizmatično društvo
/
numizmatična zbirka
/
numizmatični kabinet
numizmátik
-a
m
(
á
)
kdor zbira kovinski in papirnati denar:
filatelist in numizmatik
//
strokovnjak za numizmatiko:
po najdenih novcih je numizmatikom uspelo natančno časovno
določiti odkopano naselbino
numizmátika
-e
ž
(
á
)
zbiranje kovinskega in papirnatega denarja:
ukvarjati se z numizmatiko
//
veda o novcih:
strokovnjak za numizmatiko
;
heraldika in numizmatika
♦
num.
moderna numizmatika
ki proučuje novce novejšega časa
numulít
-a
m
(
ȋ
)
pal.
izumrla morska pražival z apnenčasto hišico iz starejšega terciarja:
numulíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na numulite:
numulitni ostanki
♦
petr.
numulitni apnenec
apnenec z ostanki numulitov
núna
-e
ž
(
ú
)
1.
pog.
članica samostanskega, verskega reda;
redovnica
1
:
postala je nuna
;
menihi in nune
;
živi kot nuna
osamljeno, zdržno
/
šolala se je pri nunah
v nunski šoli
;
maša pri nunah
v nunski cerkvi
●
pog.
iti k nunam
postati redovnica
2.
nar. primorsko,
navadno kot nagovor
starejša znana ženska;
teta
:
hvala, nuna
//
zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi;
botra
:
krstna nuna
núnc
-a
m
(
ȗ
)
nar. primorsko
1.
navadno kot nagovor
starejši znan moški;
stric
:
kako je kaj z vami, nunc
//
zastopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi;
boter
:
to je njen nunc
2.
duhovnik
:
odšel je v župnišče k nuncu
/
gospod nunc
núnca
-e
ž
(
ȗ
)
nar. primorsko,
navadno kot nagovor
starejša znana ženska;
teta
:
kje ste bili, nunca
//
zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi;
botra
:
biti za nunco
nunciatúra
-e
ž
(
ȗ
)
rel.,
navadno v zvezi
apostolska nunciatura
stalno papeško poslaništvo za nadziranje cerkvenega življenja v
državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem:
predstavnik apostolske nunciature
núncij
-a
m
(
ú
)
rel.
stalni papežev odposlanec za nadziranje cerkvenega življenja v
državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem:
biti imenovan za nuncija
/
apostolski, papeški nuncij
núnica
-e
ž
(
ú
)
ekspr.
manjšalnica od nuna:
mlada, pobožna nunica
núnka
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
pomladanski žafran:
obronek gozda je bil poln vijoličastih nunk
♦
bot.
rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele cvete, Crocus
albiflorus
núnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na nune:
nunsko oblačilo, pokrivalo
/
nunska cerkev
/
hoditi v nunsko šolo
nürnberški
-a -o
[
nírnberški
]
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na mesto Nürnberg:
nürnberški meščani
●
šalj.
nürnberškega lijaka ni
ni načina, ki bi omogočal pridobivanje znanja brez prizadevanja,
truda
♦
zgod.
nürnberški proces
sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim
zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu
nutácija
-e
ž
(
á
)
astron.
periodično nihanje osi vrtenja Zemlje zaradi različne oddaljenosti
Zemlje od Lune in Sonca:
nutricioníst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za prehrano, prehrambenik:
nutricionisti priporočajo pestro prehrano
;
mnenja, nasveti, opozorila nutricionistov
nutricionístika
-e
ž
(
í
)
veda o prehrani:
predaval je o nutricionistiki v vrhunskem treningu
;
center za nutricionistiko
nutricionístka
-e
ž
(
ȋ
)
strokovnjakinja za prehrano:
na podlagi preiskav sta nutricionistka in osebni trener sestavila
individualni program hujšanja
nutricíst
-a
m
(
ȋ
)
nutricionist
:
nutricisti poudarjajo, da je med hujšanjem treba piti veliko vode
nutricístka
-e
ž
(
ȋ
)
nutricionistka
:
pogovor z zdravnikom in nutricistko
nútrija
-e
ž
(
ú
)
zool.
pižmovki podoben južnoameriški vodni glodavec, Myocastor coypus:
gojiti nutrije
;
farma nutrij
nylon
ipd.
gl.
najlon
ipd.